Korriban -> Nar Shadaa (Rox, Darth Pride)

Rox se je ustavila na Korribanu. Planet je bil videti zapuščen ampak lep, zato je nekaj časa ostala tam in gledala okoli. Njena ladja je bila pobarvana na svetlo kovinsko modro in je zelo pasala k njeni koži in imenovala se je Azurni utrinek. Postalo ji je že dolgčas, ampak ker je bila zmenjena, da tukaj pobere nekaj ljudi, je še malo počakala. Potem je prišla do njene ladje ena skupina tihotapcev ki so iskali preoz s planeta in Rox jim je rekla, da grejo lahko z njo, če ji plačajo za gorivo. Med njimi ni bilo nobenega človeka, samo vesoljci in ena ženska, ki je imela zelo lepe bele lase in je bila nasploh zelo lepa. Ker je imela tudi bele oči Rox ni vedela, če je slepa in jo je vprašala, če je. Potem so šli na ladjo in Rox je pobrala denar od tihotapcev, ki so hoteli potovati z njo. Vsak si je poiskal svojo kabino in nekateri so šli spat, ker je bil za njimi dolg dan. Potem je šla Rox v pilotsko kabino in vnesla navigacijske kode, da je bila ladja usmerjena v Nar Shada. Ko se je ladja odlepila od tal in se dvignila v zrak, se ji je nekdo pridružil v kabini.

((ok, popravla))

((Lepo da si popravila. Samo še ena opomba: piše se "Darth" in ne "Darht" ))

Odeta v črno zaščitno obleko je stopila na krov ladje skupaj s skupino surovežev, ki so bili najverjetneje tihotapci ali pa preprodajalci sužnje ali začimb. Njihove misli so se vrtele okrog kreditov, twi'leških plesalk, mafije Exchange, republiških kreditov, zeltronskih kurtizan, nekega posla za Vogga the Hutta, še več kreditov... in belolasa bojevnica jih je slišala, kot da bi se glasno pogovarjali o vsem o čemer so razmišljali. Na vprašanje o slepoti, ki ji ga je namenila pilotka, se je le skrivnostno nasmehnila in odkimala. Nato je plačala za prevoz se namestila v svoji kabini, kjer se je za trenutek sprostila in preletela dogajanje preteklega dne.

Skupaj z Nixo in manjšo skupino Sith Assassinov so preiskali ruševine stare akademije in vse štiri grobnice v Dolini Temnih Lordov. Našli so sledi treh oseb, ki so nedavno zmotile spokojnost grobnice Lorda Sadowa, ostale grobnice pa so ostale neokrnjene vse odkar je Lord Sion z njeno pomočjo prvič zavzel Korriban. In ne samo to, duh terentateka ki je varoval zadnjo sobano je izginil, kakor tudi žaromeč ki ga je pripravila za svojega vajenca, ko bi končno postal pravi Sith. Če je seveda ne bi nameraval izdati in medtem umrl. Nekdo se je grdo poigral z njenimi načrti, in duh zveri, ki ga je Revan uklenil v sobo in bi si ga moral njen vajenec podrediti za to da bi opravil preizkus, je izginil v neznano. Ko so zapustili grobnico je poslala Nixo in ostale naj preverijo votlino med akademijo in dolino, nato pa se vrnejo na Ziost, medtem ko je sama odšla skozi tunel ob grobnici Lorda Ragnosa. Tega je odkrila ko je sledila šibki sledi aure sivega Jedija, in ko je prišla na drugi konec je s presenečenjem odkrila da je prišla v kotlino, ki se je vzpenjala vse do ruševin Dreshdae. Ni trajalo dolgo, ko je med ruševinami nekdanje rudarske postojanke Czerke odkrila skupino nepridipravov, ki je kolikor-toliko obnovila staro kantino "Pijana stran". Po nekaj s Silo podkrepljenih besedah so bili že vsi prijazni do nje in ni ji bil problem zasesti mesta neke odsotne članice tega tihotapskega društva na ladji s planeta.

Stresla je z glavo in odrinila te misli vstran. Včasih je bilo tako naporno biti Sith Lord! Same skrbi, težave, neposlušni ali pa nesposobni služabniki ki jih je treba vedno znova disciplinirati, Jediji ki povsod vtikajo svoj nos, in neprestano je treba paziti svoj na hrbet pred "zavezniki"! je sama sebi v mislih vzkliknila. Odločila se je da bo za trenutek pozabila na vse, kakor je nameravala že ko je vstopila na očarljivo modro-obarvano ladjo ki je letela naravnost na Nar Shadaa. Za dan ali dva bo pustila da njeni služabniki opravijo delo ki jim je bilo naročeno, sama pa uživala brez skrbi. Le pazijo naj se, če gre medtem kaj narobe!
Odšla je iz svoje kabine in se pridružila modro-kožni mladenki v pilotski kabini.
"Kako dolgo bomo še potovali?" je vprašala bolj zato da bi začela pogovor, kot zaradi pravega zanimanja. "Oprosti, ampak nisem ujela tvojega imena. Mene lahko kličeš Victoria," je dodala s sladkim glasom. Ime si je seveda izmislila zadnji trenutek, zato je bilo nevarno podobno njenemu pravemu imenu. Seveda se ni mogla predstavljati kot Lady Pride, niti slučajno pa ni pomislila na to da bi uporabljala svoje pravo ime. To je bilo skrivno vsem, razen izjemno redki skupini izbrancev, in še ta skupina se je ne tako davno nazaj zmanjšala na dve ali tri osebe.

((zaščitna obleka))

((sori sm zdej še uno popravla))

Rox je bila vesela družbe, ker je bila pot do Nar Shadaa še dolga in zato je prijazno prikimala belolasi ženski, ko je ta prišla v pilotsko kabino. Pokazala ji je, da lahko sede na stol, namenjen kopilotu. Potem jo je ona ogovorila in Rox se je odločila, da ji je ženska dovolj všeč, da ji odgovori. "Pot sicer ni med najdaljšimi bomo pa potovali vsaj nekaj ur, zato, ker se moramo izogniti patruljam." Potem se je ženska predstavila in Rox ji je poveala svoje pravo ime, ker je ni imela na sumu, da bi se zlagala o tem, kdo je. Ta ženska sicer ni izgledala kot tihotapec ampak Rox ponavadi ni postavljala vprašanj in zato so jo imeli ljudje bolj radi. Tako je uspela pripeljati iz atmosfere in je lahko vključila avtopilota za nekaj časa, dokler jim ni bilo treba prestopiti v hiperprostor. Pogledala je skozi okno in ugotovila, da jim nihče ni sledil, tako da si je oddahnila. "Treba je biti previden, zadnje čase so zelo zaostrili nadzor nad tihotapljenim blagom," je rekla s svojim mirnim glasom.

((Hej Rox, mogoče bi lahko od zdaj naprej malo bolj opisovala okolico, dogajanje, misli... Se je malo težko vživet v dogajanje kakor ga zdaj opisuješ. ))

Ob pripombi o zaostrenem nadzoru je neznatno premaknila glavo v kimljaj. O tihotapljenju in preprodajanju stvari s sumljivim poreklom je sicer vedela bolj malo, saj so se s tem ukvarjali njeni podložniki. Zelo dobro pa je vedela kdo in kaj se je nahajal na tem koncu Stygianske Caldere, saj je večina njenih odprav šla prav mimo Korribana. Z elegantnim gibom je zdrsnila na nakazani sedež.
"Morala bi jim dodatno zaračunati za tovor," je dejala pilotki. "S tem ko tovoriš neregistriran tovor zanje, sebe spravljaš v nepotrebno nevarnost. Recimo da nas zajame republiška križarka: v tem primeru nas bi vse po vrsti zaprli, zaplenili robo in verjetno tudi ladjo, in tudi če bi se na sodišču izgovorila da nisi vedela kaj je noter, bi rabila veliko časa da bi ti ladjo vrnili, še vedno pa bi te imeli v registru kot potencialno tihotapko. Na tvojem mestu bi jim ko dosežemo Nar Shadaa vsem po vrsti zaračunala za vsak kos tovora, ki ga mislijo vzet z ladje ne glede na to da je dejansko njihov."
Zazrle se je globoko v tiste svetle modre oči. Za razliko od tihotapcev, ki se sploh niso obvladali, je bilo Roxine misli težje razbrati. Morda je bila že po naravi bolj zadržane vrste, morda pa se je le sedaj tako obnašala, saj svoje sogovorke ni poznala.
A medtem ko jo je Pride preučevala in poskušala ugotoviti o čem točno razmišlja, ni mogla spregledati nekaterih njenih lastnosti ki jih sicer ni namenoma iskala. Njen um je bil resda sramežljiv in zavarovan, zaprt vase in zaščiten, a pod tem je zaznala veselje do potovanja, morda celo skrito željo po dogodivščinah. Pilotska uniforma se je prijetno prilegala njenemu mlademu telesu, in čeprav je vse na njej izžarevalo praktičnost in ekonomičnost, pa je imela nekakšen poseben šarm. Njen obraz je bil gladek in prikupen, njene oči pa so bile tako intenzivno modre, da si je človek zaželel da bi jim povedal kar vse svoje skrivnosti. Na srečo se je Pride še pravi čas zadržala da ni začela govoriti o svojih težavah.
Še dobro, je sama pri sebi pomislila Pride. Če bi takole nedolžno dekletce izvedelo kaj počnem vsak dan, bi ji za vedno zmrznila kri.

((ok bom probala))

Belolasa ženska je bila malo bolj zgovorna, kot je Rox pričakovala in z zanimanjem se je posvetila poslušanju. Ko ji je Victoria predlagala da naj tihotapcem dodatno zaračuna za vsak kos tovora, je Rox glasno zajela sapo in razširila svoje vprašujoče oči. "Saj bi mi prav prišlo malo več denarja ampak veliko jih je in gotovo imajo boljše orožje kot jaz. Kako bi jim lahko preprečila, da me preprosto ubijejo in mi ukradejo še ladjo?" je vprašala kljub temu, da ponavadi ni bila zelo zgovorna. Victoria je bila videti zelo samozavestna in Rox je bilo to všeč in želela si je, da bi lahko bila svoji sogovornici kaj bolj podobna, zato je segla po svojih svilenih laseh in si jih nekoliko odmaknila od obraza, podobno, kot jih je imela njena sogovornica. Ker ona ni imela zenic ali šarenic Rox ni vedela, ali jo gleda in zato ji je bilo kar malo nelagodno. Malo se je presedla na stolu, da bi si zagotovila bolj udoben položaj, s kotičkom očesa pa je pogledala proti Victorii in občudovala njeno izvrstno bojno opravo. Hotela jo je vprašati, če je tudi ona tihotapka ali pa je morda lovka na glave, ker ni bilo videti, da prenaša kakšen tovor, bila pa je tudi očitno visokega stanu in bogata, ker si je zelo malo ljudi lahko privoščilo takšen oklep. Rox je že razmišljala, da svoji lepi sopotnici namenila enega svojih redkih nasmeškov, ampak namesto tega jo je samo plaho pogledala in skušala s svojimi očmi nežno sporočiti, da ji Victoria lahko zaupa.

((a je kej bolš?))

((Bistveno boljše, bravo! No zdaj vidiš da se da in da si tega zmožna. Če pa opišeš daljše dogajanje, so pa pač tudi posti daljši, in potem ni nič čudnega da je post dolg tudi po 30-40 vrstic ))

Ta, ki se je sedaj predstavljala kot Victoria, se je ob Roxinemu pogledu le nasmehnila. Tudi če ne bi mogla zaznati njenih površinskih misli, bi vedela zakaj ji je bilo nelagodno; tudi tisti humanoidi ki so se že kdaj srečali z Arkaniani so se pogosto počutili negotovo kadar so zrli v popolnoma bele oči vzvišene vrste. No razen Durosov in pa Rodianov, ki so imeli prav tako popolnoma enobarvne oči, ampak ti so se Pride tako ali tako zdeli tako grdi in nesposobni da se z njihovimi mnenji ni ubadala če ni bilo ravno nujno. In seveda je šlo še za dejstvo, ki ga je modrooka pilotka omenila; tihotapcev je bilo več in verjetno so bili bolje oboroženi.
"Imaš popolnoma prav," je dejala mirno, medtem ko je na njenih ustnicah še vedno počival očarljiv nasmešek. "Čeprav verjetno ne tako kot kakšni lovci na glave ali pa pirati, so tudi tihotapci navadno oboroženi in nevarni."
Dvignila je prst in nakazala da to še ni vse.
"Ampak spomni se, kako veseli so ti plačali tistega malo kolikor si zahtevala. Ravno zato; običajno jim piloti računajo mastne denarce zato da na svojih ladjah prevažajo sumljivo blago. Pomisli: če bi šlo za legalen tovor bi del pobrala carina, del cene pa bi morali spustiti zaradi konkurence na trgu. Ampak tako pa bodo zaslužili bistveno več, ker je na črnem trgu vedno večje povpraševanje od ponudbe, ves dobiček bodo pa pobrali zase. Oni so že pripravljeni tvegati svojo glavo za dobiček, ampak zakaj bi jo morala pa ti?"
Sklonila se je bližje k Rox, položila dlan na njeno laket, in ji navihano pomežiknila.
"Verjemi mi, lahko zaigrava da sva šele naknadno odkrili kaj je noter, potem pa narediva sceno, in zahtevaš lahko dodatek. Če so pametni, se bodo strinjali. Če niso, jih bom pa prepričala."
Ob zadnjem stavku se je malo premaknila na sedežu, tako da se je bolje videla ozka in dolga blasterska pištola, ki je počivala v toku na njenem desnem boku.
"Vidiš tole? To je modificiran ročni blaster tipa LL-30; naenkrat ima energije dovolj za 70 izstrelkov, strelja lahko do 7 na sekundo, in teče na plazmatske celice, tako da se ves čas kadar nima polne baterije sam polni. Večina takihle navadnih kriminalcev kot so tile se podela v hlače samo da jo izvlečem iz toka."
Nasmehnila se je in sogovorki namenila pogled, ki se ga je navadno razumelo kot; 'kaj pa sploh lahko storijo?'.

((hvala ))

Rox se je široko nasmehnila Victoriji, ko ji je ta razložila svoj načrt. Belolasa ženska je bila očitno tako pametna kot je bila pretkana in Rox je bila zelo zadovoljna, da ima novo prijateljico. Takrat je morala prestaviti ročico za vstop v hiperprostor in ročica je nekoliko zaškripala, ko jo je potisnila naprej. Rox je zavila z očmi, ker je pred kratkim ladjo peljala na servis, ampak očitno niso dobro pregledali vseh ročic. Pogledala je proti Victoriji, ki ji je kazala pištolo in se široko nasmehnila. "Zakaj mi pomagaš?" je vprašala z zanimanjem, ker ni bila navajena na to, da bi bili neznanci tako zelo prijazni z njo. Pogledala je v majhen predalček, kjer je ponavadi hranila olje za mazanje ležajev, in ugotovila, da je bila flaška olja že skoraj prazna. Potrudila se je, da je na ročico iztisnila še nekaj kapljic olja in potem jo je še enkrat preizkusila. Zdaj je šla ročica gladko naprej in ladja je prestopila v hiperpogon. Zvezde zunaj okna so se podaljšale v črte in Rox je zadovoljno pogledala proti Victorii. "Zdaj imava nekaj časa preden se moramo spet prestaviti nazaj v navaden pogon. Bi se še nekaj časa pogovarjala ali bi kar zdaj govorila s tihotapci?"

"Zakaj mi pomagaš?"
Vprašanje je obviselo v zraku medtem ko se je tista, ki ga je zastavila, ukvarjala z opremo na pilotski ploščadi. Pride je sicer znala za silo pilotirati, ampak tri četrt gumbov in drugih kontrol na tej komandni plošči ji je bilo tujih. Samo sebe je opomnila, da bi se bilo pametno malo podučiti, saj je obstajala možnost, da bi bila kdaj brez pilota in takrat bi bila brez tovrstnega znanja v škripcih. Pozorno je spremljala modrookine geste, ko je ta odpravila težavo z ročico za svetlobno hitrost, eno od redkih kontrol ki jih je tudi Pride prepoznala.
Ko je pilotka predlagala da se že zdaj pomenita s tihotapci je ta, ki se je predstavila kot Victoria, odkimala.
"Bolje, da to sceno izvedeva čim kasneje. Dlje ko ničesar ne sumničijo in manj časa ko jim pustiva po tem ko plačajo, manjša verjetnost je da naredijo kaj neumnega. Pomisli: če jim zdaj zateživa za dodatno plačilo za tovor, potem bodo imeli še celo potovanje čas, kako ta tovor nekako zmanjšati ali pa poskriti, ali pa ti lahko medtem ko pilotiraš poskušajo nastavit kakšno granato med zaloge. Po mojem bo najbolje, da jim to omeniva proti koncu, po možnosti malo preden prispemo na Nar Shadaa."
Zarotniško ji je pomežiknila in se nasmehnila. Tako rada je delala načrte s katerimi je lahko prelisičila druge ljudi, še raje pa je gledala kadar so se tudi izvrševali kakor načrtovano. Morda je bila res že po naravi škodoželjna, a bolj verjetno je šlo za to, da je na ta način lahko drugim, v tem primeru skupini tihotapcev, dokazala kako zelo pametnejša je od njih.
Počasi si je obliznila ustnice, ter nato spet spregovorila:
"Vprašala si me zakaj ti pomagam. Obstaja več razlogov in ne dvomim da si jih nekaj že odkrila. Morda ne maram tihotapcev. Morda si mi preprosto všeč. Morda ne maram, da nekoga prikrajšajo za dobiček. Morda pa uživam v tem, da lahko drugim delam težave."
Pogledala jo je naravnost v njene azurno-modre oči, ki so se bleščale kot Adegan kristali, in se zapeljivo nasmehnila.
"Morda pa ti pravega razloga nikoli ne povem," je dejala skrivnostno. "Prepričaj me," je dodala z izzivalnim tonom.

Rox je poslušala Victorio in ob tem pritrdilno kimala. Belolaska, je imela čisto prav in Rox je posumila, da ni bilo prvič, da se je Victoria ukvarjala s takšnimi situacijami. Ni bila čisto prepričana, koliko je bila ona stara, ampak ni bila videti kaj veliko več kot Rox. Poleg tega se je bilo ob tako dominantni in samozavestni punci res lahko dobro počutiti in Rox, ki ji je bilo med potovanji ponavadi dolgčas, je bila res vesela, da ji je Victoria prišla delat družbo. "Zelo pametna si," je rekla Victoriji. Potem si je nekoliko popravila lase, da so ji bolj zapeljivo padali na obraz, ker je Victoria dobila zelo mamljiv nasmešek, ko ji je odgovarjala na vprašanje. Nekaj časa je že minilo odkar je Rox nazadnje flirtala in zato se je počutila malo nerodno. Poleg tega še nikoli ni flirtala s starejšo, bolj izkušeno žensko, belolaska pa je definitivno bila bolj vešča zapeljevanja. Rox je poskusila oponašati njeno govorico telesa in tudi sama zavihala kotičke ustnic v zapeljiv nasmešek, poleg tega pa je počasi prekrižala noge in se na stolu zapeljivo zavrtela levo in desno, med tem pa svojih oči ni odmaknila od obraza lepe ženske, ki ji je seela nasproti. "Ti lahko rečem Vicky? Tudi ti si meni všeč. Mislim, zelo si prijazna," je še hitro dodala, da ne bi izpadla preveč napadalna s komplimenti.

Hecen občutek jo je spreletel po celem telesu. Sicer je bila navajena da so ji ljudje laskali, vendar je bilo to navadno le v obliki nagovora in velikokrat le iz strahospoštovanja ali pa zaradi prilizovanja. "O prečudovita Lady Pride", "O vsemogočna Temna gospodarica," in podobni nagovori so ji bili najprej všeč, ampak po slabem letu poslušanja takih in drugačnih zlaganih komplimentov so ji začeli že presedati. Pa ne zaradi izjave same, ampak zaradi tega, ker je lahko jasno zaznala v mislih tistih ki so jih podajali, da tega niso resno mislili.
A zdaj je bilo prvič da ji je nekdo iskreno pihal na dušo, in po njej se je razlezel mehak in topel občutek, kakor da bi jo Roxine besede in iskrene misli za njimi nežno božale od vratu do peta. Malo je manjkalo, pa bi bila kar po mačje zapredla. Namesto tega se je počasi pretegnila na sedežu, prek katerega je bila zleknjena, in se z dlanmi oprijela zgornjega roba sedeža. Ni se mogla popolnoma pretegniti, saj je kljub izjemni fleksibilnosti njena zaščitna obleka predvsem na sprednjem delu trupa ostajala trša in manj prožna, ter s tem omejila njeno svobodo gibanja.
Ko je opazovala Rox, kako se je sama gibala po svojem stolu, je začenjala zaznavati eno od tistih strasti, ki jih že dolgo ni čutila: slo. Bila je mojstrica Sithov, in občutki kot so bili jeza, sovraštvo, zaničevanje, aroganca in podobno so bili stalnica v njenem življenju, kakor tudi tista čustva ki jih je najbolje obvladala. Če je želela je lahko tudi preprosto zaničevanje v nekaj trenutkih spremenila v popolno sovraštvo, saj so nekatere veščine Temne strani tako postale mnogo močnejše. A čustva, kakršna so bila ta ki jih je zdaj čutila do očarljive pilotke, niso bila sredstvo s katerimi bi ojačala svoje moči, in tako jih ni bila sposobna tako obvladati. V bistvu si jih sploh ni želela obvladati.

"Seveda me lahko kličeš Vicky, če želiš," je dejala kolikor-toliko normalno, a kdor bi dobro prisluhnil bi vseeno slišal tih pridih. "In če sem do tebe prijazna, sem zato, ker si bila to z mano bolj prijazna kot vsa ostala bitja ki sem jih srečala v več letih." Čeprav se bi to najbrž slišalo pretirano, pa je bila pravzaprav čista resnica. Zadnjih pet let se je Pride namreč družila skorajda izključno s Sithi iz Malachorske akademije, potem pa s svojimi podložniki. In ne eni ne drugi niso bili 'prijazni', oboji pa so samo čakali na priložnost da jo zabodejo v hrbet takoj ko bi bilo mogoče.
Prav sproščujoče je bilo enkrat za spremembo ne gledati za svoj hrbet vsako drugo sekundo in se prepuščati naravnim občutkom. Do Rox je čutila neke vrste navezanost, željo po tem da bi skupaj preživeli vsaj nekaj časa, in pa stalno prisotno poželenje. Ni vedela ali je bilo to zaradi njene nenavadne modre kože in srebrnih las, zaradi njenih zvezdnih oči, ali pa zaradi nedolžne iskrenosti, ki je bila ta leta v galaksiji redka kot Kaiburrjevi kristali.
"Povej mi Rox," ji je rekla z malenkost tišjim glasom, "kako nekdo kot si ti preživi v galaksiji? Tako si prijazna in iskrena, prav čudi me kako se ti je uspelo izogniti vsem živim izmečkom, ki bi hoteli to izkoristiti."

Rox je sočutno razširila oči in razmišljala, da bi ubogo Vicky pobožala po njenih svilenih belih laseh. Namesto tega je le ovila roke okoli sebe, kot da bi jo malo zeblo, in namenila svoji sogovorki tolažeč pogled. "Najbrž je težko biti tihotapec, kajne? Res sem naletela na kakšnega, ki je bil čisto vredu, ampak večinoma so res sami neotesanci ali pa kreteni. Mogoče bi bilo fino, da razmisliš o kakšni drugi službi," je predlagala svoji novi prijateljici in ob tem gledala, kako se je ona počasi pretegovala na stolu. Oklep od Victorie je bil tako oprijet, da se je dobro videlo njeno lepo telo in Rox je postalo kar malo vroče in njena lica so postala rahlo vijolična, ko je zardela. Potem jo je Victoria vprašala, kako je lahko preživela v galaksiji in kako je ni nihče izkoristil in Rox je skomignila z rameni in njen nasmešek je izginil. "Kar dolgo sem bila pod zaščito drugih pilotov, vse dokler nisem dobila svoje ladje," je pojasnila in se ob tem spomnila na Gyrra, svojo prejšnjo ljubezen. Gyrr je bil twi'lek, svetlo modre barve kot ona, in veliko jih je govorilo, da se bosta na koncu poročila in imela skupaj veliko svetlo modrih pilotskih otrok, ampak Rox se nikoli ni počutila popolnoma sproščeno z njim in ko sta prišla tako daleč, da sta se nekoč znašla v ladji sama in brez oblek, je ugotovila, da je ni niti malo privlačil. Izpod obrvi je pogledala proti belolasi Vicky in ugotovila, da jo je precej bolj zanimalo, kakšna je bila ona videti pod oklepom, kot pa kakšen je bil videti Gyrr. Ob tem je še bolj zavijoličirala v lica in njeji prsti so se oklenili ročajev stola, da je lahko spet zbrala svoje misli. "Potem, ko sem imela svojo ladjo, pa so najbrž videli več koristi v tem, da jih prevažam okoli, kot da me napadejo, sploh ker vejo, da rada letim okoli in zato ne računam veliko."

Prikupna vijolična barva je Roxina lica naredila le še bolj privlačna, in Pride je začenjala dobivati vedno manj nedolžne ideje o tem kaj bi želela početi z njo. Kasneje, ko je odgovorila na vprašanje, pa so bila njena lica že čisto ametistne barve, in Arkanianka je sedaj ugotovila da je bila to ekvivalenca zardelosti pri Roxini vrsti. Sedaj se je zavedala, da je tudi od nje čutila veti podobno poželenje kakršnega je sama čutila do nje.
"Zanimivo," je dejala Pride medtem ko je snela zaščitne rokavice in jih odložila zraven sebe. Nato je svoji dlani nežno položila na Roxino desno, ki ji je bila najbližje, in jo začela počasi gladiti. Prsti njene desne roke so počasi božali njeno dlan, medtem ko je njena leva dlan potovala višje po njeni roki, mimo rame in nežno zdrsela navzgor po vratu. Zapeljivo, počasi so se nežni prstki sprehodili po Roxini čeljusti, dokler niso dosegli brade. Nato so se zelo rahlo dotaknili čudovitih ustnic, mehkih in polnih, ustnic katerih rožnata je bila kot vmesna stopnja med modro njenega vratu in vijolično njenih lic.
Nato je Pride brez obotavljanja v istem trenutku planila naprej, z desno objela Rox okoli pasu in z levo okoli vratu, ter pritisnila svoje ustnice na njene z vso silovitostjo svojega poželenja.
In nato spet, in spet, in spet.
Obsula jo je s poljubi, tako da ji je komaj dala dihati in ustavila se je šele, ko je sama začutila potrebo po zraku. Šele takrat se je zavedala, da je pravzaprav v večji meri ležala na njej, kolikor se ni opirala na lastne komolce in kolena, in da je imela vse do tega trenutka zaprte oči. Sedaj so tudi Arkaniankina lica pridobila odtenek rožnate, in čeprav je na njenih ustnicah počival zadovoljen nasmešek, ni bila popolnoma prepričana ali je storila prav.
"Ti je bilo to všeč?" je vprašala in se sama pri sebi počutila neumno, ker je prekinila tišino.

Rox je začutila, ko je Victoria položila njeno roko na njeno in v prvem trenutku jo je že hotela umaknit, ampak si je potem premislila in je z široko odprtimi očmi polnimi pričakovanja gledala svojo lepo novo znanko. Njeni gibi so bili zelo vroči in Rox se je v svojem pilotskem kombinezonu počutila kar malo preveč zadušljivo in pomislila je na to, da bi ga snela. Rox je spremljala Victorijino govorico telesa, zato je hitro vrnila objem, čim je Victorija ovila svoje roke okoli njenega telesa. Usločila je svoje telo proti njenemu in se stisnila k njej, ko jo je Vicky poljubila, iz njenih ust pa je ušel zadovoljen vzdih. Potem jo je ona spet poljubila in spet in Rox je kar zmanjkalo zraka in naslonila se je nazaj in uživala v poljubljanju. Čez nekaj časa se je Victorija malo dvignila in Rox jo je hotela že potegniti nazaj, ko jo je vprašala, če ji je bilo to všeč. Rox je še malo bolj zafarbala, potem pa je sramežljivo prikimala in pogledala proti oknu kabine, da bi se izognila Victorijinim belim očem, za katere ni točno vedela, kam gledajo. "Ja všeč mi je bilo," je pritrdila. Potem je pogledala nazaj proti Victoriji in se plaho nasmehnila, da je bila videti kot izgubljena modra srnica. "Ponavadi tega ne počnem. Mislim, ne poljubljam se z neznankami. Ali z neznanci, z neznanci sploh ne."

((sori k je kratko nimam idej))

Tokrat je Pride prvič obžalovala popolno belino svojih oči. Resda je bilo zaradi njih zelo težko ugotoviti kaj si je mislila, vendar pa zaradi istega razloga tudi ni mogla pokazati svojih čustev tako kot je to storila Rox. In sedaj, ko se je ta obrnila vstran, si je še bolj zaželela da ne bi bila rekla ničesar, ampak jo še vedno objemala.
Njene misli so znova preletele kaj se je pravkar zgodilo. Še vedno je lahko čutila njen objem, njene mehke in nežne roke, ki pa so vseeno pokazale nekaj moči ko jih je napolnila strast. Še vedno je lahko med svojimi prsti čutila njene mehke svilene lase, in še vedno je lahko na svojih ustnicah čutila njene, polne in mehke. In zaželela si je da bi to ponovila kar takoj. A nato se je Rox obrnila in plaho pripomnila tisto, kar je Sithinja lahko vedela že brez uporabe svojih mentalnih sposobnosti. Odvrnila je:
"Če sem iskrena, je minilo že nekaj časa odkar sem nazadnje koga poljubila." No, vsaj tako da bi potem preživel, je še dodala sama pri sebi.
"Ampak ob tebi si nekako ne morem pomagati. Nekaj je na tebi, zaradi česar se nočem obvladati..."
Preden bi lahko rekla še kaj, je začel utripati alarm na armaturni plošči. Pride ni bilo čisto jasno ali je bil to samo znak da se bližajo koncu potovanja v svetlobni hitrosti, ali pa sta, Sila-ne-daj, med svojim trenutkom strasti kaj premaknili ali uničili. Zvok vsekakor ni bil prijeten, rdeča luč na komandni plošči pa je tudi utripala s tako močno rdečo da so kar oči bolele če si predolgo gledala naravnost vanjo.
"Umm, Rox, kaj je tole?" je vprašala negotovo. "Zveni kot da je nekaj narobe"

"Že nekaj časa? Toda gotovo tako lepo žensko moški in ženske zasledujejo na vsakem koraku..." je začela ugovarjati Rox, ter se ponovno obrnila k belolaski, ko je njeno razmišljanje zmotil glasen alarm, ki se je razlegel prek notranjosti pilotske kabine. Rox je še bolj razširila oči, ker je videla, kako divje utripa rdeča luč na armaturni plošči, za katero je bila prepričana, da se ne bo nikoli prižgala, ker je šlo za nekaj tako neverjetnega. "Kako je to mogoče?" je panično vprašala in začela preverjati nastavitve na plošči, ob čemer je morala lepo Victorio potisniti iz svojega naročja. Takoj ji je bilo žal, da je to naredila. Ko se ni več objemala z njo, se je počutila čudno oropano. Toda zdaj je šlo za življenje in smrt in čeprav bi šlo za izjemno sladko smrt, je Rox morala nekako rešiti sebe in svoje potnike. "Odpovedal nam je hiperpogon!" Zategnila je zasilno rožico, ki bi jim morala omogočiti, da se ob tem, ko bi jih vrglo iz hiperprostora, ne bi razleteli na tisoče koščkov in za trenutek je že v grozi pomislila, da se bo ročica zataknila, ona pa je vse olje porabila prej, ko je namazala eno samo škripajočo ročico. Toda pogledala je proti Vicky in nabrala dovolj moči, da je uspela zavoro vseeno spraviti v delovanje. Ladja se je nevarno zagugala in vse v kabini se je sunkovito prevrnilo v desno, vključno z Rox in Victorio, ki nista bili privezani. Rox je pristala na Victorii in v njen hrbet je priletel eden od paketov prve pomoči, ki so se ob zasukani ladji usuli iz omare. Na srečo ni imel ostrih robov in Rox je samo zastokala, ko je začutila topo bolečino. Potem pa se je ladja spet divje obrnila in po nekaj sekundah divjega tresenja je končno obstala. "Je vse v redu?" je Rox vprašala Vicky in ob tem gledala, če je bila njena prijateljica nepoškodovana. Veselo je ugotovila, da ni bilo nikjer nobene krvi, potem pa je druga misel zamračila njen pogled. "Ne vem, kje nas je vrglo iz hiperprostora. Lahko bi bili kjerkoli v galaksiji!"

Ko jo je modrooka pilotka odrinila, je bilo Pride popolnoma jasno da je nekaj hudo narobe. Takoj je pomislila da je šlo za sabotažo, zato je s svojimi miselnimi zaznavami takoj preiskala misli vseh prisotnih. A odkrila je le vsesplošno presenečenje, saj so tudi ostali lahko slišali alarm, malo zatem pa jih je zmotil močan sunek, ki je tudi belolaso Sithinjo vrgel iz koncentracije. Prav tako pa jo je tudi dobesedno vrglo, ne samo iz koncentracije in ravnotežja, ampak fizično, tako da je odletela v najbližjo steno. Močno se je udarila v desno roko, ki je plosko priletela na steno, prav tako si je obtolkla celotno desno stran telesa. Njena zaščitna obleka se je resda lahko primerjala z zelo fleksibilnim srednje-močnim oklepom, vendar pa ni bila dovolj oblazinjena da bi popolnoma izničila posledico fizične travme. Narejena je bila, da je kar najbolje ščitila telo pred poškodbami, zaščita tudi pred bolečinami pa je bila bolj postranskega pomena. In za nameček je vanjo zgrmela še Rox, tako da se je Arkanianka zadnji trenutek premaknila, tako da ne bi priletela ravno v njen komolec. Posledično je pripadnica vrste, ki je Pride še najbolj spominjala na nekega Pantorana ki ga je nekoč videla na Coruscantu, končala bolj ali manj v njenem objemu. Kljub temu pa tudi zanjo padec ni moral biti pretirano prijeten, saj je bila Arkanianka ravno zaradi oklepa bistveno manj mehka kot navadno, prav tako pa je s police za njima zletela škatla s prvo pomočjo, in obe ženski so zbombardirali nič kaj mehki med-packi.
Pride je dobila enega naravnost v levo stran čela, in ušel ji je kratek "Au!", Rox pa tudi očitno ni bilo popolnoma prizanešeno. Na vprašanje, če je z njo vse v redu, je pokimala.
"V redu sem, ne skrbi," je dejala. Resda jo je ponekod bolelo, predvsem na čelu, in se je bala da ji bo tam ostala buška, a ni bila huje poškodovana.
Sem vedela, da bi si morala omisliti katerega od tistih Mandalorianskih regenerativnih implantantov!
Nato je pilotka z nečim, kar je spominjalo na strah, omenila da ni vedela kje in kako daleč od osnovnega cilja so. Pride je jo z levo dlanjo prijela za tilnik in ponesla njene ustnice k svojim. Trenutek ali dva kasneje so se njune ustnice razmaknile, in belolasa Sithinja je mirno dejala:
"Pomiri se, vse bo še v redu." Nato ji je svoji novi znanki pomagala na noge, ter se zazrla skozi transpari-steelno steklo.
Ko je Pride pogledala skozi šipo pilotske kabine, se je pred njo odprl pogled na velikansko oranžno oblo, ki jo je takoj spomnila na plinskega orjaka Yavina. A vedela je da to ni bil Yavin, saj so bili oranžni plini tega planeta temneje obarvani od Yavinove strupeno-oranžne, sploh pa je bilo vidnih bistveno premalo manjših krogel, ki so se vrtele okrog njega. Pride je vedela da ima Yavin Prime 26 lun, medtem ko jih je ta planet imel sicer veliko, a vseeno manj. Od tukaj jih je videla le kakšnih deset ali dvanajst.
"Poglej tam," je dejala pilotki in s prstom pokazala na majhno zeleno kroglo, popackano z delčki modre, ki se je nahajala na desni strani blizu plinastega orjaka. "Tista luna zgleda primerna za življenje. Morda lahko tam pristaneš, potem pa preveriš kaj je narobe z motorji in jih po potrebi popraviš."
Raje še ni razkrila razloga kako je vedela, da je luna primerna za življenje. Zeleni planeti so bili prav lahko tudi strupeni, ali pa natrpani s sluzjo, s katere je bilo izjemno težko vzleteti. A za nekoga, ki je lahko vesolje uziral s pomočjo Sile, je bilo jasno vidno da se na tem planetu nahaja življenje, tako živalsko kot tudi rastlinsko, in da je bil tako pritisk, kot tudi ozračje običajne gostote ter verjetno tudi sestave.