Zeltros -> Coruscant (Raphael, Siyo, Kareem...)

[[Nadaljevanje od TUKAJ]]

HK je ponovil sporočilo in Raphael je vsrkaval podatke besedo po besedo. Med tem ni spregledal dejstva da so se HKjeve oči, oziroma natančneje fotoreceptorji, obarvali modro ko je predvajal sporočilo. Dokaj jasno je bilo, da so menjali barvo glede na funkcijo ki jo je velika piksna z morilskim zanosom tisti trenutek opravljala.
Prvo zasedanje novega Sveta... si je mislil sam pri sebi. A kdo je ta "Vrhovna mojstrica" Visas Marr? Zakaj bi izbrali ravno njo? In zakaj nosi prevezo čez oči, kakor da bi se bala razkriti svoj obraz? Raphael namreč ni vedel kaj se je dogajalo v času Sithovskega Triumvirata, saj je bil ta čas vsepovsod po Galaksiji, večinoma v skrivanju in iskanju Revanovih sledi, in s Sithi ni imel drugih stikov kot nekaj občasnih bojev z molčečimi morilci na Jedije. Niti tega ni vedel, da je bila najhujša izmed treh vodij tistih Sithov ravno njegova nekdanja mojstrica, tista ki je pred njim učila Revana. Gotovo pa ni slišal še ničesar o tej "Visas Marr," ki bi se prav lahko pojavila iz velike črne luknje sredi Galaksije in meni nič, tebi nič zavzela Jedijski red. Ta je bil navsezadnje ohromljen in zlomljen, čeprav se je počasi pobiral. A razen svojega starega mojstra in kasneje Varana Raf vse od vojne ni srečal nobenega od članov Reda (in tehnično gledano tudi njegov mojster to ni bil, glede na to da je bil v izgnanstvu).
V vsakem primeru moram biti tam. Tudi če se ni nič spremenilo in bodo Jediji ostali omejeni na eno resnico in eno metodo bodo Lorda Revana zanimale novice o tem. Prav tako nikoli ne veš, kdaj se lahko ti spet obrnejo proti nam, kot so se enkrat že. In bolje kot ne je poznati sovražnika, toliko bolj če lahko postane zaveznik.
Kolikor je izvedel po Malakovi smrti preko javnih podatkov in nekaj malega tudi od Revana samega je bil takrat spet na prijateljskih odnosih z Redom. A od takrat pa do danes je minilo skoraj pet let in v tem času je bil Red večkrat zdesetkan. Kdo bi vedel kaj so si preživeli mislili o Revanu in tistih ki so ga podpirali?
Bil je zmeden. Ni vedel kaj pričakovati, a v sebi je vedel kaj mu je storiti. Moral se je odločiti, sicer bi se drugi odločili zanj. Osredotočil se je na to in poskušal odmisliti svoje dvome. Dvom je bil sicer koristen ščit, a v času ko je bilo treba ukrepati je bil največkrat ovira, nemalokrat usodna.
Pogledal je Siyo. Oddajala je močno negativno energijo, kar mu je dajalo slab občutek. Je bila sama slabe volje ali je le zaznala njegovo razpoloženje in ga po Zeltronsko ojačala v sebi? Pravzaprav to niti ni bilo pomembno: očitno je potrebovala nekoga da jo pomiri. Hitro jo je objel, njegove močne dlani so jo oklenile in pritisnile k še vedno golim prsim, ter ji dale vedeti da je ljubljena in na varnem.
"Kot bi mignil bom nazaj," ji je šepnil, jo podržal v rokah še trenutek, nato pa izpustil ter se umaknil od nje.
"Droid!" je poklical Jedi, tokrat z avtoritativnim glasom katerega ni uporabil že skorajda odkar je poveljeval legiji Theta na Malachorju V. "Za menoj. Pri tej priči!"
To rekoč je odvihral do pilotske kabine in prijel za kontrole. Ladja se je malenkost zatresla, saj jo je dvignil hitreje kot običajno. Spravil je pristajalne tačke nazaj v trup plovila in jo dvignil v zrak. Sporočilo na računalniku mu je povedalo, da je bila ladja uspešno registrirana in potrjena.
Oprosti Sonnyc, ampak očitno se ne boš mogel osebno posloviti. Se vidimo naslednjič ko pridem na Zeltros, si je mislil sam pri sebi.
Kaj kmalu je ladja prešla v atmosfero in le nekaj klikov kasneje izven nje. Ko je bila dovolj daleč od planeta je Raf vnesel koordinate Coruscanta, ki jih je vsak pilot vedel na pamet: 0, 0, 0. Čeprav Coruscant ni bil v pravem središču Galaksije (pravzaprav je bilo veliko planetov ki so bili mnogo bližje, recimo Byss), pa je bil politični in ekonomski center Republike in posledično so se zaradi praktičnosti le redki pritoževali nad nenatančno postavljenim merilom za koordinate (ki je namesto oddaljenost od jedra Galaksije meril oddaljenost od sistema Coruscant).
"Poslušaj HK," je dejal Firrerreon ko so se zvezde razpotegnile v črte in se je pred njimi videla le še migotajoča temnomodra črvina. "Ostani tukaj in pazi na kontrole. Ko bomo blizu cilja potegni ročico za izstop iz hiperprostora. Glede na tvoje opazovalne in analitične sposobnosti mi verjetno ni treba kazati nanjo da boš vedel katera je to. Ko se to zgodi me pri priči poišči. In ne, ne bom sprejel ugovorov. Spomni se, da ti je gospodarica ukazala da v nobenem primeru ne smeš ubiti nikogar od nas. Niti v samoobrambi. Za razliko od tebe pa mene ne omejuje tovrsten ukaz in če se misliš upreti bo najprej šla tvoja draga ostrostrelka, takoj za njo pa tvoji udi, eden za drugim. Sem bil dovolj jasen?"
Ni počakal na odgovor, ampak brž odvihral skozi hodnik. Ni imel težav s tem da bi droidu obrnil hrbet: navsezadnje je bil njegov čut za Silo enako močan kot vedno, in če bi ga jeklena kanta nameravala ustreliti bi za to izvedel nekaj sekund preden bi njegovo vezje do tega prišlo. Več kot dovolj časa za reakcijo.
Ko je prispel nazaj v osrednji del je znova objel Siyo in ji prišepnil: "Pojdi se spočit, zdi se mi da to res potrebuješ."
Objel jo je in jo z levico pogladil po vranjih laseh.
"Če hočeš lahko bedim ob tebi vse dokler ne dosežemo prestolnice," je ljubeče dodal.

((Evo me, končno XD))

Nekoliko se je zdrznila, ko jo je objel, potem pa se malo sprostila v njegovem objemu. No dobro, mogoče vse skupaj ni bilo tako črno, kot je bilo videti. A še preden bi lahko izrazila svoje zadovoljstvo ob spremembi v njegovem obnašanju, jo je že izpustil in odvihral proti pilotski kabini, za sabo pa poklical še HKja. Siyo je, vsa rdeča v obraz od jeze, pomahala droidu, ki je vprašljivo (najbrž vprašljivo, saj njegovih čustev ni znala brati, je pa robot okleval po Raphaelovem ukazu) obstal. "No, pojdi že za tem tepcem, da si ne bo česa naredil!"

Nekaj časa je stala tam in s prsti živčno ropotala po kovinski omarici, ki je stala ob njej. S kotičkom očesa je ošinila Kareema, ki je stal nedaleč stran. Očitno je bil zamišljen ali pa slabe volje, saj se ni niti premaknil že odkar se je Raphael vrnil na ladjo. Odločena, da temu naredi konec, je zdaj stopila proti lovcu na glave, se postavila nedaleč stran in prekrižala roke na prsih, ob tem pa vključila svojo Zeltronsko posebnost. Če nič drugega, ga bo morda spravila v dobro voljo, če ga opomni na to, da so na svetu tudi tako lepe stvari kot Zeltronke.

Nekaj časa sta tako stala tam in si izmenjavala poglede ladja pa je s tihim brnenjem prešla iz atmosfere, tako gladko, da so kovinska tla komaj vzdrhtela. Siyo si je ravno odpela najvišji gimb na majici in se odločila, da spregovori s Kareemom, ko se je vrnil Raphael. Siyo je vrgla pogled proti njemu in se v trenutku odločila, da ji preprosto ni bilo do drame. Kaj neki je bilo narobe s tem, da je človek preprosto užival? Ni iskala doživljenjskega partnerja - za Zeltronca je bilo to kot doživljenjska ječa. Tako tudi ni takoj pograbila priložnosti, ko se je ponudil, da jo spremi v spalnico in bedi ob njej.

"Nikar ne bodi trapast," ga je zavrnila, ter se izvila iz njegovega objema, ob čemer se je njena že nekoliko odpeta srajca prav nevarno premaknila vstran in skoraj razkrila ponavadi zakrite dele telesa. "Ne potrebujem varuške, pa tudi počitka ne. Zdajle bi se mi prej prilegla ena zelo velika doza nečesa močnega. Ali mogoče dve." Zasukala se je proti omari z živili in začela brskati po njej, da bi našla kaj, kar bi spominjalo na energijsko pijačo. Na najnižji polici je končno odkrila zalogo Senatskih zadetkov, kot so temu rekli na Zeltronu. Z veseljem je potegnila pločevinko iz omare, jo odprla, da je glasno zasikalo in jo nagnila, ter polovico spila skoraj na dušek, nekaj kapljic pa je še zdrselo prek kotičkov njenih ustnic in se skotrljalo navzdol po njenem vratu. Obrisala jih je s hrbtno stranjo dlani, potem pa zvedavo pogledala proti obema fantoma. "Si tudi vidva česa želita?"

Misli so ga po nekaj bolečih minutah strmenja v sive, svetleče kromirane kovinske stene za Siyinim hrbtom milostno odnesle nekam daleč v spomine. Seveda je že videl nekaj ton takšnih, ali pa vsaj na videz podobnih, nezanimivo spoliranih sten, a okoliščine v katerih jih je srečal, so bile bržda veliko bolj iskreče in polne akcije. Če se ravno ni plazil ob njih, dobesedno spojen s hladno kovino, ki je pritiskala ob njegov hrbet, se je pač trudil, da ga ta ali oni sovražnik ne bi ukleščil medenj in steno. Zatisnil je oči in brado naslonil na prsi, medtem ko so mu preko črnine za vekami švigali spomini, nekateri grdi, drugi pa spet veliko lepši. Iz misli ga je prav kruto izvlekla šele Raphova vrnitev, ki pa ni kaj bistveno spremenila njegovega čemernega razpoloženja – če že kaj, ga je samo poslabšala, sploh pa potem, ko jo je meni nič, tebi nič objel kar tam in ji začel mrmrati prav obupno osladne besede.

Kareem je s težavo zadržal refleks, ki ga je silil, da bi boleče očitno zavil z očmi, zato se je le še nekoliko bolj namrščil in se prisilil, da je odtrgal pogled od zaljubljenih golobčkov. A kljub temu, da je gledal stran, je uspel opaziti bes, ki se je trenutek kasneje izrisal na njenem obrazu, ko je Raph oddrvel v pilotsko kabino, ob tem pa z ukazovalnim glasom zaklical droidu, naj se spravi za njim. Lovec na glave je potlačil nujo po globokem vzdihu in nemo spremljal kratko izmenjavo med Siyo in HK-jem. Oči je premikal samo toliko, da je sledil gibom črnolaske, ki se je nenadoma zganila in stopila bližje k njemu, da je razdaljo med njima zmanjšala na slab meter, nato pa je prekrižala roke na prsih in pogled zapičila vanj.

Preteklo je nekaj molka polnih minut, ki jih je zmotil samo tih šum ladje, ki se je odlepila od tal, temu pa je sledilo gladko potovanje iz atmosfere. Čeprav ga je Kareem vse prej kakor maral, je moral Raphu priznati vsaj to, da je bil odličen pilot. Gotovo bi ga zmotil tresljaj, ki je sledil, ko so prešli iz atmosfere, a je vso njegovo pozornost pritegnil gib njenih rok, ko je segla po zgornjem gumbu na majici in ga lahkotno odpela. Iz neznanega razloga je lovec nenadoma čutil, kako slaba volja in mrkost kar dre stran od njega in ga pušča z mehkim nasmeškom na ustnicah – res pa je bilo, da bi se prav vsakdo nasmehnil ob pogledu na nekoliko globlji dekolte privlačne Zeltronke.

Kot da bi ga bil nekdo poklical, da pokvari njegov trenutek, se je na hodnik vrnil Jedi, a dejstvo, da ga je Siyo odpikala kakor nadležno muho, je Kareemu pravzaprav samo še izboljšalo razpoloženje. Ustnice mu je za nekaj sekund ukrivil privoščljiv smehljaj, ki pa ga je zatrl preden bi se Raph zasukal in ga opazil na njegovem obrazu, kajti vsekakor mu ni bilo do še enega prepiranja z Jedijem. Pozornost je raje zopet usmeril na črnolasko in s pogledom željno sledil kapljici, ki si je utrla pot navzdol po slokem vratu, dokler je ni Siyo obrisala s hrbtiščem dlani.

"To je bilo retorično vprašanje, kajne?" je odvrnil Kareem in oči usmeril v njene. "Je pa res, da bi se mi kar prilegel kak prijateljski dvoboj," ošinil je Rapha, "seveda z nekom, ki se ne poslužuje Jedijevskih trikov." Je mehko zaključil in mu namenil majcen nasmešek. "Poleg tega pa mi tudi ti deluješ kakor da si potreben počitka, Raph." je še dodal in pomignil proti spalnici. "Dolga pot je pred nami in kakor edini Jedi na tej ladji se boš moral ravno ti udeležiti sestanka na Coruscantu…in po mojih izkušnjah so sestanki vedno naporni." S tem se je zasukal nazaj k Siyo. "Kaj praviš na stara dobra vibrorezila?"

Njen odziv je bil vse prej kot pričakovan, in Raphaela je nenadna hladnost njunega odnosa zadela kot klofuta. Le napol je spremljal, kako si je poiskala pločevinko energijske pijače in si sam pri sebi mislil svoje. Do prestolnice jih je ločilo več ur, ki bi jih brez težav lahko izkoristili za počitek, energijske pijače pa prihranili za takrat, ko tega luksuza ne bi imeli. Tiste, ki so se z njimi nalivali za zabavo ali pa podaljševali budnost svojega telesa preko meja normale in nuje je skorajda preziral. Pravzaprav mu to ne bi smelo biti nič novega: navsezadnje so Zeltroni sloveli po tem da so radi ostali pokonci nečloveško dolgo ter se vdajali vsaki vrsti zabave, energijske pijače pa so tam najverjetneje tekle v potokih.
Tok njegovih misli je prekinilo Siyino vprašanje in pa Kareemov odgovor. Tokrat je bolj pozorno poslušal, dovolj da je lahko zaznal pokroviteljski ton v črnolaščevem glasu.
Njegove misli so švigale od ene do druge ideje, nato pa se je odločil da ima dovolj.
"Tudi prav, tako ali tako si moram urediti misli," je dejal in odvihral v spalnico ter za seboj zaprl vrata. Navsezadnje sem zate samo varuška.
Tovrstna izkušnja je bila zanj nova, in način kako se je razvila je bil vse prej kot prijeten. Imel je že preteklost z dvema ali tremi intimnimi zvezami, vendar se nikoli ni zgodilo da bi bilo partnerki le do enkratne pustolovščine, kakor se je zdelo da je bilo s Siyo. Usedel se je na posteljo in poskusil meditirati, a brez uspeha. Vedno znova so se vračala čustva in občutki trenutnih dogodkov, in na koncu se je odločil da jim pusti da prosto tečejo.
Česa si je v resnici želela? Sem le sredstvo za zabavo? Nekdo s komer si, kadar si zaželiš njegove družbe, sicer pa ti je zanj vseeno? Ali pa se mi je resnično predala le zaradi tiste droge v pijači? Kaj če sem bil le neke vrste preizkus? Je nisem zadovoljil, ali pa preprosto nisem dovolj dober zanjo? Kaj če si v resnici želi *Kareema*?
To bi pojasnilo zakaj se je to jutro do njega obnašala bistveno bolj hladno kot sicer. Pravzaprav bolj kot sploh kdaj odkar jo je poznal. To ga je hkrati jezilo in žalostilo, in zaželel si je da bi lahko nekaj velikega raztreščil na koščke. A karkoli bi uničil v tej ladji, bi najverjetneje povzročilo težave. Tako se je mogel zadovoljiti z manj vzdušno rešitvijo. Oblekel je zgornji del črne podtunike ter si nadel ščitnike za goleni ter rokavice, le prsni oklep je ostal na tleh ob postelji. Ukrivljena ročaja žaromečov, ki sta nekoč pripadala Echani Sithinji iz grobnice sta odlebdela z njegovega pasu, se postavila dober meter in pol narazen, ter se vključila. Raphael bi navadno zaprl oči, a tokrat jih je držal odprte. Rdeče lasersko rezilo je udarilo ob drugo, najprej počasi, nato pa vedno hitreje in z različnih kotov. Sukal ju je kakor da bi šlo zares, da bi ju vihtela različna lastnika in bi vsak hotel uničiti drugega. To je bilo sicer naporno opravilo, sploh ker je zelo vešče upravljal dva meča naenkrat in vsakega posebej, a hitro udarjanje rezila ob rezilo ga je nekako pomirjalo. Zvoki žaromečev in rdeča rezila so ga vedno bolj začeli spominjati na...
In nato se je njegov vid zameglil, orožji pa sta se ugasnili in padli na mehko posteljnino.

Proti njej je pošiljal tak val neodobravanja, da sploh ni vedela, kaj je takega zagrešila. Morda sploh ni bil problem v tem, da bi kaj zagrešila, morda je bilo splošno dejstvo, da je bila tam? Se je po njuni skupni noči odločil, da mora biti večno odvisna od njega in niti za trenutek ne sme biti več sama - ali pa naj se pobere čimdlje stran od njega? Stisnila je prazno pločevinko v dlani, da jo je zmečkala in se trpko nasmehnila. Ko bi vsaj njegov pogled pomenil samo to, da ni podpiral pitja sladkih pijač ali pa kaj podobnega. Žal je bil čisto preglobok, da bi se mu po glavi podilo kaj takega.

"Dobra stara vibro rezila?" Kako bi se lahko uprla tako mamljivi ponudbi? Že nekaj časa je preteklo odkar se je nazadnje spopadla ena na ena. Poleg tega je dobivala iz Raphaelove smeri nekam zmedene občutke. "Seveda, zakaj pa ne! Blueray, bi se nama..." besedica pridružil se je zataknila v njenem grlu, ko dojela, da je Kareem omenil, da je Raphael videti utrujen. Nekoliko je priprla oči, ki so bile osredotočene na jedija, saj niti slučajno ni pričakovala z njegove strani tako razburkanega vozlja čustev. Ponavadi je bil tako osredotočen in odločen, zdaj pa je bil tako razcepljenih misli, da niti neodobravanja ni mogla zaznati več kot jasno čustvo. In potem je preprečil njeno nadaljne vrtanje vanj tako, da se je zavrtel na petah in odkorakal v spalnico.

"Baraba, tam so vse moje obleke," je rekla nejeverno, začudena nad tem, da je bil Raf tako neobziren. No, tudi prav! Že pred nekaj trenutki se je odločila, da se ne misli prepuščati slabim občutkom. Zasukala se je h Kareemu. "Očitno bom morala mečevati v temle. Zaradi mene lahko nosiš oklep. Nisem se navajena držati nazaj." Potem je hitrih korakov, še vedno bosa, odšla v skladišče, ki je bilo poleg garaže edini dovolj velik prostor, v katerem se je dalo trenirati. Poleg tega so bila tla prekrita z nedrsečo gumo, zato, da se zaboji med letenjem po vesolju ne bi premikali naokoli, in Siyo je zadovoljno ugotovila, da je pomankanje obutve ne bo oviralo pri boju.

Čeprav ni ostal imun na neverbalno izmenjavo med Siyo in Raphom, je ostal lepo tiho in si mislil svoje, trudil pa se je tudi, da se mu čustva, ki so ga ob tem obhajala, ne bi kazala na obrazu. Seveda je videl nič kaj pristen nasmešek, ki si ga je črnolaska čemerno naslikala na obraz, še bolj pa je videl, s kako visoko dvignjeno glavo je Raph odkorakal v spalnico, medtem ko so se vrata z odločnostjo, ki je bila za nekaj elektronskega prav nenavadna, zaprla za njim. A vse to je potisnil vstran, ko se je omenjena črnolaska zasukala k njemu in z vidnim navdušenjem sprejela njegov predlog.

Kareem je bil prepričan, da se mu je zadovoljstvo, ki ga je ob tem začutil, pokazalo tudi na obrazu, a na to se tedajci pač ni oziral, saj je privlačna bojevnica že zastokala o tem, kako ji je Jedi omejil dostop do vseh njenih oblek in kako se bo pač morala bojevati samo v eni tanki majici. "Oh, kako grozovito, da boš oblečena samo v tole cunjico…" je zavzdihnil lovec na glave in zmajal z glavo, ob tem pa se je zelo trudil, da je kazal vse znake obžalovanja in sočustvovanja, ki jih je njegova obrazna mimika premogla – in treba je poudariti, da teh pač ni bilo kaj dosti, saj v njegovem poslu to ni bila posebno pomembna veščina (razen če je bilo treba žrtve sprva prepričati v to, da bodo preživele). Njeni vitki postavi je z nasmeškom na ustnicah sledil v skladišče, kjer se je na hitro znebil plašča in odvečne majice, tako da se ji je postavil nasproti oblečen samo od pasu navzdol, obut v čevlje z okovano konico in z verigo okoli pasu.

Iz enega izmed zabojev, ki so se vrstili ob steni, je potegnil dve vibro rezili standardne dolžine, ojačani s cortosisom. Enega je lahkotno zalučal proti Siyo, sam pa je svojega prijel v levico in se postavil v sproščeno prežo, z nekoliko pokrčenimi koleni in rokami dober decimeter od telesa, da si je lahko takoj zavaroval trup pred morebitnim napadom. Tako ali tako pa je za nujne primere imel verigo. Smehljaj mu je spreletel obraz, ko se je spomnil, kolikokrat ga je že ta mali trik rešil iz vsakovrstnih zagat. V zadnjem trenutku, ko ga je nasprotnik že pritisnil ob to ali ono steno in ga uspel razorožiti, ga je z verigo katere členi so bili debeli več kakor centimeter, premlatil na žive in mrtve, da se ni več pobral. Bila je učinkovito orožje, pa naj je bil njegov cilj uboj ali pa samo zajetje, kajti znal jo je vihteti tako, da je lahko nasprotnika le ujel, ne pa tudi poškodoval.

Pokrčil je prste desnice, nato pa se je prestopil v levo in komajda opazno naprej. Počasi je pričel krožiti okoli črnolase bojevnice, dokler se ni v nekem trenutku, ko se ji je bil že uspel približati na slabega pol metra, odločil, da je čas za napad. Z levico si je vzel nekaj rezerve za zamah nazaj, nato pa je v čistem loku od spodaj zarezal proti Siyo, ciljajoč levo stran medenice. Če bi njegov udarec zadel in rezila ne bi bila udušena, bi ji razparalo pol trebuha in jo v trenutku ubilo, a lovec je zaupal v njene dvobojevalske sposobnosti in je bil prepričan, da bo nekaj tako preprostega ubranila z levo roko.

Siyo je spretno ujela vibrorezilo, ki ji ga je podal, in za začetek ga je zasukala v dlani za poln krog. Rezilo je švignilo skozi zrak gladko, kot da bi bilo sveže nabrušeno. Nekoliko je stresla z nogami in rokami, da bi preverila svoje reflekse - ko so bila v igri ostra rezila, ni bilo prostora za zaspane gibe. Na srečo je energijska pijača, ki jo je popila prej, zelo pozitivno vplivala na njeno telo. Počutila se je poskočno in gibčno in pripravljeno na spopad. Ko je začel Kareem krožiti okoli nje, je nekoliko našobila ustnice in usločila hrbet, da je imel kaj videti. Če nič drugega, je vedela, da je bil moški in posledično zelo dojemljiv za njene čare. Njegova koža je oddajala valove vročine, ki jih je lahko občutila, čeprav sta bila še vedno na precejšnji razdalji.

Vedela je, da bo napadel, takoj, ko je za trenutek zadržal dih, in njeno vibrorezilo se je premaknilo z njo v takšni harmoniji, kot da bi bilo narejeno iz iste snovi. Ubranila je njegov zamah in se spretno zasukala okoli njega, ter se odmaknila na večjo razdaljo, ob tem pa ga je s samo konico udušenega rezila igrivo oplazila po verigi, ki jo je imel okoli pasu. Odločila se je za tehniko izmikanja, saj je bil njen nasprotnik očitno fizično premočan za direkten napad, poleg tega pa je tudi sam tako spretno sukal svoje orožje, da niti za trenutek ni podvomila v to, da bi jo lahko že en sam trenutek nepozornosti spravil ob kakršnokoli možnost za zmago. Takoj, ko je bila dovolj oddaljena, je na njene ustnice zdrsnil mamljiv nasmešek.

"Ljubka verigica, Kareem. Jo imaš okoli pasu zato, da ti hlače ne padejo na tla, kadar se ti kolena tresejo od strahu?" Ob tem je bila več kot pripravljena tako na verbalni kot na fizični napad z njegove strani. Meč pred seboj, prebujeni refleksi, in prva kaplja potu, ki je zdrsela po koži njenega nasprotnika, so v njene oči naslikali zmagoslaven pogled. Ni bila tekmovalna... kadar je bila prepričana, da bo zmagala. Toda bistvo treninga ni bilo v zmagi in Siyo je preveč rada zmagovala, da ne bi skušala vsaj z besedami prevzeti prvega mesta.

HK-49 je nevoljno sledil Jediju v kabino in se spravil za kontrole. Tokrat od njega ni bilo nobenega komentarja ali pripombe, le tiho je sledil ukazom, medtem ko so le njegovi sedaj rdeče-obarvani fotoreceptorji kazali na nezadovoljstvo z načinom kako so ravnali z njim.
Niso mu dovolili pobijati ljudi, moral je ubogati tudi najbolj trapaste ukaze, in nihče ni niti pomislil na to kako se je počutil. Vedno bolj se mu je zdelo, da je za celotno posadko le kos pohištva ki se premika in govori.
Pilotiral je brezhibno, zvesto svojemu izpopolnjenemu programiranju. A tega seveda nihče ni opazil. Ta gruča nehvaležnežev bi opazila samo če bi letel slabo in ga potem za to kritizirala. Nihče ni niti pomislil na to da bi ga pohvalil za brezhibno izvrševanje dolžnosti. Kot da bi namenoma pozabili, da so bili vsi droidi programirani tako da so cenili hvalo. HK se je zavedal da je bil ta mehanizem eden od varovalk zaradi katerih so se droidi redkeje uprli svojim gospodarjem, saj so se lažje počutili sprejete in kar je bilo bolj pomembno: koristne. A kljub temu da je vedel da je šlo bolj za varovalko pred samovoljo kot kaj drugega, je bila ta varovalka vseeno del njegovega behavioralnega jedra. In sedaj se je počutil presneto slabo.
Razmišljal je o možnih načinih kako bi se jim maščeval in to mu je prineslo nekaj malega zadovoljstva. A čeprav je bila ideja da bi razstrelil svoje osrednje jedro v sobi s hiperpogonom in tako uničil celo ladjo in vse na njej privlačna, pa bi veliko raje videl njihove presenečene obraze in slišal njihove krike medtem ko bi bil sam na varnem. S tem ko bi sam ostal nepoškodovan bi še bolj dokazal svojo superiornost nad temu zaničevanja vrednimi vrečami mesa. In tako je začel sestavljati načrt...

((Sry Kareem, but you snooze; you lose ))

...Poševni udarec je zarezal od spodaj navzdol in bil prestrežen z vodoravnim blokom. Strupeno-rdeče rezilo se je odbilo od bleščeče-krvavega, in slednje je sledilo s krožnim vodoravnim protinapadom. Navpičen blok ga je ustavil preden bi zadel tarčo in prvi bojevnik je spet napadel. Oba sta bila oblečena v črn bojni oklep, nosila sta maske preko katerih se ni dalo vedeti kdo sta, in borila sta se izenačeno. Oba sta uporabljala napadalne stave. Prvi se je posluževal stila Djem So, ki je bil za dvoboje prilagojena različica Shiena, ki je temeljila na blokiranju na takšen način, da je bilo kar najlažje izvesti uspešen in čim hitrejši protinapad. Drugi pa je uporabljal stil Ataru, akrobatski stav ki je temeljil predvsem na hitrosti in gibčnosti uporabnika. Izmenjala sta si nešteto udarcev, a vedno je drugi uspel prestreči napad in sprožiti svoj protinapad, ki pa je bil enako uspešen. Drugi ni bil dovolj hiter da bi uspel izvesti več napadov preden se je bil prisiljen braniti pred protinapadi prvega, ta pa ni mogel zadeti šibke točke drugega, saj se je preveč spretno izmikal in blokiral zadnji trenutek. Nobeden ni uporabljal Sile v napadalne namene, kajti takšno je bilo pravilo tega treninga.
Da se naučiš stila Juyo moraš najprej do potankosti obvladati vsaj en napadalen slog, je govoril mojster preden se je boj začel. In tega se najbolje naučiš v boju z močnejšim.
Spet sta se rezili srečali, znova in znova, nakar je prvemu uspelo ujeti drugega v trenutku nepripravljenosti. Blok je bil prepočasen in iz napačnega kota, in tako je s samo močjo udarca prvi spravil branilca v nestabilen položaj, s katerega pa se je še težje branil in plačal s tem da je dobil udarec v glavo. Čelada je resda obranila glavo pred laserskim žarkom, a jo je moč udarca odbila z vratu osebe, da je odletela stran. To je odkrilo plaz snežno-belih las, čudovit obraz, ter popolnoma bele oči, in tedaj je bilo jasno da je šlo za žensko. Bojni oklep je bil dovolj okrepljen da se tega ni dalo razbrati iz postave, a sedaj ko se je videl njen obraz je bilo jasno kot beli dan.
A to bojevnice ni ustavilo, prej jo je razbesnilo. Ponovno je napadla, tokrat hitreje kot poprej in še vedno zamaskirani bojevnik se je mogel braniti večkrat kot je imel možnost napasti nazaj. Po nekaj udarcih pa se je boj končal. Zamaskirani je prehitro nastavil meč v blok in belolasa ženska je to izkoristila ter med udarcem ugasnila meč in ga spet prižgala sekundo zatem ko je kot ročaja kazal nižje od v blok nastavljenega rezila. Prižgano rezilo je zarezalo skozi predel med vratom in ramo bojevnika in preden bi mojster razglasil konec je že uspelo deloma staliti oklep in prežgati ramo pod njim...

Raphael se je sunkovito prebudil in se prijel za ramo. Šele trenutek zatem je dojel kje in kdaj je, ter da se je tista rana zacelila že davno tega. Dvignil se je v sedeči položaj in se ozrl naokoli. Sithovska žaromeča sta ugasnjena ležala na svilnati posteljnini. Oklep je pozabljen tičal ob steni. Lahko je čutil globoko dihanje in adrenalin, napetost in poželenje iz shrambe. Lahko je zaznal klikanje procesorjev droida v kabini in hrumenje motorjev. Ni pa slišal pospešenega brnenja hiperpogona, kar mu je povedalo da so morali medtem ko je bil nezavesten izstopiti iz svetlobne hitrosti. Molče je vstal, si žaromeča pripel na pas skupaj k svojemu, pobral oklep in si ga z eno hitro potezo nadel, nato pa odšel skozi vrata spalnice. Sama količina življenja nekaj tisoč kilometrov stran je bila tako brezmejna da jo je lahko zaznal od tukaj. Le Coruscant je imel toliko inteligentnih in delno-inteligentnih prebivalcev.
Očitno je tista kanta črne pločevine le ubogala ukaze, je pomislil nič kaj boljše volje, kljub temu da tisto malo zaupanja kar ga je vložil v droida ni bilo jalovo.
Odšel je v smer iz katere je prihajalo občasno udarjanje kovine ob kovino in čez nekaj trenutkov je že stal med vrati, ter nagovoril vibrorezila vihteči postavi;
"Prispeli smo v sistem Coruscant. Jaz se mislim udeležiti tistega zasedanja Jedijskega sveta o katerem je govoril hologram. Če hočeta se mi lahko pridružita, sicer pa počnita kar želita. Hvaležen bi bil le, če me ne bi pustila brez ladje na planetu kjer je prevoz poleg republiških kreditov glavna valuta."

(and that's what I get for not having time? Fair.. )

"Oh, saj veš da se ob tebi kar tresem." se je pomuzal lovec in se na rahlo pokrčenih nogah premikal zdaj levo zdaj desno, stopil bližje, pa odskočil za korak ali dva, izven dosega njenega vibrorezila. Ni dvomil v to, da je močnejši izmed obeh, a bilo je očitno, da boj ne bo šel na moč, kajti Siyo je nenehno krožila okoli njega in mu ni nikdar dala priložnosti za udarec, v katerem bi lahko to svojo moč tudi dodobra izkoristil. Preko ustnic se mu je narisal zadovoljstva poln nasmešek, po njegovih žilah pa je zaplalo življenje - navsezadnje je bil lovec, in čeprav ga je lov še bolj vznemirjal, pa je bil tudi dober boj z odlično nasprotnico eden izmed viškov, ki jih je kar najraje zasledoval skozi svoje življenje.

Iznenada je planil naprej in rezilo obrnil v roki, tako da ni bilo usmerjeno navzgor, temveč navzdol, in hitro usekal z leve, nato pa sunkoma odmaknil roko, odskočil vstran in vibromeč zasukal nazaj v običajni položaj. Oh, kako rad se je boril z levico. To je bil za večino neopazen, a neverjetno uporaben trik, zavajajoč nasprotnika v navidezno iluzijo, da je njegova prva roka levica. Sicer ni bil prepričan, če bo to delovalo na Siyo, kajti ona ga je že videla v pravem boju in če ni šlo ravno ena na ena, se takrat Kareem nikdar ni takole tvegano igračkal.

Še enkrat je napadel, tokrat v komajda opaznem loku z desne proti levi, z namenom da bi jo oplazil po ramenu, medtem pa je pozorno opazoval vsak njen gib. Bila je hitra, izmuzljiva, a hkrati še vedno elegantna in preprosto nedosegljiva. Vsak njegov udarec je zdrsnil v nič ob dobro nastavljenem rezilu, katerega kot je izničil vso moč zamaha. Upal je, da nikdar ne bosta pristala na nasprotnih straneh v boju, kajti predstavljala bi mu več kot problematično nasprotnico - da ne omenjamo dejstva, da bi imel moralne težave s tem, da bi končal njeno življenje.

Stresel je z glavo, da bi se znebil temačnih misli, stopil v njeno bližino in nato v enem tekočem gibu rezilo premenjal iz levice v desnico, nato pa s tremi hitrimi sunki usekal proti njej. Samo nekaj sekund kasneje so se vrata v skladišče sikajoč odprla in skoznje je pomolila Raphova glava. Ko je Jedi obmolknil, je Kareem povesil vibromeč in ga nekaj trenutkov opazoval, nato pa je odvrnil "Če nimaš nič proti, mislim, da se ti bom pridružil na obisku templja." Dovolil si je majhen nasmešek, ob tem pa je še naprej zvedavo opazoval Rapha.

((Relax, honey, men je še zmer fajn, da si nazaj ))

Bojevati se s Kareemom je bilo povsem drugače kot z Raphaelom. Blueray je bil nekoliko hitrejši in podobno kot ona bolj izmuzljive narave, Kareem pa je vsak njen sramežljivi udarec obranil z golo silo in napadal še močneje. Če ne bi bila že tako izurjena v bitki z vibrorezilom in nepredvidljivem plesu boja, bi težko ubranila njegove udarce, tako pa se mu je izmaknila vedno ravno dovolj, da je zamahnil v prazno, njegovemu meču pa je pomagala še, da je izkoristil vso moč, ki jo je Kareem vložil v udarec, saj je svoje rezilo vedno podstavila pod ali ob njegovo tako, da je zdrselo naprej v zavoj, saj ni imelo česa udariti.

Kljub temu, da se je njun boj nadaljeval še nekaj časa, pa Kareem ni izgubljal potence in nič ni kazalo na to, da bi ga Siyino izmikanje utrudilo. Če bi se boj nadaljeval še kaj dlje, bi morda začela popuščati in zato se je odločila, da bo čas, da začne tudi ona napadati. Komaj je začela spreminjati tehniko, pa je začutila prisotnost še enih čustev, temnejših in bolj kontroliranih kot Kareemovih bojevalnih.

Zasukala se je proti vratom in se komaj izognila zadnjemu Kareemovemu udarcu, preden je Raf spregovoril. Še vedno se je nekoliko kujal in Siyo je zaskrbljeno potlačila krivdo, ki jo je to vzbudilo v njej. Kaj pa naj bi naredila? Saj je ni zaprosil za roko ali pa je zasužnjil, da se zdaj ne bi smela družiti z nikomer drugim. Poleg tega je bila Zeltronka. Zanjo je bilo vendar nekaj povsem naravnega, da se ni hotela vezati le na enega moškega in če je Raf vedel karkoli o Zeltroncih, bi mu moralo biti to kristalno jasno.

Ugriznila se je v ustnico, saj očitno njeno potlačevanje občutkov krivde niti najmanj ni delovalo. Toda ko je Kareem odvrnil, da se bo Rafu pridružil v templju, je hitro še ona pristavila svoje. "Tudi mene zanima ta super skrivnostni sestanek. Sploh zdaj, ko me učiš bojevanja z žaromečem, Raf. Morda bi lahko koristila Jedijem," je predlagala, v njej pa se je ob tem zanetil kanček upanja, da bo Blueraya s tem vsaj nekoliko razvedrila.

Čutil je lahko kako je ladja pristajala medtem ko sta oba dvobojevalca izrazila željo po tem da bi ga spremljala.
"Tudi prav," je dejal z enako brezčutnim tonom kot poprej. Pravzaprav se niti ni mogel odločiti ali je bolje da je mislila iti z njim, ali bi bilo bolje če bi ostala na ladji. V prvem primeru je vedel da bi bil nadzor nad njegovimi čustvi bolj zahteven, v drugem pa bi se mu misli stalno vračale k njej, kar bi bilo prav tako nevarno. Dovolj je vedel o Siyo in njenih sposobnostih zaznavanja in vplivanja na čustva drugih, da si ni smel privoščiti trenutka šibkosti. In kazanje čustev okrog nje je ga je pripeljalo do tega kjer je bil sedaj; mar bi ostal zadržan in med njima nikoli ne bi bilo drugega kot le privlačnosti. To bi mu vsaj prihranilo bolečino ob tem ko je videl kako zlahka je izgubila romantično zanimanje zanj.
Če se spustim z vajeti sem izgubljen, je pomislil medtem ko se je trudil zadržati mešanico tako zelo nasprotujočih si čustev, da bi ob drugačni priložnosti ne verjel, da je možno čutiti tovrstne občutke do iste osebe hkrati. Ljubil jo je bolj kot je znal opisati in, kakor se mu je zdaj zdelo, tudi bolj kot si je zaslužila, hkrati pa je sovražil dejstvo da mu takšnih čustev ni vračala. Želel si jo je, a hkrati se je zavedal da je bila tudi njegova šibkost. Po eni strani si je želel da bi jo poučil v skrivnostih Sile, kajti do sedaj je pokazala veliko zanimanja in zagona za to ter se mu je zdelo da je imela nekaj sposobnosti za to, a po drugi strani je ni hotel spreminjati. In po tretji strani jo je hotel uničiti ker mu je povzročila bolečino na dveh delih, ki ju Firrerreonska regeneracija ni mogla pozdraviti; um in srce.
Če se spustim z vajeti sem izgubljen, si je prigovarjal kot nekakšno mantro medtem ko je držal močan ščit brezčutnosti in splošnega nezadovoljstva pred navalom čustev ki bi ga izdala. Če bi za takšna čustva izvedela Kareem ali HK bi jih lahko uporabila proti njemu in ga preko njih uničila. Če bi zanje izvedel Jedijski svet, bi ga za nekaj let poslali v popolno izolacijo. In če bi zanje izvedela Siyo... nekaj mu je pravilo da bi bilo to še najhujše od vsega. Če se spustim z vajeti sem izgubljen.

"Poznavanje veščin Jedijev in biti Jedi sta dve popolnoma različni zadevi," ji je razložil po nekaj sekundah molka. Njegov ton je bil bolj oster kot je nameraval. Navsezadnje tisti, ki niso imeli poglobljenega znanja o različnih kultih Sile, in Jedijev kot najmočnejšega od njih, navadno niso videli razlike. Za laike je bil vsakdo z žaromečem Jedi ali pa Sith. In Raphael pravzaprav še sam zase ni vedel kaj je resnično bil. Vedel je le v kaj je verjel in komu je bil vdan. Z malo mehkejšim glasom je dodal:
"Ampak na tebi je kako zelo se bo to dvoje razlikovalo v tvojem primeru. Morda bo kateri od mojstrov ali mojstric v templju uvidel tvoj potencial in te sprejel za vajenko, če si boš tega želela." Če se spustim z vajeti sem izgubljen.
Ravno je to povedal, je že začutil kako so se pristajalne tačke ladje dotaknile ploščadi pod njimi. Droidu je moral priznati da je znal pilotirati in da je bilo pristanek komajda čutiti.
"Takoj bom nazaj," je dejal kratko preden bi uspel kdo kaj pripomniti, nato pa odvihral v pilotsko kabino. HK je vsaj na videz izgledal pokorno, kakor je pač lahko sklepal, kar pa je bilo zaradi pomanjkanja obrazne mimike izjemno malo. Ko je droid zaključil s pristankom je Raphael potegnil ročico za spust vhodne rampe, nato pa vzel pilotov datapad iz terminala ter ga varno spravil v žep, da droid ne bi mogel odleteti z ladjo brez njih. S tihim "Dobro opravljeno, HK-49. Straži ladjo medtem ko nas ne bo," je zapustil kabino in odkorakal po hodniku nazaj tja, od koder je prišel. Spotoma je iz ene od škatel v glavni dvorani odlebdelo črno svilnato ogrinjalo s kapuco, nedvomno prej last katerega od padlih Sithov, in se s pomočjo Sile pripelo okrog Firrerreonovega vratu, kapuca pa se je poveznila čez njegov obraz. Bolj kot kdaj v zadnjih tednih je bil spet podoben tistemu Raphaelu, ki je nekega dne z zasilno kapsulo treščil na Korriban. Preko garaže se je spustil na ploščad na kateri so pristali in počakal na Kareema in Siyo, ki sta se šla po svojem napol golem dvoboju najbrž preobleč. Mimoidočemu uslužbencu je z značilno gesto in kratkim "Tvoj prijatelj sem in ni mi treba plačati letališke pristojbine" preprečil kakršnokoli nepotrebno zadrževanje.
"Gremo?" je vprašal svoja sodruga ko sta se mu pridružila, medtem ko je še vedno držal svoja čustva za jeklenim zidom. Če se spustim z vajeti sem izgubljen.

((Nadaljujmo na pristanišču, ali pa kar že v templju))