?->Arbra (Darth Sadath & Luke)

Na dolgem vzdignjenem mostu je nepremično stala oseba, odeta v črnino. Njen dolg temni plašč ji je mehko padal do tal, obraz ji je zakrivala širna oglavnica, roke pa je imela prekrižane na hrbtu. Oseba je zrla proti nešteto zvezdam in planetom, ki so se izrisovali na drugi strani steklenega okna, dokler je ni zmotil glas.
"Lord, klicali ste me?" je ponižno spregovoril starejši moški glas in oseba v črnini se je počasi obrnila. Pred seboj je ugledala kapitana Furdana, ki je vodil to ladjo, hkrati pa je bil Sadathov glavni strateg. Darth Sadathovo obličje je bilo mračno, edini del telesa, ki je bil viden, so bile njegove hladne zelene oči, ki so prebadale kapitana, tako da je slednji nemudoma sklonil pogled. "Da kapitan" je počasi spregovoril Sith, v svojem značilnem šepetajočem tonu glasu. "Čas je napočil. Dovolj dolgo smo se skrivali kakor potajenci zajci, zdaj se bodo zajci prelevili v neustavljive pošasti. Ste našli planet?"
Kapitan se je nekoliko nervozno prestopil in za trenutek molčal. Bil je že starejši mož z sivimi brki in mnogimi gubami. Na sebi je nosil temno zeleno uniformo s prav takšno kapo, za pasom pa mu je počival pritrjen blaster. "Oprostite mi moj gospodar, ampak..."
"Mar slišim razočaranje?" je zasikala temna postava in se z lahkotnimi koraki približala ostarelemu kapitanu. "Dobro veste, da ne trpim razočaranj. Moje besede so vaš ukaz, moje besede so vaš zrak in če jim ne ugodite, nimate več zraka." Temni Lord je vzdignil svojo orokavičeno desnico in še preden bi se ostareli kapitan lahko premaknil, je njegovo telo že začelo trzati. Kot pero se je vzdignil v zrak, se tam boril za zrakom, a v obraz je postajal vse bolj rožnat. Hip zatem je mrtev padel po tleh. Kljub številnim osebkom, ki so bili na mostu in upravljali ladje, se več kot očitno ni nihče menil za ta prizor, Sadath pa je zatem obrnil in svoj pogled znova usmeril proti vesolju. Njegova vesoljska ladja Ravianat, je zdaj potovala po Neznanem vesolju, mimo so drveli planeti, na katere človeške noge še niso stopile in to je bil idealen kraj za začetek Sadathovega delovanja. Dolga leta je zgolj potoval po vesolju in iskal idealen kraj za središče svojega imperija, pri tem se je boril z mnogimi vsiljivci, kamor so spadali tako Jediji, kakor Republika, deloma pa tudi Darth Pride. Ta mlada Sithovka, ki za Sadathovo prisotnost ni vedela, je bila Sadathu velik trn v peti.
Želel si jo je pokoriti, prevzeti njen imperij, a za to, bo sprva potreboval lastni sedež. Zdaj, ko se je njegovo plovilo končno znašlo v delu galaksije, ki si ga je izbral, pa ga je njegovo lastno osebje lomilo.
"Moj gospodar!" se je nenadoma zaslišalo in na mestu starega kapitana je že stal precej mlajši mož, oblečen natačno enako, kot poprejšnji starec. Ležečega trupla ni bilo več, mlajši kapitan pa je roko držal na temenu in strumno zrl v svojega gospodarja. "Kaj ukazujete?" Štel jih je komaj trideset let, a odločnost in pogum v njegovem pogledu sta dala vedeti, da ni tak strahopetec, kot je bil kapitan Furdan.
"Ukazujem, da mi takoj najdete moj planet" je z besom spregovoril Sith. "Videli ste, kaj je doletelo vašega predhodnika in vsaj deset drugih, ki so pred njim zasedali ta položaj. Če ne želite, da tudi vas doleti enaka usoda, ugodite moji zahtevi. Najdite neposeljen, odmaknjen in pozabljen planet, kjer je temna moč Sile zakoreninjena. Vaša usoda visi na nitki." Mladi kapitan se je priklonil in urno odkorakal stran od obličja Sith Lorda, ta pa se je počasi tudi odpravil vzdolž mosta po poti, ki jo je prej ubral kapitan. Levo in desno od njega je osebje upravljalo silno vesoljsko plovilo s pomočjo mnogih računalnikov in druge elektronske opreme, a Sadatha to ni zanimalo. Namenjen je bil proti lastnim prostorom, proti kraju za meditacijo, kjer je lahko galaksijo uziral z precej globljimi očmi. Elektronska vrata, ki so vodila na most, so se odprla in Sith je nadaljeval svojo pot.
Naposled se je znašel pred vrati, ki so vodila v veliko okroglo sobano, podprto s štirimi debelimi stebri. Sith je zakoračil na sredino prostora, tam sedel na tla in prekrižal roke. Pri tem je iz tal začela prodirati rdečkasta para, v prostoru pa so se zaslišali tihi, komajda slišni glasovi. Uzrl je prelepo mladenko s svetlimi lasmi in očmi, belimi kot sneg. Elegantno je stopala po dolgih hodnikih Sithovske akademije, ne da bi se menila za poglede mladih rekrutov, ki so jo kar požirali.

Ravianat, vesoljsko plovilo Dartha Sadatha.

Luke je stal na mostu in zrl v prostranost vesolja. Od pomanjkanja spanca ga je nekoliko bolela glava, vendar se za bolečino ni zmenil. Sploh ni imel pojma kam s peljejo, kar ni bilo pogosto. "Hej, Blake!" ga je nekdo poklical. Postava se je obrnila in se nasmehnila. "O, zdravo A. Kam se peljemo, si že ugotovil?" Alex, Lukov prijatelj je odkimal in se usedel na klop. "Ne, nimam pojma. Tu je nekaj zapuščenih planetov. Na zelo nevsakdanjem delu galaksije smo, Blake." Postava je skomignila z rameni in se usedla zraven. "Greva v pilotsko kabino, pridi," ga je "žical" čez čas Alex. "No, potem pa le pojdiva."
Temni hodniki, osvetljeni samo z nekaj lučmi tu in tam so skrivali dve postavi v svetlih oblačilih. Koraki so enakomerno, hitro vendar tiho odzvanjali od kovinskih sten. "Teci tišje, no!" ga je pokaral Blake. "Tečeš kot da bi imel špičke." Stisnil se je k steni in glavo rahlo obrnil v drugo stran, da bi videl na vzhodni hodnik. "Vse prazno." Pognal se je naprej in končno se je ustavil pred velikimi vrati. Samodejno so se odprla in vstopila sta. "Kapitan! Kam pa se peljemo?" je takoj rekel Alex, Luke pa ga je prestrelil s pogledom in nič kaj nežno dregnil pod rebre. "Ne tako hitro, vljuden bodi!" Elegantno je stopil naprej in se zazrl skozi veliko okno. "Lep razgled," je pripomnil. "Kaj sploh počneta tukaj? Spravita se ven, hudiča!" jima je ukazal kapitan. "Ja, gospod," je vljudno rekel Blake. Pomignil je Alexu in stopil skozi težka drsna vrata. "Super, zdaj pa naju je vrgel ven. Greva nazaj." Tokrat ni tekel nazaj, raje je varčeval z energijo in šel je počasi in preprosto. Potem pa se je ladja nenadoma stresla.
"Kaj hudiča je bilo to?" je vprašal Alex. "Ej, nebi vedel." Zavil je z očmi in se spravil v obrambno držo. Narahlo je počepnil in priprl oči. "Slišiš?" je vprašal in pomignil naprej. "Zvoki bitke." Pognal se je naprej in se ustavil pred vrati. "Ta vrata imajo biometrilni čitalnik!" je rekel Alex in pogledal Luka. Ta je pogledal naokoli in videl nekakšno orodje. Le to je zgrabil in z vso močjo udaril po čitalniku. Vrata so se odprla. "Nič več." V sobi za vrati se je odvijal kaos. Vsepovsod so švigali izstrelki in slišal se je zvok žaromečev. "Hudiča, zajeli so našo ladjo." Luke se na to izjavo ni odzavl, s pomočjo Sile je prišel do žaromeča enega izmed padlih Jedijev. Ognil se je glavnemu boju in stekel po tunelu ki je povezoval obe ladji. Stopil je na drugo ladjo, kjer je vladalo mrtvilo. "Kje je kdo, hudiča?" Besno je zaklel in se pognal naprej. Tekel je prek ladje, potem pa kočno zagledal neko senco. Prek obraza se mu je zarisal nasmeh, šele potem pa je videl kdo je njegov nasprotnik. Čez celotno telo je imel ovit nekakšen plašč, videl je samo neverjetno hladne, žadasto zelene oči. Za hip je postal, potem pa se vseeno pognal naprej. Odbil je prvi napad, potem pa ga je orokavičena roka zgrabila za podlaket in za vrat.

(Samo ena pripomba - v prihodnje dejanja drugih ne opisuj. Piši zgolj zase, kar storijo drugi, pa ne omenjaj. V tem primeru konkretno Sadath.)

Podoba mladega dekleta se je hipoma razblinila, kajti Sith je skozi Silo začutil prihajajoče vesoljsko plovilo. Gostota življenja na njem je pričala, da prevaža večje število potnikov, a to še ni bilo vse. Mnogi potniki na plovilu so bili več kot očino povezani s Silo in te povezave niso prikrivali. Preko Sadathovega obraza je švignil nasmešek, ki navzen ni bil viden drugače, kakor preko lesketa njegovih hladnih oči.
Karkoli nesrečniki že počenjo tod, so se znašli na napačnem kraju. Morda pa bi si s katerim izmed njih vendarle lahko pomagal je pomislil Sith Lord in njegove priprte veke so se razprle. Rdeča para, ki je prej prihajala iz tal, je izginila in Sadath se je zasukal proti vratom, ko so se ta odprla. Za njimi je stal mladi kapitan, ki je pred nedavnim prevzel poveljstvo nad njegovim plovilom.
"Gospodar, prihajam z dvema novicama. Planet smo našli, prav tako pa se nam bliža manjše transportno vozilo. Kaj ukazujete?"
"Zelo dobro kapitan, zelo dobro" je spregovorila senčna postava. "Plovilo ne sme ubežati, ustavite ga! Kar se pa planeta tiče, pa ladjo usmerite v njegovo smer." Mladi vojak je salutiral in urno odkorakal, Sith pa se je počasnih korakov odpravil nazaj proti osrednjemu mostu. V tem času se je boj že pričenjal, kajti zaslišalo se je streljanje in po hodnikih so tekali Sadathovi možje. Vojaki v srebrnih oklepih, ki so v rokah stiskali dolge kovinske palice, za pasovi pa so jim bingljali blasterji, vmes pa se je pojavil tudi kakšen temni Jedi v črni tuniki s prižganim rdečim svetlobnim mečem. Sadathu so se vsi lahno priklonili, ko so tekli mimo, a ta se zanje ni pretirano menil. Bolj je bil osredotočen na svojo vizijo, ki jo je uzrl v meditacijski kamri. Sčasoma so se hodniki izpraznili, boj se je oddaljlil v zadnji predel ladje in Sadath je obstal. Jasno je začutil nekaj, kar ga je hkrati presenetilo in nenavadno razveselilo. Bližala se mu je oseba povezana s Silo, a ni šlo za temnega Jedija.
Ko je zakoračil za naslednji ovinek, sta se uzrla iz oči v oči. Pred Sithom je stal mladenič bojevitega obraza z prižganim svetlobnim mečem. Brez kakršnegakoli omahovanja je stekel naprej, pripravljen Sadathu zadati udarec, a ta je bil zanj prehiter. Še preden je mladeničevo rezilo zašlo v Sithovo neposredno bližino, je ta izpod temnega ogrinjala povlekel svetlobni meč, ga hipoma prižgal in pred težav zaustavil prihajajoč napad. Modro rezilo je treščilo ob rdeče, za hip se je zaiskrilo, nato pa je Sith odrinil zamah.
Preden bi ga uspel ponovno napasti, je temni Lord iztegnil svojo težko orokavičeno roko in čvrsto prijel mladega napadalca za vrat. Kot lahko lutko ga je vzdignil v zrak in nato z vso silo zalučal v bližnji zid, da mu je rezilo ob tem padlo po tleh. Brez omahovanja je s svojim mečem presekal ročaj sovražnikovega orožja, tako da se ta ne bi mogel več posluževati orožja in se mu nato povsem približal. Konico svojega dolgega žarečega rezila je usmeril naravnost proti fantovemu obrazu in jo zadržal na vmesni točki med obema očesoma.
Nekaj časa ga je tiho opazoval, njegove hladne oči niso izdajale nobenih čustev, naposled pa se je oglasil s svojim značilnim tiho-šepetajočim tonom glasu. "Preslaboten si deček, da bi mi bil kos. Z enim samim zamahom svojega orožja te lahko pokončam, a Sila v tebi je močna, divja in neukročena kot divja zver, a močna. Če bi jo pravilno izkoristil, bi lahko postal silnejši, kot si sploh predstavljaš. A kdo sploh si?" Sadath ni dvomil, da gre za mladega jedijskega vajenca, a to priznanje je želel slišati iz ust mladeniča. Sithovo rdeče rezilo je še vedno merilo proti fantovemu čelu in če bi se ta samo za milimeter premaknil, bi to bilo zanj usodno. Oddaljeni zvoki bitke so medtem slabeli, a tiho streljanje se je še slišalo.

Luke je priletel v zid in skozi telo mu je stekla ostra bolečina. Poskušal je s Silo potegniti bližje žaromeč, vendar neuspešno. Ročaj je že bil uničen in B je počasi dvignil glavo in se počasi umikal. Senca je počasi prihajala bližje, Luke pa se je postavil na noge. Pozorno je opazoval žaromeč, ko pa se mu je približal do te točke da je moral škiliti je odnehal. Ogledal si je obraz njegovega ječarja.
"Vedite da raje umrem kot da bi raje umrl kot da se vam pridružim." Na njegovo pripombo o Sili ni ničesar rekel, roke je počasi dvignil v zrak kot znak predaje. V glavi je slišal glasek ki mu je pravil naj se umakne ali pa ga odvrne s Silo, vendar ga je ignoriral. Za zdaj. "Kdo sem?" je vprašal. "Človeško bitje sem." Če bom umrl bom umrl v svojem slogu. Dihal je plitvo in varčeval z izdihom, da se ni preveč premikal. Slišal je da so zvoki bitke skoraj potihnili in glavo je premaknil v drugo smer, da je videl skozi okno. "Ne ubite jih, prosim. Pustite jih in z vami grem." Proseče se je zazrl v oči ječarja, v tistem pa je zapiskal njegov pozivnik. "B, javi se. B, javi se, prekleto! Javi se že in spravi svojo rit sem!" Luke je suho požrl slino in se še enkrat proseče zazrl v ječarjeve oči. "Gospod, prosim vas." Močno je upal da se bo moški odzval pozitivno, to je pričakoval. "Jaz v zameno za tiste ljudi. Prosim, gospod." Modre oči so se ponovno proseče srečale z zeleno žadastimi. Daj no, prosim! Samo stori to, prekleto. Slišal je da je bitka končana in vojaki so se vrnili. "Saj jih niste pobili, ne?" je vprašal tiho. Eden izmed njih je odkimal. "Hvala," je rekel ječarju. V kakšen sranju sem se znašel? Upam da so jih pobili čim manj. "Lahko zdaj spustim roke?" je vprašal s suhim grlom. Komaj je stal na nogah in res je moral spati. Pogledal je na roko in preveril številke. Super, na nogah sem že skoraj 40 ur. Tako čudno da še stojim.

"Utihni" je zasikal Sith in z rdečim rezilom zasekal po fantovi roki. Njegovo oblačilo se je na tistem mestu raztrgalo in okolico je napolnila rdeča tekočina. Rana ni bila globoka, a bila je na desnici in to ravno na mestu, kjer je bil komolec.
"Meni nihče ne ukazuje, še najmanj ne tak boječ smrkavec kot si ti. Tvoji prijateljčki mi ne pomenijo nič in lahko si prepričan, da so že mrtvi, ti pa si tako ali tako že v mojih krempljih." Temni lord se je hladno zasmejal in rdeč curek svetlobe je nenadoma izginil. Ročaj svojega zakrivljenega svetlobnega meča si je pospravil nazaj pod temno ogrinjalo in pogledal proti vojakom, ki so se nenadoma pojavili v bližini. Šlo je za Sadathovo vojsko, večinoma morilce v srebrnih bleščečih oklepih, med njimi pa sta bila tudi ali dva ali trije Sithi. Morilci v oklepih so odkorakali naprej, Sithi v črnih plaščih pa so se postavili ob bok Sith Lordu in se z hudobnimi rumenini očmi zazrli v fanta. Vsi trije so bili manjši od Sadatha, njihova črna oblačila pa so bila podobna - temni plašči z oglavnicami, ki so njihove obraze metali v sence in spodnje črne tunike s črnimi oklepi.
"Kakšno je stanje?" je hladno vprašal Sith Lord, ne da bi svoj pogled odmaknil od ležečega fanta, ki se je kot dojenček stiskal k zidu. "Opravljeno je, moj gospod. Njihova ladja je zdaj spremenjena v zvezdni prah. Topovom Ravianata je predstavljala pravo malo malico." Sith se je zlobno zarežal in segel po dveh svetlobnih mečih, ki sta mu počivala za pasom. "Naj ga pokončamo?" Sadath je nekaj časa premišljeval, a naposled odkimal. "Ne, nadvse zabaven je ta fantek. Malo se bomo še poigrali z njim. Navsezadnje se lahko izkaže celo za koristnega. Nobena igra Pazzaka ne more biti odigrana brez kmetičev, to je vselej trdila Traya in pri tem se ni motila. Odnesite ga v celico." Ko je to spregovoril, so iz njegovih orokavičenih rok švignile strele, modre kot bliski in treščili naravnost v fanta. Nekaj časa so mu švigale po telesu, dokler ni bil povsem omrtvičen, nato pa sta dva Sitha dvignila fantovo telo in ga odnesla proti zaporniškemu predelu Ravianata. Sadath jima je sledil, medtem ko je tretji Sith odšel po svojih opravkih. Precej časa so tako hodili, prečkali mnoge prehode in naposled prišli do dvigala, ki je vodil v spodnje in zgornje predele ladje. Dvigalo jih je odvedlo v višji nivo, kjer je bil tudi zaporniški predel in tamkaj so omrtvičenega Lukea spravili v energetično celico.
"Le kaj bomo storili s teboj" je tiho spregovoril Sadath, ko sta ga Sitha pustila samega z zaprtim fantom. "Zlahka bi te ubil, a nekaj mi to preprečuje. Upam, da se boš izkazal za pametnega." S temi besedami se je obrnil, njegovo črno ogrinjalo je zaplapolalo za Sith Lordom in zapustil je majhno sobo. V zaporniški sobi so bile tri celice, dve sta bili prazni, v eni pa je le ležal Luke. Nedolgo zatem je v prostor prikorakal stražar z blasterjem, se postavil ob vrata in stražil zapornika.
Darth Sadath se je medtem vrnil na most, kajti že prej mu je bilo sporočeno, da so našli planet. In res, skozi prostrana okna je v daljavi uzrl majhno zeleno piko, ki se je vse bolj bližala in vedel je, da gre za njegov planet. "Končno. Galaksija, pripravi se na Darth Sadatha" je zmagoslavno spregovoril Sith in prekrižal roke." Dolgo je čakal na ta trenutek in takoj ko so mu sporočili, je njegovo srce poskočilo. Za hrbtom se mu je počasi približal novi kapitan in obstal za Sith Lordom. "Arbra, starodaven in pozabljen planet. Kot vidite, je njegovo površje preraščeno z gozdovi, redke gore pa v sebi skrivajo številne skrivnosti. Daleč naokrog ni nikogar."
"Zelo dobro kapitan. Na moje presenečenje ste se izkazali. Popazite na ladjo in jo spravite na varno mesto, ko se spustim na površje." Kapitan je salutiral in naglo prikimal. "Tako bo moj gospod. Koliko mož pa mislite vzeti na površje?"
"Toliko, da bo ravno dovolj" je na kratko odvrnil Sith Lord in z roko pokimal kapitanu, naj odide. Ta je naglo odkorakal, Sadath pa je vso pozornost usmerjal Arbri. Že se je videl kot vladarja širnega imperija, ki se mu bodo vsi klanjali, vključno z Jediji in Njo.

Luke je roko dvignil v trenutku ko je ječar zamahnil. Tkanina se je raztrgala, rdeča tekočina pa je enakomerno curljala bo srajci in tleh. "To ni bil ukaz, to je bila prošnja," ga je zavrnil, hip zatem pa zdrsnil v mlako krvi. Mimo so šli vojaki in Luke je bil ponovno na nogah. Privzgojen nagon mu je narekoval spopad, razum pa trezno razmišljanje. Pogled je odvrnil od odhajajoče vojske in ponovno zdrsnil ob steni. Na sebi je čutil štiri pare oči in z bojevitim pogledom je zrl v najvišjega izmed četverice. Grizel si je spodnjo ustnico in razmišljal. To se nebi zgodilo če se ti nebi igral heroja. Verjetno so mrtvi, kriv pa si ti! Ni slišal pogovora, niti ga ni pretirano zanimal. Kmalu je zaslišal nenavaden, sikajoč zvok in dvignil je glavo. V prsa so mu prileteli izstrelki in presenečeno je zajel sapo. Telo mu je stresel krč, bolečina v glavi se je zvečala, hip zatem pa je obmiroval. Slišal je lastno bitje srca, udov pa ni mogel premikati.

Čutil je dotik na na ramenih in gležnjih, potem pa se je približal stropu. Prizor bi ga zabaval v drugačnih okoliščinah, ampak trenutno ni bilo časa za smeh. Hodili so kakšnih petnajst minut in končno so prispeli do dvigala. Jezus, kako velika sploh je ta ladja? Minilo je še par minut, potem pa so se spet ustavili. Strop se je spet oddaljil in čutil je udobno posteljo.

Učinek strel je začel počasi popuščati. Luke je pogledal za odhajajočim Sadathom. Nič več ni razmišljal, samo potopil se je v globok spanec.

Sunkovito se je prebudil. Bil je čisto prepoten, v glavi pa mu je odzvanjalo. Usedel se je in globoko zajel sapo. "Shit." Pogledal je po celici in na hitro ocenil ploščino. Ponovno je pogledal, tokrat pa se je posvetil detajlom. V celici je bila udobna postelja, pisalna miza, celo tuš in WC. Na mizi so ga čakala sveža oblačila in čiste brisače. Pogledal je na uro in se zgrozil. Segel je po brisačah, vzel eno, potem pa vzel še sveža oblačila, ki so bila enaka kot njegova. Umazana oblačila je slekel in stopil pod tuš. Vodo je nastavil na zelo toplo in končno se je nasmehnil. Pustil je da mu voda masira hrbet in rame, potem pa je pod vročo vodo potisnil tudi glavo. Segel je po šamponu in ga za vsak primer prej poduhal. Dišal je po kokosu in še po neki neznani stvari. Ko se je stuširal se je obrisal in oblekel. Glave si nalašč ni "sfrutiral" ker se lasje lepše sušijo. Kapljice so mu padale na hrbet in ob vsakem šumu se je zdrznil.

"Ej! Zakaj takšna udobnost?" je vprašal stražarja. Ta mu je namenil jezen pogled, vendar je vseeno odgovoril. "Ker si njegova igrača. Kako ti je pravzaprav ime?" Luke se na to ni takoj odzval, potem pa povedal: "Luke sem." Stražar je očitno hotel nekaj reči, vendar so se namesto tega odprla vrata. Luke je imel lase še vedno mokre, zeto je delno poškropil Sadatha, ko je skočil na noge. "O, vaša Temnost!"

"Pripravite čete za pristanek poveljnik" je z hladnim glasom dejal Sith Lord in starejši poveljnik Jeff, ki je poveljeval njegovi vojski na plovilu, se je strumno priklonil. Ko je odkorakal z Mostu, se je Sadathu znova približal kapitan, ki je ta čas v bližini čakal. Arbra je bila že povsem blizu, njeno rumenkasto-zeleno površje prepredeno z oblaki se je počasi vrtelo, ko je Ravianat vstopil v atmosfero planeta.
"Ladjo bom zaenkrat pustil nad severnim polom, tamkaj bo najmanj vidna. Oprostite da vas sprašuje, a zanima me, če mislite dolgo ostati tukaj." Sadath, ki je zrl skozi steklena okna, se je počasi zasukal proti kapitanu in v njegovem obrazu razbral rahlo nelagodje. "Da kapitan, zelo dolgo. Zakaj sprašujete?" Mladi kapitan se je nekoliko prestopil in čez čas počasi spregovoril. "Ta planet mi vzbuja nekakšno nelagodje moj gospodar. Morda res nikjer ni nikogar, a včasih zna biti prav to nevarno." Sith Lordove žadaste oči so se nekoliko priprle in napravil je nekaj korakov proti svojemu poveljniku ladje. "Preveč skrbite kapitan. Vaša skrb je ta ladja in nič drugega. Kar se pa planeta tiče, pa to ni vaša stvar. Če bo kdo v nevarnosti, bodo to nepripravljeni vojaki, ki se bodo spustili na njeno površje, a taki bodo vsaj dokazali, da me niso vredni. In če tu res ždi kakšna nevarnost, toliko bolje." Sadath se je hladno nasmehnil in znova pogledal skozi okno. Po glavi mu je švigalo toliko misli. Od tega, kako bo obudil starodavno mesto pod njenimi temelji do tega, kako se bo soočil z nevarnostmi planeta in navsezadnje, kakšen bo njegov naslednji korak. Vleklo ga je na različne konce, a dobro je vedel, da bo moral ubrati eno pot. Morda pot uničenja? Pot odkrivanja? Ali pot negotovosti? Vsaka je imela svoje prednosti in slabosti, prva bi mu omogočila hitro in neustavljivo podrejanje planetov in uničevanje sovragov, druga odkrivanje sledi starodavnih Sithov in bogatenje v Sili, tretja pa zmedo in negotovost, ki bi jih vcepil svojim nasprotnikom. Tedaj se je spomnil tudi na mladega neumneža, ki je ždel v njihovi celilci in preko njegovega obraza je švignila senca zlobnega nasmeška.
Obrnil se je in preko dolgega Mostu odkorakal v spodnje predele ladje, kjer se je nahajal zaporniški predel. Ko je vstopil v sobo, kjer so držali Lukea je za hip obstal in se zazrl v njegovo obličje. Tedaj so se ga dotaknile kaplje vode in Sadath je spregovoril. "Dobrodošel Luke. Me veseli, da ti je udobno." Sith Lord se je počasi približal energetični steni, ki je zapirala celico in se skoznjo zazrl v fanta. "Prav kmalu bomo pristali na Arbri, starodavnem in neznanem planetu, kjer se bo pričela tvoja pustolovščina." Sadath je dvignil roko in z orokavičeno pestjo pokazal naravnost vanj. "Kaj praviš na to, da bi te povzdignil v mojo desno roko? Poveljeval bi vojski in imel skorajda vso avtoriteto, ki jo uživam sam." Njegove hladne nečustvene oči so zrle v mladeniča na drugi strani prozorne stene in željno je čakal na njegov odgovor. "Seveda boš potemtakem moral z menoj na planet, a morda boš prav ti tisti, ki bo odkril starodavno mesto Grotto in v tem primeru bo Arbria zasluženo padla v tvoje roke. Lahko boš postal njen vladar, upravitelj ali karkoli si bo zaželelo tvoje srce." Sadath je na kratko ošinil vojaka, ki je stal pri vratih in po prostoru napravil nekaj majhnih korakov. Od vseh celic, ki so bile v prostoru, je bila mladeničeva najbolj udobna. Namenjena je bila zgolj tistim zapornikom, ki so uživali višji status, a ker je bilo takih silno malo, je bila večinoma prazna.

Luke je pogledal Sadatha. "Hvala za gostoljubnost." Stopil j korak bližje in se rahlo priklonil. "Arbi?" je vprašal a vsak primer in si ta podatek nemudoma vtisnil v spomin. "Desna..." je resenečeno začel in se zazrl v oči, ki so izražale nestrpnost. Hudiča! To počne nalašč. Hoče da sem negotov. Če zavrnem, me bo ubil. Če pa sprejmem, pa izdam Republikance in Jedije, vendar imam vsaj kanček možnosti za preživetje. In kar je bolj pomembno-za rešitev prijateljev. "Prav," se je oglasil po premisleku. "Sprejmem, gospod. Ampak čaščenje po božje odpade." Stražar ga je pogledal na zelo nenavaden način, češ prav si se odločil. "Em, gospod? Nobenega orožja nimam, ko ste nas zajeli..." je povedal, vendar so se mu besede zataknile v grlu. Hitro se je zbral in nadaljeval: "... Sem imel samo žaromeč, ki pa je uničen. In tudi ta obleka najbrž ni čisto primerna za vašo desnco, gospod." Vrata so s odprla, nagon mu je ukazal naj se pobere dokler še ima možnost, razum pa naj se obnaša vzorno. Prestopil si. Pozabi na njih. Zdaj je o tvoj vodja, nič več Republikanci. Na sebi je čustil preiskujoč pgled. "Ne mislim pobegniti. Zdaj se zraven vas," je hladno rekel stražarju in se obrnil. Ta ga je dregnil v hrbet, Luke pa se je zdrznil in nagnil vrat zdaj v levo, potem pa v desno. Hladnokrvno je gledal dušečega se stražarja in tiho, vendar hladno rekel: "Katerega dela prstopil sem k vam ne raumeš, vojak?" Priprl je oči in zabil stražarja v zid. "Tam leži." Pomiri se, Blake. Samo vojak je, svoje delo opravlja. Nedolžna žrtev. Drug glasek mu je rekel: "Seveda, v vojni so vedno žrtve. Poglej recimo Alexa. Mrtev je." Pogledal je Sith Lorda in prek obraza se mu je zarisal nasmešek. "Kje dobim vse potrebno, gospod?"

((Sorry za kratek post))

Energetična stena je izginila in mladenič je bil nenadoma prost. To je prav dobro izkoristil in že hip zatem onesposobil stražarja, ki je prej bdel nad njim. Sadath je zgolj nepremično opazoval, kako je Luke uporabil Silo in s slednjo prišel dušiti stražnika. Ker je bil fant zdaj obrnjen proč od njega, je Sith Lord lahko potipal v njegovo notranjost in to kar je zaznal, ga je pomirilo. Bes, želja po moči in samovšečnost so vsekakor vladali mladeničevi notranjosti in to so bile lastnosti tuje Jedijem. Sadath se je za hip vprašal, kako so ga Jediji sploh vzeli medse, kajti že na daleč se je videlo, da ta fant še zdaleč ne spada v njihov Red.
Strani je menjaval kakor hijena, v jeziku je bil kot sraka. "Si zdaj končal?" je brezčutno dejal Sith Lord, ko je stražar obležal na tleh, Luke pa se je obrnil k njemu. "Svoje moči raje koristneje uporabljal, kot da se spravljaš na nepomembnega stražarja. A glede tvojega žaromeča, bi se dalo kaj urediti."
Temna postava se je obrnila proti vratom in napravila po prostoru nekaj korakov. Roke je prekrižala na hrbtu in za hip obstala. "Žaromeč, obleko, oklep, vse bo tvoje. Tudi ženske in razkošje mojega imperija, a najprej se moraš dokazati." Darth Sadath se je na mestu zasukal, na plan znova potegnil ročaj žaromeča in pritisnil na njegov gumb, da je iz držala švignil rdeč curek. S spuščenim orožjem se je počasi približal fantu, medtem ko mu je po glavi rojilo tisoče različnih možnosti. Luka kajpada ni cenil, ni se mu zdel nič posebnega, a vendarle je bil Jedi in za silo bi mu prišel še zelo prav. V zgodovini so Sith Lordi za svoje vajence jemali zgolj tiste, v katerih so čutili potencial, ki so bili vešči bodisi v mečevanju ali obvladovanju Sile, toda nekateri so vzeli tudi kmetiče. Kmetiči kajpada niso imeli potenciala, bili so na dnu, toda tudi v njih je bilo nekaj, s čimer so se Sith Lordi lahko okoristili. Zanje so opravljali nevarne opravke, zanje tvegali življenja in ga navsezadnje tudi dali.
"Poklekni Luke in povzdignil te bom v sithovski red. Postal boš moj vajenec in vse moje moči bodo prešle nate. Ko to storiš, ni poti nazaj in če prelomiš obljubo, te čaka nepredstavljivo trpljenje. A če je ne prelomiš, boš dobil vse, kar si želiš. Najboljši žaromeč, vrhunske oklepe starodavnih vihtilcev Sile in udobje. Poklekni predme in mi priseči zvestobo." Ko se je Luke spustil na kolena, je Sith Lord privzginil svoj žaromeč in ga zadržal tik nad fantovo glavo. "Sila v tebi je močna, divja in neukročena. Sovragi bodo pred teboj trepetali in tvoja pest bo sovražne planete drobila v drobtine. Od sedaj naprej se imenuješ... Mortem, sejalec smrti." Sadathove hladne oči so se zaprle in za trenutek je v prostoru zavladala grobna tišina, ki jo je motilo zgolj tiho sopihanje ležečega vojaka v kotu. Očitno še ni bil mrtev, toda prejel je dovolj hud udarec, da se je komajda držal pri življenju.
Naenkrat je Sadath odprl oči in meč odmaknil stran od Luka oziroma Mortema. "Vstani Mortem, zdaj si polnokrvni Sith. Preden greva proti orožarni, kjer boš prejel orožje, pa ubij tega vojaka. Njegovo stokanje mi gre na živce." Sith Lord je na hitro ošinil ležečega stražnika, se obrnil in z urnimi koraki zapustil celiško sobo. Zunaj pred vrati je obstal in počakal, da se mu novopečeni vajenec pridruži. Po zvokih motorja je lahko sklepal, da se Ravianat ustavlja in to je pomenilo, da se bodo prav kmalu vkrcali v manjše plovilo, ki jih bo zapeljalo na površje skrivnostne Arbre. Časa za zavlačevanje ni bilo, zato je ustavil prvega vojaka, ki je hitel mimo in mu podal svoje ukaze. "Odidi v orožarnico in mi prinesi najboljši kos oklepne obleke, kar ga lahko najdeš, ne pozabi pa tudi na žaromeč." Vojak se je urno priklonil in odhitel naprej.

Luke je na mojstrovo vprašanje prikimal. "Oprtostite ,alo me je zaneslo, mojster." Opazoval je svojega novega učitelja in stal z rokami na hrbtu. Ko se je z žarkoemčem približal njegovemu telesu je za hip zadržal sapo. Sadath mu je nekaj razlagal, vendar ga je poslušal samo na pol. Spustil se je na kolena in dvignil glavo. Mortem, kakšno čudno ime. Za hip je pomislil da bi ga zavrnil. Pogled je odvrnil od žaromeča, pogledal je k napol mrtvemu vojaku. Priprl je oči, hip kasneje pa se je že ozrl nazaj k mojstru, ki je počasi spet odprl veke. Dvignil se je nazaj in pokimal. "Razumem, mojster." Sadath je odšel, ostal je sam z vojakom. Pokleknil je k njemu in ga previdno položil v ležeč položaj. Še bolj previdno mu je snel čelado.K njegovem ušesu je približal ustnice, z rokami pa objel glavo. "Abyssus abyssum invocat," je skoraj neslišno rekel, hip zatem pa naglo zasukal stražarjevo glavo. Pridušno je počilo, oči pa so se napolnile s praznino. Luke je vstal ter se rahlo priklonil.

Skozi vrata je stopi kot da se nebi nič zgodilo in postavil se je ob bok mojstru. "Opravljeno, mojster." Nekdo mu je v roke dal oblačila-temna srajca z zlato črto čez del nadlakti, črne hlače, črna jakna s kapuco, temno modri kvalitetni čevlji in na koncu žaromeč. Z eno roko je preprijel oblčila, z drugo pa žaromeč. Prižgal ga je in se nasmehnil. Modra barva mu je božala kožo in počutil se je kot doma. "Oprostite, mojster, samo preobleči se grem."

Stopil je nazaj v celico. Svoja stara oblačila je odvrgel in se oblekel. Oblačila so se mu prilegala kot da bi bila narejena po meri. Rokave srajce si je zavihal do komolcev. Na hlačah je našel priročno magnetno zaponko, ki drži žaromeč pri miru, ne glede na to kako hitro se gibaš. Jakne nalašč ni oblekel. Sam pri sebi se je nasmehnil in se odpravil nazaj k mojstru.

"Mojster. Pripravljen sem." Na desnici se je jasno videla ureznina, ki mu jo je zadal Sadath le 32 ur prej. Luke se je samodejno podrgnil po rani, potem pa se postavil nazaj v obrambno držo. Nekdo je nekaj rekel in začeli so se premikati proti hangarju.

Skozi veliko okno je videl zeleno žogico, ki je lebdela v Galaksiji. Na njegovem obrazu ni bilo enega čustva. "K tem sranju letimo?" je nekdo tiho, vendar klub temu preglasno za Luka zašepetal. To ni bil glas mojstra, temveč nekega vojaka. Kot kaša je Luke stal ob njemu in mu rekel: "Te kaj muči?" Vojak ni odgovoril, Blake pa je potegnil žaromeč in ga prižgal. "Odgovori vojak!" Besede so vsebovale grožno, Blaka pa je nekdo prijel za ramo. Pomiril se je, ugasnil žaromeč ter ga postavil nazaj na njegovo mesto, potem pa se obrnil nazaj k planetu. "Mojster, kje ste dobili ta žaromeč?"

Ko je bilo vse opravljeno in je Luke stal zraven njega v povsem novi opravi, se je Sith počasi odpravil proti hangarju. Stopal je s srednjo hitrostjo, saj se mu ni nikamor mudilo, med potjo pa razmišljal o Arbri. Kolikor je uspel do zdaj izvedeti o planetu, so jo v davni preteklosti poseljevali Sithi, ki so nekje globoko pod gorami zgradili mogočno mesto. To mesto bi še moralo stati in glede na njegovo skrito lego bi bilo idealno za Sadathov novi štab. Z novim vajencem sta kmalu prikorakala do dvigala, ki je povezovalo zgornje in spodnje predele Ravianata in to ju je odpeljalo do najnižjega sloja ladje, kjer je bil med drugim tudi velik hangar. Čeravno je imela ladja na tem nivoju več hangarjev, je bil le eden namenjen večjih odhodom in prihodom.
V dvigalu ju je spremljala še skupinica vojakov, s katerimi se je Mortem zapletel v spor, a Sadath se s tem ni obremenjeval. Njegove hladne oči so zamišljeno zrle predse in takoj ko so se vrata prostornega dvigala spet odprla, je zakoračil ven. "Pri truplu Jedija, ki sem ga nedavno ubil" je kratko odvrnil na mladeničevo vprašanje, ne da bi ga pogledal.
Zdaj so stopali po dolgem hodniku, stene so bile sivkasto-temne, na stenah so gorele luči, levo in desno pa je vodilo mnogo vrat. Ravianat je Sith Lord poznal kot lasten žep in zato mu ni iskanje hangarja ni predstavljalo nobene težave. Nenadoma je zavil skozi desna vrata in pred njimi se je razprl širni prostor, v katerem je stalo precej vesoljskih plovil. Večina jih je bila vojnih lovcev, ki so jih uporabljali za napade in obrambo, a na sredi teh je stalo precej veliko transportno vozilo brez hiperpogona, ki je zmoglo prevoziti do petdeset potnikov. Njegova zadnja vrata so bila že odprta in vanj so eden po eden stopali najbolj izurjeni Sadathovi vojščaki. Večinoma je šlo za može v svetlečih oklepih in temnih tunikah, ki so kot orožje uporabljali blasterje. Vmes je bilo tudi nekaj Sithov v črnih plaščih in ko se jim je Sith Lord približal, so nemudoma obstali in napravili globoke priklone. "Učitelj, vse je nared. Mi smo zadnji" je s hladnim glasom spregovoril eden od Sithov, ki mu je velika oglavnica prekrivala večji del belkastega obraza. "Dobro Trevir, potem se pripravimo za odhod. Dovolj dolgo smo se zamudili na Ravianatu in prej ko pridemo na Arbro, boljše bo." Sith se je priklonil in odstopil Sithu in mladeniču prednost. Ko je Luke zakoračil mimo njega, ga je Trevir ošinil in v njegovih rumenih očeh ni bilo moč prezreti hladu.
Notranjost prevoznega vozila je bila kar prostorna, sestavljena iz ene velike in množice manjših sob. V veliki središčni sobi so sedeli vojaki in se tiho menili. Ko je njihov gospodar zakoračil mimo, so se mu priklanjali, medtem ko so njegovega novega vajenca zrli z mešanico prezira in posmeha. Sadath je zakoračil v eno izmed stranskih sob in sedel na temni stol, ki je bil v njej. Soba je bila povsem črna, v njej je bilo nekaj nenavadnih predmetov, luči pa so bile rdečkaste. Ko je opazil Mortema, ki mu je sledil, je vzdignil svojo desnico. "Pojdi, zaenkrat te ne potrebujem. Ko pridemo na površje dobiš nova navodila." Njegov hladni glas je odmeval po prostoru in s temi besedami se je obrnil stran od vajenca. Sedel je na udobnem vrtljivem stolu in ko se je na njem zasukal, se je stena pred njim razprla in prikazal se je pogled na vesolje. Rumenkastozeleno površje Arbre je bilo povsem blizu, medtem ko so v daljavi kot majhne pike plavali drugi planeti.
Njegovi misli so odtavale stran od ladje, ko se je ta začela dvigati in naposled švignila proti Arbri, mogočen Ravianat pa pustila za seboj.

(Če želiš Luke, lahko že pišeš na Arbri, vendar še ne napiši tega, da smo zapustili plovilo. Opiši npr. potovanje do planeta in pristanek, kaj več pa ne.)