Vesoljsko pristanišče

Po tem, ko je Raphael odšel, je začela slačiti svojo oprijeto opravo. Prišla je celo do tega, da ji je uspelo sneti celoten zgornji del in se nekoliko prezračiti po tem, ko se je med bojem prepotila, potem pa je začutila lahen sunek, ko je ladja pristala na tleh in hitro si je nadela korzet, da je prekrila, kar je bilo prekriti treba, majico pa je obdržala v rokah. Nedolgo za tem, ko si je uspela prepasati še zadnji usnjeni pašček, ki je skrbel za to, da je njen korzet obdržal svojo mamljivo obliko, je v sobo vstopil Raf in njegov obraz je bil poln skrbi. Z glavo nagnjeno vstran, je poslušala njegovo težavo in njene ustnice so se vedno bolj širile v nasmešek.

"Blueray, nekaj si pozabil. Tole je Zeltros. Res je, da je pristanišče uradno pod državnim nadzorom, toda mehaniki, ki so tu dejansko zaposleni, dobro poznajo vrednost molka. Poleg tega imaš srečo - na ladji imaš mene."

Samozavestno je stopila k rampi, ki se je v spremljavi sikanja in skoraj neslišnega kovinskega prizvoka spustila proti tlem, ter zakorakala na svoj rodni planet. Ni bila razočarana. Mehanik, ki se je približal plovilu, da bi popisal novo prispelo ladjo, je razširil oči, ko jo je zagledal. Siyo je veselo poskočila, potem pa stekla temnolasemu moškemu v objem. Njegova polt je bila zamolklo rdeča in njegove oči vijolične, bil pa je videti precej bolj podoben bojevniku kot pa mehaniku, vsaj če je bilo soditi po mišičastih rokah, ki so se ovile okoli njenega vitkega pasu, jo dvignile v zrak in zavrtele.

Siyo se je sklonila k rdečemu ušesu in šepnila nekaj očarljivih besed in mehanik ji je veselo pokimal in jo izpustil, ter se s prijateljskim nasmeškom približal Raphaelu. Njegov glas je bil igriv in vseveden, ko je spregovoril, kot da bi se že celo življenje ukvarjal z dvoumnimi posli - kar se najbrž tudi je.

"Tole ladjo bo treba pa na novo registrirati, kajne? Imate zanjo že izbrano kakšno ime, ali bo tole še ena v seriji Siyo ladij? Skoraj vsak tepec, ki ga tamala pripelje sem, hoče poimenovati ladjo po njej. Mislim, ne da ste tepec vi, toda nazadnje, ko je hotel tisti rodian preimenovati ladjo v ime moje sestrične, sem imel kar nekaj sitnosti z birokracijo, in moram priznati, da me nič ne mika, da bi se moral spet pojati po uradih in prepričevati oblasti, da ni nič čudnega, če po vesolju leta kakšnih dvajset enako poimenovanih ladij."

Siyo je ob tem že stala za svojim bratrancem in pretirano zavijala z očmi, da je lahko to videl tudi Raphael. "Utihni, Sonnyc, samo dve ladji sta tako poimenovani in tvoje sitnosti so trajale cele pol ure."

"Dolge pol ure," ji je vrnil vijolično-oki in ji pokazal jezik.

"Rabili bomo tudi nekoga, da malo preišče ladjo za sledilnimi in prisluškovalnimi napravami," je Siyo hitro zamenjala temo pogovora. "Imaš kakšnega takega človeka, ki mu lahko zaupaš s tem?"

Ko je Siyo rdečekožemu mehaniku, ki jim je prišel nasproti, skočila v objem, so se Raphaelova oči napolnile z zlovešče zelenkastim odbleskom, ki je jasno kazal izrazito ljubosumje. Izginil je šele, ko je omenjeni mehanik slučajno omenil dejstvo, da je njen bratranec. Šele takrat so Jedijevi možgani začeli procesirati kar je bilo izrečeno; očitno mu je Siyo povedala za to da so nameravali ladjo pre-registrirati, da je po vesolju baje letalo dvajset ladij po imenu Siyo, za katere se je na koncu izkazalo da sta samo dve, da je bilo nekaj sitnosti s poimenovanjem ladij po Siyo, in pa da je bilo mehaniku, Siyinemu bratrancu, ime Sonnyc.
Šele ko je Siyo preusmerila temo pogovora na skeniranje ladje je stopil nekaj korakov po rampi dokler ni stal na podu pristajališča. Globoko je vdihnil in izdihnil, ter s tem potlačil svoje bolj impulzivne občutke. Od zeltrona ni zaznaval nobenih napadalnih ali naklepnih misli in občutkov, le veselje in razigranost, tako da bi mu delal krivico če bi ga še naprej česa sumničil.
Segel mu je v roko in se mu s prijaznim nasmeškom predstavil;
"Pozdravljen Sonnyc, moje ime je Raphael, in imam to srečo da se je moja pot nekaj časa nazaj križala s tisto vaše sestrične. Če sem dejansko tepec ali ne, se boste pa nedvomno sami prepričali dokler bomo ostali tukaj, kajne?"
Zeltron mu je vrnil nasmešek in mu prešerno stresel roko, rekoč;
"Prosim, nikar me ne vikaj, saj nismo na nekakšnem Coruscantu! Tukaj smo vsi na "ti", in če potuješ s Siyo in te še ni dala na čevelj, potem si že praktično družinski prijatelj!"
Nato ga je kar iznenada prijateljsko objel čez ramena in navihano vprašal;
"Povej mi, je bila tvoja prva Zeltronka? Ne boš verjel koliko pilotov si vzame samo pol dneva prosto medtem ko jim dotočimo gorivo in opravimo manjša popravila, potem pa nikoli več nočejo oditi! Prisežem, če jih ne bi poveljniki strpali nazaj na ladje, bi bilo na Zeltrosu več turistov kot pa Zeltronov!"
Raphael je v lica postal skoraj tako rdeč kot rezilo Sithovskega žaromeča. Izmaknil se je Zeltronovi roki, in se poskušal domisliti druge razlage za povedan stavek. Sicer rdečekožec ni natančno povedal kam je ciljal, a tisto kar se mu je zdelo najbolj verjetno je bilo dokaj nedvoumno.
"Jaz, em, ona, midva... torej, em, se pravi..." je zajecljal, preden se je uspel ustaviti. Nato je spet globoko vdihnil in izdihnil ter z muko izdavil; "Med nama se ni zgodilo nič... intimnega."
Sonnyc ga je pogledal z odkrito nejevero. Nato se je zasmejal in ga lopnil po rami.
"Presneto, kako je pa to mogoče? Saj bi moral biti kakšen Jedi ali kaj takega da bi se ji lahko sploh poskušal upreti!" Trenutek za tem pa je njegov pogled ujel tri žaromeče, ki so bili še vedno pripeti na njegovem pasu; njegov lastni in tista dva, ki jih je vzel premagani Sithinji. Zeltronove ustnice so se ukrivile v velik "O", tak kakor pri otrocih ki odkrijejo nekaj izjemno zanimivega. Po trenutku ali dveh se je spravil skupaj in hitro začel spet govoriti;
"Torej ja, nazaj k poslom: sprememba registracije ne bo problem, vse kar je treba bo da zbrišem trenutno in povem nadrejenim da je med nalaganjem hiperkoordinat računalnik zablokiral in da moram zaradi poštenosti brezplačno popraviti škodo ki je nastala med mojim delom. Samo povejta mi kakšno ime bi ji nadela, razen če bi rada da se imenuje "Rožnati Kath-hound"." Nasmehnil se je, kot da bi se mu ideja zares zdela dobra.
Raphael je zmajal z glavo. Takšno ime že ne bi pristajalo Sithovski ladji, sploh pa bi bilo preveč vpadljivo. No, vsaj izven Zeltrosa.
"Treba se bo še odločiti. Ampak meni se glede na barvo in tihost motorjev zdi najbolj primerno Senca ali pa Šepet. Tako ali tako bo še Siyo povedala svoje preden bo padla odločitev. Kako pa je s skeni?" je vrpašal.
Mehanik je pokimal, nato pa še vedno prešerne volje in z nasmeškom na obrazu dodal:
"Imam vajenca ki se uči za mehanika in hoče postati kapitan križarke. Zasanjan fant, ampak zelo dober s skenerji in drugo mašinerijo. Stavim, da če je na ladji kakšna sledilna naprava ali kaj podobnega, da jo bo našel, sicer me lahko natankate z eliksirjem zatrapanosti in zaprete v sobo z Wookieejem!"
Zadnji stavek je pospremil z gromkim smehom, ki je bil tako nalezljiv da so se tudi Raphaelove ustnice ukrivile v odkrit nasmešek.

[[...and I'm back! From outer space! se opravičujem za tole dolgo odsotnost v glavnem, ampak moj maj je bil do kraja natrpan z vsakovrstno šolsko kramo.;S]]

Še vedno šokiran nad lastno nesposobnostjo je lahko le negibno in presenečeno opazoval, ko mu je Siyo z eno potezo ugasila cigaret in skočila s postelje. Sam pri sebi je skomignil z rameni in si na hitro navlekel škornje, nato pa stopil za črnolasko, ki se je že podala skozi vrata na hodnik. Komajda sta napravila par korakov v shrambo jima je v oči že padel nenavaden pogled na Rapha, ki je imel kar tam, sredi sobe, prižgan svoj turkizni žaromeč. Kareem je sumničavo priprl oči in si zopet ogledal barvo prasketajočega laserja, sedaj že skoraj povsem prepričan, da je bila nazadnje modra in nikakor ne tako zelenkasto obarvana, a po drugi strani mu je bilo res vseeno, kaj je modrolasec počel s svojim orožjem, kajti navsezadnje ni imel pojma kako deluje in v kolikor je bil onjemu znano o žaromečih, bi lahko prav lahko celo spreminjali barvo.

Nepotrebne misli so ga zapustile v trenutku ko je Jedi iz svojega plašča izvlekel manjši ključek in zakorakal proti starinski črni skrinji ob steni, v katero je imel že ves čas uprt svoj skoncentrirani pogled. Lovec je nezavedno napel svoje telo, kajti čutil je, da se bo nekaj slej ko prej zgodilo. Opazoval je Rapha, ki se je dvignil od sedaj odprte skrinje, v rokah pa je kakor punčico svojega očesa pestoval temno piramido, v katere notranjosti se je rdeče svetlikalo. Jedi je predmet v svojih rokah občudoval kakor da bi šlo za golo žensko, in Kareem mu je bil že pripravljen ponuditi zamenjavo holocrona za Siyo, ko se je omenjena črna piramida s tihim sikanjem odprla, iz nje pa je vzniknil hologram v dolg plašč odete postave, katere obraz je zakrivala čelada, ki je bila nekoč pripadala Mandalorianskemu bojevniku.
Revan.

Kareem je zamaknjeno poslušal govor velikega Sitha, spreobrnjenega nazaj na Svetlo stran, na kateri se je nekoč boril. Četudi lovec niti približno ni bil zagovornik ne Jedijev, ne Sithov, ne katerihkoli drugih uporabnikov Sile, kaj šele, da bi jih občudoval, je bil kaj očaran nad tem, kar je imel povedati čisti posnetek Revanovih besed. Ko je še poslednji zlog izzvenel v prazno in se je hologram zopet skril v znova zaprti holocron, je še nekaj časa stal tam kjer je bil, ko je vstopil v shrambo. Torej so dejansko stopali po stopinjah velikega bojevnika, vihtilca Sile in stratega, ta pa je bil bržkone celo še živ. Lovec je sedaj zopet pogledal modrolasca, ki se je še vedno oklepal holocrona, a nekako je bil izgubljen v mislih in je gledal naravnost skozenj.

Tako ni prav zbrano spremljal, ko sta se Raph in Siyo nadalje pogovarjala nekaj po svoje, nato pa ob omembi bojevanja in žaromečev odpeketala iz sobe. Kareem niti pomislil ni na to, da bi šel za njima, temveč se je, še vedno globoko zamišljen, sprehodil preko shrambe in postal ob zaklenjeni črni skrinji, ki je počivala na tleh, povsem nedolžna in ničesar kriva. V daljavi je bežno slišal zvoke dvoboja, vendar je njegova podzavest te podatke povezala s prejšnjimi o žaromečih in učenju, tako da je sklepal, da Jedi Siyo uči uporabe žaromeča. To bi ga načeloma sicer čisto zanimalo, a izjemoma se je odločil, da ga čakajo pomembnejše stvari kakor opazovanje vroče črnolaske v pozah, ki bi nekako zamotile miselne tokove stran od zadev z dejansko težo. S tihim, neopaženim korakom se je sprehodil do druge stene shrambe in naslonil uho na steno. Po tišini, ki je zavladala ko sta dvobojevalca zapustila sobo, je namreč slišal nekakšno žvižganje. Sledil je nadležnemu zvoku do kovinske površine, na katero se je sedaj naslanjal in poslušal dalje.

Iz žepa je potegnil vžigalnik, ga približal steni in gledal, v katero smer se nagiba plamen. Tako se je pomikal ob steni, dokler ni očesa zapičil v ozek, dobesedno neviden razmak med dvema ploščama, ki sta bili obloga na steni. Z zmagoslavnim nasmeškom se je stegnil do škornja in iz njega izpulil kratek, a izjemno uporaben nož, ki ga je zagozdil v luknjo. Z nekaj dobro preračunanimi premiki je dovolj premaknil eno izmed plošč, da jo je lahko kar s prsti potegnil s stene. Kovinski opaž je previdno odložil na tla, nato pa si je ogledal predelek za steno in nekaj časa študiral nenavadno zaporedje pred seboj. A navsezadnje ni prvič vdiral v sef in res je bilo, da je imel v nahrbtniku zavojček, poln ravno pravšnje opreme za takšno početje.
Kako minuto kasneje se je vrnil pred razgaljeno steno, tokrat pa je v roki držal tkaninast omot, ki ga je razgrnil na tla pred seboj in razkril cel kup čudnih orodij, ki bi neizvedenca spominjala bolj na čudaške in strašljive zobotrebce kakor pa na karkoli drugega. Kareem je poznavalsko segel po enem izmed njih, ga zavrtel med prsti in se neusmiljeno spravil nad sef pred seboj. Postopek ga je stal dragocenih pet minut, a pred njim je sedaj zevala črna luknja v steni – odprt sef.

Segel je v notranjost in z zadovoljstvom otipal debel kupček kreditov. Brez kanca slabe vesti jih je pospravil v nahrbtnik – nekaj več denarja nikdar ne škodi – nato pa je nadaljeval z raziskovanjem vsebine. Še nekaj minut kasneje in na tleh pred njim je bila razprostrta vrsta nenavadnih predmetov, ki so brez dvoma pripadali Sithom. Potem ko je sef zopet zaprl in ploščo namestil na steno, si je vzel nekaj trenutkov, da si je vsakega izmed njih podrobneje pogledal. Nekateri so imeli besedo 'veliko vreden starinski artefakt' napisano po celotni površini, zato jih je previdno zavil v kakšne povoje, ki jih je izbrskal iz nahrbtnika in jih shranil za kasnejšo dobičkonosno prodajo, še vedno pa mu je ostala trojica predmetov, ki se niso uvrščali v prodajalno kategorijo; kristal nedoločljive barve, ki je še najbolj spominjala na belo, vendar so se Kareemove oči preprosto upirale temu priznanju, zato ga je označil kakor 'čudno belega'. Drugi kristal je bil na srečo veliko bolj normalne, zelenkaste barve. Tudi oba kristala je lovec z največjo skrbnostjo spravil v skrite predelke svojega plašča, nazadnje pa je svojo pozornost namenil še žaromeču.

Ročaj je bil na pogled nekoliko daljši kakor večina, ki jih je kdaj videl, a prav lahko bi se bil motil, saj si jih nikdar ni gledal prav od blizu, prav tako pa ni dvomil v to, da si je veliko Jedijev in Sithov priredilo dolžino na tisto, ki jim je ustrezala. Nadalje ga je presenečala tudi bolj tradicionalna oblika držaja samega, kajti na prvi pogled bi ga veliko lažje zamenjal z ročajem vibromeča, če bi spregledal odsotnost rezila, seveda. Ravno se je namenil prižgati žaromeč, ko je slišal korake, ki so se hitro bližali, zato je še orožje pospravil za pas, ga ogrnil s plaščem in sledil Raphu, ki se je podal v pilotsko kabino.

Kareem ga je že hotel povprašati, kam so pravzaprav namenjeni, ko so skočili iz hiperprostora in pred njimi se je pojavil rožnato rumen planet. "Ah."je izustil bolj sam zase. "Zeltros torej."je dodal, nato pa se je zasukal na peti in iz shrambe spotoma pobral svoj nahrbtnik, nato pa je še enkrat pregledal ladjo, če ni česa morebiti pozabil.
Ven je stopil šele v trenutku, ko so se na obrazih trojice risali bolj ali manj prešerni nasmeški, ki jih je, v to Kareem ni dvomil, izzval prav Sonnyc. Vedno nasmejanega mehanika je bratsko lopnil po ramenu in ga mimogrede pobaral, kako gre kaj ostalim poslom, ki jih je Zeltron opravljal poleg skromnega mehaniškega poklica. "Pa ja ne, da te je ravno naš modrolasi prijatelj nanovačil glede tele prikupne ladjice?"se je namuznil in pomignil na sloko sivo ladjo za seboj.

((lightsaber in mention: http://starwars.wikia.com/wiki/Darksaber_(lightsaber) ))

Raphael in Sonnyc sta se očitno takoj dobro ujela in Siyo je ob tem kar malo ponosno pogledala proti Raphaelu. Sonnyc je bil zelo dotakljiv in zelo prijateljski in nekatere ljudi je to kar malo odbilo, Raf pa se je dobro znašel ob njem in zaradi tega je kar nekoliko zrasel v njenih očeh. Komaj je Sonnyc uspel potegniti iz žepa svoj komunikator in poklicati svojega vajenca, že se jim je na platformi pridružil Kareem. Siyo je rahlo nagnila glavo v desno. Brazgotinar je bil videti, kot da ima nekaj za bregom, in lahko bi stavila, da njegov nahrbtnik prej ni bil tako zelo poln. Rahlo je razprla oči v presenečenju, ko se je Kareem približal njenemu bratrancu in ga pozdravil kot starega znanca. Sonnyc se je prijateljsko nasmejal in Kareemu vrnil udarec po hrbtu.

"Pravzaprav me je nanovačila Siyo. Moja sestrična je," je rekel in pomignil proti Siyo. Potem je pogledal proti Raphaelu... in potem nazaj proti Kareemu. In spet proti Raphaelu. In proti Kareemu... in se zarotniško nasmehnil svoji sestrični, ki je defenzivno našobila ustnice.

"Takoj nehaj razmišljati o tem in nam raje pripravi obrazec za svežo registracijo," je rekla in ob tem skušala obvladovati svoje telo, ki se je očitno odločilo, da jo bo izdalo z rdečico, ki se je pojavila na njenih licih. Že res, da je videla svoj delež zabave, ampak Sonnycov pogled je bil naravnost pokvarjen in povsem neupravičen. Čeprav je morala priznati, da tudi sama ni bila čisto nedolžna nekaterih misli...

Približal se jim je vijolično obarvan mlad fant, ki je imel oblečen usnjen delovni kombinezon le do pasu, zgornji del pa je zimprovizirano zavezal okoli pasu, da ni vihral naokoli, ko je hodil. Pomahal je Sonnycu in se jim predstavil, ko je uspel priti do njih. Ime mu je bilo Epyxor in hitro je dodal tudi, da je lahko najde tudi buciko v Dxunški džungli. Sonnyc mu je ob tem razmršil lase in ga napotil na ladjo, Siyo pa je umaknila pogled s Kareemovih bicepsov in se pretvarjala, da si ogleduje svoj rahlo poškodovani škorenj.

"Najbolje bo, da mu date nekaj uric," je rekel Sonnyc insi očarljivo popravil frizuro. "Peljal bi vas na pijačo, ampak," - Siyo mu je namenila strog pogled - "moram najprej po vaš obrazec. Predlagam, da greste naprej brez mene in se vam kasneje pridružim, ko uredim vse potrebno." Raphaelu je dal nekaj navodil do tega, kako priti do ene malo manj nabitih kantin, kjer so stregli čisto vse in Siyo je ob tem ponovno nekoliko stisnila ustnice. Dobro je vedela, kako hitro so se na Zeltrosu zgodile nekatere stvari in ni vedela, če je bilo pametno, da so šli v bar, kjer so dejansko imeli toliko več možnosti, da se kaj zgodi. Toda po drugi strani... ni bila čisto prepričana, da ni hotela, da se kaj zgodi. Pogledala je proti Raphaelu in čakala, da bi videla, kaj se bo odločil.

Lovec je precej presenečeno pogledal od Sonnyca k Siyo, nato pa skomignil z rameni, rekoč: "No ja, Zeltroni in njihove številne sorodstvene vezi..."ob tem pa so se mu oči hudomušno zasvetile. Četudi bi mu bil mehanik razkril, da je Siyo njegova sestra, ga ne bi presenetilo kaj dosti bolj od tega, da je njegova sestrična, kajti pri količini posteljnih aktivnosti, ki so jih zakrivili Zeltroni, ni bilo čudno, da si slej ko prej naletel na takšno ali drugačno sorodstvo. Z očmi je sledil Sonnycovemu podlemu pogledu, ki je švigal med njim in modrolasim Jedijem, na koncu pa je obstal na Siyo, ta pa je reagirala kar preveč razburjeno in nekoliko ogorčeno, vendar je blaga rdečica, ki je nato zalila njena lica, omilila njeno jezo.

Kareem je namrščil obrvi, saj ni bil čisto prepričan, kakšno neverbalno sporočilo je pravkar prešlo med njima, vendar je moralo biti kar nekaj krepkega, da je lahko tako samozavestno bojevnico, kakor je bila Siyo, spravilo v zadrego. Njegove misli je tedaj pritegnila vpadljivo vijolična deška postava, ki je pritekla k njim preko velike pristajalne ploščadi in obstala ob Sonnycu, zato je sklepal, da gre za njegovega vajenca. Namuznil se je ob fantovi predstavitvi, nato pa mu je z očmi sledil vse dokler ni izginil v črni notranjosti ladje. Dobro da sem že prej izpraznil sef, je pomislil sam zase in si dovolil majcen, a prav samozadovoljen smehljaj, ki pa ga je z obraza izbrisal v trenutku ko je mehanik povzel novo temo.

Namesto da bi karkoli pripomnil, je raje opazoval telesno mimiko vseh treh ljudi, ki so ga tedaj obkrožali, kajti že davno se je naučil, da govorica telesa pove veliko več od besed. Tako je bilo na Sonnycu opaziti značilno sproščeno, že skoraj ležerno držo, v katero se je pomešal kanček zbranosti, ko mu je Siyo namenila izrazito temačen pogled. Ko pa je Zeltron Raphu, ki je že ves čas vsaj na videz skoncentrirano poslušal kaj je imel mehanik povedati, razložil, kako se pride do neke manj natrpane, a odlične kantine, se je črnolaski na Kareemovi desni zmračil pogled, njene ustnice pa so se spremenile v tanko, bledo črto.

Lovec, precej sit stanja na istem mestu že dobrih deset minut, je glasno prekinil momentarno tišino, ki je zavladala po tem, ko je mehanik obmolknil, in dejal "No, dajmo, gremo pa tja. Približno se mi sanja kje to je, in po pravici povedano, mislim da bom našel hitreje od Rapha, ker sem že bil tukaj."še enkrat je lopnil dobrovoljnega Zeltrona po ramenu in ostalim kar pomignil, naj grejo naprej, sam pa je še malce postal in se nagnil k njegovemu rdečemu ušesu "Bi mi slučajno lahko do večera priskrbel kak kontakt do dobrega črnega trga? Imam lep kup robe, ki bi jo rad čimprej prodal."je tiho zamrmral, medtem ko je na svoj obraz naslikal prešeren nasmešek in se pretvarjal, kakor da mehaniku razlaga neko lokalno, za ostale nerazumljivo šalo.

Sonnyc, vajen takšnih in drugačnih manevrov, je povzel igro in s prav takim nasmehom na obrazu odgovoril "Kraj in čas dobiš ko se vrnem z novo registracijo."s poslednjim kimljajem sta se moška razšla, oba smejoč se in na videz prav nič človeka, ki bi jima pripisali čudne posle. Nekoliko je pospešil korak, da je dohitel Rapha in Siyo, nato pa se je obrnil k črnolaski in jo povprašal "Misliš da bo hitreje če gremo po glavni ali če gremo kar takoj pod zemljo?"

Napotki, ki mu jih je dal Sonnyc so bili dokaj preprosti, kraj pa tudi ni bil preveč oddaljen, tako da Raphael ni razumel zakaj se je Kareem sploh ubadal z izbiro poti. Morda je le poskušal zakriti svoje misli, da ne bi razkril svojih pravih namenov. Sicer že-nekaj-časa-edini Jedi v skupini ni vedel, koliko je bilo lovcu na glave znano da so njegove površinske misli za Raphaela kot glasneje zašepetane besede, tako da ni vedel če je določeno stvar mislil zares, ali pa je nanjo pomislil le da bi zmedel tiste ki bi bili sposobni te misli brati. A v tem primeru se je Rafu zdelo da je bila omemba črnega trga bolj slaba motnja, prej bi služila kot razlog, zakaj bi ga bilo treba bolj opazovati. Vsekakor se je odločil, da bo z enim očesom pazil na njunega zmuzljivega sopotnika.
Ko se je torej omenjeni ustavil, ga je še vedno oklepljeni bojevnik le pogledal, nato pa stopil mimo in nadaljeval pot po navodilih.
"Da se ne boš izgubil med dvema korakoma," mu je zaklical nazaj, nato pa se je na glas zasmejal. Nekaj na tem planetu ga je napolnjevalo z željo po zabavi, smehu in radosti. Ni mu bilo čisto jasno ali je bilo to zaradi Zeltronov, zaradi samega planeta, ali zaradi vsesplošnega zabavljaškega občutja, ki ga je lahko čutil povsod okoli. In se tudi ni kaj dosti ubadal s tem, niti se ni hotel. Občutki povsod naokoli so bili tako številni in tako intenzivni, da je težko normalno razmišljal. Zabava, pijača, lepi moški in še lepša dekleta, pazaak, pivske igrice, posteljne igrice... Povsod je bilo polno takih in drugačnih občutij, in Raphael jih ni mogel vseh ignorirati. Veliko Jedijev, ki so se borili v Mandalorianskih vojnah se je sčasoma naučilo izločiti občutke tistih okoli sebe, ali pa jih omejiti na skupino ljudi. Vendar ne Raphael. Vsakič, ko je kateri od zaveznikov padel, ga je njegova smrt napolnila z maščevalnim besom in vsaka smrt sovražnikov ga je navdala z zadoščenjem. Ni se prilagodil v svojem dojemanju sveta okrog sebe, ampak v načinu kako si je ta dojemanja razlagal.
In zdaj, na planetu polnem zabave, si ni mogel pomagati, da se ne bi tudi sam nalezel nekaj vsesplošnega zabavljaškega navdušenja.
Pogledal je Siyo, ki je hodila ob njem, in ko sta se njuna pogleda srečala, se ji je le nasmehnil in pomežiknil, nato pa nadaljeval pot. Čez nekaj minut so prispeli pred omenjeno kantino, ki je bila v bistvu nekaj med barom, nočnim klubom, in hotelom.
'Ljubezenski napoj št. 69', kakor se je imenoval lokal, je ob napisu krasila podoba neonsko-rožnate barve. Prikazovala je dve ženski silhueti, ki sta zelo nedvoumno dali vedeti zakaj je bila v imenu točno ta številka.
"No zdaj je pa uradno priznano," je dejal Raphael glasno, kot da bi naznanil da se je nov planet pridružil Republiki. "Siyo, tvoj bratranec je spolni iztirjenec!" je dodal, nasmešek na njegovem obrazu pa je dal jasno vedeti, da je bila izražena šala izjemno pretirana. Resda so se Zeltronove navade in sproščenost glede tovrstnih tem Raphaelu zdele nenavadne, vendar si nikoli ne bi ustvaril tako ekstremnega mnenja o nekomu samo na podlagi nekaj izjav.
"Gremo pogledat?" je vprašal in se namuznil. V resnici ga je prav zanimalo kaj naj bi se tukaj dogajalo...

((Nadaljujemo TUKAJ))

((Pozneje))

Njen najnovejši dotik je po njem poslal valove poželenja, in predlagani načrt se mu je zdel izjemno privlačen. Brez besed se je sklonil bližje in jo strastno poljubil na ustnice, da so za kratek trenutek tla pod njegovimi nogami zamigotala. Nato sta datapada z njegove desnice odlebdela v zrak, dlan ki ju je do pred nedavnim držala pa je spolzela po Siyinem hrbtu, preko bokov in pasu, ter se ustavila na njenem stegnu. Naslednji trenutek jo je že dvignil in nesel v naročju, medtem ko sta datapada krožila po orbiti okrog njiju. Napotil se je nazaj proti ladji, in čeprav je pot trajala dlje kot prej, saj se je Raf zaradi stalnega pogledovanja k Siyinim očem pogosto spotikal, pa ni niti pomislil na čas. Že tako je bil preveč zaposlen s tem da se je poskušal spomniti pravo pot in pa paziti, da tudi kadar je pohodil kakšen kamen ali zrahljan tlakovec ni preveč izgubil ravnotežja, ter seveda skrbeti za to da sta datapada ostala v zraku in v bližini.
Naposled sta vendarle prispela do ladje in Raf se je za trenutek ustavil in zaprl oči. Naslednjo sekundo se je nakladalna rampa že spustila, kot da bi nevidna dlan od znotraj vtipkala kode, in vihtilec Sile je s Siyo v naročju nadaljeval v notranjost ladje. Ni se ustavil, le nadaljeval je ven iz vhodne sobe, po hodniku desno, dokler ni prispel v osrednjo sobo. Od tam se je napotil še bolj desno, v večjo spalnico kjer sta prej istega dne igrala karte, na poti pa se je zaslišal pridušen tlesk ko se je nakladalna rampa zopet zaprla.
Spalnica v desnem krilu je bila takšna kot poprej, v sredini je kraljevala velika postelja s črnimi svilenimi rjuhami, ki je imela na obeh straneh majhne črne skrinje moderne izdelave, medtem ko je bila leva stena ena velika omara, tla pa je okraševal krog iz sithovskih run. Raphael se je s podobnimi že nekajkrat srečal, tako da je vedel da je šlo za pisavo prvotnih prebivalcev Korribana, a o tem kaj pomenijo se mu vsaj za zdaj ni sanjalo. Datapada sta odlebdela na eno od skrinj ter obmirovala.
"Hmm, rekla si da naj te vržem na posteljo, kajne?" je vprašal Raphael z narejeno zamišljenostjo, nato pa Siyo preden bi utegnila ugovarjati spustil iz rok, da je pristala na mehkih rjuhah pod sabo. Sedaj je imel proste roke, in prva stvar ki jo je naredil je bila da je snel okrepljene rokavice in pa ščitnike za podlakti. Nato je stopil iz svojih škornjev in se usedel na posteljo ob Siyo.
Odpel si je orodni pas, ki je držal prednji del njegovega oklepa skupaj s tremi žaromeči ki si jih je sedaj lastil, in ga odložil na tla. Nato je obe dlani obrnil navzgor, in modre plošče njegovega oklepa so se dvignile nad njegovo glavo in odlebdele na tla ob postelji. Sedaj je bil v tesno prilegajoči se črni zaščitni obleki, ki je bila v osnovi enodelna, a jo je zaradi praktičnosti dal predelati na zgornji in spodnji del. Kljub temu pa je izgledal bolj kot ne kot da je oblečen v pižamo, ali pa potapljaški kombinezon.
Spreletela ga je zanimiva ideja, in z nagajivim nasmeškom se jo je odločil izvršiti. Usmeril je dlan proti Siyo, in vozel njenega korzeta se je razvezal. Nato je premaknil prste, in kakor da bi upravljal z marioneto so se začele vrvice razpletati...

Dvignil jo je v zrak in roke je ovila okoli njega, da bi mu pomagala ustvariti čim lažji prijem. Odnesel jo je proti pristanišču in čeprav pot sama po sebi ni bila zelo dolga, se je Siyo zdelo, da traja celo večnost. Mudilo se ji je v njegovo naročje, v njegov objem, v njegovo srce. Čeprav jo je misel na Kareema še vedno držala kakor nitka okoli vratu, ki sicer ne duši, toda je njen občutek vselej prisoten, je Raphaelovo vroče razpoloženje vse bolj prevevalo njene čute in jo spravljalo ob koherentne misli. Komaj sta prispela na ladjo, jo je odnesel naravnost v spalnico in ji dobesedno odvrgel na posteljo. Zasmejala se je, se rahlo zazibala na črnih rjuhah in mamljivo prekrižala noge, še vedno odete v visoke, oprijete škornje.

Potem pa si je obliznila ustnice, in z nekoliko trepetajočim občutkom v prsih spremljala Raphovo slačenje oklepa, ki se ga je lotil s pomočjo sile. Bil je prav presenetljivo skoncentriran, pa vendar je od njega žarelo toliko divje strasti, da bi ga v trenutku zvlekla na posteljo in ga začela poljubljati, če ne bi tako zelo uživala v predstavi. Obstal je pred njo, oblečen čisto v črno in njegova dlan je segla proti njej. Hotela jo je že prijeti, ko je začutila rahlo premikanje za svojim hrbtom in presenečeno je zajela zrak, ko je ugotovila, kaj je počel. Potem pa se je na njenem obrazu pokazal navdušen in igriv nasmešek in obrnila se je od njega, ter se po vseh štirih skobacala po postelji navzgor do blazine in pobegnila pod rjuhe še preden bi uspel do konca odvezati njen korzet.

Potegnila je črno odejo vse do svojega obraza, ter si v toplem zavetju snela škornje in enega za drugim zalučala proti Rafu, čeprav je dobro vedela, da ga ne bodo zadeli. Potem je izpod odeje proti njemu vrgla še korzet in črne usnjene hlače, tokrat tako, da so preprosto pristali na odeji in tam mamljivo sporočali Bluerayu, da je imela pod odejo na sebi oblečeno bolj malo. Z rokami se je vestno oprijela črne tkanine odeje in jo ovila okoli sebe v igriv izziv modrolasemu Jediju, njene oči pa so bile polne življenja in dražečih iskric.

Nagajivi nasmešek je ostal na njegovem obrazu tudi ko sta proti njemu nič kaj počasi priletela visoka usnjena škornja. Lenobno je zamahnil z roko in na malo pred njim sta telebnila na tla, kot da bi nenadoma izgubila vso kinetično energijo, ki je bila vložena v met. Z zanimanjem je spremljal Siyino premikanje pod odejo, dokler ni mimo spet priletel kos oblačil, za katerega se je izkazalo da je bil korzet. Nov naval poželenja je udaril ob njegove čute, kajti lahko si je le predstavljal kako čudovita je bila črnolasa Zeltronka pod oblačili. Iz sedečega položaja se je nagnil naprej, tako da se ji je zdaj oprt na dlani in kolena počasi približeval. Ko je bil le malo stran, pa so se med njima znašle še usnjene hlače, ki so se prej zapeljivo oprijemale spodnjega dela njenega telesa. Če je prej ob njegove misli butnil val poželenja, jih je zdaj zadelo nekaj podobnega Manaanski nevihti!
Brez da bi sploh pomislil je segel po njej s Silo, da jo je nevidna energija prijela za hrbet in potegnila bližje Firrerreonu, ta pa je takoj ovil svoje roke okrog nje ter ponovno združil njune ustnice v strastnem poljubu. Dlan, ki je božala njeno lice, je počasi zdrsnila nižje, po vratu in še nižje, dokler se ni ovila okrog njenega pasu. Ko so se njune ustnice ločile, jo je še vedno gledal z neizmernim poželenjem. A hkrati se je zraven prikradla neke vrste igrivost, ki ga je pripravila do tega da je dejal;
"Hmm, zdajle si res želim pod to odejo. Ampak nekaj mi pravi, da obstaja neke vrste carina in da bo še vroče." Nato je z desno roko odpel zadrgo na hrbtu zgornjega dela ter ga spravil s sebe, da se je pokazal njegov mišičast in atletski trup. Kljub temu da so bila v preteklosti njegova rebra večkrat prerešetana z blasterskimi izstrelki, da ga je nekoč zadela fragmentacijska granata v hrbet, in da mu je enkrat rezilo žaromeča prebodlo celotno desno ramo, pa o vsem tem ni bilo niti sledu. Nobenih brazgotin, niti prask ali odrgnin. Takšne so bile njegove regenerativne sposobnosti.
Zgornji del obleke, ki jo je nosil pod oklepom, je odložil ob Siyine hlače nato pa nagajivo, z narejeno poslovnim tonom vprašal;
"No, bo to dovolj da dobim vstop pod odejo?"

Opazovala je, kako se je kakor maček približal in preden bi se lahko umaknila, jo je nevidna moč zgrabila in potegnila v njegov objem, da jo je prijetno zaščemelo po celem telesu. Raphael sicer ni mogel vedeti, kako močan vpliv je nanjo dejansko imela sila, toda očitno je imel dovolj razvite instinkte, da je videl, kaj bi ji ugajalo. Ko sta se po poljubu za nekaj trenutkov ločila, je ponovno popravila odejo, da je bila pregrada med njo in Rafom čim bolj očitna. Njegov pogled je posvojil igrivost njenih oči in zvedavo je izrazil željo, da bi se ji pridružil pod odejo, da pa pričakuje, da bo moral za to še plačati. Siyo se je nasmehnila.

"Vidim, da nisi povsem prazne glave," ga je zbodla in se nekoliko bolj udobno namestila pod črno tkanino. "Carina je obvezna. Nič v tem vesolju ni zastonj. Če pa ne zdržiš vročine... no, potem res nimaš kaj iskati na Zeltrosu." Ali na Zeltronki. S požrešnimi očmi je opazovala, kako je snel zgornji del svoje oprave in ga odložil na posteljo. No, napredek je že bil, toda njegovo vljudno vprašanje je naletelo na negativen odgovor.

"Očitno je prišlo do nejasnosti. Oblečenim pod to odejo ni dovoljeno," ga je zavrnila in ponovno nekoliko spremenila svoj položaj pod rjuhami, da se je črno blago usločilo prek njenih oblin na izredno zapeljiv način. Sicer je bil fizično precej močnejši od nje in v boju bi gotovo zmagal, toda ko je prišlo do draženja, je bila Siyo v samem vrhu profesionalcev. Redko kdo, ki je imel kaj človeških čustev, bi se ji lahko uprl, čeprav še sama ni vedela, zakaj bi se ji kdo hotel upreti. In vedela je, da Raf gotovo ni bil med tistimi, ki bi se hoteli.

Pričakoval je tak odgovor, in ni si mogel kaj da ga ne bi to spravilo v še boljšo voljo.
"Oh oprosti," je dejal nasmejano. "Očitno nisem opazil table z napisom, ki stoji pred odejo."
To rekoč je zataknil palce za hlače, ter jih počasi potegnil s sebe, nato pa jih odložil na tisto, kar je počasi postajalo kup oblačil. Sedaj je imel na sebi le še ozke črne boksarce, ki pa so le težko skrivale očiten znak poželenja, ki ga je čutil do Siyo.
Brez besed je prijel za rob odeje in se pokril z njo, tako da je del svilnatega pregrinjala ušel iz Siyinega prijema. Nato se ji približal, da sta bila spet le nekaj centimetrov narazen.
"Rekla si, da "oblečenim pod to odejo ni dovoljeno". A kolikor se spomnim, si snela samo korzet in pa hlače, nekam malo verjetno pa je da pod tem ne bi imela ničesar," je dejal. Nato ji je namenil poreden nasmešek in dodal: "No, le na en način bomo izvedeli."
Trenutek za tem se je odeja z druge strani Zeltronke prekucnila čeznjo, kakor da bi jo odpihnil veter, in razkrila gole vijuge Siyinega telesa. Raphael se ni spomnil da bi jo videl sleči tudi spodnje perilo, tako da ga je kar malo zbegalo ko je dojel, da ga je od nje ves ta čas ločila le tanka plast usnja. Z očmi je požiral njeno popolno telo, od njeni polnih oblin, do ploskega trebuha, dolgih nog, bleščečih oči, in še vsega ostalega kar se je nahajalo vmes. V njegove misli so se priplazile marsikatere vse prej kot nedolžne ideje, in z največjim zadovoljstvom bi uresničil vsako izmed njih...
Z dlanjo je počasi drsel po njenem telesu, od lic preko vratu, prsi, pasu, bokov, stegen... in spet nazaj gor, vse do las na tilniku. In spet, in spet... in nato jo je zgrabil za pas in potegnil k sebi, da sta se njuni telesi sprijeli skupaj, ter jo strastno poljubil na ustnice. Še nekajkrat jo je poljubil, nato pa so se njegove ustnice premaknile in jo začele poljubljati preko lica, nato pa po vratu, vedno nižje in nižje... Vmes so njegove roke ves čas na svoj način oboževale njeno telo, z gibi in dotiki, ki so spominjali na nekakšno erotično masažo...

"Ilegalec," je vrgla proti njemu in mu pokazala jezik, ko se je, še vedno v boksaricah, pokril z odejo. Toda očitno ji ni verjel, in v naslednjih nekaj trenutkih se je okoli njenega telesa ovil hladen zrak, ko je s pomočjo sile ukradel njen kos odeje. Avtomatično je spodvila noge in razmišljala, da bi ga morda poskusila za kazen brcniti ali pa če bi preprosto odkorakala. Ni ji bilo všeč, da se ni hotel iti njene igre, toda vpliv eliksirja je bil vseeno dovolj močan, da ji je preprečil katerokoli od obeh akcij. Namesto tega se je ugriznila v ustnico in spremljala njegov pogled, ki se je pasel na njeni goli koži. Njegove oči so bile videti lačne... ne lačne, sestradane. Kot da že vse predolgo ne bi bil deležen človeškega dotika. In morda ga res ni bil.

Prepustila se je njegovim dotikom in poljubom, prevzeta s strastjo in občutki, vročino in slo. Vzdihovala je, vrteč se v njegovem objemu kot med kakšnim strastnim, izjemno osebnim plesom. Občutek njegove kože na njeni jo je spravljal ob pamet in vse bolj se je počutila, kot da jo bo zdaj zdaj odneslo v vesolje. Oprijela se je črne odeje, da bi zadržala svoje telo na postelji, toda Bluerayevi poljubi so jo vse bolj silili v to, da bi usločila hrbet in se prepustila sladkemu napadu antigravitacije. Njegovi dotiki so bili kot Sila, le močnejši in bolj skoncentrirani na mesto, kjer se je je dotikal. In potem se je dotikal ravno pravih mest in Siyo je zadrževala dih...

Vrata spalnice so sicer udušile večino njunih vzdihov, toda kljub dobri zvočni izolaciji bi lahko nekdo, ki bi se sprehajal po notranjosti ladje, slišal vzklik zadovoljstva, ki se je utrgal iz njenih ustnic. Ko so vzdihi končno potihnili, se je ura že bližala jutru. Ovita v tanko svileno srajco, ki jo je našla v Sithovi omari, se je Siyo po prstih izmuznila iz spalnice, kjer je še vedno spal Raph. Sončni žarki so že pronicali skozi vhod v pilotsko kabino, ter razsvetljevali del osrednjega prostora. Eliksir je bil že popustil, toda topli občutek prejšnje noči je še vedno grel njene misli in spomine, ko je po eni od omar pobrskala za čim, kar bi spominjalo na zajtrk. Pravzaprav ni bila res lačna, toda vedela je, da bo čas, da nekaj prigrizne, drugače bo čez kakšno uro sestradana. Končno je naletela na zavitek kolača in se lotila hrane, nekaj droptinic pa je padlo na gladko črno tkanino, ki je pokrivala njeno telo in z dlanjo jih je pomedla s sebe na tla.

Strmel je v strop nad posteljo, ki se je svetil s kovinskim leskom, mehko luč nanj pa je metala le svetloba, ki jo je oddajal par majhnih lučk, ki so se vrstile ob tleh po celi ladji. Skušal je zaspati, seveda, a poleg tega, da so ga mučile podobe čudovite Zeltronke, mu pri tem niso nič kaj pomagali zvoki, ki jih je gotovo lahko poleg njega slišala še polovica pristanišča. Prste je besno stisnil v pesti in se s škrtajočimi zobmi prebil celo noč, dokler nista Raph in Siyo končno je utihnila in ga prepustila krhkemu spancu, ki mu ga je ukradla zarja, ta pa je prišla le kake dve uri kasneje.

Z razmršenimi lasmi in mrkim obrazom je pridrsal v osrednji prostor ladje, poln upanja, da oba golobčka še sladko spita in da si bo lahko privoščil umirjen zajtrk medtem ko si bosta še vedno skušala opomoči od - po zvokih sodeč - divje noči. Vsakršne pobožne želje so izpuhtele v trenutku, ko je stopil skozi vrata in zagledal črnolasko, ki se je, s hrbtom obrnjena proti njemu, že mastila z jutranjim prigrizkom. "Dobro jutro."je zadržano spregovoril in stopil do omar, da bi si še sam našel kaj za pod zob. "Kako si spala?"je vprašal s strupenim glasom, vendar ji še vedno ni namenil niti pogleda, medtem ko je še naprej iskal svoj bodoči zajtrk.

Izbrskal je le kup tablet za sintesizer hrane, ki je stal na pultu, in vdan v usodo je eno izmed njih vrgel vanj. Ko je v rokah držal topel sendvič z nekaj rezinami sira in mesa, se je le zasukal k Siyo in jo premeril s pogledom. Bila je očitno dobre volje, in Kareem ni hotel niti pomisliti na to, zakaj. Nekoliko premočno kakor bi bilo potrebno, je stisnil kruh v svoji roki in prste zaril v rob pulta. Lovec ni bil prav nič srečen.

Ko se je Raphael tisto jutro prebudil iz spanca brez sanj, se je počutil kot prerojen. Z velikim nasmeškom se je spomnil vsega kar se je zgodilo in se pretegnil po postelji, malo pa je manjkalo da bi zapredel kot Mishalopski ljubljenček, ki ga je imel kot otrok. Kot da bi se s sveta odstranila tančica, se mu je zdelo da so vsi njegovi čuti izostreni. Čutil je lahko svilnato gladino odeje na sebi in mehak žamet rjuhe pod seboj, v zraku je lahko še vedno zaznal rahel vonj po znoju s pretekle noči. Videl je vsako gubo svilnatega pregrinjala, prav tako pa je lahko zelo dobro videl da osebe, ki se ji je imel za zahvaliti za eno najbolj čudovitih noči v dolgo časa ni bilo tukaj. Mimo vrat je lahko slišal glasove in s pomočjo Sile je z lahkoto razločil Siyino in pa Kareemovo auro v osrednjem delu ladje.
Od slednjega je čutil dokaj negativna čustva, predvsem ljubosumje, in za trenutek je celo malo sočustvoval z njim. Navsezadnje ni bil sam kriv, da je bila njuna Zeltronska spremljevalka tako zelo privlačna. A ni se preveč ubadal s tem. Morda res ni verjel v suženjstvo ali kakršnokoli lastništvo nad inteligentnimi vrstami, a če je samo pomislil, da bi bil s Siyo nekdo drug, ga je kar stisnilo v prsih. Nekaj, kar ga je navdajalo z jezo in agresivnimi mislimi nad tisto drugo osebo.
Globoko je vdihnil in izdihnil. Spustil je vse svoje misli, kot da bi bile voda ki se zlije iz prevrnjenega vedra. Sproščen in mentalno ohlajen je nase spravil spodnjice in spodnji del črne obleke, ki jo je nosil pod oklepom, ter obul škornje. Mislil je že oditi, a je za vsak slučaj postal, si pripel pas z žaromeči, nato pa z gibom roke odprl vrata ter zakorakal po hodniku dokler ni prispel v osrednjo sobo.
Tam je našel oba svoja sodruga že pri zajtrku, in bilo je dokaj očitno da sta ga oba opazila. Raf je stopil naprej, se sklonil k Siyo in ji pritisnil majhen poljubček na lice, nato pa se približal Kareemu.
"Poslušaj," je dejal očitno čemernemu moškemu, ki je sendvič stiskal s tolikšno močjo da je bil že čudež, da se ta ni zdrobil. "Razumem, da si zdajle najverjetneje želiš da bi me lahko pošteno premlatil. Kar sem storil je bilo res zelo sebično od mene in nisem se niti ozrl na tvoja čustva. Nočem biti sprt s tabo, sploh če mislimo še naprej potovati skupaj. Ampak poskušaj razumeti, da iz podobnega razloga kot zakaj si ti zdaj slabe volje tudi sam ne morem prenesti misli, da bi bila Siyo še s kom drugim kot z mano."
Naredil je premolk, med katerim so njegove sinje oči zrle naravnost v sivino sogovorčevih, nato pa še dodal:
"Če tega ne moreš sprejeti, ali pa če misliš da se boš po tem počutil bolje, lahko še vedno pomeriva moči."

((Mishalope))

Kareem je Rapha slišal preden ga je zagledal, in zagledal ga je šele ko se mu je ta zrinil naravnost v vidno polje, kajti niti pomislil ni na to, da bi mu morda namenil prostovoljen pogled. Temačno je odgriznil kos svojega zajtrka in skušal - neuspešno - ignorirati modrolaščev jutranji pozdrav Siyo. Svoje oči je dvignil k njemu šele takrat, ko je bilo to tako ali tako povsem neizogibno, saj se je Jedi postavil postavil neposredno medenj in bojevnico, kamor je bil uprt lovčev pogled.

Brez besed je poslušal tisto, kar je imel Raphael za povedati, in nek del njega se je z njegovimi besedami strinjal. A ta del njega je bil v tistem trenutku bolj ali manj potisnjen ob stran, prevladoval pa je tisti del, zaradi katerega bi Kareem Jedija pred seboj rade volje počasi in z užitkom razparal na majhne kosce in jih raztrosil po celotnem Zeltrosu. Obrzdal je svoje temačne misli in se, za silo umirjen, zazrl v modrolasca. "Po pravici povedano bi te rad pretepel, a to ne bo koristilo ničemur, še najmanj pa dobremu vzdušju med nami." je počasi dejal.

Vdihnil je zrak in načeti, a že ohlajeni sendvič odložil na pult, nato pa nadaljeval "A res ne vidim, zakaj bi moral jaz sprejeti takšno stanje."sedaj je svoje nevihtno obarvane oči zabodel naravnost v njegove. "Mislim, kako bi se ti počutil, če bi bila situacija obnjena?" počasi je privzdignil eno črno obrv in ga hladno premeril. "Bi bil pripravljen samo sedeti ob strani, sprijaznjen s stanjem? Izrecno dvomim." je dejal, v njegov glas pa se je prikradel posmehljiv podton.

"Zato predlagam,"je povzel in zopet segel po svojem sendviču, "da najdeva kompromis, ki ne vključuje mlatenja."je preprosto dokončal in ugriznil v zdaj mrzli zajtrk. Oči so mu preko Raphovega ramena šinile na Siyo, nato pa je pogled odvrnil in se zagledal v neko neznano točko, ki je ležala daleč proč, preko obeh sogovornikov in tudi ladje, ter pristanišča in samega Zeltrosa sploh.

Kareemovo razpoloženje je začutila še preden je stopil v osrednji prostor. Kar nekoliko jo je streslo, tako zelo slabo je bil razpoložen, in očitno je bila krivda njena. Na njegov strupeni pozdrav in vljudnostno vprašanje, se je odzvala kolikor nevtralno je le zmogla. "Dobro," je rekla, v njenem glasu pa je bilo prisotno nekaj trme. Zakaj pa se ne bi smela imeti dobro in dobro spati? Bila je dobra oseba in če bi bilo po njeno, bi se lahko tudi vsi trije imeli zelo lepo skupaj. Če ne bi bila moška takšna posesivna ljubosumna kret---

V tistem trenutku je v sobo vkorakal Raphael, na njegovem obrazu pa je bilo prav očitno zadovoljstvo. Njegovo razpoloženje se je tako močno teplo s Kareemovim, da Siyo za nekaj trenutkov ni bila prepričana, ali ga mora poljubiti nazaj ali ga mora za dobro jutro mahniti. Toda Raf ni ostal pri njej dovolj dolgo, da bi lahko reagirala. Postavil se je pred Kareema in lovca na glave postavil pred dejstvo.

Siyo je razširila oči. Prepustil naj bi mu jo ali pa se stepel z Rafom? Poslušala je še Kareemov odgovor, potem pa je preostanek kolača zabrisala Raphaelu v hrbet in oba moška premerila z jeznim pogledom. Čeprav sta bila oba pametna, privlačna moška, je zdaj videla pred sabo samo dva razvajena otroka, ki sta se odločila, da nove igračke preprosto nista mogla deliti.

"Saj nisem kos opreme, da bi me lahko po mili volji izmenjavala med sabo! Bi morda mene kdo vprašal, kaj hočem?" njen glas je bil poln vroče jeze in njena čustva prav tako. Siyo se je jezila prav z enako strastjo, kot se je ljubila. "Spila sta toliko, da sta se čisto spustila izpod nadzora, noč je bila divja, zdaj pa se lahko vrnemo nazaj k našemu osnovnemu poslovnemu dogovoru, ker je Eliksir že pred nekaj urami popustil. Jaz. Ne. Pripadam. Nikomur."

Zamišljeno stanje, v katerem se je v tistem trenutku znašel, je s čudaškim, čmokotajočim zvokom prekinila Siyo in Kareem je presenečeno privzdignil obrvi, ko je zagledal kolač, ki ga je črnolaska še pred nekaj trenutki zadovoljno malicala. Kareem je bil za nekaj časa le zaprepaden nad lastno neumnostjo in je še naprej kot prikovan stal na mestu, a ko ju je bojevnica oba premerila z žgočim, prizadetim pogledom, bi se najraje udaril po čelu.

A kljub vsemu, kar sta oba storila narobe, si lovec ni mogel pomagati ob njenih zadnjih besedah, ki so ju oba z Raphom postavile na isto mesto, kar je pomenilo, da ni izbrala nikogar. Za zdaj. Zopet je nekoliko postal in vdihnil zrak, da ne bi bleknil kake neumnosti, ki bi ga pahnila v nemilost, kar bi se rado zgodilo, glede na to, v kakšni jezi so se sedaj bliskale Siyine oči, in po pravici povedano, je imela več kot le pravico do tega, saj sta se tako on kakor Jedi obnašala kakor dva nedorasla mulca.

"Učinke Eliksirja poznamo vsi,"je tiho prekinil mučno tišino, ki je zavladala po tem, ko je Siyo obmolknila. "A vendarle so vse skupaj le ojačana resnična čustva." Lovec je dopolnil prejšnji stavek, ki ga je pustil obviseti v zraku, njegove sivo modre oči pa so zdrsnile na Siyo, kateri je le malo manjkalo do bliskajočega se črnega oblačka nad glavo in dima, ki bi se ji valil iz ušes.

"Kot prvo bi..." ob tem se je namrščil, kajti kakor ponosnemu lovcu na glave mu opravičila niso šla najbolj gladko z jezika. "No, rad bi se ti," z vzdihom se je vdal v usodo in dokončal, "rad bi se ti opravičil, Siyo, ker se ignoriral tvoje želje in mnenje."je le izustil in se uspel šibko nasmehniti. Nikoli v življenju se še ni počutil tako razoroženega pred nekom, sploh pa ne pred žensko. Ponavadi je bil on v vlogi tistega, ki je obvladal vse vrvice in je brez problema ravnal z vsem, kar se mu je postavilo na pot. Ne pa takole, ves sramežljiv in neroden, kakor kak neizkušen mladenič. Presneto, je pomislil sam zase.

Razumel je lahko Kareemovo situacijo in moral si je priznati, da če bi bili njuni mesti zamenjani ne bi bil niti malo vesel nad celotno zadevo. A kljub vsemu mu je nekaj temnega v njem govorilo, da je njegova lastna sreča s Siyo več kot vredna žrtvovanja Kareemove sreče. In ravno zaradi tega ni bil sposoben razmišljati o kompromisih. Hotel je že nekaj reči, ko ga je v hrbet zadelo nekaj mehkega. Obrnil se je in videl razjarjeno Siyo, ki je iz sebe sproščala jezo, ki se je očitno vsaj deloma že prej nabirala v njej, zdaj pa je končno eksplodirala.
Sicer se je moral strinjati da sta se prejšnji dan in noč odvila kakor sta se v veliki meri zaradi tiste pijače, katere učinke je zares spoznal šele po tem ko so že začeli učinkovati. A dobro se je spomnil kdo je bil tisti, ki je predlagal celotno stvar in le malo je manjkalo, pa bi Siyo to povedal v obraz. Vseeno je stvar raje zadržal zase, saj je bila že tako dovolj jezna in ni nameraval še dolivati peragijskega goriva v že tako goreč hiperpogon. In navsezadnje je bilo res; do Zeltronke se je resnično obnašal bistveno bolj posesivno kot kdajkoli prej do kogarkoli.

Le napol je poslušal Kareemovo opravičilo, a slišal je dovolj da je moral znova oceniti njegov značaj. Morda le ni bil brezsrčen kriminalec, ki bi v Siyo iskal le nekoga za posteljne užitke. Vsekakor je njegova vrednost v Raphaelovih očeh malenkost narasla, saj je bil vsaj do Siyo uvideven. Vdihnil je in zbral svoje misli, nato pa izdihnil in jih razpustil. Če bi pred trinajstimi leti ostal med Jediji in ne bi šel za Revanom v vojno, potem bi bržkone zdaj bil sposoben izključiti svoja čustva in delovati razumsko ne glede na situacijo. Ali pa če bi bil eden tistih Jedijev, ki so se v vihri vojne naučili odstraniti svoje dojemanje sveta okrog sebe. A to se ni zgodilo, in njegovi občutki so bili še vedno prisotni, ne glede na to da jih je ob določenih situacijah poskušal zatreti. Kljub temu pa je sedaj poskušal razmišljati čimbolj objektivno, zavedajoč se da je njegov odgovor sedaj pomenil razpotje vseh njunih poti. A tako kot vedno ko je prišlo do tovrstnih razpotij je bilo možnih poti toliko, da je bilo zelo težko razločiti kam vodi katera, in kolikokrat se bo še razvejala zaradi iste odločitve.

Po trenutku mučne tišine je naposled vseeno spregovoril:
"Priznam, da sem se obnašal kot posesiven otrok in s tem prizadel oba. Za to mi je žal. Vendar pa mi ni žal za čustva, ki jih gojim do tebe Siyo, in čeprav morda pod vplivom Zetronskih substanc moja samokontrola popusti, pa moji občutki ostajajo enaki. Nikoli te nisem obravnaval kot stvar ali kot lastnino, vendar pa sem ti pustil premalo svobode, ki ti je ne bi smel kratiti. Opravičujem se ti, ker sem preveč mislil na svoje želje in premalo na tvoje, in obljubljam da se bom nadvse trudil, da se v prihodnosti to ne ponovi. Ne morem pa spremeniti tega, kako čutim do tebe, in te prosim da to preprosto sprejmeš."
Nato je svoje oči odlepil od Siyo in se obrnil k črnolasemu moškemu ob sebi.
"In tebi Kareem, se opravičujem za vso bolečino, ki sem ti jo prizadejal, tako fizično kot čustveno. Stanju, v katerem sem bil, navkljub nimam opravičljivega razloga zakaj sem ravnal kakor sem, tako da te lahko le prosim da sprejmeš moje opravičilo."

Za trenutek je zavladala tišina, nato pa jo je modrolasec zopet prekinil:
"Saj res, čisto sem pozabil! Tole moramo videti!" To rekoč je usmeril roko proti hodniku s katerega je prišel, in ki je vodil v spalnico. Čez nekaj sekund sta po zraku priplavala dva datapada, ki jih je prejšnji večer odložil na polico, potem pa pozabil nanje.
"Tukaj imamo izvide od skena in pa registracijo za ladjo. Najbolje da preverimo kar takoj, prej ko tole opravimo bolje bo."
Usedel se je na stol ob Siyo in v dlani podržal datapad s skeni med njima, da je lahko brala tudi ona, prav tako pa bi lahko brez težav bral tudi Kareem, če bi stal za njima.
"No tole je pa nadvse zanimivo," je s presenečenim glasom dejal Raphael, ko je opazil nekaj česar definitivno ni pričakoval...

Brez besed je spremljala najprej Kareemov govor in potem še Raphaelovega. Če ne bi do njiju čutila toliko spoštovanja in naklonjenosti, bi ju kljub opravičilom nekam sunila in odšla, tako pa je v znak sprave najprej pokimala Kareemu, nato pa še Rafu. V trenutkih neprijetne tišine, ki so sledili, je razmišljala, če ne bi vsem trem naredila usluge s tem, da bi preprosto odšla in tako z Jedijem kot z lovcem na glave prekinila vse stike. Toda še preden bi prišla do tako drastičnega zaključka, jo je Raphael potegnil iz razmišljanja, ter preusmeril njeno pozornost k obema datapadoma, ki mu ju je prejšnji dan izročil Sonnyc. Siyo je sedla na enega od stolov in v roke prijela datapad z registracijo.

"Mislim, da bi bilo dobro ime za takole črno ladjo Vran. Kaj mislita?" se je zasukala k obema moškima in pomahala z datapadom pred njima. Toda Raphael je imel prav, da se je osredotočil najprej na drugi datapad, tisti, ki je poročal, kaj so našli na ladji. Razširila je oči in ustnice v nasmešek, potem pa vstala in stopila do garaže, do prej še neodkritega predela omare. Notri je res, kot je pisalo v poročilu, stal črn droid in njegove prazne oči so nekoliko žalostno strmele v tla. Siyo je pobrkljala po stranskem delu droidovega vratu, kjer naj bi se po Epyxorjevem nahajalo stikalo za vklop. V poročilu je pisalo, da je droid videti pred kratkim popravljen, a nevklopljen. Če ne drugega, bi jim tak droid lahko povedal kaj o prejšnjih lastnikih ladje in Siyo je odločno pritisnila na stikalo, takoj, ko ga je našla.

Po tem ko je nekdo premaknil majcen gumbek na predelu med droidovim osrednjim delom in glavo, se je iz osrednjega dela ohišja zaslišalo tiho brnenje. Polagoma je naraščalo v jakosti zvoka, dokler ni doseglo stalne jakosti. Glava se je počasi dvignila in fotoreceptorji so zeleno zažareli. Nato se je iz zvočnika, ki se je nahajal na spodnjem prednjem delu droidove glave, zaslišal mehanski glas z močnim kovinskim prizvokom:
"Analiza: Čas od zadnjega zabeleženega trenutka delovanja glavnega motivatorja: 4 leta. Status glavnega motivatorja: aktiven, nepoškodovan. Status spominskega jedra: aktiven, manjkajoči podatki iz časa zadnjih 4 let. Status logične matrice: aktiven, nepoškodovan..."
Tako je nadaljeval še kakšno minuto, naštevajoč vse pomembne sisteme, za katere se je izkazalo da so bili vsi aktivni in nepoškodovani, ali pa so bili poškodovani in popravljeni. Naposled pa je prišel do:
"Status programskega spomina: v procesu aktivacije, nepoškodovan. Status protokolnih, bojnih in atentatorskih sposobnosti: polna sposobnost. Diagnoza: HK-49 je v polni pripravljenosti. Pozdrav: Dober dan gospodar. Koga naj danes ubijem za vas?" Slednje je bilo namenjeno ženski, ki je stala pred njim.
"Vzklik obupa: Oh kako sovražim to besedo! Retorično vprašanje: Le zakaj je moj prvi gospodar vprogramiral ta naziv za mojega gospodarja? Nepotrebno dramatiziranje: Ah, pravkar sem spet rekel gospodar, dvakrat! Ne, že tretjič! Oh groza strašna!" ton droidovega glasu je spreminjal obarvanost in jakost, da je bilo skorajda kot da bi se dalo iz njega razbrati čustva frustracije. Če bi seveda imel čustva v pravem pomenu besede. Emocionalna matrica je bila sicer vgrajena v njegov sistem, kar se je pravkar pokazalo, verjetno pa kljub temu nihče ne bi označil droida s čustvi. Naslednji stavek je bil po glasu bolj pozitivno razpoložen:
"Predvidevanje: Malo zabave bi znalo oblažiti zmedenost, ki me obdaja zaradi dolgotrajne neaktivnosti. Sklep: Gotovo bi koristilo, če bi koga ubil. Imate koga v mislih... gospodar?"
Pričakujoče je gledal žensko, ki ga je po njegovem sklepanju popravila in ponovno aktivirala. Zaradi tega jo je njegovo programiranje spoznalo kot njegovo gospodarico in ne glede na to, kako je sovražil odvisnost po neprijetni prigodi s prvotnim gospodarjem, pa ni mogel sam spremeniti svojega programskega zapisa.

Takrat ko je lovec utihnil, se je zdelo, da je potihnil tudi ves svet okoli trojice. Od zunaj so v glavni prostor sicer vdirali zvoki iz pristanišča: klici mehanikov in koordinatorjev, veseli pogovori med prišleki in šumi, ki so jih povzročale vzletajoče in pristajajoče ladje. A vsa ta vsakdanja kolobocija glasov se je Kareemu zdela oddaljena za pol Galaksije, kajti oči so mu negibno počivale na Siyo, na trenutke pa so šinile proti Raphu, ki je prav tako molčal. Sekunde so tekle, medtem pa je črnolasa bojevnica še naprej besno opazovala oba moška, za Jedija pa se je zdelo, da bije nek notranji boj, kakor da ne bi bil vedel, kaj naj odgovori. Še naprej ga je pozorno opazoval in skušal predvideti njegovo reakcijo - vsekakor ni imel niti najmanjše želje po tem, da bi mu že drugič v dveh dneh zlomil nos, zato se je nekoliko napel, pripravljen na vse.

Naposled je Raphael le spregovoril in lovec se je skušal kar najbolje potruditi, da bi mu zares prisluhnil. Malo zaradi tega, da bi dejansko razumel njegov vidik na problem, pa čeprav se mu je bolj ali manj svitalo, kakšen je, večinoma pa zato, ker nadaljnja pot ne bi bila prav nič zabavna, če bi jo preživel ob boku sovražnega Jedija. Poleg vsega skupaj pa je res hotel doseči nek dogovor z njim, na prvem mestu pa s Siyo, saj se je vse skupaj vrtelo okoli nje. Tako je tiho poslušal tisto, kar je prihajalo iz modrolaščevih ust, vse dokler se ni obrnil proti njemu.

Stisnil je čeljust in počasi prebavil opravičilo. Najprej ga je imelo, da bi mu ga pljunil nazaj v obraz, a od tega nihče izmed njiju ne bi imel nič dobrega, samo nepotrebno jezo, zato je globoko vdihnil zrak in se prisilil v miren odgovor "Opravičilo sprejeto."njegov glas je bil zadržan, a povsem brez sovražnih podtonov.

Neprijetni trenutek, ki je zavladal po tem, je z nenadnim vzklikom zopet prekinil Jedi in kaj kmalu se je trojica, sedaj z mislimi že v bolj prijetnih, prav nič mučnih vodah, nagnetla okoli dveh datapadov, ki ju je Raphu prejšnji večer izročil dobrovoljni mehanik, Siyin bratranec. Ob tistem, kar je prebral, so se Kareemu dvignile obrvi, ob črnolaskinem predlogu za ime ladje pa se je le namuznil. "Kaj pa če bi bila raje Temni Vran?"je nato odvrnil, medtem ko so šinili tja, kjer je datapad navajal prisotnost droida.

Siyo ga je prva dosegla in tudi poiskala stikalo, nato pa so vsi skupaj samo nemo opazovali njegov vklop in rutinsko preverjanje funkcionalnosti. Lovec je napel ušesa v trenutku, ko je droid s svojim kovinskim glasom omenil 'bojne in atentatorske sposobnosti'. Zožil je oči in se zazrl v droidove zelene. Droidi atentatorji so bili že dolgo prepovedana reč, ki je dosegla vrtoglave cene, kadar se je kak znašel na trgu. Tihotapiti jih je bilo smrtno nevarno, a dobiček je bil velikanski - to je vedel iz lastnih izkušenj. A v tistem trenutku ga je bolj zanimalo, kako se je smrtonosno programirani, svetleče se črni droid znašel v Sithovskih rokah. No, ne bi ga presenečalo, da so se poslužili česa takega, a njegov izvor je bil uganka.

Zasukal se je k Siyo, saj jo je droid, katerega ime se je glasilo HK-49, očitno označil kot svojo novo gospodarico. "Čudno,"je zamrmral, "Sithi ga sploh niso vklopili, glede na to, da omenja štiriletno luknjo v spominu. Zakaj bi ga potem imeli na ladji, če ne za to, da bi ga uporabljali?"je svoje misli izustil na glas. "Ne bi rekel, da so potrebovali njegove protokolne sposobnosti."je smeje dodal trenutek kasneje, oči pa zopet premaknil k droidu. Ni mu bil všeč.

Strupeno zelene oči so se zazrle v drugo vrečo mesa, ki se je znašla v prostoru. Z istim kovinskim glasom kot prej je dejal:
"Izjava: Poslušaj ti vreča mesa, moje protokolne sposobnosti obsegajo čez 4.000.000 različnih znanih oblik sporazumevanja, tako besednega kot nebesednega. Egoistično hvaljenje: Sem najbolj dovršen droid na svojem področju, pravo čudo tehnologije, bi lahko rekli, hehe."
Zvok na koncu zadnjega stavka je pravzaprav zelo spominjal na neke vrste hehet, če je poslušalec odmislil močan kovinski prizvok. V tem času je njegova logična matrica že procesirala slišano in tako je še dodal:
"Logično sklepanje: Iz načina in vrste zvokov ki jih spuščaš sklepam, da sem na vesoljskem plovilu, ki je do pred nedavnim pripadalo Sithom. Ugotovitev: Torej obstajata dva logična zaključka: ko je Revan terminiral Malaka je ponovno prevzel mesto vladarja Sithov in še vedno ostaja tako, ali pa je bilo pred kratkim. Ali pa je ta ladja pripadala katerim od redkih preživelih Sithov po tem, ko se je Revan odločil uničiti vse ki so sodelovali s Sithi. Močno upam, da niso več "eni od teh redkih preživelih" in da je bil njihov konec kar se da boleč."
V njegovem značajnem jedru se je začela delati prijetna toplina ob predstavljanju podobe kako njegova nova gospodarica in njen suženj režeta glave s skupine nemočnih Sithkov. Nato se je v njegovem mišljenju zopet pojavila očitna praznina in takoj je vprašal:
"Vprašanje: komu moram začeti lomiti ude da mi bo razložil kaj se je zgodilo od Malakove smrti naprej?"

((Sry ker je bolj kratko ))

Raphael se niti ni ubadal z imenom ladje. Vsaj najprej še ne, saj ga je bolj presenetilo da je bila shramba očitno polna skritih prostorov za stenami.
Torej je bila ta ladja nedvomno v začetku namenjena tihotapljenju ali pa čemu podobnemu. Le zakaj bi sicer nekdo rabil šest različnih skritih predelov, od tega dva sefa, dve visoki omari, in dveh prostorov pod tlemi, ki sta merila nekako 2 kubična metra vsak?
Ni imel časa komentirati ali glasno izjaviti svojih misli, ko je Siyo že stekla proti shrambi, Kareem pa ji je brž sledil. Tudi njemu torej ni ostalo drugega, kot da je pustil datapad z registracijo kjer je bil, nato pa z drugim datapadom v roki odšel za obema sopotnikoma. Ko je vstopil v shrambo pa je opazil da ne samo da je Siyo že odprla točno tisto skrivno omaro za katero je pisalo da je v njej nek droid, ampak ga je tudi že aktivirala. Firrerreon sicer ni slišal njegove diagnoze, vendar ga je njegov videz, ton in način obnašanja, ki ga je opazil iz tega kar je govoril po tem, močno spomnil na podobnega droida ki ga je občasno opazil v Revanovi družbi. A dobro se je spomnil da je bil tisti rjasto rdeče barve in fotoreceptorje, ki so služili kot oči, je imel oranžne, medtem ko je bil ta, ki je sedaj stal pred njimi, črne barve, "oči" pa so bile zelene. Morda ga je kdo predelal in prebarval?
Najprej mu ni bilo jasno koga je droid sedaj poslušal, saj je gledal predvsem Siyo, a jo je hkrati naslavljal z "gospodar". Mar je ne bi moral klicati "gospodarica"? A ko je Kareema naslovil z "vreča mesa" je bilo dokaj očitno, da ga ni gledal kot svojega gospodarja. Raphael se je tiho nasmehnil, saj se je spomnil dogodka ko je bil na ladji Lorda Revana, in je Malak Revanovega droida vprašal kaj si misli o njem, ta pa mu je rekel točno isto besedno zvezo. Že tako jezen Malakov obraz je postal samo še bolj zafrustriran, ko se mu je celotno osebje poveljniškega mostu križarke na tihem smejalo za hrbtom, z Raphaelom vred. Kolikor se je lahko spomnil, je potem Revan svojega droida reprogramiral da je vsa živa bitja naslavljal z "vreča mesa". In to je še toliko bolj potrdilo sum, da je šlo za istega droida. Navsezadnje ga je Revan izdelal popolnoma sam, in je bil edinstven. In kot da bi hotel potrditi njegove sume, je omenil oba nekdanja Sith Lorda in dejstvo da je bil od Malakove smrti deaktiviran.
Kaj ne bi bilo smiselno, da če je Revan nekako našel svojega droida potem ko so mu zbrisali spomin, da bi ga uporabil proti Malaku, potem pa ga ne bi več potreboval in ga izklopil? Po drugi strani pa sploh ne bi bilo podobno Revanu da ne bi več uporabljal nečesa tako uporabnega, kot je bil droid-assassin. Edina smiselna razlaga je bila, da je robot prenehal biti uporaben zanj, torej najverjetneje pokvarjen, kar bi lahko razložilo zakaj ga je prenehal uporabljati in zakaj je bil deaktiviran. Sithi ki so jih srečali in premagali pa so bili tako ali tako plenilci grobnic, tako da je bilo popolnoma mogoče da so si tudi droida prisvojili le zato, ker je bil Revanov. Morda pa so upali da bodo lahko na podlagi njegovih podatkov in načrtov izdelali svojega, ali celo več morilskih droidov? Če je bilo tako, potem je bilo res dobro, da so jih ustavili preden bi uspeli uresničiti svoje načrte.
"Poslušaj HK-47," je dejal Raphael, prepričan da govori z istim droidom ki je nekoč služil Revanu. "Revan je pokončal Malaka, premagal Sithe, nato pa odšel v neznano vesolje. V tem času so se iz ostankov ponovno dvignili Sithi in bili premagani, tako da so tisti redki ki so ostali le senca tega kar so nekoč bili; iščejo ostanke starih mojstrov in upajo da bodo pridobili na moči s pomočjo skrivnosti ki jih ne razumejo. Ti, ki jim je pripadala ta ladja so bili eni od njih, in sedaj jih ni več. A preden rečeš še kaj, mi takoj povej komu služiš!"
To rekoč je približal desnico svojemu žaromeču na pasu. Dobro je namreč vedel, da je Revanov mehanični morilec poslušal samo svojega gospodarja, in da bi v primeru da mu ta ne bi naročil nasprotno, z veseljem poskušal pobiti vse okrog sebe, samo zato ker je bil pač programiran morilec.

"Očitno dejstvo: Omenil sem da je moja designacija HK-49. HK-47 je bil prototip, pionir na svojem področju, če hočete, na podlagi katerega sem bil ustvarjen. Egoistično hvaljenje: In moji sistemi so vsekakor v vseh pogledih mnogo bolj napredni od predhodnikovih. On je bil zgrajen kot poskus, jaz pa sem bi ustvarjen za popolnost."
Njegovo osrednje spominsko jedro je medtem delalo s skorajda svetlobno hitrostjo:
Analiza: Še ena organska vreča mesa z žaromeči za pasom. Možnost da gre za Jedija: 90%. Število žaromečev: 3. Verjeten razlog: rezerva, ali pa jih uporablja s Silo. Nadaljnja analiza: Dve orožji sta identični, ukrivljene vrste, tretje pa je drugačno, tradicionalno ravno. Dodatna možnost pojasnila: Možno je, da uporablja različna orožja če se bori z enim ali z dvema hkrati. Ocena možnosti: Taktični nesmisel. Boriti bi se moral z vsemi orožji, ki jih lahko uporablja. Obrazložitev: Jediji in Sithi imajo zelo nenavadne odnose navezanosti in uporabe svojih orožij in pogosto opustijo učinkovitost zaradi svoje čudne religije.
Ob tem zaključku se je droid sam pri sebi zahahljal, česar pa na ven ni bilo videti, saj ne bi mogel zapreti oči in stresti ramen tudi če bi to hotel. Namesto tega je le dodal:
"Ponižujoče dramatiziranje: Droid, povej mi to! Droid, prevedi mi tisto! Droid, izprazni stiskalnik za smeti! Retorično vprašanje: Kaj nimate ve organske vreče mesa nič boljšega za početi kot da ukazujete? Grožnja: Ti nisi moj gospodar in če si boš še naprej predstavljal da bom sledil tvojim ukazom, potem te bom onesposobil in prisilil pojesti plazmatsko bombo. Muzajoča retorična izjava: Me prav zanima kako bi izgledal s prežganimi notranjimi organi. Podoba ki si jo predstavljam je zelo privlačna..."
Nato se je spet obrnil k svoji gospodarici, ki so jo njegovi senzorji kljub začetnim težavam uvrstili med vrsto Zeltronov. Rožnat odtenek kože je bil za nekoga z njegovimi opazovalnimi sposobnostmi zelo jasen pokazatelj, čeravno je najprej deloval le kot zagorelost. Kljub temu so njegovi kemoreceptorji zaznali nizek, a nenaraven nivo feromonov v ozračju, ki je dal jasno vedeti da je v prostoru Zeltron ali pa Faleen. Le ona je ustrezala prvim, drugim pa ni bil podoben nobeden od prisotnih. Nagovoril je Zeltronko s prosečim tonom v glasu:
"Prošnja: Gospodar, lahko ubijem Jedija? Moledovanje: Lepo prosim? Lažni kompromis: Saj obljubim, da ga bom čisto malo ubil. Ne bo ga bolelo... Dodatek: ...preveč."