Džungla

Gibčno, kot le kaj, se je neznana postava prebijala skozi divje džungelsko rastlinje, ki je poskušalo osebek na vsak način zaustaviti. Toda ne glede na to, da je od zadnjega obiska lovca na glave tukaj preteklo že nič koliko časa, je ostal globoko v bitju zakoreninjen trening iz otroštva. Kakor nadobudni učenci so se tedaj namreč morali neštetokrat prebijati skozi neusmiljeno okolico z enim samim jasnim ciljem – kar se da hitro živ doseči cilj na vsak način. Vendarle pa sedaj okoliščine niso bile povsem iste, če izvzamemo dejstvo, da se je narava tukaj vendarle spremenila in razvila. Tokrat se, sedaj odraslemu Mandalorianu, ni tako zelo mudilo, da bi se moral gnati do svojih skrajnih meja. Ne, veliko raje se je sproščeno prebijal naprej, naprej in še enkrat naprej brez kakršnegakoli načrta. Konec koncev je vendarle semkaj prišel na nekakšen odih.
Nenadoma je glasba v glavi potihnila. Telo, odeto v črno-bel oklep, na katerem se je poznalo tudi že nekaj zelene barve z bližnjih listov, je obmirovalo kakor, da bi nekdo pritisnil na daljincu premor. Skozi obarvano steklo so oči nervozno opazovale bližnjo grmičevje, ne povsem prepričane ali so videle prav. Toda občutek Zakkega ni prevaral, kajti res se je za kratek čas rastlinje premaknilo. V znak, da ne gre samo za igriv vetrič, pa so se tudi tla zatresla kakor, da bi na zemljo priletelo nekaj težkega. V trenutku se je popotnik prelevil v napetega lovca, pripravljenega na vsak možen scenarij. Prsti so počasi segli proti puški, ki je varno počivala na hrbtu in jo pripravili. Kolena so trup ponesla bližje tlom, da bi se osebo kar se da težje opazilo. Počasi, kolikor se je le dalo, se je tako pripravljen pričel Mandalorian pomikati naprej, bližje neznanemu. Izkušnje, ki si jih je v vsej svojih bojevniških letih pridobil, bitja niso ponesle naravnost naprej temveč postrani, da bi lahko morebitnega sovražnika presenetil povsem iz druge smeri. Prav tako pa si je Epicanthix želel najprej razjasniti, kaj je sploh povzročalo tresenje tal. Ako bi namreč šlo za kaj nepomembnega bi se mu zdelo preprosto škoda zapravljati časa. Toda ne, ni šlo za nekaj nepomembnega ali majhnega. S strani se mu je namreč razprl skozi vezir pogled na velik primerek domorodne zveri Dxuna – Bomo. V vsej veličini se je pred Zakkegom v sončni svetlobi, ne meneč se kaj pretirano za okolico, nahajal na sredi jase primerek zavidljive velikosti. Vedoč, da mu zver lahko že predstavlja izziv, je v mislih lovca na glave tako hitro vzklila ideja, da si bo priskrbel trofejo. Toda kako naj pošast upleni? Za takšno starost je morala tale zverca preživeti kar nekaj let. Kar pomeni, da je tudi njena koža trda kot le kaj. In zadnja stvar, ki jo potrebujem je, da bi Bomo samo opozoril nase. Ne, drugačen način bo potrebno najti. Pogled je pričel prečesavati okolico, da bi morebiti ugledal kakšno pomoč ali zadevo, ki bi obrnila boj njemu v prid. In res se je čelada kmalu nehala premikati. V daljavi je namreč lovec ugledal nekoliko bolj rjavkasto zemljo, ki je za razliko od preostalega dela tal, pokritega s travo, več kot očitno izstopala. Morebiti pa bi lahko plen zvabil v mehko blato, v katerega bi se pogreznil. Pa naj še kdo reče, da je boj sama agresija. O ne, še zdaleč ne. Tudi inteligenca je potrebna za taktiziranje. Ritensko se je pričel pomikati bel oklep, dokler ni bil vsaj nekaj metrov oddaljen od prejšnje razgledne točke. Na varni razdalji se je tako Zakkeg pričel ponovno podajati na pot okrog jase, ki mu je vzela kar nekaj časa. Vendarle pa je na koncu prišel tja, kamor je želel. Vse, kar je moral storiti sedaj, je bilo, da zvabi zver v past. Zavihtel je puško na hrbet n vzel v roke svoj prvi pravi blaster. Manjše orožje bi namreč žival samo še bolj razdražilo z šibkejšimi, a bolj nadležnimi streli. Vedoč, da je to to sedaj, se je Manadlorian dvignil. V trenutku je ugledal pred seboj, še vedno na istem mestu toda tokrat v ležečem položaju, Boma. Brez pomislekov je nameril in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Zver je ob nenavadnem novem elementu divje zarjula in se urno kot blisk povzpela na tace. Belo postavo je očitno zagledala v hipu kajti že naslednji trenutek je proti lovcu na glave divjala zelenkasta pošast. Vse ali nič. Žival je, zaslepljena od besa, spregledala spremembo površine in stekla naravnost v past. Pod veliko težo je pričel trup toniti, k čemur ni pripomoglo niti neobrzdano brcanje z okončinami. Vedoč, da je zmagal, je tako Zakkeg pristopil na rob in pripravil puško. Poslednji, milostni strel je prekinil življenje zelenega stvora, ki se je kakor ujetnik, sprijaznjen z svojo usodo, ustavilo in zazrlo proti glavi rablja. Toda skozi zeleni vezir se oči Mandaloriana niso videle, ko je brezčutno zrl v svoj plen.

----------------------------------------------------------------------------------------------

Natančno merjen izstrelek je brez odstopanja zadel tarčo in poniknil skozi oko proti možganom. Instantni smrti, ki je nastopila, je sledilo še poslednje krčevito tresenje mišic, ki pa se je s časom umirilo dokler ni truplo povsem obstalo. Mandalorian je nepremično opazoval svojo tarčo med umiranjem. Že nič kolikokrat videni prizor ga je sedaj z mislimi popeljal nazaj v preteklost, v zlate čase vojne z Republiko. Na Sila si ga vedi katerem planetu, ki je imel ravno tako podobno ozračje in botaniko kakor Dxun, so se Mando'adi ravno prebijali skozi poslednjo obrambno linijo Republike. Razumljivo tedaj v igri še ni bilo Jedijev s svojimi svetlobnimi palicami, ki so kasneje popolnoma spremenili potek dogodkov. Zakkeg je bil tedaj v eni izmed čet, ki so imele nalogo predhodno počistite bunkerje, kjer so se nasprotniki še kako zelo radi utaborili. Zaradi enega samega, močno varovanega vhoda pa taka naloga ni bila nič kaj lahka in se je hitro lahko zgodilo, da je padlo kar nekaj Mandalorianov. Vsemogoče taktike so takrat ubirali samo, da bi omogočili varno zavzetje. Voditelj njihove skupine, le kdo bi vedel, kako mu je bilo že ime, se je tako odločil za potezo z granatami. Enemu iz bližnjih bojevnikov, ki je stal zraven bodočega lovca na glave, je izročil eksplozivno telo in mu jasno zabičal, da naj na njegov znak sproži presenečenje. Vendar pa se je ukana nahajala drugje. Granato se je namreč odvrglo zadnji trenutek, da je eksplodiralo skorajda v trenutku, ko se je prikotalila v prostor. Tudi, če bi jo kateri izmed sovražnikov uspel pobrati bi mu jo razneslo v rokah.
Vsi so napeto pričakovali, kdaj bo dal poveljujoči vendarle znak za začetek. Še osebki znotraj bunkerja so utihnili kakor, da bi začutili, da se nekaj pripravlja. In preden bi lahko Zakkeg zajel polna pljuča zraka, se je vse zgodilo. Ukaz je padel, kroglica smrti se je zakotalila in eksplozija, pospremljena z kriki čiste groze, ko so nasprotniki spoznali, da jim ni več pomoči, je osvetlila vhod. Že naslednji trenutek so Mando'adi vdirali in pobijali še zadnje preostale, a razmesarjene vojake. Epicanthix se je tedaj znašel pred človeškim borcem, ki je brez čelade in z napol razmesarjenim trupom ležal naslonjen na steno. Toda skozi vezir ni ugledal prestrašenega ali jeznega pogleda. Ne, oči so zrle v rablja povsem sproščeno, ne obremenjujoč se s tem, da bo že naslednji trenutek padla odločitev o življenju in smrti. In ker je pustiti nekoga čakati nevljudno mu je Zakkeg brez nadaljnjega ustavljanja poslal stel v glavo.

Ponovno se je ovedel in opazil, da še zmeraj stoji pred mrtvo zverjo. Boma se je med njegovo miselno odsotnostjo sicer pogreznila za nekaj centimetrov globlje, vendar pa je bila to tudi edina omembe vredna sprememba. Nenadoma je lovec začutil utrujenost in željo po kratkem počitku. Brez omahovanja se je povzpel na bližnje drevo in kakor nekoč, ko je bil še otrok, na vejah utonil v plitki spanec.

----------------------------------------------------------------------------------------------

Medtem, ko je telo počivalo in je um miroval, je sončna svetloba vedno manj osvetljevala površje. Dnevne živali so se pričeli menjati z nočnimi, marsikatera med njima pa je postala tudi plen drugemu. Zavedajoč se, da znajo biti noči v džungli še kako zelo nevarne, je Zakkeg spoznal, da je napočil konec dremeža. Oči so sedaj še lahko opazovale brez obremenitev, da ni bilo potrebno lovcu preklopiti na nočni pogled. Previdno, po počasnejši in varnejši poti se je Mandalorian ponovno spustil na zemljo. Boma, ki je tekom dneva preminila pod njegovim blasterjem, je bila več kakor odličen razlog za prihod marsikaterega plenilca. Ker pa lovec na glave ni imel niti najmanjše želje postati obrok kakšni zveri, se je odločil, da nadaljuje svojo pot. Med korakanjem, ko je z eno roko odrival nadležne veje, je na plan potegnil svojo hrano – sendvič. Papir, v katerega je bila večerja ovita, je pospravil nazaj namesto, da bi ga kar odvrgel v naravo. Kako hitro bi se lahko zafrknil. Že najmanjša sled je lahko za lovca pomembna. Takšen papir bi lahko bil za nekoga jasen znak, da se je še nedavno nekdo sprehajal tukaj. Pa tudi vonjave morajo biti kar močne in mamljive za morebitno sestradano bitje džungle, ki bi se morda podalo tukaj mimo. Ne, ne previden moraš biti, da te ne dobijo. Ali dobim. Med razmišljanjem, v kombinaciji z zadnjimi izginjajočimi žarki svetlobe, je Mandalorian spregledal neko vejo. Napaka je bila urno kaznovana, ko je čelada z vso silo zadela v spregledano. Prekleto. Toda vsaj opomnila ga je, da je sedaj pa vendarle že napočil čas, da vključi nočni pogled. Ker pa je znala biti tišina včasih vendarle še kako zelo nadležna, je prekinil pavzo prekinjene glasbe. Razumljivo, da jo je pustil na majhni jakosti, saj ni želel biti prepozno obveščen o morebitnih šumih na premajhni bližini. Previdno je tako nadaljeval pot naprej do morebitnega primernega kotička, jase ali česa drugega, kjer bi se lahko utaboril in prebil preostanek noči.

[[Nadaljevanje z Medplanetarnega prostora]]

Skorajda bi že zaspal, ko ga je nekaj mehkega požgečkalo po obrazu. Komaj se je zadržal da ni kihnil, kljub temu pa je hipoma odprl oči in planil pokonci. Malo je manjkalo, pa bi se zaletel v Siyino glavo. Ko je ugotovil, da ga je zmotil le dotik njenih las, se je umiril in tiho zazehal. Pretegnil se je kot Mishalopski lemur in se zazrl v Siyine oči. Nekaj v njih ga je neznansko privlačilo, neka iskrica, ki se ji ni mogel upreti. Dolg trenutek sta si samo zrla v oči. Nato je Raphael vstal in se ji približal. Za sekundo je izgledalo kot da jo bo poljubil, in na to možnost je tudi sam pomislil. Nato pa je stegnil roko in jo naglo požgečkal po vratu, medtem ko ji je smeje dejal;
"Oko za oko, lepotica!"
Prizor bi naključnemu opazovalcu nemara izpadel dokaj otročje, a v kabini sta bila sama in Varan je lepo meditiral na svojem koncu ladje. Siyo mu je vrnila milo za drago, in tako sta se kmalu prelevila v smejoči se tornado žgečkanja, ter naposled pristala na sedežu. Zeltronki je uspelo spraviti Raphaela podse, ravno ko je na kontrolni plošči začel piskati alarm. Firrerreon je hitro segel mimo Siyo in ugasnil alarm, nato pa ročico za hiperpogon potegnil k sebi. Vijugast modri vrtinec vesoljske črvine je zamenjala bela svetloba, ki se je prelevila v črte in nato izginila v zvezde. Pred njimi se je pel zeleni planet Onderon in njegove štiri lune. Raphael se je prerinil mimo Siyo s kratkim opravičilom, ter nato kar v stoje usmerjal ladjo.

Počasi so se približevali planetu, nakar je zapiskala komunikacijska konzola. Raphael je vključil zvok in iz konzole se je razlegel glas:
"Govori vam major Riiken, predstavnik Njenega Veličanstva kraljice Tallie. Opozarjam vas, da ste vstopili v planetarni prostor Onderona, in da v naših datotečnih bazah niste registrirani kot republiško reparacijsko plovilo. Prosimo da nemudoma zapustite planetarno območje, sicer vas bomo prisiljeni sestreliti. Končano."
Raphael je za trenutek samo nejeverno pomežiknil. Njegova koža je z zlatkastega odtenka prešla na srebrno, rezultat zmedenosti in adrenalina ki ga je napolnil, on pa je hitro prijel za kontrole in usmeril ladjo v levo, naravnost proti največji od Onderonovih lun. S površja Onderona je priletelo več rdečkastih izstrelkov in Raphael se jim je po najboljših močeh umikal. Začel je leteti levo in desno, gor in dol, čimbolj nepredvidljivo, a vseeno jih je tik nad Dxunom zadel eden od izstrelkov. Močan udarec je stresel plovilo, pospremil pa ga je glasen pok. Raphael je hitro preveril škodo; poškodovan je bil le del shrambe, večino škode je vpil ščit, ki pa je bil sedaj preobremenjen.
"Nehajte nas obstreljevati!" je kriknil v komunikator, ne popolnoma prepričan če ga je tisti polkovnik Kako-mu-je-že-ime sploh lahko slišal. "Ne gremo na Onderon in smo popolnoma neškodljivi! Nehajte..."
Še en zadetek je prekinil njegove besede. Tokrat je bilo hudo: zadet je bil levi motor in če je bilo verjeti nadzorni plošči, je bila v zadnjem delu ladje meter velika luknja, motor pa je gorel.
"Prekleti manijaki s preveč streliva v žepih!" je zaklel Raphael in zavil ostro v desno. Na srečo so že bili v ozračju Dxuna, tako da vsaj kisik ni uhajal skozi luknjo pri motorju. A če ne bi mogli nikjer pristati bi bilo to nepomembno; vsi bi umrli ko bi se ladja raztreščila na kakšni gori ali kamniti steni. Raphael je mrzlično iskal kakšno jaso ali drug prazen prostor kjer bi lahko pristal. S kotičkom očesa je opazil krater, ki je najverjetneje nastal še v bitki za Dxun, in usmeril ladjo tjakaj. Vendar pa je ravno ko je preletel z drevesi poraščen skalnat klif ladjo zadel še en izstrelek v desni del in jo butnil ob steno. Oglušujoč zvok lomeče se kovine je napolnil ušesa vseh na krovu, nato pa je ladja začela padati. Raphael je medtem ko je ladja padala videl, da je skrajna desna tretjina ladje ostala na vrhu klifa. Torej je bil vsaj Varan rešen pred padcem, ki je čakal njega in Siyo.
Poskušal je uravnati plovilo, a ga kontrole niso ubogale; levi motor je bil uničen, desnega pa je verjetno odlomilo skupaj s skoraj polovico ladje. S svetlobno hitrostjo je razmišljal kaj bi še lahko storil. Nato je brez besede zgrabil Siyo okrog pasu z levo roko, z desno pa v steklo poslal močan sunek Sile, tako da se je razbilo na koščke. Skočil je skozenj objemajoč Zeltronko z eno roko, z drugo pa se je poskusil prijeti česarkoli. Med padcem je v bližini opazil dolgo ovijalko in s pomočjo Sile potegnil njen konec v svojo desnico. Trenutek zatem sta začela padati proti drevesu, s katerega je ovijalka visela. Hitrost njunega padca se je le malo zmanjšala, vendar pa sta sedaj padala diagonalno in ne navpično. In še slabše, letela sta naravnost proti drevesu. Za njima se je razlegel zvok eksplozije, ko je ladjo razneslo nekje na dnu pečine.
"Ko ti rečem skoči in se zakotali!" je Raphael kriknil Siyo da bi preglasil vršanje vetra v njunih ušesih. Čez nekaj sekund sta se znašla v zraku nad manjšo zaplato trave in takrat ji je dal obljubljeni znak ter jo odrinil od sebe, da je padla proti travi. Sam je skočil trenutek kasneje. Resda ga je odneslo dovolj daleč, da ni bilo nevarnosti da bi priletel nanjo, vendar pa se je na njegovi poti že znašla debela veja, ki ga je butnila v levico in jo po hrestajočem zvoku in zaslepljujoči bolečini najverjetneje zlomila. Naslednja stvar, ki jo je Raphael začutil je bil stik s tlemi, ki prav tako ni bil najbolj prijeten. Vendar je bil živ, kljub neznanski bolečini in meglenemu vidu, ki ga je naslednji trenutek zagrnila tema...

Celo noč Zakkeg ni zares zatisnil očesa, če izvzamemo krajše postanke, ki so vključevali tudi nekaj dremeža. Toda bojevnik je bil takšnega tempa vajen. Po pravici povedano, ali napisano, mu je po dolgem času takšen trening kar ugajal. Po dolgem času je bil spet sam, obdan samo z naravo planeta, kjer je odraščal in dognal prve skrivnosti različnih reči. Svoje telo je preganjal sem ter tja medtem, ko je moral paziti še na vse elemente, ovire, ki so se pojavljali od vsepovsod. Zdaj je skorajda stopil v jamo, tamkaj ga je čakala pretrda veja, skala ga je poskušala spotakniti, … Razlogov za zbranost ni in ni zmanjkalo.
Proti jutru se je končno odločil, da se bo povzpel na bližnji hrib, morda klif ali karkoli je pač kup zemlje že bil. Rečeno storjeno. Še poslednji odmor si je Mandalorian privoščil ob majhnem jezercu, ki se je nahajalo ob vznožju. Osvežil je svoje zaloge, spil nekaj osvežilne tekočine in se veselega koraka podal proti novo zastavljenemu cilju. Ko je tako nekaj minut tekel ga je pograbila nostalgija po vojnih časih. Trdno je v roke prijel puško, ki je do tedaj počivala na hrbtu. Kakor vojak, ki teče naprej proti novim bojem s svojo četo, je tako v spomin na stare dobre čase rahlo pospešil tempo. Jakost glasbe znotraj čelade je rahlo povečal in izključil nočno videnje, saj je postajalo vidno polje ob vedno močnejši svetlobi dneva bleščeče. Kakor pa da vsiljivi žarki niso bili že dovolj, ga je prijelo še na malo potrebo. Tako mu ni preostalo drugega kakor, da se za trenutek ustavi in sprazni mehur. Ravno je uspešno zalival neko drevo, ko so se nenadoma tla zatresla kakor, da bi nekje v bližini padla bomba. Še skozi melodične ritme se je zaslišalo ušesa parajoče trganje kovine. Mar so oživeli moji spomini o vojni? V trenutku je bila prej začrtana pot spremenjena in tek usmerjen proti neznani stvari. Z vsakim premikom stopala je skozi žile lovca na glave divjal večji adrenalin. Nad drevesi se je že pričel valiti črni dim, ki je pomagal Mando'adu. Prve konci polomljenih dreves so se že lahko videli in ni minilo dolgo, ko se je Zakkeg znašel na prizorišču. Vsepovsod je ležala zvita kovina, da je bilo več kakor očitno, da gre za strmoglavljeno ladjo. Najverjetneje so kakšne tihotapce sestrelili, ko so se hoteli pritihotapiti na Onderon. Počasi je zakorakal med razbitine z spuščenim orožjem, čeravno je bil v resnici še vedno pripravljen na vse mogoče. Kajti kdo ve, morebitni preživeli kriminalci bi ga lahko še kje zamenjali za vojaka in ga ustrelil. Na tleh se je poznala široki predel razkrite zemlje, po kateri je strmoglavljena stvar rila. Ogenj je prasketal v bližini in oblizoval kovino, toda do rastlinja ni mogel seči ter povzročiti požara. Nenadoma so oči skozi zeleni vizir ugledale nekaj, kar je bilo mnogo preveč podobno telesu, da bi lahko šlo za zvit kos kovine ali kaj podobnega. Ponovno so se dvignile dlani in namerile orožje predse. Počasneje se je pričel Mandalorian približevati zagledanemu. Rjavi plašč je bil na nekaterih mestih raztrgan prav tako pa je zakrival telo, da bojevnik ni mogel razbrati ali je osebek še živ. Vendarle pa se ni želel približati zaradi morebitne nevarnosti. Raje je tako pobral kos kamenja v bližini in ga zalučal zraven neznanega bitja. Da vidim ali bo trznilo ali zaječalo. Karkoli. Črni in beli oklep je tako obmiroval, ko so oči skozi zeleno steklo opazovale. Toda že majhen vetrič je razkril, da je šlo samo za kos oblačila. Misleč, da je posadka zgorela ali jo je odneslo kam drugam se je tako napotil stran. Nič dragocenega ni bilo namreč mogoče najti tukaj in je z nadaljnim pregledomamo zapravljal čas. Rahlo razočaran se je tako namenil po potki, ki se je nahajala v bližini neznani usodi nasproti.

Skočil je pokonci in če se ne bi v zadnjem trenutku umaknila, bi se najbrž zaletel vanjo s čelom. Iz njenih ust se je izvil nagajiv zvok in pokrila si je usta z njegovim plaščem, da bi prikrila vražji nasmešek, ki se je pojavil na njenem obrazu. Ko se je zbral in ugotovil, da je bila samo ona, se je njegov obraz sprostil in mirno je stopil k njej. Dvignila je glavo ravno toliko, da sta si zrla iz oči v oči. Njegove so bile modre, temne kot večerno nebo in obrobljene s srebrnkastim odtenkom, zaradi katerega so bile videti kar nekoliko zasanjane. Njegovo razpoloženje je za hip postalo vroče in Siyo je pričakujoče zamežikala. Dobro je poznala vzdušje, ki je kar naenkrat nastalo med njima. In premaknil se je bližje....

...in jo požgečkal! Ogorčeno a hkrati navdušeno je kriknila in planila naprej proti njemu, z razprtimi rokami. V njegovem oklepu je bilo sicer zelo malo šibkih točk, toda plošče so pokrivale le njegov prsni koš in hrbet, strani trebuha pa je imel izpostavljene in Siyo je to takoj izkoristila. Kaj hitro ji je vrnil za čisto vsak dotik in po nekaj razigranih korakih je padel nazaj na stol in jo potegnil za sabo, da je pristala na njem. Hitro je zakopala dlani pod njegove lase da bi preizkusila, če je bil žgečkljiv okoli vratu, ko se je oglasil alarm. Nekam razočarano je pustila Raphaelu, da se je sklonil mimo nje in izključil avtopilota, toda njene ustnice so bile užaljeno našobljene.

Vstala je, da bi se odpravila nazaj v centralni prostor, ko se je na radiu oglasilo opozorilo. Še preden bi lahko Raphael ali ona odreagirala, se je ladja divje nagnila ob tem, ko jo je zadel prvi od izstrelkov. Siyo je zgrabila za najbližji sedež in se s tem rešila padca, toda strah jo je skoraj popolnoma ohromil in vse, kar je lahko naredila, je bilo to, da je zaklicala: "Si v redu? Zadeli so nas!" Oh, ko bi lahko bila še bolj očitna... Raphael je živčno skušal ustaviti streljanje, toda kdorkoli že jim je javil, da jih bodo sestrelili, očitno ni imel prižganih zvočnikov. Ladja se je ponovno stresla in nagnila, ko so prileteli v atmosfero Dxuna in iz Siyinega grla se je izvil krik, pa naj ga je še tako močno skupšala zadržati. Vedno novi udarci so jo potisnili v sveto prepričanje, da bo umrla - in to že drugič v istem dnevu!

Okoli pasu je začutila Raphaelov močni prijem in oklenila se ga je z rokami in nogami, kakor je pač zmogla. Zmanjkalo je tal pod njima in naenkrat sta padala skozi soparni, težki zrak, okoli njiju pa ni več švigala razkosana ladja, pač pa drevesa in ovijalke. Raphael ji je nekaj zaklical in čeprav ga ni dobro slišala, se je uspela toliko zbrati, da je videla, da se z divjo hitrostjo približujeta trčenju. Raf jo je odrinil in kar naenkrat je ostala sama v zraku, ter poletela naprej, naravnost v drevo in refleksno se je zvila v klobčič in si z rokami pokrila obraz, ter pričakovala udarec, ko se je plašč, v katerega je bila še vedno ovita, sunkovito zapletel v vejevje in jo potegnil nazaj tik preden bi treščila. Nekajkrat se je zagugala, in njeno srce je utripalo hitreje kot čreda podivjanih kinrathov. Obvisela je na drevesu in ni si upala niti dihati, da se ne bi slučajno izkazalo, da je bila veja, ki jo je obdržala pri življenju, preveč obremenjena ali zlomljena.

Toda nekaj trenutkov kasneje, ko si je končno drznila odpreti oči, se je nad njo razlegel strašljiv pokajož zvok in previdno se je oprijela plašča in se začela vleči iz njega, da bi jo čimmanj oviral, ko bi iskala drugo oporo. Uspelo ji je rešiti roko in nogi, odrinila se je naprej, da bi se lahko dvignila proti vejevju, ko se je plašč kar naenkrat strgal iz vej in je z vso silo priletela na tla... ki so se nahajala le nekaj centimetrov pod njo. Brez sape in komaj pri sebi od strahu se je skobacala s tal in se razgledala okoli. Nekaj metrov stran je zagledala modro lesketanje, ter zgrabila plašč in stekla v smer, kjer je očitno strmoglavil Raf. Njene noge so se spotikale ob kamenje in gosto podrast, toda bilo ji je vseeno. Raphael ji je že drugič rešil življenje in če je bila kakršnakoli možnost, da je bil še živ, se je morala prepričati.

Padla je na kolena v gosto travo, kjer je ležal in začela pregledovati njegove poškodbe. Bil je popraskan in videti je bilo, da si je zvil ali zlomil roko, toda na srečo je njegov oklep preprečil kakšne hujše poškodbe trupa. Previdno ga je pobožala po laseh, da bi videla, če se je udaril v glavo in ko je ugotovila, da se ni, ji je silno odleglo. Pokrila ga je z njegovim plaščem in mu na lice pritisnila poljubček. Praska, ki jo je dobil na Korribanu, je že zdavnaj izginila, tako da se je očitno res hitro zdravil. Za vsak slučaj je previdno premaknila njegovo poškodovano roko v pravilen položaj, da se ne bi njegova poškodba slabo zacelila, potem pa mu je glavo podložila z nekaj mehkimi listi divjega drevesa, ki je raslo v bližini in je bilo na otip prijetno in nenevarno. Potem ga je previdno potrepljala po licu in ga poklicala po imenu.

"Ampak mojster, mar ni naloga Jedijev ravno ta, da varujejo nedolžne, pomagajo v stiski in se aktivno udejanjajo v zunanjem svetu?" Mladenič črnih las je sedel na mehki preprogi znotraj velikega prostora, v katerega so skozi zgornja okna prihajali sončni žarki. Nasproti njega je stal jedijski mojster v standarni rjavi tuniki in zamišljeno zrl v mladeniča. "Udejanjanje v zunanjem svetu je zgolj del naloge, ki je v domeni Jedijev. Res je, tam aktivno delujejo, tam uresničujejo vse tisto, kar učijo v templju, a ne smeš pozabiti, da Jediji niso zaletav in nepremišljen red, pač pa vsako odločitev, pa naj je še tako majhna, temeljito premislijo. Vsaka stvar, vsak dogodek ima neskočno rešitev in če se vanje poženemo brez kakršnegakoli razmislega, lahko storimo usodno napako." Mladenič je nekoliko vzvišeno prhnil in se presedel. "Govorite ravno tako filozofsko, kot mojstrica Kreia. Ampak potem mi povejte, kaj bi storili, če bi nenadoma izbruhnila vojna, planeti bi izginjali pod ognjem napadalcev, žrtev bi bilo neskončno in nikjer nikogar, ki jih zaustavi. Bi vi še kar mirno meditirali na varnem v templju, medtem ko bi zunaj umirali nedolžni, ki jih MORAMO zaščititi?" Varanovo strogo obličje je za trenutek postalo zmedeno, a ta zmedenost je že naslednji hip izginila in na njegov obraz se je vrnil značilen izraz zamišljenosti. "Ne bi mirovali, ukrepali bi, a še enkrat poudarjam, da bi ukrepali premišljeno Revan.
Morda je tja priletel preostanek plovila. Najbolje bo, da se prepričam, ali sta še živa. Toda kje sploh sem? Ta džungla, ta vlaga, ta zrak.

Nenadoma je glasno počilo, celoten prostor je streslo in Varan se je tisti hip zavedel, da se ne nahaja v eni izmed soban jedijskega templja, pač pa znotraj majhne vesoljske ladje. Meditacija ga je odnesla v zgodovino, zgodovina pa v spomine in tako je bil ves čas umsko odsoten od svojega telesa. Šele pok in udarec v steno majhne kamrice ga je prebudil. Počasi se je vzdignil in si otipal razboljeno mesto desne roke, ko je ponovno počilo. Kaj se dogaja? Mislil je odkorakati do pilotske kabine, a ko je odprl vrata, je vesoljsko plovilo stresel strašen trušč, razpolovila se je na dvoje in zadnji del, kjer je bil tudi Varan, je treščil ob velik klif, ki se je razprostiral nad kraterjem silnih velikost. Trk ob gozdnata tla je bil tako silovit, da je jedijskega mojstra vrglo iz plovila, a hkrati je to bila njegova rešitev, saj je nemalo zatem preostanek plovila treščil ob kup kamenja in izbruhnil v plamene.
Starčevo telo je vrglo v mehko travo, a udarec ob stiku s tlemi je vendarle bil zelo silen.
Za trenutek se je Varanu stemnilo pred očmi in za nekaj trenutkov se ni zavedal okolice. Tedaj pa je začela naraščati bolečina v njegovi levi roki, s katero je treščil ob tla. Počasi se je vzdignil na noge in se ozrl po okolici. Obdajala ga je gosta džungla, vsepovsod so se razprostirala visoka drevesa, podrast iz grmičevja pa je bila tako gosta, da se globlje v gozd sploh ni videlo. Na drugi strani se je gozd nenadoma spustil v silen krater, ki je v premeru meril mnogo milj in prav na njegovem robu, je stal kup kamenja, ob katero je treščil preostanek ladje, ki je zdaj gorel in izginjal v pozabo.
"Le kaj se je zgodilo z Raphaelom in dekletom?" se je vprašal Jedi in s počasnimi koraki stopil do roba prepada. Krater je bil globok, silno globok, a kljub vsemu poraščen z drevjem in v daljavi je Varan razločil temni dim, ki se je vzdigoval izmed dreves.
Morda je tja priletel preostanek ladje. Najbolje bo, da si poiščem pot in pregledam, ali sta preživela. Toda kakšen kraj je to? Ta džungla, ta silna moč življenja, ta vlaga... Da, to bi lahko bil prav Dxun. Usoda je res nenavadna. Varan je moral zaječati, saj je v levici začutil močno bolečino, toda kljub vsemu jo je lahko premikal. Številne praske je imel tudi na obrazu, kajti priletel je v grm, a vse bolečine so mu predstavljale najmanjši problem. Bistveno je bilo, da se dokoplje do naslednje sledi Revana, to pa lahko stori le preko Raphaela, saj je slednjemu Dxun neprimerno bolj domač, kakor je njemu samemu. O Dxunu je vedel silno malo, nikdar se ni pretirano zanimal zanj in zdaj ga je to jezilo. Morda pa mi uspe najti koga drugega. Ta planet poseljujejo Mandaloriani, ki so se nekdaj borili zoper Revana, a kasneje so ga mnogi častili in globoko spoštovali. Tudi oni bi mi lahko pomagali in pot do njih se utegne izkazati za precej lažjo, kot spuščanje v krater.

Varan se je naposled odpravil v samo notranjost džungle, saj mu drugega ni preostalo in tako se je počasi prebijal naprej, si s svetlobnim mečem odstiral pot, dokler naposled ni prišel do nekakšne potke, ki je pričala o znakih inteligentnega življenja. Po zraku so frčele muhe in druge neprijetne žuželke, medtem ko so po tleh hodile tudi precej večje in nevarnejše živali. Še zlasti slednje so predstavljale največjo nevarnost in Varan je moral paziti, če je v neposredni bližini zaznal silno energijo. Nekajkrat se mu je prav to zgodilo, a njegov prižgan svetlobni meč je odgnal vsakega napadalca, ki se mu je približal.
Ko je hodil že precej dolgo in se je teren začel počasi spuščati, zrak pa se je stemnil, se mu je znova zazdelo, da se mu vse bolj bliža izvor silne energije. Ta "izvor" se mu je bližal ravno po potki, po kateri je prodiral in hipoma je na plan privlekel svetlobni meč, ter ga prižgal. A ob tem kar je ugledal, je meč spustil in modri curek svetlobe je izginil v njegovem ročaju. "Pozdravljen Mandalorian. Mar moje oči vidijo prav in vaše pleme še zmerom tepta površino te lune? Revanovo zmagoslavje potemtakem le ni bilo tako popolno, kot so se nekateri nadejali." Starčeve besede so zvenele mirno, sam pa si je meč v tem času že pospravil za pas, saj ga tukaj ne bo potreboval. Sreča se mu je končno nasmehnila, kajti to kar je iskal, je prišlo do njega. Za Raphaela ga ni skrbelo, mladenič je imel več življenj, kot je bilo videti in starec je bil prepričan, da je preživel. Tako se bosta prej ali slej spet srečala, saj je oba gnala ista želja. Najbolj nenavadno je bilo, da Jedijeva oblačila ob pristanku niso prejela nobene bistvene poškodbe in so tako bila še naprej iz enega kosa. Ko je Varan nagovoril Mandaloriana, je imel preko glave ponovno poveznjeno oglavnico, tako da je ta videl le del njegovega obraza.

Že ko se ga je prvič dotaknila je postal bolj priseben. Navsezadnje je na njegovo mentalno stanje vplivala le gola bolečina, in ta je počasi pojenjala. Njen poljub, čeravno le nedolžen dotik ustnic na lice, je skozi njegovo telo poslal impulze veselja. Ko mu je premestila bolečo roko je tiho zastokal, saj je bil vsakršen premik boleč. A bil je že dovolj priseben, da je vedel da je bilo to nujno. Slaba stran pospešene regeneracije je bila med drugim tudi ta, da je bilo bistveno manj časa da si naravnal zlomljeno kost, sicer se je lahko zacelila prehitro in narobe, kar je pomenilo da bi jo bilo potrebno ponovno zlomiti in naravnati da bi bila spet normalna. Ravno ko ga je Siyo poklicala, je zbral dovolj energije da je odprl oči.
"Hvala ti," so bile njegove prve besede. S tem je mislil predvsem na sedaj naravnano roko. Spravil se je v sedeči položaj in pazljivo držal levico z desnico.
"Nekako mi boš morala imobilizirati roko, sicer bom le nekoristna prtljaga. Potem morava pa najti hrano in zavetje, preden se lotiva iskat Varana ali karkoli drugega," ji je dejal. Načeloma bi poskušal s pomočjo Sile privesti k sebi nekaj palic in jih na isti način tudi ovil okrog svoje roke, vendar je bila bolečina še vedno dovolj močna da se je stežka zares zbral, če bi bil nepazljiv pa bi si lahko kakšno od palic zaril v roko.
"Ne pozabi imeti orožja pripravljenega. Na tej luni je ogromno krvoločnih plenilcev. In prosim pohiti, roka se mi bo kmalu začela celiti in dokler traja proces mora biti popolnoma naravnost. Žal zaradi zveri ne moreva ostati celo uro ali dve na istem mestu in čakati, tako da nujno potrebujem opornico."
Prisilil se je da je vstal, še vedno držeč ranjeno roko pod istim kotom kot prej. Kako ga je nerviralo da je bil tako nekoristen! Nato se je spomnil da to ni bilo čisto res, in zaprl je oči ter segel z umom navzen, da bi se prepričal da v bližini ni bilo ničesar kar bi ju hotelo napasti iz zasede. Večinoma so bile le neškodljive živalce. Nekaj minut stran proti severu se je nahajala majhna skupina cannockov, a Raphael je vedel da so ti prej bežali kot se borili, vsaj dokler nisi predstavljal prelahkega plena ali pa neizbežne grožnje. Še malo dlje na severozahodu je dremal par Malraasov. Te beštije so bile že bolj nevarne in so načeloma napadle karkoli kar jih ni močno prekašalo po velikosti ali številu.
Oboje je povedal Siyo, tako da ta ne bi odvandrala preblizu živalim. Nato ji je podal Sithovski žaromeč iz grobnice, rekoč;
"Če ne najdeš nobene primerne palica na tleh, bo najbolje da jo odrežeš. Bolje to kot da greš predaleč. Tale rdeč gumb je glavno stikalo, z njim prižgeš in ugasneš rezilo."
Nato je utihnil in se umiril. Dokler se rana ni zacelila je bilo bolje da je ostal čim bolj nepremičen...

Potka se je vedno bolj dvigala, ko je Mandalorian z vsakim korakom napredoval višje. Sedaj puške ni držal v rokah zaradi nostalgije temveč zaradi varnosti pred zvermi, ki bi jih ves ta hrup lahko privadil ali morebitnimi preživelimi člani posadke. Vendarle pa lovca na glave ni to toliko oviralo, da ne bi ponovno zaigrala glasba v njegovi čeladi. Nenadno pomanjkanje svetlobe, za katero je bil kriv velik oblak, je premamil Zakkegove oči proti nebu. Še dež bo kje padal. No, se bo vsaj ogenj pogasil. Ko je ponovno spuščal pogled je v daljavi uzrl nekakšno premikanje. V trenutku je bilo orožje prislonjeno na ramo in merek na tarči. Medtem je na drugem koncu tudi neznani osebek privlekel na plan svoje orožje. Tujcu bližnjo okolico je iznenada zalila modra svetloba, ko se je prižgal svetlobni meč. Od presenečenja, da ima nasproti Jedija, je Epicanthix povesil orožje. V misli se mu je zrinilo prvo srečanje s temi goljufivimi bojevniki, ki so bili brez svojega hokusa pokusa in laserskih mečev nemočni. V resnici si še naziva bojevniki niso zaslužili. Šele človeški glas ga je predramil, ko je izzivalni ton trčil ob bobniče. 'Pozdravljen Mandalorian. Mar moje oči vidijo prav in vaše pleme še zmerom tepta površino te lune? Revanovo zmagoslavje potemtakem le ni bilo tako popolno, kot so se nekateri nadejali.' Svojo žarečo palico je medtem že ugasnil in pospravil nazaj za pas. Napaka. Dlani osebka v črno-belem oklepu so se namreč ponovno dvignile in pomerile v nasprotnika. Toda ni časti in izziva, če napadem ter pobijem od nesreče zdelanega sovražnika. Kako drugače kakor z strmoglavljenim prevoznim sredstvom bi namreč prišel na Dxun? Globok in glasen glas je prišel od Mando'ada. "Ne pripadam klanu. Oglavnico dol, roke v zrak in se predstavi. Ne poskušaj pa z vašo Silo, saj poznam take trike." Še zmeraj je imel puško uperjeno v neznanca. Med govorom se je prst počasi premaknil na sprožilec, pripravljen na vse. Že nenadni premik bi proti osebku v rjavem plašču poslal kar nekaj izstrelkov … … in ni rancor, da ne bi kateri zadel cilja, saj neprižganega in pritrjenega meča vendarle ne bi mogel tako hitro pripraviti za odboj.
Oblak se je medtem premaknil naprej in ponovno prepustil na površje žarke svetlobe, ki so se trudili na vsak način prodreti skozi goste krošnje.

Mogočen oklep, silno orožje, predvsem pa velikanska pojava, so dali Varanu vedeti, da pred njim stoji pravi Mandalorian, eden izmed klana, čigar zgodovina je obarvana z osvajanji, bitkami. predvsem pa silnim ponosom. Čeravno starec še nikdar ni naletel nanje, pa je o njih slišal marsikaj in kdor jih je podcenjeval, je bil bodisi neumen ali pa slep.
Brez kakršnekoli besede je Jedi z rokami segel po oglavnici in si jo spustil z glave, da je razkril svoj starikav obraz, poln gub in bele lase.
"Ne skrbi, ne bom se niti premaknil. Domnevam, da si po mojem prižganem svetlobnem meču že uganil, da pripadam jedijskemu redu in potemtakem se nisi zmotil. Imenujem pa se Varan Umdar, če ti to kaj pomaga. S prijateljema smo potovali na Dxun, ko so naše plovilo zadele rakete iz Onderona in tako smo žalostno treščili na površje te gozdnate lune. Kaj je se zgodilo z njima, mi ni znano, a srčno upam, da še živita."
Prizor je bil videti sila nenavaden za mimoidočega opazovalca, sredi džungle sta si nasproti stala velik bojevnik v oklepu, ki je s puško meril v precej manjšega starca, katerega roke so bile usmerjene v zrak, a njegov obraz je ostajal povsem miren in spokojen. Bolečina v starčevih rokah se je spet stopnjevala, ko je z rokama molel v zrak, zato ju je nenadoma moral spustili in globoko zavzdihniti. "Oprosti mi, če rok ne morem stalno moleti v zrak, toda pri padcu sem doživel hud udarec vanje in zelo me bolijo." Kajpada bolečina ni bila tako huda, kot je morebiti izpadlo, toda vselej je bilo pametno, če si se pokazal šibkejšega, kot si v resnici bil. Mandaloriana Varan ni poznal, a v nekaj je bil prepričan, slednji ga ne bo ustrelil, če bo starec ravnal tako, kot mu je ukazano. Naj je šlo še za tako besnega Mandaloriana, v njih je bilo preveč časti in ponosa, da bi ubili človeka, ki komajda stoji na nogah. A v vsaki slabi stvari je bilo nekaj dobrega in tako je bilo tudi v tem primeru. Varanu družba kajpada ni ugajala, toda Mandalorian je posedoval veliko znanja o tej luni in tako bi mu jo lahko kdaj morebiti celo razkril.

Siyo se je olajšano nasmehnila, ko se je Raphael prebudil iz nezavesti in jo ogovoril. Je bila pač praktično dekle in preprosto je bilo veliko bolje, da je bil njen spremljevalec kolikor toliko pri sebi, kot pa da bi ga morala nezavestnega stražiti ali vlačiti naokoli. No, pa tudi nekaj prav simpatičnega je bilo na njem. pozorno je prisluhnila njegovim navodilom kako najti material, da bi imobilizirala njegovo roko in ko ji je podal žaromeč, ga je z razširjenimi očmi sprejela. Je bil resen? Žaromeči so bili vendar področje Jedijev in Sithov in ostali naj ne bi imeli dovolj hitrih refleksov, da bi bilo zmožni uporabljati to orožje. Toda dokler meča ne bi uporabljala v boju ampak samo kot orodje...

"Ne bom šla daleč, ne skrbi," mu je zagotovila in ga potrepljala po nepoškodovani rami. Skočila je na noge in si popravila korzet, ki je v njenem polsedečem položaju zdrsnil nekoliko navzgor. Potem je pomahala Rafu in previdno stopila do najbližjih dreves. Na tleh je našla komaj kakšno vejico, kar pa je bilo bolj podobno opornicam je bilo trhlo ali pa grčasto. Ko je zakorakala že nekaj metrov naprej med drevesa, je končno spoznala, da bo res morala uporabiti žaromeč.

Globoko je vdihnila in si ogledala ročaj, okrašen z črnimi vijugami. Ugotovila je, v katerem delu se je nahajal kristal in kje je bil gumb za vklop, toda za vsak slučaj je meč vseeno podržala precej daleč stran od sebe, da ne bi ponesreči sprožila rezila v napačno smer. Pritisnila je na gumb in z glasnim švistom se je iz ročaja pognal laserski žarek srebrnkaste barve. Tako je bila osupla nad vročino in močjo žarka, da je v istem trenutku trznila in izpustila ročaj, tako da je meč poletel na tla in z rezilom oplazil njen škorenj. Odskočila je ob pekoči bolečini in hitro umaknila prežgano plastiko stran od svoje kože, toda na njeni nogi se je zdaj jasno poznala ožganina, dolga kakšnih deset centimetrov in zelo ironično oblikovana v črko S. Glasno je zaklela v huttskem jeziku in nekaj minut samo trmasto opazovala ročaj žaromeča, ki se je po tem, ko se je parkrat odbil od tal, ugasnil in obležal sredi listja.

Ugriznila se je v ustnico. Bolečina na njeni nogi je počasi pojenjala, toda Raf jo je opozoril na to, da ne sme predolgo čakati preden mu imobilizira roko, zato je stisnila zobe, pobrala žaromeč in ga ponovno prižgala. Tokrat je vedela, kaj pričakovati. Lasersko rezilo se je pognalo iz konca ročaja in previdno je zamahnila z njim proti eni od vej najbližjega drevesa. Žaromeč je zarezal v deblo kakor da bi s toplim nožem rezala maslo in po parih potezah ji je uspelo narezati nekaj kolikor toliko ravnih dilic. Ugasnila je žaromeč in pobrala lesene dilice, potem pa previdno odšepala nazaj proti Raphaelu. Ko je prišla do njega, je bolečina v njeni nogi že skoraj čisto popustila in posvetila se je imobilizaciji njegove roke.

"Ne jamraj... tole bo malo bolelo... tako, opravljeno!" je rekla, ponosno, da je opravila tako dobro. Dilice je zelo uspešno pritrdila na njegovo roko s trakovi blaga, ki so se ob padcu odtrgali z njegovega plašča. Poleg tega se je dobro prepričala, da je njegovo roko naravnala, tako da ne bi smel imeti kakšnih težav pri celjenju.

Varan Umdar. je premleval ime neznanca v svoji glavi Mandalorian. Ne, vsekakor na njega ni razpisana nikakršna nagrada. Spoznanje, da torej o njem ne more izvedeti ničesar iz morebitne razpisane tiralice, je nekoliko sprostilo Epicanthixova ramena, čeravno je puška še vedno ostala namerjena v starca. Niti oči skozi vezir niso prepoznale obraznih potez ako bi mu bitje lagalo, kar je bojevnika dokončno prepričalo, da je spustil orožje. Sicer je ostal na isti razdalji kakor poprej, toda merek sedaj ni bil več usmerjen v rjavi plašč odeto postavo. Opazoval je predstavnika nasprotne strani iz vojne, ko je razlagal o posledicah nesreče, ki naj bi jo doživel s prijatelji. Zavedal se je tveganja, ki ga je spremljal poskus vstopa na Onderon čeravno ni poznal njihovega razloga. Toda … morda bi mi lahko pomagali priti tja. Iznenada se je težki črno-beli oklep premaknil bližje. Dlani so ponovno dvignile puško ter jo namestile na hrbet. Lovec na glave je stopil bližje preživelemu iz strmoglavljenja , dokler ni stal povsem ob njemu. Čelada se je morala usmeriti proti tlom, da je pogled lahko skozi obarvano ogledalce opazoval tako imenovanega Varana. Brez vprašanja, ali sme ali ne, je Mando'ad pograbil rob rjavega oblačila ter ga toliko dvignil, da so se razkrile ostarele roke. Pretipal je ne nekaterih mestih modrikasto kožo preden ga je izpustil iz svojega prijema. "Nič ni polomljeno. Modrice se pa bodo s časom zacelile." Ponovno je stopil korak stran in se naslonil na manjšo skalo, ki se je nahajala tamkaj. Ker Zakkeg ni bil ravno človek govoričenja tudi novih besed ni izrekal ravno v izobilju. "Kako misliš priti na Onderon?"

Stoje je opazoval, kako je dekle prvič v življenju prižgalo žaromeč v lastnih rokah. Zaznal je njeno presenečenje, nato pa hiter blisk bolečine, ki mu je sledil rdeči val jeze. Hotel je skočiti k njej in jo posvariti, a tako ne bi storil drugega kot si pretegnil zlomljeno roko, Siyo pa si ne bi nič manj ranila noge. Imela je srečo, da jo je oplazil le rob meča, in še tega je ublažil škorenj. Če bi meč spustila malo nižje, bi imela za vedno razmesarjeno nogo. Tedaj pa se je zavedel barve rezila.
Bela!? Ne, *srebrna!* Rezilo je srebrno! je pomislil zaprepadeno. Ampak srebrni kristali so bili izjemno redki, vsaj odkar je bil Ossus uničen. Raphael je lahko le ugibal, zakaj bi kateri od Sith Mojstrov tisto-letnemu vajencu za nagrado po uspešno opravljenem končnem preizkusu naklonil tako redkost. Morda je bil ta vajenec posebej privilegiran, pa mu je spodletelo na poti? Ali pa je morda ta meč nekoč pripadal kakšnemu pomembnežu, pa ga je kateri od Sithov skril tja?
A ni mogel kaj dosti razmišljati naprej, saj mu je tok misli prekinil sunek bolečine, ki je bil posledica Siyinega obvezovanja njegove roke. Stisnil je zobe, in njegove ustnice so se spačile v izraz bolečine, a iz sebe ni izpustil zvoka. Naposled je končala, in bolečina je otopela. Okrog nadlakti je imel sedaj obroč iz paličk, povezan s kosi njegovega ogrinjala, okrog ramena in podlakti pa mu jo je na mestu držala opornica istega izvora.
Zahvalil se je Siyo, nato pa se brez besed sklonil k njeni poškodovani nogi. Iztegnil je desnico, ki sedaj ni več potrebovala podpirati levice, proti njenemu stopalu in nanj nežno položil dlan. Zbral se je in skozenj je stekla Sila v svoji najčistejši, najbolj nedolžni in najbolj koristni obliki. Čez nekaj trenutkov je odmaknil dlan, in na Siyinem nartu je od hude ožganine ostala le ozka, bela vijuga v obliki črke S.
"Oprosti, ampak zgleda da ti bo ostala brazgotina. Žal sem se te veščine naučil le toliko, da sem lahko rešil druge pred smrtjo zaradi prehudih ran, nikoli pa je nisem do potankosti obvladal. Kot si opazila, v mojem primeru večinoma ni potrebna," je dejal in se opravičljivo nasmehnil.
Ravno je hotel še nekaj reči, ko se je izza drevesa na drugi strani jase pokazal velik cannock. Očitno je bilo da ju je opazil, in presodil da sta ranjena in posledično šibek plen. Začel je teči proti njima, vendar tudi zaradi svoje velikosti ni bil pretirano hiter. Raphael se je zavedal, da je porabil velik del energije za to da je ozdravil Siyo, preostalo pa je potreboval za lastno okrevanje, in tako uporaba Sile za napad ne bi bila najpametnejša odločitev, če bi se boril z mečem pa bi si verjetno premaknil roko. Pokimal je Zeltronki ob sebi in ji dejal;
"Najšibkejše kosti imajo med očmi, naravnost nad gobcem in malo pod čelom."

"Še dobro" je z vidnim olajšanjem odvrnil Varan, ko so mu močne roke Mandaloriana pregledale njegove. Začuda ga bojevnikov prijem ni prav nič zabolel in pri tem si ni mogel kaj, da se ne bi vprašal, kako je to mogoče. Očitno je bilo, da se je Mandalorian spoznal na zdravljenje, saj obolele roke ni prijel na mestih, kjer je bolela, prav tako pa je bil kljub robustnim rokam silno previden.
Jedijski mojster se ga ni prav nič bal, v njem kljub besu in agresiji ni čutil prisotnosti temne strani, ki je bila tako značilna za Sithe. Ko je bil hiter pregled na njem opravljen, si je Varan popravil svoje oblačilo in prisluhnil bojevnikovim redkim besedam.
"Na Onderon? Moj cilj ni bil nikoli Onderon, pač pa ta luna, na kateri sem pristal. Ironično pri vsem skupaj je, da sem na cilj res dospel, a z njega ne morem naprej." Ozrl se je po okolici, saj se mu je zazdelo, kot da bi začutil primikanje neke energije, a očitno je šlo zgolj za nenevarno žival, ki se je potikala po bližnji okolici.
"In kaj misliš storiti z menoj Mandalorian? Me misliš ubiti, ali pustiti živeti? Če me pustiš pri življenju, bom naprej poskušal najti sled iz preteklosti, ki me je prignala semkaj, potem pa si poiščem še vozilo, ki me bo spravilo na Onderon. Če ga kdorkoli ima, so to vaši klani, saj oni predstavljajo edina inteligentna bitja te lune, če se ne motim."
Jedijski mojster je utihnil, saj se je spomnil Raphaela in Siye. Kljub nesoglasjem in prepiranju, se je nanju navezal in upal je, da sta oba preživela, saj sta obetala marsikaj. V fantu je bila Sila močna, tako svetla, kakor temna, v dekletu pa je bil tudi prisoten pridih nečesa, kar je spominjalo na Silo. Z morebitnim urjenjem bi se lahko razvila v veliko jedijsko bojevnico, saj je bila previdna, le nekoliko preveč trmasta.

Za barvnim vezirjem se je ena izmed obrvi dvignila, ko je Jedi razkril, da je bil v resnici namenjen na Dxun in ne na Onderon. Le zakaj bi potlej poskušal pristati tamkaj? Čudni so tile vihtilci svetlobnih mečev. Toda misli ni glasno izrekel temveč jih je raje zadržal zase. Sledeče besede, ki so delovale že skorajda prestrašeno, pa so Zakkega vendarle spravile v glasen in iskren smeh. Prav tako si ni mogel pomagati, da ne bi Varanovih skrbi o svojem življenju komentiral. "In zakaj bi te ubil?" Nadaljevanje stavka pa ga je vendarle spravilo nazaj v resno voljo, ko je privrženec svetle strani Sile omenil Mandaloriane tega džungelskega planeta. Čeravno ga namreč ni bilo med temi drevesi že celo večnost je še dobro vedel, da so bojevniki najprej streljali na neznance ter se šele nato ukvarjali z njihovimi nameni. Ideja je tako kmalu kanila v misli Epicanthix, ki ni omahoval svoje zamisli izraziti tudi glasno. "Povej o čem govoriš in pomagal ti bom to poiskati. Toda v zameno grem s teboj ali z vami, kakorkoli pač že, na Onderon." Brez dopuščanja ugovarjanja je lovec na glave prepletel prste, da so členki glasno počili. Samozavestno kakor nekdo, ki se ogreva za lov, je nato ponovno poprijel za puško in jo pripravil. "Torej … Jedi?"

Varan si ni mogel pomagati, da se ne bi skromno nasmehnil. V tem bojevniku le ni bilo toliko agresije in sovraštva, kakor je bilo prvotno videti. Živalski instinkt, ki je bil v njem razvit, je bil kakopak naravna obramba v tem svetu, polnem plenilcev in drugih naravnih in manj naravnih sovražnikov. A Onderon? Kaj neki je Mandaloriana vleklo na planet, kjer so bili silno osovraženi? Prav tam se je namreč začel njihov križarski pohod, a čeravno so od tega minila že mnoga leta, je v ljudeh Onderona še zmeraj tlel ogenj hladu in odpora do bojevnikov v belo-črnih oklepih.
Mandalorian, še zlasti takšen, kot je stal pred Jedijem, bo na Onderonu kajpada vzbujal silno pozornost, zato se Varanu njegova odločitev ni zdela najbolj premišljena. Toda svoje misli je raje zadržal globko v sebi, saj se je v preteklosti že naučil, da vse, kar ti hodi po glavi, tudi ni pametno razdajati naokrog.
"Prav, povedal ti bom delček tiste uganke, ki mi je znana in me je privedla sem. A vedi, da je moje znanje morda napačno, saj nikjer nimam zagotovila, da tavam po pravilni poti." Varan je umolknil, kot da bi razmišljal, kako začeti s pripovedjo. "Zgodba je silno dolga in zdaj nimam ne energije in ne volje, da bi ti jo pravil v celoti, zato ti bom povedal zgolj to, kar je trenutno bistveno. Revan je po svojem zmagovitem pohodu proti tvojemu ljudstvu odtaval v Neznano vesolje in se vrnil kot Sith Lord. Tegobe Jedijske državljanske vojne niso nekaj, o čemer bom zdaj izgubljal besede, bistvena je njegova silna sprememba, ki ga je zajela dvakrat. Prvikrat, ko se je vrnil iz Neznanega in drugikrat, ko se je soočil s svojim nekdanjim učencem Malakom. Po tem dogodku, ko ga je Republika spet slavila kot velikega zmagovalca, je znova izginil v Neznano vesolje in moja želja je dvojna. Rad bi odkril, kaj ga je gnalo tja, predvsem pa, kaj tam biva, da ga je tako nenadno spreobrnilo. Revan je po svojem odhodu pustil sledi, ki pričajo o tem, a vsaka sled je na drugem planetu in ena se morebiti nahaja tukaj. Zdaj verjetno razumeš, zakaj sem prišel semkaj. Z Revanom sva bila v preteklosti povezana in ta vez je tista, ki me vleče za njim. Če se tod nahaja njegova sled, je to najverjetneje v kakšnem templju, saj dvomim, da bi bila kar sredi džungle." Ko je Jedi svojo pripoved izpeljal do konca, se je utrujeno naslonil na eno izmed debelih debel, ki so rastla tik ob poti in se zazrl proti tlom. Prav možno je bilo, da tod ne bo nobene sledi in da je bila vsa pot do Dxuna zaman, kajti ta gozdna luna ni bila kraj, ki bi bila tako zelo vezana na Revanovo usodo, kot sta bila naprimer Korriban ali Lehon. Slednji je bil tisti, ki je Revana predrugačil, ki mu je razodel silno orožje in tamkaj je bilo sigurno nekaj, a tod? Prehitro sojenje bi bilo vsekakor neumno, zato Jedi ni želel slepo ugibati, pač pa se je prepustil toku usode. Dan se je začel polagoma prevešati v večerni mrak, svetloba na nebu je pojenjavala in vsenaokrog so se oglasili živalski zvoki, ki jih podnevi ni bilo moč slišati. Džungla je bila kajpada vselej budna, tako podnevi, kakor ponoči.
"A zdaj mi ti povej nekaj Mandalorian. Je pametno, da obiščeš Onderon? Tamkajšnji prebivalci si še zmerom niso opomogli od vojne in če so streljali na nas, kako bodo potem sprejeli Mandaloriana? Morda bi bilo bolje, da se tega planeta na široko ognemo in poskusimo s kakšnim drugim, ki se nahaja blizu Onderonskega sistema." Jedijski mojster je počasi vstal in se pripravil, da bo z bojevnikom nadaljeval pot proti neznani usodi.

Z zanimanjem je Mandalorian poslušal pripoved Jedija o glavnem krivcu za njihov neuspeh v vojnah ter končni zmagi Republike. Kajti čeravno je Revan onemogočil prevlado njegovih sodrugov, je Zakkeg vseeno spoštoval tega genialnega taktika in močnega bojevnika. In poraz proti močnejšemu ni bilo nič sramotnega, če si se boril do zadnjega diha. Da pa se je nato nekdo odpravil raziskovat in potovati po sledeh Revana … no, nič nenavadnega ni bilo pri tem. Odobravajoče se je tako čelada premaknila v prikimavanje, ko je starec zaključil svoj govor. Velika postava se je obrnila in ter pomignila Varanu, da naj mu vendar sledi. Samozavestno je tako osebek v črno-belem oklepu zakorakal v goščavo.
Kar med hojo, ko je odrival veje ter utiral pot, je brez, da bi pogledal sogovorca, Mando'ad ponovno spregovoril. "Imaš prav in narobe. Kajti tvoj cilj se očitno res nahaja v templju, ki pa se nahaja sredi džungle." Nenadni ustavitvi premikanja je sledila tudi prekinitev govorjenja, ko se je lovec na glave ozrl proti sedaj že kar temnemu nebu. Svetlobe je bilo z vsakim padlim zrncem časa manj in vidljivost vedno slabša. Šele sedaj se je z obratom ponovno srečal iz oči v … no v vezir z spremljevalcem. Na vprašanje, ki mu ga je osebek zastavil poprej, je odgovoril šele sedaj, ko je minilo od pogovora s potke že kar nekaj časa. "Naj že prerastejo to. Jediji ste krivi, da nam Mandalorianom ni usepelo popolnoma premagati Republike takrat. Pa sem te zato napadel? Ne, kajti sprejeli smo, da smo naleteli na močnejšega nasprotnika, ki si je zmago bolj zaslužil. Padli smo, toda nismo se predali in še zmeraj živimo." Oglašanje nočnih živali, ki so se prebujale iz dnevnega počitka ter so se pripravljale na prvi pravi obrok svojega jedilnika, je za trenutek preglasilo besede. "A zdaj mi ti povej nekaj Jedi. Imaš možnost nočnega videnja?" Sam bi že preživel noč v divjini toda z starcem. Ne vem, to bo pa težje. Puško je prepustil levici ter z desnico segel k čeladi. Pritisk na skriti gumb je zadoščal, da se je slika prelevila iz dnevne opcije v nočni pogled. Še zadnji sončni žarek je namreč za naslednjih nekaj ur zapustil to stran Dxuna.

Pomig bojevnikove glave je Varanu dal vedeti, da se njuno skupno potovanje po Dxunu začenja in tako mu je sprva počasi, nato pa vse hitreje sledil. Stari Jedi si sploh ni predstavljal, koliko težav mu bo tovrstno prodiranje skozi džunglo povzročalo, a težav ni imel zgolj zaradi starosti in obolelih nog, pač pa predvsem zaradi neizkušenosti pri tovrstnem prodiranju, deloma pa tudi zaradi dolge obleke, ki se mu je zapletala med nizko grmičevje, da je rjav plašč na koncu krasila že lepa vrsta listov in majhnih trnov.
Dejstvo, da je Mandalorian stopal pred njim, mu je sicer nekoliko pomagalo, saj je njegovo težko telo pomendralo vse, kar je ležalo na njuni poti.
Varan mu med hojo ni omenjal težav, ki ga pestijo, pač pa je v tišini stopal za veliko postavo in obenem razmišljal, kaj jih čaka v templju. Zaenkrat ni niti vedel, za kakšen tempelj gre, kajti Dxun je silno slabo poznal, a zdelo se mu je, da je enkrat v davni preteklosti, ko je v arhivih jedijskega templja na Coruscantu preučeval grobnice Sith Lordov, med drugim prebral, da na tem planetu stoji tempelj Freedon Nadda. Če je to držalo in ga spomin ni varal, potemtakem je bila temna stran Sile tod izjemno močna, morda celo enako, kot v grobnicah Korribana. A Raphael in Siya sta se izkazala in premagala temoto Korribana. Potemtakem sta dovolj močna, da premagata tudi to temoto. A kaj je s tem Mandalorianom? V njem čutil veliko besa, veliko srda... Precej časa sta že hodila, ko je se je dokončno stemnilo in je pod gozdno odejo bilo mračno kot v rogu. Marsikje med drevjem si lahko opazil par svetlečih oči, ki je strašljivo zrl naravnost vate, vsenaokrog so se oglašali nenavadni živalski zvoki. Dxun je bil silno živ in če Jedi ne bi toliko časa prebil na Ithoru, bi se slabo počutil. Toda tudi tam je bilo tako, tudi tam je bilo ponoči silno živahno in Ithorijani so mu pravili, da narava nikoli ne spi. Oči in glasovi niso nevarni, so zgolj čuti in komuniciranje, ki je drugačno od našega, a zato prav nič nevarno.
Po dolgem času je vendarle Mandalorian spregovoril in Varan se je ustavil, da si za hip odpočije. Prejšnjih redkih besed, ki mu jih je namenil med hojo ni slišal, saj je bil preveč zatopljen v okolico, a zdaj se je spet zavedel svojega sodruga. "V enaki obliki kakor ti ne, a lahko bi rekli, da tudi v temi dobro vidim, da. Zame ne skrbi, predstavljaj si, da si sam in počni točno to, kar bi počel, če me ne bi bilo. Dovolj veliko breme je, da si pazljiv zase, zato si bremen drugih nikar ne nalagaj." Nekoliko zadihan jedijski mojster je zaprl oči in se osredotočil na Silo. Prizor, ki ga je uzrl, je bil naravnost presenetljiv. Vsenaokrog je uziral svetleče silhuete gozdnih živali, ki so ju opazovale in se le polagoma premikale naprej. Večinoma je šlo za majhne in bele točke, nekatere vmes pa so bile večje in nekoliko rdečkasto obarvane. Če bi kdo predstavljal nevarnost, bi to bile slednje, a Varana ni skrbelo, saj je vedel da bi prej, kot bi se znašle v njuni neposredni bližini, končale pod streli Mandaloriana. "Vesel pa bi bil, če se za hip ustaviva, kajti precej milj sva prehodila, moja kondicija pa ni ravno vrhunska. Domnevam, da bova jutri morala prehoditi še precejšnji del lune, da uzreva najin cilj."
Njegovi čuti so mu sporočali, da je ta kraj izjemno bogat z energijo življenja in najti konkretnega posameznika bi bilo enako, kot na Coruscantu ali Nar Shaadi najti tihotapca, ki se skriva.

Ko se je sklonil k njeni nogi in jo je dosegla njegova zdravilna moč, je kar vztrepetala. Še nikdar je ni nihče takole pozdravil, in občutek je bil izjemno nenavaden. Ščemeč, in skoraj nekoliko žgečkajoč. Ko je končal, poškodbe ni več čutila, pa čeprav je bilo še vedno opaziti ozki S, ki ji bo očitno ostal do konca življenja.

"Hvala. In ni problema, mislim... bojne brazgotine so lahko prav astralne, samo dobro zgodbo si moram izmisliti za zraven," se je nasmehnila. Preostanek njegovega ogrinjala mu je previdno položila okoli ramen, da bi ga nekoliko ogrela. Izgubil je kar veliko energije in na srečo je sama ostala dokaj nepoškodovana. Žaromeč je zataknila za njegov pas. Po eni strani se je na orožje kar navezala, toda še vedno ga ni znala dovolj uporabljati, da bi si zaupala in ga nosila sama.

Potem pa je zagledala zver, ki se je prebila iz goščavja in hitro spet zgrabila za ročaj žaromeča in ga potegnila z Rafovega pasu. Bivši vojak ni bil v stanju, da bi se bojeval, in to je očitno spoznal tudi sam, daj ji je na hitro zdrdral, kje naj poskusi udariti. Najšibkejše kosti imajo med očmi, naravnost nad gobcem in malo pod čelom. No, navodila so bila zelo jasna. Tisto, kar je bilo med očmi, je bilo res naravnost nad gobcem in poleg tega vsega se je točka nahajala tudi pod čelom - čudo prečudno, o čem je človek razmišljal, preden je napadel.

Lasersko rezilo se je sprožilo in Siyo je obotavljujoče zamahnila proti cannockovem gobcu z namenom, da bi ga prestrašila, ne poškodovala. Toda zver je bila očitno dovolj lačna, da je žareča palica ni zmotila in ko je z odprtim gobcem skušala napredovati v Siyino smer, je zeltronka sunila z žaromečem naprej in kakor prej v les, je tudi tokrat brez kakršnegakoli napora prebila svojo tarčo. Cannock je zacvilil v svojem poslednjem trenutku, potem pa se je zvrnil na tla in negibno obležal. Siyo je razburjeno zajela zrak.

"Nič čudnega, da ljudje neradi pridejo navzkriž z Jediji. Tile žaromeči so res od sile. Hah, od Sile," se je zasmejala in se rahlo naslonila na Rafovo poškodovano ramo - ter odskočila že naslednji trenutek, ko se je zavedla, kaj je storila. "Ojoj, oprosti!"

Čeravno je starec govoril eno, je njegovo telo kazalo drugače. Močan in samozavesten um ni namreč pomagal kaj veliko, če ti fizične zmožnosti niso dopuščale nadaljevanja. Ker pa Mandalorian ni želel na koncu še kje ostati v džungli z onemoglim sopotnikom, je bila nadaljna odločitev vodiča več kakor jasna. "Torej nadaljujeva ob prvih žarkih svetlobe novega dne. Pojdi spat." Brez nadaljnega besedičenja se je Zakkeg pognal na bližnje drevo ter se dokaj udobno namestil na eno izmed vej. Puško je trdno prijel v dlani, ko se je čelada počasi premikala ter opazovala bližnjo okolico. Iz trenutnega nahajališča je imel lovec na glave dober pregled nad dogajanjem v bližini, kar je vsakršno presenečenje in morebitni napad močno otežilo.
Prvi del noči je potekal dokaj mirno. Bitja naravnega ekosistema Dxuna so se nenehno oglašala, zdaj v smrtnih mukah, zdaj v medsebojnih pogovorih. Nekajkrat se je katera izmed zveri celo namenila priplaziti bližje dvojici toda vsakič se je žival hitro umaknila, preden bi lahko nočni stražar streljal. Kaj pa je le ta počel, ko ni grozila nevarnost? Bojevnika je prosti čas ponesel nazaj v čase, ko se je še kakor otrok nahajal na Dxunu. Kdo bi tedaj vedel, da bo kasneje izbruhnila vojna? Da bodo Mandaloriani skorajda porazili celotno galaksijo, Republiko? In da se bo sedaj nasprotnika iz krvavih časov nahajala tako blizu, na skupni poti? Nihče. Toda tako se je življenje odvijalo in Zakkeg ni imel nič proti. Tako je najverjetneje še najbolje. Kajti preživeli smo le najmočnejši. Razmišljanje je zagotovo zmanjšalo dolgčas, ki bi se drugače polotil lovca na glave med stražo. Toda že iz svojega posla je bil navajen, da je potrebno včasih vendarle počakati ter zdržati.
Približno na 3/4 noči, ko je do prvih znakov novega jutra ostalo le še nekaj ur, se je Zakkeg napotil do starega sopotnika. Trenutek ali dva ga je samo opazoval, preden ga je s kopitom puške dregnil. "Pokonci. Tvoja straža je na vrsti. Zbudi me ob prvih sončnih žarkih." S tem je bil pogovor za Zakkega zaključen. Le-ta se je namreč nato ulegel na tla, ogrnil svoj črni plašč okoli telesa in stisnil na strel pripravljeno puško v naročje. Kazalec je celo med spanjem počival milimeter ali dva stran od petelina, pripravljen na takojšno reakcijo ob morebitnem dogajanju. Kdo bi vedel, toda Mandalorianu je ta navada takšne pripravljenosti tudi med počitkov najverjetneje ostala še iz časov bitk. Ali pa mu je tako preprosto ugajalo.

S presenečenjem je gledal, kako se je Siyo kljub prejšnji nezgodi raje poslužila Sithovskega žaromeča kot pa lastnega blasterja. Ne glede na nesrečni pripetljaj, se je zeltronka očitno navezala na novo orožje, ali pa ji je vsaj postalo všeč. S hitrim sunkom je prebodla zver skozi glavo, ta pa je le zacvilila ko ji je lasersko rezilo spražilo ne-ravno-velike možgane. Njen udarec je bil improviziran, refleksen, a učinkovit in natančen.
Morda bi jo lahko naučil kako vihteti žaromeč? je spreletelo njegove misli. Vedel je, da je bilo tako med Jediji, kot med Sithi prepovedano poučevati druge v tej veščini. Toda Raphael ni pripadal ne enim ne drugim, vsaj ne več, tako da ga je resnično omejeval le njegov lasten moralni kompas. Bi to lahko storil? Predvsem pa, ali bi jo lahko uspešno naučil, tako da se ne bi ranila ali poškodovala, in ali jo je sploh lahko naučil tega glede na to da ni čutila Sile. Toliko je že vedel da bi jo bilo nesmiselno poučevati v odbijanju izstrelkov, saj je ta veščina vsebovala tako predvidevanje nasprotnikov kot čutenje njihovih gibov in izstrelkov samih v Sili. Vendar morda bi jo lahko izučil se za silo boriti z njim, vsaj proti nasprotnikom od blizu.
"Nič čudnega, da ljudje neradi pridejo navzkriž z Jediji. Tile žaromeči so res od sile. Hah, od Sile," je dejala smeje in Raphael se je ob posrečeni besedni igri zasmejal z njo. Žal njun skupen trenutek veselja ni trajal dolgo, kajti potem ko se je ponesreči naslonila na njegovo ranjeno ramo je njegov smeh prerasel v tih "au".
"Je že v redu," je dejal ko se mu je privlačna zeltronka zaskrbljeno opravičila. "Samo prosim da si v prihodnje malo bolj pazljiva, dokler se ne pozdravim," je še dodal. Pogledal je navzdol proti truplu cannocka.
"No, zgleda da se nama volja Sile nasmiha," je dejal malo boljše volje. "Sedaj imava gotovo dovolj mesa da naju bo držalo pokonci za danes. Vprašanje je samo kako ga bova spekla..."
Vneto je pomislil. Pri sebi ni imel vira ognja, tako da je eventuelno obstajala možnost, da bi z žaromečem meso narezal ter ga podržal v bližini meča, da bi se segrel od rezila. Vendar bi potem najverjetneje zažgal večji del mesa, kar bi bila škoda. Uporaba destruktivne Sile v obliki strele pa tudi ni bila najboljša možnost, ker bi meso spražil dokaj neenakomerno in bi bilo verjetno ponekod zažgano, drugje pa surovo. In glede na to kaj vse so cannocki jedli, bi bilo zaužitje surovega cannocka najverjetneje samomor za želodec. Raphael je sicer vedel da bi se v končni fazi vseeno regeneriral, a od nekega vojaka ki je služil v njegovem bataljonu med bitko za Dxun, je izvedel da naj bi karkoli kar najdeš na gozdni luni in ne prekuhaš ali spečeš imelo tako nagravžen okus, da je bolje biti lačen. Sicer ni nikoli izvedel od kje vojaku ta podatek, a je deloval dovolj iskreno da takrat še Jedi ni hotel vedeti več podrobnosti.

Jedijski mojster si je za nočni počitek izbral kraj, tik blizu velikega debla. Tla so bila začuda precej čista in brez prevelikega omahovanja je legel na listje in že hip zatem zaspal. Tako utrujen ni bil že dolgo, res pa je bilo tudi, da že dolgo, oz. resnici na ljubo, prav nikoli ni izkusil toliko vsega, v tako kratkem času. Coruscant, Korriban, nesreča in zdaj Dxun. Vse to je bilo za Varana, katerega mladost je bila sila oddaljena, zelo naporno.
Potonil je v sen in džungla se je počasi preoblikovala v velik okrogel prostor z mnogimi sedeži. Stene prostora so bila steklena in skoznje so se videle visoke stolpnice Coruscanta, okoli katerih je švigalo na tisoče zračnih vozil.
Soba Visokega sveta jedijskega Sveta na Coruscantu je samevala, z izjemo dveh osebkov. Na enem izmed sedežev je sedela mlada ženska s ponosnim in strogim obrazom. Njena snežnobela obleka se je usklajevala z njenimi belimi lasmi, v modrih očeh pa si ji lahko opazil silno moč in samozavest.
Pred njo je stal Jedi v značilni temnorjavi tuniki. Njegovi rjavkasti lasje so začeli počasi siveti, žensko pa je opazoval z mešanimi občutki. Presenečenje, vzburjenost, neodobravanje. Vse to se je zrcalilo v njegovem pogledu. "Atris, pojasnil sem ti vse, kar je bistveno za pojasniti. Tvoje zasliševanje me prav ustrahuje, saj me zdaj bolj spominjaš na Sith Lorda, kakor na modrega Jedija. So bes, aroganca in nepopustljivost pot Jedijev? Kolikor mi je znano ne, a ti se v zadnjem času poslužuješ zgolj tega." Ženska v belem se je naglo vzdignila in za hip se je zazdelo, da bo segla po svetlobnem meču. Toda že naslednji trenutek se je obrnila in s počasnimi koraki odkorakala so steklenega zidu. "Kaj ti veš o poti Jedijev? Nikoli nam nisi resnično služil, če zdaj odhajaš. Jedi je Jedi vse življenje, ne pa, da kar nenadoma izgine brez sledu. Morda je tvoje filozofiranje in zapiranje za štiri stene nekaj, o čemer bi se moral zamosliti."
Varan se je nasmehnil in odkimal z glavo. "Atris, Atris, kdo bi te razumel. Po eni strani preganjaš tiste, ki so šli v vojno in jim ne daš niti možnosti kesanja, po drugi stani poskušaš vzbujati dvom v meni, ki sem vselej ostajal tukaj in se praktično d Coruscanta nisem premaknil. Si se kdaj vprašala, ali je modro, da še naprej preučuješ našo zgodovino? Morda je prav to tisto, kar te je spravilo tja, kjer si."
"In kje sem? Tam, kjer bi vselej morala biti. Kdor je šel v vojno je slep in ni več vreden naziva Jedi, ti pa si se spet preveč zaprl vase. A dovolj mi je, če hočeš iti, pojdi, toda potem se več ne vračaj." Jedijski mojster se je obrnil in stopil do izhoda iz sobane, a Atris se je znova oglasila. "Tvoj jedijski meč, predaj ga. Če zapuščaš red, več nisi Jedi."
"Če zapuščam red, sem še vedno Jedi. Zgolj takim kot si ti, ne želim slediti."
Starec se je naglo zbudil, saj je začutil dotik topega predmeta. Vsenaokrog je bil gost mrak, a v njem je vseeno prepoznal obris Mandaloriana, ki ga je zbudil. Vse so bile le sanje, podoživljanje preteklosti. Atris že zdavnaj ni bilo več na Coruscantu in tudi Jediji so se spremenili, a grenki priokus preteklosti je ostajal.
Varan je bil zato prav vesel, da ga je bojevnik zbudil, saj so bile sanje hujše od resničnosti in raje se je osredotočil na bujno življenje Dxuna, kakor na bolečo preteklost. "Zbudil te bom ob prihodu novega dne" je odvrnil Mandaloriani in se pripravil na svoj del straže. Sedel je na tla, ki so bila zaradi listne odeje prav mehka in da mu ne bi bilo treba zreti v toliko oči, zaprl svoje veke in se osredotočil na Silo. Tako je lahko spremljal, kako se svetle točke pomikajo skozi džunglo in opazujejo dvojico.
Preostanek noči je minil mirno, ko pa je prišlo jutro in je sonce osvetlilo gozdnato luno, je Varan prebudil sodruga. "Sonce je vstalo in čas bo za najino nadaljno pot. A smem izvedeti, kako te lahko kličem? Nazivanje z Mandalorianom mi ni prijetno, še zlasti ne, če bova pot nadaljevala tudi po Dxunu. Kar se pa poti tiče, pa predlagam, da pred templjem pogledava še za mojima sodrugoma. Navsezadnje je tudi njuna usoda povezana z Revanom in najsi sta mi ljuba ali ne, ne morem ju mirno pustiti sredi divjine." Varan si je medtem s plašča stresel listje, ki se mu je nabralo med počitkom in se pripravil na sopotnikov hiter odhod.

Kot bi mignil je bojevnik utonil v črni objem spanca, ki ga je kakor mati sina sprejel v svoje naročje. Besede starca so prihajale že iz neke druge dimenzije, kakor vedno tišji šepet. 'Zbudil te bom …'. Nobene sanje se ga niso polotile, obdajala ga je samo črnina, ko si je telo počasi vračalo porabljeno energijo. Plašč je ohranjal toploto telesa tudi še preostali del noči, ko je še poslednja kapljice rose padla na zemljo.
Ob prvih sončnih žarkih, ki so prebujali speče živali in pospremili nočna bitja k spancu, je Jedi, kakor je bilo dogovorjeno, prebudil spečega. Malo je manjkalo pa bi družbe nevajeni lovec na glave izvedel obrat ter pritisnil v sprožilec. Toda preden bi prva mišica odreagirala v tej smeri, ga je hitrejša misel opomnila, da tokrat na svoji poti ni sam ter prisotno bitje ni kakšen škodoželjnež. Med pretegovanjem otrplih udov, ko je poskušal kar se da hitro ponovno pognati kri v zaspane okončine, so od nekod priplavale besede, ki so se navezovale njegovega imena ali naziva – nečesa, po čemer bi ga lahko sodrug imenoval. Ali smeš izvedeti? "Smeš." Mar je mislil, da že sedaj potujeva proti templju? Le ta je vendar povsem v drugi smeri. "Tako ali tako sva sedaj namenjena proti drugemu prizorišču nesreče." Čelada se je usmerila proti nebu, ko se je Mandalorian orientiral. Hrib, klif, je bil sedaj za njunima hrbtoma, teren pa se je še vedno narahlo spuščal. Torej sta potovala v pravi smeri. Samozavestno, vedoč, da gredo koraki po pravi poti, je Epicanthix stopil proti neprodorni goščavi. Ko je že odmaknil prvo vejo se je zaustavil kakor, da bi nekaj pozabil. Glava se je tedaj premaknila, da je človek ponovno ugledal zeleni vezir. Ena sama samcata beseda je prišla iz vojakove smeri. "Zakkeg. Kličejo me Zakkeg." To ime, naziva ga je navdajalo s ponosom saj je sam dobro vedel, da se je več kakor zasluženo tako lahko imenoval. Le on je poznal resnico, kako je do tega prišel. Pogumno je tako čvrsto prijel puško v dlani in s kopitom zamahnil proti bližnji veji, da je les počil in je ovira padla na tla. Tamkaj pa so jo že pričakala neusmiljena obuvala, ki so bila sestavni del težkega oklepa ter jo brezčutno pohodila. Življenje, ki se je tako še nedavno pretakalo po tem delu drevesa, je dokončno zapustilo sedaj uničeno vejo.
Do poldneva je dvojica potovala brez premora naprej v daljavo. Mandalorian se ni ustavljal temveč je brez besed prodiral naprej, samo naprej. Skorajda povsem je že pozabil na starca in šele, ko sta ob svoji poti ugledala truplo neke razmesarjene živali, ki ji očitno ni uspelo preživeti noči, se je lovec na glave spomnil, da ima za družbo starca. V trenutku je korak zastal ob nekem podrtem deblu nedaleč naprej, ki je spominjal na klopco. Pomik glave je zadoščal, po mnenju Zakkega, da je bilo razvidno, da je čas za majhen odmor. Črno-bela postava je posadila zadnjico na leseno sedišče. Puško je s cevjo postavil na tla, da je kopito služilo kakor oporo, ko je na orožje postavil prekrižane dlani. Oči so se skozi zeleni vezir zazrle v Jedija. Nekaj trenutkov je tako Mando'ad samo strmel v človeka, preden je končno spregovoril s svojim značilnim globokim in glasnim glasom. "Kaj je smisel vas Jedijev in Sithov?" Vprašanje je morda izpadlo skorajda otroško, toda bojevnik ni imel v mislih splošno znane definicije o svetli in temni strani Sile. Veliko bolj ga je zanimalo, zakaj se preprosto ne morejo združiti in nadvladati kakor so to skorajda storili Mandaloriani. Za nekoga, ki je namreč bil vzgojen v bojnem duhu, ostale reči niso bile tako zelo logične. In če pogledamo v obratni smeri, veliko bitij ravno zaradi drugačne vzgoje ni razumela tega bojevitega ljudstva, ki so jih imeli bolj kakor za inteligentna bitja za barbare, željne krvi in ne samo nekoga, ki si želi izziva ter ima rad bojevanje, kjer pridejo do izraza posameznikove zmogljivosti.

Zavihala je nos. Res? Da bi pojedla cannocka? Njena vrsta ni bila ena izmed tistih, ki so vedno pojedle tisto, kar so ubile. Pravzaprav je bila veliko bolj navajena preprosto naročiti okusno jed v najbližji kantini. Res pa je bilo, da kakšne druge hrane tu nista imela in čeprav je bila sicer velika ljubiteljica hranjenja, ni videla na tej gosto zaraščeni luni nobene restavracije. Skomignila je z rameni in začela na kup nabirati suhe vejice, ki si jih je že prej ogledovala, ko je iskala opornico za Raphaela. Ko ji je uspelo nabrati kolikor toliko velik kupček, je Rafu pomignila, naj se nekoliko umakne, potem pa sprožila blaster iz zapestnice in zelo previdno namerila v pripravljeno grmado. Izstrelek je švignil naprej in sicer s svojim sunkom dve ali tri vejice kar odpihnil, toda tam, kjer je zadel, je sprožil dež isker, ki so veselo vžgale suho dračje.

"Vse lepo in prav, kar se tiče ognja, toda kako bova cannocka naložila na ogenj ne da bi ga zažgala?" je na glas razmišljala, "Morda bi ga lahko razkosala in nabodla na ostre palice, ter ga preprosto držala nad ognjem, dokler ne bi bil pečen? To bi bilo veliko lažje, če bi imela kakšen lonce ali vsaj železno mrežo. Škoda, da sva ostala brez Varanove ladje..."

Vidno se je zdrznila in z razširjenimi očmi pogledala proti Raphaelu. "Misliš, da je preživel naš padec? Midva sva jo pravzaprav kar dobro odnesla, toda on je že tako star..." in čeprav je bil zoprn bolj kot začinjen gungan sredi puščave, ni nikomur privoščila tako boleče smrti - preveč dobro je lahko čutila čustva drugih, da bi lahko prenašala njihovo trpljenje.

Z zadovoljstvom je opazoval Siyino obliko izdelave tabornega ognja. Vejice je resda zložila pravilno, debelejše na sredini in tanjše naokoli, ampak njen blaster pač ni bil namenjen temu, in tako je bil Raphael nadvse prijetno presenečen, ko se je les vžgal in ne scvrl.
"Mislim, da je tudi zažgan cannock boljši od surovega ali pa lakote," je dejal resno. "Ta džungla je neusmiljena, in ne moreva si privoščiti, da bi preskočila obrok zaradi malenkosti. Tukaj morava biti stalno na preži, in lakota bi zmotila najine čutne zaznave in naju ovirala pri begu ali boju. Za Varana pa ne skrbi. Slutim da je še živ, in najverjetneje prav zdaj išče naju. Če pa naju ne najde in prej umre, pa mu midva vseeno ne moreva pomagati. Če ga greva zdaj iskat; lačna, žejna, utrujena in v mojem primeru tudi poškodovana, ne bova dosegla drugega, kot da naju na poti zaloti kakšna večja zver, ali pa velik trop manjših in naju pokonča. Mrtva mu ne moreva pomagati, tako da bo dokler se spet ne snidemo moral pač sam poskrbeti zase."
To rekoč je z zdravo roko, ki zaradi opornice ni več potrebovala podpirati poškodovane, izvlekel žaromeč in truplo zverinice odprl. Njegove nosnice je zapolnil vonj po zažganem, a ni se pustil motiti in z mišic ter maščobe na trebuhu je odrezal več za pest velikih kosov mesa. Resda še nikoli ni sam pripravljal cannocka, ampak vedel je da je imelo bitje dokaj podobno telesno sestavo kot večina štirinožcev, tako da je bil kar prepričan da je izbral pravo vrsto mesa. Nato je žaromeč pospravil in na eno izmed paličk napičil kos mesa ter ga približal ognju, kot je to storila Siyo.
"Presneto, saj res!" se je spomnil ter se komajda zadržal, da se ni z ranjeno roko poskušal udariti po čelu. "Vode nimava! In zaradi žaromeča cannocku tudi krvi ne moreva spiti."
Videl je, da ga je Siyo čudno pogledala. Namenil ji je opravičujoč pogled.
"Tudi jaz imam raje pravo pijačo, ampak bolje se je poslužiti ekstremov, kot pa umreti zaradi dehidracije. Samo možnosti omenjam. Ampak trenutno to ni pomembno. Čim hitreje morava pojesti, nato pa se premakniti. Nočem biti zraven, ko bo kakšen trop Malraasov zavohal mrtvega cannocka."
Utihnil je in še naprej obračal kos mesa nad ognjem, pazljivo da se je povsod čimbolj enakomerno pekel. Ko je meso izgledalo dovolj pečeno, ga je umaknil z ognja, ga močno spihal, počakal trenutek in nato ugriznil vanj. Bilo je sočno in hrustljavo, ponekod malce zažgano, vendar ne preveč. Raphael je sicer jedel že dosti boljših stvari, ampak se ga je dalo jesti in okus ni bil nagravžen, tako da je bil za trenutno silo cannock čisto soliden obrok.
Medtem ko je jedel, je razmišljal kako bi lahko prišel do vode. Rek, jezer in tolmunov je bilo na Dxunu veliko, a tavati v pragozdu brez prave smeri je bil samomor. Raphaelu je bilo tokrat prvič zares žal, da ni dovolj vneto poslušal mojstrice Kreie, ko ga je poskušala naučiti gledati skozi Silo. Zdaj bi mu ta sposobnost nedvomno prišla prav!
Dokončal je prvi kos cannocka in začel nad ognjem peči drugega. Nebo nad njima, ki se ga je na jasici dobro videlo, je začenjalo počasi temneti. Tedaj je Firrerreona končno spreletela rešitev za njun problem: insekti! Povsod kjer je džunglo sekala reka, še bolj pa kjer se je nahajala stoječa voda, je moralo biti polno raznoraznih žužkov. Tako je zaprl oči in se osredotočil na neskončne svetle pike in pikice okrog sebe, ki so predstavljale raznovrstne oblike življenja. Nedaleč proti zahodu je zaznal veliko količino izjemno majhnih živih bitij, ki so najverjetneje predstavljale njun cilj. Razveseljen od dejstva, da morda le ne bosta dehidrirala, je odprl oči. Tedaj je opazil da je med meditacijo nepopravljivo zažgal kos cannockovega stegna, ki ga je pekel nad ognjem. Tiho je zaklel in spraznil palico, ter nanjo namestil enega od še dveh kosov ki sta ostala. Počasi ga je grel nad ognjem, ga stalno obračal in tokrat pazil da se ne bi ponovila prejšnja polomija.
"Poslušaj Siyo," je dejal resno, oči pa ni odmaknil od kosa mesa nad ognjem. "Nedaleč proti zahodu bi lahko bilo neko telo vode. Ne vem ali gre za reko ali jezero, ali pa samo za velik trop žuželk med paritveno sezono, ampak nekako pol ure stran sem zaznal veliko koncentracijo majhnih življenjskih oblik v zraku. Mislim da je to trenutno najin edini up da prideva do tekočine, tako da pojejva, potem pa se napotiva tja. Bolj bo temno, težje se bo premikati." Sam je sicer dokaj dobro videl v temi, zahvaljujoč Firrerreonski sposobnosti videnja v ultravijoličnem spektru, a vseeno ni mogel razločiti barv in v nekaterih scenarijih bi bilo lahko tudi to usodno.
Ko sta pojedla in pogasila ogenj, sta se napotila v nakazano smer. Po nemalo zapletih v korenine, ovijalke, veje in druge izrastke dreves, sta končno prispela do majhne rečice nad katero se je pasel roj mušic. Raphael je segel z roko v vodo in oblikoval čašo, ter izpil njeno vsebino.
"Čista in hladna, enkratno," je dejal Siyo, sedaj boljše volje. "Vendar jo vseeno raje pij iz roke. Nisem prepričan, da v njej ni nobene pijavke." Po tem svarilu se je spet sklonil in zajemal dlan za dlanjo vode ter jo vneto pil...

Raphaelova logika je bila hladna in preračunljiva, pa vendar povsem smiselna. Siyo je skomignila z rameni in vdana v usodo prikimala. Res je bilo najbolj pomembno, da sta najprej poskrbela zase. Na eno izmed palic je nabodla kos mesa, ki ga je odrezal Raf in ga podržala nad ognjem. Plameni so lizali meso in počasi se je spreminjalo v nekaj podobnega dejanski hrani. Previdno je obračala palico v roki, da bi meso čimbolj enakomerno popekla, ko je bilo videti pečeno, pa ga je približala ustom in ugriznila. Nakremžila se je. Ne le, da je bilo meso popolnoma neslano in nezačinjeno, bilo je tudi nekoliko surovo, ko je odgriznila zgornjo površino. Surov cannock je bil prav gotovo ena najbolj ogabnih stvari, kar jih je kdaj vtaknila v usta, kar je bilo res nenavadno glede na to, da je nekoč hodila z rodianom. Tip je na zmenku zanjo naročil surove troroge polže.

Ko je končno uspela meso speči do jedljivega stanja, je Raphael že skoraj končal s svojim in nadaljeval njun pogovor. Mirno mu je odgovarjala, ko pa je omenil, da jima bo zmanjkalo vode, si je s slino omočila ustnice. Njegova pripomba o pitju krvi jo je sicer presenetila, toda na srečo je bila dovolj vešča čudnih pogovorov, da ni izgubila tiste nekaj mesa, kar ga je uspela do takrat spraviti vase. Cannock je res poskrbel za njuno lakoto, toda poleg vode jima je manjkalo kar precej stvari. Prenočišče, sveže obleke, prevoz s tega nesrečnega kamna...

Sledila je Raphaelu skozi džunglo brez komentarjev, pa čeprav bi najraje vsake toliko zaklela, ko sta se približala žuželkam. Očitno jih je precej privlačila njena topla rožnata koža in nekatere očitno niso imele nobenih zadržkov glede tega, kam zapičijo svoja žela. Močneje se je ovila v Raphaelov plašč in si pokrila še kolikor obraza je le lahko. Ko sta prispela do vode, je hvaležno padla na kolena in pila v velikih požirkih. Ko sta uspela potežiti žejo, sta se umaknila malo bolj globoko v gozd, da sta se izognila žuželkam in začela sta postavljati zasilno prenočišče. Rafova roka je bila vedno bolje, in ko sta s plaščem prekrila neke vrste zasilno strehico, ki sta jo naredila iz vejevja, je bil videti že precej boljšega zdravja. Če ne bi bilo kar naenkrat težko razločiti barve njegovih oči, sploh ne bi opazila, da je okoli njiju že padel mrak.

"Najbrž bo čas, da se odpraviva spancu naproti, kajne?" je rekla s prijetnim glasom in previdno prijela za njegovo poškodovano roko. "Kako se počutiš? Boš lahko zaspal ali te preveč boli?"