Dxun -> Zeltros (Kareem, Raphael, Siyo, ?)

[[nadaljevanje z Dxuna]]

Igra je bila zanimiva in pravila so bila sama po sebi dokaj preprosta. Vendar pa so se mu finese še izmikale, in vedel je da bo mogel preigrati še nekaj iger da bo vsaj približno tako dober kot Siyo. Tudi naključje je igralo pomembno vlogo, saj ni bilo vseeno katero karto si dobil iz glavnega kupčka vsako potezo, ali pa katere štiri si vlekel na začetku.
Kakorkoli, preden bi se lahko zares navdušil nad igro se je že prikazal Kareem in omenil da se je skrivalna naprava napolnila. Raphael mu je pokimal in si, čeravno vznejevoljen da ju je zmotil, po trenutku ali dveh spet obul škornje, vzel svoje rokavice z roba postelje, nato pa vstal.
"Ne skrbi, tako ali tako bo bolje da se navadim na tole ladjo, tako da bom vsaj mehaniku lahko povedal kaj mora spremeniti in kakšno identifikacijo naj zamenja, ko enkrat pristanemo na kakšnem bolj civiliziranemu kraju," je odvrnil in se napotil proti pilotski kabini. Preden je stopil skozi vrata spalnice se je obrnil in namenil hiter pogled v Siyino smer, nato pa odšel. A malo ga je zmotila Kareemova opomba glede Mandalorianov; kolikor je bilo Raphaelu znano, so bili raztreseni naokrog in delali kot najete surovine, telesni stražarji, najemniški vojaki ali pa lovci na glave. A Kareem je omenil nekaj o tem da bi pristal sredi njih, kakor da bi imeli na Dxunu še vedno neke vrste delujočo bazo. Ta ideja vojnemu veteranu ni bila niti najmanj všeč, kajti ko so se Mandaloriani enkrat začeli krepiti, jih je bilo treba ali zaustaviti takoj, ali pa se pripraviti na novo vojno. Vendar pa bi to pojasnilo zakaj so sredi džungle naleteli na Mandalorianskega bojevnika v polni opravi, ki jih je potem zapustil kakor hitro se jih je lahko uspešno znebil. Raphael se je odločil da bo te skrbi za zdaj odmislil. Ko bodo enkrat prišli z Dxuna, verjetno ne bodo imeli težav z njimi.

V pilotski kabini se je takoj usedel za pilotov sedež, ki je bil čisto spredaj, obkrožen s kontrolami, hkrati pa je dovoljeval pilotu zelo dober pregled skozi transparisteelna okna. Za njegovim, malenkost višje, je bil še en sedež za kopilota, vendar za navadno letenje kopilot ni bil potreben, tako da tudi Raphael ni prosil nobenega od svojih sopotnikov za pomoč. Znal je dovolj dobro pilotirati, da bi potreboval kopilota le v primeru potovanja skozi asteroidno polje ali pa podobnim manevrom, ki bi zahteval več kot en par oči in refleksov.
Zagnal je motorje na vzletno moč in počakal trenutek da so se stabilizirali, medtem pa pritisnil na odmaknjen gumb, ki je zaprl vstopno loputo. V vsej zmedi utripajočih lučk in zvokov ter sedaj malo glasnejšega hrumenja motorjev sploh ni pomislil na to, da sploh ni vedel ali je bil tisti tujec Haltiar prisoten, in ali jim je Twi'Lekkinja po imenu Alyanna sledila ali ne.
Ladja se je počasi začela dvigati, in pristajalna oprema se je znova skrila nazaj v notranjost spodnjega predela ladje. Raphael je vklopil skrivalno napravo, nato pa trdno poprijel kontrole in končno zares vzletel. Popolnoma črno plovilo se je dvignilo nad jaso, ter nato odletelo preko vrhov neskončnih krošenj diagonalno naprej in navzgor, stran od širnega pragozda Dxuna. Kaj kmalu so bili mimo atmosfere, ki si jo je gozdna luna delila z matičnim planetom Onderonom, in Raphael je hitro pregledal navigacijski računalnik Sithovskega plovila. Ladja je očitno prišla v ta sistem s Korribana, kar je bilo nadvse presenetljivo glede na to da naj bi bili vsi Sithi na njem mrtvi. Očitno se je Lord Revan vseeno uštel in nevede pustil kakega živeti. Ali pa so v osnovi prišli od drugje, pa so se le ustavili na Korribanu preden so odšli na Dxun. Raphaelu se je vsekakor zdela bolj verjetna druga možnost, a ta trenutek to ni bilo pomembno. Zares pomembno je bilo, da so morali najti kraj, kjer bi lahko zamenjali registracijo ladje in jo dali na pregled in predelavo, tako da jim osnovni lastniki ne bi mogli slediti. Eventuelno bi jo lahko tudi prodali, a Raphael se je zavedal da bi tako kvalitetno plovilo težko spravili na trg, še težje prikrili svojo identiteto pri transakciji, najti približno enako zmogljivo ali pa boljšo ladjo podobne velikosti pa bi bilo brez položaja v galaktičnemu Senatu skorajda nemogoče.
Pobrskal je po galaktičnih kartah, in ugotovil da v neposredni bližini Onderona ni bilo nobenega planeta kjer bi lahko našel koga s primernim znanjem in orodjem za tovrstni poseg. Pot do Kuata, Alderaana ali Arkanie pa bi bila predolga in med tem časom bi jih lahko sovražniki izsledili, če je bila na ladji sledilna naprava. Toda če bi šel mimo Ambrie, Taboona in Mersona, bi se znašel na Zeltrosu, ki je bil dokaj razvit. Zeltros je resda slovel predvsem po tem da je bilo glavno zabavišče v tem delu galaksije, vendar je bil poleg Onderona samega tudi najbolj tehnološko napreden. Raphael je zavzdihnil v znak vdaje v odločitev, ki sicer ni bila najboljša, a je bila trenutno vsaj manj slaba.
Vnesel je koordinate Zeltrosa v navi-računalnik, ter postopoma skočil v svetlobno hitrost. Kot vsakokrat je tudi tokrat ob prehodu v hiperprostor kontrole prevzel navigacijski računalnik, in Raphael se je dvignil s pilotskega stola. Odšel je po hodniku v glavno sobo, nato pa še bolj nazaj proti shrambi. Pregledal je zaloge in zadovoljen ugotovil da jih je bilo več kot dovolj za zdaj; trije normalni humanoidi bi imeli dovolj hrane in pijače za kakšen mesec. Vzel si je obilen obrok, ter odšel v osrednjo sobo. Ob strani mize je pritisnil na gumb, da se je iz roba raztegnila plošča, ki je bila bližje sedežni garnituri ob mizi. Usedel se je, in si privoščil prvi obrok po tistem napol-zažganem cannocku prejšnji večer. Šele zdaj se je zavedal kako lačen je bil in kaj kmalu je zmazal celotno porcijo, ki si jo je prinesel. Pospravil je za sabo, nato pa pomišljal ali bi odnesel hrane še Siyo in Kareemu.
Ne, se je odločil. Če bosta lačna bosta že sama poskrbela zase, sploh pa nimamo čistilnih droidov, da bi se lahko zafrkavali z obroki na postelji. In močno dvomim da bi se komu dalo pospravljati na roko.
Brez posebnega zanimanja je začel preiskovati kaj vse je še bilo v shrambi. Rezervni deli, razne mehanske komponente, zaščitne vesoljske obleke za popravila med letom, set hydrospannerjev, miza za mehanska popravila in nadgradnje... Tedaj se je spomnil, da mu je Siyo prej dala rumenkast kristal, ki je verjetno pripadal pokojnemu Sith Lordu. Kar sredi shrambe se je usedel v meditacijski položaj, odpel svoj žaromeč s pasu, ter vzel rumeno prizmo iz žepa. Zaprl je oči in se skoncentriral, začutil je Silo, ki je plala skozi vse kar je bilo. V njem, v ladji, v žaromeču, v kristalu, v zraku med vsem... Tradicionalni simbol Jedijev je zalebdel v zraku, ob njemu pa tudi rumenkast kamen. Žaromeč se je začel razstavljati, kot bi bil v breztežnostnem prostoru in bi vse, kar ga je držalo skupaj, popustilo. Po večih plasteh raznih kovinskih delov se je prikazal žareč svetlomoder kristal, ki je poprej bival v njegovi notranjosti. Rumeni kristal je odplaval k svetlomodremu in se namestil ob njega. Nato so se deli žaromeča zopet zganili, začeli so se znova sestavljati okrog obeh kristalov, dokler ni bil žaromeč spet popolnoma tak kot poprej. Jedi ki je upravljal dogajanje je imel ves čas popolnoma prazen um, osredotočen le na Silo s katero je vplival na materialni svet. Ko je bil postopek končan, je zopet odprl oči in prijel orožje v dlan. Vstal je in pritisnil na gumb. Iz ročaja je šinilo prej svetlomodro rezilo, ki pa je bilo sedaj popolnoma turkizne barve. Raphael je nekajkrat zamahnil okoli sebe in izvedel par mečevalskih potez, nato pa podrobneje pregledal rezilo. Prav je imel, ko je ugibal da je bil rumenkasti kristal po izvoru s sistema Sigil; poleg spremembe barve je rezilo postalo mnogo bolj koncentrirano, laserski žarek je bil bolj gost in močnejši. Prav tako rezilo ni bilo več popolnoma ravno, ampak je ob robovih rahlo migotalo, Raphael pa je iz spomina vedel tudi da je ob stiku s trdno snovjo hitreje in huje ožgalo dotično snov.
Tedaj pa je njegovo pozornost ujela majhna, starinska črna skrinja, ki jo je s kotičkom očesa opazil ob robu shrambe...

Preden bi se lahko Raphael odzval na njen poziv, da naj že nekaj ukrepa glede njihovega odhoda, se je med vrati pojavil moški, od katerega je sevala precej drugačna energija kot od Blueraya. Siyo se je nasmehnila, ko je slišala, s kakšnim nenavdušenjem je opazoval njo in Rafa - sicer sta čisto nedolžno sedela na postelji, toda situacija je gotovo izpadla drugače. Že je mislila zabrusiti Kareemu, da je dobrodošel, da se jima pridruži, ko je modrolasi Raf vstal in si začel obuvati škornje.

Lahko je čutila Raphaelovo slabo voljo ob tem, da je moral oditi. Pomislila je že na to, da bi mu skušala pokazati, kako so Zeltronci poskrbeli za slabo razpoložene. Toda s tem bi ga preveč zamotila in res se je želela spraviti z džungelske lune. Namesto tega je svoja pozitivna čustva usmerila proti Kareemu in ker je bila dobre volje, je vedela, da bo njen vpliv deloval.

"Nikar ne reči, da tudi ti ne znaš igrati pazaaka," je rekla prijetno in s konicami prstov podrsala po kartah, ki so bile razprostrte na posteljni prevleki. "Najbrž bi si bilo pametno postreči s kaj hrane, toda priznam, da me resnično mika vsaj kakšna igra ali dve, preden zapustim tole posteljo."

((ja, prosim, nikar ne reči, da ne znaš pazaaka XD saj ni treba nič opisovati pravil, samo pač napišeš, da ti gre))

((Neh, sej znam pazaak. ))

Kareem je mirno stal, naslonjen na kovinske podboje, čakajoč na Rapha, ki se je le lotil ponovnega nadevanja kosov svojih oblačil. Oči ni odmaknil od modrolasega Jedija, dokler se ni le-ta poslovil od obeh preostalih oseb v sobi in se namenil v smeri pilotove kabine. Lovec se je zasukal na peti in opazoval njegov hrbet, odet v črno-moder oklep, dokler ni dokončno izginil za enim izmed zavojev hodnika. Počasi se je obrnil nazaj k črnolaski, ki je še vedno sedela prav tam kakor v trenutku, ko je Kareem vstopil v sobo.

Medtem ko o je opazoval je lahko kar čutil, kako ga nejevolja nad letenjem zapušča in se umika v temnejše kotičke njegovih misli, sekundo zatem pa je njegove ustnice celo raztegnil poševen nasmešek, prava pravcata redkost na zagorelem obrazu, ki ga je preko lica sekala dolga, tenka brazgotina. Svoje sivo modre oči je uprl v Siyo in si z ramen snel svoj nahrbtnik, ki je nekako uspel preživeti vse nezgode in bitke, ki jih je srečal odkar je treščil na Dxun. Počepnil je obenj, odprl enega izmed stranskih žepov in nekoliko pobrskal po njem, na to pa izvlekel svoje pazaak karte. "Brez skrbi,"se je namuznil in se počasi sprehodil do roba postelje, "v življenju sem obredel dovolj kantin in beznic, da vem kako se temu streže."

Z rok je potegnil oklepljene rokavice in jih vrgel na nahrbtnik, ki ga je bil odložil ob vratih, nato pa si je otresel še usnjeni plašč in ga poslal za rokavicami. "Kakšne igre pa imaš v mislih?"je povprašal več kot privlačno bojevnico pod seboj in privzdignil eno obrv. Na rjuhe pred seboj je vrgel svoj kupček, nato pa si je snel težke usnjene škornje, oklepljene s kovinskimi ploščicami in jih pustil kar na tleh. Sedel je na rob velike postelje in ji namenil izzivalen pogled "Prepričana da mi boš kos?"v kotičkih njegovih ustnic je igral malce samovšečen smehljaj, medtem ko je odrešil svoj kupček iz spon kovinske škatlice, v kateri ga je nosil, in vajeno ločil stranske karte od navadnega kupčka.

Izbral si je svojo navadno kombinacijo desetih kart, nato pa jih je premešal in odložil na svojo levo, čakajoč na Siyo. "Pripravljena?"je zastavil čisto preprosto vprašanje in glavo nagnil nekoliko vstran, potem pa segel v žep svojih hlač in ven potegnil še eno kovinsko škatlico, ki je vsebovala skoraj tako škodljivo vsebino kakor prejšnja, le da je pazaak človeku škodil finančno, medtem ko so cigarete načeloma uničevale zdravje. Če si človek seveda ni privoščil izkoriščanja kakih uslug tu in tam, na nekaj let pač, in se znebil škodljivih substanc iz svojih pljuč. "Upam da te ne moti, ampak za nami je naporen dan."je pomignil proti cigareti med svojimi ustnicami, trenutek kasneje pa je že zadovoljno inhaliral opojne dime.

Zadovoljno je opazovala svojega novega nasprotnika v pazaaku, ki se je zdaj namestil na skoraj isto mesto, ki ga je prej zasedal Raf. Poleg tega je imel Kareem svoj lastni stranski set in zato si je Siyo lahko prosto izbrala svojega iz Sithovih kart, ki so ji preostale. Kareemovo besedno obračanje jo je spomnilo na dom in brez kakršnihkoli problemov mu je odgovarjala tačas, ko je sortirala karte.

"Veliko iger imam v mislih, toda nekje je treba začeti," je rekla mehko in s spretnimi prsti premikala karte, ne da bi odvrnila pogled od Kareema. Njene srčaste ustnice so se ukrivile v nagajiv nasmešek. "Pa reciva temu predigra. In če me premagaš, morda lahko igraš naprej. Samozavesti ti res ne manjka, toda glede sposobnosti bova še videla." Njene karte so bile zdaj pripravljene in odločno je postavila kupček na posteljo poleg sebe, ter začela z igro.

Kareem je v tistem iz žepa privlekel cigareto in čeprav je sama večkrat prekupčevala s prepovedanimi substancami, jih ponavadi ni uporabljala. Zeltroni so lahko našli užitke na tolikih mestih, da niso potrebovali dodatnih opojev. Pomahala je po zraku pred seboj, da je nekoliko razpršla dim, ki se je izvil iz prižgane cigarete in Kareemovih ust.

"Vse lepo in prav, toda če pade kaj pepela na moje rjuhe, ga boš pojedel," je rekla s sladkim glasom, ki pa ni prav nič skrival tega, da je Zeltronka mislila resno. Njena postelja je morala ostati čista in nedotaknjena, vsaj dokler ni sama poskrbela za to, da so bile rjuhe povsem pomečkane. Obrnila je še eno karto in zadovoljno pogledala proti Kareemu.

"20. Očitno imam danes srečo."

Lovec je bil lovec ne glede na okolje, in sedaj je Kreem lovil vse prej kaj drugega kakor pogubljenca, na katerega glavo bi bila razpisana nagrada. Budno je spremljal vsak gib svoje privlačne nasprotnice in se z železno voljo prisilil, da ga njen izgled ni zmedel, kajti dekleta v pazaaku večkrat sploh niso rabila seči po svojih kartah, saj je nasprotnik situacijo večkrat uničil čisto sam, ko se je preveč zagledal vanjo namesto v karte na mizi. A čeprav se je Siyo uvrščala med ženske, za katere bi bilo vredno izgubiti nekaj kreditov pri pazaaku, je bilo prav tako jasno, da se je uvrščala med ženske, ki so se vse prej kakor zlahka vdale, in jim je bilo potrebno dokazati vsaj enakost, če že ne premoč.

Z enim tekočim gibom je povlekel štiri karte iz prej sestavljenega kupčka, oči pa še vedno ni odmaknil od Siyo, le toliko morda, da je ošinil tisto, kar je držal v roki. "Odlično."je odvrnil na njeno besedno igro in izdihnil sivkasti dim, ki se je odsukljal proti stropu spalnice. "Kaj to pomeni, da lahko pojem tudi vse ostalo, kar bi se v tistem trenutku nahajalo na rjuhah?"je mimogrede dodal ter izvlekel karto z glavnega kupčka. Imel je 12 točk. Ni slabo, je pomislil in ošinil karte v svojih rokah, nato pa pomignil Siyo, češ, na vrsti si.

Namrščil je obrvi, ko je bila črnolaska deležna preklete igralske sreče in brez roke dobila 20. Nagnil je glavo in še sam izvlekel novo karto. "Šest."je zadovoljno dejal in jo položil poleg preostalih dveh, nato pa iz roke dodal +2 in svoj rezultat izenačil z njenim. "Sreča gor ali dol,"se je nasmehnil, "spretnost ponavadi dokaže končni rezultat."je pomežiknil Siyo in karte odmaknil na stran, nato pa začel nov set. Prva karta, ki jo je položil, je bila 10. Oči so se mu zasvetile, a storil ni nič in igro predal črnolasi bojevnici.

"Lahko pojem tudi vse ostalo, kar bi se v tistem trenutku nahajalo na rjuhah?"

Siyo je nasmejano priprla oči. "Ne vem, če ti bi teknil lateks," je odgovorila in z dlanjo pogladila gladki material, ki se je pel prek njenega stegna, vse od kolena pa gor do pregiba med trupom in nogami. Tam je njena roka za trenutek postala in mamljivo privlačila pogled moškega, s katerim je igrala. Kareem je izenačil njen seštevek in začel z novo potezo. Dobil je desetko in Siyo je previdno obrnila svojo karto. Dvojka. Vedela je, da je kljub temu sreča ni zapustila, zato je pogumno pogledala spet h Kareemu in videla, da je že v naslednji potezi ponovno vlekel desetico.

"Glej no glej, toliko o tem, koliko je vredna sreča nad sposobnostjo," se je nasmehnila. Vlekla je še sama in na koncu je pristala pri sedemnajstki, nezadovoljna, ker ni imela v rokah ničesar, kar bi ji pomagalo priti do dvajsetice, ki se je zmagoslavno svetlikala na Kareemovi strani mize. Odločila se je, da tvega in potegnila še eno karto s kupčka. 26.

"Ena nič zate," je rekla mehko in se Kareemu izzivalno nasmehnila. "Misliš, da bi zmogel pridi do treh zmag?" Še vedno je imela v rokah štiri izjemno dobre karte, Kareem pa je imel kljub eni zmagi samo tri, zato je ni še prav nič skrbelo glede tega, kdo bo zmagal.

Temnolasec si je pomenljivo očistil grlo ob Siyini strašno premotljivi gesti in pogled s težavo odtrgal od elegantne dlani, ki je počivala tam, kjer njegov pogled ne bi smel. Vsaj ne med igro pazaaka, kjer je moral zmagati. V kotičkih njegovih nevihtno modrih oči je poplesovala iskrica, ko ji je odvrnil na na videz nedolžno pripombo "Vsako misleče bitje iz svoje hrane najprej odstrani moteče elemente."se je glasil preprosti odgovor, medtem ko je Kareem še naprej spremljal igro.

Zadovoljno se je namuznil ob naslednji karti, ki jo je bil položil na svoje polje. "Nisem rekel da se ji upiram."se je nasmejal in se nagnil nazaj, potem pa zmagoslavno opazoval, kako je Siyo padla preko dvajsetice ter gladko izgubila. Zopet je pomedel karte s polja in dvignil pogled k njenemu obrazu. "Tudi do četrte, če hočeš."ji je pomežiknil in stresel z glavo, da bi se znebil črnih pramenov las, ki so mu silili na oči. Zopet je dvignil prvo karto z glavnega kupčka in jo počasi obrnil. Ena, je prebral številko na zeleni karti in jo odložil na mehke rjuhe, na katerih sta sedela.

"Naslednjo igro bi prav lahko odigrala po pravilih Nar Shadaae...do tihotapske lune gojim marsikateri lep spomin."se je nasmehnil in se zasanjano zazrl v nedoločeno točko za Siyinim hrbtom.

Siyo je privzdignila obrvi. Njegov začetek je bil nizek, toda njegov predlog je bil zelo visokoleteč. Glede na to, da je imela oblečen samo tesen kombinezon in korzet prek njega, Kareem pa je bil v skoraj polni opravi in imel po možnosti tudi kakšen brezrokavnik ali spodnjo majico pod jakno, bi kaj hitro lahko izgubila, če bi igrala po pravilih Nar Shaddaa.

"Enkrat zmagaš, pa že hočeš zviševati stavo?" je vprašala retorično in si popravila lase z obraza, da ga je lahko bolj jasno videla. "Bodi previden, da se tvoja sreča ne obrne," je komentirala, potegnila s kupčka desetico in iz roke priložila duplikator karto, tako, da je ponovno imela dvajset točk. Ob tem je s povsem nedolžnim pogledom v zrak okoli sebe spustila nekaj zeltronskih feremonov in čakala na to, kakšen bo efekt. Ni ga nameravala preveč izzivati, samo zmesti in vreči iz tira. Vedela je, da ga ne pozna dovolj in da ne ve, ali ji je lahko nevaren ali ne, hkrati pa je vedela, da je bil Raf odmaknjen le za krik, zato je bila dovolj pogumna, da je podrezala spečega krayt zmaja v oko.

((kratek post, saj vem, ampak mi malo zmanjkuje idej ))

((ni blema, bom pa js kej dopisau..()

"Obstaja način igre, ki se mu pravi intimidacija."je navrgel in se ugriznil v ustnico ob njeni potezi. "Takoj ko ti kaže dobro, dajaš vtis da imaš vsakršne možnosti za zmago in s tem svojemu nasprotniku podzavestno vtisneš v misli, da bo tako ali tako izgubil, in se s tem neha truditi."je nadaljeval z monotonim glasom, nato pa dvignil glavo, da je zopet lahko videla njegov obraz. "Miselne trike pa bi res morala poznati, glede na to da si Zeltronka, kajne?"se je nasmehnil in ošinil njeno rdečkasto kožo.

Dvignil je naslednjo karto in jo položil poleg enice, tako da je imel sedaj skupno devet točk. Ošinil je karte v svojih rokah, nato pa še karte v Siyinih. Imela je še štiri, prav tako kakor on. Ravno je razmišljal o naslednji potezi, ko mu je kožo naježil tisti dobro znan občutek. Oči je odmaknil od pazaaka in jih počasi, a ostro uperil v črnolasko na drugi strani postelje. "Brez goljufanja, mladenka."ton njegovega glasu je bil mehak, a to je bila le tanka prevleka kot žaromeč bidkega rezila njegovega pogleda. "Sploh pa priporočam, da to nehaš početi, če hočeš končati tole igro."je še dodal in povlekel še eno karto, poslednjo desetico v kupčku. Zdaj je imel devetnajst točk, Siyo pa dvajset. Ostala mu je le še ena poteza, da izenači rezultata, ali pa izgubi.

Kotički njegovih ustnic so se ukrivili v poševen smehljaj in na polje je položil zlato karto, prav posebno znano zaradi svoje umazane lastnosti, če je bila igrana zadnja - kljub izenačenima rezultatoma je igralec dobil igro. "Opla, Siyo. Zdi se da se me sreča kar dobro oklepa danes."se je nasmehnil in se vzravnal v hrbtu.

((Um, od kje pravzaprav Kareem ve, da Siyo dela karkoli dela? Oz kaj Siyo sploh je?))

Skoraj nekoliko jezno je priprla oči, ko je na črno rjuho položil zlato karto, ki je razglašala, da je zmagovalec kljub izenačenemu rezultatu. Na srečo je vedela vsaj, da ne bo kaj kmalu spet položil takšne karte na posteljo, saj so bile izjemno redke. Igra je postajala napeta in Siyo je sumila Kareema, da goljufa, ker je še nihče ni tako zlahka premagal v njeni najljubši igri. Morda pa je bil kriv Sithov deck, ki ga je uporabljala? Jo je sreča mar res tako hitro prenesla okoli? Ljubka čustva so jo skoraj povsem zapustila ob Kareemovi opazki, naj ne goljufa.

"Kaj pa naj bi počela, da gre za goljufanje? Samo zato, ker se ti ne moreš upreti mojim prirojenim čarom, nimaš nobene pravice, da me obtožuješ," je ugovarjala, čeprav je bila sama pri sebi zamišljena. "Morda skušaš preusmeriti pozornost na mojo privlačnost, ker se bojiš, da bom ugotovila, da goljufaš ti?" Očitno so njene zeltronske moči na Kareema imele zelo majhen učinek in to ji ni bilo niti malo jasno. Mar ni bil človek? Je bil morda v resnici ciborg? Ne, si je takoj zagotovila. Kljub temu, da je bil očitno presenetljivo odporen na feremone, je od njega že čutila bolečino in tudi druge občutke. Morda je bil impotenten, tako kot Varan?

"Tole se vleče in jaz sem lačna," je odločno spremenila temo. "Naj zadnji set odloči o zmagovalcu, potem pa bova pogledala s čim se mastijo Sithovski poveljniki." Počasi je s kupčka potegnila karto in jo z licem navzgor položila na posteljo.

((ja sej zeltroni so že po videzu takoj prepoznavni, na wookieepedii pa tut piše da je splošna lastnost te rase da oddajajo feromone&da lhk berejo in uplivajo na počutja drugih..))

Zdaj že precej napet in tudi vse bolj razdražen zaradi Siyinega načina igranja, si je zopet pomedel nadležne lase izpred oči in napeto opazoval njene prste. Kakor da ni imel že dovolj težav s tem, da svojega pogleda ni zakopal v kak drug del njenega telesa, mu je to z vsako preteklo sekundo še bolj oteževal vroč občutek, ki se je plazil pod njegovo kožo in uničeval racionalne misli. Jezen sam nase se je ugriznil v ustnico, a to ni Silave kako pomagalo in ošinil je karte v rokah.

"In na podlagi katerega mojega dejanja sklepaš, da goljufam?"je privzdignil obrv in ji skušal nameniti piker pogled, a njegova nastna občutja so ga prehitela in čutil je, kako njegova jeza plahni ter se vdaja pod valom potrebe. Bil je vesel njene spremembe teme, kajti na njen predlog je lahko le pokimal - če bi moral podati verbalni odgovor bi mu iz ust najvrjetneje poletele nečistoče primerne le za najhujše beznice na Tihotapski luni.

Vrgel je oko na njeno prvo karto, nato pa vlekel še sam. Minila sta še dva kroga in Kareem je nenadoma ugotovil, da ima 22 točk. Ošinil je še dve karti, ki ju je precej preveč krčevito stiskal med prsti, a sedaj se je moral koncentrirati že do skrajnih meja, da je sploh še lahko zbrano spremljal igro in delal poteze. V roki je imel dvojko z izmenljivim predznakom, ki jo je zmagoslavno zalučal na rjuhe, na njegovem obrazu pa se je izrisal ponosen nasmešek.

Zmagal je tri sete. Zaporedoma. Že je hotel izustiti kako preveč samovšečno neumnost, ko je zgroženo ugotovil, da je karto pozabil obrniti. "Schutta."je zaprepadeno izjavil in imelo ga je, da bi se nekajkrat krepko usekal po čelu, a njegovo telo ga je prepričalo, da bi se v tistem trenutku precej rajši ukvarjalo s povsem drugimi stvarmi.

Njene oči so se rahlo razširile, ko je Kareem obrnil karto in presegel dvajsetico. Če ni imel karte, s katero bi znižal svoj seštevek, bi to zanjo pomenilo zmago, pa čeprav je imela komaj 13 točk. Rahlo se je ugriznila v ustnico, ko je opazila zmagoslavni nasmešek, ki se je zarisal na njegovem obrazu. Z roko je segel po karti in jo odvrgel na posteljnino, kot da bi ji jo hotel vreči v obraz, in za trenutek je že mislila, da je bil njegov seštevek pravi. Toda karta, ki jo je vrgel na posteljo ni imela negativnega predznaka, čeprav je šlo za karto, ki je bila načeloma izmenljiva.

Na Siyinem obrazu se je zarisal nekoliko privoščljiv nasmešek. Morda le ni bil tako zelo odporen nanjo, kot je prej kazalo. Sklonila se je naprej, prek na postelji razpostavljenih kart, in vzela cigareto iz Kareemovih ust, ter jo približala kovinski zaponki njegovega pasu, jo tam previdno ugasnila in jo ugasnjeno spet potisnila med njegove presenečene ustnice.

"Smola," je rekla igrivo in skočila s postelje. "Morda kdaj drugič. Zdaj pa se spravi z moje postelje in pridi z mano, da poiščeva kaj za pod zob." Hitrih korakov je zapustila spalnico in se vrnila v osrednjo sobo, kjer je bila poprej opazila tudi shrambo. Komaj je uspela vkorakati v večji prostor, je že zagledala Raphaela, njegov meč pa je bil sprožen in njegov pogled osredotočen na nekaj na drugi strani sobe. S pogledom je sledila njegovim očem in zagledala črno skrinjo, podobno a precej manjšo in manj ohranjeno kot tisto, ki je bila v spalnici in jo je lastnik najverjetneje uporabljal za shranjevanje svojih osebnih reči.

"Da ne boš komu iztaknil očesa, Blueray," je rekla, da bi pritegnila njegovo pozornost, saj ga je imela na sumu, da je sploh ni slišal, tako skoncentriran je bil videti. Na srečo je stala dovolj stran od njega, da je najbrž ne bi mogel zadeti z žaromečem tudi če bi se hitro obrnil, toda ni vedela veliko o jedijskih spretnostih in hitrosti in to, kar je videla do zdaj, jo je naučilo, da jih ni smela podcenjevati.

Skrinja je bila starinska, celo tako stara, da ni imela varnostnega računalnika na kodo ampak kar ključavnico, tako ki se odpira z mehanskim ključem. Tudi narejena je bila iz manj vzdržljivih snovi kot običajni plasteel ali pa durasteel. Ni bil čisto prepričan, ampak izgledala je kot da je bila dejansko iz kamna. Kdo je pa še delal skrinje iz kamnin?
Njegov žaromeč je še vedno prižgan žarel s konico proti tlom, in Raphael je razmišljal če ne bi skrinje kar na silo odprl, glede na to da je bila tako slabo zavarovana. A po drugi strani bi tako lahko uničil vsebino ali pa sprožil kakšno past. Ampak kaj pa če je bila zavarovana s pastjo tudi proti odpiranju? Ravno ko je premišljal kaj bi storil je v shrambo vstopila Siyo in ga opozorila na še vedno vklopljeno orožje.
Raf je pogledal Siyo, nato žaromeč, in spet Siyo. Hitro je preklopil gumb in žareče turkizno rezilo je izginilo. Pospravil je ročaj žaromeča nazaj za pas, ob tista dva ki jih je vzel premagani Sithinji, ki se je zdaj najverjetneje že prebudila.
"Hej Siyo," jo je pozdravil. "Ne skrbi, samo preizkušal sem nadgradnjo. Hvala za kristal mimogrede, zelo mi bo prav prišel."
Nato je spet pogledal skrinjo in se zamislil. Na silo je ne bo mogel odpreti ne da bi tvegal poškodovanje vsebine, to je vedel. Morda ne s silo, ampak kaj pa s *Silo*? Zaprl je oči in usmeril levo dlan z razprtimi prsti proti skrinji. Začutil je skrinjo, njeno kovinsko ključavnico, set kolobarjev, ki ga je bilo treba postaviti v pravo zaporedje, in jih začel vrteti. A brez uspeha. Nekaj je blokiralo njegov vpliv skozi Silo, nekaj mu je onemogočajo da bi lahko uporabil svoje telekinetične sposobnosti. Presneto, kako pa potem?
Nato se je spomnil na ključek, ki mu ga je dala Siyo med drugo kramo ki jo je našla pri Sithu. Stopil je do skrinje, pobrskal po žepu, naposled našel ključ in ga vstavil v ključavnico. Prilegal se je kot ulit, in ko ga je z lahkoto obrnil je zaslišal droben klik, in videl kako se je zgornja plošča malenkost dvignila z zvokom kamna ob kamen.
Pogledal je noter, in kar je videl ga je nadvse presenetilo. Na mehkem črnem žametu je ležala pravilna črna tristrana piramida, katere jedro se je rdeče svetilo.
"Sithovski holocron," je dejal Raphael medtem ko ga je prijel z obema rokama in ga dvignil...

Črna tristrana piramida, ki je bila bistveno novejše izdelave od skrinje v kateri je počivala, se je v rokah Jediji odprla. Iz rdeče sredice je šinila hologramska podoba srednje visoke postave, zakrinkane v črn Sithovski plašč, pod katerim se je še vedno opazilo del značilnega oklepa, njen obraz pa je zakrivala čelada ki je bila nekoč last nekega Mandaloriana, danes pa je bila za mnoge veliko več kot to: bila je simbol upanja ali pa neznanskega strahu.
"Pozdravljam te, iskalec mojih skrivnosti," je spregovoril glas Dartha Revana. Posnetek je bil popolnoma nepoškodovan in razen rahlega popačenja zaradi posnetka je bil Revanov glas skorajda natančno tak kot v resnici. O kakšni statiki ni bilo niti sledu.
"Torej si odkril holocron, ki sem ga pustil na izgubljeni luni Khar Shian. Zdaj verjetno veš da sta tako luna, kot njen planet Khar Delba, prazni in zapuščeni. Najverjetneje sta nenaseljeni vse od poraza Naga Sadowa v Veliki vojni in propada njegovega Imperija Sithov. Kljub temu pa mi je uspelo najti nemalo starodavnih artefaktov Temne strani, med drugim tudi skrinjo v kateri si našel ta holocron, in pa sledi o tem, kako velik je nekoč resnično bil imperij Sithov. Korriban, Ziost, Corbos, Khar Delba in Khar Shian... To so le nekateri od mnogih otokov arhipelaga nekdanjega Sithovskega imperija. Tudi tisti redki Sithi ki še živijo vedo le za nekatere. Ogromno njihovega znanja je bilo izgubljenega, bodisi med vojno, bodisi po njej, ko so Jediji v imenu Svetle strani uničevali vse kar je bilo Sithovskega. Le še Republiški Senat je bolj aroganten in zaletav od Jedijev! Ti zapisi so nedvomno vsebovali neprecenljive podatke o tehnikah Sithov in nahajališčih njihovih oporišč. Če so jih zares hoteli uničiti, potem bi morali zapise shraniti in jih preučiti, z njimi bi lažje našli svoje nasprotnike, in s poznavanjem njihovih veščin bi lažje našli in izkoristili njihove šibkosti! Ampak ne, Padawani z glavami v oblakih lastne slave so morali uničiti vse Sithovsko kar jim je prišlo pod roke, in njihovi eno-gledni mojstri so jih za to še hvalili..."
Revanov hologram je za trenutek utihnil in izza maske se je zaslišalo nekaj kar je spominjalo na zavzdih s kovinskim prizvokom.
"Sledi še nasvet; če si le lahko privoščiš, imej vedno skrito vsaj še eno orožje za katerega nasprotnik ne ve. Za blasterje to ne pomaga kaj dosti, vendar pa je v boju na blizu taka prevara lahko razlika med zmago in porazom. Če se bojuješ z navadnim ali dvojnim žaromečem imaš vedno lahko skritega še enega kratkega, ki ga lahko hitro izvlečeš in napadeš nasprotnika nepripravljenega. Isto velja za vibrorezila; vedno imaš lahko skrito še bodalo ali nož, ki ga lahko nasprotniku zasadiš v trup medtem ko se koncentrira na tvoje glavno orožje. Predlagam, da se naučiš boriti se z dvema mečema hkrati, kajti tako boš žrtvoval le del moči za podvojeno hitrost napadanja in bistveno lažjo obrambo. Po možnosti vstopi v boj le z enim mečem, nato pa uporabi še drugega ko je situacija najbolj primerna, in izkoristi presenečenje v svojo korist. Tudi uporaba dvojnega rezila ni slaba izbira, saj prav tako omogoča hitrejše napadanje in iz bolj različnih kotov; vendar pa obramba s takim orožjem zahteva bistveno več znanja in vaje, in se po mojih izkušnjah še vedno ne more kosati z dvema neodvisnima mečema. Prav tako tudi ne moreš več kot za trenutek vihteti tega orožja v eni roki da bi nasprotnika napadel s skritim orožjem iz druge za več kot nekaj trenutkov. Če se že boriš s takim orožjem, predlagam da si omisliš takega, ki se lahko razcepi v dve samostojni rezili, kajti tako lahko spet presenetiš nasprotnika in se prilagodiš situaciji."
Sledila je kratka tišina, medtem ko je projekcija Revana vzela v roko holocron, ki je bil nadvse podoben temu ki ga je zdaj držal Raphael.
"To verjetno ni zadnji holocron ki ga boš našel. Eden od njih je na starodavnem pokopališču Izgnanih, in rojstnemu planetu njihovega mišljenja. Še eden je v možganih obeh sovražnikov, enega zlomljenega in ohromljenega, ter drugega uničenega, a ne mrtvega. Tretji se nahaja na domu starodavnih Sithov, kjer poleg smrti čakata le neskončni led in sneg. Še eden je na uničenem zatočišču nekoč mogočnega simbola upanja, ki pa je sedaj le še kup ruševin. In potem so še drugi. V vsakem holocronu so omenjena nahajališča štirih drugih, in v nobenem niso podane iste lokacije. Le če najdeš vse, ali pa veliko večino in si dovolj pameten da ugotoviš preostanek, boš odkril resnico.
Pojdi! Pojdi in poišči moje zapise ter sledi moji poti, če si je vreden! Tam, kjer sem zdaj, bom potreboval mnoge bojevnike, vendar mora biti vsakdo od vas dovolj močan in premeten, da se lahko sam dokoplje do tega prostora. Tisti, ki jim spodleti, niso dovolj sposobni, da bi si zaslužili stati ob meni, in bi samo ovirali tiste ki so. Morda si dober borec, a ne razmišljaš dovolj. Morda si zelo premišljen, a zbežiš iz boja, ali pa raje poveljuješ iz zaledja. Obe vrsti zaveznikov potrebujem, a ne morem dovoljevati nobene šibke točke. Tudi bojevnik mora misliti in razmišljati ustvarjalno, ne pa samo ubogati ukazov tudi ko se situacija spremeni ali pa reševati vseh težav s fizično silo! Tudi modrec ki zna rešiti vsako uganko se mora znati boriti, sicer bo padel pod mečem tistih ki mu ne bodo prisluhnili! Le tisti ki so sposobni premagati zaščite na mojih holocronih in rešiti uganke v njih so vredni da me najdejo. Moj načrt je kot veriga, ki je močna le toliko kot najšibkejši člen; ena sama šibkost, in veriga razpade. Zato raje kujem krajšo verigo, kot pa tvegam, da razpade takrat ko jo potrebujem.
Pojdi! Pojdi in postani vreden biti člen te verige, ki bo udarila po zadnjem velikem sovražniku Galaksije!"
Po teh zadnjih besedah je slika zamigotala in izginila. Stranice holocrona so se spet zaprle in zavladala je grobna tišina...

Ko je hologram izginil, je Raphael položil holocron nazaj v skrinjo, jo zaprl in zopet zaklenil. V njegovi glavi so misli divjale sem ter tja, od bojne taktike ki jo je razložil Revan, pa do ugank in novih nahajališč holocronov. "Starodavno pokopališče izgnanih in rojstni planet njihovega mišljenja" je bil nedvomno Korriban, in ta holocron so že našli. Drugi je jasno kazal na Dxun, a za tega je sedaj vedel da je izgubljen nekje znotraj črnega trga ali pa v zasebni zbirki kakšnega zbiratelja Sithovskih artefaktov. "Dom starodavnih Sithov, kjer poleg smrti čakata le neskončni led in sneg" bi lahko pomenil marsikaj, vendar je bil Raphael kar prepričan da je šlo za Ziost. Bil je namreč edini ledeni planet za katerega je vedel da so na njem včasih živeli Sithi. A četrti ga je begal in ni mogel najti verjetne rešitve. "Uničeno zatočišče nekoč mogočnega simbola upanja, ki pa je sedaj le še kup ruševin?" Edina smiselna možnost ki se jo je spomnil je bil Malachor; Malachor V je bil za Republiko simbol upanja, dokaz njihove zmage nad Mandaloriani, ki je po aktivaciji Revanovega skrivnega orožja dejansko postal neke vrste ruševina planeta. Vendar so bile tudi te ruševine pred kakšnim letom popolnoma uničene, in sedaj je od Malachorja ostal le spomin. Morda je bil Revan tam še pred tem, in je bil njegov holocron izgubljen skupaj s planetom? Pravzaprav to ni bilo pomembno; če je Revan bil tam ali ne, karkoli je pustil za sabo na Malachorju je bilo zdaj gotovo izgubljeno. Seveda bi lahko govoril tudi o katerem drugem planetu, a Raphael se ni mogel spomniti nobenega bolj primernega in misli so se mu vedno znova vračale k Malachorju...
Vstal je in se obrnil k Siyo. Njegove oči so se med drugim ustavile na žaromeču iz grobnice, ki ga je Zeltronka še vedno nosila.
"Če misliš še naprej nositi takšno orožje, bo bolje da se ga naučiš uporabljati. Povej mi Siyo, si se že kdaj borila z vibromečem ali kakšnim podobnim orožjem?" jo je vprašal kar naravnost. Videl je namreč kaj je naredila s svojim škornjem, in ni hotel da bi se kaj podobnega zgodilo še enkrat.

Nekoliko zmedeno je strmela v hologramsko podobo Revana. V živo ni šlo za osebo kaj veliko višjo od Raphaela ali Kareema, toda način, kako je govoril, je pričal, da je šlo za velikega človeka. Želela si je, da bi lahko videla njegov obraz in se prepričala o svojih sumih o njegovem videzu. Globoko ugreznjene oči, temni lasje... in ustnice, ki so venomer govorile v ugankah. Priprla je oči in skušala priklicati v spomin vse, kar je bila kdaj slišala o Sithih in Jedjih. Toda niti ene od njegovih ugank ni znala razrešiti. Ozrla se je proti Kareemu in Raphaelu, ki sta bila oba videti, kot da jima je precej več jasno, kot njej.

"No, tole je bilo zabavno," je rekla z nasmeškom, ko se je Revan poslovil in se je hologram ugasnil. "Žal se mi niti sanja ne, o čem je govoril, ampak moram reči, da ima seksi glas."

Raf je priklical njeno pozornost tako, da jo je opozoril na žaromeč, ki ga je še vedno nosila, pa čeprav uradno ni pripadal njej. Nekoliko je zardela in mu lepo okrašeni ročaj že hotela vrniti, ko je pokazal zanimanje za to, da bi jo z njim naučil ravnati. Razširila je oči, napol v navdušenju, napol v dvomu.

"Borila sem se tako z vibromečem kot z dvojnim vibro-rezilom, toda priznam, da so se mi takšna orožja zdela nepraktična, ker jih težko prikriješ pred cariniki..." je začela in ob tem podarila obema prisotnima zelo nedolžen pogled. "Sem pa kar navdušena nad idejo žaromeča, sploh zdaj, ko sem ga nekajkrat že imela priložnost uporabiti. Toda Blueray, moram te opozoriti, Zeltroni imamo precej značilne načine, kako se odzivamo v nevarnosti ali pod pritiskom, tako da dobro razmisli, če se počutiš dovolj... pod nadzorom, da bi me učil."

Raphael je pokimal. Ugotovil je že da se pogosto okrog nje obnaša manj nadzorovano kot navadno, vendar ni vedel točno zakaj. Po njenem opozorilu sodeč, je šlo očitno za neko prirojeno sposobnost vseh članov njihove vrste.
"Morda ne, ampak glede na to da trenutno nimamo za iti kot naravnost na Zeltros, je morda bolje da se čim prej začnem učiti kako se vašim čarom upreti, kajne?" je dejal kolikor-toliko mirno. Pomignil ji je naj mu sledi, nato pa odšel iz shrambe. Po kratkem hodniku je šel mimo strojnice, ter v prostor skozi katerega so najprej vstopili v ladjo. Loputa na skrajnem zadnjem delu je bila med letom zaprta in prostora je bilo dovolj da bi brez težav noter spravil dva swoop-dirkalnika, morda celo tri. Če je bilo kje na ladji kaj prostora za dvobojevanje, je bil ta najbolj primeren. Raphael se je postavil na sredino, nato pa s pomočjo Sile potisnil raznorazno mehaniško kramo ki je ležala naokrog ob stene, da je bilo še malo več praznega prostora.
Obrnil se je in pogledal Siyo naravnost v oči.
"Prva stvar ki jo moraš storiti je sledeča;" je začel, "Na ročaju imaš tri gumbe, če se prav spomnim. Z večjim vklopiš in in izklopiš rezilo, kar si ugotovila že sama. Srednji spreminja dolžino rezila, običajno je lahko karkoli od enega pa do dveh metrov, ampak zaenkrat pustiva tega pri miru. Čisto spodnji pa regulira moč rezila. Če ga obrneš kolikor se ga da na levo, bo zmanjšal moč žarka do te mere, da bo ob dotiku ožgal le toliko kot plamen. Prosil bi te že to narediš zdaj, ker ne bi rad da se pobijeva."
To rekoč je storil isto na svojem orožju, le da je namesto vrtenja svoj gumb le preklopil. Raphaelov meč je imel le možnost smrtonosnega rezila in pa rezila za trening, medtem ko je bil Sithovski bolj dovršen, tako da je lahko njegov vihtilec na primer sovražniku prerezal mišico, ne pa tudi kosti če je tako želel. Ko je to storil, je vklopil stikalo in iz srebrnega ročaja je šinilo turkizno rezilo.
"Za začetek me samo poskusi zadeti. Najprej moram videti kako ti gre, da lahko presodim kako se bojuješ in kateri način ti najbolj ustreza," je razložil. Nato je s svojim mečem naredil dva kroga v obliki osmice pred seboj, nato pa ga namestil nad svojo glavo, vzporedno s tlemi in usmerjenim proti nasprotnici, medtem ko je levo roko iztegnil predse. To je bil začetni stav stila Soresu, najbolj obrambnega načina boja z žaromečem. In skladno z naravo Soresuja je Raphael čakal, da ga bo Siyo napadla prva...

Sledila je Raphaelu v drug del ladje, neke vrste garažo, kjer je bilo nastlano nekaj mehaniške opreme. Blueray je dvignil roke in s široko razprtimi očmi je vsrkavala njegove gibe, ko je s pomočjo sile razmaknil vse odvečne predmete proti stenam. Potem se je obrnil k njej in na srečo se je še v ravno pravem trenutku zbrala in zaprla usta preden se je uspel osredotočiti nanjo. Sledila je njegovim navodilom in si ogledala ročaj žaromeča. To je bilo torej to! Takrat v gozdu je najprej ponesreči pritisnila hkrati tako gumb za prižig kot za podaljšanje rezila in moč meča je bila tako velika, da jo je povsem presenetilo. Zdaj je previdno meč usmerila proti najbližji steni in se začela ukvarjati z gumbi. Blueray je imel prav, vsi so očitno delovali tako, kot je napovedal in ko je rezilu uspela zmanjšati moč na najnižjo stopnjo, je postal srebrni žarek skoraj prozoren, tako zelo šibak je bil. Toda ko je roko čisto previdno približala, je lahko čutila, da je bil še vedno nevaren. Ni hotela poškodovati svojega prijaznega nasprotnika, toda Raf je bil očitno precej samozavesten glede tega, da mu kaj zelo ne more škoditi. Konec koncev je imel več izkušenj s žaromeči, kot ona.

"Dobro, urejeno," je prikimala, potem pa pozorno spremljala njegovo navodilo ter obrambno pozo, v katero se je postavil. Na njenem obrazu se je zarisal nasmešek. Bil je videti tako srčkan, kadar je skušal ostati resen! Ponovno je prižgala žaromeč in razširila noge, da so bile približno v širini njenih ramen, upognila je kolena ter se nagnila čisto rahlo naprej, da je postavila telo v držo, ki ji je omogočala še največ ravnotežja. Sicer ji stric nikdar ni povedal, katerih bojnih tehnik jo je pravzaprav učil, toda vedela je, da je bilo ključnega pomena, da je ohranila telo v harmoniji z umom. Za nekaj trenutkov je zaprla oči in globoko vdihnila, da bi zadržala naval feremonov, ki se je ponavadi pojavil, kadar jo je kaj navduševalo. Potem je oči odprla, stresla z lasmi, zavrtela ročaj žaromeča v dlani, ter pritisnila na gumb, ki je sprožil rezilo. Kot je nameravala, se je rezilo prižgalo navzdol namesto navzgor, tačas pa je že bila v koraku, v dosegu in z roko je zamahnila diagonalno navzgor, mimo Raphaelovega obraza, rezilo njenega meča pa je žareče sledilo.

Poza ki jo je zavzela Siyo je bila Raphaelu dokaj neznana, in definitivno ni bila kaj dosti podobna kateremukoli Jedijskemu stilu. Pravzaprav je še najbolj spominjala na dvobojevalne tehnike s sektorja Tapani, kjer so se nekateri plemiči dvobojevali s poceni ponaredki žaromečev. Zanimivo je bilo tudi to, da se je naenkrat nekam lažje obvladoval, poželenje in strast ki ju je občutil do Siyo sta bila še vedno prisotna, a moč njunega vpliva na Raphaelovo razmišljanje je bila nekako zmanjšana, kot bi nekdo preklopil gumb. Očitno je bilo na Siyo res tudi nekaj takega, kar je delovalo še zraven njenega privlačnega telesa in očarljivega načina obnašanja. A ni imel časa kaj dosti razmišljati, kajti že ga je napadla z diagonalnim udarcem proti njegovi glavi. Gladko se je nagnil nazaj in izognil udarcu, nato pa prestregel naslednjega med letom, da sta rezili počili skupaj ob značilnem hreščečem zvoku in pršcu isker.
"Ne udarjaj mimo mene, ampak tako, da me boš zadela če se ne umaknem," ji je rekel medtem ko sta držala rezili na mestu. "Zdaj sta oba meča dovolj šibka, da mi nobeden od njiju ne more prizadejati več škode, kot bi se mi pozdravila v minutah. Napadaj me kot da se bojuješ zares."
Nato je preprijel rezilo z obema rokama in močno sunil proti njej, dovolj da jo je odrinil kakšen meter nazaj. Navadno bi takoj zatem skočil k nasprotniku in ga napadel preden bi ta spet ujel ravnotežje, a tokrat se je le vrnil v začetni stav in čakal. Čeprav je Siyo velel naj stori točno to, pa se sam ni boril čisto zares. Ni je nameraval premagati, ampak je poskušal brati njene poteze medtem ko je brez večjih težav pariral in blokiral udarce. In zato je izvajal način, ki je dovoljeval najbolj učinkovito in najbolj preprosto obrambo, tako da je imel veliko časa za oboje. Še velikokrat sta rezili treščili skupaj, vendar le za kratek čas, kajti Raphaelove blokade so bile kratke, ob telesu, in po uspešni obrambi je vedno tako ali drugače speljal Siyino rezilo stran od svojega.
Sčasoma je začenjal spoznavati njen način boja, in naposled mu je bilo bolj ali manj jasno kako se je borila...

Zamahovala je prcizno, elegantno, da je bilo videti skoraj kot da bi plesala. Toda tehnika, ki je je tako vestno učil njen stric, ni bila le lepa, bila je tudi presneto učinkovita, saj je nasprotniku preprečevala, da bi med zamahi našel nezavarovan del njenega telesa. Pravzaprav ni vedela, zakaj je uporabljala to tehniko, saj je Raphael ni niti skušal napasti. Jedi se je spretno izogibal njenim udarcem in pariral kot da bi že od rojstva poznal njeno tehniko na pamet, poleg tega je zaznala, da se je vedno manj trudil, kot da bi nekako izračunal in že vnaprej predvidel njeno naslednjo potezo. Ob tem je postala nemalo zafrustrirana in komaj je še lahko obvladovala svoja čustva.

Potem pa jo je Raf naglas pozval, naj ga resno napade in njene zavore so povsem popustile. Prepustila se je boju, kakor, da bi bila rojena zanj. Še nekajkrat je zamahnila v dobro znanem slogu, potem pa je skočila mimo Raphaela, da se je moral obrniti okoli, ter začela z drugačnimi udarci, nenaučenimi in instinktivnimi, takšnimi, ki so dejansko ciljali vanj in v njegovo preveč sproščeno telo, Siyo pa je uživala v vsakem trenutku, da je njena energija napolnila prostor kot močna esenca nečesa povsem divjega in neukročenega. V trenutku, ko se je ponovno odmaknil od nje, je ugasnila žaromeč, dvignila roke in se pognala naprej, naredila stojo ter pustila, da jo je teža prevagala naprej proti Bluerayu, med čimer se je z rokami še odrinila in močno sunila proti njegovemu trupu s peto svojega škornja, tako močno ujeta v ritem boja, da ji sploh ni bilo več pomembno, kako, temveč samo še to, da ga spravi na kolena.

Tega ji sicer ni povedal, a kljub temu da se ni boril zares, je uporabljal tehniko Sile, ki so ji nekateri rekli Bojni Čut, ki mu je omogočala da je vedel kaj bo nasprotnik storil nekaj sekund preden je to dejansko izvedel. Vsak Padawan je poznal to veščino in jo do neke mere izvajal, a leta vojne so Raphaelovo znanje izpilile do resničnega mojstrstva, tako da jo je uporabljal že popolnoma podzavestno, in če bi se ji hotel odpovedati bi se moral zavestno prisiliti v to. Seveda pa samo vedenje kako bo nasprotnik napadel še ni pomenilo, da si lahko udarec tudi prestregel, in tista Sithinja s katero se je boril prej bi ga lahko premagala že s samo močjo in hitrostjo svojih napadov. Toda zdaj je bilo drugače; Siyo se je videlo da še nikoli ni vihtela žaromeča, in Raphael je dvomil da se je zavedala da je dejstvo, da rezilo ni imelo nobene teže, močno motilo njeno na vibromečih osnovano tehniko.
Tudi kasneje, ko je iz elegantnega, plesu podobnega sloga prešla na bolj instinktiven način, je vseeno uspešno bral njene poteze nekaj trenutkov preden so se zgodile, čeprav težje kot poprej. Nasprotnikovo reakcijo je bilo namreč teže predvideti, če tudi sam ni vedel kaj bo storil dokler ni tega dejansko izvršil. A kljub temu mu je ostal trenutek, da je lahko občudoval elegantne skoke in poseben nasmešek, ki se je pojavil le na ustnicah tistih, ki so v boju uživali. Tudi njega je vleklo da bi se prepustil temu občutku, a se je uspel za silo zadržati, kajti vedel je da bi potem pozabil na dogovorjeno in bi se boril dokler ne bi nasprotnice razorožil.
Še nekaj udarcev je mirno pariral, še nekaj jih je blokiral in se odvrtel mimo Siyo, dokler ni naposled ugasnila žaromeča in se pognala v premet. To ga je ravno dovolj zmedlo, da je trenutek prepozno ugotovil kaj je počela, in za kazen ga je njena peta zadela naravnost v sredino trupa. Oklep je močno ublažil udarec, a njen zalet je bil še vedno dovolj da se je Raphael zamajal in padel na hrbet, njegovo orožje pa je zletelo iz njegove roke in se takoj ko se ni več dotikalo njegove dlani ugasnilo.
Modrolasi Jedi ni čakal niti sekunde, ampak je takoj iztegnil roko in s pomočjo Sile zgrabil Siyo in jo držal na mestu. Za razliko od Sith Lorda v grobnici pa je ni stiskal za vrat, ampak jo je preprosto držal na mestu, kot da bi bila ulita v karbonit. Vstal je in žaromeč je zopet priletel v njegovo desnico, nato pa je spustil levico in Sila, ki je prej držala Siyo je izginila.
"Odlično opravljeno," je dejal. "Take poteze do zdaj ni uporabil še nihče ki bi ga poznal, in očitno je efektivna. Če ne bi bil sposoben uporabljati Sile, bi bil zdaj v pravem boju najverjetneje mrtev, ali pa vsaj resno poškodovan."
Naredil je kratko pavzo in se nasmehnil v znak odobravanja. Nato se je njegov obraz zresnil, videlo se je da premišljuje.
"Veliko sem se naučil o tvojem načinu boja v tem kratkem spopadu," je začel. "Si hitra in natančna, vendar pa ti manjka surove moči. Verjetno bi imela velike težave predreti skozi sovražnikovo blokado, ali pa če bi ga poskusila premagati ob staknjenih rezilih. Ampak napadaš hitro in ciljaš občutljive točke, tako da bi bili tvoji zadetki izjemno nevarni, če ne usodni. Vendar pa..." Dvignil je prst, nato pa nadaljeval;
"Vendar pa se bojuješ tudi zelo afektivno, tvoja čustva ti dajejo moč, hitrost in fokus. Običajen Jedi bi ti rekel da je to narobe, in da se moraš boriti popolnoma umirjeno. A jaz sem mnenja, da dokler lahko v takem stanju še vedno paziš da ne postaneš zaletava in ne puščaš odprtin v svoji obrambi, to sploh ni nič slabega.
"Mislim da bi ti najbolj ustrezal slog Makashi, ali Pot Ysalamirija. Je hiter in eleganten, in ponuja najmanj napora ter izkorišča hitrost, spretnost, premikanje, taktiko in momentum za premoč nad nasprotnikom. Fizična moč je postranskega pomena, saj napadi Makashi-dvobojevalca izkoriščajo ostrino rezila in dejstvo da je z žaromečem vsak zadetek lahko usoden. Bi rada poskusila?"

Ko se je njena peta zadela ob njegov oklep, se je na njenem obrazu zarisal zmagoslaven nasmešek. Raphael je imel očitno nekoliko slabše ravnotežje in ob njenem udarcu je padel vznak, njegov žaromeč pa je odletel na drugo stran sobe. Siyo se je v tem že uspela spraviti na noge in se pripravila na to, da ga končno zadane s svojim lastnim rezilom, ko je njen nasprotnik iztegnil roko in je začutila v svojem telesu poplavo nečesa mravljinčastega, hkrati pa je obstala na mestu, sredi koraka in povsem onesposobljena. Bila bi naravnost besna in ponižana ob taki gesti, če ne bi bil občutek nenavadno... ne, odrinila je misli iz glave in gledala, kako se je Raf pobral in k sebi priklical svoj meč. Potem pa je sila, ki jo je neupogljivo držala na mestu kar naenkrat popustila in Siyo je padla na tla, ter nič kaj prijetno pristala na svojih lastnih spodvitih nogah. Na srečo se ni poškodovala, le občutek, ki ga je čutila malo poprej, je zdaj povsem izginil.

Iz spoštovanja do Raphaela je obstala, kjer je bila in poslušala njegovo razlago njenih prednosti in slabosti. Kot da ne bi že mnogokrat slišala, da ji manjka moči ali pa da včasih med bojem postane čustvena... Našobila je ustnice, ko je načel nov stavek in ji ponudil, da bi se učila še kakšne tehnike bojevanja. Čeprav je bila njegova ponudba zelo mamljiva, bi Siyo veliko raje videla, da bi Jedi preprosto že enkrat utihnil, snel svoj preveč odlični oklep in bi lahko malo bolj nadrobno raziskala njegove občutljive točke. V trenutku, ko je pomislila na to, da bi mu morda lahko preprosto rekla, da ima še točno tri sekunde, da se spravi nanjo, se je prek ladje oglasil opozorilni signal in mehanski glas ju je opozoril, da so se dovolj približali Zeltrosu, da je treba preklopiti iz hiperpogona. Siyo je zavila z očmi in glavo nekoliko zafrustrirano vrgla v znak. Zeltros. Samo še tega se ji je manjkalo. Lahko bi vedela, da jih bo Raf usmeril tja, toda bila je preprosto preveč zaposlena z drugimi stvarmi, da bi razmišljala o tem.

Tako kot med bojem so njena čustva in površinske misli tudi zdaj odmevala, kakor da bi jih govorila na glas. Raphael bi bil najraje zavzdihnil nad njenim pomanjkanjem discipline, a tega ni storil, kajti potem ko je slišal kaj se ji je teplo po glavi je tudi njemu zmanjkalo volje do nadaljnjega mečevanja. Zapičil je svoj pogled naravnost v njene oči, da je lahko jasno videla strast ki je kot moder plamen gorela v njegovih očeh. Stopil je proti njej in si želel da bi ponovil kar se je zgodilo bežen trenutek v grobnici, a preden bi se ji sploh dovolj približal, je njegovo napredovanje ustavil izjemno neprijeten zvok alarma. Plovilo se je bližalo cilju, in v nekaj trenutkih bodo izstopili iz hiperprostora, pri čimer bi bilo izjemno nevarno če za krmilom ne bi bilo nikogar, saj Raphael ni predhodno naložil avtopilota po končanem skoku skozi hiperprostor. Hitro je stopil k Siyo, jo močno potegnil k sebi ter ji naklonil hiter, strasten poljub, nato pa je odbrzel iz nakladalne sobe kakor da bi imel za petami celo floto Mandalorianov na basiliskih.
V nekaj sekundah je že sedel za pilotskim sedežem in prevzel komande trenutek preden so izstopili iz hiperprostora. Pred njimi se je nahajal rožnato-rumenkast planet, in pilot je plovilo usmeril v planetovo atmosfero, medtem pa izklopil skrivalno napravo. Tukaj se niso imeli pred kom skrivati, sploh ker so nameravali koristiti katerega od tamkajšnjih tehnikov. Kmalu je ob bok črne ladje priletel majhen pristajalniški droid in poslal signal da naj mu sledi. Raphael je ubogal in popeljal ladjo skozi ozračje, vse dokler ni pristal na praznem pristajališču, ne dosti večjemu od ladje same, ki mu ga je dodelil droid. Ko so bile pristajalne tačke spuščene in se dotikale tal, je končno ugasnil motorje, in ti so počasi nehali brneti. Spustil je ročko ki je regulirala vhodno rampo, tako da se je spustila in s tem omogočala prehod v in iz ladje. Nato je ugasnil vse sisteme ter varno spravil kode ladje v žep in ga zaprl. Odšel je iz pilotske kabine in se vrnil v sobo kjer sta prej s Siyo trenirala, in kjer se je zdaj preko spuščene rampe dalo priti ven.
Preden pa bi s Siyo stopila na njen rojstni planet, se je spomnil še nečesa:
"Siyo, pomagaj mi;" je dejal. "Tole je javno pristajališče, in mehaniki delajo za lokalne oblasti, tako da jim ne moremo povedati da smo ladjo ukradli, oziroma si jo vzeli kot vojni plen, hkrati pa ne moremo biti kar tiho, zraven pa zahtevati da preiščejo ladjo za sledilnimi in prisluškovalnimi napravami. Ali pa prositi za zamenjavo registracije, ko smo že pri tem. In ker mislim narediti oboje, rabim nek izgovor, vendar zaenkrat še nimam nobenega, ki bi se slišal dovolj verjetno."

((Nadaljujemo TUKAJ.))