Kantina

Sedel je ob visokem točajnem pultu in srkal nekakšno grenko mešanico, ki je bila iz kdo ve česa. Resnici na ljubo mu je bilo povsem vseeno, kaj je dal v usta, saj so bile njegove misli preveč okupirane, da bi se ukvarjale s takšnimi malenkostmi. Svoje odločitve ni obžaloval in ni ga vleklo nazaj k Firrerreu, a prvič v življenju je ostal brez pravega cilja in pred seboj ni imel ničesar, kar bi ga vodilo naprej. V mladosti je bilo to urjenje v žaromečih, kjer je želel blesteti in premagati vse svoje sovrstnike, pozneje vojna, po vojni pa urjenje Padawanov. Kaj pa zdaj? K Jedijem se ni želel vračati, ne v takšnem stanju in ne po tem, ko je videl vso njihovo bedo, ki je bila več kot preveč zanj. Morali bi se postaviti zase, se vzdignjenih obrazov zazreti sovražniku v obraz in kljubovati še takšni nevarnosti, oni pa so počeli ravno obratno in še zdaj so se jim drugi verjetno smejali za hrbti. Inflitriranje med Sithe bi bilo še najboljše, toda Raphaelove besede niso bile kar tako in Eron jim je moral prisluhniti. Sprva bi morda bil uspešen, dobro izpolnjeval svoje naloge in se dvigal v očeh sithovske vladarice, toda kaj potem? Kaj bi bilo, ko bi se enkrat soočil z kakšnim Jedijem in bi ga moral na ukaz svojih nadrejenih ubiti? Bi to za dobro Republike lahko storil?
Nejevoljno je odkimal z glavo in napravil dolg požirek zelenkaste mešanice, da je postal v glavi nekoliko bolj otopel in se ni toliko zavedal neprijetne realnosti. Kantina je bila kot vedno precej polna, v njej si srečal trgovce in pustolovce z vseh vetrov in tudi jeziki v katerih so govorili, si niso bili prav nič podobni. Nar Shadaa ni bila nikoli njegova končna destinacija, kraj bi ga zaradi svoje silne gostote povsem zadušil, poleg tega pa bi se najbrž še spremenil v kroničnega pijanca in tako bi bil vse prej kot koristen za Republiko. "Ne" je sam pri sebi dejal in kozarec potisnil stran. Ker je bil že nekoliko pijan, se mu je pred očmi rahlo vrtelo in jezik se mu je zapletal, toda misli je imel še kar bistre in ko si je z plaščnim rokavom obrisal usta, se je obrnil na gostilničarja. To je bil majhen in plešast mož zavaljene postave, ki je bil precej vljuden in nasmejan, toda gneča ga je vedno gnala naprej. Kako je lahko tako zavaljen, če vedno tako hiti? "Pridite malo sem." Gostilničar se je zasukal k njemu, medtem ko je brisal kozarce in pogledoval po prostoru, če ga kdo drug potrebuje. "Se vam kaj sanja, katera večja plovila ob tej uri pridejo in odidejo z lune?" Debeluh je odložil kozarec in se popraskal po svojem okroglem trebuhu, nato pa na hitro poškilil proti elektronski uri za svojim šankom, ki je kazala točno 23.00. "Pozno je že, ampak promet tukaj nikoli ne zamre. Glejte tiste raziskovalce, pravkar se odpravljajo na pot. Lahko jih povprašate." Gostilničar je pokazal proti štirim starejšim možem, ki so se dvigali s svojih sedežev in se počasi usmerjali proti izhodu. Po videzu sodeč niso bili tihotapci ali razbojniki, saj so imeli premožna oblačila, njihova obličja so jih prej uvrščala med diplomate. Gostilničarju se je zahvalil in mu plačal, ter pohitel za štirico mož, ki so bili že pri izhodu iz kantine. "Pozdravljeni, vas smem vzeti nekaj sekund časa?" Možje so se spogledali in v njihovih očeh je bilo opaziti precejšnjo nelagodje, kar ni bilo niti tako nenavadno, saj Eron v svojem dolgem temnem plašču in oglavnici, ki mu je segala vse do oči, ni vzbujal ravno veliko zaupanja. "Nič ne želimo prodajati ali podobno" se je oglasil najstarejši mož s skrbno obrito belo brado in redkimi lasmi, katerega pogled je bil zelo strog. "Tudi jaz, saj se Varuhi Galaksije s tem ne ukvarjamo." Rahlo je razmaknil plašč in prikazala se je spodnja tunika z žaromečem, ki mu je visel za pasom. "Jedi?" Oči vseh štirih so se razširile in kaj kmalu so se že tiho pomenkovali v enem izmed kotov kantine. Eron je izvedel, da gre za neodvisne predstavnike Republike, natančneje biologe, ki se ukvarjajo s preučevanjem skrivnostnih rastlinskih in živalskih vrst, ter potujejo po vsej galaksiji. "Pravkar smo namenjeni na skrivnosten planet Maridun, kjer bi naj živeli Amani. To so nenavadna bitja, o katerih ne vemo praktično ničesar." Po njihovem opisu bi naj šlo za izoliran in odmaknjen planet, preraščen z obsežnimi deževnimi gozdovi in savanami, poleg tega pa se je nahajal razmeroma blizu sistema Yavin. Tam bi našel svoj mir in spokoj, če pa bi si zaželel znova pustolovščin, bi lahko krenil na Yavin in iskal morebitne Revanove sledove. Ideja se mu je zdela zelo dobra, zato sta se z vodjo raziskovalcev Turkanom rokovala in kmalu zatem so bili že na poti. V zameno za prevoz niso zahtevali drugega, kot nekaj vesti o Jedijih, o uničenju njihovega templja na Coruscantu in kakšen zanimiv trik, kot so poimenovali Silo. Še posebej eden od njih je bilo zelo zainteresiran za zgodovino jedijskega reda, zato je Eron že vnaprej vedel, da ga bo med potovanjem čakalo veliko pripovedovanja. Bolje to, kot da občepim tukaj in se smilim sam sebi. Njihova vesoljska ladja je bila zelo moderna in velika, imela je več sob in okroglo pilotsko kabino, njena notranjost pa je pričala tudi o tem, da so biologi obiskali že prav nenavadne planete. Različni vzorci rastlin, nekaj živalskih dlak in sila mnogo slik so bili prav zanimivi za oči, a Eron si je najprej zaželel počitka ter se zato umaknil v sobo, ki so mu jo dodelili. Tam se je poglobil v Silo in začel meditirati, medtem pa so že vzleteli in pustili Nar Shadaa za seboj.