Kantina

Nova obiskovalca sta vstopila v prostor in za sekundo je vse potihnilo. Toda kakor hitro so se vsi zazrli v prišleke, so se tudi vrnili nazaj v svojim poslom. Bitji sta samozavestno stopili proti pultu, kjer ju je že razprtih rok pričakal lastnik. "O pozdravljena. Dolga vaju ni bilo na spregled. Tako kot vedno?" Obadva sta prikimala v znak strinjanja pri čemer je v črno oblečeni gost pristavil še svojo zahtevo. "In tokrat lahko kar brez alkohola spet." Očitno razkrit gostilničar se je samo nasmehnil in odšel stran, da bi izpolnil naročilo. Prijatelja sta tako ostala ponovno sama čakajoč, da dobita pijačo. Prvi je spregovoril bojevnik v civilnih oblačilih, ki je kar direktno nagovoril Jedija. "Presneti klobčič droidskih žic, kakor sovražim, ko vsi potihnejo in se obrnejo proti meni, ko vstopim." Pomirjevalno se je ogovorjeni nasmehnil v odgovor in segel proti osvežujoči tekočini, ki jo jima je ravnokar prinesel gostilničar. Prvi požirek je navlažil suhe ustnice, ko je Valvur nagnil brezalkoholni napitek. "No, pa saj ni tako hudo. Tudi ti se ozreš proti novincih, ki vstopijo semkaj." Kain se je med pritrjevanjem glasno zasmejal, saj je imel privrženec svetle strani Sile povsem prav. "Kako v veliki večini primerih imaš povsem prav. Pa saj s tabo se sploh ni mogoče pogovarjati." Na dušek je izpraznil svoj kozarec in že pomahal, da bi dobil novega. Le- ta se je znašel na pultu preden bi lahko vnesel vesoljske koordinate. Toda tokrat ga član Ondronske vojske ni takoj izpraznil, saj je tedaj njegovo zanimanje pritegnil nov osebek, ki je vstopil v kantino. Veselo je pomahal očitnemu znancu in namenil nekaj besedic sodrugu, preden je stopil stran. "Oprosti, toda tamkaj vidim nekega starega znanca. Preprosto moram ga pozdraviti." Tedaj je Jedi nagnil svojo pijačo in jo izpraznil do dna. Vrgel je nekaj denarja pred gostilničarja, ki so se mu oči skorajda zabliskale ob pogledu na le-tega. "Oh, saj ni problema. Tako ali tako moram oditi, ker se mi mudi. Se vidiva drugič." Kolega sta si tako segla v dlani in odhitela vsak v svojo smer.
Ko je Valvur stopil na svež nočni zrak si je poveznil oglavnico na glavo in s tem zakril svoj obraz.
Tihega koraka se je napotil proti svojemu bivališču, palači, kjer ga je že čakalo novo opravilo.

Varan se je znašel v izredno nabiti kantini. V prvi sobi, ki je bila namenjena Pazzaku, so za dolgo mizo stali najrazličnejši tipi in na dolgo in široko kartali, medtem ko so ob stenah stali večinoma prodajalci igralnih plošč in kart.
Ko je starec stopal mimo, so mu ponujali svojo robo, toda Jedi se zanje ni zmenil. Namenjen je bil v osrednji prostor, kjer je prav tako mrgolelo obiskovalcev. Vsaka miza je bila zasedena, za njimi pa niso sedeli zgolj domači prebivalci, ampak predvsem tujci. Mnogo Bithov, Rodianov, Twillekov in vmes celo kakšen, ki ga starec po videzu ni znal kvalificirati. Zanj se ni menil nihče, bili so preveč okupirani v lastne pogovore, da bi se menili za mimoidoče goste. Ta prostor vsekakor ni bil primeren za srečanje z upornikom, zato se je Varan odpravil v desno sobo, kjer so plesale žive Twillekinje v pomanjkljivih oblačilih. Tudi tukaj je bilo precej gostov, a v večini so bili ljudje, v zelenkastih oklepnih oblekah. Dva, oborožena z dolgimi puškami, sta stala ob vratih, dva blizu odra, en sam pa sredi sobe. Šlo je za moškega črnih las in grobega vzvišenega pogleda, ki bi povsem lahko bil tisti upornik. Možakar je bil tako osredotočen na plesalke, da je povsem preslišal Varana, ki se mu je približal z hrbtne strani. "Pozdravljeni gospod, so vas plesalke pritegnile?" je prijazno vprašal in možakar se je nemudoma obrnil. Hladno je premeril starca in sprva ni odgovoril. "Ta prostor je rezerviran za Jezdece zveri, zato pojdite drugam."
"Res? Nikjer nisem videl nobenega napisa, da je rezerviran." Oči vodje Jezdecev zveri so se zožile in njegove roke, v katerih je držal dolgo strelno orožje, so zatrepetale. "Jaz pravim. Ven, če ne želite dobiti strelo v staro bučo!" Ni kričal, a njegove besede so izpadle tako gospodovalno, da niso prenesle oporekanja. "Razumem" je z nasmeškom odvrnil stari mož in desnico dvignil k višku. Lahno je zamahnil proti Jezdecu, katerega pogled se je še isti hip omehčal. "V divjini vas kličejo opravki" je spregovoril Varan in možakar je ponovil čisto iste besede. "V divjini me kličejo opravki."
"V miru boste odšli in zapustili Iziz."
"V miru bomo odšli in zapustili Iziz." Možakar se je obrnil proti svojim spremljevalcem in jim z orožjem pomignil. "Gremo, dovolj imam te vražje kantine!" Stražarja ob odru sta ga nejeverno premerila, a njegov hladen pogled jima je zadoščal. S spuščenim orožjem sta mu naglo sledila, za njima pa sta zakoračila še druga dva, stoječa ob vratih, tako da se je zdaj prostor precej spraznil. Zgolj za eno mizo je sedel stari možakar in srkal pijačo, medtem ko so bile ostale tri prazne. Varan se je zadovoljno nasmehnil in odkorakal nazaj v osrednji prostor. Izbral si je mizo, odkoder se mu je razpiral pogled tako proti vhodu v kantino, kakor proti desni sobi. "Oprostite, ampak ne morete kar tako zraven!" se je oglasil ogorčen ženski glas, ko je Varan pristopil k eni od miz. Bila je vzvišeno mlado dekle, očitno prepolna sebe. "Čakam svojega fanta in tak starec nima tukaj kaj iskati."
"Pojdite in počakajte fanta zunaj." Znova je z desnico zamahnil in dekle je ponovilo iste besede, le da v prvi osebi ednine. Tako si je priboril mizo in medtem ko so mu postregli s pijačo, je skrbno zrl proti vratom, kjer je vsak hip pričakoval Valvurja in njegovega spremljevalca. Da ne bi deloval sumljivo, si je že ob vhodu v prostor snel oglavnico, a plašč si je ovil tesno okrog telesa, da ni razkrival svoje spodnje tunike.

Trenutek tišine je legel kakor odeja na dvojico, preden je starec končno spregovoril. Besede bolj izkušenega sogovorca so mladeniča kar rahlo presenetile, kajti vedno so ga učili, da naj spoštovanje do starejših ter oseb višjega čina izkazuje tudi z besedami. Sedaj pa mojs… Varan zahteva od njega, da naj pozabi na to? Če tako želijo učitelj, pa naj bo tako. Prikimal je v znak razumevanja, čemur so že sledila nadaljnja navodila, ki so se dotikale naloge same. Razumel je razlog, da bo bolje, če ne razkrije svojega uka pri Jedijih. Oziroma je vsaj mislil, da ga razume. Če ne ve, da sem pri Jedijih, me lahko podcenjuje. Med tem, ko je v glavi premleval načrt in bil povsem nepozoren na okolico tisti trenutek, je n ramenu začutil dlan. Oči so se dvignile in uzrle prijazni nasmešek na zgubanem obrazu. Ker padawan pač ni bil osebek, ki bi bil vedno resen, je še sam premaknil obrazne mišice. "In naj bo Sila z vami." je bilo vse, kar je imel za odvrnit možakarju, ki se je že zavrtel na petah in pričel korakati proti vhodu v kantino. Med množico, ki je drla v vse smeri kakor ob deževju narasla reka, je pogled tako kmalu izgubil spremljajočo pojavo. Sam je tako ostal tamkaj, če izvzamemo v civilna oblačila oblečene vojake, ki so zagotovo pohajkovali nekje v bližini.
Prepletel je prste, da so črni rokavi zakrili dlani. Mirne oči so pogledovale po okolici čakajoč, da se prikaže voditelj novih upornikov. Brzdal je vznemirjenost, ki mu je tako zelo želela preplaviti ožilje. Zavedal se je namreč, da zna biti od tega pogovora odvisna usoda miru na Onderonu. Misli je tako raje zamotil z premlevanjem znanja, ki ga je imel o Goskonu. Po obvestilih obveščevalne službe naj bi šlo za visoko odlikovanega bivšega člana vojske, ne več ravno rosno mladega. Ponos, zmešan z trmoglavostjo, ki mu je večkrat prinesla težava pri izpolnjevanju ukazov, naj bi ga prevedel do tega, da se ni strinjal z nekaterimi nadvse pomembnimi povelji. Zaradi tega naj bi kar nekaj njegovih mož izgubilo življenja. Njega so nato predčasno razrešili s položaja, zaradi česar se mu je ves sistem zameril. Organiziral je upornike in sedaj je, kar je. Zadovoljen je bil s svojo zbirko podatkov, ki si jo je uspel v tako kratkem času organizirati. Kakor, da bi neka nevidna sila želela potrditi njegovo razmišljanje, se je tedaj pred čakajočega ustoličila visoka, mišičasta postava. Od zlatih priznanj, ki so se bohotila na vojaški uniformi, so se odbijali žarki toplega sonca, ki je segreval ozračje in marsikateremu mimoidočemu povzročil potne kaplje na čelu. No, tudi od majhne pleše se je svetloba rahlo odbijala proti okolici. Toda še najbolj so v vidno polje skakali ponosni brki, ki so se bohotili na resnem obrazu. Ko so bila prva ocenjevanja mimo in so se oči srečale, je ponosni mož prvi spregovoril. Na direktno »obtožbo«, da je Jedi, ni Epicanthix odreagiral. Raje se je prijazno nasmehnil nepotrpežljivosti ter pristavil še svoje besede, ki jih je med besedičenjem sogovorca trdno pretehtal. "Pozdravljeni gospod Goskon. V čast mi je, da sem vas končno spoznal. Prosim dovolite mi, da se predstavim. Moje ime je Valvur Rahu in sem odposlanec njenega veličanstva." Z roko je počasi segel naprej, čeravno se mu je zdelo malo verjetno, da se bodo dlani srečale. "Prosim, stopite za menoj v kantino. Kraljica je bila namreč iznenada zadržana in ni utegnila priti. Predala mi je vsa pooblastila v pogovorih z vami." Brez nadaljnjih besed je stopil mimo vodje upornikov proti vhodu. Ni se obrnil, da bi prisluhnil morebitnemu ugovarjanju temveč je pogumno zakorakal mimo vratarjev skozi vhod v prostor. Nekaj mu je pravilo, da bo nad nastalo situacijo ponosni možakar še bolj zadovoljen, saj bo imel za pogajanja nasproti najverjetneje po njegovem mnenju neizkušenega pogajalca.
Kakor vedno je bila kantina polna raznovrstnih osebkov vseh mogočih ras. Kar nekaj znanih obrazov je Valvur zagledal, toda ni se napotil proti njim, čeravno so mu nekateri pomahali. Namesto tega se jim je samo nasmehnil ter stopil naprej. Žal mi je prijatelji, toda ne sedaj. Z očmi je pregledoval prostor. Nikjer ni videl Varana, čeravno ni dvomil, da se zagotovo nahaja nekje znotraj gostišča. Je pa kaj kmalu ugledal dokaj prazno desno sobo. Če je prav vedel, so se znotraj tistega prostora največkrat nahajali Jezdeci zveri, ki pa so jih začuda očitno danes klicali nekakšni opravki. Toda ni se podrobneje spuščal v podrobnosti temveč je raje stopil proti prosti mizi. Sproščeno se je usedel na stol in ni minilo dolgo, ko se je nasproti njega pojavil molčeči Goskon. Twi'lekinja za navadnega smrtnika zagotovo omamnih oblin se je kmalu pojavila zraven ter širokega nasmeška povprašala po njunih željah. "Nekaj brezalkoholnega prosim." je pojasnil svoje želje in nato z iztegnjeno dlanjo pokazal proti vodji upornikov. "Izvolite si izbrati karkoli vam grlo poželi. Bom jaz danes plačal." Počakal je toliko, da seje natakarica odpravila stran, preden se je nagnil naprej čez mizo in spregovoril o zadevah, zaradi katerih sta sploh bila tukaj. "Torej. Kraljico zanima, kaj želite doseči? Kakšni so vaši cilji, želje?"

Kot je pričakoval, se je kraljica izognila osebni prisotnosti. Tudi če bi se odločila za osebno avdienco, bi to najverjetneje bilo v njeni prestolni dvorani, niti slučajno pa ne v neki zanikrni kantini, čeprav je bila ta še najmanj zanikrna v tem delu mesta. Prav tako pričakovano je bilo tudi, da je namesto tega poslala svojega Jedi mladiča. Goskon se je na hitro spomnil kaj so ga naučili ko je bil še mlad rekrut in so se borili proti kultu Naddistov: kako se upreti Jedijskim in Sithovskim vplivom na razum. Zadovoljen, da se je spomnil vsega kar je potreboval, si je na obraz nadel nevtralen izraz in stopil za mladeničem v kantino. Prispela sta v sobo, ki bi se že navadnemu smrtniku se zdelo sumljivo da je bil prazna, medtem ko je bil osrednji del kantine še kar poln. Vsakemu, ki je bil že kdaj tukaj pa bi se tudi posvetilo da je še toliko bolj nenavadno, da v njej ni bilo stalnih strank, skupine bivših Jezdecev zveri, ki so bili danes le še najete surovine. Goskonu je bilo jasno, da to ni bilo naključje. Najverjetneje so bile notri nameščene kamere, v bližini pa je bilo zelo verjetno več v civiliste zamaskiranih vojakov. Žal so morali biti to sami mlajši naborniki, saj ni prepoznal nikogar. Odločil se je igrati Jedijevo igro, za zdaj. Približala se je Twi'Leška natakarica, katere koža je bila za razliko od plesalk rdeča, in vprašala po naročilih. Goskon si je privoščil dolg pogled v globine njenega dekolteja ko se je sklonila med njiju, nato pa se malenkost nasmehnil in pokimal, ko je Jedi omenil da mu časti pijačo. Naročil si je Laigrekovo slino, kakor se je imenovala pekoča rdečkasta alkoholna pijača z okusom po ognju. Ko je natakarica odšla, pa si ni mogel kaj, da ne bi za dolgo sekundo gledal zapeljivega pozibavanja drugega para njenih oblin. Nato se je zbral in se obrnil nazaj k Jediju, ki ga je ta čas ravno vprašal o njegovih načrtih.
"Čudi me, da v svoji velecenjeni Jedijski vsevednosti še niste uspeli dognati naših ciljev. Navsezadnje se jih ne trudimo skrivati. Pa vseeno, mladi običajno prihajate do napačnih sklepov ali pa ne vidite stvari s pravega zornega kota, tako da ti bom povedal preprosto. Naš cilj je en sam: dolgotrajen mir, rast, in blagostanje za Iziz in Onderon. Naša želja in ambicija je, da do tega pride čim hitreje in da se ukrepi začnejo takoj, ne pa šele po tem ko si bo kraljica uspela pridobiti večji politični vpliv zaradi pomoči Republike. Onderonu bi šlo bolje če ne bi bil vezan na Republiko. Tudi po odcepu bi lahko še vedno trgovali, le da se nam ne bi bilo več treba pokoravati besedi Galaktičnega Senata, ampak bi postavljali poštene cene, vezane na potrebe tržišča."
Utihnil je, ko se je natakarica vrnila s pijačama. Vzel je svoj kozarec in srknil požirek, medtem ko je zopet opazoval telo odhajajoče natakarice. Deloma je to počel refleksno, saj je bila rdeča Twi'Lekinja res paša za oči, deloma pa je to počel nalašč, ker je dobro vedel da so Jediji zelo težko izvajali svoje trike z branjem misli, če so jim vladala močna čustva. In ta trenutek so v njegovi glavi prevladovala tri izjemno intenzivna: že omenjena pohota do mladih Twi'Lekinj, velikanska ambicioznost, in prepričanost v lasten prav. Ko sta bila spet sama, je nadaljeval:
"Spomnim se te še od prej; ti si bil tisti mladič ki je na vsake toliko tekal za Kavarjem, kajne? Potem si nedvomno videl kaj se je dogajalo ta leta. A vsa zadeva sega še dlje nazaj; upor kulta Freedona Nadda, prva vojna z Exar Kunom in Ulicom Qel-Dromo ter njihovimi Mandalorianskimi služabniki, druga vojna proti Mandalorianom, tretja vojna proti Revanu in Malaku, ter nato še četrta vojna med kraljico in Generalom Vaklujem. Vsaka od teh vojn je prinesla Onderonu samo škodo, in jaz in moji podporniki smo mnenja da je tega dovolj. Če dobro pomisliš, je imel General Vaklu prav. Vendar pa je naredil usodno napako, da se je združil s Sithi. Ni ti treba biti genij, da vidiš kako je šlo po tem vse samo še navzdol."
Stresel je z glavo, kot da bi se hotel otresti misli. Naredil je požirek in nadaljeval:
"Vprašal si me samo po ciljih. A za hitro in učinkovito dosego teh ciljev je potrebno izvesti nekaj radikalnih ukrepov: Prvič, izpustitev Generala Vakluja iz zapora in vrnitev na položaj v Svetu Lordov. Drugič, kraljica se mora zavezati da bo v primeru, da nadaljuje s svojo vladavino, vezana na odločitve Sveta Lordov. Če tega ni pripravljena storiti, naj odstopi in prepusti oblast nekomu ki je pripravljen poslušati voljo svojega ljudstva. Tretjič, oblikuje naj se center za delo, kjer se morajo zglasiti vsi revni in brezposelni. Tam bi jih preusmerili na območja ki jih je treba obnoviti in jim v zameno zagotovili zasilno bivališče in nujne življenjske potrebščine. Tako bi tudi najbolj prizadeti lahko preživeli dokler ne bi bila obnova Iziza dokončana, po tem pa bo veliko možnosti da se zaposlijo in obnovijo svoje premoženje. Četrtič, vsi polnoletni prebivalci Onderona se morajo vpisati v seznam nabornikov in udeležiti obveznih vojaških vaj za civiliste. Če nas slučajno zadane še ena vojna, moramo biti pripravljeni. Petič, ko se končajo obnove Onderon izstopi iz Republike. Trgovanje s Telosom in drugimi planeti se nadaljuje na podlagi novih dogovorov, ki niso več nujno vezani na edikte Galaktičnega Senata. Šestič..."
Nato je bolj ali manj nadaljeval še z imeni raznih Vaklujevih podpornikov ki so bili v zaporu in bi jih bilo potrebno osvoboditi. Goskon je stalno pazil, da je dajal močan občutek samozavesti, prav tako pa je kar seval prepričanje da ima prav in da so njegove ideje pravilne in pravične. Močno je namreč upal, da bo mladi Jedi uvidel modrost njegovih besed in jih posredoval kraljici. Navsezadnje je ta vedno poslušala svoje Jedi-ljubljenčke.

Neprikrito se je namuznil sogovorčevemu jasnemu pogledovanju proti izpostavljenim delom naravnih oblin natakarice. Med tem, ko se je vodja upornikov poigral najverjetneje z raznoraznimi mislimi, ki so se dotikale v večini posteljnih aktivnosti, je Jedi slekel svoj črni plašč in ga obesil čez sedež. S tem je razkril svoja spodnja oblačila vajencev reda saj se mu ni zdelo potrebno skrivati svojega porekla. Goskon je namreč že tako vedel, da ima nasproti vihtilca žaromeča. Le-ta je bil trdno pripet z zaponko in varno skrit pred pogledi. Udobno se je namestil in prisluhnil besedam, ki jih je že pričel izgovarjati pogajalec. Začetek pogovora je poniknil šele, ko se je twi'lekinja vrnila z naročenim. Trenutek, ko se je pijača razporejala po mizi, je izrabil Valvur za odgovor do sedaj povedanega. "Oh ne, saj poznam približno vaše cilje. Samo zanima me tudi vaše stališča, vaš zorni kot." Šele, ko je bila mična gospodična izven slušnega polja je upornik nadaljeval. Z zanimanjem je poslušal pripovedovanje in občasno prikimal z glavo v znak, da ga razume. Nekatere ideje niti niso tako zelo slabe. Vsekakor bo bilo poročanje naprej zanimivo, tega se je zavedal že sedaj ne glede na razplet, ki bo sledil.
Ko je Goskon končal z naštevanjem raznoraznih manjših podrobnostih kakor zahteve po izpustitvi ljudi, ki so po zadnjem uporu končali za zapahi, je nastopilo nekaj trenutkov tišine. Med premlevanjem misli je mladenič prvikrat segel po svoji pijači in jo dvignil nad mizo. Povsem sproščeno kakor, da bi se pogovarjal s starim znancem, je z nasmeškom na obrazu nazdravil. "Na prihodnost, takšno ali drugačno." Omočil je ustnice in pustil tekočini, da mu je osvežila grlo. "Dobra stvar, ni kaj." Ponovno se je zazrl v samozavestne oči sogovornika ter končno načel povedano. "Toda mar ne bi novi upor, vojna, nasprotovala vašim predhodno izrečenim besedam? Novi boji bi zavrli napredek, ki se je končno ponovno pričel in vse skupaj ponovno vrnili na začetek." Ponovno je segel po kozarcu in ponovil predhodno izvedeno dejanje. "Zakaj bi bilo potrebno za dosego tega uporabljati silo? Saj živimo vendar v demokraciji. Dovolite mi, da vas vprašam, toda ali ne bi morda raje to uredili po mirni poti? Vložili uradnih zahtev po spremembah ter na takšen način ozavestili ljudi? Ne dvomim, da bi kraljica z veseljem premislila vaše predloge kajti vedno je pripravljena pomagati Onderonu." Upal je, da bo vodja upornikov premislil njegov predlog, ki se je zdel še najbolj miroljuben izmed vseh načinov. Nova državljanska vojna mi namreč resnično povzročila samo škodo končno urejenim razmeram.

Goskonov obraz se je pomračil. Seveda, kraljičin svetovalec je najverjetneje vse svoji dni preživljal v palači in poslušal samo kar mu je kraljica blagovoljila povedati.
"Razočaral si me, mladi Jedi. Mar nisi pomislil na možnost, da smo poskušali že vse kar smo lahko preko mirnih poti, pa so naše prošnje, ideje in predlogi naleteli na gluha ušesa? Že tako je trajalo mesece, da je kraljica sploh dobila v roke naše predloge. In ko jih je začela brati, naj bi jih odvrgla takoj ko je zasledila vrstico z željo, naj osvobodi Generala Vakluja, ali pa mu vsaj dovoli spet zasedati svoje mesto v Svetu Lordov, tudi če mora biti sicer zaprt. Šušlja pa se tudi da v branje sploh ni dobila enake peticije kot smo jo sestavili in podpisali. V vsakem primeru so naše prošnje in ideje od tedaj naprej ali ignorirane, ali pa se vlečejo od enega urada do drugega toliko časa, da se vmes skrivnostno izgubijo."
Naredil je dolg požirek, stresel z ustnicami ki jih je spekla močna pijača, nato pa nadaljeval s pojasnilom:
"Posledično smo prisiljeni pokazati, da mislimo resno, da ne bomo odstopili od svojih prepričanj samo zato, ker nas oblast ne posluša. In če bi bil zraven v teh incidentih, potem bi vedel da so bili v osnovi le prepiri, ko so moji podporniki poskušali prepričati ostale naj odprejo oči, premislijo naše ideje, potem pa glasno izrazijo svoje želje. Tu in tam so katerega od naših govorcev napadli, drugje so jih hoteli celo odpeljati, včasih pa so jih hoteli celo za vedno utišati. Incidenti si nastali zato, ker so nas želeli utišati, mi pa se nismo pustili odvesti in smo trdno zastopali svoje prepričanje. In ko nas niso mogli prepričati z besedami, so posegli po fizični sili ali orožju, mi pa smo se branili kakor smo se pač lahko. Kraljica je morda res prepričana da dela kar je prav, a je mlada in naivna, ter si pogosto nevede zatiska oči. Noče niti pomisliti, da njeni vojaki ne sledijo ukazom do črke natančno, kaj šele da so le ljudje, in da so nekateri manj kot častivredni. Da sploh ne govorim koliko jih je fanatikov, ki bi najraje streljali na karkoli kar izreče ime Vaklu!"
Ob tem je glasno prhnil, s čimer je jasno dal vedeti da bi tovrstnim najraje dal okusiti nekaj lastne medicine. Nato je še dodal:
"Zdaj se ti verjetno svita v čem je ves smisel tega, da sem se hotel sestati s kraljico osebno. Njeni uradniki, verjetno celo ona sama, so bržkone prepričani da bi jo hotel ubiti ali pa uporabiti kot talko. Neumnost. Proti kraljici nimam popolnoma nobene zamere, pravzaprav sem prepričan da dela tisto, kar misli da je dobro za njeno ljudstvo. A to kar misli da je dobro, ni dovolj dobro. In če hoče še naprej vladati, potem mora bolj prisluhniti svojemu ljudstvu in sprejeti da ni edina pametna glava na tem kamnu in da včasih tudi kdo drug dobi dobre ideje, ki bi jih bilo pametno izpeljati takoj, brez nepotrebnega odlašanja. Če pa tega ni pripravljena storiti, pa je le še vprašanje časa kdaj se bo zgodila nova revolucija. Ljudje niso neumni, in ne prenašajo vladarjev ki jih ne poslušajo, kraljica pa nima niti srca niti poguma da bi poskusila tovrstno upiranje zatreti s silo. Tako ji ostaneta samo dve možnosti, kot sem že rekel: ali nam bo prisluhnila, ali pa jo bomo morali prisiliti da nam prisluhne. In če tudi potem ne bo storila po naših željah, je skrajni čas da jo nekdo zamenja."
Svoje črne oči je usmeril naravnost v Jedijeve. Sedaj je bil popolnoma zbran, kajti dejstvo da ga je drugi poslušal mu je dalo edinstveno priložnost: če je bil le dovolj dovzeten za njegove besede, potem bi ga lahko spreobrnil na svojo stran. Razen če je bil eden tistih zapriseženih pacifistov, ki niso vedeli kdaj je treba storiti majhno zlo, da se prepreči večje. A po drugi strani bi že posredovanje informacij kraljici utegnilo biti zelo koristno, če bi se ta pokazala za bolj dovzetno kot do sedaj.

Ozračje je postajalo rahlo, komaj opazno, vedno bolj napeto. Glasba in zvok strank, ki je na začetku prihajal iz glavne sobe, je počasi zamiral kakor, bi raznorazna bitja čutila, da se nekaj pomembnega odvija v kantini. Ali pa je k temu pripomogla ura, ki se je že pričela približevati večernemu času? Kdo bi vedel. Še privlačna natakarica ni prišla pobližje pogledovat, če si osamljena osebka v sobi kaj morebiti potrebujeta. Ne, raje je varno sem ter tja uperil pogled izza pulta.
Med tem, ko je Goskon razlagal ponesrečene poskuse, ko so že poskušali kraljici predati svoje želje, predloge za izboljšave, se je mladeničev obraz zresnil. Nič več niso njegove poteze vlekle ustnic v nasmešek, ne, sedaj je tamkaj domoval resen izraz, ki je iskreno vse svoje moči posvečal pogovoru. Morda pa komu njihove želje niso bile povsem po godu in je raje spremenil ali zavrnil vse skupaj? Ni povsem nemogoče, da celo nekdo obe strani hujska, da bi spet prišlo do državljanske vojne. Podzavestno je z desnico segel proti glavi in prišel s prsti potovati skozi rjavo brado. Lahko je razumel njegovo jezo, ker so ga ignorirali na vseh področjih. Za častnega in ponosnega vojaka je namreč moralo biti to nadvse žaljivo. Ponovno je med očesnim kontaktom nastopilo obdobje tišine, ko so zvoki okolici bili bolj poudarjeni. Možgani mladega Jedija so z vso močjo prebavljali slišano in poskušali najti nove besede, ki bi nadaljevale pogajanja. Iznenada se je Valvur naslonil nazaj na naslonjalo, staknil dlani na trebuhu in preplete prste. Ideja, ki se mu je pojavila, se mu je zazdela iz vseh možnih stališč še najboljša. Toda preden bi jo razkril je moral razčistiti še nekatere druge stvari. "Prosim, popravite me, če se motim. Ste izkušen bojevnik, ki je ponosen na to, kar je?" Za trenutek je premolknil, če bi vodja upornikov morebiti nasprotoval. Toda kdo bi vendar ugovarjal pohvali na svoj račun? "Kaj bi vi storili, če bi vas nekdo napadel, stregel po vaše življenju ter vas poskušal ubiti? Najverjetneje, takšne so moje domneve, ne bi mirno stali. Branili bi se, imam prav?" Tokrat ni naredil premora zaradi vprašanj, ki je bilo bolj kot ne retorično, temveč zato, da si je omočil usta. "Kraljica zaradi upravičenih skrbi za svoje življenje, življenje in mir na Ondreonu ne obravnava stvari, ki se tičejo izpustite generala Vakluja. To vam povem iskreno, kajti nisem nekdo, ki bi lagal. Povsem iskreno vam povem to. General Vaklu je imel pošteno sojenje, tega ne more nihče zanikati. Zaradi poskusa državnega udara in posledične smrti mnogih bitij, ki so bila ubita v tem poskusu, je bil spoznan za krivega ter poslan v ječo. Vendar pa, kaj vam bom to razlagal, ko pa najverjetneje veste zelo dobro. Glavna nit tega mojega besedičenja je bila in je, da si je s svojimi dejanji general sam zaslužil trenutno stanje." Ponovno je posegel po pijači in pustil nekaj trenutkov sogovorcu, da je lahko dojel izrečeno. "Kar pa se tiče vaših poskusov predložitvi vaših idej, lahko zatrdim, da se mi zdi vsa zadeva čudna in bom vsekakor opozoril nanjo. Nedopustno se mi zdi namreč, da se predlogi ljudstva tako prenašajo. Zatorej mi dovolite, da vam predlagam sledeče. Pospremil bi vas do prostora po vaši izbiri, kjer bi neposredno pred mano posneli nov zapis na neuporabljeni datapad. Vaše ideje, predloge in vse ostalo bi nato sam osebno odnesel kraljici ter ga predvajal pred njo brez njenih svetovalcev. V zameno pa bi vi za sedaj prekinili novačenje novih ljudi in bi pričeli raje oznanjati svoje besede na trgu." Povedal je, kar je imel namen povedati in tako obmolknil. Še zadnje kapljice odlične pijače je spil ter odložil kozarec na rob mize. Kakor, da bi natakarica vedela, da je zmanjkalo pijače, je takoj prihitela in povprašala, če bi morebiti kateri še kaj naročil.

"Če se ne motim, je gospod Goskon razumel smisel tvojih besed" se je zaslišal glas starega Jedija, ki se je kar naenkrat pojavil zraven sedeče dvojice. Oglavnico si je že pred tem snel in zdaj je razkrival svoj star obraz s sinjemodrimi očmi, ki so mirno zrle v vodjo upornikov. Ko je Goskon opazil svetlobni meč, ki je visel za pasom jedijskega mojstra, se je že mislil oglasiti, a ga je starec ustavil. "Varčujte besede za kraljico, saj boste tam z njimi več opravili, kot tukaj. Zahvaljujem se vam za vaš čas, ki ste ga namenili mojemu vajencu, zdaj pa vam svetujem, da namenite čas še sam sebi, saj prav tamkaj leži bistvo vsega problema, v njegovem nosilcu."
Varan se je obrnil k Valvurju in mu z nasmeškom prikimal. "Pridi Valvur, pustiva gospoda samega, saj samota včasih zbistri razum." Ko je mladi Jedi vstal, je Varan ob njegovi strani stopil iz sobe, v kateri sta gosta pustila samega. Ves čas njunega pogovora ju je pozorno spremljal in zdaj, ko se je vse končalo, kot se je, je bil na mladeniča silno ponosen. Tisti dvom o fantu, ki je bil v njem, je bil zdaj povsem pregnan in brez odlašanja si je drznil trditi, da bo na Coruscantu prejel novega vajenca. Po tolikšnem času, a vendarle... Mar to kaj napoveduje? V življenju je imel že mnogo vajencev, nekatere daljši, druge spet krajši čas, a med vsemi so se našli tudi takšni, ki so pomembno vplivali na usodo galaksije. Revan v prvi vrsti, za njim pa še vsi tisti, ki so mu sledili in vsi tisti, ki so zasloveli v boju zoper njega. Ko je tako stopal ob boku Valvurja Rahuja, je podoživljal spomin na leta, ko je tako stopal ob boku Revana, ki je bil tako drugačen, a vendarle tako podoben Valvurju. Oba sta bila spretna govorca, oba sta se posluževala najboljših tehnik, oba sta bila dobra borca, a vendar... Revan je hrepenel po znanju, ves čas ga je goltal in nikoli ni zmogel predolgo ostati na istem mestu. Je Valvur enak? Zaenkrat ni bilo videti.
Med polnimi mizami sta se bližala izhodu iz kantine, ko se je stari Jedi vendarle oglasil. "Dobro si se odrezal, mladi Valvur. Bil bi te pohvalil, če to ne bi bilo nevarno, zato bom raje rekel zgolj to, da si ubral pravšnjo pot. Vsekakor premoreš širino Jedijskega duha in niti malo se ne čudim, da si služil pod mojstrom Kavarjem. A kljub temu bodi ves čas na preži pred samozavestjo, saj te lahko prav ta pokoplje. Bolj ko boš mislil, da ravnaš modro in pravično, bolj se boš odmikal od teh pojmov. Zmernost je tista prava mera, saj je v njej še največ nevtralnosti." Jedijski mojster si je preko glave ponovno poveznil rjavkasto oglavnico svojega dolgega ogrinjala in se vanj tesneje ovil, tako da je skril spodnjo tuniko, ko je v kantino prikorakal vojak in takoj pristopil do dvojice. "Pozdravljena Jedija, kraljica Talia me pošilja, da vaju pospremim v mestni hangar. Vajino plovilo je že pripravljeno."
"A res?" Starec se je nasmehnil in se pogladil po sivkasti konici brade, ki je senca oglavnice ni zakrivala. "Vaša kraljica pa je res vsevešča. Torej bova šla do hangarja, saj sva se tukaj že dovolj dolgo mudila, tebe pa bi prosil za uslugo. Poskrbi za gospoda Goskona in zanj opravi vse, kar bo od tebe zahteval. Naj bodo ukazi še tako nenavadni, čudni, izpolni jih. Ne dvomim, da boste kmalu rešeni enega velikega bremena." Vojak je prikimal in odhitel globlje v kantino, Varan pa je pogledal Valvurja. "Torej Valvur, si pripravljen na naslednji velik korak?"

Vsakršna nadaljnja pogajanja v tem trenutku pri tem omizju so bila tako zaključena, ko je starec nagovoril Valvurja k odhodu. Le-ta je svojega sopotnika, ki do sedaj svoje prisotnosti ter pripadnosti ni na veliko razkazoval, razumel. Črni plašč se je dvignil, ko je padawan stopil ob bok bolj izkušenega člana reda. "Naj bo Sila z vami." Rahlo se je priklonil uporniku, mu navrgel še enega izmed svojih nasmeškov nakar je že malo hitrejšega koraka stopil za Varanom. Svoje podobo je mladenič trdno zavil v temno ogrinjalo, ki ga je nosil, saj ni želel razkriti svojega porekla v kantini prisotnim bitjem. Prostor je ponovno izgledal veliko bolj živahno kakor poprej saj so se za mize zgrinjali delavci, ki so se vračali domov po napornih dnevnih službah. Mnogi med njimi so želeli v miru ob nekaj besedah in napol prikritih pogledih proti nežnejšemu spolu popiti svojo pijačo. Toda našli so se tudi takšni, ki so vsako potezo, vsak dotik ali samo drugačen zvok želeli izkoristiti kakor povod za agresivnost.
Med glasbo, ki je odmevala po prostoru, je mojster ponovno nagovoril mlajšega moškega. Vodja upornikov je bil sedaj že tako daleč, da ni mogel slišati besed medtem, ko drugi prisotni kljub besedam, ki so jih morebiti ujeli, niso vedeli za kaj se gre. Čutil je lahko ponos in samovšečnost, ki sta pričela naraščati v njem toda te občutke je poskušal kar najbolje potlačiti. Nasmehnilo se je tako toda preden bi se lahko zahvalil je bila dvojica prekinjena. To bo to. Sedaj bom očitno vendarle zapustil Onderon. Morem si priznati, da sem se kar malo navadil na podobo tega mesta. Toliko ljudi sem spoznal v tem času, da bom morebiti sprva morda celo čutil kanček domotožja po tem prostoru. Vendar kaj naj, to je to in če Sila tako želi potlej naj tako bo. S pogledom je sledil vojaku njegovega veličanstva, ki se je odpravljal globlje med naraščajoče število gostov, dokler mu ni izginil iz videnega polja. Rahu je stopil proti zaprtim izhodnim vratom, ki so ločevale notranji svet zabave od zunanjega, kjer je vladala realnost, ki je znala biti včasih kar kruta čeravno drugič sladka in nežna. Obrnil se je proti mojstru ter z dlanjo pokazal proti izhodu. S polovičnim nasmeškom je odgovoril na predhodno zastavljeno vprašanje. "Če vi tako menite, da bo najbolje." Ni vedel ali se bosta odpravila končno naravnost v hangar ter s tega planeta ali pa je imel Umdar morebiti še druge načrte. Toda v svoji glavi je vseeno že delal izračune po kateri poti bi lahko najhitreje prišla do mesta, kjer se je nahajalo kraljičino plovilo, brez prerivanja skozi množico.

((nadaljujeva v vesoljskem pristanišču? ))