Grobnica Freedona Nadda - zunanjost

Še sama ni vedela kako, toda nekako ji je uspelo nemogoče: izmuznila se je mimo Mandalorianske straže. Ko je nekaj časa blodila po džungli, je našla nekaj, kar je bilo očitno že zelo dolgo zapuščena steza. Rastlinje jo je že skoraj povsem preraslo, vendar se je še videla. Alyanna je previdno stopila nanjo in ji sledila. Končala se je na veliki jasi, kjer je stala velika kovinska tvorba. Verjetno kakšen star Mandalorianski objekt, je pomislila. Vendar ko je stopila na jaso je začutila nenavadno nelagodje, ki jo je prevzelo. Kot da bi nekaj prežalo nanjo. Izza hlač je karseda neslišno potegnila ukradeni blaster ter oprezno stopila nekaj korakov naprej. Ker je bila bosa, ji ni bilo težko biti tiha, in počasi se je približala kovinski tvorbi. Bližje ko je bila, močnejši je bil občutek tesnobe. Naenkrat je iz drevja nanjo skočila panterju podobna žival in jo podrla na tla. Alyanna je v trenutku presenečenja izpustila blaster, ki je sedaj ležal kakšnega pol metra stran od nje. Z obema rokama je stran od sebe držala žival, ki je šavsala po njenem vratu. Na njeno srečo ni bila prav velika in jo je zato lahko brzdala, medtem ko je poskušala doseči blaster. Končno je enega od dolgih nohtov zataknila za vdolbino v kovini in orožje potegnila k sebi. Z enim strelom je zverini razpacala možgane po tleh, medtem ko se je po gozdu razlegel glasen 'zap'. Alyanna je mrtvo žival odrinila s sebe in hitro pregledala jaso, da je nebi napadlo še kaj hujšega. Po rokah in trebuhu je bila popraskana od pošastinih krempljev, vendar ji drugače ni bilo nič hujšega. Z gnusom je brcnila v truplo, potem pa se končno spet posvetila kovinski tvorbi. Ko jo je celo obhodila, je odkrila, da ima neke vrste vhod, ki pa je skrbno zapečaten. Že se je mislila poglobiti v razmišljanje kaj bi ta stvar sploh lahko bila, ko jo je zmotilo šumenje v džungli. Jasno je lahko slišala, iz katere smeri je prihajalo, in koliko je oddaljeno. Ravno dovolj časa je imela, da se je povzpela na kovino, razžarjeno od sonca ter blaster namerila v rob gozda.

((well darlings, i'm waiting for you! ))

(evo,še nekako mi je to ratlo poturit.x))

Ustnice so se mu ukrivile v lahen nasmešek, ko je opazil zmedenost na obrazih trojice. Medtem ko je starec deloval upehan od prebijanja skozi džunglo, sta ostala dva, še posebno modrolasec, izražala nekak bes ali pa vsaj jezo. Ti torej lahko besniš če se midva skrijeva, če pa vi zamujate pa je vse v redu? je Raphu v mislih zastavil nič kaj dobrovoljno vprašanje in privzdignil obrv. Opazoval je njegov obraz, ko je zatisnil oči in se očitno šel tisto 'gledanje skozi Silo' ali kakorkoli so že temu triku rekli Jediji. Glede na namrščene obrvi ju je kaj kmalu odkril oba, a Kareem je bil prepričan, da ni vedel, kje se nahajata. Z določeno mero zadovoljstva je spremljal jezo na Jedijevem obrazu, vendar je njegovo občutje presekal glasen zvok, ki je bil himna njegovega življenja - blaster.

Planil je z drevesa na katerem je sedel, skočil na travo pred balvanom in z enim gibom izpulil nož, ki ga je bil poprej zabodel v zemljo. Hkrati z oklepljenim Mandalorianom sta planila ob bok skupini, ki se je že lotila premika naprej, nato pa je vojne vajeni lovec naredil nekaj razvidnih gibov z roko. Kareem je v svojem instinktivnem skupinskem nagonu v trenutku pustil, da bolj izkušeni prevzame vojno vodstvo. Pokimal je ob predlogu o razdelitvi, ošinil starega Jedija, nato pa izvlekel svoj blaster izza pasu in se pognal v levo, ne da bi se še enkrat ozrl. Čeprav je bil hiter, je napredoval skorajda neslišno, tako da se je njegovo gibanje zlilo z normalnimi zvoki džungle. Obstal je ob drevesu na robu odprte jase, pred njim pa se je razkril pogled na veličastno grobnico.

Hitro je pregledal čistino in kmalu so njegove oči locirale postavo na vrhu grobnice - Twi' Lekkinjo. "Hm."je izustil lovec in zmedeno namrščil čelo, nato pa pogledal še Jedija za neslišen nasvet.

Kar naenkrat se je zgodilo več stvari; Mandalorian je skočil z drevesa in jim podal nekaj vojaških znakov. Ti so bili sicer drugačni od tistih ki so jih uporabljale Republiške čete, a je Raphaelu uspelo razbrati njihov pomen. Stoj. Nevarnost. V kritje. Napreduj po desni.
Malo je manjkalo, pa bi Mandalorianu zabrusil da ne misli upoštevat ukazov od nekoga, ki po preteklem dogodku očitno ni zaupanja vreden, še toliko manj pa ker je skrival tako svoje ime kot obraz. A se je trenutek preden bi odprl usta premislil. Če je dejansko obstajala nevarnost, potem bi sam sebi delal medvedjo uslugo če bi zdaj začel prepir. Ne, moralo bo počakati dokler ne bi bili vsaj za silo na varnem.
Pomignil je Siyo in v majhnem loku po desni napredoval naprej. Ni mu bilo všeč da je Mandalorianu obrnil hrbet, zato je stalno preverjal njegove površinske občutke. Prav tako pa je tudi spremljal energijo pred sabo; šele zdaj se je zavedal da je prej odjeknil strel, ki pa ga je moral preslišati med razmišljanjem o tem kako bi kaznoval ta dva, ki sta se delala norca iz njega. Pred njim je bila humanoidna življenjska oblika, vendar je bila zaenkrat še predaleč da bi presodil za kakšno osebo gre.
Naposled se je gozd začenjal redčiti in pred njim se je odprl odprt svet med jezerom, visokim gorovjem, in vrsto majhnih hribov naokoli. Tik pod gorovjem pa se je dvigala mogočna zgradba iz zelenkasto črne kovine. Dolgo položno stopnišče so varovali štirje orjaški kipi, ki so se naslanjali na v tla zapičene meče. Vrh stavbe se je vzpenjal visoko kvišku v piramidastem slogu. Ni bilo dvoma, to je bila grobnica Freedona Nadda, samozvanega Temnega Lorda Sithov, ki se je učil od duha Naga Sadowa na Yavinu 4, nato pa zavzel zase planet Onderon.
Blizu vrha stopnišča je Raphael opazil rdečkasto silhueto. Segel je proti njej s Silo, in ugotovil da jim ne predstavlja neke posebne nevarnosti, vsaj dokler ne bodo storili česa neumnega. Oseba ni kazala nobene občutljivosti na Silo, vendar pa to še ni pomenilo da je bila nesposobna. Lahko bi delovala kot vaba, na poti do nje pa bi se lahko nahajalo celotno minsko polje. Navsezadnje se je dalo do grobnice povzpeti le po stopnišču, kar je pomenilo relativno ozko in gotovo pot. Če bi bil Raphael na njenem mestu, bi najverjetneje zaminiral celotno stopnišče.
"Pazljivo," je dejal dovolj glasno da bi ga morali slišati vsi štirje. "Lahko da so nastavili kakšne pasti." Na srečo je bila grobnica še vedno dovolj oddaljena da bi še s prisluškovalnimi napravami težko razbral njegovo govorico, tako vsaj zaenkrat besedna komunikacija ni pomenila izdajanja položaja.

Haltiar je končno zopet imel dober dan, prvič po enem mesecu, ali kolikor časa je minilo odkar je bil ujet na Dxunu. V komaj dveh dneh je na ta zeleni pekel pot zanesla precejšno število osebkov od katerih bi se lahko nadejal pomoči ali pa hitre smrti, oboje je bilo bolje od njegovega trenutnega položaja. V času ko je bil ujet si je vsaj stokrat povedal, da se ne bi smel zaplesti v tako imenovan ''raziskovalni pohod'' oziroma poskus plenjenja grobnice Freedona Nadda. Seveda bi moral vedeti, da je poskus obsojen na propad, vendar je privolil. Družba s katero se je tega podviga lotil je bila sestavljena iz blata civilizacije, možje ki so imeli premalo morale celo za lovce na glave, zaničevali so ga vendar pa so ga potrebovali, kajti grobnica je bila skrita, in na skrivaj jim je dal vedeti, da lahko grobnico najdejo zgolj z njegovo pomočjo, kar seveda ni bilo res, vsekakor pa je bil najcenejša rešitev, kajti tako ali tako je zanimal zanjo in edino kar je hotel, je bilo, da ga vzamejo s seboj ter, da bo na cilju dobil vse kar se bo njim zdelo brezvrednosti.
Toda njihovo skupino so presenetili Mandaloriani, pobili so vse razen petih, ki se jim je uspelo rešiti, toda tudi ostale je počasi pobralo, podnebje, izčrpanost in zveri in sedaj, je bil on edini, ki je še ostal živ. Že teden nazaj je našel grobnico vendar pa je na svoje veliko razočaranje ugotovil, da je zapečatena in da je edini način na s katerim se bi jo dalo odpreti uporaba Sile. Toda sedaj, ko se je tu znašlo toliko bitij, se mu je povrnilo upanje. Njihovo skupino je opazil že pred tem, in v trenutku je spoznal, da so tudi oni namenjeni k grobnici, se je začel skozi podrast prebijati proti njej, da bi jih pričakal s prošnjo za pomoč v zameno pa bi jim ponudil nekaj podatkov, ki bi jim glede na to kolikor je vedel o njihovem namenu utegnili priti prav.
Že je mislil stopiti k grobnici, ko je na kovini zagledal postavo. Upal je da se ne bo vnel spopad, kajti, sumil je, da če bi se pred njimi pojavil takoj po spopadu z bitjem, ki je čepelo na grobnici, bi ga imeli za nekoga, ki je zamudil dogovorjeno zasedo in v takem primeru bi lahko opustil vse načrte za prihodnost, saj le te ne bi več imel. V strahu, ki ga je popadel ob misli na tak potek dogodkov, se je domislil le ene rešitve, hitrega diplomatskega posredovanja. Globoko je zajel sapo si snel kapuco, da ne bi prišlo do tega, da bi ga zaradi rdečih oči ter zakrinkane podobe imeli za Sitha
Zakorakal je na čistino, toda namesto, ko je hotel začeti pojasnjevati svojo situacijo, je v grlu začutil cmok in iz sebe je spravil zgolj šibko cviljenje, ki ga najverjetneje ni slišal nihče drug. Tedaj je naredil zadnje kar mu je padlo na pamet, zgrabil se je za srce ter se hlinjeno, malo pa tudi zares začel daviti ter se teatralno pa vendar v meji naravnega zrušil na tla. Če to ne bo odvrnilo njihove pozornosti, je ne bo nič si je mislil, ko je ležal na tleh ter čakal, da se bo karkoli zgodilo, kajti bilo ga je preveč strah, da bi se upal vsaj malo obrniti in preveriti situacijo. Mogoče pa sem naletel na društvo bitiji brez čustev, no ja v vsakem primeru slabše kot, da tu na dxunu shiram do smrti, ali pša me raztrga katera izmed zveri. Če se v eni minutu ne bo zgodilo nič, bom vstal in jim povedal kar jim gre. Ena, dva, tri. štiri...

Siyo je bila potopljena v svoj lastni svet. Vse na Dxunu jo je spominjalo na dom, pa čeprav džunglasti planet ni bil prav nič podoben njenemu rojstnemu planetu. Toda to, da je bila kar naenkrat okoli nje kopica moških, ki so prevzeli situacijo in ji niso več pustili do besede, je vse preveč spominjalo na njeno družino. Bila je edina hči v družini polni bratov in zaradi tega večkrat postavljena na obrobje kot okrasek. Nekoliko je našobila ustnice. Saj ne, da bi imela kaj veliko proti tem, da njihova misija ni bila odvisna od nje, toda čisto premalo so se menili zanjo in ker je bila po naravi iskalka pozornosti, jo je to zelo zmotilo. Komaj se je zadržala, da ni začela v ozračje okoli sebe spuščati feremonov - ti bi moške pritegnili, toda s tem bi tvegala, da bi zavozili misijo. Namesto tega se je začela ukvarjati z žaromečem, ki ga je vzela Bluerayu. Bil je umetelno okrašen in občutek ji je govoril, da je bil narejen za žensko roko. Toda jediji so bili v večini moški in zato je hitro podvomila v svoje instinkte. Žaromeč je bil ravno dovolj težak, da ni obremenil njene roke, ko ga je vrtela v dlani, hkrati pa ni bil tako lahek, da ne bi imela na njem dobrega oprijema. Ko je končno odtegnila pogled od lepega orožja, se je pred njo razprostrla jasa in na drugi strani le te je stala visoka, skoraj strašljiva stavba. Grobnica.

Pa smo spet tam, je pomislila in zavila z očmi, ko je spremljala dogajanje okoli sebe. Seveda so okoli pasti in seveda nekdo strelja na njih. Zdaj zdaj bo še nekdo pritekel iz gozda in začel govoriti v huttščini... razširila je oči, ko je res kar naenkrat v njen vidni spekter stopila zakrinkana postava. Tujec sicer ni začel govoriti v huttščini, je pa snel kapuco in odprl usta, toda iz njih ni prišlo nič. Potem pa se je kar naenkrat vrgel po tleh in začel trzati kakor da ga je zgrabil napad božjasti ali pa da je iz njegovega prsnega koša ravno želel skočiti zarodek kakšne posebno nagravžne vesoljske vrste. Siyo je brez premišljanja skočila naprej in naravnost k človeku, ki je zdaj nepremično ležal na tleh. Padla je na kolena, zgrabila za njegov plašč in ga stresla.

"Ste živi? Potrebujete pomoč?" je zaklicala, ter povsem prezrla vse nevarnosti, ki bi lahko grozile iz raznih strani. Ne, Siyo res ni znala paziti na svoje življenje. Toda očitno je imela dovolj sreče, da ji ni bilo treba. Kot po čudežu ni naletela niti na past, niti na blasterski strel, neznanec, ki je ležal pred njo, pa se je zdramil iz svoje nenavadne nezavesti.

Tako je stala na vrhu stopnišča in oprezno opazovala gozd, da bi videla, kje bo tokrat ven skočila pošast. Vendar tisto, kar je tokrat skočilo ven ni bila pošast, temveč zelo zelo bled človek, ki se je postavil na sredino jase. Izgledalo je, kot da bo začel govoriti, vendar je bil prvi vtis očitno napačen. Padel je po tleh in se začel zvijati in daviti. Povsem presenečena Alyanna je okamenela in lahko je samo gledala, kako je neko temnolaso dekle iz gozda steklo pomagati ponesrečencu. Še vedno popolnoma pretreseno twi'lekkinjo je sedaj presenetil glas, ki jo je od zadaj pozdravil. Sunkovito se je obrnila in starčku v rjavem plašču blaster nastavila na glavo, vendar ga je tudi takoj umaknila, saj je opazila svetlobni meč za njegovim pasom. Njegova celotna pojava je pričala o tem, da je Jedi, zato je ni posebej zaskrbelo, da bi ji kaj storil, razen v obrambi. Ne da bi še enkrat pomislila je stekla dol po stopnicah ter dekletu, ki je to počelo že prej, pomagala na noge postaviti ponesrečenca.

((Zakaj zaboga ste vsi pisali da je stala na vrhu stopnišča, če je v prvem postu jasno pisalo da je splezala na vrh? ))

Varan se je prijel za čelo in odkimal z glavo. Nahajal se je v neposredni bližini brazgotinarja in skozi goste liste divjega grmičevja zrl proti ravani, na kateri je kraljevala mogočna grobnica Freedona Nadda. Že prvi pogled na to stavbo ga je prevzel, bila je tako neizmerno velika, čvrsta in stara, moč temne Sile, ki jo je sevala, pa je bila izjemna. Stari Jedi še na Korribanu ni zaznal tolikšno moč, kot jo je zaznaval tokrat, pa čeprav je bil tisti planet neprimerno bolj "sithovski" od te lune.
Freedon Nadd, mogočen Sith si moral biti. Le kakšne vse skrivnosti se skrivaj v tvoji notranjosti? Tok njegovih misli se je zaustavil, ko so njegove oči uzrle bitje, stoječe na vrhu stopnišča. Šlo je za Twi' Lekkinjo in sodeč po njeni opravi, prav nič nedolžno. V rokah je držala nekakšno orožje, po vsej verjetnosti strelno in ga umerjala proti džungli, kjer se je nahajala druščina. Starca je že pogled na to osebo spravil v slabšo voljo, saj so vedno znova naleteli na nove in nove osebke, Dxun pa je bil glede tega očitno sila radodaren. Že Zakkeg in brazgotinar sta več kot zadostovala, saj sta povzročala povsem nepotrebne težave. Njuno skrivanje Varan sicer ni vzel za zlonamerno in v sebi ni občutil tovrstnega besa, kot ga je Raphael, a vendar mu nista bila simpatična.
Tedaj pa je sledilo še tretje presenečenje - še en tujec, ki se je obnašal prav prismuknjeno. Bil je sila nenavadnega videza in ko je prikorakal na ravan, ni spregovoril niti besede, pač pa se je začel daviti, trzati in naposled je zgrmel po tleh. "Kaj vse bom moral še gledati" je tiho zamrmral Varan, ki se mu je stvar že pošteno priskutila. A to še ni zadostovalo, Siyo je nespametno stekla iz Raphaelove zaščite preko odprte ravani naravnost do padlega tujca in povsem pozabila na nevarnost, ki je prežala z neštetih koncev.
Jedijski mojster ni več omahoval, pač pa se je odkradel stran od brazgotinarja, se poglobil v Silo in začutil, kako se je ta zavrtinčila okrog njegovega telesa. Naslednji trenutek je bil že povsem neviden, saj se je poslužil ene redkih tehnik, ki jo je obvladalo le malo Jedijev. Tehnika je bila stara, a le redki so se jo posluževali, kajti nevidni generatorji so bili mnogo hitrejši in preprostejši. Pri tej tehniki si se moral izredno skoncentrirati in vzdrževanje nevidnosti dlje časa, je izčrpalo še največje jedijske mojstre.
Urno je šinil iz džungle proti velikemu templju, mimo vseh osebkov in se napotil do Siye ter ležečega tujca. Ker se je medtem že tudi Twi' Lekkinja znašla ob njiju, ga ni preveč skrbela. Nedaleč stran od trojice je njegovo telo znova postalo vidno in počasi se je približal ležečemu. Ta je imel rdeče oči in bele lase, tako da je Jedija za hip spomnil na Sitha, a v tem osebku ni bilo zaznati besa, sovraštva ali česarkoli, povezanega s temno stranjo Sile. "Mislim, da je z našim prijateljem vse v najlepšem redu" je mirno odvrnil, ko je tako nekaj časa zrl v njegovo obličje. "Tehnike pritegovanja pozornosti so raznolike, a prav za vsako se skriva nek razlog. Mar ni tako, gospod?" Starec se je še nekoliko približal ležečemu tujcu in se mu zamišljeno zazrl v oči.

Njegove oči so takoj pritegnile njeno pozornost. Bile so namreč rdeče, njegovi lasje pa čisto beli. Bil je nekaj tako posebnega, da je za par trenutkov prav nevljudno strmela vanj, potem pa je njeno pozornost pritegnila živo rdeča koža Twi'lekkinje, ki se je kar naenkrat pojavila pred njo. Siyo je dvignila pogled in se zastrmela v dobro znan obraz.

"Alyanna?!" je šokirano izdavila. Nazadnje je rdečo vesoljko videla, ko sta skupaj bežali s Coruscanta po tem, ko jo je pod njunimi blasterji skupil nek pokvarjen lastnik lokala, ki je hotel Siyo prenesti okoli za večjo količino kreditov. "Kaj pa ti počneš tukaj?!" Presenečeno je trznila, ko se je ob njima prikazal še stari jedi Varan in ogovoril na tleh ležečega belolasca. Ta je bil zdaj že pri zavesti in hitro se je nekoliko odmaknila od njega, ter spet ogovorila Alyanno.

"Presneto, kaj delaš na Dxunu? Mislila sem, da si se šla skrit na Nar Shaddo!" je tiho šepnila v njeno smer, nekoliko izgubljena. Z Alyanno sta postali hitri zaveznici, ko jo je skušal njen šef prodati Siyo v zameno za pošiljko začimb, toda ni vedela, ali naj nenavadno prijateljico objame ali ji seže v roko ali pa se za vsak slučaj potuhne, ker je bila udeležena v zločin, ki sta ga zagrešili in bi jo twi'lekkinja zdaj morda hotela utišati.

Na sredini med obema skupinicama, prav na robu jase, kjer je bil še neviden neznanemu strelcu, se je zaustavila podoba Mandaloriana. Na vrhu templja, na odlični razgledni točki, kjer pa je bil na žalost tudi odlično na očem vsem, je stal neki neznanec. Zakkeg iz svojega skrivališča ni mogel videti za koga gre, čeravno je lahko tudi s te razdalje jasno opazil, da ima osebek rdečo polt. Z besedami Raphaela se je moral strinjati, saj je vse skupaj več kot očitno smrdelo po pasti ter zasedi. In samo upal je lahko, da so to dognali tudi preostali sopotniki.
Kakor, da bi bral njegove misli, je iznenada od nekje s strani prikorakal na jaso nek tretji osebek.Očitno se je nekdo ušel pri zasedi. Stopicanje, ki je nastalo zaradi krajše leve noge, je najprej pritegnilo Zakkegov pogled. Za zelenim vizirjem skrite oči so se kar rahlo nejevoljo pogledale proti neznanemu bitju. Nenadoma pa se je stvor zagrabil za mesto, kjer naj bi se nahajalo srce in se med davljenjem zrušil na tla. Ves prizor ni lovca na glave niti malo ganil, kajti še vedno je bil mnenje, da gre za več kot očitno past. Že se je Mando'adu na obrazu pričel izrisovati nasmešek, ker ni nihče nasedel njihovim igricam, ko je le-ta izginil. Ženska članica njihove grupe se je namreč nenadoma pognala proti ležečemu stvoru, ne meneč se za to, da lahko s svojim dejanjem izda njihove položaje in jih vse pobije. In kakor, da že to ne bi bilo dovolj ter popolnoma nespametno, se je od nikoder prikazal še vedno filozofsko razposajeni starec. Odlično. Najbolje, da zakurim ogenj, navijemo glasbo na glas in razpošljemo letake, da organiziramo javno zabavo katere pogoj je, da nas pokoljejo. Sedaj je bil Mandalorian že nadvse slabe volje, kajti očitno ni izpostavljena dvojica pripomogla niti kančka vojne pameti. In še predobro je vedel, kje so takšni končali v času vojne na njihovi strani. Pod nogami vojakov, ki so divjali naprej v boj. Vsaj drugi izvidnik in Raphael očitno nista kakor dve Bomi planila brezglavo naprej. Medtem se je tudi neznano bitje spustilo s templja ter pristopilo k gledališki igri na prostem. Vedoč, da jim sedaj očitno vendarle ne grozi nobena nevarnost več, se je Zakkeg še zmeraj tiho splazil k sopotniku v modrem oklepu. "Spravi v svoje sopotnike nekaj zdrave vojne pameti in taktike." je bilo vse, kar mu je izrekel presen se je tudi sam dvignil. Belo-črna postava je tako zakorakala s težko puško v rokah naprej na jaso, kjer se je vsa komedija dogajala. Oči so iznenada ugledale znano rdečo postavo in zaslišale ime, ki ga je sicer izrekla ženska sopotnica. 'Alyanna?!' Naj me Sith brcne. Kaj pa ta tukaj? Brezbrižno je stopil mimo na tleh ležečega, ki bi ga tisti trenutek najraje brcnil, da o starcu in dekletu sploh ne govorim oziroma pišem, k Twi'Lekkinji. Velika postava lovca na glave se ni zmenila za to, da je nek pogovor med predstavnicama nežnejšega spola že stekel, temveč je ne ozirajoč se na to s svojim močnim glasom nagovoril potetoovirnao bitje. "Posel opravljen."

Obrvi so se mu rahlo namrščile, ko je opazoval veliko grobnico in jaso, ki je le-to obdajala. Glede na z blasterjem opremljeno in rdeče potetovirano Twi' Lekkinjo na vrhu Sithovskega mavzoleja in neštetih nevarnosti, ki so se brez dvoma skrivale v njem, je Kareem lahko hladnokrvno predvideval, da gre za past ali pa zasedo. A še predno bi to uspel omeniti belolasemu starcu na svoji levi, se je stanje korenito spremenilo.

Lahko bi se reklo, da je lovec le dvakrat pomežiknil, pa je prizor pred njim izgledal povsem drugače. V nekaj sekundah se je namreč stari Jedi poleg njega prelevil v nevidno silhueto in sodeč po šelestenju listja in pokanja vejic odkorakal proti čistini. Kot da to ne bi bilo dovolj, je na ravan prav tako pritekla neznana, v črno kuto odeta postava in namesto govora iz sebe spravila le davljenje in krepak padec na nič kaj mehka tla. Zdaj je bil črnolasec še bolj prepričan, da gre za slabo izpeljano diverzijo, kajti nekdo se jih je očitno želel znebiti, čeprav ni bil na ravno najboljši poti.

To dejstvo se je nekako uspelo ogniti možganom njihove ženske sopotnice, saj je le-ta brezglavo planila iz goščavja v katerem se je skrivala pod Raphovim okriljem in hitela pomagati neznancu, za katerega je Kareem izrecno dvomil, da mu je v resnici kaj in hitro je dvignil blaster, pripravljen da eliminira črno postavo v trenutku ko se v njeni roki zabliska karkoli podobnega nožu. V tistem ko se je črnolasa bojevnica vrgla na tla poleg 'poškodovanca', se je pričela rdeča Twi'Lekkinja spuščati z grobnice in tla dosegla presenetljivo hitro, tam pa je jela pomagati njihovi sopotnici, ki je očitno že skušala zbuditi onesveščenca. Lovec se je zopet namrščil, sedaj povsem zmeden nad situacijo, bil je namreč prepričan, da jih bo Twi'Lekkinja skušala pobiti. Ali pa je bil to še vedno del igre?

V drugo roko je poprijel svoj zvesti vibromeč in se z mačjimi, neslišnimi koraki pričel plaziti izmed dreves proti novo nastali štirici, kajti za potetovirano vesoljko se je zopet izrisala še postava vedno pametnjaško razpoloženega Jedija. Skoraj hkrati z njim se je iz rastja na drugi strani čistine pojavil tudi Mandalorian, ki pa je proti mali skupinici napredoval nekoliko hitreje kakor Kareem. Še vedno je bil lovec dovolj blizu, da je slišal sodrugove besede Twi'Lekkinji, ujel pa je tudi zadnji del pogovora med njo in žensko predstavnico njihove skupinice.

Obstal je kak meter stran od druščine in s svojimi sivkasto modrimi očmi begal od enega do drugega, kajti Mandalorian, bojevnica in rdeča Twi'Lekkinja, ki je, sodeč po vzkliku drugega dekleta, nosila ime Alyanna, so se očitno poznali. S privzdignjeno obrvjo je glasno spregovoril, medtem pa ošinil belolasega in rdečeokega neznanca na tleh, ki se je med vsem dogajanjem že ozavestil "Bi kdo želel razložiti, kaj se tukaj dogaja?"njegov glas ni imel prav prijaznega podtona, prste pa je lagodno pretegnil ob ročaju vibromeča in držaju blasterja, nič kaj zadovoljen z nerazjasnjeno situacijo.

"Niti sanja se mi ne" je jedijski mojster razdraženo odvrnil na Kareemovo vprašanje. Nenadoma so se vsi nagnetli okrog ležečega tujca in Varan ni razumel več skorajda ničesar. Ker mu je situacija začela že pošteno presedati, v tempelj pa ga je vse bolj vleklo, se je obrnil in napravil nekaj korakov proti grobnici.
"Čas je, da razjasnimo nekaj zadev." Jedi se je obrnil proti svojim sodrugom in glas, s katerim jih je ogovoril, je bil resen in odločen. "Grobnica Freedon Nadda ni kraj, kamor bi se vstopalo kot čreda živali. Jaz, Raphael in Siyo smo tukaj, da v njej poiščemo kakršrnokoli sled o Revanu. Ne morem vam braniti vstopa vanjo, niti preprečevati, da bi nas nadalje spremljali, a vedite eno - več ko nas bo, bolj bomo pritegovali oči sovražnikov, to pa je najmanj, kar si želim. Vsak se naj v sebi vpraša, ali je dovolj zrel, da se sooči s skrivnostmi Revana, predvsem pa, ali bo od tega kaj odnesel. Kdor ni imel z njim nikakršnih stikov, od te poti ne bo prav nič odnesel. Obratno, kratil bo lasten čas." Varan je deloval rahlo jezno in ko je vse to povedal, se je zasukal in preko odprte planjave zakoračil proti grobnici. Kdor bo hotel, mu bo sledil. Če bo sam, mu bo najbolj prijalo, če bodo vsi, bo najbolj nesrečen. A na to ni imel nikakršnega vpliva, odločitev bo v prihodnje ležala na Raphaelu. Slednji je tisti, ki bo moral določiti, kdo jih bo spremljal dalje in kdo ne. Varan je le upal, da se bo takrat pravilno odločil.
Mogočno poslopje mistične grobnice se je vse bolj vzpenjalo nad njim in ko se je povzpel po mnogih stopnicah, je prav začutil, kako ga obdaja temna stran Sile. Tukaj je domovala v vsem svojem sijaju in nepripravljen um bi utegnila zlahka zapeljati. Raphael in Siyo sta se ji lahko uprla, a kako je bilo z morjem drugih oseb? Na Mandaloriana in brazgotinarja se ni mogel zanesti. Zakkeg, poln besa, bi lahko kaj hitro klonil pod temno stranjo, brazgotinar morda tudi. Ostali pa so mu bili uganka, saj jih je komajda spoznal. Vsekakor pa je veljalo eno, grobnica ni bila kraj za nepripravljenega, niti kraj za avanturista.

Naposled je starec le dospel do konca stopnic in pred seboj ugledal ravno ploščad, odkoder se je razpiral pogled proti celotni planjavi, ki jo je obdajala gosta džungla. Zrak je bil vroč in vlažen, kajti sonce je pravkar doseglo najvišjo točko neba, iz mračnega poslopja pa je vel hlad, tako se je zdelo vsaj Varanu. Velika črna vrata, ki so vodila v grobnico, so bila trdno zaprta, ko se jim je jedijski mojster približal. Na srečo niso bila zapečatena s temno stranjo Sile, saj mu jih je uspelo s Silo razmakniti. Dva težka masivna bloka sta se z zamahom njegove roke razmaknila in pred njim se je odprl dolg predor, ki je vodil v notranjost grobnice. Stene so bile rdečaste, zrak pa je bil prepojen z mračno zgodovino, ki je kar sevala ven. "Zdaj pa bo, kar bo. Srčno upam, da bom ugledal tisto, kar si moje oči tako želijo videti." S temi besedami je vstopil skozi odprtino in izginil iz pogleda zunanjih oseb. Znašel se je namreč v ozkem hodniku, ki je povezoval zunanja in notranja vrata grobnice. Medtem ko so se zunanja zdela prav majhna malica, je bilo z notranjimi vrati precej težje.
Varan je pred njimi obstal in za trenutek počakal, saj je začutil, da se mu s hrbtne strani nekdo približuje.

Prava mala zmešnjava se je pripetila pred templjem in kdo bi morda celo dejal, da je imela pri vsem skupaj dolge koščene prste poleg celo temna stran Sile. Organiziranost male skupinice je namreč popolnoma razpadla, saj so se preprosto drenjali tamkaj okrog na tleh ležečega osebka ter razpravljali. Ves hrup je pričel Zakkegu že pošteno najedati kratke živce, saj takšnega ozračja na daljši rok ni bil vajen. Šele od preostalega hupa glasnejši zvok starega Jedija je toliko pritegnil pozornost lovca na glave, da se je čelada dvignila in vizir zazrl proti starcu. Tokrat le-ta ni izžareval pameti ali pričel filozofirati. Ne, njegove besede so bile mnogo bol navade z jezo, bolj odločne, kar se je spodobilo glede na situacijo. Z vsem izrečenim se je Mandalorian strinjal. In ko se je v smeri templja obrnil privrženec svetle strani Sile, se je v drugo stran proti džungli obrnil lovec na glave. Zavedal se je, da njegovo mesto ni v tej skupini. Ali pa se preprosto ni mogel prilagoditi na tolikšno število spremljevalcev. V vsakem primeru se je Mando'ad odločil, da se njihove poti tukaj razidejo. V nikogar se niso skrite oči uperile, ko je korakov mimo na čistini zbranih osebkov. Tiho in mogočno, kakor vojak, ki se odpravlja na misijo za katero ne ve, ali se bo vrnil ali ne, je postava v črno-belem oklepu vstopila med prva drevesa. Za trenutek ali dva je postal in se obrnil, da je s pogledom še poslednjič zaobjel zbrano druščino. Stari Jedi, bivši udeleženec vojne, deklina, ki je želela vsem pomagati, Twi'Lekinja rdeče polti, brazgotinasti izvidnik in neznano bitje blede polti na tleh. Čelada je nejeverno zmajala. Ne, Mandalorian se je pravilno odločil. Njegova usoda ni ležala z njimi. Brez slovesa je tako izginil med rastlinjem divjega ekosistema Dxuna.

((Alyanna, sklepali smo da si na vrhu stopnic ker se vhod nahaja na koncu ploščadi ki je na vrhu stopnic. In preden si stekla k Haltiarju si napisala da si pri vhodu ))

Še nek neznanec se je prikazal in cepnil na tla. Siyo in tista oseba katere prisotnost je začutil bližje grobnici sta stekli k njemu, ter nato osupnili ko sta se očitno prepoznali. Raphael je ostal zadaj in z očmi, ušesi in Silo gledal naokoli in se poskušal prepričati da ni bilo nobene nevarnosti. Neznanec ki se je zgrudil na sredini ga je sumljivo spominjal na samomorilskega bombnika. Varan se je prikazal od nikoder sredi skupine. Mandalorian je zakorakal na jaso, se razgledal, malo postal, nato pa izginil v drugo smer. Kareem se je pridružil skupini, in Varan se je napotil proti grobnici. Raphael se je naposled prepričal da je vseeno narobe posumil o tujcu in še sam zakorakal izven zaščite dreves.
Pogledal je za Mandalorianom in pomislil ali naj ga ustavi. Videl je njihove obraze in poznal njihova imena, zelo verjetno pa bi bil nevaren nasprotnik. A trenutno je imel večje težave. Sploh pa jih je odpeljal do sem, tako da je svoj del dogovora v večji meri izpolnil. Navsezadnje se niso zmenili da bodo ostali skupaj in po pripetljaju z izgubljeno sledjo Raphael ni bil popolnoma prepričan če ni morda bolje da se njihove poti ločijo.
Stopil je do neznanca, segel k njemu s Silo in preveril če na sebi nima nobenih eksplozivov ali česa podobnega s čimer bi jih poskušal pokončati. Rahlo se je dotaknil tudi njegovih misli in v hitrem blisku zaznal predvsem strah, nagon po preživetju, in občutek zapuščenosti. Ostalih občutkov ni razbral, saj bi si za to moral vzeti več časa. Prislonil je dlan k tujčevim prsim in skoznjo je stekel kratek tok zdravilne energije, dovolj da je ozdravil kakšne srednje lahke poškodbe in mu oblažil utrujenost, a ne več kot to.
"Poslušaj me," je dejal osebi ki ji je pravkar pomagal, "obnovil sem ti malo moči, a več kot to ne utegnem storiti. Že tako smo porabili preveč časa. Lahko odideš po svoje, lahko ostaneš tukaj ali pa nam slediš. Ampak če boš šel v grobnico boš moral poskrbeti sam zase. Ta prostor je nevaren tudi najmočnejšim Jedi mojstrom in nihče od nas te ne more imeti na grbi." Obrnil se je k rdeče-koži Twi'Lekkinji.
"Isto velja zate. Vidim da sta se s Siyo vsaj enkrat že srečali, tako da bom razumel če boš želela zraven, ali pa če bosta obe odšli. Ampak odločita se zdaj, ker to ni neka turistična ekspedicija in vsaj jaz ne mislim več zapravljati časa."
To rekoč je odkorakal po stopnicah. Ko je stopal mimo štirih kolosalnih kipov je čutil kako ga napolnjuje moč Temne strani Sile. Niti sanjalo se mu ni, da je bil prej bolj odrezav kot bi bil sicer, ker ga je že takrat začenjala omreževati. Pustil je, da je del te moči tekel skozenj, kajti vedel je da jo bo potreboval. A vseeno se je dovolj zadržal, da se ni popolnoma prepustil Temni Strani; to bi preveč ogrozilo njegovo samokontrolo, in to je potreboval če je hotel stvari priti do dna.
Ko je prispel na vrh stopnišča je prečkal platformo na vrhu in opazil da so bila vhodna vrata zdaj odprta. Zaradi odsotnosti glasnega zvoka premikajočih se kosov jekla je sklepal da je bilo to Varanovo maslo. Stopil je skozi obok in zagledal Varanovo postavo, ki je stala pred še enimi vrati na koncu ozkega hodnika. Ustavil se je na njegovi desni, se spogledal s starim Jedijem in mu brez besed pokimal. Nato je usmeril dlani proti vratom ter ju z velikim naporom razprl narazen, vrata pa so sledila njegovemu zgledu. Še sreča, saj si ni upal uporabiti strele, ko pa sta bila tako hodnik okrog njiju kot vrata iz železa.
Pred njima se je odprl enak, še daljši hodnik ki se je še bolj strmo spuščal. Na vsaki strani ozke poti so zevale luknje, iz katerih se je valil rdečkast dim in jim tako ni bilo videti dna. Daleč spredaj so bila še ena vrata, vendar pa se je pot razdelila tudi levo in desno, oba hodnika pa sta vodila še nižje. Raphael je odšel do tretjih vrat in jih poskušal odpreti. Nič. Poskušal je še s Silo, a rezultat je bil isti. Zaklel je sam pri sebi. Potegnil je žaromeč in ga poskusil zapičiti skozi sredino vrat. Rezilo se je gladko odbilo, kar mu je dalo vedeti da so iz Mandalorianskega jekla. Očitno se je vrata odprlo le s stikalom, po možnosti takšnim, ki bi čakalo na koncu katerega od dveh hodnikov na katera se je razcepila pot. Obrnil se je, in pogledal tiste, ki so se mu pridružili znotraj grobnice...

((Kdor gre zraven, naj nadaljuje v notranjosti grobnice))

((vem raph, ampak to sem potem spremenila ker me je varan prosu da editam ))

Zgodilo se je toliko stvari naenkrat, da se je Twi'lekkinji kar zvrtelo. Najprej jo je namreč spoznalo temnolaso dekle, ki ga je tudi Alyanna samo trenutek za tem uvrstila v spomin. "Siyo!", je presenečeno vzkliknila in jo stisnila v objem. Za tem se je na jasi prikazal Mandalorianec, in to ravno tisti, s katerim je imela dogovor. On ji je samo jedernato sporočil, da je posel opravljen, potem pa se obrnil in izginil nazaj v gozd. Potem sta na jaso prikorakala še nek brazgotinar in pa modrolasec. Tisti starejši Jedi je povzdignil glas in na hitro obrazložil situacijo ter se obrnil proti grobnici, z namenom da vstopi. Slednje pa Alyanne sploh ni mikalo, saj se je slabo počutila že zunaj, kaj bi bilo šele notri. Počasi so vsi izginili z jase, vključno s čudakom z rdečimi očmi. Ah, naj se kar sami izpostavljajo nevarnosti! Jaz bom pač pazila, da ne gre še kaj za njimi v grobnico... Splezala je nazaj na vrh kovinske skulpture, se lagodno zleknila in svoj lepi obraz nastavila soncu.

[[po dogodkih v notranjosti grobnice]]

Raphael je izstopil iz grobnice skupaj z ostalimi, ter se hitro napotil v smer ki jim je bila nakazana. Nekaj minut prebijanja skozi džunglo, ki je bila okoli grobnice malo manj gosta kot drugod, in že so našli veliko, svetlečo črno ladjo na manjši jasi. Kode si bile prave, in vrata so se takoj odprla brez težav. Raphael je hitro zatipal po ladji s pomočjo Sile, kajti ni hotel da bi ga še kakšen skrit morilec napadel iz zasede. Vsaj tokrat ni zaznal ničesar, Siyo pa se je kar takoj prerinila mimo njega. Zavzdihnil je nad njeno prenagljenostjo, a ker ni bilo nevarnosti je ni mislil kritizirat. Stopil je naprej in se napotil naravnost skozi osrednjo sobo do pilotske kabine. Kontrole so bile dokaj podobne standardnim, kakor na Varanovi ladji, in Raphael je že po nekaj pogledih vedel kaj čemu služi. Imelo pa je plovilo manjše vseeno nekaj eksotičnih dodatkov, najbolj očiten je bil dodelan skrivalni sistem, ki je nedvomno omogočal Sithom varen pristanek na Dxunu brez da bi jih predhodno sestrelili Onderonski topovi. Raphael je sedel za stol in vključil motorje. Za razliko od večine ladij te velikosti in izdelave, so ti namesto da bi rohneli kot trop podivjanih cannockov le tiho zabrneli. Vklopil je nujne sisteme, nato pa še skrivalno napravo. A naletel je na manjšo oviro: ta se je potrebovala najprej še napolniti, kar naj bi po ekranu sodeč trajalo kakšne pol ure. Raphael je zavzdihnil, vstal, ter se napotil naokoli po ladji.
V osrednjem delu je bila neke vrste dnevna soba, v sredini je bila večnamenska miza ki je lahko služila kot podlaga za hrano in pijačo, dejarik ali pa projektor hologramov, na obeh straneh pa sta se nahajali nizki zofi oblazinjeni z rdečo tkanino. V zadnjem delu je bila strojnica, ob njej pa na eni strani shramba, na drugi pa nakladalna rampa. Med strojnico in osrednjo sobo so bile še stopnice, po katerih se je šlo v zgornjo in spodnjo topovsko kupolo. Levo in desno spredaj, na vsaki strani hodnika ki je vodil iz osrednje sobe v pilotsko kabino, sta bili spalnici. Desna je imela štiri enojne postelje v rdeči barvi, v levi pa je kraljevala večja, dvojna postelja, ki je bila črna kot kovina iz katere je bila ladja sestavljena. In na tej veliki postelji je našel Siyo, raztegnjeno kot mačko čez gladke satenaste rjuhe. Njena svetla, rahlo rožnata koža je bila popoln kontrast s temnimi rjuhami in stenami. Skoraj cela leva spalnica bi bila črna kot noč, če se na tleh okrog postelje ne bi v krogu vili žareče-rdeči vzorci Sithovske vrste. A ta trenutek je njegovo pozornost pripadala le osupljivi Zeltronki, ki se je očitno vdajala nasladi ob mehki spalni podlagi, katere si že nekaj časa zaradi spleta okoliščin niso mogli privoščiti. Za trenutek je le stal tam in jo gledal, in če ne bi že poprej zaprl ust, bi mu najverjetneje visela odprta in bi izpadel izjemno butasto. Nato je uspel ukrotiti svoje občutke in stopil je bližje postelji, ter se usedel na njen rob, z desnim bokom obrnjen proti Siyo. Slekel je svoje zaščitne rokavice in jih položil poleg sebe, nato pa jo spet pogledal.
"Skrivalna naprava se mora ogreti," je dejal mirno, trudeč se ohraniti čimbolj nevtralen glas. "Mi boš zdaj povedala zakaj si jezna name?"

((Ladja na zunaj izgleda nekako TAKOLE, samo da je v črni in ne sivi barvi.))

Dvignila se je z ležečega položala in se oprla na komolce, ter se prek prekrižanih nog zastrmela v plavolasca, ki je povsem zignoriral njeno proglasitev lastništva postelje in se namestil na rob črno oblečene žimnice. Razmišljala je, da bi ga dregnila s konico škornja, toda bil je ravno malo izven njenega dosega in postelja je bila čisto preveč udobna, da bi se ji dalo premikati.

"Trenutno mi gre na živce to, da si povsem preslišal, da gre za mojo posteljo," je rekla in rahlo našobila ustnice, v izraz, ki je bil hkrati izzivalen in svarilen. "Toda če si že tako pogumen, da se spraviš na moj teritorij, ti bom ponudila dogovor."

Prenesla je težo le na levo roko in zavihtela boke tako, da je ležala postrani, ter z desno roko izpod korzeta potegnila zavojček kart za pazaak in z njim pomahala Rafu pred očmi. Potem je nalašč počasi in zapeljivo spodvila noge in se dvignila v sedeč položaj, da so se rjuhe pod njo mehko zvile in prilagodile njenemu položaju.

"Premagaj me in lahko spiš tukaj. Izgubi in sem ne boš več imel vstopa," je pojasnila in ob tem igrivo priprla oči. Če je kaj vedela o moških, je bilo to dejstvo, da so zelo težko zavrnili tako direkten poziv na tekmovanje. Preprosto niso marali izgubljati. Toda Siyo je bila v pazaaku več kot spretna in povsem samozavestno je zavojček kart držala v iztegnjeni roki, ravno dovolj daleč od Blueraya, da bi moral tudi sam splezati na posteljo, če bi jih hotel doseči.

Raphael je Siyo požiral z očmi in se vmes na vse kriplje trudil da jo je tudi poslušal. Kdaj je pa zavzela posteljo? Najverjetneje takrat ko je bil v pilotski kabini in je ni mogel slišati. In tudi če bi jo, kdo pa je rekel da ji bo pustil?
Nato je izza zgornjega dela svoje oprave potegnila nekaj, kar je spominjalo na zavojček kart. Karte? Resno? je pomislil začudeno. No ja, saj ga pravzaprav niti ni tako presenetilo; Siyo je definitivno delovala kot nekdo ki je za igre. Sezul si je svoje črne škornje, ki jih je spredaj ščitil moder kovinski ščitnik tako kot preostali oklep, ter se usedel nasproti nje. Z očmi je drsel po njenih dolgih črnih kodrih, njenih popolnih oblinah, vabečih ustnicah, in igrivih očeh. Presneto, kako je bila privlačna!
"Zanimiva ponudba," je končno spregovoril, "a žal svoj živi dan še nisem kartal. Za silo se spoznam na Dejarik in Correlianski šah, za karte pa nikoli nisem imel ne časa, ne interesa."
Namenil ji je izzivalen pogled, saj je že videl za kaj se je šlo. Igre na srečo, ha? In če bi zmagal, bi spal kar pri njej? No, ideja je bila nedvomno nadvse mamljiva. A nekdo je moral leteti z ladjo, in avtopilotu ni zaupal, saj bi jih lahko odpeljal v leglo teh Sithov, ki najverjetneje ne bi bili preveč veseli, ko bi ugotovili da je nekdo pobil njihove zaveznike. Siyo ga je resda izjemno privlačila, a če se je potrudil, je ohranil dovolj samokontrole za vsaj kolikor-toliko inteligentno mišljenje. Ne, takšni užitki so morali počakati do takrat, ko bi bodisi našli novo ladjo, bodisi bi to dali temeljito predelati. A vseeno si je neizmerno želel tako ali drugače preživeti čimveč časa s Siyo, in dokler skrivalni mehanizem ni bil napolnjen, bi bil vzlet tako blizu Onderona samomor.

"Seveda si lahko premislim o kartah, ampak le če bi me bila pripravljena ti učiti," je rekel z navihanim pogledom. "Glede sobe pa ti lahko rečem le, da nisem slišal ničesar o kakršnikoli okupaciji, in da dokler so kode za ladjo varno pri meni, je edina stvar ki me lahko zadrži pred vstopom v katerikoli del ladje le moja izbira."
Pomežiknil ji je, nato pa še dodal;
"Seveda lahko razmislim tudi o tem da bi se te sobe izogibal, ampak le zakaj bi hotel storiti kaj takega? Navsezadnje nisem tako neumen da bi šel staviti prvič ko bi se učil določene igre."
Izzivalno je zrl v njene oči in si zamišljal kaj bo storila, svoje misli pa je poskušal čimbolj obvladati, da ne bi zopet zašle preveč globoko v morje želja.

Siyo je nejeverno razširila oči. "Ne znaš igrati pazaaka? Pa kje si odrastel, na Kashyyyku?" je vprašala in komajda zadržala poplavo drugih opazk, recimo tega, če je že kdaj videl barvne holograme in če je že kdaj jedel z vilicami. Raf se je med tem namestil na posteljo in prav samozavestno je zrl vanjo prek zadnjega pol metra črne odeje, ki je kraljevala med njima. Siyo je rahlo zavihala ustnice v nasmešek, ki je skrival tako hudomušnost kot zapeljivost. Potegnila se je na postelji nazaj tako, da se je s hrbtom naslonila na kup blazin, ki je bil razpostavljen tam, potem pa razmaknila noge in s tem zasilno poravnala črno tkanino, da je lahko nanjo položila karte.

"No, pozorno poslušaj, mladi padawan," je rekla, ter dominantno začela razpostavljati karte, najprej stranski set, potem še glavnega, ter se lotila natančne in jasne razlage pravil pazaaka. Vodila ga je od poteze do poteze ter mu razlagala različne načine igranja, toda nekaj drobnih skrivnosti in tehnike je vseeno zadržala zase. Brez zveze bi mu bilo polagati vse v roke - na koncu bi jo še prelahko premagal! Mrtvi Sith je bil očitno zelo velik ljubitelj pazaaka, saj je imel tak stranski set, da je bila Siyo vesela, da ni nikdar igrala z njim. Nekatere od teh kart je bilo resnično težko dobiti in če bi jih prodala, bi ji prinesle ogromno kreditov. Toda če bi jih obdržala, bi lahko zmagala spet in spet in spet...

"Po izrazu na tvojem obrazu vidim, da si razumel pravila," se je nasmehnila in iznad razprostrtih kart pogledala proti njemu. "Zdaj ostaja samo še ena stvar, ki jo moraš vedeti. Ta postelja je moja in če misliš mečkati moje rjuhe, se boš moral malo potruditi. Poleg tega se je skrivalna naprava zdaj najbrž že ogrela, tako da bi bilo fino, da nas spraviš s te presnete lune ali pa prosiš Kareema ali Haltairja, da prevzameta krmilo."

((Igrajte pazaak TUKAJ. Folk, napišite kaj, če ste šli zraven! ))

Rudarjenje po Sithovih razpacanih črevih se je končalo v trenutku ko je Siyo - kajti ona je prevzela temeljito preiskovanje plašča - našla tisto kar so iskali; datapad s kodami za vzlet. Izvlekel je svoje roke izpod napol odpetega črnega oklepa, s krvjo umazan skoraj do komolcev, a ne meneč se za to dejstvo, saj ni bilo nič novega. Ošinil je nedvomno dragocen spojek črnih plošč, ki so jo kljub dvoboju s Silo in žaromeči odnesle skoraj brez praske, nato pa je material do konca odpel in ga pripel na svoj nahrbtnik, pa čeprav so bile vse umazane od krvi in koscev razparanega mesa - med vsemi rdečimi packami na njem je izrecno dvomil, da bi še tri nove naredile kako bistveno razliko.

S kotičkom očesa je opazoval ostarelega Jedija, ki se je poslovil od Rapha in ostalih, nato pa se s presenetljivo okretnostjo za nekoga, ki ga je le nekaj bornih minut prej vrglo ob steno, odpravil stran in izginil z nekaj šibkimi odmevi korakov ob kamnitih stenah. Lovec je le zmajal z glavo, se pretegnil in sledil preostali druščini. Ni bil Jedi, niti ni bil nekakšna čudna mešanica nekoga, ki bi čutil Silo, a je ne bi uporabljal, kakor se je zdelo, da to počne črnolaso dekle.

Zaprl je oči ko so zopet stopili na plano, kajti močno sonce ga je v trenutku zaslepilo. Nekaj časa je stal na raztreščenem vhodu v grobnico, uživajoč sončne žarke, ki so plesali po njegovi koži, nato pa je stopil v korak z ostalima dvema, ki sta že napredovala proti domnevni lokaciji ladje. Na pogled je bila gladka, lepa in čvrsta, a Kareem se preprosto nikdar ni počutil prav dobro v ladjah. Pa ni imel problemov s kakšno klavstrofobijo ali čim podobnim, Sila ne daj. odraščal je bil med utesnjenimi uličicami Nar Shadaae. Ne, občutek da pod njim ni ničesar razen neskončnih svetlobnih let vakuuma in morda kak meteorit, ki je zgrešil svojo navadno pot – to ga je ubilo.

Povzpel se je po vhodni rampi in se nelagodno ozrl naokoli. Nikakršne želje se ni imel tako hitro vračati v še eno krhko škatlico, ki bo frčala preko breztežnostnega prostora, a nekako ni imel druge izbire. Sprehodil se je preko celotne ladje, postal ob vhodu v največjo spalnico in zavil z očmi. "Dajta, vidva golobčka, kartanje in ostale igre na srečo se bosta šla kasneje."je spregovoril, ne da bi se menil za njuno igro, kaj šele za poglede, ki sta si jih več kakor očitno pošiljala. "Raph, če bom jaz pilotiral bomo pristali sredi Mandaloriancev, ali pa se sploh ne bomo spravili preko tistih dreves ob robu čistine. Zato se spravi s postelje, kajti tista zadevica, ki nas namerava ščititi, se je ravnokar napolnila."

Naslonil se je na vrata, prekrižal roke na prsih in s pogledom še naprej drsel preko obeh osebkov, ki se od trenutka njegovega zaključka pa do naslednjega trena z očmi nista premaknila niti za ped. "Prosim?"je naveličano dodal, na njegovem obrazu pa se je izrisalo skorajda nečloveško trpljenje. Ta beseda se je v njegovem besednjaku običajno počutila krepko ogroženo in je slej kakor prej pobrala šila in kopita v kak bolj civiliziran um, a v danem trenutku tako ali tako ni imela kakšne boljše izbire, zato se je pač vdala nujnemu zlu in zdrsela s Kareemovega jezika.

[[nadaljevanje v vesolju]]