Arbra -> Rakata Prime (Darth Sadath, Luke)

Stal je na mostu, zvezde so drvele mimo, medtem ko je Ravianat potoval skozi svetlobno hitrost v smeri Lehona. Njegovo nahajališče sicer ni bilo znano javnosti, a Sadath ga je dobro poznal, saj je z Revanom preživel veliko časa, še več za pa z njegovo mojstrico in drugimi zvestimi zavezniki, ki jim je marsikaj izdal. Rakata Prime že dolgo ni bil zanimiv, Star Forge je bila uničena in Rakate so umirale, a vendar... Na njegove površju je nekoč hodil Revan in tam sprejel eno najpomembnejših odločitev, ki ga je za večno zaznamovala - začrtal je svojo usodo.
Takšni kraji so bili vselej vabljivi in niso privabljali le mračnih Sith Lordov, pač pa tudi Jedije in njim podobno sodrgo. Če bi Sadath okupiral Lehon, bi s tem postavil novo past, v katero bi padali nepozorni popotniki. In morda izvedel kakšno pomembno stvar več. O dogajanju v galaksiji je bil premalo obveščen, kakor drugi niso vedeli o njemu, tudi on ni vedel o njih in to ga je strašno jezilo. Mortema je že imel, to je držalo, a mladec je bil tako nerazgledan, da bi znal blebetati zgolj o svojem treningu v Templju, medtem ko se mu o čem pomembnejšem ni niti sanjalo. In če bi ga poslal poizvedovati, ni treba dvakrat reči, da bi ga izdal in o njem povedal vse, kar je videl. Ne, njemu ni niti najmanj zaupal, saj je znal tudi najmanj nevarni komar boleče pičiti.
Potovanje do Lehona je bilo še dolgo, pred kratkim so šele zapustili Arbro, a Sadatha to ni motilo, saj so mu bila tovrstna potovanja bolj domača, kot pa pohajkovanja po planetih. V zadnjih letih je njegova ladja večinoma tavala zunaj Republike in si ogledovala neposeljene planete, napadala manjše vesojske ladje in pridobivala tisto peščico informacij, ki jih je pač prejela. Da bi Sith Lord nekoliko povečal količino teh informacij, je po vesolju razposlal najboljše vohune, a tudi ti so se izkazali za nekoristne. Večina ki se jih je vrnila, je končala v mlaki krvi, preostali so poniknili v temi, peščica tretjih pa se je sicer izkazala, a daleč pod pričakovanji. Zgolj meditacija je bila tista, s katero je Sadath lahko posegal v vesolje in odkrival redke skrivnosti, ki so mu bile pač dosegljive. Vse do pred kratkim. Tedaj se je po daljšem času oglasil vohun in mu poročal o nenavadnih dogodkih na Dxunu, o spopadih v grobnici in Sithovski vesoljski ladji, ki je po spopadu zapustila planet. Ta vohun je že nekaj časa živel na gozdnati luni in njegove informacije so bile zlata vredne, saj je videl enega od osebkov, ki so bile udeležene v ta spopad. Jedi v modrem oklepu. Žal mu ni mogel slediti, saj je ladja prekmalu izginila, da bi nanjo namestil sledilno napravo, a Sith Lord je prejel vsaj kanček pomembne informacije.
Vsem preostalim vohunom, ki so še vedno opravljali svoje naloge, je potlej naročil, naj iščejo Jedija v modrem oklepu. Razposlal jih je na vse bližnje planete v bližini Dxuna in vneto čakal...
"Moj gospod." Počasi se je zasukal in pred seboj zagledal vojaka, ki se mu je globoko priklonil. "Holokron vas čaka, nekdo je na drugi strani." Kdorkoli je že bil, prinašal je vsaj novico in to je bilo Sithu edino pomembno. Urnih korakov je stopil po mostu, ne da bi se zmenil za obraze mož, ki so upravljali z plovilom in se spustil proti njegovi osebni sobi, ki se je nahajala blizu Poveljniškega mosta. Soba je bila velika in okrogla, sredi nje je ležala prav tako okrogla steklena plošča, ki je zdaj modro žarela. Sadath se je postavil obnjo in pritisnil na gumb ob njenem vznožju, da se je pred njim prikazal obraz enega od vohunov. "Moj gospod, Jedija sem našel. S svojo majhno skupinico je na Zeltrosu, a kaj počnejo, še nisem ugotovil."
"Si prepričan, da je to on?" Sithov glas je zvenel običajno hladno, a v njegovih očeh je bil lesk, ki ga je bilo mogoče videti zgolj tedaj, ko je bil zadovoljen. "Nedvomno, saj povsem ustreza opisu. Šele pred kratkim sem ga opazil in zdaj ga ne izpustim izpred oči. Kaj mi ukazujete?" Sith Lord je nekaj časa premišljeval in v prostoru ni bilo slišati drugega zvoka, kakor rahlega brnenja holocrona. "Pridruži se njegovi skupinici, pridobi si njihovo zaupanje in stori vse, kar ti ukažejo. Dokler te ne bodo sprejemali kot svojega, se mi ne oglašaj." Obraz mladega vohuna je zakrivala velika temna oglavnica, tako da so se videla zgolj tanka usta, ki so se ukrivila v zvit nasmešek. "Kakor ukazujete, moj gospodar. Vaša zahteva bo izpolnjena."
"Glej da res, saj neuspehe slabo prenašam." Holocron je izginil, Sadath pa ni še takoj zapustil sobe. Sreča se mi vendar nasmiha. Pa poglejmo, kaj planira naš mladi jedijski prijatelj. Po krajšem razmisleku se je podal skozi vrata nazaj na hodnik, a zdaj ni zavil nazaj na most, pač pa proti zdravniškemu krilu, kjer se je nahajal Mortem. V tem času so mu ravno pritrjevali novo nogo in Sitha je zanimalo, kako jim uspeva. Pohabljenca pač ni potreboval, medtem ko je s senoglavcem povsem druga zgodba.

vlekli so ga stran, stran od transportnega plovila, stran od svobode. "Ne..." Z roko je mahnil okoli in zadel enega stražarja. Vlekli so ga naprej, naprej po temni ladji. Vse do neke mize. Na silo so ga poknili na njo, z glavo je udaril ob trdo jeklo in namrdnil se je. Potem pa mu je obraz prekrila neka maska, mišice so mu otrpnile, ni se mogel premakniti, počutil se je, kot bi mu celo telo stisnil krč. Slišal je svoje dihanje, čutil bolečino, rožljaje pribora, mišic pa ni mogel premikati.

Čutil je, da poškodovano nogo preikajo kot vrečo krompirja, da ga premetavajo kot truplo. Potem pa je videl velik skalpel, ki je zarezal. Zarezal v nogo in ril naprej. Veliko inekcijo, in polno nekih čudnih pripomočkov, ki jih je prvič videl. Potem ga je preprosto zmanjkalo. Ko se je zbudil, je nad sabo videl glavo nekega vojaka, ki ga je pozorno opazoval. "Zbudil se je!" K njem je pristopil še mož, ki je očitno zdravnik, spraševal ga je različne stvari, potem pa mu je ukazal, naj premakne prste na nogah. Premaknil jih je brez posebnih naporov, da je bilo kaj narobe je nakazovala samo brazgotina, ki je bila ovita v povoj.

Najbolje se ga bo znebiti, drugače bo preveč videl. Poleg tega pa ga lahko izkoristim še za eno reč, majhen pozdravček. Zavil je za vogalom, ki je vodil naravnost do dvigala in sam zakorakal vanj. Počutil se je zmagovito, njegova senca je že delovala, o Jediju bo kmalu vse vedel, Lehon je bil pred njegovimi vrati, tako da je edini trn v peti ostajal še Mortem. Sprva je mislil, da ga bo vzgojil v enega svojih morilcev, a to misel je že zdavnaj opustil, saj je spoznal, da mu ne gre zaupati. Bil je bolj spremenljiv od vremena in če bi njega poslal na Zeltros, ne bi bilo treba dolgo čakati, pa bi že veselo skakal z Jedijem. Edina možnost je bila, da se ga znebi, saj mu več ni predstavljal nobene koristi, v službi pa je imel neprimerno boljše uslužbence.
Dvigalo se je kmalu spustilo do ravni, kjer je bilo zdravniško krilo in dolgemu sivkastemu hodniku je sledil vse do konca, kjer so se na lepem na desni odprla velika dvokraka vrata, kamor je Sith Lord tudi vstopil.
Mortem je ležal na postelji, zdravniški poseg je bil že opravljen in ko ga je osebje zagledalo, so se mu začeli priklanjati. "Moj gospod, poseg je bil uspešen. Fant bo kmalu spet lahko uporabljal obe nogi. A če bi še malo čakali, bi bilo prepozno." Sith je prikimal staremu zdravniku in stopil do fanta, ki je z odprtimi očmi zrl v svet. "Pustite naju sama." Prostor se je nenadoma spraznil in tako sta bila v veliki kvadratasti dvorani zdaj sama Sadath in Mortem. "Tvoje sanje so se izpolnile poba. Nogo imaš, zdaj pa ti vračam še tisto, kar si najbolj želiš, svobodo. Čim prej zapusti Ravianat in se vrni na Coruscant k Jedijem, saj te ne potrebujem več." Z rokama se je naslonil na ročaje postelje in se ostro zazrl proti mladeničevemu obrazu. "Čisto vseeno mi je, kaj jim boš povedal, lahko jim izblebetaš prav vsak košček tvojega bivanja z menoj, a s tem mi boš zgolj ustregel. Svet bo spoznal, da ima novega sovražnika in vselej bodo v strahu zrli za svoje hrbte, ne vedoč, kjer se giblje neznana temna sila. Našli pa me bodo izključno tedaj, ko si tega jaz zaželim. Kar se pa Arbre tiče, je spet mrtva." Sadath se je hladno zarežal in z orokavičeno roko segel po svoji veliki oglavnici, ki mu je zakrivala obraz. Vrgel si jo je nazaj in razkril tisto, kar je ves čas prikrival - ranjen in izmaličen obraz, ki je bil od nosa navzdol povsem uničen, na temenu pa je imel namesto las grde brazgotine in krvave madeže. "Vidiš ta obraz" je zasikal skozi odprtino, ki so bila nekdaj usta, zdaj pa nekakšna zmaličena spaka. "To je vse, kar je ostalo od velikega bojevnika, a to je več kot dovolj, da se maščuje galaksiji in ji prinese enako trpljenje, kot ga je doživel sam. Sporoči svojim jedijskim prijateljem, da posedujem neprimerno več znanja, kot si mislijo, da imam vohune v vsakem delčku galaksije in da se bom kmalu dokopal do orožja, s katerim bom nepremagljiv." Sith Lord je utihnil in si obraz spet zakril, spodnji del pa zasenčil. Obrnil se je in stopil proti vratom, ko je še enkrat obstal. "Ne mislim te več dolgo gledati tukaj, tako da ti dajem en dan časa da tiho izgineš. Če boš takrat še tukaj, te lastnoročno vržem v prazno vesolje. V hangarju te čaka Drevva, vesoljska ladja, ki te bo popeljala na cilj." S temi trdimi in hladnimi besedami se je Sadath napotil do izhoda in z omare, na katerih so ležala Mortemova oblačila, pograbil svoj meč, ki mu ga je bil dal na Arbri, ter si ga pritrdil k pasu. Z pasu je vzel Mortemov modri meč in ga položil na vrh oblačil. Po tem dejanju je dokončno izginil iz velike dvorane in vanjo sta se vrnila mir in tišina. Kmalu se je ponovno prikazalo zdravniško osebje, Sadath pa se je medtem odpravil nazaj proti svojim prostorom, kjer si je zaželel meditacije. Dogodki so se odvijali s svetlobno hitrostjo, medtem ko je nekoč dolge mesece potoval po praznem vesolju, ne da bi izvedel eno samo novico, so te v zadnjem času kar deževale.