Vesoljsko pristanišče

Sivkast pepel je zgrabil vrtinec vetra pristajajoče ladje in ga v igrivih vijugah raznesel po zraku, dokler ni bilo videti niti delca več. Ogorek cigarete je zdrsnil izmed dveh dolgih prstov in trčil ob tla, trenutek zatem pa ga je že pomendrala okovana škornjeva peta. Temna silhueta se je leno naslonila na ograjo pristajalne ploščadi in s kotičkom očesa spremljala ladjo, ki je ravnokar vzletela in ga pustila v sami prestolnici Republike. Pretegnil je od potovanja nekoliko otopele ude in zazehal, medtem pa komaj opazno ošinil okolico. Zapomnil si je par stražarjev, ki je patruljiral po obodu ploščadi, opazil pa je tudi manjšo skupinico ljudi, ki so se očitno barantali za neko blago, sorazmerno z glasnostjo njihovih vse bolj razkačenih glasov pa je postajalo očitno, da se dogovori preraščajo v prepir.

Kareem je zazehal in si pomedel neviden prah s svojega lahkega oklepa, nato pa je nekoliko premestil veliki blaster, ki mu je visel preko ramena, in se zasukal na peti, z namenom da odide, ko mu je v oči padel tih mož na robu skupine, ki je obe strani samo opazoval, mirno in nepremično, prav tako kot poprej on sam. Privzdignil je obrv in si zopet premestil blaster, ki ga je nekoliko žulil v lopatico, ter se namenil mimo kregajočih se ljudi, ne meneč se za njihove prepire.

Z nekaj dolgimi koraki je prečil še tisto malo ploščadi, kar ga je ločevalo od vrat v glavno stavbo, ko se mu je pas blasterja odpel. Kareem se je hitro napol zasukal in padajoče orožje jel loviti v zraku, v tistem pa so se vrata odprla in lovec na glave ter prišlek, ki je nič hudega sluteč stopil naprej, sta se zapletla v nespodobno kolobocijo udov in orožja ter se zložila po tleh.

V svetleče-črno oglavnico odeta postava je hitela med hodniki in balkoni proti pristajalni stezi. Kapuca je zakrivala večji del njegovega obraza, senca ki je padala od nje pa še svoj delež, tako da so bila vidna le usta in brada. Tudi oklep je bil skoraj popolnoma zakrit s temnim blagom oglavnice, žaromeča ob pasu pa ni izdajalo popolnoma nič. Mudilo se mu je na let proti Telosu 4 in plovilo naj bi odšlo že čez 20 minut. Zavil je okoli hodnika in... BAM! Z vso silo je treščil v nekoga, ki mu je prekrižal pot.

"Pazi no kam hodiš, presneto!" je rekel glasno potem ko je pristal na zadnji plati. Kapuca mu je padla z glave in razkrila njegove bleščeče srebrne in pa modročrne lase. Pobral se je, in stepel s sebe prah ter umazanijo. Tedaj pa je opazil da je bilo nekaj hudo narobe: žaromeča ni več bilo na posebni zaponki na njegovem pasu! Pogledal je proti tistemu, v katerega se je zaletel. Zagoreli črnolasec je pravkar pobral njegov žaromeč in si ga ogledoval.
"Tole je pa moje," je dejal ostro in zrl tujcu naravnost v oči. "Prosim da ga mi takoj vrneš." Ob teh besedah je proti njemu iztegnil odprto dlan.
Opazil je, da je tujčeva koža ponekod razpokana od brazgotin in hrast. Očitno se je že dlje časa otepal smrti. Raphael ni bil prepričan, a tujec ga je po opremi in videzu sodeč še najbolj spominjal na najemniškega vojaka ali pa ne najbolj uspešnega lovca na glave. Upal je, da tale ni bil eden tistih, ki jim je denar pomenil vse, in bi mu Raphael moral svoj žaromeč iztrgati iz rok, da ga ne bi poskušal prodati na črnem trgu.

((I was led to believe that one should not write for other people's characters...))

Črnolasec se je brž jel izmotavati iz nepreglednega klobčiča nog, rok in plaščev ter se že hotel dvigniti, ko ga je ob bok zadelo nekaj hladnega, dolgega in trdega. Z roko je na slepo zgrabil za predmetom in se dvignil na noge, nato pa pogledal, kaj dejansko drži v rokah. Šlo je za podolgovat, ovalen kovinski ročaj z nekaj izrezljanimi kolobarji in zarezami. Kareem je nekoliko namrščeno privzdignil obrvi in se odločil, da približno ve kaj drži v rokah - žaromeč, zadevo, ki so jo s seboj nosili Jediji in Sithi, tisti, ki so bili zmožni čutiti silo. Z zanimanjem je potežkal ročaj in ga nekajkrat obrnil med prsti, tedajci pa se je tudi neznanec, kateremu je meč očitno pripadal, pobral na noge in ga opozoril nase s karseda neprijetnim tonom glasu.

"No, no, nikarte tako."se mu je nasmehnil lovec in pustil, da mu je roka, v kateri je počival žaromeč, padla ob bok. Pogled je spustil na dlan, ki mu jo je ponudil tujec, in se malce namuznil, nato pa je meč prestavil v drugo roko in mu stresel ponujeno. "Živjo, jaz sem Kareem. Pa ti, cenjeni vihitlec žaromeča?"se mu je predstavil in izpustil njegovo dlan, pri tem pa ga je natančno ocenil s svojimi sivimi očmi. Tujec je nosil modrikast oklep, pa tudi njegovi lasje so bili nenavadno modrega odtenka, če je prav nagnil glavo, da sploh ne omenjamo dejstva, da je prej ob pasu nosil žaromeč - skratka, tujec je spadal v kategorijo 'čudno, a previdno'. Kareem je zopet dvignil roko, v kateri je držal žaromeč, ga še enkrat zasukal med prsti, nato pa mu ga je lahkotno vrgel. "Izvoli."je bil kratek, le kotički ustnic so se mu malce privihali navzgor.

((Ja imaš popolnoma prav, oprosti mi. Nisem vedel kaj naj napišem, pa me je malo zaneslo. Se bom potrudil da se to ne zgodi več, če pa se pa me kar prek zs-ja opozori ))

Tujec je meč vrgel v pravilnem loku in Raphael ga je brez težav ujel in ga takoj spravil nazaj na zaponko na pasu. Odleglo mu je, da ne bo imel težav s prepiranjem in pretepanjem. Navsezadnje je bilo na Coruscantu, ali kateremkoli večjem mestu, izjemno lahko pasti v pretep zaradi celo manjših težav. Čeprav sta pa že naredila dovolj veliko sceno, da so osebe v bližini zijale vanju.
"Vse je v redu, pojdite po svojih opravkih," je dejal modro-srebrnolasec in izjavo pospremil z značilno gesto dlani. Množica se je spet začela premikati naprej kot da se ne bi nič zgodilo. Čeprav je to zvijačo uporabil na večji skupini ljudi, je ni bilo težko izvesti. Bolj kot da bi vplival na njihove misli, jim je zagotovil in utrdil tisto, kar so tako ali tako upali; da ne bi bilo nobenih izgredov in bi lahko šli mirno svojo pot. Potrebovali so le nekoga, ki jim je to rekel zato da ne bi dvomili v svojo odločitev. Nekako tako kot če je nekdo umiral od bojnih ran, in si mu zagotovil da ga boš maščeval, pokopal njegovo telo in povedal njegovi družini kako je umrl; bistveno hitreje in lažje so zapustili svoje telo potem, ko jim je še nekdo drug rekel kar so hoteli slišati.
Stopil je bližje k črnolascu v katerega se je bil zaletel. Od njega ni zaznaval nobene močne agresije ali škodoželjnosti. Če je kakšno podobno čustvo občutil, potem je bodisi bilo tako šibko in postransko da ga Raphael ni zaznal ne da bi mu vdrl v misli, bodisi je ta čustva izjemno uspešno skrival. Nato se je spomnil, da se mu je neznanec predstavil kot Kareem.
"Pozdravljen Kareem, jaz sem Raphael," je dejal in mu ponudil roko. "Oprosti ker sem prej reagiral tako nevljudno, danes sem imel bolj slab dan."
Pogledal je na steno, kjer je med raznimi reklamnimi napisi tudi kazalo trenutni Coruscantski čas. Samo še deset minut do odhoda njegovega leta, in ni bilo nobenega načina kako bi lahko v manj kot petnajstih minutah prišel do pravega doka. Zavzdihnil je in se odločil da bo pač moral na tistega, ki bo odšel uro in pol kasneje.
"Izgleda da sem zamudil svoj let," je dejal tistemu ki ga je sedaj poznal kot Kareema. "Pridi, povabim te na pijačo. Vsaj toliko ti dolgujem za mojo poprejšnjo nesramnost."
Pomignil mu je in se napotil v smer najbližje kantine, ki se je nahajala nekako na pol poti od tam kjer sta se zaletela, pa do doka kjer naj bi Raphael ujel naslednji let.

Imel je izgled, sposobnosti, orožje in zdaj še ime. Raphael...je v mislih ponovil za neznancem in mu stresel roko, pri tem pa oči ni odmaknil z njegovih. Ime je črko za črko zapisal na seznam raznovrstnih ljudi v svoji glavi, nato pa z lahkotnim, skorajda brezbrižnim glasom odvrnil "Eh, se vsakemu zgodi."in pustil, da mu je kotičke ustnic ukrivil nasmeh. Z očmi je sledil njegovemu pogledu, ki ga je v tistem odneslo vstran, in spoznal, da se Raph ozira na uro, vendar mu je vihitlec žaromeča že v naslednjem stavku razložil čemu. Še en majcen muzljaj je šinil prek Kareemovega obraza, ko je-le ta prisluhnil Raphaelu. "No ja, saj smo na Coruscantu...ni Sith da bo kmalu naslednji let, razen če si res ciljal na kaj povsem odročnega in neznanega."ga je potrepljal po ramenu in se zarežal.

"Pijača, praviš?"je odvrnil in mu še enkrat namenil zamišljen pogled. Resda je Rapha komajda spoznal in da ni bil ravno najnavadnejši tip človeka, a vendarle, nova poznanstva niso nikdar škodila, sploh če so se naokoli sprehajala z žaromeči ob pasu. Po tem kratkem preudarjanju situacije je prišel do spoznanja, da bi bilo Rapha modro spremeniti v karseda prijateljsko osebo, če ne celo zaveznika. V resnici je preteklo le nekaj stotink sekunde, da je Kareem vse to obdelal, nato pa se je mehko nasmehnil in pokimal "No, zakaj pa ne...navsezadnje se meni nikamor ne mudi."mu je odvrnil in tokrat je mu je nasmeh celo segel do nevihtno modrih oči.

"Pridi, tukaj poznam dobro kantino."je povzel in se zasukal v smer iz katere je modrolasec prej pridrvel in se zapletel s temnolascem. "Kam pa te je nesla pot, da si tako nujno rabil ujeti tisti let?"je mimogrede navrgel, ko sta se pričela spuščati po stopnicah, ki so vodile v bolj obljudene dele vesoljskega pristana, kjer je ponavadi kar mrgolelo najrazljičnejših bitij.

Kareem ga je kaj hitro dohitel in ga precej vprašal o destinaciji njegovega leta. Raphael je za del sekunde pomislil, a se je odločil da mu vsaj toliko vseeno lahko pove.
"Telos IV," je dejal lahkotno. "In imaš popolnoma prav, naslednji let tja bo verjetno odšel čez kakšno uro, morda dve. Kar pa se mojih razlogov tiče... Verjetno si že slišal, da tamkajšnji projekt obnovitve površine planeta poteka z zvečano učinkovitostjo. No, odločil sem se, da si to čudo ogledam na lastne oči."
To sicer ni bila čisto cela resnica njegovih razlogov za to pot, vendar pa je bil vseeno eden od razlogov zakaj je nameraval tja. Pustil se je voditi Kareemu do srednje-velike kantine, ki je bila že zdaj dokaj polna. Vseeno jima je uspelo najti manjšo mizo, ki je bila še prosta, in Raphael se je vrgel na klop ob njej.
Mimo se je primajal droidski natakar in ju vprašal kaj bosta. Raphael si je naročil kozarec Juma soka, nato pa se spet obrnil h Kareemu.
"No, zdaj veš mojo zgodbo," je dejal ter sklenil dlani nad mizo, nato pa nadaljeval z vprašanjem; "Kaj pa si ti počel, da sta se najini poti srečali ravno za tistim ovinkom?"
Oči so mu ušle k ročaju vibromeča, ki se je bočil nad ramo njegovega sogovorca, opazil pa je tudi da nosi lahek bojni oklep, ki je nudil nekaj dodatne zaščite, hkrati pa ni oviral gibanja. Raphael je ugibal, da je bil najverjetneje Echanijske ali pa Zabraške izdelave. Spet se je vprašal zakaj je bil njegov sogovorec tako opremljen. Vojak verjetno ni bil, saj bi po pravilih moral nositi uniformo, ali pa ne bi smel biti oborožen. Tako da je bil lahko le bojevnik za najem, ki je prodajal svoje sposobnosti z blasterjem in drugim orožjem za kredite. Navadno je bilo ljudem ob takih vrstah oseb nelagodno, a Raphael se je srečal z dovolj velikim številom da je ugotovil da so bili v bistvu dokaj predvidljivi. Večina je delala le za tistega ki je ponudil največ, in so brez težav izdali svojega prejšnjega najemnika če jim je tarča ponudila še več. Drugi so spoštovali svoje pogodbe in od njih niso odstopali zaradi občutka dolžnosti, a so se vseeno okoristili kadar so se le lahko.
Raphael je lahko le ugibal, katerim je pripadal Kareem. A bil je dokaj prepričan, da če bi bil ta najet da ga ubije, bi to verjetno že poskušal...

Raphov odgovor je poslušal le z enim ušesom, medtem ko so bili njegovi ostali čuti osredotočeni na okolico. Oči so navidez naključno skakljale po mimoidočih bitjih, si ogledovale obraze in telesno mimiko, najbolj pa je oprezal za morebitnimi črnimi očali in usnjeno jakno, kajti človeka, katerega zaščitni znak sta bili ti dve stvari, nikakor ni hotel srečati. Pa ne zaradi tega ker bi se ga bal, ali karkoli podobnega, temveč preprosto zaradi morebitnih nevšečnosti, ki bi mu jih bil zmožen povzročiti. Pogled je odtrgal od valečih se množic in se ozrl k sogovorcu. "Sem že videl zadevo, pravzaprav."dovolil si je majhen nasmešek in stresel z glavo, medtem pa sta se že prerinila do prej omenjene kantine.

Potem ko sta zasedla eno izmed manjših miz nekje bolj v kotu sobe in oba naročila Juma juice - Kareem se je striktno držal treznosti, kajti pijan lovec na glave je bil kaj kmalu ob svojo lastno - se je Kareem naslonil nazaj na klop in premeril modrolasca. "Moja zgodba?"je počasi odgovoril na njegovo vprašanje in si odpel vibrorezilo s hrbta, medtem ko oči ni odmaknil od nenavadnega človeka pred seboj, katerega pogled je drsel prek njegove opreme. Kotički Kareemovih ustnic so se privihali navzgor in se prelevili v ukrivljen nasmešek "Kaj tako vneto preučuješ?"ga je malce zbodel, nato pa se je nagnil naprej in s pladnja, ki ga je prinesel droidski natakar, vzel svoj kozarec. Po enem osvežujočem požirku ga je počasi odmaknil od ustnic in se preko roba zazrl v Raphaela.

"Navadno sem na Coruscantu zgolj in samo zaradi dela, danes pa me je pot semkaj pravzaprav prinesla bolj iz nostalgije kakor česa drugega."je umirjeno odgovoril in kozarec odložil nazaj na mizo. "Tukaj sem mislil ostati za kak dan, dva, dokler me posel zopet ne odpelje na kak bolj odročen planet."se je posmehnil sam sebi in še enkrat nagnil kozarec. "Vedno v gibanju..."je dejal bolj sam sebi kakor svojemu sogovorniku in s pogledom odtaval po kantini. Njegove oči so se nekajkrat za kako sekundo več ustavile na bolj temno odetih postavah, vendar so odšle naprej takoj ko so se prepričale, da ne gre za človeka, ki si ga resnično ni želel srečati.

"Kaj na Coruscantu ti je najbolj všeč?"je mimogrede pobaral Rapha in oči zopet zasukal k njemu, čeprav je preostalo okolico napeto spremljal z intuicijo, sluhom ter ostalimi čutili.

"Kaj tako vneto preučuješ?" ga je vprašal tisti, ki ga je sedaj poznal kot Kareema.
"Ali ni očitno?" je odvrnil Firrerreon z nasmeškom. "Tukaj ne vidiš pogosto ljudi z bojno opremo na vidnem mestu. Če že, coruscantčani navadno nosijo majhne blasterje in pa hromilne palice, ki se jih da skriti v opravo. Ti pa nosiš vibromeč na prostem, kot nekakšno trofejo. Je skovan z dodatkom beskarja ali cortosisa?"
Droid je prinesel pijačo, in Raphael jo je s kratko zahvalo sprejel. Naredil je požirek, nato pa nadaljeval;
"Me je že mikalo, da bi te izzval na prijateljski dvoboj, a kot verjetno veš, je vsakršno izvajanje nasilja na Coruscantu prepovedano."
Poslušal je, kako je Kareem omenil nekaj malega o tem zakaj je bil tu.
Nostalgija, ha? No, glede na to da je omenil da je stalno v gibanju, se nemara na vsake toliko vrača sem. Najverjetneje je potem zanj Coruscant najbližja stvar domu.
Raphael je še predobro vedel, kaj je pomenilo biti povsod in nikjer hkrati. Svojega rodnega planeta Firrerre se skorajda ni spomnil, saj ga je zapustil še zelo mlad. Nar Shadaa, kjer je preživel naslednjih nekaj let, nikoli ni bila res dom. Coruscant med Jediji, neskončno gibanje med vojno, Korriban med Sithi, in nato še ta zadnja leta, ko nikjer ni ostal dlje kot kakšen mesec ali dva. Dejansko je še največ časa preživel prav v galaktični prestolnici in tudi njega je kdaj zamikalo, da se je za vsaj kratek čas vrnil semkaj.
"Nobena posamezna stvar ni taka, da bi mi bil zaradi nje Coruscant bolj ali manj všeč," je dogovoril na črnolaščevo vprašanje. "Nekaj je na planetu samem, nek občutek starodavnosti, a hkrati modernosti. Potem je tu občutek, da si v središču dogajanja, in pa neskončni tok življenja povsod naokoli. Coruscant je pač Coruscant, tako sem se ga navadil, da ga že težko opišem drugače."
Spil je dolg požirek pijače, nato pa se ponovno zazrl v Kareema. Vmes je neopazno pogledal na uro nad šankom, da ne bi slučajno prepozno odšel od tukaj in zamudil še enega leta. Časa je bilo še dovolj, kakšnih 20 minut preden bi plovilo moralo pristati, nato pa je vedno vsaj še 10 minut čakalo preden bi spet odletelo.

Rahlo je pokimal ob Raphovem odkritem odgovoru in si dovolil majcen nasmešek. Vsekakor je imel vihtilec žaromeča dobre opazovalne sposobnosti, ampak od nekoga, ki je znal ravnati s takšnim prefinjenim orožjem, niti ni pričakoval kaj manj. Navsezadnje človek ne bi bil zmožen zaznavati Sile in vsega tistega kar je prišlo poleg žaromečev, ne da bi bil že poprej razvil močno zaznavo za okolico. "Ne, ni trofeja, brez skrbi."je pomiril njegove dvome in se komaj zadržal, da ga ni potrepljal po ramenu. "Oh, prosim...najnavadnejši vibromeč je."se je nasmehnil in odmahnil z roko. Nikdar ni bil pristaš kakih posebnih in specialnih orožij, razen če si jih je izdelal sam. Take zadeve, ki so bile kaj posebnega, so hitro privlačile nehoteno pozornost, pa tudi kake podtaknjene igračke, ki so se rade pokvarile kar sredi boja, niso bile ravno stvar, ki bi si jo človek želel v svojem rezilu, zato se je Kareem držal le normalnih, serijskih orožij in pa stvari, ki jih je izdelal sam, ali pa je vsaj osebno nadzoroval postopek izdelave.

"No, Galaksija je velika, ampak če se veliko potikaš po takšnih krajih kakor sta Coruscant in Telos IV, se najni poti morebiti še prekrižata...in če to ne bo ravno kako mesto, kjer bo dvoboj zopet prepovedan, rade volje sprejmem tvoj izziv."se je namuznil in Raphovem predlogu in nekoliko frustrirani pripombi o prepovedi, a to je bil pač Coruscant, glavno mesto Republike in center Galaksije. Lenobno si je pretegnil prste in zapokljal s členki, nato pa zopet naredil požirek in se ozrl po kantini.

"Kdaj frči tvoja ladja?"je navidez odsotno pobaral modrolasega sogovornika in z očmi pričel ponovno preiskovati množico, ki je popivala v poltemi, vrvež raznolikih bitij, pogovora in glasbepa je napolnjeval zrak. Kareema se je že na polovici Raphovega kratkega monologa polotil neprijeten občutek, da ga nekdo opazuje, in svojim občutkom je zvesto zaupal, kajti prenekaterič so mu že rešili življenje. Zopet se je malce pretegnil in si s hrbta odpel do svetlega sčiščeno rezilo vibromeča. Nekoliko ga je dvignil, kakor da ga pregleduje za morebitne praske, v resnici pa si je ogledal prostor za seboj. In res, tam, prav v kotu sobe je sedela postava odeta v črno jakno, oči pa ji je zakrival par zatemnjenih leč.

"Če se ne motim nimaš več kaj dosti časa, kajne?"je dodal in zopet pospravil rezilo, z istimi besedami pa je dokrajčil vsebino svojega kozarca in vstal izza mize, kjer je pustil nekaj kreditov. "S katerega pristana vzleti tvoja ladja?"je povprašal Rapha in se pričel pomikati proti izhodu.

Raphael je bil skorajda prepričan, da Kareem predvsem ni hotel izdati detajlov o svojem orožju. Vsako navadno vojaško vibrorezilo je bilo načeloma prepleteno s tanko plastjo cortosisa, zaradi česar so pridobili posebno vzdržljivost proti energiji in tako jih žaromeči niso stopili ob dotiku. Razen seveda, če se je Kareem poslužil cenejše in bolj dostopne variante. Odločil se je da ne bo več spraševal, tako ali tako verjetno ni bilo pomembno. Spil je požirek in pokimal ob sogovorčevi ponudbi o dvoboju ob drugi priložnosti.
Ob vprašanju o letu je pogledal na uro in odgovoril;
"Še nekako dvajset minut do vzleta, slabih deset minut pa rabim od tukaj do tja." To rekoč je do konca spil svojo pijačo in tako kot Kareem na mizo položil par kreditov. Medtem mu ni ušlo dejstvo da je ta pregledal svoje orožje, in da je izgledal bolj zbran kot poprej. Očitno nekaj ni bilo v redu. A Raphael od prisotnih ni poznal nikogar, tako da mu je bilo milo rečeno malo mar, če bi se njegov sogovorec s katerim spopadel ali ga celo ubil. V svojem času v vojni, med Sithi, in še bolj potem, ko se je trudil ostati neopazen, se je naučil ignorirati vsakdanje trpljenje in smrti okoli sebe. To je bil naravni tok življenja, in dokler ni šlo za nekoga ki mu je nekaj pomenil ali pa kakšno posebej sprevrženo ravnanje, je bil Raphael pripravljen zatisniti oči pred takšnimi dogodki.
"Dok 14," je dejal Kareemu kot da ne bi opazil nič nenavadnega. "In prav imaš, res bi se moral počasi posloviti."
Skupaj sta odšla iz kantine, nato pa je Raphael čez svojo glavo spet poveznil črno kapuco oglavnice in odhitel proti pristajalni platformi. Ni se zavedal, da jih je na poti do Telosa čakala mandalorianska zaseda nedaleč od planeta Vanquo, ki je zavzela neoboroženo transportno vozilo, Jedija pa v majhni ladjici brez hiperpogona poslala proti Korribanu.

((Mislim da je čas da tukaj zaključiva, da ne bo potem dilem o času dogajanja tukaj in na Dxunu ))

((prišel z Darth Pride od tukaj … sedaj pa se bojte, kajti zlo je prišlo ... P:))

Skozi vizir so oči opazovale vsak premik in preračunavale različne možne poteze, ki bi se lahko pripetile. Prsti so kar rahlo nervozno bobnali po težki pušk, pripravljeni potegniti sprožilec in kakšnega nepridiprava poslati v večna lovišča. Že samo misli na vso brutalnost vojne me delajo nervoznega. Sem kakor Mandalorianski otrok, ko prvič prejme v roke svoje orožje. Silhueta Sith Lady se je pričela približevati njegovemu trenutnemu mestu. Pritisnil je tako tipko, ki je odprla avtomatska vrata ter stopil v manjši prostor namenjen prehajanju med nadstropji na bojni križarki. Postavil se je zraven terminala, da je imel pregled na edinim možnim vhodom skozi katerega je ravno stopila njegova varovanka in delodajalka obenem. Komajda opazni začetni sunek je premaknil ploščo ter ju ponesel proti hangarju. Kljub Pride zraven sebe Zakkeg ni, po svoji stari navadi, spregovoril niti enkrat. Molče je trmasto še naprej opazoval mehanska vrata in s prsti desnice božal svoje orožje.
Potovanje, če lahko temu tako rečemo, ni trajalo dolgo. Največ dve ali tri minute je minilo in že se je pred dvojico razprl pogled na novo prostor, novo nadstropje. Mando'ad je sledil ženski do plovila, ki je bilo že pripravljeno za potovanje dvojice. Med tem, ko se je gospodarica pogovarjala s svojimi podložniki, je ostri vid Epicanthixa potoval po prevoznemu sredstvu. Ni dvomil, da je šlo za potovalni model, ki je imel zaradi dolgih potovanj tudi rahlo oborožitev. Toda ta verzija je predelana ter vsebuje še nekaj dodatnega ognja. Črni trg, zagotovo. Čeravno se je jasno videlo, da je njegova pozornost usmerjena proti plovilu, je v resnici imel v vidnem polju tudi svojo varovanko ter nekega človečnjaka, ki se je izkazal za pilota. Zaradi tega tudi ni zgrešil dlani, ki mu je jasno nakazovala, da naj stopi v notranjost tega, kar je opazoval. Ukaz je bil tako dan in lovcu na glave kakor vojaku po duši, srcu, oborožitvi in mišljenju ni preostalo drugega kakor, da uboga. Težki koraki so stopili po rampi, ko se je vkrcal in malo je manjkalo, da ni z čelado pobožal stropa. Toda na srečo je lahko, čeravno za las, še stal vzravnano. Slišal in začutil je tresljaje motorjev, ki so jih verjetno ogrevali. Še malo in bomo izstopili iz hiperprostora. Ker ni poznal pilotskih sposobnosti človeka, niti ni imel zaupanje vanje, je raje sledil potezi Pride in svoje telo posadil na sedež. Kakor skorajda vedno, kadar je sedel, je bojevnik postavil cev puške na tla, da je bilo kopito usmerjeno proti stropu. Položil je brado na širši del orožja ter prisluhnil besedam, ki je pričela izgovarjati sopotnica. Povedati? Oči so skozi zeleno stekelce opazovale postavo upravljavke tako imenovane Sile. Rampa se je pričela zapirati, kar je nakazovalo na to, da se približuje trenutek odhoda. "Vaša identiteta in razlog moje spremljave?" Če je že šlo za nekakšno vohunsko misijo je bilo namreč vsaj dobro poznati dejstva, ki naj bi se jih natvezilo vsem, ki bi imeli preveč vprašanj. In se jih glede na okolico ne bi dalo odstraniti oziroma primerno utišati.
Zvok okolice je nakazoval, da se je transportno plovilo končno dvignilo in zaplulo v vesolje. Vse, kar jih je sedaj ločevalo od planeta, je bilo nekaj minut potovanja. In nato naj se lov prične.

((Amm, tega zajčka se pa še jaz bojim...

Things Mr. Welch Is No Longer Allowed To Do In An RPG je napisal/a:

Paragraph 231: "I am not allowed to do anything that would make a Sith Lord cry."

Bad Zakkeg. Bad, bad Zakkeg. You need to be spanked for discipline! ))

Redkobeseden kot vedno je Zakkeg tudi tokrat skrajšal tisto kar je hotel povedati na samo tiste besede, ki so bile nujne za razumevanje stavka: "Vaša identiteta in razlog moje spremljave?"
Pride je za trenutek pomislila, medtem pa se je vstopna rampa že popolnoma zaprla. Ladja se je neslišno dvignila, kar je pomenilo da so se vrata hangarja odprla in da jih čaka le še kratek polet do planeta, nato pa le nekaj minut plovbe po atmosferi dokler ne bi našli pristajalne ploščadi blizu Jedijskega templja.
"Nisi ravno zgovoren, tako da niti ni tako nujno da veš vse podrobnosti. Ampak zavoljo zmage je bolje da se ne igrava s skrivnostnostjo. Od zdaj naprej sem Ventress Stormhawke, grofica planeta Thule, ti pa si moj telesni stražar in sopotnik. Premagala sem te v bitki, a ker sem te spoznala za sposobnega in spoštovanja vrednega nasprotnika, sem se odločila da te pustim živeti, ti pa si se mi kot pridem Mandalorian pridružil zavoljo časti. Večina če ne vsi Jediji v Svetu se nikoli niso borili proti vam, tako da dvomim da kateri ve dovolj o vašem načinu življenja da bi kaj posumil. Imena nimaš, poznan si samo kot "Beskar" ((Mandaloriansko jeklo)). Zapomni si, da moraš stalno ščititi svoje misli kakor si to počel na ladji, sicer se lahko zgodi da naju bodo napadli ko tega ne bova pričakovala, in potem naju čaka dolgo in počasno umiranje v ječi. Kot verjetno veš, naj Jediji ne bi ubijali nemočnih nasprotnikov, nimajo pa nobenih zadržkov pred tem da jih pustijo gniti v ječi," mu je povedala.
Ladja se je premikala skorajda nezaznavno, a Pride se je že večkrat peljala s prav to in tako je vedela da se je sedaj premikala malo drugače kot poprej, kar je pomenilo le eno: vstopili so v atmosfero in težnostni domet Coruscanta.
"Imam še eno idejo, ki nama lahko zelo olajša komuniciranje brez vedenja drugih," je dejala malo bolj oprezno. "A to zahteva nekaj žrtvovanja na tvoji strani. Bi bil pripravljen spustiti svojo obrambo in mi dovoliti vstop v tvoje misli, tako da boš vedel kdaj ti bom poskušala dajati ukaze in kdaj bo ob tvoj um drezal le nek Jedijski pajek?"

((zdej veš zakaj Zakkeg nikoli ne sname oklepa ))

Rahlo pokašljevanje pilota iz kabine se je zaslišalo čeravno temu Mandalorian ni namenil skorajda nikakršne pozornosti. Res je bilo, da ni mogoče trditi, da ga ni zaznal toda osredotočenost je bila usmerjena drugam – proti sopotnici, ki mu je dolgovala do izstopa z ladje na ploščad odgovor. Ako je seveda želela, da bi naloga do popolnosti uspela. Sprva je sicer že izgledalo, da Sith Lady o tem niti ni razmišljala toda kaj hitro se je znašla in odgovorila. Planeta, ki je bil omenjen, lovec na glave ni poznal čeravno se mu je zdelo ime zelo znano. Toda ob tolikih kroglah v galaksiji si pa tudi ne moreš zapomniti vseh. Sama zasnova zamisli mu ni bila ravno najbolj po godu in rahlo je celo sumil, da je Pride nalašč izbrala takšno zgodbo. Vendar pa … zavoljo višjega je, čeravno z nelagodjem, prikimal v znak strinjanja z povedanim. Dvignil je puško in se s prsti sprehodil po desni strani. Tih brenčeč zvok je zapolnil prostor, kjer se je nahajala dvojica. Puška, nadgrajena z kdo bi vedel čem vse, se je komajda opazno tresla kakor, da bi se polnila ali nabirala moči. Čelada se je premaknila, ko je sopotnica ponovno spregovorila mnogo bolj dvomečega tona kakor poprej. Kaj bi še rada? Se je še kaj spomnila, da bo zgodba popolnejša? Na zgornjem robu vizirja oblike črke T se je od zelenega stekelca odbijala svetloba luči, ko je bojevnik premleval izrečeno. Saj se zafrkava? Toda nič ni izgledalo kakor, da bi se ženska šalila. Glasen izdih bi se tako morebiti slišal, če ne bi težka obleka zadušila zvoka. "Dobro, naj bo." Niti malo ni bilo Mando'adu po godu, da bi mu nek upravitelj Sile brskal po glavi toda, če je bila to cena, ki jo je moral plačati za vojno, potlej je pač moral potrpeti in seči po svojih zalogah potrpežljivosti, ki so bile že tako v pomanjkanju. Ponovno je svoj pogled usmeril proti orožju v rokah, ki se je sedaj umirilo. Kazalec je počasi zdrsnil proti kopitu dokler se ni ustavil zraven petelina. Postava se je dvignila na noge, da je črni, na dnu rahlo strgani plašč do kolen zaplapolal. Stopil je proti izhodu istočasno pa se je zaslišal tudi pilotov glas. "Prispeli smo!"

((Keeeer... se boji zombie zajčka? ))

Pokimala je ko je privolil in razširila svoje mentalne tipalke okrog Mandalorianovega uma. Najprej je zaznala soliden ščit, ki je bil lahko le rezultat dolgotrajnega urjenja z namenom preprečiti prav to kar je pravkar počela. Navadno bi bolj pritisnila in ga strla, a Zakkegov um je potrebovala nepoškodovan, prav tako pa se je prej strinjal s posegom.
"Sprosti se. Pusti, da ti misli plavajo po svoje, in jih ne nadziraj," je dejala z mirnim glasom. Nemalo zatem se je zaščita okrog njegovih misli umaknila, kakor dvižni most ki se spusti čez obrambni jarek. Čeravno jo je kar mikalo, da bi se malo poigrala z njim, pa se je pravočasno ustavila in se osredotočila na tisto za kar je šlo. Svoje prisotnosti ni skrila, sedaj pa je auro svojega duha obarvala strupeno rdeče, saj se ji je zdelo da tovrstne med Jediji nima nihče. Kljub temu da ji je bila ljubša, je bila bela premalo razločna in če bi izbrala to, bi lahko Zakkeg nevede v svoj um spustil katerega od Jedijev.
Ni se dolgo mudila tam, saj je kaj kmalu zaslišala glas iz pilotske kabine ki je naznanjal pristanek. Umaknila je svoje misli nazaj vase in odprla oči. Ni se dolgo ubadala z Zakkegovimi mislimi, ampak moralo bi biti dovolj da bi si zapomnil kakšen je bil na občutek dotik njenih misli.
"Daj mi minuto," je dejala, nato pa smuknila skozi vrata ki so bila vse do sedaj zaprta. V stenah majhne sobice so bila vrata garderobnih omar, po katerih je Pride začela brskati takoj ko je zaklenila vrata za sabo. Po nekaj trenutkih je končno našla kar je iskala; črno tuniko podobnega kroja kot tradicionalna Jedijska oblačila. Hitro se je preoblekla, nato pa čez tuniko nadela isto dolgo črno ogrinjalo s kapuco ki ga je nosila prej. Kot prej ji je tudi sedaj kapuca zakrivala zgornjo polovico obraza, njeni svileni beli lasje pa so bili varno zakriti z ogrinjalom na hrbtu er kapuco na glavi. Pas z žaromečema in pištolama je še vedno nosila čez tuniko a pod ogrinjalom. Tako je bilo orožje načeloma prikrito pred pogledi, hkrati pa na dosegu rok. Razmišljala je ali bi si nadela ščitnike ali ne, in se na koncu odločila da ne more škoditi če je malo bolj pripravljena. Tako so se pod plaščem na njenih golenih in podlakteh znašli ščitniki iz durasteela, ojačano s cortosisovo mrežo, podobno kot se je uporabljala na vojaških vibrorezilih, in je omogočala blokiranje laserja. Tako opravljena je stopila spet v osrednji del shuttla in videla da je pilot že spustil mostič po katerem se je dalo brez skakanja priti iz ladje do tal.
"Pridi Zakkeg," je dejala oklepljencu ki je bil že v polni bojni pripravljenosti, s puško v rokah ter primerno stojo in vsem. "Oziroma "Beskar." Navsezadnje tarčam nočeva izdati tvojega slovesa."
Razen skozi cev tiste velike puške, je v mislih še dodala in deloma za poskus deloma pa za zabavo posredovala to misel bojevniku v belem oklepu. A njegove reakcije ne bi mogla videti, tudi če bi kdaj snel čelado, saj je že korakala po mostičku navzdol pred njim. in Jedi Tempelj je nevede čakal ravno na njiju.

((o ja … z razlogom P: ))

Kakor stražar, kar je tudi bil v resnici, se je postavil pred izhodna vrata. S telesom je tako zablokiral edini vhod na ladjo ako bi kdo pohitel ter želel izvesti kaj nenačrtovanega. Ženska je očitno odhitela še po zadnjih opravkih, kar je dalo Zakkegu dovolj časa, da razmisli o nedavnem pripetljaju. Toliko časa sem se treniral za to, da mi ne bi morali udreti v misli in sedaj moram to dopuščati. Kje je logika v tem? Z silo bi lahko sesul te Jedije, ki so se jim zadnjice že tako rekoč prilepile na sedišča.
Negativno razmišljanje je zmotila vrnitev delodajalke. Postava je bila sedaj odeta v druge barvne tone, kar je razjasnilo namen odsotnosti. Drugo oblačila so tako sedaj plapolala ob telesu Pride. "Pridi Zakkeg. Oziroma Beskar. …" Opomnil se je, da sedaj ne sme storiti napake ter reagirati preveč podobno svojemu značaju. Igra, ta del lova je nastopil sedaj zaradi česar lovcu na glave ni preostalo drugega kakor, da se je svoji vlogi primerno prilagodil. Stopil je tako za »grofico« po mostičku, napet v pripravljenosti toda brez naglih korakov na varni razdalji za prinašalko kaosa.
Kakor se je dvojica spustila po mostu in dotaknila tal pristanišča, je že prihitel twi'lek oranžne kože. Lovki so se mu naslonili nazaj na prstni koš, ko se ponovno vzravnal po rahlem priklonu. V splošnem jeziku, ki je bil razširjen po vsej znani galaksiji, je nagovoril prišleka iz Senčne pesti. "Dobrodošli na Coruscantu. Če vas je hiperpogon semkaj zanesel prvič vam kot prvi izrekam dobrodošlico, če pa ste bili tukaj že večkrat potlej že poznate ceno parkiranja vaše ladje tukaj." S pohlepnim leskom v očeh in lažnega nasmeška na obrazu se je zazrl proti vodilni ženski, ki je stala pred Zakkegom. Toda pred prilizovalca, ki je imel v mislih samo dobiček, se je postavil Mandalorian, ki je že pričenjal igrati svojo vlogo. Grozeč in nič kaj potrpežljiv glas je tako kakor izstrelek udaril proti twi'leku. "Kako si drzneš tako govoriti z grofico? Nujni posli jo čakajo, ki so veliko nad tvojim nivojem. Raje se zatorej tako poberi stran preden bom tvoje nadaljnja dejanja obravnaval kakor agresivno uperjena in s tem posledično upravičeno pridobil razlog za uporabo sile za zaščito." Tih, a kar rahlo krut klik se je zaslišal iz rok varnostnika. Kakor grožnja nekoga, ki ni ravno znan po potrpljenju, je zvenela načrtna poteza Mando'ada.


((ne vem ravno kje boste vi zdej to nadaljevali in če bova kr direkt tam pisala zatorej bom to rundo odgovoril še kar tukaj P:))

((Si moram tudi jaz omislit kakšen Platemail Bikini ))

Zakkegov nastop jo je nadvse zabaval, kakor jo je zabaval tudi Twi'Lekk s tem kako zagnano in pohlepno je tekal za svojim nepomembnim življenjem. Le malo je manjkalo pa bi se zahihitala, tako posrečena scena je bila. Toliko bolj, ker je bil oranžno-kožec vidno prestrašen do te mere, da bi najverjetneje potreboval nove spodnjice. A v zadnjem delu misli tega reveža je udarjal alarm da naj pritisne na gumb za priklic varnostnikov, zato je dlan s stegnjenim palcem in kazalcem pomaknila v loku na desno in dejala:
"Tvoji nadrejeni bodo besni če naju boš zadrževal, če sprožiš alarm pa boš ob službo. Ne potrebujeva plačati pristojbine."
Twi'Lekk se je pohlevno umaknil in odhitel nazaj za svoj terminal. Pride je znova pospešila korak in pomignila Mandalorianu naj se približa. Tiho, a dovolj glasno da je lahko slišal ko se je sklonil bližje, je povedala:
"Dobro si odigral tole, ampak ta trenutek še nočeva pritegniti prevelike pozornosti. Če bo tole postalo krvavo, hočem da Republika na to gleda kot le še eno Jedijsko shizmo. Kaj ni bil ravno vaš Mandalore Ultimativni tisti, ki je izrekel preroške besede "deli in vladaj"? Pomisli kako lahko bo podrediti Republiko potem ko ne bo več Jedijev, in kako šibki bodo Jediji brez pomoči Republike. Dober vojskovodja se bojuje le v tistih bitkah, v katerih je že zmagal."

((Mislim da si morava vzeti malo časa, tako da še druga skupina pride do tja. Lahko sva pa tudi prva tam, kakor se ti zdi. ))

Takoj ko so vreče mesa zapustile ladjo, so se HKjevi zeleni fotoreceptorji obarvali strupeno rdeče. Nobeden od njih se ni dovolj potrudil, da bi poskusil doumeti razloge za različne barvne kode, a tudi če bi jih, je KH-49 vse do njihovega odhoda igral ubogljivega služabnika, ter uspešno skrival svoje namene.
Brez obotavljanja se je pognal v shrambo ter prebrskal po različnih paketih, dokler ni našel tistega, kar je iskal. Nato se je z dvema majhnima paketkoma odpravil naravnost v strojnico ter se sklonil ob hiperpogonsko jedro.
Deloval je hitro, kajti čeprav je vedel da so trije zdrizavci odšli na sestanek Jedijev in da so bili slednji ponavadi dolgi, ni mogel vedeti kako dolgo je imel trajati ta. Poleg tega je predvidel možnost, da bi se kateri od njih vrnil v primeru da bi kaj pozabil, zato je predhodno poskrbel da je bila vhodna rampa zaprta, zakaj zvok njenega odpiranja bi ga takoj obvestil da se je nekdo vrnil.
Namestil je vsakega od paketkov na eno stran glavnega motorja, ter odtipkal dolgo in komplicirano zaporedje, vmes pa tudi zvezal nekaj žičk motorja z dvema nesumljivima paketkoma. Poskrbel je, da sta bila očem praktično nevidna, in razkril bi ju edino podroben pregled.
Analiza: Verjetnost dovolj podrobnega pregleda za odkritje posega: 0,2%. Zadovoljna ugotovitev: Preden se bo kateri od tistih idiotov spomnil zadevo razstavljat in delat natančne analize, bom jaz že daleč stran, oni pa v prafaktorjih.
Ko je končal, je še enkrat preveril namestitev, se prepričal da sta bila oba permakretna detonatorja nastavljena na ravno dovoljšnjo jakost, da bi eksplozija sprožila verižno reakcijo z gorivom v rezervoarju ter učinkovito razstrelila ladjo na koščke velikosti gizke, in seveda nastavitev, da bo bombi razneslo naslednjič, ko bo nekdo zagnal motorje z dovoljšnjo jakostjo da se dvigne s tal.
Še zadnji korak je bila odstranitev posnetkov njegovega početja z varnostnega sistema in pa prikrojitev vseh računalniških analiz stanja tako, da njegovega posega niso opazile. Zadovoljen, da so stvari tekle kot po strojnem olju, je HK-49 zapustil ladjo skupaj s svojo zvesto ostrostrelko, vsemi krediti kar jih je našel na vozilu, ter manjšo usnjeno torbico z granatami. Zaprl je vrata in s pomočjo posebne hekerske sonde z zunanje strani brez uporabe ključa zaprl rampo ter dvignil sistem, tako da je izgledalo kot da se z ladjo ne bi nič zgodilo. Prepričal se je da je ostal neopažen, ob potrditvi tega zatrl upanje na pobijanje prič, ter se odpravil stran.
Dejstvo: Gospodarica je ukazala, da ne smem ubiti nikogar v njeni bližini brez njenega dovoljenja. Ugotovitev: Vendar pa ni ukazala ničesar drugega. Logično sklepanje: Torej ta enota ni zavezana drugemu, kot prizanašanju vreč mesa v Gospodaričini prisotnosti, ter primarnega programiranja prepovedi uboja gospodarja. Dilema: Bi smrt gospodarice zaradi bombe, nastavljene s strani te enote, štela kot kršitev primarnega programiranja? Heuristični napredek: "Uboj gospodarja" se nanaša na dogodek, v katerem ta enota neposredno in namenoma uniči gospodarja. Ugotovitev: Bomba je bila nastavljena tako, da bi jo zelo skrben in natančen pregled z droidskimi analitičnimi sposobnostmi lahko razkril. Samovšečen zaključek: Vendar pa ta enota ne more biti odgovorna za produkcijske napake v gospodarjevih veščinah in fizični sestavi. Navsezadnje ta enota ni imela popolnoma nobenega vpliva na dejstvo, da gospodarica za razliko od te enote ne poseduje kvadranijskih platišč, ki bi nudila zaščito pred eksplozijami, gorečimi šrapneli, ter padcem nekaj-sto metrov globoko. Morbidna abstrakcija: Lahko bi rekli, da bo v tem primeru njena smrt rezultat njene lastne inferiornosti. Deloma-sarkastična izjava: In *jaz* že nisem kriv za to, da so vreče mesa tako inferiorne napram droidom.
Tako zadovoljen sam s seboj, se je odločil poiskati svojo lastno usodo, upajoč da bo ob smrti gospodarice postal popolnoma avtonomen (čeprav ga je njegova definicija ukazov delala praktično neodvisnega izven njene prisotnosti), in že razmišljajoč o tem, ali je republiški senat še vedno dovolj skorumpiran in zahrbten, da bi med njimi uspel najti koga, ki bi mu omogočal zadovoljujočo uporabo svojega primarnega programiranja.

Nemara bi se robotov premeten načrt posrečil, če se ne bi v ladji zadrževalo še eno bitje iz mesa in krvi, ki je bilo celo bolj zvito od njega. Lya Shadow se je že od otroštva učila življenja v sencah, sprva je za to uporabljala spretnosti lastnih rok, nog in možganov, kasneje pa je prešla na različne generatorje in kapsule, ki si jih dobil na črnem trgu. Saj ne, da bi bila njihova vsebina koristna za zdravje in bi jemalcu podaljševala življenje, je pa vsekakor upočasnila življenjske procese in tako plašč sence tako še povečala. Lya se je z drugim imenom upravičeno ponašala, čeprav so se še vedno našli butci, ki tega niso povezovali.
Vso potovanje med Zeltrosom in Coruscantom je prebila v majhni stisnjeni shrambi, kjer je s pomočjo elektronskih pripomočkov vlekla na ušesa pogovore med člani plovila in izvedela precej zanimivega. Spoznala je njihova imena, njihove glasove, njihove podtone in nenazadnje sam cilj potovanja. Coruscant. Srečanje Jedijev. Hmm, zanimivo. Prav predstavljala si je lahko, s kakšnim ponosom bo svojemu mojstru ponesla pomembne novice, takoj ko bo spet stopila na tla in se bo nahaja v varnih sencah podzemlja Coruscanta. Tisti kraj je poznala do zadnje dlake, njena poklicna pot jo je že neštetokrat pripeljala v različne dvomljive kantine, zapuščene hodnike in nevarne cevi, a vselej jo je odnesla s celo kožo, medtem ko o nasprotnikih tega ne bi mogli trditi.
Že res, da tokrat ni posedovala svojih priljubljenih igračk, a zato ni bila nič manj nevarna. Zanimivost prisluškovanja je sčasoma začela pešati, utesnjen prostor in slab zorni kot je v njej vzbujal občutke nelagodja in tesnobe in naj si je še tako dopovedovala mojstrov nauk, se ni mogla povsem umiriti.
Svojo navzočnost in negativne občutke je skrivala z meditacijo, ob vstopu posameznega osebka v shrambo pa se je zakamuflirala s pomočjo posebnega generatorja in majhnih kapsul.
Ob prihodu na središčni planet galaksije je mislila pohiteti za trojico popotnikov in jih pospremiti vse do templja, a je njene načrte prekrižal nebodigatreba HK-49, kakor se je nazival. Njegovi "samogovori" so razkrili precej o robotovih pravih namenih in v teh trenutkih je morala še posebej paziti, da ga njegovi fotoreceptorji niso odkrili. Med brskanjem po paketih se je stiskala k zidu, njene življenjske funkcije so bile vpričo kapsul zanemarljive, dihanje je bilo neslišno in tiktakanje srca komaj opazno. Generator je skril tudi njeno fizično podobo in od tod se ji je ponudil izvrsten razgled na robotovo početje. Zanimiv robotček si. Permakretna detonatorja ti torej dišita? Niti nimaš tako slabega okusa. Ne glede na to pa ji je bilo plovila škoda, saj je bilo solidno in bi se z njim dalo prepotovati precejšnje razdalje v vesolju, zato je neslišno sledila robotu in skrbno spremljala njegovo čaranje na glavnem motorju. Vsak gib si je s silovito natančnostjo preslikala v glavo in se obenem nasmihala presenečenim obrazom trojice, ko ladje naenkrat ne bo več in tudi robota, ko ne bo nikakršne eksplozije. Končno... HK je le zaključil s svojim morilskim načrtom in se spravil iz ladje, tako da je bila ta zdaj izključno njena. Sklonila se je k motorju, kjer je prej čepel robot in začela počasi odstranjevati paketa. Ponavljala je identične gibe robotovim, le da v obratno smer in se nazadnje spravila še k žicam, ki so bile precej zapleteno namontirane. Vohunska služba jo je le redko prisiljevala v tovrstna opravila, a ostre oči in bistra glava sta ji v tej situaciji nenavadno pomagala. Z vsem skupaj je bila gotova prej, kot bi si upala misliti in z nekaj kapljicami na čelu ponovno vstala na noge. "Tu imaš svojo analizo kovinska škatla" se je posmehnila in paketa odvrgla v kot, nato pa se posvetila svojemu položaju. Od tod se ne morem javiti mojstru, ladje pa tudi ni pametno zapustiti. Kdo ve, kdaj se trojica vrne in če odidejo brez mene, bom v škripcih. Lahko pa malce poletim in se spustim na manj obljudenem predelu planeta. Da, to bi šlo na hitro. In tako je tudi storila.
Odpravila se je v pilotsko kabino, temno ogrinjalo odvrgla preko kopilotskega sedeža in se v kratkem usnjenem brezrokavniku vsedla za instrumente. "Pa poglejmo. Mala malica." Pilotirala je že toliko različnih ladij, da ji tudi ta ni predstavljala nobenega izziva in kot bi trenil je motor že zabrnel in sithovska ladja se je povzpela v nebo. "Ko bi me zdaj vsaj kovina videla." Razgledovala se je po stavbah in brzečih pikah spodaj, a v vsej tej masi Coruscanta je bilo nemogoče opaziti robota. Pač pa je njeno pozornost privabil oddaljeni jedijski tempelj in plovila. "Plovila? Kaj se dogaja?" Z ladjo je začela krožiti med stolpnicami in si ogledovala nenavadno dogajanje nad jedijsko mogoto. Nizkoračna plovila so nanjo izstreljevala izstrelke, medtem ko so se iz templja iztekale majhne mravlje. Dogajanje jo je tako pritegnilo, da se mu je mislila približati, ko je zagledala nova prihajajoča plovila, po vsem sodeč republikanska. V zraku se je odvila bitka, v katero Lya ni niti najmanj vleklo in še preden bi dobro premislila, je ladjo usmerila v višine in se začela oddaljevati od površine Coruscanta. Kam drviš? Obrni se trapa! jo je nagovarjal notranji glas, a po drugi strani jo je spopad rahlo prestrašil in želela si je nekaj trenutkov za razmislek.
Toda tudi to ji ni bilo dano. Naenkrat so se pred njo pojavile velike križarke in lahko je videla, kako je magnet ene od teh ujel neko manjše plovilo "Presneto, človek ne najde niti malo miru! Grem stran, pa če me mojster razseka na koščke." Začela je pritiskati gumbe in se pripravljati na skok v svetlobno hitrost, a vse ni šlo tako gladko.

((Prišel z Rakata Prime))

Ladja je bila sicer odlično ohranjena in izjemno dobro popravljena, glede na količino časa ki jo je GR-8 imel, vendar je šlo vendarle za nekoliko starejši model, pa tudi popravila niso bila popolna. Tako je bilo goriva le malo več kot za pot do Coruscanta, kajti motorji so za delovanje porabljali mnogo več kot bi bilo potrebno ali ekonomično.
Ko sta pristala, je Raf naročil GR-8 naj napolni rezervoarje in nakupi potrebno opremo, potem pa ladjo spravi v čim boljše stanje. Predvsem je bilo potrebno optimizirati porabo goriva, pa tudi nekateri manj kritični sistemi so nujno potrebovali prenovo. Letališčnega upravitelja je s staro Jedijsko finto prepričal, da mu ni potrebno plačati pristojbine; dejanje na katerega sicer ni bil ponosen, vendar je v tem trenutku potreboval vsak kredit ki ga je lahko dobil.
Zatem se je namenil oditi v vilo, kjer naj bi se po novem nahajal sedež Jedijev v Galaktični prestolnici. Mimoidočega je vprašal za pot, nato pa se mu zahvalil in nadaljeval pot proti novi enklavi.

((Naprej tukaj))

Prišel z Yavina VI

Potovanje od Yavina do Coruscanta je minilo brez presenetljivih zapletov, Eron se je v skladu s svojim značajem le malo zadrževal s preostalimi biologi in večino časa prebil v svoji že dobro znani sobici, kjer se je prepuščal meditaciji, obujanju dogodkov na zeleni luni in spominjanju stare prijateljice. Njenega holocrona se še zdaj ni dotaknil, saj je to želel storiti v navzočnosti drugih članov Reda, pač pa je segel pod plašč in na plan povlekel štiri različne žaromeče. Togruta je bila zelo spretna v vihtenju tovrstnega orožja, vsako rezilo je bilo drugačne barve in tudi ročaji so se razlikovali. Eden je bil ukrivljen in namenjen stilu Makashi in prav tega je Togruta uporabila, ko se je vnovič srečala z njim. Rezilo rdečega žaromeča je bilo najbolj okrašeno od vseh, energocelice so bile iz temnega zlata in se na koncu spletale v nekakšno okroglo tvorbo. Eron je globoko dvomil, da ga je Togruta uporabljala še v jedijskem času, torej ga je morala najverjetneje dobiti pozneje. Morda je kakšen koristen podatek hranil majhen srebrnkast datapad, toda Jedi z njim ni želel prehitevati. Prav lahko bi slišal kaj takega, kar bi ga podžgalo in usmerilo naravnost tja, kjer se je nahajala Darth Pride, svoje odločitve pa naknadno ne bi mogel preklicati. Zelo koristen je bil tudi drugi datapad, večji in modrikast, ki se je nanašal na holocron iz grobnice. Prav tega je jedijski mojster še mnogo časa preučeval, analiziral vsako zapisano besedo in vedno znova prihajal do zaključka, da bi znalo iti prav za Revanov holocron.
Med potjo je sklenil, da bo ob prihodu na Coruscant najprej obiskal obnovljeno jedijsko akademijo in se tamkaj pozanimal o situaciji v galaksiji ter v miru premislil svoje naslednje poteze. Biologi so se nekajkrat oglasili v njegovi sobi in se diskretno pozanimali o dogajanju pri templju, toda Eron ni bil kaj pretirano zgovoren. Povedal jim je zgolj to, da želenega predmeta ni našel in se zdaj odpravlja nazaj na Coruscant, kjer Jedije seznani s svojimi odkritji. Za razliko so se biologi na dolgo in široko razgovorili o raziskovanju živali, analiziranju njihovih tkiv, njihovi prehranjevalni naravi in še čem, tako da je na koncu potovanja bolje poznal navade živali, kot zgodovino templjev. Ne glede na to se jim je zahvalil za pot, jim naklonil nekaj kreditov in se na vesoljskem pristanišču osrednjega planeta galaksije od sopotnikov dokončno poslovil. Izvedel je, da bodo tudi oni še nekaj časa ostali na Coruscantu, nato pa so nameravali obiskati nove odmaknjene in neposeljene planete v galaksiji in tamkaj nadaljevati s svojim raziskovanjem. Ker je minilo že kar nekaj tednov, kar je nazadnje stopal po površju Coruscanta in posledično tudi ni poznal natančne lokacije nove jedijske akademije, je o tem povprašal mimoidoče ljudi in tako kaj kmalu izvedel za želeno lokacijo. Ruševinam nekdanjega templja se je nameraval na daleč izogniti, kljub temu pa ni mogel mimo neprijetnih občutkov, ki so preplavili njegove misli ob vnovičnem uziranju tukajšnjih stolpnic, nenehnega prometa in morja stavb.

Nadaljevanje

Skye je končala z delom pol ure pred zmenkom z Drewinom. Bila je tako živčna, da se ji je Ithorian, ki ga je imela na mizi nazadnje, pritožil, da je pregroba. Seveda je takoj prilagodila masažo, vendar pred tem dnem še ni prejela pritožbe, zato jo je vse skupaj precej potrlo. Zdaj niti v tem ni bila več dobra? Drugega ni znala početi. Poleg tega ni pozabila, da je Jedi Raphael lahko samo izjemno dober lažnivec, ki jo bo v resnici speljal v past. Že iz navade ni zaupala moškim, ki so odvrgli svojo brisačo pred njenimi očmi v prve pol ure po tem, ko jih je prvič videla, tudi če so trdili, da je bilo ponesreči.

Preden je zapustila salon se je oprhala, spustila lase iz čopkov, da so se v vrtečih kodrih usuvali na njena ramena, si nanesla nekaj ličila, ter oblekla edino obleko, ki jo je imela v lasti poleg uniforme. Svetleče vijoličen top je krasila rožnata čipka, mini krilo pa je bilo z njo v celoti prekrito. Visoki vijolični škornji z nizko peto so zaključili njeno opravo. Upala je lahko le, da je bila videti dovolj naravno, da Drewin ne bo posumil, da ga je izdala. Pogoltnila je slino in se skozi nabit trg pred salonom prebila do glavne ceste, ki je peljala do pristanišča.

Čeprav je Raphaelu povedala točno na katerem delu pristanišča se je zmenila z Drewinom, jo je bilo strah, da se ne bo prikazal. Ura je bila ravno minuto do sedmih, ko je pred sabo zagledala prazno klop ob steni enega od večjih hangarjev, pri kateri je bila zmenjena. Pogledala je okoli, da bi videla, če bo kje opaziti Jedije ali kakšne druge može zakona, toda namesto tega je le zagledala približajočo se postavo robustnega Drewina in na obraz si je nadela najbolj iskren nasmešek, kar jih je premogla. "Pozdravljen."

((prišel iz jedijske enklave – in to ta nove!))

Pot do pristanišče, ki je postalo njegov novi cilj, ni bilo tako zelo težko najti kljub gromozanskosti pozidanih površin. Vse, kar je moral poiskati, so bile ruševine nekoč mogočnega templja nakar je postalo vse ostalo wookieejev kašelj. Pot od tam pa to hangarjev je bila namreč nekaj, kar je vsak potujoči Jedi dobro poznal. Po lahkotnem sprehodu svojemu cilju naproti se je vendarle končno znašel pred le tem. Že zavoljo svoje odprave, ki ga je več kakor očitno uvrščala med vihtilce Sile, je moral nekajkrat zaradi upoštevanja pozdraviti mimoidoče, čeravno jih ni poznal. Očitno si imeli nekateri so nekaj nadvse pombembnega, če so odgovorili katerega izmed nosilcev svetlobnega meča.
Zatopljen v svoje razmišljanje o vseh pristranskih rečeh, ki jih je usoda Jedija prinesla skupaj z tem nazivom, je povsem nepozorno na okolico hodil naprej. Iznenada se je zaletel v nekaj, oziroma bolje napisano, v nekoga. "Oprostite mi. " je hitro prvi spregovoril saj je dobro vedal, da je sam kriv za neljubi pripetljaj. Na hitro je pogledal neznanca močnješe postave in njegovo sopotnico, ki je sedel na klopci poleg dvojice. Nasmehnil se je kodrastemu dekletu v vijoličastih odtenkih, ki je bila očitno skupaj z ogovorjenim in se že namenil naprej, da ne bi soudeleženec v trku odregiral bolj nasilno kakor bi bilo zaželjeno. Ko je že hodil stran se mu je v ospredje prerinila misel, da neznanca od nekje pozna. Vendarle pa jo je raje odrinil stran ter pristopil do enega izmed mehnikov, ki so pohajkovali v bližini. Pritegnil je njegovo pozornost in ga povprašal po napotkih, ki bi ga privedli v pisarno njegovega nadrejenega. Za podana navodila se je Valvur vljudno zahvalil kot se spodobi za nekoga, ki je poskušal kar se da slediti bontonu družbe.
Po nekaj obratih, zmedenih korakih in branju napisov je vendarle našel neko zakotno pisarno, ki se je skrivala za sivkastimi vrati. Nekakšen receptor in stažar v eni osebi, ki je posedal na stolu takoj za vhodom, je napol odprl oko ob zvoku premikanja. Vendarle pa je rodian kaj hitro privzdignil še drugo veko, ko je ugledal osebo pred seboj. "Kakšne posle imajo tukaj Jediji?" Sumničav glas, ki je pričal o zdolgočasenosti, je ogovoril padawana. "Iščem nadrejenega zavoljo reči, ki ji ne smem razkriti." Ni se namenil povedati nič več kakor je bilo potrebno saj ni želel, da bi informacije prepotovale pristanišče preden bi do iskanega poveljujočega sploh prišel. Varuh je sprva omahoval, nato pa je s prstom vendarle pokazal proti enemu izmed manjših vhodov v pisarno, ki so bili razporejeni vzdolž hodnika. Mladi mož je to razumel kakor napotek, pomignil v znak zahvale in stopil naprej. "Vendar pa previdno z besedami." je še zaslišal preden so se vrata odprla in je stopil v drug, manjši prostor. Na stolu, skrit pred pogledom prišleka, je sedel iskani osebek. "... ja, naroči torej tisto čiščenje. Nočem plačevati po nepotrebnem zaradi kakšne prijave inšpekciji. Sedaj pa morem končati, ker je nekdo prišel." In že se je stol obrnil, pogledu Jedija pa se je prikazal twi'lek. "Želite?" Glas je bil osoren, da bi ga vsakdo postavil prej na mesto nekoga v podzemlje med kriminalce kakor pa nekoga, ki je vodil kaj takega. Počakal je, da so se vrata zaprla za njim in s tem vsaj rahlo onemogočil poslušanje morebitnim nezažljenim prisluškovalcem. Stopil je bližje k mizi in nanjo položil holodisk. Ob pritisku na gumb se je pojavila vrteča se podoba zločinca kateremu se je želel Valvur tako zelo približati. Šele tedaj je nosilec žaromeča spregovoril. "Tega moža iščem po ukazu Sveta Jedijev. Želel bi dostop do vaših kamer ter arhivov snemanja, da se z programom preišče posnetke. Po trdnih podatkih sodeč je namreč prišel skozi pristanišče na Coruscant." Moč, ki so jo imeli pristaši svetle strani Sile znotraj Republike, je bila zadostna, da je bilo prošnji oziroma zahtevi, kakor se na izrečeno pogleda, ugodeno. Kljub rahlemu nerganju je twi'lek vstavil prenosni medij v svoj terminal, preko njega stopil v arhive posnetkov in zagnal poseben program, ki je oblastem pomagal pri podobnih iskanjih. Med tem, ko je čakal na rezultate, je pričel padawan ponovno razmišljati o neljubem pripetljaju, ki ga je zakuhal nedavno tega. Iznenada so mu postale podobe znanega neznanca znane. Spomini so se namreč povezali in tedaj bi se najraje udaril po čelu kolikor so mu mišice dopuščale. Drewin. Nemudoma je prekinil proces, pospravil holodisk v svoj plašč iz rok zmedenega delavca in se po elegantnem obratu v tempu hitre hoje odpravil skozi vrata. Upam, da ne bom prepozen.

((prišel od tukaj))

Speeder je parkiral ne nevpadljivem mestu blizu velikih kovinskih kontejnerjev za tovor, ki so očitno čakali odvoz v enem od prihodnjih dni. Tam je bil prikladno izven pogleda s kraja kjer naj bi se Skye sestala z Drewinom, vendar pa dovolj blizu da mu zločinca ne bi bilo treba vklenjenega voditi čez polovico prestolnice.
Čez svoj vedno-prisotni oklep je nosil dolgo črno ogrinjalo s kapuco, ki mu je segala čez oči, ogrinjalo samo pa je padalo skorajda do tal ter skrivalo njegovi roki in orožje ter set lisic za njegovim pasom. Slednje je pobral od starega znanca s Coruscantske varnostne enote, potem ko mu je pojasnil da mu pravzaprav dela uslugo.
Med potjo proti domenjenem kraju ga ni zmotil nihče. Delavci se bodisi niso zmenili zanj, bodisi je s svojo odločno hojo in zakrinkano postavo vzbujal vtis, da ga ne bi bilo modro motiti. No ja, saj ne bi bilo prvič.

Kmalu je dosegel ozko pot vrh zidu, na dnu katerega se je nahajala določena klopca. Ni minilo dolgo in z leve je prišla ženska s skodranimi blond lasmi v svetleči vijolični obleki. Šele ko jo je podrobneje pogledal in prepoznal njeno prisotnost je v njej spoznal Skye. Odločil se je počakati na mestu, kajti od tukaj je imel odličen pregled nad dogajanjem, hkrati pa je bil v senci bližnje fregate skrit pred pogledi od spodaj. Kaj kmalu se ji je pridružil še čokat moški, za katerega je sklepal da je moral biti Drewin. A prepričan ni bil, zato je ostal skrit in pozorno napel svoja čutila, da bi razločil kaj je bilo izrečeno med opazovanima.

Drewin je na srečanje prišel oblečen v svetleče temnordeče hlače in ujemajoč suknjič, pod katerim se je videla črna majica in pa debela zlata verižica okrog vratu, ki se je ujemala z gumbi suknjiča.
"Lepo pozdravljena Skye," je vrnil pozdrav ko se ji je približal. "Lepa oblek'ca, kdo bi si mislil da bova tako usklajena. Čeprav bi bil čisto zadovoljen tudi če je ne bi nosila. Sploh."
A kot od nikoder se je prikazal čudak v temnem kopalnem plašču in ga prav nemarno ruknil, da bi mu iz hlačnega žepa skorajda odletel skriti zlati boksar.
"Presneto, glej kje hodiš, bedak!" mu je zabrusil nazaj, medtem ko se je moški že opravičil in odšel naprej. Drewin se je ozrl nazaj k Skye in pristopil h klopci.
"No, zdaj ko naju upam da ne bo več motil noben kreten brez oči, mislim da se lahko končno posvetiva eden drugemu," ji je dejal s poželjivim nasmeškom. Imel je svoje ideje o tem kako bi potekal takšen večer, ki pa se dejansko niso ravno skladale z njenimi.
"Čuden kraj si si izbrala, ni kaj," je dodal in se zarežal. "Zato sem že rezerviral mizo pri Moj Calamari, ene najboljših tukajšnjih restavracij, za čez kakšno uro. Speeder imam blizu, do tja pa rabiva samo kakšnih 10-15 minut. Ampak ker nočeva biti zgodnja, me boš morala ta čas nekako zaposliti." Njegov pogled je povedal vse o njegovih željah, ali bolje - poželenju, vendar pa je dejstvo da tega ni povedal naravnost po njegovem dajalo vtis kulturnosti. Drewin je mogoče res bil vse prej kot prijazen tip, in čeprav svojih "spremljevalk" ni obravnaval dosti bolje od suženj, pa je rad vsaj na začetku dajal vtis da mu je mar; še posebej kadar so ga lahko v bogatem lokalu drugi bogataši videli z lepo punco ob sebi. To je spodbujalo zavist in spoštovanje, dve stvari ki ju Drewin ni imel nikoli dovolj.