Dantooine -> Coruscant (Darth Pride, Zakkeg)

((Nadaljevanje od jame))

Ladja se je dvignila in Pride se je usedla nasproti Mandaloriana. Toplota z motorjev je motila infrardeči spekter njenega vida in tako se je mogla zanašati le na navaden vid in pa Silo, in tako je imela lovca stalno na očeh. Resda to ni bilo več potrebno, a škoditi ni moglo. Sedaj je že vedela, da se je možnost da bi jo izdal občutno zmanjšala, saj mu je ponudila ravno tisto česar si je želel: bitk, boja, zahtevnih nasprotnikov ki ga bodo lahko stali življenja, in morda čez nekaj mesecev, če bo šlo vse po sreči, celo odprto vojno.
"Poznaš bojne robote Basilisk?" je spregovoril Zakkeg kot od nikoder.
"Le toliko kot večina; da so veliki, kovinski, opremljeni z dobrim oklepom in veliko strelnega orožja, ter da jih je zelo težko ustaviti medtem ko z Mandalorianskim bojevnikom na hrbtu pikirajo skozi atmosfero," je odvrnila. Navsezadnje je bila v času prve vojne veliko premlada da bi sodelovala in je o dogajanju slišala le pripovedi bivših vojakov in prebežnikov, ter kasneje nekaterih Sithov ki so bili prej Jediji pod Revanovo komando. Kasneje pa je bilo težko najti Mandaloriana ki ni bil samo še en plačanec, ti pa niso ravno hodili naokoli z bojnimi droidi, če so jih sploh premogli.
"Vas ni Revan prisilil, da ste vse predali skupaj z ostalim orožjem in oklepi po tem, kar se je zgodilo na Malachorju?" je vprašala, saj jo je resnično zanimalo zakaj je bojevnik prav zdaj načel ravno to temo. Menda ni imel nekje orjaškega sefa z basiliskom, ki je samo čakal na novo vojno? Ne, to je bilo zelo malo verjetno, čeprav glede na izvrstno stanje oklepa ki ga je nosil morda ni bilo popolnoma nemogoče.
Nekaj minut za tem so motorji shuttla prenehali delovati: ujela se je namreč v lovilni žarek večje ladje, ki jo je vodil na prosto pristajalno ploščad znotraj kompleksa dokov. Čez nekaj trenutkov so pristali in kabino so napolnili zvoki sikanja različnih naprav ko se je shuttle pritrdil ob ploščad in različnih piskov in alarmov ob tem ko so se odvijali razni standardni procesi, ki bi lahko bili nevarni za nesposobneže ki bi se lahko znašli na poti mehanskim delom.
Končno se je vhodna rampa spustila in Pride je zakorakala po njej navzdol. Na mostu ki je vodil od pristajalne ploščadi do bližnjega dvigala se je že zbrala skupina Sithov, ki so stali ob robovih mosta in pokleknili na eno koleno ko je njihova gospodarica zakorakala mimo njih. Končno je odkorakala do konca mostu, kjer je stal visok in mišičast čistokrvni Massassi bojevnik v črnem oklepu.
"Vidim da si mi pripravil dobrodošlico," je dejala ter si končno vrgla kapuco čez glavo, da so se prikazali njeni dolgi beli lasje ter zgornja polovica očarljivega obraza s snežnobelimi očmi, ki so bili pred tem zakriti s črno tkanino.
"Ta Mandalorian je najnovejši dodatek k našim silam, sliši pa na ime Zakkeg," je dejala in nakazala v njegovo smer z dlanjo. Nato se je obrnila tako da je gledala Mando'ada ter pomignila proti dosti višji omari rdečih mišic za seboj. "Tole pa je Jensaar, eden mojih najvišjih poveljnikov in kapitan Groze."
Verjetno bi bilo na prvi pogled dokaj nenavadno sklepati da je dober meter in pol visoko dekle poveljevala skoraj dva metra in pol visokemu mišičnjaku, čigar dlani so bile tako velike, da bi lahko v njih zdrobil njeno lobanjo. A Jensaar in njegov brat Taral sta ji bila brezpogojno pokorna, poleg tega pa tudi domiselna, inteligentna, iznajdljiva in močna, to pa se jima je obrestovalo do te mere da sta bila sedaj praktično najvišja poveljnika njenih sil, z izjemo nje same in njenih vajencev.
Rdečkasti Sith je ob predstavitvi stopil korak naprej in Mandalorianu krepko stisnil roko, njegov obraz pa ni kazal nobenega čustva razen nezaupanja.
"Spremljal bom vsako tvojo potezo, Zakkeg," je dejal resno, nato pa se obrnil nazaj h gospodarici in se še sam priklonil.
"Groza je pripravljena in vam na voljo, milady. Samo recite besedo in dal bom ukaz da nas odpeljejo kamor želite."
Nežna bleda dlan se je dotaknila mišičastega rdečega ramena v znak naj vstane.
"Odpelji naju na poveljniški most. In povej vsem naj se spravijo nazaj na delo," je dejala in pomignila z glavo mimo svoje rame proti Sithom ki so še vedno klečali ob obeh straneh mosta.
Massassi je pokimal, se obrnil ter stopil do dvigala. Vtipkal je zaporedje gumbov da so se vrata odprla, nato pa vstopil skoznje v valjast prostor z nekako dvema metra premera. Ko sta sledila še Pride in Zakkeg je pritisnil na enega od gumbov znotraj dvigala in le-to se je začelo z veliko hitrostjo premikati navzgor...

Lahko je razumel neizobraženost delodajalke glede Basiliskov. Večino bitjih jih je namreč poznalo iz pripovedi tisti, ki pa so se v živo srečali z njimi o takšnih izkušnjah večinoma niso želeli govoriti. Kajti resnično, kakor je ženska opisala to železno zver, je bil Bes'uliik in je še zmeraj bil nekaj čemur se nisi želel znajti nasproti v spopadu. Te vojni pripomočki so bili odlični za talne boje kakor za tiste, ki so se odvijali v atmosferi. Mandaloriani so imeli v starih časih, ko so imeli bojevniki svoje Basiliske, do njih posebno spoštovanje. V primeru, da je bil tvoj Bes'uliik uničen mu je vojak pripravil pred izstrelitvijo ostankov v vesolje poseben bojevniški obred.
Brez besed je prikimal na zastavljeno vprašanje o koncu bitke v kateri je slavil Revan. Izraz za zelenim stekelcem je dobil ledeno hladen izraz saj se ni želel spominjati tistega časa. Le kako smo lahko takrat padli pri Malachorju V v past? Že tolikokrat zastavljeno vprašanje je raje pustil pri miru in se ponovno posvetil začeti temi, ki je stekla med dvojico. Še enkrat je prikimal na odgovorjeno vprašanje toda tokrat se pri tem ni končalo. Kazalec desnice je približal čeladi in z njim potrkal po čeladi češ 'Morda nam je lahko pobral orožje ter materialne stvari, toda v glavi je ostalo marsikaj.'. Vendar se redkobesedni pogovor ni mogel primerno končati kajti raznorazni sikajoči zvoki so naznanili nekakšno dogajanje. Bežni pogled skozi steklo je zadostoval, da je Zakkeg uvidel, da jih je k sebi povleklo večje plovilo. Za kaj pa je šlo pa zaradi svoje predhodne nepazljivosti ni mogel opaziti. Bolj moram biti pozoren na okolico. je samega sebe okaral, ko je stopil za Pride. Kar rahlo vznemirjanje je čutil v prstih, ko je težko puško trdno kakor nekoč nekaj trenutkov pred vstopom na bojišče, stiskal ob debeli oklep. Res je bilo sicer, da naj se v naslednjih nekaj trenutkih ne bi zgodil boj toda na svoj način so se za Mandaloriana priprave na vojno že pričele. Pravo vojno.
Stopil je tako za Pride, ki je že izginila z spuščene rampe. Drobec čase so oči potrebovale, da so se prilagodile novi svetlobi. Ob poti je tedaj ugledal večinoma v temne odtenke odete klečeče postave. Na koncu te »rdeče oziroma črne preproge« se je nahajala sedaj gologlava Sith Lady z neznano postavo zraven sebe. Že od daleč je lahko Mando'ad videl med pomikanjem bližje, da gre za spoštovanje vrednega nasprotnika rdečkaste rase, ki je originalno prihajala s Korribana. Z izjemo tega, da je po velikosti prekašal še celo že tako velikega lovca na glave, je rdečekožec v vsem odseval lastnosti svojega ljudstva. Bojevniška pojava je brez strahu ubogljivo stala zraven gospodarice in z strupeno rumenimi očmi zrla v novega člana temne strani.
Stiska dlani Jensaarja in bojevnika sta potekala trdno kakor se za takšne ljudi spodobi. 'Spremljal bom vsako tvojo potezo, Zakkeg.' Ob teh besedah se je skriti obraz spremenil v enega izmed tistih nasmeškov, ki si ga največkrat nadenejo v svoj prav trdno prepričani. Če vizir ne bi skrival podobe bi vsak opazovalec lahko videl, da desni kotički ustnic niso prav nič prikrito skočili proti ušesu.In jaz te bom imel na muhi. Toda spet besede niso bile izrečene. Tihi lovec je raje kakor, da bi brez veze besedičil sledil dvojici v dvigalo. Puško je še zmeraj podzavestno stiskal k sebi, saj so ga tako že kakor majhnega učila. Kakšen Mandalorian pa bi bil, če bi se ločil od svojega orožja? Slab, zelo slab.
Vrata, ki so se še nedavno zaprla, so se sedaj ponovno odprla in razkrila očem poveljniški most. Razni monitorji so utripali na vseh koncih, ko so se k posadki zgrinjala takšna ali drugačna poročila o stanju ladje. Ta pogled je v Mando'adu obudil spomin, ko je tako stal nekoč na eni izmed njihovih vojnih ladij. Tedaj je moral poročati kapitanu o stanju na bojišču čeravno je sam komaj čakal, da se vrne med svoje brate. Še sedaj je pomnil kako je skozi steklo opazoval dogajanje na planetu čakajoč nadaljnja navodila. Vendar je bilo sedaj drugače. Pomežiknil je tako in pregnal stran na plan prihajajoča doživetja. Adrenalinu, ki se mu je spet razplamtel po ožilju pa je pustil, da je kakor padajoči Basilisk skozi atmosfero proti zemlji, prevzemal kontrolo nad notranjostjo. Sledil je svoji novi delodajalki ne vedoč, kakšni načrti se ji podijo po glavi.

((saj bi še kaj napisal toda ne vem čisto kakšna je tale tvoja ladja pa ne bi rad pokvaril tvoje predstave + tvoji npcji so torej tudi za njih nočem pisati, ker je to za mene kakor, da bi pisal za tvoj lik ))

((Hvala, to je zelo uvidevno od tebe ))

Dvigalo se je ustavilo in potem ko so se vrata odprla se jim je razodel pogled na poveljniški most: ob prazni osrednji platformi sta se na obeh straneh nahajala nižja prostora kjer so piloti in navigatorji stali za različnimi utripajočimi monitorji in drugimi terminali. Grozljive rdeče luči so razsvetljevale sicer črno kovino ladje, tako da so polsence dobivale še bolj zastrašujoč rdečkast soj. ((Nekako takole, samo da je v popolnem stanju)) Resnično, izgled Groze se je nadvse ujemal z njenim imenom, in pa okusom njenega kapitana.
Massassi bojevnik, Mandalorianski lovec na glave, in pa belolasa vladarica Sithov so počasi odkorakali mimo brezimnih lakajev do konca, kjer se je skozi orjaška okna videl skorajda celoten Dantooine in ena od obeh lun na neskončni, z belimi pikicami posuti črnini vesolja.
Pride je pritisnila nekaj gumbov na osrednjem terminalu pred njimi in ta je zažarel v rdečkasti svetlobi. Pokazala se je podoba še enega Sitha, vendar je bil ta manjši in bistveno manj mišičast od Jensaarja. Tisti ki so se spoznali na vrste prastarih Sithov bi vedeli, da gre za Kissaija. Spregovoril je nekaj besed v sikajočih tonih sithovskega jezika in iz mamljivo polnih ustnic Arkanianke se je izvilo nekaj besed v isti govorici najprej hologramu, nato pa še omari rdečih mišic za seboj. Nato je spregovorila v galaktičnem osnovnem jeziku še oklepljenemu lovcu, za katerega je vedela da ni mogel razumeti izrečenega:
"Jediji so se odločili da se spet zberejo. Bodisi so zaznali da se jim obeta grožnja, bodisi se počutijo dovolj močne da se ne bojijo več priti ven na odprto in želijo spet zagnati svojo organizacijo. Karkoli je že razlog, ne morem jim dopustiti da se sestanejo v velikem številu brez da bi imela zraven nekoga ki bi mi lahko poročal o tem kaj nameravajo in kaj sumničijo. Žal ne morem poslati nobenega od svojih: čistokrvni Sithi kakršen je Jensaar so preveč vpadljivi, ostali pa bodisi niso dovolj izkušeni v prikrivanju misli in bi s tem ogrozili nalogo, bodisi jim ne zaupam dovolj. To pomeni da imam le dve možnosti: bodisi uidejo moji pozornosti ali pa mi ubijejo vohuna... bodisi grem osebno."
To rekoč je svoje popolnoma bele oči uprla v zeleni vizir ob sebi. "Ampak ne mislim iti popolnoma sama. Torej Zakkeg, misliš da bi preživel nekaj ur debatiranja in mogoče masaker ali dva za tem, če stvari ne bodo šle po načrtu?" je vprašala z zapeljivim a izzivajočim glasom.

Na vizirju je odsevala podoba planeta, ki je bila vidna skozi veliko okno poveljniškega mosta. Zelena barva je v večini prekrivala pogledom razkrito kroglo življenja z redkimi belimi ter modrimi izjemami., ki so kakor madeži prekrivali Dantooine. Lovčeve pozornosti niso pritegnili prestrašeni podložniki, strahu katerih je bilo mogoče čutiti v zraku, ki so skrbeli za pravilno delovanje ladje. Skozi stekelce je opazoval veliko podobo, ki je naravnost vpadal v oči. Šele bliskanje holograma na terminalu je toliko pritegnilo Mandaloriana, da se je glava obrnila v smeri preostale dvojice. Čudnih besed neznanega jezika ni razumel, kar mu ni bilo povsem po godu toda storiti ni mogel ničesar. Raje je pozorno opazoval dlani Jensaarja in Pride, da ne bi morebiti doživel neljubega presenečenja. Vedoč, da je v bližini najverjetneje kar nekaj upravljavcev Sile, vključno z Sith Lady, je obudil stare treninge. 'Če hočeš svojo misli zavarovati pred vdorom svoje razmišljanje samo osredotoči na nekaj. Zdaj pa marš na bojno polje!' Še dobro je pomnil besede poveljnika, preden jih je pričel porivati iz transportnega plovila. S tem, ko se je poskušal kar se da podrobno spomniti tega dogajanja, je svoj um zavaroval pred vpogledi. Ko ti zrak oblizuje oklep med bliskovitim šviganjem proti površini planeta. Eksplozije se dogajajo vsepovsod. Okrog tebe kakor baloni pokajo telesa zadetih soborcev, na zemlji proti nebu ližejo ognjeni zublji in na vodni gladini se dvigujejo valovi v obliki gobe, ko pod gladino raznese eksplozivno telo. Očitno je bilo sikajočega sporazumevanja, ki je še najbolj spominjal na kakšen tajni jezik, konec kajti njemu ponovno razumljivem jeziku je zaslišal Mando'ad nadaljnja navodila. Že v raznih kantinah so se pojavljale govorice, da naj bi se Jediji ponovno pričenjali organizirati zaradi česar so rabili kar nekaj plačane pomoči pri raznih obnovah. Besede, ki jih je torej izrekla delodajalka o objemalcih vsega, kar se premika. Za tistih nekaj procentov možnosti masakra je bil pripravljen poslušati tudi brezpredmetno nakladanje. Vse samo, da bi lahko ponovno občutil vojno vihro. Črno-beli bojevnik tako ni potreboval kakor nekaj stotink, da je prikimal v znak strinjanja. Brez besed se je obrnil in stopil proti vratom dvigala iz katerega je še nedavno stopil. Na koncu raztrgani plašč je vihral z svojim lastnikom medtem, ko so koraki okrepljenih obuval odmevali po poveljniškem mostu. Zakkeg se je šele pred vrati, tik preden bi ga zaznal senzor za odpiranje, ustavil, obhodil senzor in stopil na stran. Kakor vojak, ki varuje, se je postavil z rahlo razširjenimi nogami in vizirjem uprtim predse. Trdno je stiskal ob telo težko puško in kakor nekoč samo čakal nadaljnja navodila, kdaj lahko spusti svoj živalski bes z verige, da le-ta nekontrolirano poboža sovražnike.

Z zadovoljstvom je opazovala Zakkegovo reakcijo. Mandalorian je z vsem nakazoval da bi lahko postal izvrsten vojak, morda celo poveljnik oddelka njenih sil: bil je iznajdljiv, prebrisan in pa, vsaj do sedaj, lojalen. A po drugi strani je bila njegova pripravljenost služenju malo sumljiva in Pride se je znova opomnila da njegove zvestobe ne sme šteti kot zagotovljene. Sith Lord, ki je svojim podložnikom zaupal, kmalu ni bil več Sith Lord. Ali pa med živimi, ko smo že pri tem. Prav tako so bile Zakkegove misli zmuzljive in celo ona se je morala potruditi da je ugledala nekaj podob. Mandalorian na zveri-podobnemu bojnemu droidu, ki leti skozi atmosfero in praži vse pred sabo s plazmatskimi izstrelki. Eksplozije. Ogenj, pepel, kri in smrt. Že prej je ugotovila, da je bil Zakkeg eden tistih Mandalorianov ki so se držali stare šole, torej tistih, ki so verjeli da je vredno živeti le za boj in vojno. Zanje je bila čast vredna le toliko, kolikor mogočnih nasprotnikov je nekdo premagal, koliko svetov je zavzel, in koliko jih je potegnil s seboj v smrt ko je prišel njegov čas. Toda sedaj je bila resnično prepričana, da ni šlo le za masko in da je bil resnično takšen. Vznesenost in ponos, ki ju je čutil, ko je podoživljal podobe ki so se mu pletle po glavi, sta bila mnogo preveč pristna in intenzivna, da bi lahko šlo za pretvarjanje.
Končno je zares dojela, kar ji je bil Mandalorian ves čas poskušal dopovedati: dokler mu bo ponudila velikih bitk proti mogočnim nasprotnikom in možnost da častno pade v bitki proti večkrat močnejšemu sovragu, ji bo ostal zvest.
Edina stvar ki še ni popolnoma jasna pa je ta, kako se bodo odzvali vojaki če ga postavim na čelo bataljona, je pomislila pri sebi ko se je igrala s to mislijo. V misli se ji je priplazila podoba velike oklepljene postave, kako samozavestno stopa skozi ogenj s preveliko puško in raztrešči vse pred seboj medtem ko manj pomembni vojaki umirajo okrog njega kot insekti. Ni si mogla kaj, da ne bi ob tem sama pri sebi malce vzdrgetala; imeti nekoga takega pod seboj bi bilo resnično nekaj edinstvenega. Vprašanje je bilo le, ali se bo Zakkeg izkazal za vse, kar si je predstavljala da je bil, ali pa bo le še eden od mnogih razočaranj.

"Jensaar, vnesi koordinate za Coruscant," je ukazala z gospodovalnim glasom. "V Jedijskem templju imam zmenek z nekaj starimi prijatelji, ki umirajo od želje da bi me spet videli. Prav tako pošlji pilota in mehanika v Senčno Pest, in naj bo pripravljena zame in mojega telesnega stražarja še preden prispemo v prestolnico."
To rekoč je odšla do dvigala v katerem je že strumno stal Zakkeg, pritisnila na gumb in valjasta soba se je spustila za nekaj deset nadstropij. Ko se je ustavila, je Arkanianka odkorakala naravnost proti vesoljski ladji, ki je stala na pristajalni ploščadi pred njima. Bila je manjši model, primeren za do štiri potnike in pa pilota, vendar je bila opremljena s prvovrstnimi ščiti, dvema dvo-cevnima blasterjema na obeh koncih kril, topom z ionskimi torpedi in pa manjšim, a zmogljivim hiperpogonom. (izgleda nekako takole: www.swtor.com//sites/all/files/en/ff/20101022/wp22/wp04_20101022_1600x1080.jpg" class="postlink" target="_blank" rel="nofollow">ladja) Pilot in mehanik (ki je bil tudi topničar), oba človeške rase, sta že preverjala razne sisteme, da bi se prepričala da je res vse delovalo kakor bi moralo.
"Počakala bova da naju odpeljejo v bližino Coruscanta, preostanek poti pa greva sama s tole lepotičko," je Sith Lady dejala svojemu novemu vojaku. "Verjetno ni treba posebej omenjati da je Sithovska bojna križarka preveč vpadljiva za zadrževanje tako blizu Jedijskemu templju."
A daleč ne bodo, je pomislila medtem ko je do nje pristopil pilot.
"Lady Pride," je pozdravil in se nahitro priklonil. "Vsi sistemi na Senčni Pesti delujejo 100%, plovilo pa je pripravljeno na polet. Če želite se lahko vi in vaš..." za trenutek je utihnil, saj ni čisto dobro vedel kaj naj si misli o dobra dva metra visokemu hodečemu oklepu poleg svoje vladarice, "...stražar, vkrcate. Tako lahko vzletimo takoj, ko bo Groza izstopila iz hiperprostora."
Pride je pokimala in mu z gibom brade nakazala naj se kar spravi v pilotsko kabino, Mandalorianu ob sebi pa z roko pomignila naj ji sledi v notranjost ladje.
"Tako," je dejala ko se je znašla v notranjosti ladje in se usedla na udobno, a ne ravno prvovrstno sedalo za potnike v osrednjem delu ladje, malo stran od pilotske kabine. "Imava še nekaj minut preden bomo v bližini sistema Coruscanta. Si mi želel še kaj povedati, Zakkeg?"

((Upam da nisi jezen da sem kar napisala da greš zraven, nekako se mi je zdelo da tvoj lik ne bi ravno kaj dosti mutil naokoli. Nadaljujva kar na Coruscantu))