Vesoljsko pristanišče

Robot se je zdramil in njegove oči so se prižgale v svetlo zeleni, začel pa je tudi naglas recitirati svoje notranje funkcije in poročila o stanju. Siyo se je potrudila, da je zatrla svoje navdušenje nad novim droidom in se osredotočila na tisto malo tehničnega znanja, ki ga je dejansko odnesla od svojega šolanja pri stricu. Če ne drugega, je ujela vsaj njegov opis sposobnosti in ko je videla, da je šlo za atentatorskega droida, je postala nekoliko bolj previdna. Z bojnimi roboti se je že prej srečala, toda nikoli še ni bila na tako visokem položaju, da bi naletela na asasina. Tale pa se je obrnil proti njej in jo nagovoril z besedo, s kakršno so protokolni droidi ponavadi naslavljali njenega strica. Za trenutek je presenečeno obstala in skušala procesirati, kaj se dogaja, ko se je vmešal Kareem.

"Morda niso vedeli, da je bil na ladji?" je predlagala, toda HK-49 je očitno imel dovolj močno razvito čustveno enoto, da je na Kareemovo vprašanje reagiral s precej več zanosa in sarkazma, kot ona sama. Nasmehnila se je pri sebi, saj jo je robotovo obnašanje zabavalo. Kljub temu, da je zvenel nekoliko agresivno, namreč ni niti z gibom pokazal na to, da bi svoje besede dejansko izpolnil, dokler mu to ni izrecno ukazano. Pridružil se jim je Raphael in z droidom izmenjal nekaj besed o preteklih dogodkih, potem pa je HKja pozval, da naj mu pove, kdo je njegov gospodar.

Droid je tokrat pokazal še nekaj več agresivnosti in Siyo se je ustrašila, da ga je vendarle narobe presodila in da bi znal postati nasilen, zato je stopila pol koraka bližje in roko segla proti zapestnici, v kateri se je skrival blaster... le da je ugotovila, da ga je očitno enkrat sredi včerajšnjega premetavanja po postelji Raf uspel sneti z njene roke. Nekoliko prestrašeno je obrnila oči k HK-49 in ugotovila, da je bil obrnjen k njej. Ponovno jo je nagovoril in tokrat ji je nekaj postalo kristalno jasno. Vzravnala se je in prekrižala roke pod prsmi, da je izpadla nekoliko bolj zdolgočasena in glavna.

"Zaženi program prepisa. Od zdaj naprej me nazivaj s "Siyo" ali pa "gospodarica". Oba moška, ki sta z mano, sta pod mojo zaščito in zato ju ne smeš ubiti. No, vsaj dokler ti tako jaz ne ukažem. Za druge se bova pa sproti domenila." Potem se je obrnila proti Kareemu in Rafu in z velikim nasmeškom na obrazu rekla: "Kaže, da smo razrešili spor glede tega, kdo bo to noč spal z mano v črni spalnici." Seveda do droidov ni čutila nobene privlačnosti, oni sami pa je niso bili sposobni, toda priložnosti, da je lahko tako sladko podražila oba moška, je bila preprosto preveč dobra, da bi jo lahko zamudila.

"Ja čudovito, no."je Kareem odvrnil z zvrhano merico sarkazma, preko roba katere je že nekoliko kapljalo. Svoje sivo modre oči je uperil v par žarečih svetlozelenih fotoreceptorjev, za katerega se je zdelo, da ga opazuje z odkrito sovražnostjo in željo po njegovi krvi - če bi bili droidi seveda zmožni izražati čustva. Sicer pa je bil dotični droid skladno z vsemi svojimi hvalnicami resnično dobro programiran - vsaj kar se tiče čustvene matrice. "Saj vemo da si pameten."je še dodal in se nato namrščil, kajti droid je naredil hitro, a precej natančno analizo časa in kraja, kjer se je nahajal, in to samo iz dveh ali treh stavkov, ki jih je bil poprej izustil. Nivo njegove zaskrbljenosti se je še bolj dvignil, skupek črne kovine pa je premeril še z bolj očitnim nezaupanjem.

V tistem se je izza njegovega hrbta oglasil še modrolasec, in lovec se je razsrdil sam nad seboj, ker ga ni bil slišal vstopiti. Ni si smel dovoliti nikakršnih lukenj v svoji pozornosti, pa čeprav ni šlo za nevarnost - vaja je bila pomembna, četudi še tako majhna in na videz obstranska. Pozornost vedno in povsod! si je zabičal v mislih, nato pa se je posvetil Raphovemu dramatičnemu nastopu. Potem ko je Jedi utihnil in je za nekaj trenutkov zavladala tišina, Kareem ni vedel, ali naj po čelu lopne sebe ali naj zaušnico raje primaže kar njemu - navsezadnje je modrolasec počel neumnosti, in ne on.

Kaj pa je mislil, da je počel, ko je šel ukazovat assassin droidu? Zmajal je z glavo in odstopil za korak, ko se je HK-47 zganil in spregovoril s tistim značilnim hreščečim, kovinskim zvokom. Lovec si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmehnil ob droidovi izvirni grožnji o malici v obliki plazmatske bombe. Naredil si je miselni zaznamek, da mora to tehniko kdaj uporabiti na kateri izmed svojih naključnih žrtev, a njegovo pozornost je že čez trenutek ukradla daleč najbolj pozornosti vredna oseba - no, stvar, če smo natančni - v prostoru. Siyo.

Nasmeh, ki ga je na njegovem obrazu prej izrisala droidova želja po krvavi brutalnosti, se je še razširil, ko se je črnolasa bojevnica vživela v tipično žensko gospodovalno vlogo in assassinu postavila nekaj neuklonljivih pravil, in ker je njo izbral za gospodarico, ji za spremembo od Rapha ni mogel zabrusiti nekaj krepkih in grdih. Ko je droidu naročila, da jo lahko naslavlja le z imenom ali pa nazivom 'gospodarica', je lovca spreletel čuden občutek, kakor da bi bil sam rad na njegovem mestu.

Ne povsem prepričan v svojo mentalno stabilnost, se je uščipnil v roko in nato izbruhnil v sproščen smeh, ko se je Siyo pošalila na račun napetosti med njim in Raphom. "No, to bi vsekakor razrešilo lep kup stvari."je zavzdihnil, polovično še vedno v šali, polovično pa povsem resnobno. Nato je zopet naslovil črnega droida "Z vsem dolžnim spoštovanjem,"je pričel, njegov glas zopet nasičen s sarkastičnim podtonom, "ali smem vprašati, kako si se znašel v posesti zdaj mrtvih Sithov, ki smo jih, mimogrede, krvavo pokončali. Eden izmed njih se je razmazal ob steno, njegove notranje organe pa je povečini razneslo od pritiska eksplozije."je morilskemu kupu kovine postregel s sočnimi podatki, ki bi mo morali, glede na njegovo osebnost, precej ugajati.

((Mimogrede, tako da bo 100% jasno: HK-49 ni HK-47, kot to lepo piše v opisu. Ima pa zelo podoben značaj in način obnašanja, ker je bil HK-48 glede tega polomija, in so se njegovi ustvarjalci odločili reciklirat programe z boljšega prototipa ))

Ukaz je bil podan in HKjeva behavioralna matrica se je takoj odzvala:
"Diagnoza: Procesiram ukaz. Rezultat: Možni nazivi za lastnika: gospodar, lastnik, mojster, stvaritelj. Napaka: Sprememba nazivov je v nasprotju s programiranjem. Prepovedano je tudi odstranjevanje ali dodajanje nazivov s strani te enote. Logična ugotovitev: Ni pa prepovedano dodajati novih nazivov na podlagi ukaza gospodarja. Dodajam nova naziva "Siyo" in "gospodarica"... Proces končan."
Ni mu bilo všeč da je moral oba gospodaričina sužnja pustiti živa, a ukaz je bil ukaz, in zaradi svojega programiranja jo je moral ubogati tudi če mu ti ukazi niso bili všeč. Celo če so vključevali, oh groza, zadrževanje pred ubijanjem! Ravno je hotel še dodati nekaj takega kot 'pozdravljena Siyo, koga lahko danes ubijem zate?', ko je njegova nova gospodarica izrazila namen, ki ga HK nikakor ni mogel razumeti.
"Ugovor: Gospodarica, jaz sem dovršen protokolni, bojni, in asasinacijski droid, ne pa nekakšen grelec za posteljnino! Dodatek: Prav tako nisem nekakšen mehanični ljubimec, ampak izpopolnjen stroj za masovno klanje in prefinjene usmrtitve! Užaljena obrazložitev: Tovrstna uporaba te enote bi pomenila žalitev za moje sposobnosti in programiranje. Dodatek: In edine potrebe, ki jih zadovoljujem, so vezane na potrebe po tem da nekdo umre... in, eh, protokolno posredovanje informacij."
Nato je v zadnjem delu njegove spominske matrice zabrnelo, saj se je spomnil da ga je prva vreča mesa nekaj vprašala. Potreboval je kar dobro sekundo, da se je spomnil samega vprašanja, saj si je s prevelikim zadovoljstvom predstavljal sceno ki jo je organik opisal.
"Odgovor: V moji spominski matrici ni podatkov o tem, prav tako ne v osrednjem jedru. Ugotovitev: Vendar pa mi je ta prostor znan. Nadvse spominja na ZC-1784 Beta, plovilo na katerem sem se nahajal ko sem bil nazadnje aktiven. Rezultat opazovanja: Ladja je bila očitno uporabljana večji del časa tudi ko je bila ta enota deaktivirana. Po času deaktivacije je bila ta enota prestavljena v prostor kjer se trenutno nahajam. Verjetnost da gre za skrivno sobo za tihotapljene dobrine: 99,9%. Sklepanje: Najverjetneje tudi prisvojitelj te ladje ni vedel za moj obstoj, ali pa lokacijo kjer sem bil shranjen. Predlog: Pametno bi bilo preveriti zapise in podatke v navigacijskem in varnostnem računalniku. Obstaja možnost, da vsebujejo informacije ki jih želimo odkriti."
Ko je to povedal, je z police znotraj skrivne omare potegnil še edino stvar ki je bila poleg njega shranjena v njej: Aratechovo blastersko puško z večnamenskimi funkcijami, med katerimi je bil tudi ostrostrelski daljnogled. Z orožjem v roki je nato HK-49 končno stopil iz omare, ter se namestil malo stran od svoje nove gospodarice. O tej ladji je sicer vedel še več, vendar tega ni mislil razkriti. O svoji dezertaciji je zelo nerad govoril, in navadno je tiste ki so se ga drznili vprašati o tej temi sestrelil v zvezdni prah. Kakšna škoda, da mu je gospodarica to prepovedala za ta dva osebka! Namesto tega je raje nagovoril prvo vrečo mesa:
"Odobravajoča pohvala: Eksplozije so nadvse učinkovita metoda uničevanja organskih vreč mesa. Vprašanje: Ga je zadela plazmatska granata ali termalni detonator? Ali pa je morda stopil na lasersko mino?"

Siyo je zavihala nos nad odnosom, ki ga je Kareem takoj vzpostavil z bojnim droidom. Oba sta bila očitno podobno krvoločna in zagreta za boj. Kljub temu, da ji je HK odgovoril pritrdilno na njene zahteve, pa očitno ni razumel, da se je šalila, ko je omenila, da bo on spal pri njej. Odločena, da mu pokaže, kdo je šef, je uprla roke v bok.

"Počel boš, kar bom hotela, da počneš, HK-49!" je rekla z ukazovalnim glasom in ga strogo premerila s pogledom. "Če bom hotela, da mi ustrežeš telesno, potem boš pač pogoltnil svoj jekleni ponos in naredil prav vse v tvojih zmožnostih, da bom vzdihovala od sreče! Zdaj pa nehaj tresti svoja neobčutljiva kolena, pripravi blaster in počakaj na moje ukaze, razumljeno?"

Kareem se je priključil z bolj koristnim vprašanjem in Siyo je dovolila droidu, da je obrazložil situacijo, kot se je je spominjal. Potem je pogledala proti Raphaelu in prikimala ob robotovih besedah. "Res bi bilo najbolje, da si ogledamo posnetke na glavnem računalniku. Raf? Že tako morava vnesti podatke z registracijskega datapada. Najbolje, da si ogledava še karkoli lahko najdeva o zgodovini ladje, preden prepiševa enoto."

Torej le ni šlo za Revanovega droida. Vendar je bilo vseeno očitno, da je imel HK-49 s svojim predhodnikom zelo veliko skupnih lastnosti; struktura ohišja, samoljubnost, obsedenost z ubijanjem, prepričanje da je dobro načrtovan in popolno izveden atentat največja umetnost v vesolju, in seveda nezamenljivo naslavljanje živih bitij z "organska vreča mesa". Nedvomno pa je zelo redko pretiraval, če je bil vsaj malo podoben HK-47, in v tem primeru je bilo ključnega pomena da mu nikoli nisi pustil priložnosti da napade. Raphael se je še predobro spomnil ko je enkrat Revan enega svojih Sith Mojstrov ki so ga nameravali spodvreči dal poklicati k sebi, nato pa ga je, trenutek po tem ko je vstal iz priklona, HK-47 z ostrostrelsko puško iz kota dvorane na ladji zadel naravnost v sredino tilnika s plazmatskim izstrelkom. Vsaj ena dobra stvar je bila v vsej tej zadevi: zaradi svojega značaja je bil tudi ta HK-49 razmeroma predvidljiv. Zdelo se je zelo verjetno, da bi droid najraje vsak problem rešil z izstrelkom med oči.

Kljub temu da mu droidovo obnašanje sploh ni bilo všeč, pa je bil njegov predlog smiseln. Pokimal je Siyo ki se je očitno tudi strinjala z njim, ter brez besed odšel iz shrambe proti pilotski kabini. Večina ladij podobnih modelov je imela navigacijski računalnik v posebni sobi skupaj z varnostnim sistemom, ta pa je imela vse to v z ročicami, gumbi in zasloni prenatrpani pilotski kabini. Usedel se je na pilotski sedež in začel vnašati podatke z registracijskega datapada v osrednji računalnik, dokler se ni ustavil pri imenu. Siyo je predlagala "Vran", kar je bilo sicer dobro ime za ladjo, a prekratko. Kareem je predlog dopolnil v "Temni Vran", kar je bilo že boljše, vendar je bilo sploh glede na barvo ladje preveč očitno. Kateri vran pa ni črne barve in s tem temen? Pomislil je:
Ladja je izjemno tiha za svoj model, morda "Tihi Vran"? Ne, čudno zveni... Pravzaprav bi mi bilo še najbolj všeč kaj v stilu "Revanova pest", ampak dvomim da bi se Siyo in Kareem strinjala. Navsezadnje sta se že zapičila v "Vrana"...
Vzel si je trenutek, nato pa v računalnik vpisal ime "Senčni Vran". S tem je bil proces končan in potrjen. Potrebno je bilo samo še da se podatki vpišejo v galaktični register, kar pa je Sonnyc obljubil, da bo naredil zanje po tem ko mu dostavijo datapad s podatki. Raphael je na hitro preletel kontrole dokler ni našel pravih gumbov ob desnem od obeh zaslonov pred sabo. Pritisnil je na predvajanje holo-loga ter se naslonil nazaj na stolu.

Iz zaslona se je pokazala miniaturna podoba, ki je zelo spominjala na tistega Sitha, ki jih je v Naddovi grobnici poskušal spreobrniti na svojo stran, in je sedaj nedvomno še vedno ležal mrtev v omenjeni grobnici.
No vsaj pokopati ga ni bilo treba, glede na to da je bil že v grobnici, si je mislil sam pri sebi in se za kanček nasmehnil. Smrt se mu je sicer zdela vse prej kot smešna, a ni si mogel pomagati da ne bi opazil ironije, da je Naddova grobnica postala tudi grobnica dveh brezimnih Sithov. Podoba je spregovorila:
"Prispeli na Dxunu. Koordinate so točne, grobnica Lorda Nadda je tam kjer naj bi bila. Vidna je jasa na kateri je očitno pristalo več ladij manj kot dve leti tega. Ne bom pristal tam, bilo bi preveč očitno in ladja bi bila preveč vidna. Raje bom spustil ladjo na jasi malo stran, kjer se jo ne bo videlo drugače kot iz zraka."
Glas je bil drugačen, to ni bil tisti ki jih je nagovoril v grobnici. Raphael je natančneje pogledal in opazil da je imel ta Sith kljub enaki opravi vseeno malenkost daljše lase, čeravno prav tako bele. Tudi njegove obrazne poteze, tisto malo kar se jih je opazilo iz močno pomanjšane podobe, so bile različne, tako da je sklepal, da je bil to tretji Sith, tisti ki je končal svojo eksistenco blizu Naddovega kipa. Hologram je preskočil na prejšnji vnos.
"Našli skrinjo na Khar Shianu. Mojster jo je zahteval zase, kljub nasprotovanju Tarala in ostalih Gospodaričinih služabnikov. Zdaj je postalo jasno; svoj načrt namerava začeti izpolnjevati v kratkem... *statika* ...Pravkar izvedel, da je za nami odšla skupina vajencev za Sith Assassine. Očitno je, da so še naprej vdani Lady Pride. Nisem prepričan kaj Mojster namerava, ampak sklepam da jih je uspel prepričati da še vedno služi njej, ter da morajo z njim na zadnji preizkus, po katerem sledi iniciacija v red atentatorskih enot. To bi pojasnilo zakaj gremo na Dxun. Gotovo hoče moč, ki naj bi jo prinesel Lady Pride, uporabiti zase in s tem pridobiti prednost. Morda imamo dejansko možnosti za zmago. Nemogoče bi jo bilo premagati v odprtem spopadu, ampak z elementom presenečenja bi nam lahko uspelo. Že več Sith Lordov je padlo pod šibkejšimi vajenci zaradi nepripravljenosti..."

Hologram je zamigotal, nato pa preskočil na še en zapis nazaj:
"Dobili nalogo da raziščemo planet Khar Delbo in njegovo luno Khar Shian. Gospodarica je odkrila nekaj kar povezuje planet in luno z Lordom Sadowom in se nadeja njegovih artefaktov in drugih skrivnosti. Z nami gre skupina rdečih pod Taralom. Čutim da nekaj ni prav. Mojster je zadnje dni bolj vase zaprt kot navadno, in občutek imam da naloga Massassijev ni samo to da nam pomagajo, ampak tudi da nas opazujejo. Kaj če Lady Pride sumi kaj ima Mojster za bregom? Morda nas bodo njeni rdeči napadli takoj ko pristanemo na še enem zaledenelem grobu od planeta. Po drugi strani pa ne, preveč je pametna da bi poslala za nami skupino svojih služabnikov. Gotovo bi ji bilo jasno, da nas ne bi mogli obvladati in da bi v zanjo najboljšem scenariju umrl eden od nas in vsi njeni. Ne, če bi nas sumničila bi nas napadla osebno, morda z enim ali dvema močnima pomočnikoma, ter se tako izognila smrtnim žrtvam na svoji strani. Mnogo premočna je za kateregakoli od nas štirih samega. Včasih se sprašujem, če ni Mojster malo prenagljen. Mislim da bi bilo bolje, če bi za nekaj časa še držal koleno upognjeno in se poskušal naučiti čimveč od nje, in jo izzvati šele potem ko se od nje ne bi imel več česa naučiti. Mar ni bolje vladati leto ali dve kasneje in biti močnejši?"
Tukaj se je ob prvi pojavila druga podoba, v kateri je Raphael takoj prepoznal edino preživelo Sithinjo iz Naddove grobnice.
"To so nevarne misli Jerron, predlagam da si jih preženeš iz glave. Ura je poznejša kot si misliš in vsak pomislek na to dokler smo še na Ziostu je nevaren. Menda nočeš da bi Temna Lady slučajno zaznala kakšno misel in nas dala sestreliti med vzletom?" Moški je objel žensko, nato pa dejal:
"Prav imaš Nixa, zamotiti se moram s čim drugim... Čakaj malo, kako veš kako daleč je? Menda nisi spet spala z njim? Dobro veš kako sovražim kadar to počneš!"
"In ti dobro veš da moram nekako priti do podatkov ki bi nama jih sicer zamolčal! Misliš da uživam ko se me dotika? Če me ne bi vezala čast, bi mu pognala rezilo žaromeča naravnost skozi njegovo moškost pa vse do možganov!"
Očitno je bilo da sta se sedaj podobi gledali s sovražnimi pogledi, čeprav sta bila njuna obraza premajhna da bi se dalo to razločiti po videzu. Zopet je spregovoril moški:
"A kljub temu te vseeno nič ne zadržuje pred tem, da ne bi zahajala v njegovo spalnico vsaj enkrat na teden. Povej mi Nixa, si prepričana da so tvoja čustva še vedno enaka?"
Ženska ga je trenutek ali dva gledala, nato pa se približala in ga poljubila na ustnice.
"Pridi. Pridi z mano in ti bom pokazala natančno kakšna so moja čustva do tebe. Mojster je zaposlen s svojim novim vajencem, pa tudi nama bi koristilo da zakrijeva svoje naklepe s pomočjo strasti. Pridi z mano, dobro veš da si tega želiš."
Moški se je obotavljal, nato pa ji vrnil poljub in jo ponovno objel. Ravno sta že hotela držeč se za roke oditi, ko se je slednji udaril po čelu rekoč "presneto, hololog!" ter skočil nazaj in pritisnil na gumb. Takoj za tem je slika izginila in zaslon je potemnel in utihnil.

"Pri Revanovi maski, tole je pa bolj sočno od kakšne holovidske nadaljevanke," je dejal Raphael medtem ko so njegovi možgani delali s svetlobno hitrostjo, ko je apliciral novo pridobljene podatke na že obstoječe znanje. Takšne in drugačne zgodbe med Sithi niti niso bile tako redke, res pa je bilo da se je večina končala tako, da je mojster ugotovil da eden od para ovira drugega na poti do večje moči in oviro odstranil tako, da jo je dal usmrtiti pred njegovimi očmi. Ali pa jo je mučil in trpinčil na različne načine medtem ko je moral drugi nemočno gledati, navadno ohromljen ali pa vklenjen. Ali pa ju je prisilil v dvoboj na življenje in smrt...
Stresel je z glavo in odmislil žalosten spomin, ki je že začenjal vplivati na njegovo razpoloženje. Namesto tega je raje poskušal predvideti najbolj verjetne scenarije, ki bi se lahko zgodili glede na to kar je sedaj vedel. Dejstvo da je imela Sithinja po imenu Nixa afero z obema mrtvima Sithoma je situacijo izjemno poslabšalo. Raphael je bil namreč prepričan, da se bo sedaj poskušala maščevati, in postalo mu je kar malo žal da jo je pustil živeti. Resda je bila prebežnica in si od svoje frakcije Sithov ni mogla obetati pomoči, a če bi ji nekako uspelo priti z Dxuna, bi lahko bila še zelo nevarna težava. In če bi jo takrat v grobnici ubil, jih ne bi mogla več preganjati...
...Tretji se nahaja na domu starodavnih Sithov, kjer poleg smrti čakata le neskončni led in sneg... Sedaj mu je bilo dokaj jasno da so se Revanove besede nanašale na Ziost ali pa Khar Shian. Oba sta bila nekoč domovanji starodavnih Sithov in prekrita z ledom. A možnost da bi šlo za Khar Shian je bila zelo malo verjetna, glede na to da naj bi bil holocron, iz katerega je prišel ta podatek, prišel iz istega kraja. Torej je ostal samo Ziost, ki pa je bil po besedah Sithov očitno vse prej kot mrtev. Raphaela je imelo da bi takoj odletel tja in se na lastno pest prepričal kaj zares nameravajo ti Sithi, in jih, v primeru da se njihovi cilji ne bi skladali z njegovimi, uničil. A te misli je zatrl v kali. Dobro se je spomnil da bi ga bila Sithinja skorajda premagala, moški v holologu pa je večkrat poudaril da je bila ta njihova Lady Pride močnejša od vseh treh. Če je bilo to res, potem bi bilo ravnanje na katerega je najprej pomislil nič drugega kakor samomor ali pa prestop v služenje tej novi vladarici Sithov. Kako za vse Sithe je nekdo tako mogočen ostal skrit toliko časa? In kako je lahko sploh pridobil tovrstno moč? Vedno bolj se je zdelo, da se za vsako vprašanje na katerega najdejo odgovor pojavi več novih, ki jih je še težje odgovoriti. Kot neke vrste Geonozijska hidra, ki ji odsekaš eno glavo, pa iz nje takoj zrasteta dve novi...

HK-49 je sledil tečnemu Jediju v prednji del ladje. Nadvse si je namreč želel izvedeti kaj se je dogajalo s plovilom, medtem ko je bil sam deaktiviran, ne glede na to da bi humanoidu z zlatkasto kožo in temnomodro-srebrnimi lasmi najraje poslal par izstrelkov v tilnik, ki mu ga je med hojo tako očitno nastavil za tarčo. Pozorno in brez enega samega zvoka je spremljal dogajanje na hologramu, vse dokler ni slika izginila. Njegovi procesorji so delali s polno močjo in analizirali vse kar so zaznali njegovi foto- in avdio-receptorji.
"Komentar: To je še en dokaz zakaj ste ve organske vreče mesa tako nesposobne. Tile Sithi bi morali samo bolje preiskati svojo ladjo, aktivirati moje asasinacijske protokole, in od njihove gospodarice bi ostal samo še kadeč se kupček pepela. Nepotrebno nadaljevanje: čeprav bi me nadvse veselilo če bi lahko sestrelil oba tepca medtem ko bi opravljala svoje organske zadeve in sploh ne bi pomislila da sta sedeči raci tudi za najbolj začetniškega strelca, hehe."
Nekam razočaran, da podatki niso podali bolj natančnega in daljše obdobje razpenjajočega se opisa, je procesiral možnosti kaj bi sedaj počel. Jasno je bilo, da trije organiki niso vedeli kaj dosti več kot so že povedali, tako da bi bilo zasliševanje manj uspešno. Sploh pa mu je gospodarica prepovedala da bi jih ubil.
Logična ugotovitev: "Uboj" se nanaša na dokončno terminacijo in prekinitev obstoja tarče. Prepoved uboja ne pomeni tudi prepovedi povzročanja bolečine. Zadovoljen zaključek: Torej lahko oba gospodaričina sužnja po želji poškodujem, dokler ostaneta živa.
Ob tem zaključku se je po njegovem behavioralnem jedru razširila prijetna toplina.
Ugibanje: Morda bi ju lahko spravil v katatonično stanje, nato pa mučil ravno do zgornjega praga bolečine. Subjektivno dejstvo: To bi nedvomno ublažilo moje zmedeno stanje in naučilo ti dve vreči mesa da naj se obnašata svojemu položaju primerno, hehe.

Siyo se je naslonila na naslonjalo Raphaelovega stola in se prek njegove rame zazrla v hololog. Podobe so začele razvijati svojo zgodbo in Siyo se je skušala skoncentrirati na to, kaj se je dogajalo. Kljub temu, da se je hudo trudila ohraniti svoje misli pri zadevi, ji ni dalo miru, da je bila v tako neposredni bližini moškega, s katerim je preživela noč, on pa ni kazal niti najmanjšega znaka, da bi ga njena prisotnost kakorkoli ganila. Še ko sta sitha v holocronu začela s svojo povsem neprikrito romanco, njegovo razpoloženje ni postalo nič bolj prijetno. Celo nasprotno, od njega je začutila nekaj zelo podobnega žalosti ali pa morda obžalovanju. Stisnila je ustnice in zamišljeno poskusila priklicati v spomin podatke, ki so jih vsebovali holocroni.

"No, če ne drugega, zdaj vemo, da so Sithi skrajno nepazljivi osebki. Ne le, da spoh niso pregledali svoje ladje, še v povsem dostopnih holocronih so opravljali šefa, ki je očitno potoval z njimi in bi lahko vsak trenutek tole pogledal..." je zamomljala, nekoliko nezadovoljna, ker očitno ni bila več center Raphaelove pozornosti. Vmešal se je še HK in s svojimi krvoželjnimi pripombami uničil prav vso veselje, ki ga je še uspela ohraniti od noči. Nekam nataknjena in zoprno razpoložena je zapustila kabino ne da bi še kaj naprej razpravljala o imenu ladje ali podobnih stvareh. Droidu je še navrgla, da ima dovoljenje, da hudo poškoduje vsakogar, ki si bo drznil brez njenega privoljenja stopiti v njeno spalnico, potem pa se je umaknila v črno sobo, se zvlekla na posteljo in nekaj časa tam tiho jokala.

Slaba stran tega, da je bila Zeltronka, je bilo to, da je vse, kar je čutila, čutila s tako silo, da je včasih prav bolelo. In tokrat je čutila, da si je morda izbrala napačnega moškega. Raphael je bil sicer zanesljiv, inteligenten in zelo pozoren, toda njegov fokus je bil skoraj preveč nadzorovan. Hotela je nekoga, ki bi mu lahko že samo njena prisotnost zmešala glavo, da ne bi mogel misliti, ne bi mogel spati, kaj šele kaj drugega... najbrž bi za kaj takega res potrebovala nekoga svoje rase, je trpko pomislila. Druge rase preprosto niso čutile tako močno kot njihova. Uspela je zatreti svojo žalost do te mere, da se je spremenila v utrujenost in končno je zadremala na črnih gladkih rjuhah.

Malo po tem ko je Siyo izrazila svoje misli glede Sithov je Raphael ravno hotel omeniti da je za odklep holologa potreboval pilotovo kodo, ki jo je najverjetneje pred tem imel moški s holograma. A preden bi uspel odpreti usta je vmes posegel droid, ki mu je šel počasi že na živce, s še enim poudarkom očitnega in nasveta kako bi dejstva izkoristil v namene atentata.
Jedija je že mikalo da bi mu zabrusil nekaj krepkih o šibkostih droidov na ionsko in električno orožje, ter da se čas njihove zavesti pod strelami Sile meri v sekundah, pa si je zadnji moment premislil. Kot prvo je to droid, če je bil pameten, že ugotovil in je bilo zato nesmiselno omenjati, če ne, pa bi s tem zapravil priložnost za napad presenečenja, v primeru da bi se moral kdaj spopasti z njim. Kar pa se je na njegov značaj in obnašanje zdelo dokaj verjetno. Kot drugo pa je takrat Siyo odvihrala stran in Raphael ni potreboval svojih nadnaravnih zaznav da je bil prepričan, da je bila slabe volje. Ko je za sabo zaprla vrata večje spalnice in naročila svojemu kovinskemu slugi da lahko poškoduje karkoli kar se ji drzne približati, pa ni bilo več nobenega dvoma.
Razmišljal je ali naj deaktivira droida in si izbori pot v sobo ter se pogovori z njo, ali naj jo raje pusti samo. Ni in ni se mogel odločiti ali je bolj pomembna njena zasebnost ali pa to da ve, da se z njim lahko pogovori o čimerkoli. Ravno ko je premleval te možnosti, pa je zaslišal da se je spustila vhodna rampa in da so dobro znani koraki začeli odmevati po kovinskih tleh ladje. Odšel je do osrednje sobe in zagledal Sonnyca, ki se je prikazal iz smeri garažnega dela ladje.
"Ooo, pozdravljen, vidim da vseeno ne spite! No, vsaj ne vsi," je dejal ko je bratsko potrepljal Raphaela po še vedno goli rami. Oklep je bil namreč še vedno v spalnici in sedaj skupaj z zgornjim delom zaščitne obleke in Siyo zaklenjen notri. Siyin bratranec je bil nasmejan kakor vedno, zgovoren pa prav tako, in že je začel spraševati ali ostali še vedno spijo in kako je spal Raphael, ter da je zunaj že lep sončen dan, kot običajno na Zeltrosu, in da bi se lahko počasi spravili iz tega črnega kosa kovine ter uživali v soncu, pijači in napol- ali pa popolnoma golih telesih okrog sebe.
Raphael mu je kratko in vljudno odgovoril na vprašanja ter pazil da ni z ničimer dal vedeti kaj se je zgodilo med njim in Siyo.
Mu bo že sama povedala če bo hotela, navsezadnje je *njen* bratranec, si je rekel sam pri sebi. Nato se je spomnil da je v dlani še vedno držal datapad z registracijo, zato ga je hitro podal Sonnycu, rekoč:
"Končno smo se odločili za ime, podatke pa sem tudi že vnesel v navi-računalnik. Nameravali smo oditi še danes, tako da bi te prosil da urediš vse potrebno kakor hitro mogoče, saj smo se že tako predolgo zamudili tukaj."
Rdeče-kožnemu Zeltronu se je izraz na obrazu malce povesil, vendar se je kaj hitro spet nasmehnil in pokimal, nato pa odšel.
"Se še vidimo preden greste," je dejal ko se je odpravljal po hodniku z datapadom v roki. "Tako ali tako vam moram sporočiti kdaj lahko odidete, ampak niti slučajno vam ne bom rekel "adijo" prek komunikatorja." To rekoč je odšel nazaj po rampi in ven iz ladje.
Raphael se je usedel na oblazinjeno sedežno garnituro v osrednjem delu ladje ter zaprl oči. Izgledalo je kot da je zaspal v sedečem položaju, a v resnici se je zbral in s pomočjo Sile zaobjel dogajanje okrog sebe. Kareema, ki je ravno tisti trenutek hodil po enem od hodnikov, HK-49, ki je zvesto stal pred vrati spalnice, in preko njega Siyo, ki je nemirno spala na postelji.
Navadno bi se umaknil, vendar je tokrat segel dlje, s svojimi mislimi se je dotaknil njenih. Ni vedel kaj točno je sanjala, saj je videl le nekaj temnih in hitrih bliskov slik, ki pa jih ni znal razložiti. Sanje so bile izjemno zapleten proces, ki ga zavesten um ni znal razložiti ali popolnoma doumeti, zato je modrolasi Jedi lahko samo sprejel eno od dveh teorij: bodisi je uzrl sanje v svoji osnovni obliki in bi moral tudi sam sanjati da bi jih videl kot kaj drugega od bliskov, bodisi ni segel dovolj globoko v njen um da bi videl več.
V vsakem primeru je lahko iz tega kar je videl in iz Siyinega čustvenega stanja razbral da gre za moro, ali pa vsaj nemiren spanec. Zaobjel je njen um s svojim, pritisnil se je obnjo kot mehka blazina in jo nežno božal, bliski temnih podob pa so se začenjali osvetljevati.
Ne skrbi, vedno bom ob tebi. Ni bil prepričan, ali je to misel resnično hotel izreči na glas ali ne, vendar pa je pomislil nanjo in glede na to, kako blizu sta bili sedaj njuni mentalni strani, ne bi bilo popolnoma nič nenavadnega, če bi to misel Siyo lahko slišala...

Skladno z ukazom se je postavil pred zaprta vrata sobe v katero je izginila njegova nova gospodarica. Pozorno je spremljal Jedija in tistega rdečekožca ki so ga njegovi podatki glede na količino feromonov v ozračju klasificirali v isto vrsto kot gospodarico.
Nesramen zaključek: Tele smrdeče vreče mesa očitno ves čas mislijo samo na parjenje, je pomislil HK sam pri sebi. Pravzaprav so bila zanj vsa bitja ki so oddajala vonj po čem drugem kot motornem olju in kovini "smrdeča", tako da bi to rekel kateremukoli organiku. Vseeno ga je zelo mikalo da bi tega novega Zeltrona preprosto sestrelil v prafaktorje, ampak mu je centralno jedro preprečevalo.
Priklic iz spomina: "Njih dveh ne smeš ubiti dokler ne rečem drugače, za vse ostale se bova pa sproti zmenila." Ugotovitev: Žal ne smem sestreliti vreče mesa dokler se z gospodarico ne zmenim drugače. Nepotrebno dramatiziranje: Oh kako strašno dolgočasen je obstoj brez neomejenega pobijanja in prefinjene veščine asasinacije.
Zafrustriran sam nad sabo, ker prišleku ni smel pognati plazmatskega izstrelka v kolena, je prekrižal kovinski roki pred torzom in za trenutek ostal popolnoma pri miru, medtem pa je drugi Zeltron odšel z ladje. Nato so njegovi izjemno natančni avdio-receptorji zaznali pisk iz pilotske kabine. Hitro je skeniral okolico in ugotovil da Jedi sedi v procesu upočasnjenega delovanja, tista druga vreča mesa (ki se mu je malenkost bolj dopadla) pa je bila nekje na drugi strani ladje. S hitrimi koraki, ki so oddajali škripajoč zvok kovine ob kovino, se je odpravil v kabino in preveril kaj bi lahko bil razlog piskanja. Centralni računalnik je utripal in piskal, ker je očitno dobil sporočilo in je čakal da ga nekdo aktivira. HK je odprl krovni del na svoji desnici in iz njega je skočil majhen vtikač, namenjen prenosu podatkov. Priklopil se je na računalnik, potrdil prenos podatkov in jih, potem ko je bil prepričan da niso bili okuženi z virusom ali čim podobnim, prenesel v svojo spominsko matrico. Vsebina sporočila je bila nadvse nepričakovana in droid je potreboval trenutek da je dojel pomen. Takoj je stekel po hodniku in mimo še vedno spečega Jedija nazaj do še vedno zaprtih vrat ter glasno potrkal po njih s pestjo, da je cela ladja odzvanjala od kovinskega zvoka. Conk-conk-conk! Conk-conk-conk!
"Ukaz: Gospodarica, zahtevam da odprete vrata. Pojasnilo: Pravkar je prispelo sporočilo, ki ga boste vi in vaša sužnja zagotovo hoteli slišati."

Njegovo meditacijo sta prekinila zvok udarjanja kovine ob kovine in pa HK-jevo govorjenje.
Sporočilo? Le kdo bi nam poslal sporočilo? Kdo sploh ve, da je to plovilo sedaj v naši lasti? Bi lahko vedel Varan? Ali pa so ga poslali Sithi, če slučajno še ne vedo da ne pripada več njim? Mar ne bi tega nova registracija preprečila? Ne, proces registracije je bil praktično zaključen, le še v galaktične databanke je bilo treba vnesti novo registracijo. Ostane le ena možnost: gre za splošen signal, poslan vsem ladjam v bližini. A kaj bi bilo tako pomembno, da bi tale naša kepa kovine takole norela?
Odprl je oči, vstal z zofe, se pretegnil in stopil do črnega droida.
"Siyo počiva, HK-49," je dejal stvarno. "Za kaj gre? O kakšnem sporočilu govoriš?"
Pomislil je, da bi namesto da se pregovarja z droidom šel lepo sam do pilotske kabine in pogledal sporočilo. A se je kar hitro premislil, kajti glede na dosedanjo natančnost in prekanjenost je obstajala zelo velika možnost da je HK celotno datoteko prenesel, nato pa zbrisal. Na ta način je bil edini, ki je vedel kaj točno je njena vsebina in jo lahko kadarkoli predvajal po lastni volji, in takšna prednostna pozicija je bila natančno takšna, za kakršno je bil Raphael prepričan da bi se je ta droid poslužil.
Presneto, sem vedel da bi se moral naučiti hekerstva in vlamljanja v računalnike! Zdaj se mi pa maščuje! si je mislil nemočno medtem ko je čakal na droidov odgovor. Na tihem je upal, da se bo Siyo prebudila in mu preprosto ukazala naj že enkrat predvaja sporočilo, saj je vsaj njo HK-49 do sedaj ubogal brezpogojno.

((d grejt retrn! xD ej res mi je ful žou usi, da je tolko trajal. :S))

Holologi na ladji so jim sicer povedali nekaj o njenih prejšnjih lastnikih, a lovca je veliko bolj zanimal podatek mnogo večje vrednosti, ki so jim ga izdali posnetki – izjasnilo se je, kdo je temačna oseba, ki je do tedaj delovala iz senc. Lady Pride, je pomislil Kareem in ime nekajkrat obrnil v glavi, a spomnilo ga ni na nič, za kar bi že prej slišal. Bolj ga je skrbelo, kako se je oseba, ki je bila vzrok takega strahu in spoštovanja, tako dolgo uspela skrivati pred celotno Galaksijo. Ne da je bila sodeč po holologih samo hitre jeze in velikanske moči, temveč je v svojih rokah morala držati neverjetno veliko niti, da še nihče ni vedel zanjo. Kdo dela zate, Sithica? je pomislil lovec in se počasi odpravil iz sobe, saj je videl razdraženost na črnolaskinem obrazu in je hotel oba preostala člana posadke (droida ni štel mednje) pustiti, da stvari, ki so jo razjezile, razčistita med seboj, kajti sam ni imel tam kaj iskati. Upal je le, da bo Siyo Jedija pošteno nadrla in ga pustila v nemilosti. Odpravil se je v svojo kabino in sedel na posteljo, zaprl oči in pozornost razširil na okolico. Sicer sveta ni bil zmožen zaznavati s Silo, kakor so to počeli Jediji in Sithi, a še vedno je bil lahko prekleto dober oprezovalec, in sedaj je svojo sposobnost izkoristil. Napel je svoj izostreni sluh in ravno še ujel konec bojevničinega jeznega odgovora, nato pa je sledil besen ukaz HkK- 49 in tiho sikanje vrat njene sobe. Na Kareemovem obrazu se je pojavila senca privoščljivega nasmeha, namenjenega Raphu, a večina njega je bila samo žalostna, da je Siyo slabe volje.

Da bi jo odmislil, se je zopet posvetil drugim problemom, ki so jih pestili – Lady Pride. Kdo je bila ta skrivnostna vladarica Sithov, ki je s svojo močjo očitno zastrahovala še tako spretne vihtilce Sile in žaromeča? Kareema je skrbelo. Saj ne, da ne bi zaupal Raphovim sposobnostim, pa tudi Siyo je bila več kakor odlična nasprotnica, a že s Pridinimi podaniki so imeli dovolj dela, ona sama pa je bila gotovo obdana s pravo armado Sithov, ki bi zanjo v trenutku umrli. Nečemu takemu se ne bi mogli zoperstaviti, vsaj ne dokler je tičala v svojem brlogu. A kako bi nekoga, ki je deloval iz senc, zvabili na svetlo? Bil je prepričan, da bi bila to več kakor zahtevna naloga. Nekaj ali nekdo bi jo moral dovolj razjeziti, da bi se prikazala na odprtem. In osebe, ki so jim izkazovali toliko spoštovanja in so vladale s tolikšno močjo, so slej ko prej postale samovšečne – to je Kareem vedel iz osebnih izkušenj, in nekoč ga je skorajda stalo glave. Torej bi jo bilo potrebno samo dovolj izzvati. Dovolj raniti njen Sithovski ponos, da bi se pognala nadnje. A to je bilo lažje reči kot storiti. Veliko lažje. Kako izzvati nekoga, za katerega sploh ne veš, kje se nahaja ne kaj načrtuje? Lovec je zmajal z glavo in se odločil, da bo to vprašanje preložil na nek drug čas, saj se je takrat preko ladje razlegel nekakšen alarm v obliki piskanja, kmalu zatem pa še HKjevo hreščanje.

Kolikor hitro je mogel, se je spravil na noge in prišel pred Siyino kabino, pred katero se je droid prav stoično ustopil, njegove jeklene roke prekrižane pred trupom. Malce se je zamislil, nato pa se je spogledal z Jedijem in spregovoril "HK, če jo zbudiš, bo gotovo tako jezna, da te bo prisilila da si z njo deliš posteljo. Tega pa gotovo nočeš, kajne? Predvajaj nama sporočilo in obljubim, da ji bom rekel, naj tega ne počne več." Kareemov glas je bil miren, če ne celo nekoliko hladen, ko je govoril z asasin droidom. Navsezadnje ni hotel, da temperamentni morilec ugotovi, da se mu lovec čisto malo posmehuje.

Smukala se je med množico, povsem nevidna, a hkrati silno oprezujoča. Na sebi je imela tanko zelenkasto obleko, ki se je končevala z naramnicami in prav po ničemer ni odstopala od preostalih mladih Zeltronov, ki so večno živahno korakali naokoli. Njene oči so potovale po množici obrazov in se zaustavile na oddaljeni vesoljski ladji, kamor so jo vodile sledi. Njena tarča je pred kratkim stopila vanjo in glede na to, da so se tudi vhodna vrata zaprla, to ni pomenilo nič dobrega. Ne sme mi uiti... Urno se je zasukala naokrog v iskanju primerne žrtve in sreča ji je bila očitno naklonjena, saj je nedaleč stran zagledala nekoliko starejšega možakarja namrščenega obraza, ki je pregledoval velike kartonske zaboje. Že njegova zunanjost je govorila, da ni domači prebivalec, namrščen obraz pa je temu še potrdil. Imel je povsem običajno barvo kože, brez značilnega zeltronskega podtona, bil je že precej plešast, njegova umazana oblačila pa bi ga lahko uvrščala med tihotapce.

Lahkotnih korakov se mu je približala in obstala tih za možakarjevim hrbtom. "Lep dan gospod, kajne?" Prijazno se mu je smehljala in ko jo je mož ošinil, se je njegov namrščen obraz rahlo sprostil. "Verjetno, ob vsem tem delu tega sploh ne opažam." Jezno je prhnil in si z prašnim rokavom obrisal vlažno čelo. "Preklet Cerdir, jaz tukaj garam kot pes, on pa se preteguje v tisti ladji." Z glavo je pomignil v smeri majhne transporne ladje in Lya je takoj pogruntala, na katere strune mora zaigrati. "Ubogi gospod, to je res nepravično. Ampak zakaj se mu pustite?" Nasmešek je takoj zamenjala z zaskrbljenostjo, ki pa je sogovorcu očitno ugajala. "Ne vem, ker sem bedak! Će bi imel kanček več denarja, bi šel do Cerdirja, mu vrgel denar v obraz in bil svoboden. Zdaj pa sem mu dolžan služiti, saj bi me drugače preganjal do konca. Vse se je začelo..."
Lya je nežno potrepljala možakarja po njegovi široki rami in pomežiknila. "Jaz vam lahko pomagam. Moj oče je precej bogat, s tisto ladjo sva prispela." Pomignila mu je proti ladji, v kateri se je nahajala njena žrtev. "Lahko vam dam denarja, kolikor si želite." Možakar se je zamislil, dekle je bilo lepo, a očitno ni bil najbolj zaupljive sorte. "Domnevam, da boš v zameno zahtevala protiuslugo lepotica. Poleg tega pa, kako naj vem, da me ne boš potegnila za nos?" Lya je skomignila z rameni. "Ne morete, a če ne poskusite, boste prej zgrbljeni, kot zaslužite dovolj denarja. Protiusluga pa bo silna majhna, lahko mi verjamete. Nič materialnega." Pritegnila je sogovorčevo pozornost, nekaj časa jo je preučujoče ocenjeval, naposled pa se je vdal. "Naj vam bo, a če me prevarate, se me pazite. Kaj bom torej moral storiti?" Dekle se mu je približalo in mu na uho zašepetalo nekaj besed, ob katerih ni mogel skriti presenečenja. "To... Ampak zakaj? Jaz tega ne zmorem, nikoli nisem pretepal žensk." Še se mu je približala in se z usti skorajda dotaknila njegovih, tako da je začutila njegovo smrdečo sapo. "Samo malo, saj ne bo zares. Majhni udarci pa včasih samo pogrejejo." Navihano se je zasmejala in se umaknila stran.

Nedolgo zatem je že tekla med ljudmi, medtem ko ji je sogovornik razjarjen sledil. Jezno je vpil nanjo, jo obkladal z najhujšimi kletvicami in nekajkrat zanjo zalučal kamen, da jo je za las zgrešil. Vse bolj sta se bližala želenemu vesoljskemu plovilu in ko je Lya tekla tik ob njem, jo je vendarle zadel eden od kamnov, da je javkajoč padla po tleh. Na nogi ji je zazevala grda rana, a ni se vdala. Beg je nadaljevala tako, da se je vlekla po tleh, vse do točke, kjer se je prepričala, da se jo da iz pilotske kabine brez težav opaziti. Tam je omagala in obmirovala, dokler napadalec ni pritekel do nje in jo začel udarjati s ploskimi dlanmi. "Na pomoč!" je vpila s šibkim glasom in iztegovala svoje nežne roke v zrak. Kmalu sta pritegnila pozornost oseb, ki so se sprehajali mimo, a začuda niso storili drugega, kot ju zgolj preplašeno opazovali. Mladi zeltrončani očitno niso vedeli, kaj storiti, saj so se živčno spogledovali in čakali, da prvi poseže v dogajanje.

Ni si mislil da se bo to kdaj zgodilo, ampak zaradi načina kako je Kareemu uspelo argumentirati svoj prav črni kanti pred seboj, bi ga lahko Raphael kar objel. Sicer mu njegova ideja sama sploh ni bila všeč, ampak mu je bilo kar jasno da je šlo za spretno laž, ki je ciljala prav na HKjevo zaničevanje vsega ne-mehaničnega. Ravno je že hotel reči nekaj kar bi podprlo črnolaščeve besede, ko je nedaleč stran začutil motnjo v Sili. Šlo je za nekaj, kar se na Zeltrosu praktično ni dogajalo; mešanico strahu, bolečine in nuje. Občutek dolžnosti ga je gnal, da hitro stori nekaj preden bo prepozno in tako se je obrnil da bi zgrmel iz ladje in ugotovil kaj se dogaja. A tik preden bi izginil iz vidnega polja obeh lovcev na glave, enega mehanskega in drugega človeškega, se je obrnil in dejal:
"Slišal sem krik in grem pogledat kaj se dogaja. HK, če si pameten boš predvajal sporočilo Kareemu, potem pa še enkrat meni ko se vrnem."
To s krikom je bila seveda laž, saj so debele stene ladje udušile večino zvoka iz zunanjosti kadar je bila vhodna rampa zaprta. Ampak oba sogovorca bi ga čudno gledala če bi rekel da je zaznal nemir v Sili in bi mu najverjetneje sledila le zato, da bi se naslajala nad čudnimi impulzi na Silo občutljivih osebkov. Sploh pa je bilo bolje če sta namesto tega mislila da ima izjemno oster sluh. No, dokler nista mislila da ima prisluhe.
Stekel je do vhodnega predela, spustil rampo, ter stopil ven na sedaj že skoraj opoldansko sonce. Šele ko je zaznal rahel vetrič na golem trupu se je zavedal, da je še vedno le v hlačah in škornjih, in da je drugi del njegove obleke ostal z oklepom v Siyini spalnici. No vsaj orožje je imel še vedno za pasom.
Nedaleč stran je takoj opazil razlog za celotno zadevo: ženska ki je ležala na tleh in moški ki se je pripravljal da jo udari s še eno klofuto. Raphael je stekel proti njemu in prispel ravno še pravočasno, da je zgrabil za zapestje malo preden bi se dlan spet staknila z od udarcev rdečim licem. Z golo fizično močjo je upognil možakarjevo roko nazaj, nato pa mu jo zvil za hrbet v rokoborskem prijemu znanem kot Nar Shadaajski Nel'Sonn, da je tip javknil od nenadnega sunka bolečine.
"Takoj zdajle boš odšel stran, se vrnil k svojemu delu, in pozabil da si jo kadarkoli srečal, jasno?" je z gospodovalnim glasom velel ukleščenemu pretepaču, svoj govor pa pospremil s ščepcem Sile.
"Odšel bom stran, se vrnil k svojemu delu in pozabil da sem jo srečal," je dejal mož med kratkimi stoki zaradi bolečega položaja roke in Raphael ga je spustil. Sam pri sebi si je čestital, kajti večini bi izgledalo da ga je prepričal z golo silo in ne Silo. Sklonil se je k ženski na tleh, ji podal roko, ter vprašal:
"Ste v redu gospa?"

Lice jo je že pošteno ščemelo, ko so se vrata plovila le odprla in ven ni prišel nihče drug, kot njen Jedi. Lya je že pomislila, da ne bo iz ladje nikogar in ni manjkalo veliko, pa bi sama pospravila dedca, a nazadnje se je vse odlično končalo. Z ihtečim glasom se je stiskala k tlom, njeno telo se je rahlo treslo, a skrivoma so se ji ustnice oblikovale v preračunljiv nasmešek, ko se je njen napadalec pobral po svoje.
Rešitelja je pogledala s svojimi lepimi očmi, polnimi solz. "Hvala vam" je zamrmrala in si z dlanema otrla solze, ki so ji še vedno tekle po licih. Obraza si ni mogla videti, a domnevala je, da mora imeti precej rdeča lica, poleg tega pa ji je na desni nogi zevala precej grda rana, ki jo je zaznamoval kamen. Počasi se je poskušala vzdigniti, a ko se je uprla na ranjeno nogo, je znova telebnila, deloma zaradi prave bolečine, deloma pa zaradi igre. Bolečin je bila že vajena, bile so njene življenske spremljevalke in tokratne poškodbe so spadale med manj hude, kar jih je doživela.
Oprezanje za žrtvami, zasledovanje pomembnežev, plazenje po gozdovih, vse to je pustilo svoje pečate in navznoter utrdilo dekle, zunanjost pa je bila druga pesem. Po videzu ji ne bi mogli pripisati takšnega življenja, saj je imela kožo čisto kot sneg, prefinjene obrazne poteze in bujne valovite lase, značilne zgolj za hišna dekleta.

"Ta grobijan, vedno hujši postaja" je počasi spregovorila, ko se je nekoliko umirila in sedla na tla. Še vedno je globoko dihala, a vsaj solze je uspela zadržati in je za njim zdaj zrla z mešanico sovraštva in odpora. "Toliko let mu že služim, kuham, perem, vsak dan mu pripravljam hrano, a on si želi vedno več. A tega mu ne bom dala, že misel na to se mi gabi. Njegovi debeli prsti na mojem telesu." S tresočim glasom je spustila pogled in nekaj časa ni spregovorila ničesar. Njena dolga obleka je bila iz prefinjenega materiala, a na marsikaterem delu je bila zdrgnjena in umazana. "Rojena sem bila za pustolovko, ne pa za služabnico in vlačugo. V mladosti sem prepotovala toliko planetov, potem pa naenkrat to. Če bi se mi sreča vsaj kdaj nasmehnila in me odvedla od tega psa." Zdelo se je, da Raphaela sploh ne vidi, saj je med govorom zrla v daljavo, ne da bi ga enkrat samkrat pogledala, ko pa so se njene oči prvič srečale z njegovimi, ji je postalo vidno neprijetno. S težavo se je vendarle spravila na noge in se nerodno nasmehnila. "Oprostite mi gospod, moje besede... Sploh ne vem, kaj mi je bilo, nisem vas želela zadržati. Hvala vam še enkrat, nikoli vas ne bom pozabila. V moje življenje ste povrnili kanček luči." Z rahlim nasmeškom se je obrnila in počasi odšepala stran, kot da namerava slediti svojemu mučitelju. In zdaj Jedi, je vse na tebi je pomislila, ne da bi v tem videla kakšno nevarnost. Gospodar jo je naučil marsičesa, a ena najkoristnejših reči je bilo zavarovanje svojih misli. Če jih je potisnila dovolj globoko, stran od površja in jih obdala s kopico drugih občutkov, ki jih je ob tem zaznavala, ni bilo nevarnosti, da bi jo drugi spregledali. Za vrhovne jedijske mojstre sicer ni bila prepričana, a običajni Jediji niso premogli takih moči, to je še predobro vedela. Radovedni pogledi oseb so jo spremljali, a zanjo so obstajale zgolj besede, ki se jih je nadejala.

Siyo se je predramila iz nemirnih sanj. Kar naprej je v snu videvala grabežljive prste neke zakrinkane, zlovešče postave, ki je grabila po njej, toda ne z željo po njenem lepem telesu temveč željo po njeni moči, po sili, ki se je pretakala skozi vse, kar je bilo živega in iz nje je hotelo iztisniti še zadnjo trohico človeškosti, ob tem pa ji je čudno znan glas šepetal, da bo vedno ob njej... vse skupaj je bilo čisto preveč grozljivo in ko se je zbudila, je polna veselja ugotovila, da so se grde sanje razblinile v nerazpoznavno meglico v njenem spominu. Vedela je, da ni spala preveč dobro, toda vsebina sanj je bila njeni zavesti prihranjena. Potem pa je ugotovila, da se je zbudila zaradi gladnih zvokov, ki jihje od sebe spuščal HK in besno je vstala iz postelje, navlekla nase črno srajco iz Sithove omare, da je bila kolikor toliko spodobna in se kar bosonoga odpravila iz kabine, da bi svojemu novemu asasin droidu napela nekaj krepkih, ker jo je zbudil.

Vrata so se sikajoče odprla in Siyo je, nekoliko zardela v obraz od jeze, zakorakala naprej in zagledala droida in Kareema, ki sta stala v neposredni bljižini. Za trenutek je že pomislila, da je Kareem morda poskusil vstopiti v njeno sobo in ga je HK ustavil in njeno srce je že napolnila iskrica zadovoljnega upanja, ko je ujela zadnjih nekaj besed in se še sama obrnila k HKju, ob tem pa skušala potlačiti okus razočaranja nekam v ozadje svojih misli. "Kakšno sporočilo?"

HKjev glavni procesor je večkrat premislil kar mu je rekel najprej prvi, nato pa drugi organik. Po eni strani je bilo res, da bi lahko gospodarico razdražil, a po drugi je bilo sporočilo po svoje pomembno. Zvočnik na njegovi glavi je zaprasketal in spregovoril:
"Komentar: Morda bi res obljubil, vreča mesa, ampak kdo pa pravi da bi obljubo izpolnil? Dodatek: Prav tako ni nujno da bi te gospodarica poslušala. Nepotreben komentar: Navsezadnje sta vidva njena sužnja in ne obratno."
Nekaj trenutkov zatem pa je omenjena gospodarica stopila skozi vrata. Hiter pregled skenerjev je droidu povedal da si Zeltronka med stanjem upočasnjenega mirovanja ni uspela dovolj napolniti baterij.
"Odgovor: Tole sporočilo, gospodarica," je dejal HK na njeno vprašanje, medtem ko so se njegovi fotoreceptorji obarvali modro, nato pa je iz podlakti njegove leve roke šinila holoprojekcija. Pokazala se je v tradicionalna Jedijska oblačila oblečena postava ženske. Zaradi svetlo-modre barve projektorja ni bilo jasno kakšne barve so njena oblačila, se pa je jasno videlo žaromeč na levi strani pasu in pa pretveza čez oči.
"Pozdravljeni zavezniki Republike," je dejala zakrinkana ženska. "Še posebej pa pozdravljeni moji bratje reda Jedijev. Moje ime je Visas Marr in sem vrhovna mojstrica novega Jedijskega Sveta. V imenu znova sestavljenega Jedijskega reda proglašam da je Veliki Tempelj na Coruscantu znova odprt za vse sedanje, nekdanje in bodoče Jedije. To sporočilo je bilo poslano vsem ladjam v Republiškem registru z upanjem, da bo čimveč članov reda slišalo moje besede in se zglasilo čez 5 dni v Velikem Templju. To je priložnost za vse, ki so bili prisiljeni opustiti stike z redom, vse ki so izbrali izgnanstvo, in vse ki so izgubili svoje mojstre v teh nemirnih letih da znova vzpostavite stike z redom. Srčno upam da boste uspeli priti v teh petih dneh in se udeležili prvega javnega zasedanja Sveta, seveda pa bodo naša vrata tudi še naprej odprta za vse, ki iščejo našega nasveta in pomoči."
Sporočilo se je končalo in hologram je ugasnil, je pa zato spregovoril HK:
"Komentar: Glede na to da imate Jedija za sužnja sem sklepal da imate tudi sami vezi s tem, gospodarica. Upajoče vprašanje: Jih gremo lahko vse pobit, prosim?"

Za nekaj bežnih sekund se je lovcu dozdevalo, da bo HK nasedel njegovi majceni manipulaciji, a očitno je bilo njegovo programiranje le tako brezhibno, kakor je stalno poudarjal. Preko črnolaščevega obraza je šinil namrščen pogled, a ta se je v trenutku prelevil v presenečenje, ko je Raph nenadoma trznil, nato pa oddrvel iz ladje, češ da je slišal nek krik. Kareem je zmedene dvignil obrv in gledal za Jedijem, katerega očitno ni motilo, da se bo v množici, ki je vrvela po pristanišču, pojavil samo v hlačah in škornjih. Zavil je z očmi in zamrmral nekaj o razkazovanju, nato pa se je zasukal nazaj k droidu. "Kaj ni ladja rahlo preveč...zvočno izolirana, da bi lahko karkoli slišal?" je mimogrede pobaral asasina, za katerega je bil prepričan, da je bil še prepoln vsakršnih podatkov o njihovi ladji.

V sredici njunega prijetnega kramljanja so se vrata sunkovito odprla, med podboji pa je stala prav strašljiva podoba pravkar vstale bojevnice. Ta ga je le ošinila s pogledom, nato pa sitnemu droidu z ubijalskim kompleksom le naročila, naj predvaja sporočilo. Hvala Sili, je pomislil lovec in ob tem skušal ignorirati ponovno pripombo o sužnjih. Da bi pregnal svoj ponos in nejevoljo, je oči raje usmeril na hologramsko podobo, ki se je pognala iz droidove levice.

Osupel je žensko, odeto v številne plasti ogrinjal in tunik, prepoznal kot Jedija, saj ji je za pasom visel žaromeč, da ne omenjamo dejstva, da se nihče drug ni posluževal takega stila oblačil, kajti kute in plašči so bili pripravni samo za veličastne troskoke, da so plapolali za njimi, in seveda vzvišene zasuke, ob katerih so po možnosti sogovorcu vsaj pomedli tla, na katerih bi se morebiti nabral prah. No, pa saj so bili znani kakor ljudje, ki so bili vedno pripravljeni pomagati. Sam pri sebi se je posmehnil, nato pa prisluhnil besedam, ki jih je imela povedati zakrinkana pripadnica Jedijskega reda.

Potem ko se je modra, migetajoča podoba umaknila nazaj v droidov holoprojektor, je Kareem pripomnil "Jedi, o katerem je govora, je pred nekaj minutami stekel iz ladje. Zdi se mi, da je fantaziral o nekem kriku, nas, navadnih smrtnikov, pa ni bil zmožen posvetiti v njegovo višje znanje." je povedal v hladnem tonu in svoje oči staknil s Siyinimi. "A brez strahu, saj bo kmalu nazaj." Govoril je povsem brezbarvno in brezosebno, kakor da se ga dotični Jedi sploh ne bi dotikal.

Odziv ženske, ki jo je bil Raphael pravkar rešil pred pretepačem, je bil vse prej kot pričakovan. Sklepal je da se mu bo zahvalila, ali pa celo da bi odšla brez besed, vsekakor pa ni pričakoval da mu bo izjokala svojo celotno življenjsko zgodbo. Takšno obnašanje je bilo resnično nenavadno in Jedi je posumil da nekaj ni v redu.
Morda pa je le pretresena od vsega, je pomislil sam pri sebi. Navsezadnje ni bilo nenavadno, da so se ljudje čudno obnašali kadar so bili tarča nasilja. Ampak rekla je, da jo je že večkrat tepel. Potem je to ne bi smelo tako presenetiti, niti pretresti. No ja, morda je bila pa pač nenavadna.
"Počakaj," je dejal in jo prijel za ramo. Ne bi bilo prav da bi jo preprosto pustil tukaj, kjer bi jo lahko tisti tip ali pa kateri hujši spet našel. Iz žepa je potegnil čip in ji ga stisnil v dlani.
"Tukaj, izvoli," je dejal medtem ko jo je pogledal naravnost v oči. "Vzemi teh 500 kreditov. Ni veliko, bi pa moralo biti dovolj da si lahko najdeš prevoz s planeta in začneš na novo. Zdaj si svobodna, izkoristi to in sledi svojim sanjam. Zdiš se mi spretna in pametna oseba, tako da boš gotovo lahko našla delo na kakšni križarki in spet potovala po Galaksiji," ji je dejal. "Le Nar Shadaa in ostalega Huttovskega vesolja se izogibaj," je še dodal, nato pa jo pustil in odšel nazaj na ladjo. Spomnil se je nečesa, kar mu je nekoč povedala mojstrica, ki je pred njim učila Revana;
"Če ljudje zahtevajo tvojo pomoč je to zato ker so šibki. Močni nočejo pomoči, čeravno jo morda potrebujejo proti še močnejšim. To šibkost lahko obrneš sebi v prid, kajti s tem ko te prosijo za pomoč ti dajo priložnost da preko majhnih dejanj vplivaš na celotno Galaksijo. Lahko jim nudiš pomoč in s tem boš pridobil njihovo zaupanje in jih navezal nase. Postali bodo odvisni od tvoje pomoči in vedno znova se bodo obračali nate. Lahko jih pustiš naj rešijo svoje težave kakor želijo, in nekaterim bo uspelo, drugi pa bodo propadli. Najbolje pa je, da jih spodbodeš. Spravi jih iz trenutne zagate, nato pa jih vzpodbudi da sami rešijo svoje stiske. Tako bodo postali močnejši, kajti sami bodo morali prebroditi svoje težave in se iz tega nekaj naučili, hkrati pa ti bodo hvaležni da si jim to omogočil. Še bolj hvaležni kot če bi jim pomagal dlje, kajti čeravno se tega morda takrat ne zavedajo, slej ko prej spoznajo modrost v odločitvi da jim pustiš da sami bojujejo svoje bitke. In nekoč, ko boš morda ti potreboval njihovo pomoč, se boš morda lahko oprl na nekatere od njih, ti pa bodo mnogo bolj koristni kot bi bili če jim ne bi dovolil da rastejo in se krepijo."
Malokrat se je strinjal s svojo nekdanjo mojstrico, tudi takrat ko je to še bila. A kljub temu ni mogel zanikati modrosti v njenih besedah. Ta ženska je imela ambicioznega, neuklonljivega in nemirnega duha; popolna kombinacija za uspeh. Edino prav je bilo da ji je omogočil da to izkoristi in naredi nekaj iz sebe.
Kareema in droida je našel tam kjer ju je pustil; pred vrati v spalnico. Z droidove roke je pravkar izginila podoba holograma, prehitro da bi Raphael lahko ugotovil za koga je šlo. Prav tako je zdaj tukaj stala tudi Siyo in nekaj v njem je poskočilo ko jo je videl. Pravzaprav je moral priznati, da je izgledala nadvse privlačna oblečena samo v ohlapno črno srajco. To ga je med drugimi mislimi spomnilo tudi da je bil sam še vedno zgoraj-brez.
"No o čem se je šlo sporočilo?" je naposled vprašal ko je uspel umiriti svoje misli. Presneto, vedel je da bi se moral osredotočiti na naslednji Revanov holocron ali pa na način kako premagati to novo Sith Lady, a hkrati si je želel da bi odložil Kareema in droida na kakšnem zakotnem "paradižu" kot sta bila recimo Kessel ali pa Nar Shadaa, nato pa pobegnil s Siyo na kakšen gozdnat in redko poseljen planet. Prav zadnjič je slišal nekaj o novo-odkritem planetu nedaleč od Malastarea, nekaj podobnega kot "Kabu." Ali pa je bilo "Madoo?" No kakorkoli, bil naj bi krasen, in Raphael si ga je želel obiskati z njo enkrat ko za njima ne bi bila nova sekta Sithov.

"Hvala vam" se mu je ponižno zahvalila za ubogih 500 kreditov, pri sebi pa jo je zakuhalo. O ne Jedi, ne boš se me tako zlahka znebi. Pričakovala je, da ji bo ponudil mesto na svoji ladji, da ga bo njena pripoved bolj prevzela, a bil je iz tršega testa, kot je delovalo. Ko se je zasukal in po rampi že vstopil v svoje plovilo, mu je Lya neslišno kot senca sledila, ob rampi za hip obstala, nato pa se tudi sama vzpela v ladjo, ne da bi jo pri tem kdorkoli videl.
Iz prednjega prostora so se slišali tihi glasovi, medtem ko v zadnjem delu očitno ni bilo nikogar. Na hitro se je razgledala po notranjosti plovila in nazadnje vstopila v čisto zadnjo sobo, ki je spominjala na shrambo. V njej je bilo ogromno stvari, od koristnih, do manj in povsem nekoristnih, najbolj pa jo je začudilo, da je ladja zgrajena v sithovskem stilu, a kljub temu ne pripada njenemu gospodarju. Zaenkrat bo očitno morala potovati kot slepi potnik, čez čas pa jo bodo hočeš ali nočeš morali sprejeti, saj Jediji niso tako kruti, da bi uboge ženske puščali na samotnih planetih.
Segla je za pas, ki se ji je skrival pod dolgo obleko in z njega povlekla dve majhni srebrni napravi, namenjeni vohunjenju. Eno je previdno namestila na zunanjem hodniku, skrito za velik stroj, drugo pa obdržala zase in se povlekla nazaj v shrambo.
Sreča je bila vsaj ta, da drugih vohunskih pripomočkov, vključno s svetlobnim mečem ni imela in tako ji tudi ob odkritju ni grozilo nič nevarnega. Namestila se je v kotu, za velikim kovinskim bobnom, namenjenim za shranjevanje hrane, se usedla na tla in mirovala ter čakala, ali bo skozi aparat zaslišala kakšne glasove.

"Pobit?" Siyo je bila po dolgem sporočilu nekoliko preveč zmedena, da bi lahko takoj pomislila na kakšno pametno repliko. "Ne, ne, tega ne moremo,"je končno spravila iz sebe, ob tem pa razmišljala, da je res zoprno, da Raphael sporočila ni slišal osebno. Kar vedela je, kaj jo bo doletelo, ko se bo vrnil in nič kaj ji ni bilo v veselje siliti HKja, naj sporočilo ponavlja, še manj pa ga je želela ponoviti sama. Kareem ji je razložil, kam je Raf odšel in zavzdihnila je in si oči prekrila z dlanjo. Nekoliko so jo bolele, saj se zaradi sanj ni dobro odpočila. Kot da bi ga naročil, je v tistem vstopil Raphael in s težavo je umaknila dlan s svojih oči in zamomljala: "Očitno bomo šli na Coruscant. HK, ponovi sporočilo," je ukazala, čeprav ne s prehudo veliko silo. Ko jo je robot vseeno ubogal, je nekam zlovoljno ponovno poslušala sporočilo. Ni se veselila potovanja v veliko mesto, sploh ne tako hitro po tem, ko so se ustavili na Zeltrosu. Velik del nje se je želel zavleči nazaj v Sithovo spalnico in prespati celoten obisk na Coruscantu, vendar pa ji je zla slutnja šepetala, da se bodo njihove poti na Coruscantu ločile in čeprav nobenega od svojih sopotnikov ni zelo dobro poznala, jima je zaupala in ob misli na to, da se bo njihova skupina razdelila, jo je stisnilo pri srcu.