Korriban -> Dxun (Raphael, Siyo, Varan)

[[Nadaljevanje z Doline Temnih Lordov]]

"Ne morem oporekati tvojemu načrtu, saj pilotiranje nikoli ni predstavljalo moje čvrste točke" je Varan odvrnil Raphaelu, ko se mu je slednji pridružil v pilotski kabini. Jedijski mojster se je počasi vzdignil iz pilotskega sedeža in ga tako prepustil mlajšemu sodrugu, ki se je nedvomno bolj spoznal na upravljanje ladij, kakor pa se je sam.
"Ne obremenjuj se z mojimi zaznavami, vsaka stvar, pa naj gre za bitje iz mesa ali krvi, ali zgolj za hladnega droida, vsebuje energijo in ta energija ne more uiti Sili. Bodi pomirjen, če bom karkoli zazna, boš o tem izvedel." Varan je že mislil odkorakati iz kabine, kar so ga rahlo presenetile mladeničeve besede. Hipoma je obstal in se zazrl v dva predmeta, ki ju je Raphael držal v iztegnjenih dlaneh.
V eni je bil majhen rdeč zvezdast kristal, v drugi pa Sithovski meč s preciznimi in natačnimi izrezami. Starec si je nekaj časa molče ogledoval oba predmeta in se nazadnje odločil za rdečkast kristal.
"Tovrstni primočki so koristni zgolj, če jih znamo pravilno uporabljati. Nerad jemljem sithovske predmete, a če že vztrajaš pri tem, se bom poslužil kristala. Kristali so koristni za marsikaj, medtem ko si sam z mečem ne bi znal kaj prida pomagati. Zahvaljujem se ti za tvoj dar." Varan se je rahlo nasmehnil, si kristal pospravil v notranjost svojega plašča in odkorakal proti vratom. Pri tem je skrivoma z roko zamahnil v smeri ročke, ki je kontrolirala glasnost motorjev, da se je ta nekoliko vzdignila. Raphael je preučeval sprednjo armaturo, tako da tega ni opazil, starec pa se je že naslednji hip znašel v osrednjem prostoru, kjer se je nahajalo dekle. Svoji občutkov ni prav nič skrivala in Varan je vedel, da do njega še naprej goji odpor, toda glede tega mu je bilo vseeno. "Predlagam, da se sprostiš, kajti tovrstnih mirnih trenutkov ne bo več prav mnogo. Pred nami je nevarna in skrivnostna pot, ki bo vsakega predrugačila in noben ne bo več tak, kakršen je bil na začetku. Nekateri bodo iz tega izšli močnejši, drugi šibkejši. Upam, da se tega zavedaš." Varan je nadaljeval pot proti zadnjim desnim vratom, za katerimi se je nahajal majhen prostor za spanje. V prostoru je bila zgolj postelja, a jedijski mojster ni legel nanjo, pač pa je za seboj zaprl vrata in sedel na tla. Zaprl je oči in se prestavil v "svet Sile." Videl je, kako se je dekle sprehajalo po osrednjem prostoru, v ozadju je opazil Raphaela, ki se je pripravljal na vzlet, zunaj tega pa je vladala tišina, z izjemo nekaj močnejših točk, ki so šibko migljale v daljavi...
Hrup motorjev je bil vse močnejši, ladja se je polagoma začela premikati in naposled so se le vzdignili v zrak. Zdaj je vse odprto, zdaj je vse novo. Iz tega bodo izšli le redki, saj si bodo le redki upali vstopiti v to.
Pravo bistvo je bilo ovito v skrivnosti, a zaenkrat se je vse odvijalo tako, kot bi se moralo. Dxun je bil naslednji cilj in nihče ni vedel, kaj vse se zna zgoditi na tisti gozdnati luni. Lahko vse gre po načrtih in kaj kmalu krenejo naprej, lahko pa se vse izjalovi, le kdo bi vedel? A dokler so slepota, skrivnost in energija povezani, je vse v najboljšem redu.

Kar zdelo se mu je, da bo njemu ostal žaromeč. Varanu je pokimal in sedaj svoj novi meč zapel ob starega. K sreči ceremonialna dodelanost in lepota nista bili tako pomembni, da bi se Sith ki je meč izdelal odpovedal praktičnosti zaponke za na pas. In Raphaelov pas je imel še veliko prostora, saj zdaj ni več nosil seta blasterjev, ki so mu služili v vojni.
Kontrole pod njegovimi prsti so se lepo odzivale na Raphaelove ukaze. Ladja je morda res bila starejša, a delovala je brezhibno, in Firrerreon je bil nad tem nadvse zadovoljen. Zadnja stvar ki si jo je želel je bila da bi moral najprej nekam treščiti preden bi ga plovilo začelo ubogati. Opravil je osnovni pregled vseh strojev in statistike so se izpisale na zaslonu. Motorji so bili sicer malo bolj topli kot bi morali biti, kar je bila najverjetneje posledica Korribanove klime, ščiti so bili napolnjeni, in goriva so imeli dovolj tudi če bi od Dxuna hoteli še na Coruscant. Pregled ga je tako zaposlil, da sploh ni slišal opazne spremembe v jakosti zvoka od motorjev.

Prijel je za krmilo, in pritisnil gumb za vzlet. Motorji so še bolj zabrneli in ladja se je vzdignila iz zavetja skal. Takoj ko se je to zgodilo, jo je začelo vleči na levo, saj je bil peščeni vihar še vedno močan, a kaj kmalu je Raphaelu uspelo stabilizirati plovilo. Počasi je potegnil krmilo k sebi in navzdol, in ladja se je vzpela, nato pa stalno pospešujoč odplula z Doline Temnih Lordov. Vedno hitreje se je premikala, in Raphael jo je peljal po krožnem loku skozi atmosfero, nato pa končno v odprto vesolje. O ladji ki ga je sestrelila ni bilo ne duha ne sluha, kot tudi ne o kateremkoli drugem plovilu. Raphael je nadaljeval skozi megličasto vesolje Stygianske Caldere, nevarne meglice ki je varovala in obdajala celotno Sithovsko vesolje. Mala ladja je bila okretna in je ni bilo težko pilotirati, na vsake toliko pa se je bilo vseeno treba umakniti kakšnemu asteroidu ali pa vesoljskemu oblaku, vse dokler niso prišli do meje meglice in na konec Daragonove sledi. Končno je bilo pred njimi le še odprto vesolje, ter hiperprostorna pot ki bi jih v minutah lahko odpeljala do Cinnagarja.
Raphael je v navi-računalnik vnesel koordinate sistema Onderon, ki jih je, tako kot druge lokacije nekdanjih bojišč, vedel že na pamet. Računalnik je koordinate potrdil in kmalu izračunal pot v hiperprostoru. Raphael je počasi premaknil naprej ročko za hiperpogon, in z belimi pikicami posuta črnina pred njim se je razpotegnila v bele črte, ki so kmalu zapolnile celotno vidno polje. Nato so se oblikovale v zvijajoč se tunel modre, črne in bele, in Raphael je spustil kontrole. Sedaj je ladja potovala s svetlobno hitrostjo in se držala varne poti, ki jo je zarisal navigacijski računalnik. Hiperprostorna pot se je najprej obrnila proti Kemplexu 9, nato se je priključila Perlemianski trgovski poti, ter izstopila med Kashyyykom in Hapesom, od tam pa nadaljevala da Onderona.
Vse dokler ladja ni izstopila iz hiperprostora je bila na avtomatskem pilotu, in tako Raphaelovo usmerjanje ni bilo več potrebno. Zleknil se je čez pilotski stol, zazehal in zaprl oči. Najprej je popolnoma izpraznil misli, nato pa nevede začel gledati po ladji s pomočjo Sile. Videl je Varana v skrajnem desnem delu ladje, ki je bil očitno namenjen spanju. Videl je, da tudi skrajni levi del služi istemu namenu. Videl je hiperpogon na skrajnem zadnjem delu in motorje okrog njega, ki so delali s polno močjo. Videl je shrambo, ki se je nahajala med sobo z motorji in levim krilom, in videl je osrednjo sobo, kjer je prej pustil Siyo.
Prenehal je, in se sprostil. Namestil je nastavitev na kontrolni plošči, ki bi minuto pred izstopom iz hiperprostora začela piskati in ga zbudila. Nato se je spet sprostil in raztegnil čez stol, njegove misli pa so odšle v drug svet...

Razgledala se je po notranjosti ladje in se nekoliko tesneje ovila v Raphaelov plašč. Korriban sicer ni bil prijeten kraj, toda mrzlo ni bilo, Varanova ladja pa je bila očitno prilagojena bitjem, ki niso bila tako navdušena nad tropskim soncem, kot ona. Raphael jo je hitro zapustil, ter se odpravil v ospredje plovila, ona pa je začela z očmi brskati po prostoru, da bi našla kaj zanimivega ali vsaj kaj koristnega, s čimer bi se lahko zaposlila za čas vožnje. V tistem je proti njej stopil Varan in jo ogovoril. Stisnila je ustnice, saj mu še vedno ni mogla zaupati. Nekdo, ki je tako hitro in prepričljivo lahko spreminjal svoje občutke, je bil za njene pojme izjemno nevaren. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, pa je bila zdaj na njegovi ladji in ni ji preostalo kaj veliko izbire kot, da ga posluša.

"Ne skrbi, ata, čisto sproščena sem, samo nisem navajena vandrati po grobnicah in zato adrenalin, ki me je zgrabil, še ni povsem popustil," je rekla in pomežiknila v njegovo smer. Potem je misli za vsak slučaj hitro zapolnila s spomini na glasbo v eni od kantin, ki jih je obiskala v zadnjem času. Misliti okoli starga Jedija je bilo nevarno. Na srečo je hitro odšel in Siyo je začela nemirno hoditi gor in dol prek centralne sobe. Razmišljala je, da bi se morda umaknila v drug prostor, ki je bil namenjen spanju, toda niti malo ji ni bilo do počitka.

Nekaj časa je še čakala ter samo spremljala premikanje ladje, ki se je po začetni turbulenci umirila in se končno ustalila v določeni smeri. Še vedno ji je bilo dolgčas in odločila se je, da bo stopila do Raphaela in skušala načeti pogovor. S tihimi koraki se je približala pilotski sobi in ko je pokukala skozi vrata je opazila, da je Raf napol ležal na stolu in njegove oči so bile zaprte. Očitno je že pred časom preklopil na avto pilota, njegovo razpoloženje pa je bilo očitno precej bolj sproščeno kot njeno. Približala se mu je od zadaj in se nagnila prek stola, tako, da si je lahko od zgoraj ogledala njegov obraz. Na njenih ustnicah se je zarisal počasen nasmešek ravno v trenutku, ko je pramen njenih las zdrsnil izza njenega ušesa in ga divje požgečkal po obrazu.

[[Nadaljevanje na Dxunu]]