Džungla

Dotaknila se je njegove poškodovane roke, in njegov srčni utrip je vztrepetal. Deloma zaradi njenega dotika, deloma zaradi bolečine ki jo je povzročil. Vendar mu je lokacija izvora bolečine povedala, da se mu je roka že skoraj popolnoma pozdravila.
"Zaenkrat še ne," je dejal mirno. "Sprotno zaraščanje kosti in ponovna vezava mišičnega tkiva nista ravno prijetna uspavanka. Vendar je bolje tako. Tukaj ne bova mogla spati cele noči, vsaj ne oba in ne na tleh, tako da bom prvo polovico noči pač stražil medtem ko se mi roka zdravi."
Alternativna možnost njuni rešitvi z zasilnim bivakom bi bila da bi se zavlekla med krošnje, kamor najbolj nevarne zveri niso zahajale, vendar pa je tam obstajala nevarnost da bi med spancem padla dol. Sploh pa Raphael v svojem trenutnem stanju verjetno ne bi mogel plezati.
Prijazno je pogledal Siyo in ji svetoval;
"Spravi se spat, zbudil te bom že čez kakšne štiri ure."
Nato se je usedel na pripravljeno ležišče in razširil svoj um naokoli. Čeprav je kar dobro videl v temi, pa se je bolj zanašal na Silo. Bolj pomembno je bilo zaznati živa bitja v bližini, kot pa džunglo okoli sebe.
Po kakšni uri se je Raphaelova roka že popolnoma pozdravila, pa tudi nobenih težav z zvermi ni bilo. Odstranil je opornico, vstal in si razmigal roko. Bila je takšna, kot da si je nikoli ne bi zlomil. Naredil je kratek krog okoli njunega zavetja, ves čas razmigavajoč sedaj spet zdravo roko, nato pa spet sedel na ležišče. Opazoval je Siyo medtem ko je spala, v mirni spokojnosti je bila celo še lepša kot sicer in niti sled pika na njenem vratu ni kazila njene nadnaravne lepote. Tako ga je zamotila, da najprej sploh ni zaznal treh malraasov, ki so se potikali v bližini, ko pa jih je so ga že opazili. Hitro je razmišljal;
Lahko bi jih vse pobil, kar sicer ne bi bilo težko, ampak potem bi verjetno zbudil Siyo, pa še trupla bi privabila več zveri. Ne, mogel se bom poslužiti iste finte, s katero mi je uspelo znebiti se terentateka.
Segel je v um treh zveri, in jih eno za drugo prepričal da ni le nemočen humanoid, ampak velikanski zakkeg, ki je še lačen zapovrh in mu dišijo sveže ubiti malraasi. Za nameček je še stopil proti njim z močnim korakom, ki ga je znotraj njihovih malih možganov še ojačal. Kot pričakovano so trije plenilci stisnili rep med noge in jo ucvrli v drugo smer kakor hitro so jih nesle mačjim podobne šape.
Raphael se je zadovoljen usedel nazaj na ležišče in se še nekaj časa upiral utrujenosti, ki ga je grabila. Naposled ni več zdržal, in le še napol buden se je nežno dotaknil Siyinega lica. Če je dotik čutila, tega ni pokazala, in tako jo je začel božati po licu. Tudi tokrat nič. Z dlanmi je zaobjel njen obraz in ga rahlo stresel. Ko sta se njuna pogleda končno staknila, ji je rekel:
"Utrujen sem, in ti si na vrsti za stražo. Zbudi me ob zori, ali pa že prej če bo kaj narobe."
Zatem se je zleknil na ležišče in hipoma zaspal.

Tihe kletvice so se vrstile brez prestanka, ko so členki trdo stiskali krmilo ladje. "Frdamani, prekleti bedak!"je besnel sam nad seboj, medtem ko so mimo majhne, jajčaste kabine švigali rdeči in rumenkasti laserski bliski iz topov daleč pod njim.


Takšni in podobni monologi so potekali v lovčevi glavi, medtem ko se je skušal izmikati premnogim izstrelkom, ki so se z njegovo bližino planetu kar eksponentno večali. Stisnil je zobe, na njegovo čelo pa so se že pričeli lepiti črni prameni, mokri od hladnega potu, ki mu je tekel za vrat. Kljub desetletju izkušenj je bil še vedno živčen, kadarkoli je moral sedeti za krmilom ladje in se po možnosti še izmikati čemurkoli nevarnemu, kajti ni bil silavekaj od pilota.

Nenadoma je ladjo stresel močan sunek in Kareema je streslo v sedežu. Z vzdihom, vdanim v usodo, si je snel pasove, ki so ga trdno oklepali v stol in segel po kisikovi maski. Z nekaj vajenimi gibi si jo je pripel preko obraza in se dvignil na noge. Še nekajkrat se je moral odločno prijeti za razne kote in vogale, da ga ne bi zalučalo po tleh. Zgrabil je nahrbtnik, ki si ga je že poprej pripravil za vsakršne primere hitrega izstopanja iz ladje, kajti njegov rutinirani, samoohranitveni nagon ga je podzavestno pripravil do takšnih varnostnih ukrepov.

Ladja se je nekajkrat zatresla, nato pa se je nagnila pod naravnost grozljivim kotom in pričela z vrtoglavo hitrostjo drveti mimo Onderona, proti njegovi gozdnati luni, Dxunu. Kareem je gibčno plezal po nekdanjih tleh ladje, ki so se sedaj spremenila v steno. V rokavice odete prste je zakopal za rob zasilne ročke in jo z enim močnim potegom odprl. Splezal je v majceno izstrelitveno kapsulo in gledal višinomer na steni, dokler ni bil dovolj oddaljen od tal, da se je lahko dotaknil čidovitega rdečega gumba na steni. Z enim sunkom ga je izstrelilo iz zadete ladje, ki se je sedaj že sunkoma vrtela, kapsula pa se je pričela počasi vdajati gravitaciji in začela drseti proti površju džunglastega planeta, s katerim se je dokončno srečala le nekaj sekund kasneje.

"Zakkeg?" je ponovil Varan. "Zanimivo ime nosiš. Če se ne motim, tako nazivajo nevarno žival na tej luni." In ti za njo prav nič ne zaostajaš. Mandalorianova redkobesednost je Jedija pričela spravljati v slabo voljo, kajti nič ga ni motilo bolj, kakor dejstvo, da se nima z nikomer za pogovarjati. Posledično je upal, da čim prej dospeta do Raphaela in dekleta, saj se je tamkašnje vzdušje precej razlikovalo. Med Varanom in Zakkegom je obstajala silna razlika, tako v značaju, kakor v pogledu na svet in to je bilo tisto, zaradi česar je bil jedijski mojster ves čas tako redkobeseden. Zavedal se je namreč bil, da če bi odprl usta, bi Zakkeg morda celo segel po orožju, do konfliktov pa mu ni bilo. Vsaj ta trenutek še ne.
Drugega mu tako ni preostajalo, kot da vztrajno sledi bojevniku in obenem premišljuje o tisoč in eni stvari. Na okolico je bil že čisto pozabil, dokler ga bolečina v podplatih ni spet spomnila, da koraka po džungli Dxuna. Gozdna luna je bila res edinstven kraj, ki pa je Varanu začela počasi že presedati. Res je bilo polno življenja, polno zelenja in civilizacije ni bilo, toda za razliko od Ithora, si moral tod ves čas paziti, kod stopaš in manjša nepripravljenost te je lahko stala življenja zaradi prenekaterih plenilcev. Jedi tako ni obžaloval, da ne bo preostanek življenja prebil tukaj, saj ga je kraj vse bolj odbijal. Prenasičen je bil z nasilno zgodovino, z vsemi dogodki, ki so se odvili v preteklosti in od vsega si prav s težavo globoko dihal. Presneta luna, za kaj takega sem že prestar, pa tudi tovrstna vandranja niso bila nikoli del mojega življenja.
Naposled se je Mandalorian vseeno ustavil in postavil Varanu vprašanje, ki ga od Zakkega ne bi nikoli pričakoval. Starec mu ni takoj odvrnil, pač pa je nekaj časa nepremično zrl proti mogočni maski, ki jo je sopotnik nosil na obrazu. "In čemu bi ti odgovarjal na to vprašanje Mandalorian? Oba dobro veva, da filozofija ni tvoje področje in če bi ti želel odgovoriti, mi drugega ne bi preostalo. A če želiš krajši odgovor, se sam pri sebi vprašaj, kaj je smisel življenja? Ne tistega od Jedijev in Sithov, pač pa od vseh živih bitij, ki poseljujejo vesolje. Tudi tvojega." Jedijski mojster je odkorakal mimo Zakkega in se po nekaj korakih zaustavil. Nenadoma je namreč jasno začutil prisotnost dveh živih bitij, kakor dve točki ju je ugledal v morju življenja in takoj pomislil, da bi znalo iti za njegova stara sopotnika. Medtem sta se namreč z Mandalorianom že spustila v sam krater in tod nekje je končal tudi preostanek vesoljskega plovila. Pot je bila zamudna in dolgotrajna, a kljub številnim prehodenim miljam Varan zdaj ni bil daleč od kraja, kjer je strmoglavil. Pot v krater je bila namreč možna zgolj z ene strani in to nasprotne, kot se je sam sprva znašel.
Zdaj je bil prepričan, da Raphael in dekle nista več daleč, zato se je zasukal k bojevniku in se mu počasi približal. "Čas je, da na plan potegneva vse karte Zakkeg. Moja stara sodruga nista več daleč in zdi se mi, da se bomo prav kmalu ugledali, toda najprej mi odgovori na vprašanje. Si se pripravljen iz oči v oči srečati z bitjem, ki je grenko zaznamovalo tvojo preteklost? Z bitjem, ki je morda povzročilo smrt tvojih najdražjih? Kajti vedi Mandalorian, sam ne bom nikoli dopustil, da bi škodoval osebi, s katero sem pripotoval." Starčev glas je bil miren in jasen in v njem je bilo čutiti rahel podton ukazovalnosti. V bojevnika je zrl brez trohice strahu, pripravljen na karkoli, če bi bilo potrebno zavarovati Raphaela ali morda dekle. Kljub vsemu Zakkegu ni nikoli povsem zaupal in ideja o tem, da bo nadaljeval pot z njimi, mu ni bila všeč. Manj jih bo, bolj skriti bodo in manj sovražnikov bodo pritegnili, že sam Mandalorian pa pritegne veliko oči in v skupino bi znal vnesti še dodatne napetosti.

Vesela, da se bo lahko nekoliko odpočila, je legla in zatisnila oči. Najprej ji je bilo nekoliko neudobno v usnjenem korzetu, toda kaj kmalu je ugotovila, da je šlo za blagoslov v preobleki. Prek korzeta je bi moralo nič špikati in površina, na kateri je počivala, je bila zaradi tega precej manj bunkasta in neudobna. Počasi je potonila v spanec in se začela sprehajati po svojem sanjskem svetu. Vedno je imela podobne sanje. Hodila je po hišici, kjer je odrasla in hišica je bila vsake toliko polna ljudi, ki jih je že kdaj srečala - ali pa tudi še ne. Tokrat je bila prazna in privoščila si je sprehod prek bogatega vrta, ki se je razprostiral na drugi strani viktorjansko okrašenih vrat. Tokrat so bile rože temno modre in srebrne in ko je stopala po kamniti potki, ki je vodila med gredicami, se je počutila, kakor da se sprehaja v mesečini, pa čeprav je bilo svetlo kot podnevi. In potem je pred njo stal Blueray in njegova dlan je segla k njenemu lico. Nežno jo je pobožal in uživaško je zaprla oči.

Toda potem jo je, zaradi njej neznanega razloga, prijel za obraz in jo začel stresati. Odprla je oči in se presenečeno zastrmela vanj. Trajalo je le sekundo ali dve, da je povsem pozabila na sanje in se zavedla, kje pravzaprav je. Njen dom je izginil in bila je na Dxunu, brodolomka sredi džungle in moški poleg nje je pravkar legel. Še hitreje je zaspal, kot prej ona in rahlo je našobila ustnice, ko ga je gledala. Njegov obraz se je v snu sprostil in očitno ga je bolečina zapustila, saj je bil videti spokojen in miren. Očitno ji je dovolj zaupal, da je lahko zaspal ob njej in ni ga nameravala razočarati. Do konca noči je budno stražila. Ko se je začelo delati jutro in se ji je povrnil vid, pa je mirno sedela ob njem in si nezavedno zapomnila skoraj vsako krivino na njegovem obrazu. Posebno pri srcu ji je bila linija njegovih vek, ki so nežno prekrivale njegove modre oči. Nasmehnila se je sama pri sebi in ga počasi, nežno pobožala po laseh. Ni bila prepričana, če ga je res že želela zbuditi, toda njen želodec je že začel zahtevati zajtrk in sonce je bilo že dovolj visoko na nebu, da jo je skozi listje začelo žgečkati po obrazu.

Kak meter globoko v razgreti zemlji je bila zakopana izstrelitvena kapsula, okoli katere se je še vedno kadilo. Ducat požganih in tlečih debel je kazalo pot pristanka, ali, bolje rečeno, nasilnega srečanja s tlemi. Majhna, okrogla loputa na vrhu kapsule je zasikala in trenutek kasneje jo je nemarno odrinila v rokavico odeta roka, ki je zgrabila za kovinski rob in za seboj povlekla še lastnika. Kareem je obsedel na lupini svoje rešilne kapsule in si vzel nekaj sekund, da je pregledal bolj ali manj gozdnato okolico, nato pa se je stegnil v notranjost kapsule in izvlekel še svoj nahrbtnik. Potem ko je iz njega povlekel vibromeč in blaster, si ga je zadegal na rame in lahkotno seskočil na tla. Nekajkrat je zasukal vse sklepe, da se je znebil neprijetnega občutka po trku, nato pa je v roko trdno prijel vibromeč in pot skozi težko prehodno vejevje nadaljeval v lahnem teku, ravno toliko, da je napredoval precej hitreje kakor s hojo, a vendarle ne tako hitro, da bi nemudoma opozoril nase.

Na Dxunu je že nekajkrat bil, če je prav pomnil, vendar bi prav zares lahko šlo tudi za kak drug poraščen planet, kajti Galaksija je bila navsezadnje velikanska, Kareem pa je je prepotoval že dobršen del. Z dolgimi, a močnimi zamahi rezila si je utiral pot skozi gosto podrast in drevje, vsake toliko pa je s pogledom ošinil nebo, da je videl planet Onderon, na poti proti kateremu so ga tako neusmiljeno sestrelili z nebesnih višav. Zmajal je z glavo nad lastno neumnostjo, vendar se zaradi vsega skupaj ni silavekako bremenil - bil je že v mnogo hujših situacijah, iz katerih se je na koncu zvlekel živ in bolj ali manj v enem kosu. Poleg tega pa so na Dxunu prebivali Mandalorianci, s katerimi je imel Kareem kar dobro komunikacijo, kajti le-tej so spoštovali vsakogar, ki je bil spreten in srčen v boju, in to je Kareem vsekakor bil.

Po dobre pol ure hoje se je gošča pred njim pričela redčiti, v daljavi pa mu je na uho prišlo tudi žuborenje in kaj kmalu je stopalo položil na travo. Obstal je na majhni jasici, če bi se temu sploh smelo tako reči. Bila je pravzaprav bolj razpoka v neprekinjeni džungli kakor pa karkoli drugega. Vendar to sploh ni bilo pomembno, kajti na sredi nje se je nahajala ozka reka, ki je veselo preskakovala prodnike. Hvaležno je stopil preko jasice in odpil nekaj krepkih požirkov, nato pa napolnil dve čutari, ki ju je nosil s seboj v nahrbtniku. Po osvežilni napojitvi si je ogledal reko in se odločil, da bo sedil toku nekam bolj severovzhodno, če ni ravno pomešal strani neba med hojo po gozdu.

Minilo je še kake pol ure sledenja reki, ko je kakih petdeset metrov pred seboj zaznal gibanje. Upočasnil je svoj tek v počasno, neslišno hojo, in zavil nekoliko stran od struge, med debla, da se je lažje približal kraju, kjer se je zgodil premik. Ko je bil dovolj blizu, je ugotovil, da gre za spečega moškega in pa žensko, ki se je pretegovala ob njem in se ozirala proti soncu.

"Hej!"je s kratkim vzklikom opozoril nase in počakal, da je bil deležen vsaj delne pozornosti. "Prihajam v miru."je najprej dejal in dvignil levico, a meča ni izpustil in ga tudi ni nameraval, dokler ni dobil potrdila, da ne bo napaden.

Težko, rdečkasto kamenje je obdajalo večji del sobe. Levo in desno je videl le kupe kamenja, pod katerimi se je lesketal zelenkast led. Za njim so zevala odprta vrata v zadnjo sobano. Pred njim sta stala tetoviran gologlavi človek z globokimi podočnjaki, ter privlačna rdeča Twi'Lekkinja. Tudi njeno telo so prekrivali tatu-ji, vendar za razliko od moškega niso bili oglati in zaobljeni, ampak vijugavi in ostri.
"Čestitam učenec," je dejal moški. "Uspešno si prestal vse nevarnosti grobnice in dokončal svoje urjenje. Le še ena stvar te čaka, preden te dokončno sprejmemo v red Sithov: boj na življenje in smrt z drugim učencem. In le kdo bi bil boljši, kot naša draga Claw?"
Zloben nasmešek je spreletel njegov obraz, in Raphael je vedel, da je njun mojster to načrtoval že vse od začetka. Twi'Lekkinja je brez kakršnihkoli čustev prižgala svoj žaromeč. Rezilo je bilo rdeče kot njena koža, kjer je niso prekrivale tetovaže, in je pripravljeno čakalo na Raphaelov odziv.
S prisiljeno mirnostjo je vklopil lasten žaromeč. V resnici je komajda zadrževal bes v sebi. Bes, ki ga je zbudila brezmejna podlost Joraka Ulna, mojstra Sithov in ravnatelja Korribanske akademije. Ta se je ob tem le nesramno zarežal in dal znak naj že enkrat začneta.
Rdeče rezilo je udarilo ob svetlomodro, se odmaknilo in se spet združilo. Udarci Sile in strele so švigale sem in tja, se odbijale in občasno zadele cilj. Po dolgih minutah boja sta bila oba utrujena, vendar se nobeden od njiju ni mislil vdati. Twi'Lekkinja je znova napadla in Raphael je znova blokiral in napadel nazaj. Ko je spoznal, da se je prilagajala njegovemu načinu boja, je spontano zamenjal svoj bojni stil. Čeprav se je proti drugim Jedijem najraje boril s svojim najljubšim stilom, imenovanim Makashi, pa je dovolj dobro znal tudi obliko Ataru, in tega njegova nasprotnica ni vedela. Izvedel je hitro salto čez njo, in jo začel napadati z močnimi in direktnimi udarci, ki so jo še toliko bolj utrudili. Naposled jo je zasačil nezaščiteno, in njeno orožje je v loku odletelo iz njene roke.
"Tako ja, bravo!" je zadovoljeno dejal mojster. "Zdaj pa jo ubij!"
Raphael se je zazrl v njegove rumene oči. Nagovoril je mojstra medtem ko je rezilo njegovega meča počivalo ob vratu premagane nasprotnice:
"To je izziv sposobnosti in moči, mar ne? Potem je vsakršno pobijanje nesmiselna potrata. Dokazal sem da sem močnejši ali pa spretnejši od nje, torej sem dokončal preizkus. Claw je močna tako v Sili kot telesno, je pametna in prebrisana. Škoda bi bilo tako dobrega Sitha."
"Le delno imaš prav: to je preizkus, ali si resnično zrel za Sitha. Resda moraš najprej dokazati svojo moč, vendar moraš dokazati tudi, da si predan našim naukom in da storiš kar je treba. Šibki si ne zaslužijo živeti in morajo umreti, da lahko močni pridobijo več moči," je govoril ta.
Raphael se je obrnil k Twi'Lekkinji, ki je klečala pred njim in odmikala vrat od rezila njegovega žaromeča. Ko je strmel v njene oči je videl predvsem strah pred smrtjo in pa upanje po milosti. Spomnil se je vseh trenutkov, ki sta jih preživela skupaj. Skupaj sta vadila, skupaj sta se učila starodavne skrivnosti davno izgubljenih Sithov, skupaj sta osvajala nove moči Temne strani Sile. Skupaj sta jedla in se smejala, in naposled sta skupaj tudi spala. In sedaj naj bi jo ubil? Tega ni mogel storiti! A če tega ne bi storil, bi mojster z lahkoto ubil oba, sploh utrujena kot sta bila po dolgem dvoboju.
Obotavljal se je. Toda preden bi se uspel odločiti, se je ona odločila namesto njega. S pomočjo Sile je njen žaromeč spet priletel v njeno roko in se prižgal, nato pa padel na tla, ko je svetlomodro rezilo prebodlo srce njegove lastnice. V njenih očeh je videl, da je to storila zanj; ni ga hotela zares napasti, hotela ga je rešiti. In rešila ga je lahko le tako, da ga je prisilila v odločitev ki je sicer zelo verjetno ne bi storil.
"Neera, ne..." je dejal nemočno ko so njene oči ugašale...

Naglo je odprl oči in ugotovil, da je pospešeno dihal. Bile so le sanje, in namesto Neerinih oči je sedaj zrl v Siyine. Na svojih laseh je zaznal njeno dlan. Svojo dlan je pritisnil ob njeno in jo nežno podrgnil. Odmislil je spomin, ki ga je preganjal v sanjah, in se raje spet usmeril v tukaj in zdaj. Zazehal je in se dvignil pokonci.
"Nobenih presenečenj čez noč torej," je bolj pripomnil kot dejansko vprašal. Nato je pogledal okrog sebe in nedaleč stran opazil moškega, ki mu je bil nekam čudno znan, in se je pravkar prikazal izza dreves.
Hmm, le kje sem ga že videl? je pomislil.
Nato je črnolasec spregovoril, rekoč da prihaja v miru. Raphaelu je kliknilo v glavi; ta glas, brazgotine na obrazu, lahek bojni oklep, vibrorezilo... V možu je spoznal tistega lovca na kredite, ki se je zaletel vanj na Coruscantu, malo pred letom proti Telosu 4, ki se je na sredi poti izjalovil in rezultiral v Raphaelovi nenačrtovani vrnitvi na Korriban.
Kako mu je že bilo ime? Nekaj na "k", morda Kain, ali Konne? Ne, bilo je daljše, kakšen Kador ali Karmack... Ne, saj res, ime mu je Kareem! Kaj za vse Hutte pa on počne tukaj!?
"Ne mislim se zapletati v nepotrebne spopade sredi zveri polne džungle," je dejal proti prišleku, dovolj glasno da ga je lahko slišal. Z ničimer mu ni pokazal da ga je prepoznal.
"Tega tipa sem že srečal," je šepnil Siyo v uho. "Ne vem s čim se ukvarja, še manj pa zakaj je tukaj, ampak vem pa da je oborožen in po brazgotinah na njegovem obrazu sodeč je preživel že več spopadov. Bodi pripravljena na hitro reakcijo če bo treba."

Skočila je pokonci in že segla proti blasterju, ko je nenadnim korakom sledil človeški glas. "Prihajam v miru." Malo je manjkalo, da mu ni zabrusila nazaj, da naj v miru tudi odide, toda Raf je bil hitrejši. Opozoril jo je na to, da naj bo pripravljena, in Siyo je z njegovega pasu snela žaromeč in ga za vsak slučaj obdržala v roki. Sicer ga ni znala preveč dobro uporabljati, toda njen nasprotnik tega ni mogel vedeti.

"Ne mislim se zapletati v nepotrebne spopade sredi zveri polne džungle," je rekel Raphael in Siyo ob tem preprosto ni mogla ostati tiho. Poleg tega je njeno telo v samoobrambi začelo izločati feremone, zaradi katerih je bila kar naenkrat videti kot kakšna divja a izjemno vroča bojevnica, njene oči pa so kar žarele v neukročenem ognju.

"Ne vem, kaj počneš tukaj, toda prav nič nama ni do kakšnih težav, tako da se kar lepo poberi, če nama misliš kakšne povzročiti," je zaklicala proti brazgotinastemu moškemu in svareče uperila ročico žaromeča proti njemu, toda rezila ni prižgala, saj bi to najverjetneje razumel kot napad.

((saj vem, ni čisto čisto po vrstnem redu, samo drugače bi bila zapoznela reakcija in ne bi izpadlo tako naravno))

"Počakaj!" je naglo dejal starec, še preden bi mu Mandalorian lahko karkoli odvrnil. Nenadoma je začutil prisotnost novega osebka, nov izvor energije, ki se je primaknil k tistima dvema, ki bi lahko predstavljala Raphaela in Siyo. Da bi se prepričal, je zaprl veke in se skoncentriral na Silo. Nenadoma je pred seboj uzrl tisto zanimivo sliko, ki se mu je razodela že prejšnjo noč, s to izjemo, da je bil položaj svetlečih podob drugačen. Drevesa in grmi kajpada niso bili obarvani, se je pa zato v krošnjah dreves in za grmičevjem videlo mnogo različnih štirinožcev, precej v daljavi, že skorajda na skrajnem koncu vidnega polja pa je Varan uzrl tisto, kar si želel uzreti.
Svetleče silhuete treh dvonožnih oseb. Dve sta bili ena zraven druge, tretja pa je stala nedaleč stran in ju po vsej verjetnosti ogovarjala. V teh silhuetah Varanu ni bilo problematično uganiti, kdo je kdo. Za Raphaela je vedel, da je modrikasto obarvan, saj je bilo v njem več dobrega, kakor hudobnega. Dekle, ki je bila zraven, je bila sivkaste barve, tretja oseba, pa je izžarevala vidno rdečkasto svetlobo, čeravno ne tako močno, kot najhujši pripadniki temne strani.
Tako torej. A le za koga gre? Še za kakšnega Mandaloriana, ali morebiti celo kaj nevarnejšega? Jedijski mojster se je dobro zavedal, da bi bila njegovova stara sodruga sposobna premagati marsikaterega sovražnika. Raphaelova moč je bila silna in šibkosti v Sili so nadoknadile na področju vihtenja orožja. A tudi dekle ni bilo dolžno, njeno najmočnejše orožje je bil njen videz, kar je pri moških velikokrat zaleglo več, kot karkoli drugega.
Ne, Varan se ni mislil vmešavati v dogajanje, vsaj ti hip še ne. Želel je izvedeti kaj več o tem tujcu, zato se je naposled spet zasukal k Zakkegu. "Če te je volja, se razkrij mojima spremljevalcema, moj čas še ni prišel. Ravno ta trenutek ju je dosegla neka tretja oseba in o njej je modro kaj izvedeti, preden se ji razkriješ." S temi besedami se je Jedi obrnil in sam zakoračil v smeri, kjer je prej s pomočjo Sile "uzrl" Raphaela, Siyo in še nekoga.
Tokrat je stopal prvi, Zakkegovo močno telo mu ni napravilo potke, zaradi česar je bilo starčevo napredovanje počasnejše, a navsezadnje je vendarle prišel do kraja, odkoder je lahko skrito, skozi goščavje spremljal dogajanje na jasi. Svojo prisotnost v Sili je izrazito zmanjšal, tako da ga Raphael ne bi mogel zaznati, pa tudi če bi ga, bi ga zamenjal za žival. Od tod je jasno slišal glasove, ki so se razlegali z jase in tisti hip so mu v ušesa priplavale Siyine bojevite besede. Srd in nezaupanje, ki ga je izdajala, sta ga pomirili, kajti bila je natančno enaka, kot na Korribanu. Tudi Raphael je deloval precej dobro in nič ni kazalo, da bi nesreča na njiju pustila bistvene posledice.
Tretja oseba pa je že po videzu delovala nenavadno. Njegov glas, njegova oblačila, njegove kretnje... Varan jim ni zaupal in tudi dvojica je ta hip ravnala premišljeno.

Obrv se je pod čelado dvignila, ko je lovec zaslišal odgovor, provociranje nagovorjenega. Pod vplivom jeze, nad nesramnim in provokativnim odgovorom, so Mandaloriana zasrbeli na kopito prislonjeni prsti. Kdo pa si ti, da mi boš gobezdal, kaj je moje področje in kaj ne? Vendar je Jedi odkorakal stran preden bi lahko izrekel ali odreagiral. Če bi bilo kaj časti v zahrbtnem napadu na starca bi to z besedami izzvani vsekakor storil. Tako pa je samo vstal, ko je Varan ponovno prikorakal k njemu. Starca je ponovno nekaj pičilo, da je pričel nakladati o škodovanju njemu znanih sodrugov. Ton, s katerim je izrekel zadnje besede, je že močno načel redke živce Mando'ad. Kdo pa je, da bo meni ukazoval? Zadnjih nekaj trenutkov je človek izničil še tistega nekaj malega spoštovanja, ki si ga je pridobil z trudom pri premagovanju džungelskih preprek. In spet se je krotilec Sile oglasil še preden je poslednja beseda prejšnjega nagovora dodobra dosegla ušesa poslušalca. 'Počakaj!' Puška se je premaknila v dlani, da so roke trdno poprijele za orožje. Se je staremu zmešalo od Dxuna? Vede se že čudno. Skozi zeleni vezir so oči opazovale predstavnika človeške rase, ki je zaprtih oči gledal v daljavo. Sledeče besede Varana so potrdile Zakkegove sume, da vendarle ponovno uporabil svojo tako imenovano Silo. Saj brez nje vendar nič ne zna. 'Če te je volja, se razkrij mojima spremljevalcema, moj čas še ni prišel. Ravno ta trenutek ju je dosegla neka tretja …' Preden bi Jedi dokončal stavek je lovec na glave stopil mimo njega. Samozavestno je pripravil orožje na strel, položil prst na sprožilec in stopil proti svoji levi strani. Ubranil je ravno nasprotno smer kakor sopotnik, ki se je kasneje ravno tako odpravil naprej.
Tiho, da kar ne bi morali verjeti, da se lahko nekdo v težkem oklepu premika tako zelo tiho, se je bojevnik pomikal mimo dreves. Nobena vejica ni počila, ko se je tropskega planeta vajeno bitje pomikalo bližje proti dogajanju. Čeravno so ga drevesa še zmeraj ločevala od vsega zanimivega ter zakrivala pogled nanj, je vseeno že lahko ujel določene besede neznanih oseb. '… poberi, če nama misliš kakšne povzročiti.' Po zvoku je sklepal, da je lastnica ženskega tona na njegovi desni. Prislonil si je puško na ramena in skozi namerilec opazoval okolico pred seboj med premikanjem. Znanec nekoga, ki ga poznam, je na moji strani. Torej merim v tretjo, samo osebo. Črno-beli oklep je stopil izza zadnjega drevesa, ki ga je ločeval od vsega zanimivega. Mandalorian se je pojavil v vidnem polju vzporedno z bitjem, človekom črnih las, zagorele polti in črnih las. V kotičku oči je skozi prednje zeleno steklo na čeladi opazil dvojico, moškega in žensko. Še korak je storil Mando'ad, preden se je končno dobrih petnajst korakov stran od tarče vendarle ustavil. Starega Jedija ni bilo videti nikjer, kar je v Zakkegu povzročilo sum, da je kratko malo stisnil rep med noge. Sila gor ali dol, prava dejanja so nekaj povsem drugega kakor besedičenje. Pripravljen, da spusti rafal, je tako čakal na potezo kogarkoli.

((tako divje brazgotinast pa Kareem spet ni.xD))

Vsak živčni končič v njegovem telesu je bil nabit do skrajne mere, ko je opazoval okolico. Oči bi najraje zaprl, kajti bile so najmanj zanesljive in so človeka najraje zavedle, a v tem primeru bi bil to prav lahko njegov konec. Stal je na rahlo pokrčenih kolenih, pripravljen za nenaden premik v katerokoli smer, če bi se bilo treba hitro odstraniti ali pa vsaj ubaniti napad, če pobeg ne bi bil možen. Ženska je imela dlan bliskovito na nečem srebrnkastem, kar je potegnila izza pasu moškega, ki je ravno v tistem skočil na noge, in Kareemov hitrih sklepov vajeni um je v trenutku povezal dejstva pred seboj. Žaromeč, modrikasti lasje in modrikast oklep. Coruscant. Raphael, so se mu v mislih zvrstili podatki in nekoliko je privzdignil glavo.

"Očitno bo izziv treba prestaviti na kak bolj primeren trenutek."je umirjeno odgovoril na izjavo vihtilca žaromeča, nato pa oči usmeril na bojevnico poleg njega. Od nje je sevala silna energija in moč, v hitrosti njenih gibov in odločnosti njenih besed pa je bilo zaznati izkušnje in spretnost. Bila je vajena takšnih situacij in bila je pripravljena na karkoli, tako kot on sam. Medtem ko je z vajenim očesom analiziral podobo pred seboj, njeno mimiko in govorico njenega telesa, je za seboj slišal najtanjši klik, ki bi ga neuko uho zamenjalo za počeno vejico ali kako oddaljeno žival. A Kareem ne bi tega zvoka zamenjal s čemerkoli drugim. Bil je tisti zvok, ki je zledenil kri v žilah, zvok, ki je pognal adrenalin po telesu.

Bil je zvok blasterja, in bil je za njegovim hrbtom. Z očmi še vedno uprtimi v na boj pripravljeno črnolasko je počasi nadaljeval "Srčece, toplo ti priporočam da izpustiš tisto zadevico."je dejal in z brado pomignil proti ugasnjenemu žaromeču. "Ne iščem spopada, čeravno bi tele obleke z veseljem porezal s tvojega telesa."dovolil si je majcen nasmešek nato pa je sprostil svoj prijem okoli ročaja vibromeča in ga zabodel v tla.

"Predvidevam da tukaj nista prostovoljno, glede na to, da je bil Raphael nazadnje namenjen na Telos IV, ki pa ni ravno Onderonu najbližji planet."prste je odmaknil od rezila in dokončal "In dokler se ne stepemo mislim da se bomo precej lažje rešili iz te džungle, pa tudi pomoč nekoga, ki je nekajkrat že bil tu, vama ne bi mogla ravno škodovati...razen če je tisti za menoj vajin vodnik?" Privzdignil je obrv in s pogledom poblisnil proti rezilu vibromeča, v katerem je sedaj trepetala črno-bela podoba z blasterjem, uperjenim v njegovo smer. "Kaj porečeš ti, Epicanthix?"je besede namenil nevarnosti za seboj.

((Tvoj avatar se ne strinja s tabo Šalo na stran, nekoga lahko opišeš kot "brazgotinastega" tudi če ima eno samo večjo ter dokaj vidno brazgotino, in mislim da so tudi ostali to tako mislili
Mimogrede, kako lahko Kareem ve, da je Zakkeg Epicanthix, če pa je njegovo telo popolnoma prekrito z mandalorianskim oklepom?))

Torej ga je Kareem prav tako prepoznal. To je definitivno olajšalo stvari, še toliko bolj glede na njegov odziv. Siyo je namenil kratek pogled ki je sporočal da se je nevarnost spopada občutno zmanjšala, čeravno ni še izginila. V bojni pripravljenosti je bila še bolj privlačna kot navadno, skoraj tako kot takrat ko je spala. Le stežka je nadziral svoja čustva, saj je njegovo telo hlepelo po tem da bi se malo zravsal z njo, potem pa še kaj drugega. Stopil je korak naprej in nagovoril prišleka;
"Pozdravljen ponovno, Kareem. Strinjam se s tabo, verjetno bo najbolje da meriva moči potem ko ne bomo izgubljeni sredi džungle polne lačnih zveri."
Že je hotel stopiti naprej in znancu v znak miru ponuditi roko, ko je izza dreves stopila visoka postava v belo-črnem oklepu. Če ga ne bi izdal že oklep sam, bi to storila značilno oblikovana čelada, težka mandalorianska repetirka, ali pa način premikanja po džungli, ki je bil lasten le tistim, ki so v njej odraščali. Bil je Mandalorian od glave do peta. Raphael je zmrznil v pripravljenosti da zgrabi svoj žaromeč takoj ko bi oklepljeni moški naredil kaj nepremišljenega. Kareem je vmes govoril kot da za njim ne bi bilo ničesar, dokler ni lahkotno omenil Mandalorianove prisotnosti.
"Res je, namenjen sem bil na Telos, vendar je vmes prišlo do komplikacij in naposled sem končal tukaj," je dejal oprezno, oči pa je še vedno držal na mandalorianskemu bojevniku ki se je sedaj nahajal nedaleč od plačanca. Nato je nagovoril še njega:
"Poslušaj Mandalorian; moje ime je Raphael Moonlight in sem bivši poveljnik Sedme legije Republikanske vojske. Vojne je konec in nimam več razloga, da bi se še boril proti tvojim ljudem ali tebi osebno. Spopad med nami bi bil nesmiseln, vendar ti zagotavljam da če boš napadel, bo to zadnja stvar ki jo boš storil. Ne bi bil prvi Mandalorian, ki bi ga pokončal."
Morda ni bilo najbolj pametno, da je razkril svojo vpletenost v vojni. Navsezadnje je oklep popolnoma zakrival Mandalorianovo telo, in prav lahko bi bil kateri od otrok čigar starši so padli pod Raphaelovim žaromečem. V tem primeru bi le še dolil gorivo na ogenj in spopad bi bil neizogiben. A tak je pač bil, nagonsko se je izogibal lažem in se z nasprotnikom raje soočil iz oči v oči, čeprav bi jih bilo lažje premagati iz zasede. Le kadar je lahko tako rešil več življenj, na primer v vojni, se je zatekal k zvijačam.
Nikjer ni zaznal Varana, kar ga je malo skrbelo. Vsekakor bi njegova prisotnost koristila, dva obvladovalca Sile, pa četudi je bil eden starejši, sta bila vseeno bolj nevarna od enega. Sedaj je bil izid odvisen od prišlekov. Bodisi se bodo spopadli, bodisi bodo sprejeli razlike med seboj in se spravili s te velikanske kepe rastlinja in zverinja, ki se je vrtela okrog Onderona.

Očitno neznanec pred njim ni opazil njegovega prihoda na sceno, ali pa ga je ignoriral. Če tako človek ni odreagiral je zato vsekakor odreagiral eden izmed dvojice. Osebek v oklepu modrega odtenka je skorajda dobesedno zmrznil na mestu kakor, da bi ugledal nekaj nadvse grozljivega. Nekaj, česar si ni želel ponovno srečati. Kljub temu, da se je z njegovim prihodom očitno pogovor preusmeril v bolj prijateljske vode, se puška še zmeraj ni povesila. Ni namreč povsem zaupal osamljenemu človečnjaku. No, niti paru na drugi strani ni povsem zaupal, saj konec koncev ni vedel ničesar o njima. Prav lahko bi se zgodilo, da bi ga napadla ne vedoč, da se je v resnici postavil na njuno stran.
Na besede postave temnejše polti ni odgovoril. Preprosto spustil je vprašanje za katerega se mu ni zdelo vredno odpirati ust. Nič ne porečem. Je pa zato raje prisluhnil odgovoru s strani prestrašenega (prestrašenega s stališča Zakkega) »zaveznika«. Ko je osebek omenil, da se je boril v vojni med Mandaloriani in Republiko, je v glavi Mando'ad nenadoma nekaj preskočilo. Spoštovanje do tega neznanca je zrastlo čeravno sta bila nekoč zaprisežena sovražnika. Toda tisti časi so bili že mimo, Zakkeg pa ni gojil do vojakov bivše nasprotne strani nobenih zamer. Bolj kakor sovražnike so mu namreč predstavljali izziv. In če so jih tedaj premagali, so si zmago pač zaslužili. V znak spoštovanja do soborca, če smem tako imenovati nekoga, ki se je ravno tako boril v vojnah, se je čelada premaknila navzdol, nato pa še navzgor. Med prikimavanjem je z levico spustil naperjeno puško ter si cev orožja vrgel čez ramo. Tako bi morebitni sproženi strel odneslo v nebo, kjer bi lahko zadel samo kakšno letečo bitje. Oziroma odstrelil del splovila kakšni žuželki. Fino. Družba postaja bolj pestra proti staremu Jediju.
Zdolgočaseno kakor, da bi šlo za piknik in ne za skorajšnji spopad, se je zeleni vezir za trenutek usmeri proti belemu oblaku v daljavi. Za Mandaloriana je bilo tako sedaj to končano, čeravno ni za razliko od preostalih dveh moških do sedaj spregovoril niti besede.


((neki na hitr spacano ))

"V tvojih sanjah," je siknila skozi zobe in žaromeč v dlani nekoliko močneje prijela. Mar razcapanec ni imel pojma o tem, kako težko in drago je bilo dobiti dober korzet? Že tako si bo morala omisliti nove škornje, do tega, da bi morala ponovno obleteti celotno Nar Shaddoo za nov top, pa ji sploh ni bilo. Nekje za človekovim hrbtom je opazila nekaj svetlečega in kar naenkrat je nekaj korakov vstran iz gozda tiho kot miška prikorakal mandalorian v polni opravi. Dobro je vedela, kako je bil videti bojni oklep, saj je z njihovo vrsto že nekajkrat trgovala. Na njenih ustnicah se je pojavil nasmešek. Morda meča vseeno sploh ne bo rabila uporabiti. Mandalorian je imel v rokah puško v polni pripravljenosti in od njega ni zaznavala nobenih sovražnih čustev, tako da ga je avtomatično postavila na svojo stran in na njegov prihod sploh ni vidno odreagirala.

Toda Raphael ga je opazil in besede, ki jih je izrekel, so ji za nekaj trenutkov zbrisale nasmešek z obraza. Da, res je bil vojak. In čeprav je bilo vojne konec in je to tudi sam poudaril, je vedela, da je bil vsak trenutek pripravljen tudi ubijati. Preprosto vedela je, tako, kot je v njem lahko čutila Silo. Med Bluerayem in Mandalorianom je očitno prišlo do nekega tihega dogovora, saj je slednji umaknil orožje, Raf pa se je nekoliko sprostil.

Stopila je korak naprej, tako da Kareem ni več stal med njo in novim prišlekom, ki mu je pokimala v pozdrav ter ga ogovorila. "Bojevnik, upam, da nismo zmotili vaše domovine. Neprostovoljno sva pristala tu," je pojasnila in z roko zamahnila proti Raphaelu, "tako kot najin sopotnik, starejši gospod z belo brado in lasmi, rjavim plaščem in nadvse zoprno navado, da vsem po vrsti soli pamet. Ste ga morda srečali?"

((upam, da bo ))

"Srečal me je, prav zares. In mimogrede sva skupaj preživela prav prijetne urice" se je nenadoma odzval najstarejši od sodrugov in iz grmičevja, ki je obdajalo jaso, je počasi prikorakal Varan. Namenil se je k dvojici, s katero je že pripotoval na ta planet, saj sta mu bila od vseh najbližja.
"Lepo, da se spet srečamo. Veseli me, da nista v nesreči utrpela hujših poškodb, kajti vsaj moj "pristanek" ni bil prav nič nežen." Jedijski mojster se je rahlo nasmehnil in ves čas reagiral, kot da ostalih dve na jasi sploh ne bi bilo. Na hitro si je ogledal ročaj svetlobnega meča, ki ga je dekle stiskalo v svoji dlani in se ob tem vprašal, kaj neki bi ji slednji pomagal, če pa ga niti vihteti ne zna. Zatorej ves čas trdim, da je orožje zgolj pripravno, če ga njegov nosilec zna uporabljati si je v mislih ponovil Varan, a nobene besede ni spregovoril naglas. Zatem se je zasukal k Raphaelu in se mu približal, tako da ga je lahko slišal le on.
"Nevem kako vešč si v poznavanju te lune, a sam sem v tem času izvedel marsikaj zanimivega o njej, med drugim tudi, kje se utegne nahajati naslednja Revanova sled. Grobnica Freedon Nadda bo po vsej verjetnosti ta kraj. A ta luna, ta Dxun je prepredena z življenjem in zaznati na njej prisotnost sovražnika je skorajda enako, kot najti v senu drobno iglo. Če me sam nisi zaznal iz tako neposredne bližine, kako bomo potem zaznavali nezaželene goste?" Varan se je na kratko obrnil proti Zakkegu in drugemu možu, ki sta še zmerom trdno zavzemala svoja mesta. "Je varno, da nam ta dva sledita? Za brazgotinarja ne vem, a Mandalorian je zelo krvoločen in kakršnakoli pripomba zoper njega se zna končati z izstrelki njegove puške. Če jim zaupaš, prav, a sam bi na tvojem mestu dobro premislil, koga ženeš na tako pomembno nalogo, ki zna vplivati na usodo prihodnosti." Jedijski mojster se je zasukal stran in se povsem mirno odpravil nekoliko stran od dogajanja, na nasprotni rob jase, kot sta se nahajala prišleka. Tam je bilo nekaj podrtih hlodov, ki so bili že stari in strohnjeni, toda starčevo težo so vseeno prenesli, ko je ta sedel na enega izmed njih. Nekoliko odsotno se je zazrl v dogajanje na jasi in v tišini počakal na razplet dogodkov. Zdaj ni bilo namreč na njem, da odloča, pač pa na Raphaelu. Upal je le, da bo Raphael izbral prav, kajti napačna odločitev bi se znala v prihodnosti izkazati za tragično. Zakkeg je bil silno vzkipljive narave in če je že sprejel dejstvo, da je Raphael sodeloval v vojni, to še ni pomenilo, da bo sprejel vse, kar bo sledilo. Kar se brazgotinarja tiče, pa je bilo Varanu težko karkoli reči. Videlo se je, da je izkušen, da je prestal že marsikaj in posledično bi bil lahko velik sovražnik, ali velik zaveznik. Vse je bilo odprto, karte se še niso razkrile in v takih trenutkih je bilo kritično pravilno izbirati. Morda sta prav manjkajoča člena tista, ki se bosta naposled izbila in če že ne po naravni poti, bo to morda potrebno doseči po umetni.
Vroče dopoldne se je počasi prevešalo v še bolj vroče in vlažno popoldne in vzraku so bili celi roji mrčesi. Kakšna vremenska osvežitev bi prišla še kako prav, vsaj za starega Jedija, ki mu tukajšnja klima ni niti najmanj ugajala.

Oblaki so zavzemali različne oblike, dokler se eden ni dokončno skorajda povsem zaustavil in zavzel podobno, ki je še najbolj spominjalo na manjše bojno plovilo. Ostali so medtem razpadli na manjše koščke, da je izgledalo kakor, da jih je nekaj razstrelilo. Nasmešek se je prikazal na obrazu skrito pod čelado. Bum in že te ni več. Pretegnil je prste desnice, ki so držali puško na ramenu. Odkar je bil na Dxunu zares, v boju, sploh še ni streljal. No, vsaj manjši dvoboj z Bomo, ki pa se mu ni zdel omembe vreden. Šele premikanje nedaleč stran ga je pripravilo, da je povesil do tedaj v nebo uprto glavo. Ženske, ki se je prej nahajala ob moškemu, je stala sedaj med njim in neznancem v katerega je še nedavno tega meril. Čeravno ni bil Zakkeg ni bil ravno tip moškega, ki bi svoj čas posvečal iskanju nežnejšega spola, je moral priznati, da je bila ta deklina obdarjena z precejšno lepoto. Besedam je prisluhnil medtem, ko si je pretegoval vrat, kar se je z tihim pokanjem, podobno pokanju členkov, tudi slišalo. Prve besede se ga niso niti tako zelo dotaknile, toda nadaljevanje je vseeno sprožilo odziv. 'tako kot najin sopotnik, starejši gospod z belo brado in lasmi, rjavim plaščem in nadvse zoprno navado, da vsem po vrsti soli pamet. Ste ga morda srečali?' Glasen, povsem sproščen in iskren smeh se je zaslišal, ko je slišal opis starega Jedija. Na vprašanje ji ni odgovoril z govorjenjem temveč je samo prikimal v pritrditev ter dvignil prosto levico. Kazalec je usmeril proti grmičevju za njenim hrbtom iz katerega je tisti trenutek prikorakal tisti, o katerem se je govorilo. Mi o starcu, starec iz gozda. Čeravno razdalja med njimi ni bila ravno majhna je vseeno ujel izrečeno. In brez mene bi najverjetneje končal kakor hrana kakšne zveri. Zeleni vizir se je ponovno preusmeril proti neznanki. Oči so tedaj zagledale ročaj svetlobnega meča, kar je porodilo v Mando'adovi glavi nekaj, kar se mu je zdelo vredno izreči na glas. Globok glas je tako prvič po prihodu na jaso spregovoril ter ogovoril tedaj edino prisotno predstavnico ženskega spola. "Ne izgledaš kakor Jedi." Bežen pogled proti nebu mu je razkril, da so se manjši oblaki razbežali medtem, ko je namišljena bojna ladja še zmeraj kraljevala modremu kraljestvu. "In zakaj me vikaš?"

In kar od nikjer se je vzel stari Jedi, o katerem so govorili! Odkorakal je do Raphaela, mu namenil nekaj besed, nato pa se usedel stran od ostalih, kot da bi se le pomenkoval ob skodelici čaja na Alderaanu.
Raphael je že slišal za grobnico o kateri je govoril Varan. Freedon Nadd je bil poleg Naga Sadowa edini od velikih Temnih Lordov, ki ni bil pokopan na Korribanu, in mojstri Sithovske akademije so še preradi izzivali vajence prav s tem vprašanjem. Raphael je o grobnici sami vedel bolj malo, razen tega da so jo postavili na Dxunu in vanjo prenesli Sith Lordovo truplo potem ko je Jedi Mojster Arca Jeth izgnal Naddovega duha iz Onderonske palače. In pa da je bila najverjetneje zastražena.
Varan je imel prav, Naddova temna aura bi najverjetneje oslepila njune čute skozi Silo. A naredil je isto napako, kot vsi ki so se predolgo posluževali Sile; podcenjeval je prvih pet čutov. Hssissi so resda lahko prikrili svojo prisotnost s pomočjo Temne strani Sile, vendar pa so živeli le na nekaterih izjemno temnih planetih, na primer na Ambrii, s kjer so izvirali, in pa na Korribanu. Raphael na Dxunu ni zaznal večjega vpliva Temne strani in tako je sklepal da mora biti ta skoncentriran na grobnico. Tako je sklepal, da verjetno teh plazilcev ne bodo srečali tukaj. In za razliko od Hssissov, so druga bitja ostajala vidna. Četudi so se posluževala skrivalnih naprav, pa se jih je vseeno dalo slišati.
Premislil je situacijo s trenutno sestavo inteligentnih bitij na mali jasi. Siyo je zaupal, sicer ne toliko da vseeno ne bi izključil možnosti da ga nekoč izda, a kljub temu je trenutno najbolj v celi Galaksiji zaupal njej. No, edino Revanu je zaupal bolj. Varan je bil nepredvidljiv in skrivnosten, a v grobnici na Korribanu je dokazal da imata skupen cilj, ter da si lasti vsaj nekaj znanja, ki bi mu ga lahko posredoval. Zaradi tega je bil koristen, predvsem pa ni predstavljal nevarnosti. Kareem in neznani Mandalorian pa sta bila trši oreh. Kolikor je Raphael poznal kulturo svojih nekdanjih sovražnikov, je vedel da si lahko obeta njegovo zavezništvo, če bo le dovolj nevarnosti in možnosti da pokonča spopada vredne sovrage. Razen če bi se odločil spopasti se z njim samim. Kareem pa je bil bolj ali manj neznanka. Nihče ni storil ničesar, da bi razrešil situacijo.
Presneto, zakaj moram ravno jaz vedno gladiti spore in igrati vodjo? Saj ne rečem da mi ta pozicija ni po godu, ampak včasih bi tudi kdo drug lahko storil pravo stvar brez mojega poseganja, si je mislil sam pri sebi. Ah kaj govorim. Tako je najbolje. Dokler ostaja moj položaj ključnega pomena, ostaja večja možnost da ne zaidemo z začrtanega cilja. Če hočem najti Revana, je najbolje da tudi tisti ki gredo z mano ostanejo vezani name, sicer se me bodo znebili na prvem asteroidu ki prileti mimo.
Naposled je Raphael spregovoril vsem skupaj:
"Poslušajte me. Čas teče medtem ko stojimo tukaj in ne delamo ničesar, in zveri ne bodo nič manj nevarne če še dlje stojimo na mestu, prej nasprotno. Torej najbolje da se seznanimo z dejstvi; dekle, Jedi in jaz nameravamo najti grobnico starodavnega Sith Lorda, ki naj bi se nahajala na tej luni. Naš razlog je želja, da odkrijemo več sledi o Revanu. Če tudi vaju pot nese tja, ali pa imata podoben cilj, potem ne vidim razloga zakaj ne bi mogli sodelovati. Navsezadnje več oči več vidi, več ušes več sliši, in včasih dober blaster zaleže več kot žaromeč."
In pa obstajajo nevarnosti, ki tistim ki ne čutijo Sile ne predstavljajo tako velike ovire. Tega ni rekel naglas, saj se je bal da bi potem lahko kateri od njih hlinil prijaznost, in ga potem v grobnici, kjer bi bil na slabšem, izdal.
"Po drugi strani," je še dejal, "pa tudi raje vidim da se, če se naše poti križajo na nezdružljive načine, takoj ločimo ali pa, če ne gre drugače, spopademo. Sovražim odlašati neizbežno." Pogledal je po zbranih, na koncu pa se je njegov pogled ustavil na tistih dveh, ki sta predstavljala neznanki v enačbi njihovega cilja.
"No, kaj porečeta?"

Mandalorianov smeh jo je spravil v veliko boljšo voljo, ko pa se je iz grmovja prikazal še Varan, očitno nepoškodovan in dobre volje, se je njen nasmešek razlezel prek njenega obraza kot sonce, ki vzide zgodaj zjutraj in prebode vse sence s svojo toplino. Nasmejano je odgovorila Mandalorianovi opazki, da ni videti, kot Jedi.

"Najbrž zato, ker nimam ne bele brade ne zelo tečno vsevednega tona glasu," je razložila in bojevniku pomežiknila. Vseeno ni hotela prehitro razkriti, da ni bila Jedi - njena prednost je bila v tem, da njeni potencialni nasprotniki niso vedeli, kako nevarna je v resnici.

"In zakaj me vikaš?" je nadaljeval Mandalorian. Sprostila je ramena in nekoliko stresla s svojimi svilnatimi črnimi lasmi. Zdaj je stala že precej blizu Kareema, toda načrtno se ni obrnila k njemu. Začuda je od njega zelo težko razbrala kakšna jasna čustva, saj je bilo vse, kar je izžareval, pomešano s ciničnostjo in slo.

"Vikala sem te, ker zaradi maske nisem vedela, kako zelo star si. Lepo sem bila vzgojena, veš... stare ljudi ponavadi nazivam s spoštovanjem," je rekla s prisrčnim nasmehom. Pravzaprav bi bilo res zanimivo videti, kakšen obraz je skrival za jeklom. Toda vedela je, da se nekaterih ljudi preprosto ne sme v nič siliti, saj jih hitreje odbije kot pritegne.

V tistem je spregovoril Raf in zasukala se je proti njemu in se zasmejala. "O čem vendar govoriš, Blueray, tadva gotovo ne iščeta spora z nami." Vedela je, da nekoliko pretirava - bilo je čisto mogoče, da je kateri od obeh neznancev gojil prav krvoločne želje po boju - toda včasih je prijazna beseda vseeno padla na rodovitna tla. "Mislim, da je najbolje, da oba prosimo, da nas spremljata. Nadvse bi popestrila našo malo skupinico." Takrat se je obrnila še proti Kareemu in glavo vprašujoče nagnila na desno. "Saj imam prav, kajne?"

Sivo modre oči so izpod nekoliko namrščenih obrvi spremljale barvite in dinamične dialoge, ki si jih je izmenjevala njegova okolica. V trenutku, ko je Raph omenil nekega po opisu sodeč muhastega starca, se je le-ta prikazal izza grmičevja in meni nič tebi nič odkorakal do modrolasca. Po tihem in zaupnem pogovoru, v katerem je ujel le nekaj besed, kakor 'Revan' in 'Grobnica Freedona Nadda', o katerih je vedel le malo ali pa sploh nič. S pozornim pogledom je spremljal vse figure, ki so se sedaj nahajale na igralnem polju. Neznani starec, Mandalorian, zamišljeni vihtilec žaromeča in ognjevita, preživetja vajena bojevnica. Očitno je bilo, da je starček odgovornost odločanja preložil na Raphove rame, kajti modrolasi Jedi je z nagubanim čelom in zamišljenim pogledom zrl na jaso, ne povsem prisoten v tistem trenutku, očitno zatopljen v lastne misli.

Kareem je medtem neopazno pregledal okolico za še kako osebo, ki bi se morebiti skrivala v grmovju ali krošnjah okoliških dreves, a njegovo vajeno oko ni odkrilo žive duše, z izjemo nekaj pisanih ptic, ki so ščebetale na vejah, ter parom oddaljenih živali, katerih vrste sicer ni vedel, bilo pa je očitno, da se le paseta in nimata napadalnih namenov. Svojo pozornost je na ljudi okoli sebe preusmeril šele, ko je Raph odprl svoja usta, potem ko se je očitno le uspel odločiti, kaj bo sploh povedal.

Kareem mu je prisluhnil ne da bi enkrat prekinil njegov modri monolog, a v mislih se mu je porodil cel kup pripomb, ki so se v glavnem nanašale na razvlečenost tistega, kar je v bistvu povedal, kajti vsebino bi z lahkoto skrajšal na en sam stavek. Namenil se je že odvrniti na Raphovo govoranco, a se je vmešalo še temnolaso dekle, ki je vse skupaj povedalo na lovcu mnogo bolj všečen način - jedrnato, s kancem humorja in v navadnim ljudem prijaznem jeziku.

Črnolasec si je s kratkim kašljem očistil grlo, nato pa le prišel do težko pričakovane besede. "Takole bom rekel - vi trije,"je pokazal na vročo temnolasko, Rapha in starca, ki je medtem že sedel, "se očitno poznate, medtem ko sva jaz in Mandalorian nevredna vašega zaupanja in to povsem upravičeno." Izpulil je svoj vibromeč iz tal in si ga zopet pripel na hrbet, medtem pa nadaljeval, "In če imate dva, ki jima ne morate zaupati, vendar se spoznata na Dxun, je pametno s seboj vzeti oba, saj je verjetnost, da vas bosta združeno izdala za skupno korist, izredno majhna." Skomignil je z rameni in dokončal "Tako pravzaprav zmanjšate nevarnost, če naju s seboj vzamete oba."

Njegov nasmešek se je razpotegnil čez polovico obraza in zadovoljno se je pretegnil. "Sedaj pa predlagam da se končno nekam premaknemo, saj se mi zdi, da smo vse skupaj razčistili. Ja, ne?"je povzel in s pogledom ošinil vse, ki so ga obkrožali, ter privzdignil levo obrv.

"In vselej je bolje imeti sovražnika ob sebi, kakor pa za seboj" se je nenadoma oglasil Varan, ki je bil z razpletom dogodkov prav zadovoljen. Raphael se je le učil in to je starega Jedija nadvse razveselilo. Ni bil tisti puhloglavec, ki bi vse polagal zgolj na dejanja, niti najmanj. In čeravno je bil v vojni in čeravno je tamkaj spretno vihtel najrazličnejša orožja, je bil pripravljen prisluhniti nasvetom, se zbrati in pretehtati vse možnosti. Vse to je pričalo o njegovem bujnem notranjem svetu in tesni povezavi s Silo. Njegovih površinskih misli o vlogi vodenja, Varanu ni bilo težko razbrati, a Raphael je pri tem pozabljal na eno. Niso vsi rojeni za vodje, pravzaprav so le redki, a usoda bo vselej poskrbela, da se bodo ti znašli v ospredju odločanja, ne da bi se tega zavedali. Morda jim vloga ni odgovarjala, a upiranje temu bi pomenilo enako, kot upiranje dihanju. Vsak voditelj se prej ali slej prepusti svojemu daru in tudi Raphaelu ne bo ostajalo drugega, če bo želel preživeti v galaksiji polno ovir.

Revan je bil podoben, velik strateg, velik bojevnik in človek silnih dejanj, a ni bil zgolj slepec, ki bi se zaprl pred svetom globin in razuma. Čeravno so mu Jediji očitalo prav to, ko je odkorakal v vojno, Varan v njegovi tedanji odločitvi ni videl nič slabega.
Nekateri se rodijo kot borci, karizmatične vodje, ki jim je usojeno, da se zapišejo v zgodovino. Drugi in ti so v večini, pa se rodijo kot "pripomočki" teh vodij. In ravno zato večina Jedijev ni razumela Revana, kajti sami niso bili vodje in razumeti nekaj, česar sam ne poseduješ, je izredno težko. Kolikokrat je Revan prisluhnil njegovim mislim? Kolikokrat je nanje polagal svoje argumente, svoja nestrinjanja. Ne, Revan, kakršnega so si v svoji glavi ustvarili Jediji, tega ne bi bil nikoli sposoben. "Njihov" Revan bi bil zgolj zrcalna slika Mandalorianov, kar pa pravi Revan nikoli ni bil.

Zdaj ju je obdajala že prevelika skupina osebkov, ki niso vsebovali, ali niso želeli vsebovati tiste globine, ki jo je Varan tako cenil. O Mandalorianu ni bilo dvoma, brazgotinar mu je deloval hladno, okoriščevalsko. Dekle... Dekle je bila uganka. Kljub vsemu se je Varanu zdelo, da je v njej nekaj več, kakor kaže navzven, neka globlja energija, morda celo Sila, ki pa ni nikoli prišla do izraza.
Če se bo tako nadaljevalo, bo potovanje v Neznano povsem drugačno, kakor si je jedijski mojster prvotno zamišljal, zato je v glavi začel plesti načrte, kako bi stvari čimprej spet spravil na pravo pot. Počasi se je vzdignil, si preko glave znova poveznil rjavkasto oglavnico svojega plašča in se odpravil bližje ostalim. "Stvari ne bodo razčiščene, dokler drug drugega ne spoznamo do podtankosti, vsak njegov gib, vsako njegovo misel, vsak njegov cilj... A ker do tega ne bo prišlo, o pravem razščiščenju ne bi govoril. Res pa je, da je napočil čas, da nadaljujemo pot. Postavanje tukaj ne bo približalo grobnice." Jedi se je zasukal in stopil na rob jase, pripravljen slediti tistemu, ki se bo prvi podal na potovanje v smeri grobnice. Ker mu je bil Dxun kajpada tuj, to ni bilo na njem, pač pa na enem izmed tujcev, bodisi Mandalorianu ali brazgotinarju. Pot bo še dolga in naporna, a ravno ta dolžina bo pravšnja, da Varan o marsičem premisli. Ko enkrat zapustijo Dxun, ne bo več vrnitve in vsak naslednji planet lahko predstavlja kraj, kjer se jim pridruži še več "zaželenih" gostov.

Nenadoma je nevidni izstrelek razbil oblak. Manjši kosi so se zapodili na vse strani modrega neba, ko je deklina ponovno spregovorila. Opazka, ki se je dotikala starega Jedija, je na njegov skriti obraz ponovno postavila nasmešek. No, po podobi sta vsekakor zelo daleč narazen. Preden bi lahko Mandalorian v mislih prebavil še zadnje besede neznanke, je spregovoril njen soborec.
To, da se je njihova skupina odpravljala po sledeh Revana, ga niti ni tako zelo presenetilo. Že Varan mu je, ko sta bila še sama, zaupal, da so se iskali pot, ki bi jih pokazala pravo smer. Da bi lovil nekoga tako močnega ter premetenega? Ta misel je lovcu na glave za katerega je bil lov z vsemi sestavnimi deli, branje sledi, odkrivanje dokazov o nahajanju tukaj, itd., več kakor samo zanimiv. Tudi tokrat je Mandoa'da, preden bi lahko odgovoril na 'No, kaj porečeta?' bitja modrikastih barv prehitel nekdo drug. Nedavna sogovornica se je postavila na stran nepoznanih, čeravno ni vedela ničesar o njiju. Čeprav se je zdelo to Zakkegu po eni strani nespametno, pa je moral priznati, da je bilo po drugi strani dokaj pogumno. Sprejeti medse nekoga, ki se spozna na teren, ki jih je obdajal čeravno ne veš o njem ničesar … vsekakor se je v tem nahajal kanček poguma. Ali norosti. No, saj to dvoje gre večkrat z roko v roki.
In spet je oklepljenega osebka prehitel pri odzivu nekdo drug. Črnolasec, v katerega je pred kratkim upiral namerilnik, se je med besedičenjem oklical za poznavalca Dxuna, kar je v Mandalorianu povzročilo rahlo nejevoljo. Kdo pa je on, da se bo imel za nekoga, ki pozna luno? Saj ni eden izmed nas! Toda z zadnjim predlogom, da se končno premaknejo, se je moral strinjati. Predolgo so že stali tukaj in bili vaba za morebitne velike zveri. Vendar kakor, da ne bi bilo spregovorjenih že dovolj besed in porabljenega preveč časa, se je modrost odločil deliti še stari krotilec Sile. Zaradi vsega zapravljenega časa je bojevnik pobral puško in se narahlo udaril s kopitom po čeladi. Tako je na svoj način, brez besed, izrazil, da se mu zdi vso to nakladanje povsem nepotrebno. Če bodo vedno toliko razpravljali … se bom naposlušal za vseh 31 let. In kako je sam izkazal odgovore na vsa vprašanja? S preprostim skomigom z rameni, kakor 'karkoli, samo pojdimo že' je izrazil svoje mišljenje.
Končno so vsi potihnili, da so je slišal samo vetrič, ki je bril skozi pokrajino. Šumenje rastlinja je pospremilo prve korake lovca, ko se je podal ravno v nasprotno smer kakor starec, ki je odšel na rob jase. Ni se ravno oziral, če mu drugi sledijo. Preprosto korakal je naprej, držeč puško v dlaneh, dokler ni prispel do prvih dreves. Šele tedaj se je ponovno obrnil, da se je zeleni vezir zazrl v nove sopotnike. Navajen je bil loviti sam toda … pravijo, da je vsaka nova izkušnja dobrodošla. ''Potrebujem enega zraven za izvidnico.'' Medtem, ko bi namreč preostala grupa sledila, bi lahko izvidnika pregledovala območje pred njimi in odstranjevala morebitne ovire.

Potem ko je sam zaprl usta se je kaj kmalu oglasil ostareli Jedi, ki se je jel dvigovati s svojega prejšnjega mesta ter si ob tem zopet zakril z gubami prepredeni obraz. Kareem se niti ni trudil prikriti svoje nejevolje ob starčevem vse prepametnem odgovoru na njegove besede o tem, kako naj bi bili razčistili, a se je vendarle vzdržal komentarja, kajti vsakršno nadaljnje zbadanje in verbalni spopadi bi samo še odložili njihov že tako razvlečeni odhod. Lovec je težo prestavil na drugo nogo, ne da bi zares prisluhnil pametnjakoviškim besedam, ki jih je imel za povedati belolasec, nato pa je skoraj olajšano vdihnil, ko je Mandalorian izrazil očitno strinjanje z njegovim predlogom o premiku z mesta, na katerem so se že čisto predolgo zadrževali, kajti džungla namreč ni bila varna, sploh pa če je bilo govora o džungli Dxuna, kajti na mnogotere zveri je nemalo vplivala temna sila Freedonove grobnice. Pogled je odlepil od okolice in z očmi sledil starcu, ki se je s presenetljivo okretnim korakom namenil proti gošči na nasprotni strani od tiste, kjer je stal Kareem. Skorajda hkrati z ostarelim Jedijem pa se je pričel premikati tudi Mandalorian, a ta je stopil v ravno nasprotno smer kakor drugi vihtilec žaromeča.

Kareem se je namuznil ob trenutku zmede, nato pa se je ležerno zasukal v smer, v katero se je bil namenil molčečni bojevnik. Za seboj je slišal tiho šelestenje plaščev in obleke, ko so se zganili še preostali, v tistem pa se je Mando'ad vnovič zasukal in na malo skupinico naslovil preprosto vprašanje. Nekaj trenutkov je med vsemi obvisela tišina, nato pa je Kareem odvrnil "Jaz se ti bom pridružil, bojevnik. Vsak lov z nekom tako izkušenim prinese nove spretnosti."je spregovoril, oči pa je imel še naprej uprte v zeleni vizir, ki je skrival vsakršne izraze in občutja, ki bi se morda izrisovala na Mandalorianovem obrazu. Nekoliko si je prestavil naramnice svojega nahrbtnika, nato pa je v roko spet poprijel svoj zvesti vibromeč in stopil korak naprej, da je obstal ob Mandalorianovem boku. Ošinil je postavo, nekoliko višjo od njega samega, nato pa pomignil proti rastju, ki se je že v nekaj metrih zgostilo in postalo povsem temačno, skrivajoč vsakršne nevarnosti džungle.

"Grobnica torej."je zamrmral in z mačje tihim korakom ter drugim lovcem ob boku stopil v vejevje, prepredeno z listjem in ovijalkami.

Raphael je bil najprej malce zmeden, ko je Mandalorian čigar imena še vedno ni poznal odkorakal v nasprotno smer od Varana. S starejšim Jedijem sta izmenjala pogleda, nato pa je tudi Raphael sledil oklepljenima bojevnikoma, ki sta krenila v džunglo. Imel je nekaj pomislekov o tem, da sta prav tista dva ki jima je od četverice najmanj zaupal šla naprej v izvidnico, a jih je zadržal zase. Raje, kot da bi med šibko povezano skupino sejal še več nezaupanja, je pozorno spremljal vse štiri okrog sebe, oba izvidnika pa še bolj. Tudi svoje zaznave skozi Silo je osredotočil na živa bitja okrog sebe, in tako je poleg čustev, ki jih je zaznaval vedno, zaznaval tudi površinske misli. Resda to samo po sebi ni bilo veliko, saj je dobival le slike tega kar so osebki trenutno mislili, vendar bi karkoli več od tega vsem prisotnim dalo vedeti kaj počne, razen če bi se osredotočil na točno določenega posameznika in se zraven potrudil, da ta ne bi vedel da mu brska po glavi.
Tako so hodili nekaj časa, in čez čas je Firrerreonu začela tišina presedati. Tista dva spredaj nista oddajala nobenih sumljivih misli, od Varana ali Siyo pa zaenkrat ni zaznal ničesar kar bi ujelo njegovo zanimanje.
"Hej Varan," je dejal starejšemu Jediju. "Glede na to da gremo proti grobnici, bi bil morda zdaj pravi čas, da deliš svoje znanje o njej. Lahko se zgodi, da v grobnici sami ne bo časa in verjetno bi nam lahko tvoje znanje koristilo. Sam sem že povedal da o Naddu nekaj malega vem, o njegovi grobnici pa bore malo. Sploh pa nimamo trenutno drugega za početi kot da se prebijamo skozi pragozd, in mislim da nas pogovor ne bo kaj dosti bolj utrudil."

To, da je Mandalorian zakoračil na drugo stran jase, in se že podal skozi prve plasti grmičevja, kot pa je stal Varan, jedijskega mojstra ni niti presenetilo. Zakkeg je bil silno samozavestno bitje in če bi bilo potrebno, bi nekaj storil zgolj zato, da ne bi storil isto kot njegov "nasprotnik".
Varan je ujel Raphaelov nekoliko zmeden pogled, ter zatem sledil njemu in Siyo za prednjima izvidnikoma. Nič kaj se ni veselil dejstva, da bo spet moral pešačiti po džungli Dxuna, toda to je bilo neizbežno potrebno, če je želel dospeti do Revanove sledi, posledično pa tudi do kraja, odkoder bi lahko zapustil to luno.
Bolečine v njegovih rokah so že povsem prenehale in z izjemo razboljenih nog, trenutno ni imel drugih težav. Niso dolgo hodili, ko se je Raphael že oglasil in povprašal starejšega sodruga o templju.
"Moje znanje na tem področju je precej borno, tako da se bojim, da ne bom kaj prida v pomoč. O templju vem malenkost ali dve, a nič več od tega." Jedijski mojster se je med hojo zasukal proti Raphaelu, ki je stopal v njegovi bližini in se nasmehnil. "A ne skrbi, znanje ni edina stvar, ki nam lahko pomaga, vsaj v tem primeru ne. Tokrat bodo odločilnejše spretnosti, izkušnje in sposobnosti preživetja." Prebijali so se skozi gosto goščavje iz prenekaterih rastlinskih vrst, nad njimi so kraljevale goste gozdne krošnje, skozi katere je sonce komajda pritekalo, vsenaokrog pa so brneli roji žuželk. Nenadoma, ko se je teren nekoliko očistil in so prišli na rahlo čistino, se je Varan ustavil in se obrnil proti mlajšemu spremljevalcu. Za Siyo, ki jo je tudi spremljala, se ni menil, kajti več bi govorila, bolj bi se kregala, to pa ni bila njegova želja. "Zapri oči Raphael. Prisluhni mojim besedam in ponovi zgolj tisto, kar ti bom povedal. Vse drugo odmisli, vse drugo pozabi. Skoncetriraj se na Silo, začuti energijo, ki obdaja vsa živa bitja, energijo, ki jo izžarevajo in ko jo zaznaš, je več ne izpusti. Oči ne potrebuješ, kajti te pogosto varajo, pač pa potrebuješ čute. Čuti, ne razmišljal, tipaj, ne glej, zaznavaj, ne načrtuj..." Jedijski mojster se je usločil tik ob mlajšem vihtilcu Sile in upal, da bo ta storil slednje. Sila je omogoča marsikaj in gledanje z njeno pomočjo je bilo nekaj, kar je marsikdaj pomagalo, še zlasti na tej gozdnati luni, kjer so bile oči ponoči slepe, medtem ko Sila ni bila nikoli.
Druga dva sodruga, ki sta služila kot izvidnika, sta se medtem že precej oddaljila, a Varana to ni niti najmanj skrbelo. S Silo bi ju takoj zaznal in zdaj si je želel, da bi tudi Raphael osvojil to pomembno znanje. Ni namreč vedel, kako dolgo bosta še skupaj, kajti prihodnost je bila zavita v tančico in dokler mu lahko pomaga, mu je dolžan pomagati. Vsak vodja, pa najsi je še tako močan in sposoben, potrebuje ob sebi pomočnike, pomočniki pa v vodji uzirajo nekoga, ki mu služijo in daje smisel njihovim življenjem.

Malo ga je presenetilo da Jedi ni vedel kaj dosti o Naddovi grobnici. Navsezadnje so jo postavili Jediji pod vodstvom Arca Jetha, tako da bi moralo biti tudi v Jedijskih arhivih kaj zapisa o njih. A po drugi strani je grobnica stala tudi v času, ko se je Raphael uril na Coruscantu, pa tudi sam ni bral o njej, tako da je razumel situacijo. Navsezadnje tudi Varan ni mogel biti vseveden, čeprav je včasih deloval tako.
Sicer Raphael ni bil prepričan če je bilo to pametno, glede na to da so se še vedno trudili slediti tistima dvema spredaj, a se je odločil da bo starejšemu moškemu zaenkrat zaupal. Resda je bil še vedno oprezen, ampak do zdaj mu še ni dal pravega razloga zakaj bi moral biti do njega kaj bolj sumničav kot navadno. Zaprl je oči in se skoncentriral.
Deloma je že znal videti skozi Silo, a je videl le Silo kot tako; kadar je gledal s pomočjo Sile je videl življenjske oblike kot rumene lučke, vse ostalo pa je bilo črno. Lahko je ločil med močnejšimi in šibkejšimi posamezniki, vendar pa ni mogel hkrati gledati tudi s svojimi očmi ali pa videti česarkoli neživega. No, razen droidov ker so njihovi motivatorji oddajali električne valove ki si bili podobni, čeravno opazno drugačni od življenjske energije. In tudi tokrat je bilo enako. Dve svetli lučki pred njim in tisti dve ob njemu so bile vse rumene, nobena ni postala modra za svetlo, rdeča za temno ali pa bela za nevtralno stran. Še bolj se je skoncentriral, opustil vse svoje čute in ponovno uzrl Silo. Tokrat je bila drugačna. Tako kot prej ni videl ljudi kot takih, ampak manifestacije njihove osebnosti. Varan je bil obris svetlo modre svetlobe, žareč od znotraj navzven. Siyo je bila bleščeče bela, ob robovih pa je njena podoba potegnila proti modri. Mandalorian je bil skorajda popolnoma rdeč, le v njegovi sredici je tlel majhen moder plamenček. Raphael ni bil prepričan kaj bi to bilo, a je sklepal da gre za občutek časti in spoštovanja, ki ju je gojil vsak dobro vzgojeni Mando'a. Kareem je bil prav tako bolj rdečkast, vendar manj intenzivnega odtenka in ni oddajal nobenega plamena modre v notranjosti. Firrerreon je presodil, da je najverjetneje egoist, ki stori kar mu paše in kadar mu paše, saj kljub močnemu rdečemu soju ni bil tako zelo ekstremen, je pa bila njegova osebnost dokaj enovita. Zavzdihnil je in prekinil povezavo ki mu je omogočala vid v svet Sile.
"Uspelo mi je videti pravo naravno osebnosti vseh vas," je dejal. "Ampak vseeno s tem še vedno ne vidim sveta okrog sebe, tako da tega ne morem početi med premikanjem. In naša izvidnika se vztrajno odmikata, tako da moramo za njima če jih mislimo kdaj ujeti."
Nadaljeval je pot s pospešenim korakom. Počasi je začenjal čutiti lakoto, saj od tistega cannocka prejšnji dan ni zaužil ničesar. A stanje še ni bilo kritično in trenutno je bilo bolj pomembno da ujamejo Kareema in Mandaloriana preden jim pobegneta iz dosega. Definitivno ni hotel biti izgubljen v džungli, sploh ker tudi s pomočjo Sile ni videl dlje od dvakratnega dometa lastnih oči.

((Zakkeg & Kareem, zdaj bi lahko počasi dosegli cilj, kamorkoli nas že vodita ))

((nism lih naudušen nad tem da ti kr definiraš mojo osebnost. ampak dobro, sej folk se spreminja..=)))

Z enim zasukom zapestja je še ena liana odsekana odpadla na tla in se pridružila gomazečemu podrastju, v katerega se lovec sploh ni hotel ozreti, saj ga ni niti najmanj mikalo videti, po čem hodi. Na vsakih nekaj sto metrov prebijanja skozi gosto rastlinje se je ozrl preko ramena, da bi videl, če jima ostala skupinica še vedno sledi. Njegove obrvi so se grdo ukrivile, ko je ugotovil, da sta Jedija obstala in da je starec nekaj razlagal modrolascu, ne meneč se za dejstvo, da izvidnika izginjata izven njihovega vidnega polja. Že se je namenil povprašati, kako ju nameravajo zopet poiskati, nato pa se je spomnil, da se Jediji poslužujejo svoje tako čaščene Sile. Nekoliko zaničljivo je prhnil in se odpravil naprej, s čistine v nadaljnjo goščo.

»Jediji in njihovo zanašanje na Silo..brez nje so kakor goli dojenčki.«je dejal z očitnim posmehom v glasu, ko je zopet presekal še en splet ovijalk in vejevja. »Poznam samo enega človeka, ki pametno uporablja Silo...«je dodal in s pogledom ošinil molčečnega Mandaloriana na svoji levi. »Ragnar Gaia, v bistvu edina vihtilka žaromeča, ki seka glave za denar...jo poznaš?«je pobaral lovca, saj ni maral hoditi v tišini, sploh če je bilo očitno, da jih čaka še kar nekaj džungle.

Še enkrat se je zasukal okoli svoje osi, vendar tokrat trojice ni bilo videti več nikjer, niti blizu niti daleč. V trenutku je zaustavil svoj korak in se zazrl v zeleni vizir svojega sodruga. »Mislim, da si zaslužijo poduk ali dva.«je mračno pripomnil in prisluhnil zvokom džungle, ki jih je obdajala. Če se je res potrudil je lahko preko šelestenja listja, pesmi vetra, čivkanja ptic in zvokov raznih živali, slišal tudi pogovor dvojice Jedijev.

»Kaj praviš na to, da preveriva kako dobro se znajdejo brez naju?«je dejal, oči pa so se mu že zabliskale z zlohotnim leskom, medtem ko so se kotički njegovih ustnic ukrivili v nič dobrega sluteč nasmešek.