Tempelj Exar Kuna

Zobato žrelo sence Sith Lorda se je ukrivilo v zadovoljen nasmešek. Glede na to da je bil moški po imenu Kareem (kajti tudi ta podatek je izvlekel iz njegovih misli) sposoben zaobiti pasti okrog njegovega holocrona že sam po sebi, ni videl težav v tem da bi mu povedal kje ležijo ključi do mehanizmov. Tako ali tako ni imel možnosti da bi mu preprečil dostop do holocrona, razen če bi mu zrušil celoten tempelj na glavo; do tega pa ni bil ravno naklonjen.
"Bodi tako!" je dejal z glasom, ki je bil hkrati strašen in veličasten, še toliko bolj ko se je celotna piramida ponovno stresla. Sedaj je obe svoji krempljasti dlani položil na vsako na svojo stran smrtnikove glave, in po njih je vanj stekla prasketajoča oranžna elektrika. Ta, tako kot duh sam, ni bila nevarna njegovemu telesu, vendar pa je v njegov um vsilila vrsto spominov, ki so se prikazovali kakor film, iz katerega je nekdo izrezal majhno število kratkih, a ključnih izsekov.

Prosojna podoba Freedona Nadda, ki iz svojih dlani sprošča rdeč in zlat plamen proti skupini Jedijev. Njihovi panični kriki popolne agonije, ter goreča oblačila in meso, ki se nočejo in nočejo pogasiti. Mlad Jedi, ki meditira pod budnim očesom istega duha. Plamen čistega sovraštva, ki ga čuti naraščati v svojem jedru in se širiti, dokler ne začne groziti da bo udaril ven. Oči, ki se odprejo in razkrijejo dvoje krogel strjene magme, skozi razpokano površino katere se že prebija tekoči ogenj. Purpurni potok peklenske pogube, ki se izvije iz njegovih prstov in nad vklenjenim Massassijskim bojevnikom. Neskončni krik neznosnih muk, ki se izvije iz zevajočega gobca rdečekožnega bitja, ter zmagoslavni nasmešek "Jedija," ki mu je te muke prizadejal. Ista oseba, sedaj nekoliko starejša in oblečena v črno, ki iz svojih rok sprosti mnogokrat večjo in nevarnejšo reko ognja nad zeleni žaromeč vihtečega Jedija. Ta se ne umakne dovolj hitro in obupano poskusi blokirati napad s svojim orožjem. Neuspešno; plameni zaobidejo svetlobno rezilo in se začnejo hraniti z njegovimi oblačili, lasmi in človeškim mesom.
Kajti ogenj je vedno lačen... Ta misel odzvanja kakor zvon, ki na Corellii spremlja pogrebno povorko. In nato tema in tišina.

"Sedaj imaš znanje," je dejala plamenooka senca. "Sčasoma se ga boš naučil uporabljati, če boš dovolj vztrajen in močan. Zdaj pa izpolni svoj del dogovora in povrni holocron v prvotno stanje. Sproti ti bom povedal, kaj storiti."

Podobe in občutki, spomini na bolečino in vzhičenje in hkratni mraz in vročino – vse to je hkrati, kakor nenaden skok v hiperprostor zalilo Kareema in ga neusmiljeno, nepopustljivo ukleščilo v svojo kletko. Kletko, iz katere ni bilo pobega dokler se zgodba, sestavljena iz večih prebliskov, iz katerih so se čustva valila v velikanskih valovih. Mentalno se je utrdil pod takšnim nenadnim navalom povsem nepričakovanih, sunkovitih čustev, ki so ga prevevala kakor da bi bila njegova, čeorav se je prav dobro zavedal, da gre le za nekaj, kar je nekoč pred pol stoletja čutil mogočni Sith Lord. Videti ga takole, čepečega, željnega znanja kakor suha goba, z očmi do roba polnimi pohlepa; lovca so vsekakor opomnili na to, kako strašno je bil podoben tej podobi iz preteklosti, in vprašanje, ali bo nekoč takšen kakor Kun – izmaličena podoba samega sebe, priklenjenega na nek veličasten kraj, ki mu je bil zgrajen na čast za časa življenja – je bilo povsem neizogibno zastavljeno. Z očmi trdno zaprtimi je potlačil troho dvoma, tisto zrnce negotovosti, ki je za trenutek vzkalilo v njegovih razrvanih prsih, ter vpil vse znanje, ki mu ga je Exar Kun imel ponuditi.

Kakor hitro se je bila celotna izkušnja začela, tako hitro se je končala, čist rez s skalpelom, in Kareem je poten zrl v goreče oči duha enega izmed velikih Sith Lordov. Bil je dovolj priseben, da je glavo sklonil v znak spoštovanja in hvaležnosti, še poslednjič upognil hrbet in se nato dvignil na še vedno nekolikanj nestabilne noge. Ena roka se je trdno oprijela hladnega črnega kamna Kunovega sarkofaga in lovec je brez besed pokimal v znak razumevanja. S tal, koder jih je bil brezbrižno odvrgel Jedi v svoji ihti po dotiku holocrona, je pobral svoja natančna, skrbna roparska orodja in z vso previdnostjo prijel mali holocron, iz katerega se je poprej dvignil Kunov duh.

Četudi je njegovo srce divje tolklo ob rebra v njegovih prsih se je prisilil, da so se mu roke nehale komaj opazno tresti, preden bi holocronu napravil nepopravljivo škodo in s tem podpisal svojo smrtno obsodbo. Medtem ko je pozorno nameščal žičke in pričvrščeval kovinske paličice, je poslušal holoprojekcijo, ki mu je razložila, kako ponovno nastaviti pasti. Ko je spoznal kako delujejo, mu je bilo seveda v trenutku jasno tudi kako se jim bo izognil, in si tako ni več belil glave z morebitnimi težavami, ki bi jih mel ob izhodu iz temačne črne stavbe. Še poslednjič je preveril, če je vse na svojem mestu, nato pa je malo piramido skrbno, centimeter za centimetrom spustil v njeno počivališče sredi mrzlega kamna Kunove grobnice. V trenutku ko se je holocron namestil na svoje mesto je lovec globoko izdihnil sapo, za katero sploh ni vedel da jo je zadržal, ter si s čela obrisal kapljice potu. Premeril je veličastno dvorano, ki je bila sedaj nenavadno tiha, a se ni slepil – še vedno je bilo čutiti prisotnost Sith Lorda, kajti prebival je v samih stenah te stavbe – tempelj je bil prežet z njegovo esenco.

Lovec je stresel z glavo v znak nejevere nad zasukom dogodkov na Yavinu in svoje inštrumente zložil nazaj v nahrbtnik. Ko se je po vrvi ponovno povzpel na tenki, komaj opazni balkonček, ki se je vil v temi tramovja velike dvorane, je poiskal dobro skrite ročice in nastavke, ki so poskrbeli za to, da so se pasti v dvorani ponovno vključile. En preiskujoč pogled na sobano je bil dovolj, in Kareem se je s komaj opazno mero lahkotnosti odpravil nazaj po poti po kateri je bil prišel.

Moker od glave do peta, a zelo zadovoljen z izkupičkom tistega dne, se je lovec potegnil na drugi breg jezerca, na sredi katerega je čepel Kunov tempelj, in si ukradel nekaj neprecenljivih trenutkov v žarkih umirajočega sonca. Stresel je z mokrimi črnimi lasmi in se s polovičnim smehljajem na obrazu namenil v smeri svoje ladje. Njegova naloga sicer še zdaleč ni bila končana, a vendarle se je iz Yavina izcimil vsaj nekaj koristnega. Ugriznil se je v ustnico v smehu in zmajujoč z glavo izginil v gostem rastju, ki je obkrožalo jaso, prepričan, da dan ne bi mogel biti boljši.