Džungla

Na Mandalorianovo pobudo se je javil neznani črnolasec zagorele polti. Čeravno je upal na lažjo prostovoljko, se je vseeno zadovoljil z ponudbo. Brez besed se je črno-beli oklep obrnil za 180 stopinj, trdno poprijel za obema rokama težko blaster puško in zakorakal v divje, neusmiljeno goščavo. Kljub težkemu oklepu so koraka skorajda ni slišalo in samo nekod, ki je bil takšnega terena vajen, je lahko slišal tihi korak lovca. Prav tako izurjeno pa je sledil človeški prostovoljec.
Brez besedičenja, ki sta se ga poslužila člane prihajajoče trojice, sta izvidnika korakala ter utrjevala pot naprej. Mando'ad po naravi ni bil kaj prida sogovornik tako, da je prve besede spregovoril šele zagoreli sopotnik. 'Jediji in njihovo zanašanje na Silo..brez nje so kakor goli dojenčki.' V znak strinjanja je molčeči bojevnik samo pokimal in nezainteresirano nadaljeval pot. Medtem, ko je z kopitom z vso močjo udaril po bližnji veji, da se je le ta odlomila ter spustila popotnika naprej, je v mislih premleval izrečeno. Res je. Brez svojega hokusa pokusa ne znajo ničesar. Mi, ki ne znamo živeti z Silo, mi smo tisti, ki zmoremo več kakor oni. Mi smo tisti, ki znamo preživet. Še ena veja je bila nasilno odstranjena, še en predel travo poteptan pod težkim obuvalom lovca na glave. Med razmišljanjem je spustil delček besedičenja neznanca in ujel šele njegove zadnje besede. 'Kaj praviš na to, da preveriva kako dobro se znajdejo brez naju?' Šele to je toliko pritegnilo njegovo pozornost, da je zaustavil napredovanje. Hiter pogled preko ramena mu je razodel, da se je trojica nekje izgubila. Toda do sedaj ustvarjena pot je bila jasno vidna, saj so bile ovire odstranjene in tla načrtno poteptana. Všeč mi je ta ideja. V znak strinjanja se je zeleni vizir premaknil med pritrjevanjem. Izpustil je orožje iz levega prijema, da je sedaj pištolo držala samo še desnica. S kazalcem je pokazal na sodruga in zamahnil nekajkrat z iztegnjeno, v varni oklep odeto roko gor ter navzdol. S tem je dal vedeti soborcu, oziroma je upal, da je le-ta vsaj razumel namig oziroma ukaz, da naj se odpravi v levo. Ni se oziral ali trudil izgubljati besed z razlago temveč je samozavestno premaknil težko telo s poti. Čeravno bi se za morebitni neprevidnežem, ali nekom, ki ni bil vajen Dxuna, poznala sprememba smeri, se ni za Zakkegom pogreznila niti travna bilka. Po sledeh je tako izgledalo kakor, da se je iznenada pogreznil v zemljo. Toda to se ni zgodil, kajti Mandalorian se je napotil proti drevesu nedaleč stran. Preden se je podal po deblu navzgor si je namestil puško na hrbet ter se nato spretno, kakor kakšna žival, pognal proti vejam. Udobno nameščen, skrit med vsem listjem pred pogledi kogarkoli, je tako opazoval proti mestu, kjer sta se nazadnje nahajala izvidnika. Kakor je pomnil že iz mnogih izkušenj, se je dalo pred tako zvano Silo svojo prisotnost delno zakriti. Osredotočil je tako svoje mišljenje na vojne, boje, agresijo, ki jo je občutil. Čutil je lahko prvinki nagon po preživetju in jezo, ki sta ga pričela preplavjati. Z edino razliko, da je imel le to sedaj v oblasti. In ako bi morebitni iskalec poskušal odkriti skritega s pomočjo Sile bi opazil samo nekaj divjega, morda divjo zver, ki preži čeravno je šlo v resnici za Mandaloriana.
Trojice še zmeraj ni bilo videti in če je prav razbiral iz vseh hrupa, ki so ga nevajeni džungle povzročali, niso bili več daleč. Naj se zabava prične.

((pa probite naju ne najdt kr v enem postu kajti konec koncev sta le obadva izkušena lovca na glave, ki dobra poznata Dxun … torej znata nekako prikriti svojo prisotnost tudi spred Silo ))
((znak z iztegnjeno levico za premik na levo -> http://www.specialoperations.com/Focus/Tactics/Hand_Signals/Fig2-49.gif ))

Nasmešek se je še bolj razširil v trenutku, ko je Mandalorian pokimal in zganil svojo levico. Še iz časov, ko se je veliko potikal po ulicah Nar Shadaae in je bil vajen tekati naokoli z ostalimi malimi kriminalci, se je spomnil nekaterih osnovnih znakov, ki so nakazovali premike, dejanja in podobne stvari, ne da bi se človek potreboval poslužiti besed. Težko oklepljeni bojevnik se je s presenetljivo lahkotnostjo zganil z uhojene poti, ki sta jo poprej puščala za seboj, da se trojica ne bi bila povsem izgubila, ter izginil med gosto vejevje. Tudi Kareem se je jel ozirati naokoli in kaj kmalu se mu je pogled ujel ob prav neverjetno, naravnost čudovito skrivališče.

Tudi sam je tiho kakor mačka stopil s pomečkanega podrastja in se oprijemal lian ter vej, tako da ni pohodil niti najbolj trhle trske, ki bi mu morebiti prišla pod stopala. Zavihtel se je preko mogočnega balvana, ki se je bohotil sredi zelenja, kaka dva metra pogreznjen v zemljo, ob njegovem vznožju pa je zevala jama. Lovec je pokleknil pred njo in kaj hitro dognal, da je že davno zapuščena. Nekoliko je premestil nekaj vej, ki so že tako ali tako napol zakrivale vhod v jamo in pol metra globoko vanjo zabodel nož, odblesk na rezilu katerega bi vsakršnega morebitnega opazovalca spomnil na poblisk oči iz teme.

Sam je nato splezal preko skale in na manjše drevo, ki je svoje korenine razpredlo preko okoliškega kamenja. V svojih temnih, zelenkastih oblačilih in zagoreli koži se je prav lahko zlil z rjavimi, zelenimi in sivkastimi packami, ki so sestavljale džunglo okoli njega. Sprostil je svoje telo in se naslonil nazaj, skrit med listjem in premnogim grmovjem, medtem ko je njegov pogled z lahkoto segel na utrto pot, ki sta jo pustila z Mandaloriancem. Prisilil se je v globoko, počasno dihanje, da je znižal svoj srčni utrip in s tem tudi svojo zaznavnost v Sili - kajti ni bilo prvič, da bi se skrival prej Jediji.

"Dobro, zelo dobro. Napravil si prvi korak v veličasten svet, o katerem te bom več naučil, ko bo čas pravšnji. Zaenkrat ne bom zahteval več, saj ne čas, ne okoliščine niso primerne. A vedi, da se v tebi skriva še veliko neizkoriščenega potenciala. Kar se tiče Sile, te bom z veseljem naučil sam, kar se drugih sposobnosti tiče, pa tudi ne boš prikrajšan." Ob tem je ošinil Siyo, nato pa pogled vrgel še v smeri njihovih dveh izvidnikov, o katerih ni bilo več sledu. Pogosto se je pametno učiti tudi od sovražnikov, saj te ti lahko nevede naučijo več, kakor katerikoli zaveznik.
Kot zadnji izmed trojice se je podal za Raphaelom in Siyo, ki sta urno korakala naprej, medtem ko je sam stopal nekoliko počasneje. Še vedno ju je lahko dohajal, a s počasnejšo hojo se je lažje osredotočal na Silo, ki bi razkrila morebitne napadalce, ki bi jih oči prezrle.
Pot skozi džunglo se je nadaljevala povsem enako, kot je tekla do sedaj, vsepovsod gosta podrast, nad njo širne krošnje vej in v zraku ogromno žuželk in drugih živali, ki so brnele okrog ušes.
Čez čas je stari Jedi opazil, da se je dvojica pred njim ustavila in ko je dospel do njiju, mu je postalo jasno, kaj je vzrok temu. Prej povsem vidne sledi izvidnikov, so se nenadoma končale, trava naprej ni bila več poteptana, vejice grmov niso bile zlomljene in nedolžne talne živali niso bile pohojene. Varan si ni mogel pomagati, da se ne bi sam pri sebi nasmehnil - prebrisanca ena, kljub vsej grozi, ki ju zbujata, se vedeta kot dva otročaja. A sam sem prestar, da bi se ukvarjal s tovrstnimi igricami, zato pa je to na mladi dvojici. Poglejmo, kako se bosta znašla. "Oprostita mi, toda sam še zdaleč nisem več tako mlad, kot sta vidva, zato mi dovolita krajši počitek." Jedijski mojster je deloval silno zadihano, zato je stopil do bližnjega debla in se naslonil nanj. "Očitno sta nam spremljevalca rahlo zagodla, a to za vaju ne bi smela biti ovira. Dal vama bom zgolj en skromen nasvet, ki pa se ga držita - vsako živo bitje, pa najsi je še tako sposobno v skrivanju, pusti za seboj rahlo sled. Naj gre zgolj za poteptano vejico ali ukrivljeno bilko trave, sled je vedno. Sledi ne puščajo zgolj mrtvi, to pa naša spremljevalca še zdaleč nista. Napnita oči, odprita čute in uporabita vajine sposobnosti." Jedi je pomežiknil in njegovo globoko dihanje je počasi izginjalo. A še zmerom je deloval utrujeno in drevo za njegovim hrbtom mu je služiko kot opora, da se ne bi zgrudil po tleh. Toda resnica je bila precej drugačna, sam sploh ni bil tako utrujen, pač pa je želel zgolj preizkusiti svoja mlada spremljevalca. Glede Raphaela ni dvomil, ta se bo lahko poslužil tudi Sile, a bolj ga je zdaj zanimala Siyo. Bo zgolj tiha spremljevalka mladega bojevnika, ali bo uporabila svoje sposobnosti?
Sila je bila vsekakor velik dar in čeravno je povezovala vsa živa bitja, so jo le nekateri občutili. In drugi so jim jasno zavidali in iz tega zavidanja je zrasel odpor do teh oseb. A kljub vsemu se je zmeraj znova potrjevalo, da upravljalci Sile premorejo stvari, ki jih drugi ne bi uspeli nikdar in vsi njihovi posmehi so bili zatorej nični. S tem so prej pljuvali v svojo lastno skledo, kakor kam drugam. Varan pa se je po drugi strani zavedal tudi, da Sila ni edini dar, a ker je življenje posvetil skoraj izključno njej, o teh drugih darovih ni bil izkušen in zdaj, ko je potoval s tovrstnimi sopotniki, jih je želel čim bolj spoznati.

Sled se je nenadoma končala. Začuda Raphaela niti ni presenetilo da sta jih prišleka izdala. Čeprav sta mu delovala kot take vrste osebi da tega sicer ne bi storila, pa je njuna aura govorila drugače, in tokrat je imela očitno prav. Ozrl se je okrog sebe, iščoč kakršen koli znak o tem kam bi lahko šla. Opazil ni ničesar očitnega, saj ni bil nikakršen lovec ali slednik in ni imel potrebnega znanja za razpoznavanje takšnih malenkostnih podrobnosti v divjini. Kadar je šlo za stroje je opazil vsako malenkost v strukturi, a gozd je bil preprosto preveč neurejen, preveč kaotičen, in preveč zelen.
Oči te lahko prevarajo. Ne zaupaj jim! V njegovi glavi so odmevale besede njegove nekdanje mojstrice, ki je bila praktično obsedena z gledanjem skozi Silo in je le redkokdaj uporabljala svoje oči.
Zaprl je oči in zatipal s Silo okoli sebe. Spet se je moral zbrati da je zaznal barve aure, a tokrat ni bilo tako težko kot prvič. Vaja dela mojstra. Najprej ni opazil ničesar nenavadnega. Džungla je bila polna raznoraznih bitij, ki so oddajala različna prvinska čustva. Lakota, sla po parjenju, strah, nagon po preživetju... gozd jih je bil poln. A nedaleč stran je zaznal občutek, ki ni bil lasten nobeni živali; jezo. Le inteligentne oblike življenja so lahko čutile jezo ali druga čustva ki so vezana na druženje, na primer ambicijo ali ljubezen. Kar jasno mu je bilo, da je moralo iti za enega od njunih sopotnikov, ki je bil očitno v afektu in se tako uspel sprva izmakniti Raphaelovim zaznavam. Jeza je bila učinkovit ščit pred zaznavami uporabnikov Sile, a le med drugimi inteligentnimi bitji.
Sedaj je vedel kje je bil eden, a kaj pa drugi? Segel je še bolj navzven. Dolg trenutek ni našel ničesar, a nato je zaznal še en občutek, ki ga na tej luni še ni srečal med zvermi; umirjenost. Nobena zver na tej nemirni luni ni bila umirjena, stalno so bile v gibanju, stalno so se borile za preživetje. To gotovo ni bila žival, toliko mu je bilo jasno, tako da je logično sklepal da gre za drugega od izdajalcev. Imelo ga je že, da bi s pomočjo Sile vrgel vsakemu od njiju po enega od žaromečev v ramo za kazen ker se tako igrata z njim.
A takrat je njegovo pozornost pritegnilo nekaj drugega; prikrita energija je sevala iz severa. Čeprav skrita, kot bi bila zakopana, pa je izžarevala zlobno mogočnost Temne Strani. Obljubljala je moč, surovo neobvladano energijo, in veličastje ki bi ga zagotovila. Bila je nadvse podobna tistemu občutku, ki ga je Jedi ali pa Sith dobil ko se je sprehajal po Dolini Temnih Lordov na Korribanu.
"Pozabimo na tista dva," je dejal Siyo in Varanu. "Proti severu, med čistim severom in severozahodom, se nahaja mogočna temna energija. Svoj novi srebrni žaromeč stavim da je to grobnica Freedona Nadda." To rekoč je odlomastil skozi podrast, ne meneč se za Mandaloriana in "Kareema", če je bilo to sploh njegovo pravo ime.
Srečo imata da vama nisem začel zaupati, si je mislil sam pri sebi. Ena od stvari ki me jo je naučil Revan je ta, da se dezerterje ubije na mestu. Sicer se nobeden od vaju ni zaprisegel, tako da vama bo smrt prihranjena, a kazen vama ne uide. Naslednjič ko te vidim, Kareem, bodo tvoje telo zaznamovale še brazgotine od rezila žaromeča. In ti, brezimni Mandalorian, boš spoznal kako učinkovit ojačevalec za strele je jeklen oklep...

Skozi listje je zapazil zaostalo trojico, ki se je očitno zmedeno ustavila na mestu, kjer sta se nazadnje nahajala skrita izvidnika. Videl je lahko starega Jedija za katerega je bilo vse skupaj očitno že prenaporno, kajti naslonil se je na enega izmed dreves. Očitno je razreševanje male uganke prepustil mlajši dvojici, kar se je zdelo Mandalorianu že kar rahlo podlo. Starost gor ali dol, vsaj nekaj truda bi lahko vložil v karkoli ne pa, da samo naklada in ne stori nič pametnega. Iznenada je nek nezgrešljiv zvok, ki bi ga bojevnik prepoznal kadarkoli in kjerkoli, zarezal skozi njegova ušesa. Zvok sproženega blasterja je v trenutku pognal adrenalin skozi telo, ki je bilo varno zavarovano pod težkim črno-belim oklepom. Skrivanje je bilo v trenutku pozabljeno. Tiho se je pognal na zelena tla, da so nekatere veje popokale pod težo Epicanthixa. Zavihtel je puško na hrbet in se pognal proti trojici, ki se je očitno odločila napredovati. Mando'ad se je pognal pred vodilnega v modrem oklepu in zamahnil s stisnjeno pestjo ob svoji glavi. Upal je, da bo nekdo, ki se je ravno tako udeležil vojne, razumel pokazane znake. Stisnjeni desni pesti je premik roke v pravi kot. Sedaj je stegnjeno dlan premaknil pred svojim vratom kakor, da bi si ga želel prerezati. S tem je želel sočlane opozoriti, da se je nekaj, morda celo neposredna nevarnost, pripetilo pred njimi. Roka se je iz trenutnega položaja prelevila v mahanje z sedaj iztegnjeno dlanjo navzgor in navzdol, ob čemer je osebek počepnil ter tako skril svoj položaj pred morebitnim nepridipravom. S kazalcem je nato pokazal na Varana in neznanega sopotnika, ki mu je delal družbo že v izvidnici. Tokrat je z iztegnjeno levico ter mahanjem le-te pokazal, da naj se onadva odpravita po levi strani. Preostalim dvema sočlanoma je z istim mahanjem desnice nakazal, da naj odideta ter obideta morebitnega sovražnika po desni stran. Šele nato je ponovno poprijel za puško ter se v upanju, da je vsaj nekdo razumel njegove znake, odpravil počasi naprej proti robu jase, ki jih je ločevala od templja. Na varni razdalji, da bi lahko preveril položaj, se je namreč želel vseeno predhodno ustaviti in informirati o dogajanju.

((mislim, da bo najbolje, če nadaljujemo v okolici templja ))
((prvi znak, da se ustavite,
drugi znak, ki da vedeti, da je spredaj nevarnost,
tretji znak, da počepnite,
premik za Kareema in Varena na levo,
in še za preostala dva, da naj gresta desno))

Zaenkrat njun obhod ni obrodil sadov, jih je pa očitno nek cannock in Aren-Ji je z gnusom iztrebek otresel s svoje oklepljene roke. Twi’Lekkinja se je popolnoma strinjala z njegovo logiko, saj najpogostejše zveri na Dxun nikoli ne bi preživele v takem številu, če ne bi bile vsaj dovolj inteligentne, da se ne odločijo izprazniti črevesja medtem, ko je v bližini eden njihovih redkih naravnih sovražnikov. Vedoč, da tukaj ne bosta našla zakkega, sta se odpravila proti jugo-zahodu, kakor je predlagal zabrak. Omenjeni je že desetič med njuno hojo gromozansko puško prestavil na drugo ramo. Butelj, si res ni mogel izbrati čisto ničesar manjšega? Seveda ne, on mora biti frajer z največjo igračko.. Kot že poprej sta hojo nadaljevala v tišini, ko je Alyanno zmotilo šumenje listja na njuni desni. V trenutku se je zavrtela, namerila pištolo in zadela cannocka naravnost med oči, da se je nemočno zgrudil. Celo sama je bila presenečena nad svojimi lastnimi refleksi, saj je bila uporaba naučenih veščin v praksi nekaj povsem drugega kot vaja na bojišču sredi Mandalorianske baze. Počasi je blaster zataknila nazaj za pas in se obrnila ter nadaljevala pot, pri čemer je obšla svojega spremljevalca, ki jo je zaprepadeno gledal.
Kar nekaj časa sta hodila brez nadaljnih dogodkov, dokler ni tišine spet zmotilo šumenje. Kot že poprej je hitro izvlekla orožje in že skoraj streljala, ko ni ugotovila, da meri v težek oklep. Srečala sta se z dvema od preostalih parov, ki so se razkropili v iskanju zakkega. Izpustila je vdih, ki ga je zadrževala in povesila roko. “Nič sreče do sedaj?” je pobarala so-pripravnika, ki sta ji samo odkimala, potem pa so vsak nadaljevali v smer, v katero so bili namenjeni.
Po tem srečanju sta pot spet nadaljevala v tisti nelagodni tišini, ki je med njima vladala že prej in namesto, da bi se pogovarjala, sta raje česala gosto rastlinje za kakeršen koli namig.
Krik, ki sta ga zaslišala, je bil najbolj očiten znak, kar bi jih lahko dobila. Oba sta se pognala skozi rastje v smeri glasu, saj sra se oba zavedala, da bi to zelo lahko pomenilo, da je nekdo zakkega končno našel. Ovijalke in lijane so jima bičale vizirje v čeladah, ko sta se prebijala skoznje, dokler se niso končno malo razredčile in pritekla sta do izvora tistega predirljivega krika.

Pred njima se je odprl pogled na nič manj kot ducat Malraasov, ki so izmenično napadali obkoljena mandalorianska rekruta. Po oklepu in postavi sodeč sta bila oba moškega spola, vendar je bil eden nekoliko manjši od drugega; najverjetneje ne kaj dosti starejši od petnajstih. Prav ta slednji je tiščal pod ramo okrvavljeno desnico k prsim, medtem ko je s pištolo v levici meril proti zverinam, čakajoč da katera skoči v napad. Drugi je v rokah držal par vibro-mečev in zamahnil vsakič, ko se je katera od živali preveč približala. Obema je bilo jasno, da bi se vse po vrsti vrgle vanju, če bi ubila eno od njih.

Vendar tega ne bi mogli reči za Aren-Jija. Takoj ko je videl kaj se je zgodilo, se je ustopil na mestu kjer je imel prost domet, ter zakričal; "Žrite vroč laser, beštije nemarne!"
Strel, ki je odjeknil po čistini in poslal pršec blasterskih izstrelkov med živali. Dvojni klik ko je Zabrak ponovno pripravil orožje. Množica nečloveških krikov živali, nekaterih mrtvih, drugih poškodovanih, in še mnogo več razbesnjenih. In val čekanov in krempljev, ki se je sprostil nad štiri nadebudne bojevnike.