Grobnica Freedona Nadda - notranjost

Počasi je odprl oči, sicer ni bilo ničesar kar bi lahko videl in tudi njegovo počutje ni bilo ravno najboljše, pravzaprav se je počutil kakor, da bi ga nekdo zamenjal za nekakšno rastlino ter ga zato, da bi ga lažje shranil, sprešal in posušil, glavo je imel težko v vratu pa je čutil topo bolečino, v njegovih ustih ni bilo niti kapljice sline, je pa zato imel v njih nekaj podobnega prahu, izsušenih pa ni imel zgolj ust temveč tudi sapnik v katerem je čutil ostro bolečino. Zdajle bi bil pripravljen pomagati tistemu Sithu že, če bi mi ponudil nekaj s čimer bi si lahko vsaj malo ovlažil usta. Ker je izgledalo, da je bitka končana kajti slišal je lahko zgolj pogovor, dveh izmed iskalcev Revana, vendar pa mu je v glavi zevala prevelika luknja, da bi znal glasova povezati z obrazi, S pomočjo rok se je postavil v sedeč položaj in se komaj ujel, da ni takoj padel nazaj, ko je občutil močno vrtoglavico, ko se je približno namestil v sedeč položaj je z precejšno muko zahropel, '' mi mohoče lahko gdo pgriskgrbi nekgaj za popith'' nadaljevanje pa se je izgubilo v suhem kašlju, ki ga je pograbil.

Sedaj ko sedim bi se mogoče lahko potrudil vstati, če me bodo noge seveda še držale pokonci. Iz sedečega položaja se je počasi spravil v počep ter nato v stoječe stanje, noge so ga sicer držale vendar pa je imel občutek, da so narejene iz nekakšnega balona ter,da se pod njegovim trupom krivijo kakor mehka žica. Najverjetneje stojim kot nekdo, ki se je celo noč nacejal sedaj pa se poskuša odpraviti domov. Pa vendar je počasi našel oporo ter se počasi odzibal proti dvema izmed njegove družbe, kakor se je odločil, da jih bo sedaj imenoval sam pri sebi dokler se ne bo razjasnilo, kakšen bo njihov medsebojni odnos. Ker se njegova usta med pobiranjem s tal niso prav nič ovlažila, se je odločil ponoviti vprašanje in z veliko truda mu ga je uspelo izgovoriti v večini bitij razumljivi obliki, '' Ima mogoče kdo izmed vas kaj vode, moje grlo je povsem suho poleg tega imam tudi občutek, da mi je nekaj scvrlo oči, ali pa kar celotno glavo,'' Spet ga je zagrabil kašelj vendar pa se je potrudil, da je pokazal vsaj nekoliko navidezne skrbi za druge, ''pa vi, ste kolikor toliko v redu?''

Pred njegovimi očmi je bila črna zavesa, medtem ko mu je v glavi močno kljuvalo. Bolečina je bila tako silna, da je Varan za hip pomislil, da mu je razpočilo glavo. Vsi nedavni dogodki so mu bili zamegljeni in ni se točno spominjal, kaj se je nedavno zgodilo. Spominjal se je zgolj modrikastih strel, silne moči in poka, poka izrednih razsežnosti...
Ko so se mu čuti začeli izostrovati, je zaznal, da leži na nečem nenavadnem, ni bilo ravno in ko je s svojo roko slepo zatipal po stvari, je nenadoma spoznal, za kaj gre. Truplo človeka.
Misel, da leži očitno na več kot le enem truplu, mu je dala moči in počasi je razprl veke. Vse je videl zamegljeno in slike so se le počasi zaostrovale.
Minilo je precej trenutkov, ko je pred seboj spoznal grobnico, kjer je potekal dvoboj in ko se je ozrl pod sabo, so tam prav zares ležala trupla, trupla sithovskim morilcev.
Za nekaj pa so le bili dobri je z nenavadnimi občutki pomislil starec, katerega telo na srečo, ali na čudež ni bilo skorajda nič poškodovano. Le v glavi ga je še naprej kljuvalo in ko se je poskušal spraviti na noge, se mu je zavrtelo, tako da je zaenkrat še obsedel. Odvlekel se je nekoliko stran od trupel, da je zdaj sedel na hladnih kamnitih tleh in si pogledal svoje dlani. Bile so takšne kot vedno, stare in čiste, brez kančka sledi o kakršnikoli elektriki. "Nenavadno" si je zamrmral Varan, kajti zdaj so se mu slike preteklih dogodkov začele vračati. Nenadoma se je spomnil vsega in ni si mogel pomagati, da se ne bi občudoval zaradi dosežka, ki mu je uspel. Le redki jedijski mojstri so uspeli z golimi rokami prestreči Sithovske strele, a njemu je uspelo.
Tedaj pa je zaslišal tihi pogovor in glavo počasi zasukal proti kraju, odkoder so prihajali glasovi. Prvega je uzrl Raphaela, ki se je sklanjal nad že budno Siyo. V bližini je bil nenavadni tujec, prav tako živ. Ko si jih je starec tako ogledoval, ga je nenadoma spreletelo, da njegova pot ne leži več z njimi. Vsaj začasno ne, dokler se stvari ne bodo spremenile. Raphael ni bila oseba, ki bi potrebovala mojstra in večjo pozornost je namenjal Siyo, tako da Varan ni videl nobenega razloga, zakaj bi še moral ostati z njimi. Nekje v galaksiji, morda prav blizu, ga je ta hip čakala oseba, ki je mnogo bolj potrebovala njegove nauke, njegove besede in njegovo vodstvo, kot kdorkoli v tej druščini. Da, zdaj je sklenil, da se bo po odhodu z Dxuna ustavil na Onderonu, kajti nekaj mu je govorilo, da ga njegova usoda vodi tja.
Naposled se je vendarle vzdignil in s počasnimi koraki krenil proti ostalim. Vsepovsod so bila ležeča trupla, med drugimi tudi Sith Lordovo, ki je bil nedvomno mrtev. Nedaleč stran je Varan zagledal tudi Sithovko, s katero se je Raphael boril, a ta se mu ni zdela povsem mrtva. "In zdaj?" je vprašal s tihim glasom, ko je stal že tik zraven trojice. Z desnico se je upiral na bližnji zid, da ne bi padel, z levico pa se držal za glavo, ki ga je še zmerom precej bolela.
Kareem, ki sicer še ni stal zraven sodrugov, je bil prav tako živ in več kot očitno skorajda nepoškodovan. Na srečo so jo vsi odnesli živo in to je bilo najpomembnejše, saj bi prav lahko kateri padel.
Nenadoma je nedaleč stran zagledal ročaj svojega svetlobnega meča, ki je mirno počival na tleh, ne da bi se menil za bitko, ki je divjala nedavno tega. Levico je spustil z glave in jo usmeril proti ročaju in ta je poletel proti njemu. Že naslednji hip ga je stari Jedi držal v roki, a ker ga zdaj ni potreboval, si ga je spravil za pas.

Upam, da je to, kar iščemo, vredno takšnega pokola... so Siyine besede odmevale po njegovi glavi.
"To ni vprašanje, ki bi si ga morala postaviti," je dejal bolj mirno. "Pravo vprašanje bi bilo: ali je bil v tem trenutku takšen pokol potreben, ter ali je bila možna sprejemljiva alternativna možnost. Odgovor na prvo je ne, ni bil potreben. Če bi nas Sithi pustili preiskati grobnico in nas pustili pri miru, potem vsaj jaz ne bi videl nobene težave s tem, da bi jih pustili živeti. A nas niso, še več; napadli so nas. Vsa živa bitja, od najbolj primitivnega enoceličarja, pa do najbolj razvitih inteligentnih bitij, imajo prirojen čut za samoobrambo. Celo Jediji, ki zagovarjajo pasivnost in se izogibajo agresiji, navadno branijo tako sebe kot druge. Kdorkoli ogrozi tvoje življenje, si zasluži umreti že samo zato ker se je odločil za tako dejanje. Tako da v dani situaciji ni bilo druge možnosti: bodisi umremo mi, bodisi oni. In vsaj meni več pomeni moje življenje, kot pa življenja nekih brezimnih Sithov."
Naredil je kratko pavzo ko se je približal Varan. A zadeve ni mogel kar pustiti v zraku, zato je še dodal:
"Ne pravim da ti mora biti ubijanje všeč, ali da je to edini način kako končati spopad. Videl sem že veliko smrti, a le redkokdaj sem bil ob tem dobre volje. Vendar vsa bitja umrejo in neskončno jih umre in se jih rodi vsak dan. Tile so resda končali bolj nasilno in verjetno prej kot bi sicer, a odločitev je bila njihova in zapečatili so jo ko so nas napadli."
Pravzaprav to ni bilo čisto res. Raphael je vedel kako so razmišljali Sithi, saj je bil kar nekaj časa eden od njih, in tako je tudi vedel da bi smrt služabnikov polovico Sithov razjarilo, druga polovica pa bi v njih spoznala močne nasprotnike. In glede na to, da jih je sedaj mrtvi Sith Lord najprej poskušal pridobiti na svojo stran, o tem ni bilo dileme. Pisemski vosek je začel kapljati na njihovo usodo že takrat, ko je Sith Mojster prvič pogledal Siyo, zapečatila pa se je tisti trenutek ko jo je začel daviti.
"Varan, lepo da si še živ," je dejal napol resno, napol pa kot znak da ga je opazil zraven sebe. Nato je opazil tujca, čigar imena še ni poznal, in se spomnil da je malo prej prosil vode. Pobrskal je okrog sebe ter se spomnil, da so vse zaloge pustili na ladji, ta pa je treščila v hrib. Namenil mu je opravičujoč pogled, nato pa pomignil Varanu in Siyo, če lahko brezimnemu spremljevalcu pomaga kateri od njiju.
Sam se je brž spomnil, da je bila Sithinja še vedno živa in zato je s hitrimi koraki pohitel k njej. Začela se je prebujati in Raphael ji je hitro odpel usnjena traka na katerih je prej nosila žaromeče, ter ji z njima spredaj zvezal zapestja. Za razliko od večine je premaganemu nasprotniku raje zvezal roke spredaj, kajti čeravno se je bilo težje osvoboditi z na hrbtu zavezanimi rokami, pa se je Raphael počutil bolj varno če je lahko videl kaj ujetnik počne. Rahlo jo je klofnil po licu s sedaj spet orokavičeno dlanjo. Belolasa ženska se je nakremžila in trznila z vekami.
"Zbudi se. Premagana si, a če boš sodelovala te ne bomo ubili. Če se boš poskušala upirati, pa ti bom odvzel vso energijo razen tistega malo da boš pri zavesti, nato pa te bom vrgel med zveri Dxuna. Slišim da že dolgo niso imele Sitha na jedilniku."
Sithinja je počasi in z velikim nezadovoljstvom odprla veke in zapičila svoje jekleno-sive oči vanj. Raphael je opazil v njih iskrico upora.
"Kako ste prišli sem?" je vprašal. Ženska ni odgovorila in Raphael ji je primazal klofuto. Zelo se mu je upiralo udariti nemočnega nasprotnika, še toliko bolj žensko, a to je bilo zasliševanje in ne neko prijetno kramljanje v kantini, sploh pa mu je prej stregla po življenju. Nobenega razloga ni bilo, da bi se do nje obnašal drugače, sploh če je hotel odgovore. Moral ji je dati vedeti da misli resno, in za Sithe so bile besedne grožnje še bolj prazne kot za ostale.
"Opozarjam te, če te bom moral vprašati še enkrat, ti bom vsakič ko mi ne odgovoriš ali pa posumim da mi lažeš, odsekal del telesa. Ponoviva poskus: kako ste prišli sem?"
"Z našo ladjo. Skrita je v gozdu malo stran od grobnice," je dejala vdano, a iskrica upora v njenih očeh še vedno ni popolnoma izginila.
"Dobro," je dejal zasliševalec sedaj boljše volje. Vse skupaj bi bilo mnogo lažje če bi sodelovala. "Kje točno je in kje imaš kodo za njeno uporabo?"
"Na jasi, pol ure hoda če se pri izhodu obrneš levo. Kodo za pilotiranje ima Mojster, verjetno v katerem od žepov."
"Naj ga nekdo preišče," je dejal Raphael svojim sodrugom, nato pa se spet obrnil k Sithinji. "Kaj ste iskali tukaj?" je vprašal.
"Moč," je odgovorila odrezano.
"Odgovori mi bolj specifično, sicer bom to štel kot prikrivanje resnice," ji je bevsknil s pridihom jeze in segel proti žaromeču.
"Skrivnosti v Naddovem holocronu," je odgovorila tedaj.
"Kaj ste našli o Revanu?" Ženska se je za trenutek obotavljala, a ko je zasliševalec približal lečo žaromeča njenim zvezanim dlanem je hitro povedala:
"Nič točnega. Samo neko truplo z dnevnikom, ki je govoril o tem da je neka skupina iskala holocron Lorda Revana, ki naj bi bil tukaj, in da so ga nameravali prodati na Nar Shadaa. Kaj se je zgodilo z njimi ali holocronom ne vemo. Tukaj ga ni."
"Kdo je vaš mojster?"
"Ubil si ga."
"Kdo je njegov mojster?"
"Darth Pride."
"Kdo je on?"
"Ne vem."
"Lažeš! Hitro povej, sicer ostaneš brez roke," ji je zagrozil.
"Ne vem! Jaz in Jerron je nisva nikoli videla! Vem samo da je ženska in da je mogočna nasprotnica, sicer bi jo že strmoglavili."
"Ste bili tukaj po njenem ukazu?"
"Da."
"In hkrati ste poskušali najti kaj, s čimer bi jo lahko spodnesli?"
"Da."
"Zakaj se ti in... Jerron, si rekla? Zakaj se vidva nista obrnila proti vajinemu Mojstru?"
"Ker mu dolgujeva zvestobo."
"Sitha sta! Sith izda svojega mojstra takoj ko se mu ponudi priložnost."
"Ampak sva tudi Echanija, in Echaniji spoštujemo svoje zaobljube."
"Kje je Jerron zdaj?"
"Nekje spodaj, v najgloblji dvorani."
"Ne laži! Ne čutim več njegove prisotnosti."
"Jaz tudi ne. Bojim se najhujšega," je dejala žalostno, a iskreno.
Raphael je za trenutek ustavil neskončen tok vprašanj. Bil je kar malo ponosen nase, saj je učinkovito izvedel metodo ki jo je uporabljal Revan. Najprej si ujetniku zagrozil, nato pa hitro spraševal, tako da si ni imel časa izmišljevat laži, na vsake toliko pa si ponovil grožnjo, tudi če nisi bil čisto prepričan če ujetnik res laže, zato da ni pozabil nanjo. In kot vedno, so bile tudi tokrat Revanove metode učinkovite.
"Je v grobnici še karkoli, kar bi nam lahko koristilo?" je naposled vprašal.
"Dvomim. Talismani kralja Ommina so praktično vsi izginili, enega ki je še ostal pa ima Mojster. Žaromeč Freedona Nadda in njegov ščit sta izginila, prav tako vse ostalo v njegovem sarkofagu. Od kraljice Amanoe ni ostalo ničesar. Če mi ne verjameš kar pojdi pogledat."
"Kaj je v Naddovemu holocronu?"
"Ne vem. Sumim da vsebuje skrivnost o njegovemu mističnemu oklepu in močeh ki jih je pridobil v času svojega življenja."
"Ga je tvoj sodrug poskušal odpreti?"
"To je bil njegov ukaz, da."
"Torej je zaščiten ali pa zavarovan s pastmi?"
"Zaščito smo odstranili, za pasti ne vem. Ampak če se Jerron še ni vrnil, se bojim da ja."
Raphael se je spet ustavil in pomislil.
"V redu, takole bom storil: odvzel ti bom večino energije in te spustil v trans. Zbudila se boš šele, ko nas ne bo več na Dxunu. Ko se to zgodi, lahko storiš kar želiš. A opozarjam te, če nas misliš ponovno napasti, ti naslednjič ne bom prizanesel."
Sithinja je že hotela protestirati, vendar se je spomnila da v resnici nima izbire in je le nemo pokimala. Za tem je Raphael storil kot je napovedal. Še vedno je bila prešibka da bi se učinkovito branila, tako da mu je načrt uspel brez zapletov. Ko je bila Sithinja spet nezavestna, je nagovoril svoje sodruge:
"Predlagam, da preiščemo obe trupli, in po možnosti še tista dva v spodnji dvorani. Hočem videti tisti dnevnik, prav tako pa me zanima kaj je ubilo tretjega Sitha. Nato vzamemo njihovo ladjo in odletimo z Dxuna, ampak ne predaleč. Čisto možno je, da bi ji tale tukaj sledila ko se zbudi, ali pa bi to storila njena mojstrica že prej. Če nima nihče nobenih ugovorov, se kar lotimo."

Sithinja je bila kaj spretna tudi s svojo levico, a niti približno ne dovolj, da bi se Kareem počutil ogroženega in z Raphom bi jo v kaj kratkem času prav gotovo uspela nadvladati, če nebi preko dvorane v tistem odjeknil veličasten pok. Nekaj vijolično sivega se je plazilo po obrobju njegovega vidnega polja in v naslednjem trenutku ga je električni sunek treščil ob steno, Jedi, ki se je bojeval ob njemu, pa je prav tako priletel ob kamniti zid, a njuna bivša nasprotnica jo je skupila precej huje takoj po trku omahnila v nezavest. Lovec se je prijel za teme in otipal velikansko buško, ki je že začela otekati, a vsaj krvi ni bil začutil nikjer. Počasi se je odmaknil od stene ob katero ga je bil prilepil eksplozijski val in stopil do svojega vibromeča, ki mu ga je ob sunku izbilo iz roke. Pobral ga je s tal in ga pospravil v nožnico no hrbtu, ki je, kvalitetna kakor je bila, kljub udarcu ostala nepoškodovana.

Ošinil je kaos, ki je vladal v dvorani in z vajenim, analitičnim očesom opazil zveriženo, polomljeno telo Sith Mojstra ob steni, neznanca v črni kuti, ki se je ravnokar pobiral s tal, Rapha, ki je klečal ob Siyo in jo budil iz nezavesti, prav zadaj, na strmini, ki je vodila v sobano, pa je na kupu trupel ležal stari Jedi. Modrolascu je prepustil ubadanje s črnolaso bojevnico in nekaj trenutkov kasneje tudi nezavestno Sithinjo, ki se je poprej spopadala z obema izmed njiju. Sprehodil se je preko kamnite ploščadi in se izogibal truplom, ki so vsepovprek ležalo preko nje, nato pa stopil po strmini navzgor, mimo Varana, ki je še vedno negibno ležal, in do roba obeliska, kjer je ležal njegov zapuščeni nahrbtnik. Zadegal si ga je na rame in se zopet spustil mimo starca, ki se je v tistem že pričel pobirati, z rokama pa se je držal za glavo, medtem ko je bil njegov obraz spačen v očitni bolečini.

Lovec se je ustavil ob Jedijevem boku in ga nagovoril "Hej, kako je s tabo?"njegove sivomodre oči so ošinile krvavo liso med belino njegovih las, ki jih sedaj ni prekrivala kapuca. "Saj vem da se s Silo ne more primerjati, ampak s seboj imam nekaj gaze in prevez."je še dodal, nato pa se počasi odpravil dalje, kajti če bo Varan hotel kaj od pomoči, ki jo je mimogrede ponudil, mu bo že dejal. Kareem se je približal sedaj povsem budni trojici - Raphu, Siyo in še vedno neznanemu tretjemu osebku, ki se je ponašal z rdečimi očmi in hologramskim načrtom grobnice. Ravno v tistem je isti osebek zaprosil za vodo, češ da ima povsem suho grlo.

Črnolasec je zavzdihnil in snel nahrbtnik z ramen "To pa se zgodi če stalno omedlevaš za dalj časa, veš?"je pikro pripomnil in mu zalučal čutarico vode, ki jo je bil izvlekel iz enega izmed mnogih predelkov, oči pa nato usmeril k modrolasemu Jediju, ki se je medtem lotil zasliševanja sedaj budne Sithinje. Pristopil je k Raphu, iz čistega profesionalnega zanimanja namreč, kajti tudi izsiljevalne, zasliševalne in grozilne tehnike so bile del njegove stroke, in vsako novo znanje na katerem koli izmed teh - pa tudi drugih - področij, mu je bila samo v prednost in prav nič v škodo, zatorej je pozorno spremljal verbalno in telesno komunikacijo med njima.

Med poslušanjem je počasi zožil oči in ga ostro premeril, kajti tak način obnašanja preprosto ni pripadal Jedijem. Grožnje in klofute so bile preveč krute da bi se bile spodobile ali bile dovoljene za njegov red in Kareem se je odločil, da bo Rapha o tem vsekakor malce povprašal potem, ko bo Sithinjo izpustil iz svojih spretnih zasliševalskih krempljev. Lovec je medtem lagodno odpel blaster s pasu in se z njim na videz brezciljno igračkal, čeprav bi lahko zvezani Echanijki v trenutku prestrelil koleno, če bi le-ta karkoli poskušala.

Tehnika hitrega izpraševanja se je med zasliševanjem črnolascu prav prikupila in odločen je bil, da jo doda na svoj seznam. Bila je učinkovita, predvsem zato, ker žrtvi ni dala časa za napletanje laži, razen če je izjemoma šlo za posebno dobrega lažnivca, a po drugi strani tej niso bili odporni na bolj mučilne tehnike, ki se jih je še vedno dalo poslužiti, če lepe besede in vprašanja niso zalegla. Raph je počasi zaključil s Sithinjo, potem ko je iz nje izvlekel vsakršne pametne podatke, ter omenil, da je treba s krvjo prepojeno truplo Mojstra preiskati.

Lovec, ki je avtomatično predvideval, da ostali niso zmožni brskati po zmesi krvi, mesa in razpočenih možganov, se je brez nadaljnjih besed podal do telesa, ki je ležalo ob steni, prepognjeno pod prav bolestnimi koti. Potegnil ga je od stene, na le-tej pa je ostala temno rdeča, ob robovih ožgana lisa krvi, od katere se je na mestih še vedno cedilo. Z mokrimi zvoki se je truplo zverižilo na tla in Kareem je brez omahovanja prerezal njegovo kuto po dolžini, nato pa dobro preiskal vse majhne žepe na zunanji in notranji strani. Jezno je plašč potegnil s Sitha in ga zalučal nekam za svoj hrbet "Naj nekdo pogleda če so kje kaki prešiti ali skriti žepi, jaz bom pregledal še ostalo telo."je zaklical ostalim, prste pa zatlačil pod spodnji rob oklepa, ki ga je bil nosil Mojster, ter poiskal zaponke ob straneh. Medtem ko je sam brskal pod oklepom in prešito tuniko, je potihem čakal, če kdo morda najde kaj v plašču.

Ob Raphaelovem izpraševanju Varan ni mogel skriti svojega nezadovoljstva, saj je neodobravajoče zmajal z glavo in odmaknil svoj pogled. Morda je vodja skupine ubral eno najboljših tehnik izpraševanja, a to še ni opravičevalo njene oblike. Udarci, grožnje in neprikrito sovraštvo niso bili pot Jedijev, pač pa je prej pot tistih, nad katere se je Raphael spravil. Stari Jedi je za hip pomislil, kako bi bilo, če bi bil položaj obrnjen - zvezan Raphael in bojevita Sithovka, ki bi mu postavljala podobna vprašanja. S Sith Lordom ob njeni strani bi bilo dogajanje kajpada zelo predvidljivo, a brez njega?
Edina razlika je bila v tem, da bi Sithovka po vsej verjetnosti mladeniča ubila, medtem ko ta nje ni nameraval. Ta opazka je starca nekoliko razvedrila in ko je bilo zasliševanje pri koncu, se je ozrl po mnogih truplih, ki so ležala po tleh. Na srečo med njimi ni bilo nobenega znanega obraza, pač pa zgolj obrazi in postave vithilcev temne strani Sile.
"Bojim se, da me čas pošteno priganja in preiskovanje trupel ni nekaj, čemur se mislim posvetiti." Varan se je približal mlademu Raphaelu in se mu zazrl globoko v oči. Bilo je, kot da bi ga ocenjeval, bral njegovo notranjost, saj je imel povsem miren obraz.
"Tod se naše poti razhajajo. Srečale se bodo znova, v to ne dvomim, a neodložljivi opravki so pomembnejši od vsega drugega. Zdaj ste prav lepa skupina in lahko postanete še lepši, če si boste zaupali." Varan se je rahlo nasmehnil in ošinil ostale, ki so si dajali medtem že opravka s trupli. "Srečno Raphael. Namenil ti bom še zadnji nasvet, a na tebi je, če ga sprejmeš. Ko se boriš, poskušaj svoja čustva zatreti in morda boš uspešnejši. Na bitke se ne spoznam, dobro se pa spoznam na čustva in občutke in prepričan sem, da ti bes ne bo vselej pomagal. Jedi se bori z razumom, s premišljenostjo in z lahkoto, medtem ko se Sith z besom, samozavestjo in agresijo. Premisli, katero pot boš izbral. Lahko se še tako poslužuješ sivine, a na koncu se sivina vselej razcepi. V tebi je veliko dobrega, ne dovoli, da bi ta dobrota izpuhtela v nič." Starec mu je pomežiknil in se počasi odpravil iz dvorane. Na poti se je ustavil še ob Siyo, ki mu je v tem času prirasla k srcu. "Srečno Siyo. Življenje je res zanimiva uganka. Sprva te nisem preveč maral, zdaj te uziram v povsem drugi luči. V sebi imaš veliko plemenitega in prav lahko bi bila ena izmed Jedijev. V tebi se skriva potencial, ki sem ga začutil pri mnogo Padawanih, pa če verjameš ali ne. Če ti bo kdaj izbruhnil na površje, ga nikar ne zataji. Drugače pa glej na Raphaela, da v moji odsotnosti ne bo počel prevelikih neumnosti." Varan se je odkrito nasmehnil, napravil rahel priklon in zatem zapustil spodnjo dvorano.
Po isti poti, kot so prispeli, se je odpravil nazaj proti grobničnem izhodu in pri tem na kratko ošinil trupla, ki so ležala še v drugi dvorani. Ko je prikorakal znova iz starodavne grobnice, je zunaj že padla noč, a to ga ni bremenilo. Dobro je vedel, kje leži sithovska ladja in prepričan je tudi bil, da ima rešilne kapsule. Vzel si bo eno in z njo odpotoval Onderonu naproti, kamor ga vodi tudi usoda. Zunaj grobnice je opazil spečo Twillekinjo, ki jih je očitno zunaj čakala, medtem ko o Zakkegu ni bilo nobene sledi. Verjetno je že milje daleč v džungli, kjer se posveča svojim vsakdanjim opravilom.
Prečkal je ravan, zakoračil proti džungli in po krajšem času res naletel na sithovsko plovilo, ki je mirno čakalo na nove gospodarje. Imelo je tudi štiri rešilne kapsule, tako da se je Varan vsedel v eno, pritisnil na ustrezne gumbe in majhna kapsula se je osvobodila matičnega plovila in urno švignila v zrak. Kot velika ladja, je tudi kapsula imela sposobnost prikrivanja, tako da se jedijski mojster ni bal ponovne sestrelitve. Skozi majhno okroglo okno je zrl Dxun, ki se mu je vse bolj odmikal, zeleno luno, polno življa. Tod je doživel stvari, o katerih se mu ni niti sanjalo, a veselilo ga je, da je ta izkušnja za njim.
Čeravno mu samo okolje ni preveč ležalo, pa je bilo po svoje silno zanimivo in vredno ga je bilo videti. Veliki Onderon se je medtem hitro bližal...

Siyo je vestno začela pregledovati nekaj najbližjih trupel tačas, ko so ostali začeli hoditi naokrog. Ko je Raf začel z zasliševanjem preživele Sithinje, se je v njenih licih nabrala vročina. Kako je lahko udaril žensko? Saj jih je res skušala ubiti in to, da se je bojeval proti njej je bilo opravičljivo, toda to, da je udaril nemočno žensko? Stisnila je zobe in se posvetila kupčku kreditov, ki ga je uspela nabrati na kup, toda ni mogla preslišati Raphaelovega ukazovalnega glasu in strupenih odgovorov ženske, ki jo je zasliševal. V trenutku, ko jo je udaril, je začutila njeno bolečino - toda presenečeno je ugotovila, da je nekaj bolečine v tistem šinilo tudi iz njega. Bolečina krivde. In ob njej, trdna odločnost in vdanost v usodo. Pogledala je proti njemu s kotičkom očesa. Morda je res le počel tisto, kar se mu je zdelo, da je bilo treba. Oči je hitro obrnila proti plašču, ki ga je proti njej potisnil Kareem in ga začela preiskovati. Če bi Raf kdaj skušal udariti njo, bi ga brcnila nekam, kjer bi ga zelo bolelo, je pomislila trmasto. Pravzaprav sploh ni bila prepričana, zakaj je razmišljala o njem kot o nekom, ki bo ostal ob njej še naprej. Nobenih obljub ji ni dal in nobenih namigov. Morda si je le preveč želela...

Zavzdihnila je in začela pregledovati žepe. Nikoli ni bila take vrste dekle, ki bi lahko dolgo zdržala z enim človekom. Morda je bila njena rahla obsedenost z Rafom le posledica tega, da je pri njem lahko zelo močno čutila silo. No, tudi čeden je bil dovolj, da je ujel njeno oko. Oprava je bila nekoliko raztrgana in krvava in tiste dele je z zavihanim nosom pregledala bolj na hitro. Sith je imel s sabo presenetljivo malo stvari. Datapad s kodami za ladjo je bil videti še najbolj koristen, poleg tega pa je našla nek okorno izdelan amulet, zavitek začimb, majhen ključ in karte za pazzak, kar bi jo spravilo v smeh, če ne bi v tistem Raf ravno razlagal Sithinji, da jo bo uspaval, ne ubil. Presneto, je bila ljubosumna na to, da je nameraal pustiti ženski, da preživi? Spravila je karte za rob svojega korzeta, ostale stvari pa je odnesla Raphaelu ravno, ko je ta končal s Sithinjo, ki je bila zdaj ponovno nezavestna. Potisnila mu je najdene stvari v roke in dodala še rumeni kristal, ki ga je našla pred bojem, potem pa z nekoliko našobljenimi ustnicami prekrižala roke na prsih in se delala, da si ogleduje najbližjo steno.

Brez besed je sprejel vsebino Siyinih rok. Datapad je bil manjši in ožji od standardnih; take so uporabljali le arhivisti in zasebni zbiratelji z veliko krediti. Vendar pa je poleg tega vsaka bolje zavarovana ladja imela enako, kajti na njih so bile zapisane vstopne kode. Rumeno-rjavkast kamen je bil najverjetneje kristal s sistema Sigil. Ti so bili znani po tem da so močno ojačali laserski žarek žaromeča, in Raphael se je odločil da si ga bo kar prisvojil in ob prvi priložnosti vključil v svoje orožje. Obesek mu ni bil znan, a na njem je zaznaval moč Temne strani, tako da je sklepal da je to tisti za katerega mu je povedala ujetnica. Čudni prašek v zavitku pa raje ni ugibal kaj bi lahko bil, saj tako ni imel pojma.
Spravil je vse troje v žepe. Amuleta si ni upal nadeti okrog vratu, saj ni vedel čemu služi, sploh pa bi lahko začel delovati, če bi ga nosil. Ne, preučevanje teh zadev bo moralo počakati dokler ne bodo na varnem. Varan se je na hitro poslovil in Raphael je kljub neprijetnim občutkom ob tem da jih je zapuščal kar takole iznenada prisluhnil njegovim besedam. Morda je bilo nekaj resnice v njih, vendar Raphael ni bil prepričan če stari Jedi ni samo tvezil tega kar je poznal, ne vedoč za drugo plat. O tem je nameraval še razmisliti v prihodnje.
Siyo je delovala užaljeno, vendar se Raphael ni mogel spomniti zakaj bi bilo to lahko tako. Morda je dobivala le premalo pozornosti, navsezadnje jo je bila gotovo navajena. Pogledal je naokoli, nato pa se brez besed napotil navzdol po poti v pogrebno dvorano. Vstopil je v prostrano sobano, sredi katere se je bočil ogromen bazen vodi podobne tekočine. Na levi in desni sta počivala velika sarkofaga, ki sta bila očitno že večkrat odprta. Ob levem je opazil truplo in se napotil k njemu. Očitno je bilo že dlje časa mrtvo in je oddajalo zelo neprijeten vonj. Na sebi ni imel ničesar vrednega ali zanimivega, vsaj kolikor je Raphael lahko videl. A zraven njega je ležal datapad, ki je bil očitno odvržen. Na hitro ga je preletel, predvsem zadnje vpise, nato pa ga spravil in odšel naprej proti zadnjemu delu dvorane.
Visoki kip Freedona Nadda je stal nad sarkofagom, ki je bil še večji od drugih dveh, ob nogah pa mu je odprta ležala manjša zlata škatla. Vendar se jim Raphael ni približal; nad sarkofagom je ležalo nekaj, kar je bilo humanoidne oblike, vendar je bilo popolnoma prekrito z zlatimi elipsami. Kakršnekoli skrivnosti je skrivala škatla, Raphael ni hotel tvegati da bi se tudi sam spremenil v zlat kip, prav tako ni mislil v to silit ostalih. Če bi bil absolutno prepričan da bo znotraj pridobil veliko moč, bi morda še poslal katerega od preostalih dveh moških sopotnikov razorožit pasti in mu obljubil delež če bi preživel. A ni mislil metat stran življenj zaradi govorice. Resda je bil tako blizu da se je le stežka uprl skušnjavi, a razsodnost ga še ni zapustila. Odšel je nazaj k ostalim v večjo dvorano z vrati in ploščadjo.
"Pridite, notri ni več ničesar za videti. Kareem, če se ti ga da vlačit naokrog, lahko mrtvemu Sith Mojstru slečeš oklep. Resda ni preveč fleksibilen, a je odporen na žaromeče, tako da ga boš verjetno lahko dobro prodal. Žensko pustite na miru. Resda nisem ravno ortodoksni Jedi, ampak tudi take vrste Sith kot so bili tile nisem, in svojih obljub se držim."
Nato je pomignil ostalim trem in se odpravil proti izhodu. Še vedno mu ni bilo jasno zakaj je bila Siyo jezna nanj, a bil je prepričan da bo ugotovil. Takoj ko bo mogoče govoriti na štiri oči.

Raphael je pospravil prinešeno ne da bi jo ogovoril. Zaradi tega je bila Siyo še bolj užaljena in odločila se je, da ga ob prvi priložnosti premaga v kakšni posebno začinjeni igri pazaaka. Morda bi lahko stavila za skrivnosti ali pa kaj podobnega. Gotovo je imel veliko skrivnosti. S kotičkom očesa je opazovala Varana, ki se je med tem že uspel pobrati in je njegova bolečina počasi jenjala. Toda očitno ga ni zanimalo, kaj je ležalo globje v grobnici. Stopil je k Raphaelu in se začel poslavljati. Siyo je z zanimanjem opazovala izmenjavo njunih pozdravov in čeprav si ne bi nikoli mislila, da se bo kaj takega zgodilo, ji je bilo kar malo žal, da je stari jedi odhajal. Nekam zaprepadena ob tej realizaciji se je posvetila kartam, ki jih je potegnila izza roba korzeta in se delala, da jima ne prisluškuje. Toda uspela je slišati Varanovo razlaganje sivine in odločitev in se smehljala temu, da je stari celo v trenutku slovesa lahko takole pametoval. Takega daru se preprosto ni dalo naučiti. Potem pa je Varan pristopil še k njej. Z nasmeškom na obrazu je poslušala njegove besede in se končno nasmejala v odgovor.

"Potencial? Ne vem sicer, o kakšnem potencialu govorite, ata, ampak če me res kdaj doleti, vam obljubim, da ga ne nameravam zatreti. Na Raphaela pa seveda bom pazila - kateri izkušeni jedi bojevnik pa ne potrebuje varuške?" je rekla in starcu pomežiknila. Vedela je, da bo jedi lahko čutil, da se je šalila in kot je odkorakal skozi vrata jo je nekaj ljubosumne uporniškosti, ki jo je prej čutila do Rafa, minilo. Ta se je tačas vrnil iz zadnje sobe v grobnici in po tem, ko je zavila z očmi, je brez besed sledila njegovim stopinjam ven iz temačnih prostorov. Ko je stopila na kamnite stopnice, ki so vodile v notranjost, se je počutila kot da se je z nje dvigovala nekakšna nevidna teža, morda stiska, pa čeprav nikdar ni bila posebno klavstrofobična. Vsekakor ji je sveži zrak prijal in privoščila si je nekaj globokih vdihov preden je sledila njihovi skupinici naprej proti Sithovski ladji. Ta je bila narejena iz temne kovine, ter se lesketala v soncu kot nova in v trenutku ji je bila všeč. Nekajkrat je že pilotirala podoben model ladje, zato se je odločila, da se bo pridružila Raphaelu pri kontrolah takoj, ko bo za to imela priložnost. Še prej pa bo morala raziskati notranjost ladje - če je bila vsaj približno tako impresivna kot zunanjost, bo imela kaj videti.

Blueray je samozavestno odprl ladjo s pomočjo kod, ki jih je našel na datapadu in Siyo se je mimo njega prerinila naprej, ter zakorakala v notranjost ladje, da so njeni škornji glasno zazveneli ob stiku pete s kovino. Ladja je bila popolnoma prazna in Siyo jo je obhodila s hitrimi koraki, ter si na hitro ogledala, kje se nahajajo rešilne kapsule in ladijske kontrole. Ena od štirih rešilnih kapsul je manjkala in Siyo je predvidevala, da je bila tista, katere se je poslužil Varan, ko jih je zapustil. Poleg tega je na ladji odkrila dokaj udobno dnevno sobo, kjer se je nahajal vrhunski hologramski sprejemnik, ter dve bogato opremljeni spalnici, eno v rdeči barvi in drugo v črni. Hitro se je vrgla na posteljo s črnimi satenastimi rjuhami in razprostrla roke, da se je gladka tkanina zmečkala pod njenim telesom.

"Tale postelja je moja, vseeno mi je, kje spite ostali!" je zaklicala iz kabine in z rokami zdrsela prek rjuhe tako, kot so ponavadi delali otroci, kadar so skušali narisati krilata bitja v sneg. Na njenem obrazu je kraljeval zadovoljen nasmešek, saj že dober mesec ni spala na tako udobni postelji, kot je bila ta. Pri vratih je zaslišala korake in obrnila je oči k prišleku.

((Nadaljevanje je TUKAJ.))