Tempelj Exar Kuna

Celo skozi nepredirno zmešnjavo džungelskega rastja so se občasno opazile pege neba in na Kareemovo veliko nejevoljo je bilo to iz minute v minuto temnejše. Vse večja odsotnost svetlobe ga je prisilila v to, da je opustil sledenje Togrutanke in se bil primoran preusmeriti v iskanje prenočišča. Ko je že skorajda obupal, so mu oči padle na kamnito polico visoko v skali, kamor je bilo navidez nemogoče splezati. Odlično, se je nasmehnil in se hitro lotil za prste neprijetne naloge. Ker je bil dovolj pameten, da je v takšnem goščavju, kakršno je poraščalo Yavin IV, nosil več plasti zaščitne obleke – da ne omenjamo oklepa – si je bil omislil tudi rokavice, ki so mu pri dotičnem opravilu prišle zelo prav. Namesto da bi imel okrvavljene členke, ko se je končno potegnil preko roba in se zavalil na hrbet, je tako čutil le šibko skelenje, ki pa bi moralo slej ko prej izginiti. Po kratkem pregledu police v poslednjih migljajih svetlobe je odkril primerno ostro izboklino v kamnu in se s pomočjo vrvi zavaroval za prenočitev. Navsezadnje bi bilo nadvse neprijetno, če bi se tekom noči prekobalil s police in pristal na tleh, lahka tarča vsakovrstnim plenilcem noči. Četudi je bil precej prepričan, da bi ga takšen udarec zbudil, raje ni tvegal in si je pod glavo položil blaster, ob bok pa enega izmed vibromečev. Nikoli nisi mogel biti dovolj previden.

Jutro in žvrgolenje džungelskih bitij ga je našlo z zobmi v enemu izmed paketov racij, ki jih je vedno nosil na tovrstne 'izlete'. Morda res niso bile okusne, a zato so vsebovale vse potrebno za dan, ki je bil najpogosteje nabit z akcijo in obilico fizičnega dela. Ko je pogoltnil še zadnji griz svojega sivega obroka je hitro pospravil tisto malo stvari, kar jih je bil zložil iz nahrbtnika, in se takoj po sestopu zopet orientiral po mali rdeči točki, ki je še vedno stala na mestu. Napaka, srčece. Toplo ti polagam na dušo, da vstajaš bolj zgodaj, se je namuznil sam pri sebi in zopet pričel džungelsko rutino – vihtenje vibromeča, ko je bilo to potrebno, in večno iskanje alternativnih poti skozi nepregledno goščavje.

Ko so se vonjave rastlinstva okoli njega še posebno razbohotile, je bil nenadoma izredno hvaležen, da je bil Yavin IV džungelska luna. Za to je imel predvsem dva glavna razloga: veliko lažje je bilo slediti in iz zasede ubiti človeka v džungelskem okolju kakor na bolj odprtem terenu; prav tako bi ga v okolici z manj rastlinstva že davno cvrlo sonce, tako pa je bil zaščiten z večno senco neštetih plasti zelenja.

A kakor da bi se džungla poigrala z njegovimi mislimi, se je pred njim pričela razprostirati večja čistina, na sredi katere je skozi liane že lahko opazil nekaj velikega in črnega, kar je na prvi pogled spominjalo na piramidi podobno strukturo. Massassijski tempelj, je zaključil lovec in obstal kot pribit, ko je zagledal par črtastih lovk, ki so zaplesale iz goščavja na drugi strani jezera, sredi katerega se je bohotil tempelj. Z odmerjenimi, počasnimi gibi je poniknil globlje v sence, ki so se na robu jase že redčile, in z mislimi pohitel k neštetim učnim uram sile in umetnosti njenega prikrivanja. Zdaj si ni mogel privoščiti napak. Dovolil si je le trenutek premisleka, nato pa je trikrat vdihnil ter izdihnil.

Lov. Hitreje. Plen beži. Pospeši. Skoči! Ovira.

Lovec sploh ni mislil, temveč svoje spomine le nekolikanj prilagajal tistemu, kar je v danem trenutku potreboval. Zavedal se je, da ni dovolj izučen, da bi svojo avro udušil ali ji vsaj spremenil barvo, in ker so pač vsa živa bitja bila del Sile, je upal, da se bo lahko izdajal za lovca bolj…živalske oblike.

NPC: Vis'Nah

Noč je minila brez pripetljajev in zjutraj je Togruta nadaljevala svojo pot. Zveri je niso motile, kajti živalski nagon jih je pripravil do tega da so se izogibale nekoga ki je bil tako očitno močnejši od njih. Instinkt to preživetju jih je gnal do tega, da so se izognile bitjem, za katere so čutile da jim ne bodo kos; dejstvo, ki ga je Vis'Nah izkoristila v svoj prid. Tako je napredovala hitro in po kratkem vzponu je ugledala vrh gore in jezero ki ga je zapolnjevalo. Iz zapisov o Exar Kunu je vedela, da je bila gora v resnici vulkan, jezero pa vulkanskega izvora. Vendar je vedela tudi, da je vulkan miroval že od nekdaj, kar je moralo biti vsaj za Kuna dovolj dober razlog, da se je spravil postavljat svoj tempelj semkaj.
Stopila je do roba vodne gladine in se razgledala naokoli dokler ni zagledala tistega, kar je iskala. Sprehodila se je nekaj metrov v levo, nato pa, tako je izgledalo, stopila na vodno gladino. A v resnici je stopila na gladino ploščatega kamna, katerega vrh se je nahajal le nekaj centimetrov pod gladino. Stopila je na naslednjega, in nato naslednjega, ves čas s pogledom stalno uprtim v svojo pot. Zanašala se je na Silo, da jo bo opozorila na kakršnokoli nevarnost, kajti v tistem trenutku so bile okrog nje le živali, ene plenilci, druge plen. Temna aura templja je sicer ukrivljala in šibila njene zaznave, in z vsakim korakom bližje je njegova prisotnost postajala le še bolj vsiljujoča, vendar je bila zaradi časa ki ga je prebila na Ziostu v neposredni bližini templja podobne narave (v katerega zaenkrat še ni imela vstopa) prepričana, da bo vzdržala.
A ko je stopila na naslednji kamen jo je kar naenkrat spreletelo spoznanje: tista večja žival nekoliko dlje na levi se je premikala počasi in previdno, kakor da bi se trudila napasti plen iz zasede. Prepočasi in preveč previdno, da bi lahko v njenih mislih bile sledi o tem, kako ji plen beži in da mora pospešiti da ga ujame. Ob spoznanju prevare je Vis'Nah takoj prijela za ročaj najstarejšega od njenih štirih žaromečev in v dopoldanskem soncu se je zableščalo zeleno rezilo, Togruta pa je zavzela začetni položaj obrambnega stila Soresu.
"Kdorkoli že si, pridi ven in se pokaži!" je vzkliknila v zrak bitju, ki jo je uspelo voditi za nos do pred nekaj trenutkov nazaj.

Eronovo napredovanje je bilo počasno, a vztrajno. Kljub temu da ni prihajal iz džungelskega okolja, je v njem prebil precejšnji del vojne in se naučil bistvenega, kar je bilo potrebno vedeti. Mnogi so džunglo pojmovali za nevaren in zahrbtni kraj, a Jediju je pomenila nekaj povsem drugega. V prvi vrsti zaščito, ki je na odprtem ne bi bil deležen in v drugi neopaznost, kakršna je bila mogoča le še na najbolj poseljenih planetih galaksije. Ironično se Nar Shaddaa in Yavin IV v tem pogledu nista toliko razlikovala, le da je tamkaj mrgolelo humanoidov, tukaj pa najrazličnejših živali. Tisti z ostrejšim očesom je zlahka opažal nenavadne oblike, ki so se premikale skozi gosto podrast in se občasno približale na nekaj metrov, a kljub vsemu njihovemu nagonu se na Erona niso spravljale. Nedvomno so v tem osebku videle plen, ki je bil prečvrst celo zanje in bi v primeru spopada odnesle precej slabše. Tako so se zadovoljile s šibkejšim plenom, ki so ga predstavljale manjše in drobnejše živali, Jedija pa ni zmotil noben nepotreben boj.
Ko se je približal večer in je modro nebo pričelo temneti, se je ugnezdil med večja kamna, ki sta kot dva tujca ležala sredi morja dreves in hrbet naslonil na mrzel kamen. Pred spanjem je zaužil še nekaj malega živeža, ki so mu ga podarili biologi in nato z mislijo nanje zaspal. Njihovo skupno potovanje je trajalo le nekaj dni in v tako kratkem času je bilo sklepanje prijateljstev nemogoče, a starejši možje so mu kljub vsemu prirasli k srcu in jim ni privoščil nič hudega. Na zahodu bodo najverjetneje varni. Če kaj privlači temno stran Sile, so to templji Sithov. Od teh ni bil več veliko oddaljen in zdaj je njihovo pokvarljivo energijo vsak trenutek okušal. Kdo s šibkejšim duhom bi se najverjetneje že zdavnaj strl in klonil pod temno stranjo Sile, a Eronova notranjost je bila čvrsta, njegove misli pa živi zid, ki ni prepuščal ničesar. Za vsak slučaj je pred spanjem žaromeč odpel s pasu in zaspal z njim v stisnjeni desnici. Kljub pestremu življenju je noč minila presenetljivo mirno, zbudil se je le enkrat samkrat in še takrat ni bilo videti grozljivih oči, ki bi iz teme zrle vanj. Jutro je prišlo hitro in ko so se oglasile prve jutranje ptice, se je Eron že prebudil. Pred nadaljevanjem poti je pojedel še preostanek hrane, nato pa se trdnega koraka usmeril naravnost proti templjem. Na Yavinu sicer še ni bil, a iz knjižnice nekdanjega jedijskega templja je odnesel mnogo znanja in tako je imel tudi jasno sliko o tem, kakšna stavba ga bo pričakala. Ta luna je premogla mnogo templjev, a sam se je zanimal zgolj za enega, ki je bil hkrati tudi najbolj nenavaden. Tempelj Exar Kuna, starodavnega in sila mogočnega Sithovskega Lorda, katerega zlodejstva so bila preštevilna. Svojo navzočnost je znova zmanjšal na minimum, preostanek pa ni predstavljal nevarnosti, saj bi kdorkoli pomislil na kakšno manjšo žival, ne pa vihtilca Sile.
In tako je prodiral dalje, z vsakim korakom bližje svojemu cilju in z vsakim korakom bližje novim odgovorom. Ker je tempelj ležal vrh ugaslega ognjenika, se je teren začel vzpenjati in to je Jediju sprva povzročalo rahle težave. Zaradi mokrih tal je namreč drselo in nekajkrat je skoraj izgubil ravnotežje, padec na trdna tla pa ne bi bil ravno prijeten. Nazadnje se je le prebil po klancu in prišel na rob džungle, kjer se je ta razpirala širokemu slemenu z velikim jezerom in črnim templjem na njegovem osredju. Eronov obraz je ostajal nespremenjen, a v sebi je začutil kanček radosti in že je mislil zakorakati mimo zadnjih grmov, ko je nenadoma njegov pogled privabila osamljena postava, ki je stopala po vodi. V hipu se je sklonil in si jo pozorneje ogledal, a ker je na vrh gore prišel z druge strani, je bila precej oddaljena in tako slabo vidna. Neposredna navzočnost templjev in njihove temne energije je povsem prikrila prisotnost te osebe, toda ko jo je tako opazoval, je vendarle začutil Silo v njej. Jedi ali Sith. Oseba se je očitno namenila v tempelj, a jo je nekaj ustavilo. Naenkrat se je namreč obrnila in izvleklo orožje z zelenim laserskim žarkom. Jedi je bila prva misel, ki mu je smuknila skozi glavo, a že naslednji hip ni bil tako prepričan. Barva žaromečev še zdaleč ni bila edina stvar, ki je ločevala Jedije in Sithe, saj so mnogi novejši Sithi vihteli še svoje staro orožje. Njena drža mu je povedala, da se poslužuje obrambnega stila Soresu, ki med Sithi prav tako ni bil preveč razširjen. Togruta je usmerjala pogled stran od Erona, naravnost proti visokim drevesom, v katerih se je očitno zadrževal še nekdo tretji. Pozorno je spremljal dogajanje, ne da bi kakorkoli nakazal svojo navzočnost.

"Oh, za Huttovo voljo," je siknil skozi stisnjene zobe, ko mu je jasen ženski glas dal vedeti, da je bil opažen. Misli so mu mrzlično begale po glavi, a se je prisilil v umiritev. Panika ne koristi ničemur, se je opomnil in se skušal domisliti, kaj je običajno storil, ko so ga tarče opazile predhodno. Devetdeset procentov možnosti je bil primoran takoj opustiti, saj je šlo za tarče, ki niso bile obdarjene s Silo in ga niso poznale. "Schutta," je še enkrat zaklel in hitro segel v nahrbtnik po čelado, ki je običajno sicer ni nosil, vendar pa se je skladala z njegovim oklepom in tako ne bi izpadla prekomerno čudno. Stisnil je čeljust in si hladno kovino poveznil prek obraza, da je postal neprepoznaven za Togruto. Prste je varno ovil okoli držaja svojega blasterja in s kolikor toliko mirnim korakom stopil izmed svetlo-temnih lis džungle.

"Nikarte tako živčno, Jedi," je odvrnil popačeni glas izza nepredirno črnega vizirja. "Predlagam da ugasneš tisto svojo igračko. Nisem tu da ti storim kaj žalega," je zopet spregovoril, ne da bi se ob tem ustavil na svoji poti proti robu jezera. "Preden me vprašaš o bolj…neuspešnem skrivanju, ti povem da je to samo navada lovcev na glave, ko srečamo vašo srenjo," glas se ni niti enkrat zatresel, utečeni lažnivec pa je vendarle obstal slabih dvajset metrov oddaljen od Togrute. Sledilno napravico na zapestju je bil, predtem ko je bil zapustil džunglo, varno pospravil v enega izmed mnogoterih žepov v svojem nahrbtniku, saj bi mu z lahkoto pokvarila zgodbo. "Pot me vodi na drugo stran te lune in tako te pri tvojem opravilu ne bom prav nič oviral," je še hladno zaključil, nepremičen v svojem nevidnem strmenju. V mislih je poiskal eno izmed svojih novejših pogodb, tisto, ki ga je vodila na Dxun, in jo primerno priredil, da je ustrezala Yavinu IV. Razlika je bila skorajda nična in premožen trgovec na begu, ki jo je temu ali onemu nekoliko preveč zakuhal, je bila zelo pogosta zadevščina na Nar Shaddaa.

NPC: Vis'Nah

Moškega v oklepu je merila z nezaupljivim pogledom, medtem ko je držala stav na spolzkem kamnu. Po videzu sodeč je šlo za moškega humanoida, najverjetneje človeka ali Zabraka, točno ni mogla reči zaradi oklepa in čelade. Seveda mu najprej ni verjela, da je tukaj le po naključju, vendar ji je hiter vpogled v njegove misli povzročil dvom. Moški je po opremljenosti in oboroženosti vsekakor popolnoma ustrezal videzu lovca na glave, imel je celo tisti tipičen arogantni način govora, ki je mejila na samoljubje in je kazala na to da mu je pomembna le njegova naloga in krediti ki jih bo z njo zaslužil, nato pa jih najverjetneje zagnal za najbližjo rdečo četrt, ali pa kar kakšno sužnjo. Togruta ni zaznala prevare, kajti nevede ji je moč templja nekoliko otežila uporabo Sile. Kljub temu se ji je zdelo da je lovec vedel več, kot so njegove misli izdajale. Morda je že slišal za tempelj in si je izbral to pot z namenom, da si pridobi kakšno relikvijo in jo proda za lepo vsoto kreditov na črnem trgu, ali pa kakšnemu zasebnemu zbiratelju? Zagotovo pa je bilo res tisto o tem, da ji ne želi žalega, kajti najverjetneje ni pričakoval da jo bo našel tukaj, in le najbolj zaletavi lovci na glave so se spopadli z Jedijem.
"Tudi prav," je dejala ter ugasnila in spravila svoj žaromeč nazaj za pas. "Nadaljuj svojo pot in pusti mene in ta tempelj v miru. Upam samo, da je tvoja tarča nekdo, ki si resnično zasluži umreti, in ne le nekdo, za katerega glavo je bogat šef kriminalne družbe razpisal nagrado ker mu je povzročil nekaj težav."
To rekoč se je vrnila h kamnom pred seboj, zanašajoč se na sposobnost zaznavanja nevarnosti nekaj sekund preden se je uresničila, v primeru da bi se lovec izkazal za neumnega ali pa bi se od nekje prikazal še kakšen njemu podoben, ki pa si ne bi lastil enake vljudnosti, previdnosti, ali osredotočenosti na svojo nalogo. Skočila je na naslednji kamen, in nato na naslednjega, dokler ni končno stopila na tla Kunovega otoka. Šele tukaj je zares začutila mogočno temno auro templja, in že drugič se je vprašala, ali niso govorice o tem da je bilo tukaj pokopano telo mogočnega Sith Lorda, kateremu v čast je bil postavljen in kateri je svoj padec dočakal manj kot stoletje nazaj, vendarle več kot le govorice.

Dvojica je stala predaleč, da bi uspel slišati njune besede, poleg tega pa so motnjam pridodali še različni živalski zvoki, ki so se razlegali iz džungle. Ta hip bi bilo najpametneje ostati za grmičevjem in pazljivo spremljati dogajanje pri templju, a to ni bila tehnika Erona Tyrasa. Zadevam je prihajal do dna, skrivalnic in zahrbtnosti ni maral in če je bil v dilemah, je vedno izbral najbolj osrednjo pot. Mnogi Jediji bi temu pravili nespametnost, zaletavost, morda celo agresivnost, toda Eron je bil od vselej takšen in tega ni mislil spreminjati. Tako se ni več obotavljal, pač pa se je počasi dvignil in podal neznanima osebama naproti. Do njiju ga je ločeval precejšnji del travnika, toda da ju ne bi presenetil, je svojo navzočnost nenadoma povsem razkril, roke pa med hojo držal tesno ob telesu. Temni dolgi plašč ga je pokrival od vratu do tal, medtem ko mu je široka oglavnica padala preko čela in razkrivala le spodnji del obraza s tankimi ustnicami. Čeprav so bile njegove oči v senci, je zelo dobro videl okolico pred tabo in tako tudi osebi, h katerima se je namenil. Moški v oklepu in čeladi ni mogel biti drugi, kot kakšen lovec na glave, ki je prišel na to odmaknjeno luno iz kdo ve kakšnega razloga. Tudi njegovo necivilizirano orožje ni namigovalo k čemu drugemu, zato mu Jedi ni namenil pretirane pozornosti. Morebitne nevarnosti sicer ni izpustil iz kotička oči, toda bolj se je osredotočil na Togruto, ki se je v tem času že povzpela na središčni otok. Vis'Nah je bilo prvo, kar mu je šinilo po glavi in za hip ni mogel verjeti svojim očem. Togruto je dobro poznal, kajti mnogo let sta se srečavala na hodnikih jedijskega templja na Coruscantu in bila je eden izmed redkih Jedijev, ki jo je zelo spoštoval. Namesto dolgoveznih in pacifističnih metod, ki so jih podpirali starejši člani Reda, je Vis'Nah razumela potrebo po ukrepanju in mnogokrat predlagala zelo napredne ideje, ki so jih starejši mojstri različno sprejemali. Toda rečeno je bilo, da je postala žrtev masakra in so jo tako na videz pokopali. Toda zgolj na videz. Togruta je bila več kot živa in ko je stala tako nekaj metrov oddaljena od njega, se je začenjal spraševati o njenih poteh. Bilo je več kot očitno, da sta ga v tem času že opazila in nedvomno sta se pripravila tudi na morebitni boj, toda Eron ni nakazal agresivnosti. Preden je prikorakal do mesta, kjer je Vis'Nah prečila vodo, se je obrnil k lovcu na glave in ga na kratko ošinil. "Dokler tvoji posli ne vodijo k meni, nimava veliko za reči." Pomig glave je bil vse, kar je sledilo tem besedam, nato pa je Eron sledil poti Togrute. Stopanje po kamnih mu ni povzročalo prevelikih težav, kajti mnoge skrivnosti templja je izvedel iz arhivov jedijskega templja in ta skrivna pot je bila le še ena izmed njih. Stopal je s sklonjeno glavo in se pred vsakim naslednjim korakom prepričal s konico svojega škornja, ki ga je usmeril proti mestu naslednjega kamna. Robovi njegovega dolgega plašča so se med hojo rahlo zmočili, drugače pa je otok dosegel brez padcev in se tako znašel iz oči v oči z nekdanjo znanko. Očitno je bilo, da ga ni prepoznala, kajti postavila se je v obrambni položaj in prižgan žaromeč je pričal, da ji prišlek predstavlja vsaj tolikšno grožnjo, kot lovec na glave. Eron ni posegel po orožju, pač pa se je zgolj na kratko priklonil in nekoliko privzdignil robove svoje oglavnice, da so se prikazale njegove hladne sivkaste oči. "Torej si preživela Vis'Nah." Besede ki so se izvile iz njegovega grla so bile bolj tihe kot ne, drugače pa brez podtona čustev, kakor je bilo tako tipično zanj. "Imava isti cilj?" Pogled je preusmeril proti črnemu poslopju templja in s tem nakazal, k čemu se je nagibalo njegovo vprašanje. Moč temne Strani je bila tukaj silno močna in jedijskega mojstra je precej zanimalo, ali mnoge govorice o njenem izvoru držijo. Med drugim tudi ta, ali je znotraj te stavbe truplo Exar Kuna.

NPC: Vis'Nah

Ravno se je namenila proti vratom templja, ko je znotraj močnega temnega oblaka, ki ga je v svetu Sile tempelj metal naokrog, zaznala postavo nečesa svetlejšega. Ne popolnoma svetlega, vendar v tej temi vseeno kakor majhna zvezda. Obrnila se je in videla moža v temno sivih jedijskih oblačilih, ki je ravno skočil z zadnjega od kamnov na obalo otoka. Ni ga prepoznala, in refleksno je izvlekla ter vklopila drugi žaromeč, moder z ukrivljenim rezilom, katerega je v slogu Makashi uporabljala proti Jedijem in Sithom. Iztegnila je rezilo proti človeku in velela:
"Niti koraka bližje, dokler ne poveš kdo si in kaj iščeš tukaj."
Mož ji ni odgovoril, ne v pravem pomenu besede, le izrazil je dejstvo da jo je prepoznal in da jo je imel za mrtvo.
"Preživela?" je vprašala skeptično. "Saj nisem v nevarnosti. Razen če mi jo predstavljaš ti. Kar pa je prav tako odvisno od razloga zakaj si tukaj." Mož se ni predstavil, le vprašal je, če imata isti cilj. Tedaj je šele Togruta prepoznala človeka pod oglavnico. Eron Tyras, oziroma od pred nekaj let nazaj Mojster Tyras, je bil resda posebnež med Jediji, vendar sta bila njegova disciplina in hladen, od čustev neokrnjen razum znana po celem templju, dokler je še bivala tam. Vprašala se je, kje je bil ves ta čas in kako to, da se tudi sam ni pridružil Pride. Navsezadnje je njena nova mojstrica ponujala prav to, kar je tudi Eron stalno poudarjal; premagati svoje šibkosti in dvigniti tako vihtilce Sile kot Republiko sámo iz brezna lastne neveščosti in neučinkovitosti v blaginjo. Vendar so takšna vprašanja morala počakati, kajti Vis'Nah je bila preveč vesela, da je videla znan obraz. Pospravila je orožje in moškemu poklonila kratek prijateljski objem.
"Eron! Kaj pa ti iščeš tukaj? In zakaj pri Živi Sili se takole odevaš v debela oblačila sredi te vroče džungle, da te komaj prepoznam?" je vzkliknila medtem ko je ovila roke okrog njegovih ramen. Nato se je odmaknila za korak ali dva, in se še vedno malo nasmejana zazrla v njegove oči, pričakujoč odgovor.

Lovec je komajda uspel sprostiti nekaj bolj napetih mišic v svojem telesu ob spoznanju, da se je izmuznil, četudi le za las. Ni bil tako neumen, da bi popustil v varovanju svojih misli v trenutku, ko bi ga majhna zmaga zazibala v lažen občutek varnosti in tako je le prhnil – dovolj glasno, da ga je Togruta lahko slišala – in naredil nekaj korakov proč. Tako ali tako je moral zapustiti jaso, in to čim hitreje, saj mu je bilo potrebnih še nekaj opravkov, preden bi bil zmožen odstraniti svojo tarčo. "Brez skrbi, gospodična Jedi," se je pomuzal popačeni glas izza čelade, "sem časten lovec na glave. Kaj nismo vsi?" hladen smeh je kovinsko zazvenel skozi vizir in temnolasec se je z navidezno brezbrižnostjo obrnil, da bi odkorakal v gozd. Na žalost mu ni uspelo narediti niti dveh korakov, ko je že opazil v črno odeto postavo, ki se je s čvrsto, hitro hojo približevala jezercu na vrhu vzpetine. Oh, krasno, je zastokal lovec in si jel ogledovati sivega moškega.

Dvakrat je pomežiknil in sedaj že z ustaljeno rutino, ki jo je noč in dan treniral na planetu, posegel v Silin plan. Temna avra templja mu je sicer pričela pritiskati na um že na poti navzgor, a ker je bil sam veliko bolj uglašen s Temno stranjo Sile, ga je pričela zares motiti šele tedaj, ko jo je takole direktno opazoval. A ker je bil izkusil uničujočo moč in pritisk templja na planetu, se je bil zmožen – sicer z dobršno mero napora – odvrniti od vabečih klicev, ki so se razlegali od piramidaste strukture na otoku, ter se osredotočiti na približujočo se temno pojavo. Avra okoli njegovega telesa je plesala v sivo-modrih odtenkih, ki so v vsesplošni črno-rdeči, ki je vladala na vrhu vzpetine, bodli v oči kakor Twi'Lekkinja med človeškimi plesalkami, le da ne na tako dober način. Še čudovitejše, je sam pri sebi zastokal lovec in prste zopet nekoliko močneje ovil okoli ročaja svojega zvestega blasterja. Kaj hitro se mu je posvetilo kaj je njegova mojstrica mislila, ko je govorila o Sili in njeni usodnosti.

"Seveda, moj gospod," je posmehljivo izustil lovec in se pričel odmikati proti džungli, a z dovolj odmerjeno hitrostjo, da je bil še priča pogovoru med obema Jedijema – k temu so pripomogli tudi ojačevalci zvoka v čeladi. Poznata se? je z nemalo presenečenja dognal lovec, a je bil dovolj pameten, da se ni ustavil ob tem spoznanju. Četudi sta bila zaposlena s pogovorom, sta bila oba Jedija gotovo vsaj s polovico pozornosti še vedno na njem. Z vzdihom je pospešil svoj korak, kajti že tako je dovolj tvegal. Prej ko se bo odmaknil preko njune zaznave, bolj bo varen. A tudi ko je poniknil v senco dreves, ga je še vedno grizlo le eno veliko vprašanje. Kaj ta Eron išče tukaj?. Človek bi mislil, da je Yavin IV postal prava turistična destinacija.

A z njegovo srečo so ga za takšen kraj smatrali tudi prejšnji Sithi, ki so ustvarjali zapise v knjižnici Ziosta, kajti podatki o Yavinu IV so bili bogati. Preletel je starejšo zgodovino džungelske lune in poiskal zapise o piramidastem templju, pred katerim se je nahajal. Kaj kmalu ga je datapad informiral, da gre za tempelj Exarja Kuna, ne tako davno preminulega in zelo mogočnega Sith Lorda. No, to razloži to noro temno avro, je pomislil Kareem in se zopet posvetil podatkom na svojem malem ekranu. Nekaj stavkov dalje je nekaj pritegnilo njegovo pozornost in medtem ko so se njegove šarenice razmazale preko zrkla se je smehljaj, skrit pod hladno kovino njegove čelade, vedno bolj širil. Zanimivo, je hahljajoč se pomislil in iz svojega zavetja v gosti krošnji nekega drevesa pokukal proti dvema Jedijema, ki pa sta izginila iz njegovega vidnega polja. Preklel je svojo neumnost, saj jih ne bi smel izpustiti z oči; sedaj namreč ni vedel, če sta se spopadla ali ne, vendar je na podlagi tega, kar je nazadnje ujel, preden se je bil primoran umakniti izven zvočne zaznave pogovora, sklepal, da sta združila moči pri iskanju holocrona – oziroma tistega, po kar je prišel Eron. Za trenutek se je še namrščil, potem pa je s tihim vzdihom snel čelado in jo skupaj s datapadom skrbno pospravil nazaj v nahrbtnik. Tega je nato močno zatesnil, in upal, da bo držal dovolj dobro, kajti ni si mogel privoščiti puščati opreme na prostem; bila je čisto preveč dragocena.

S previdnim, tihim korakom se je približal jezercu in najprej preveril, če gre za običajno vodo. Ko je bil prepričan, da je tekočina varna za potapljanje, si je tesno zategnil vse morebiti preveč sproščene dele svoje obleke in opreme ter še enkrat preveril orožje. Pretegnil je mišice, z nekaj preverjenimi vajami nekolikanj razširil pljuča – sicer je to navadno uporabljal preden se je lotil zasledovanja na lastnih nogah – a tudi za potapljanje bi mu prišlo prav. Globoko je zajel sapo in nato z vso možno težo zabil navzdol skozi vodno gladino.

Na njegovo presenečenje bazenček sploh ni bil Sila ve kako globok in s stopali je prav kmalu zadel ob grobo obdelana skalnata tla. Z močnim odrivom se je pognal naprej in – ker je bila voda sladka – odprl oči v iskanju svojega cilja. Datapad je sicer navajal prisotnost vhoda v vodno cisterno iz obdajajočega jezerca, a na njegovo razočaranje ni omenjal na kateri strani otočka se je nahajal. Preden mu je uspelo najti loputo se je bil primoran dvakrat pognati po zrak, a sreča se mu je vendarle nasmehnila v tretje in z rokami se je močno oklenil tesno privitega kolesa za odpiranje. S kletvicami v mislih in mehurčki, ki so mu hitro uhajali iz ust je napenjal mišice, da so mu izstopile žile na vratu, a kolesce se ni in ni hotelo premakniti. Zopet se je vrnil po zrak in si privoščil kratek trenutek za razmislek.

Ko se je ponovno poglobil v mrzlo tekočino je v roki stiskal blaster in le-tega je previdno nameril v kritično točko. Dva odmerjena strela in hitro je zgrabil za kolesce. Ko je tokrat stisnil zobe in se z vso težo – kolikor je je v vodi pač imel – naslonil v eno smer, se je kolesce počasi, oberoč se, a vendarle premaknilo in Kareem je hitro pograbil priložnost. Loputo je odprl do konca in kakor jegulja zdrsnil v temni predor za njo. Že je čutil kako mu srce bije v ušesih in šumenje lastne krvi, ko je končno zagledal svetlikanje pred seboj in še močneje zamahnil z rokami in nogami. Z glasnim vdihom je zajel polna pljuča zraka in pričel izkašljevati vodo, ki mu je tja prej nemarno vdrla. Ko si je opomogel in se nadihal, se je ozrl po okolici in z določeno mero zadovoljstva opazil stopnišče, ki je vodilo navzgor. Skobacal se je iz malega bazenčka vode in se tiho kot maček odplazil po njih.

Ni se bil motil, Vis'Nah je bila še vedno zelo podobna nekdanji članici Reda, le da je njena avra nekoliko potemnela. Vzrok tega mu je bil neznan, a pomislil je tudi na to, kar si je ta hip najmanj želel. V napadu na jedijski tempelj je življenje izgubilo mnogo Jedijev, a sam je že od začetka dvomil, da bi bili prav vsi žrtve tega dogodka. Poleg izkušenosti, ki je vsekakor nemalo pomagala, se v času napada niso niti zadrževali v bližini, kajti poslani so bili na različne naloge in posledično niso mogli umreti. Zakaj bi naj vrhovni mojstri tajili njihove smrti Jediju ni bilo povsem jasno, možno pa je bilo, da niso želeli razkriti pravih številk, ki so prestopile strani in tako nakazati števičnost izdajalcev. Kakorkoli že, sam je bil zdaj na Yavinu IV in pred njim je stala oseba, s katero sta se nekoč prav dobro razumela. Sam nadnjo ne bi dvignil žaromeča četudi bi spoznal, da se je pridružila nasprotni strani, kajti njegov edini sovražnik sta bila Darth Pride in pa tisti Mandalorian, ki je tako zahrbtno sejal smrt.
Pustil je, da ga je Togruta prijateljsko objela in si pri tem celo dovolil priklicati majhen nasmešek, ki je bil drugače silno redko na njegovem obličju. "Skrivnosti templja so me priklicali. Nisi edina, ki se zanimaš za njegovo notranjost." Za njenim pasom so viseli štirje žaromeči, kakor je bilo že v nekdanjih časih, saj je veljala za eno najbolj veščih vihtilcev orožja, obvladovala pa je tudi več tehnik in to nikakor ne zanemarljivo. Eron Tyras je med svojih pohajkovanjem po jedijskih prostorih mnogokrat opazoval mojstre, ki so na mlade Padawane počasi prenašali starodavna znanja njihovega Reda, hkrati pa se je lahko poučil tudi o značilnostih posameznih starejših Jedijev. Togruto je največkrat videl uporabljati stil Makashi, zaradi česar bi lahko sklepal, da je v slednjem najboljša, a vnaprejšnje sklepanje se je mnogokrat izkazalo za sila nevarno, zato se raje ni prepuščal tovrstnim predvidevanjem.
Zrak na luni je bil resda vlažen in vroč, a Eron se je vselej odeval v oblačila, ki so zakrivala njegovo kožo in se zdela neobičajno debela. Sedanji sivi plašč ni snel nikdar, pa naj se je nahajal še na tako vročem planetu, medtem ko ga je na hladnih krajih prijetno grel. Posledično mu je bilo seveda vroče, a njegovo telo je imelo takšno sestavo, da se je zelo malo znojil in vročino nakazal kvečjemu z mokrimi kotički las. "Plašč je moj spremljevalec vrsto let in ima kar nekaj koristi." Na kratko se je zasukal proti robu travnika, kjer se je še pred kratkim nahajal lovec na glave, a je medtem že izginil v džunglo. Jedi ni bil prepričan glede njegovih namenov, ni mu zaupal in tudi dvomil ni, da je njegov cilj prav tako ta tempelj. Vzrok temu je lahko bil številen, med drugim tudi ta, da ga je kdo poslal likvidirati vihtilca Sile. In če že koga, potem kvečjemu Togruto. Sam ni mogel predstavljati lovčevega plena, saj nihče ni poznal njegove lokacije. Na Nar Shaddaa se je izgubila vsaka sled za Jedijem, potovanje z biologi in pristanek na Maridunu pa je vse še bolj zabrisalo. A lovec ne bo dvakrat omahoval, če se mu ponudi priložnost pospraviti dva vihtilca Sile. Po krajšem premisleku se je osredotočil nazaj na znanko in pokimal proti vhodu v tempelj. "Pojdiva noter, tu zunaj je preveč oči. Ne pozabi na osebo zadaj." S tem jo je opozoril na lovca, saj bi lahko vpričo mogočnosti templja postala preveč brezglava in se skoncentrirala zgolj na njegove lepote. Tudi glasna izgovorjava njegovega imena je bila neumnost, ki bi ji ga lahko očital, toda za to ni bil ne pravi kraj in ne pravi čas. Zdaj sta morala čim prej stopiti v tempelj in opraviti to, kar ju je prignalo na ta planet. Sicer je bil rahlo radoveden o tem, kaj Vis'Nah išče v templju in kje se je zadrževala ves čas, toda naprej je bilo potrebno opraviti delo. Počasi je zakorakal proti kamnitim stopnicam in se povzpel proti glavnemu vhodu, s spremljevalko tik za seboj.

NPC: Vis'Nah

Togruta se je ob omembi lovca le nasmehnila in svojemu sogovorcu kratko odgovorila:
"On je na svoji nalogi in lovi nekega tipa z vplivom na proizvodnjo swoop koles. Ne predstavlja nama nevarnosti, kajti noče se pomeriti niti z mano, kaj šele z nama obema. To vem, saj ga nisem mislila pustiti mimo ne da bi se prepričala. Ugibam da je hotel mogoče res izropati tempelj, ampak tale ima razvit nagon za preživetje, in kakor Malraas ne napade Zakkega, temveč se mu ogne, se bo tudi on ognil nama." Med Jediji je bilo dokaj jasno, na kakšen način se je bila Vis'Nah prepričala o lovčevih namenih.
"Morda se res ne ukvarja z najbolj častnim poslom, vendar moja naloga ne more čakati, zato ga mislim pustiti da gre po svojih opravkih," je dodala, nato pa Jediju pokimala ko je predlagal da odideta v notranjost in mu sledila.
Ko sta prišla do velikih trapezoidnih vrat, je bilo jasno da je bila več-kosa piramida nekoč tudi prostor čaščenja, ne le mavzolej, kajti vidne ni bilo nikakršne zaščite, ob minimalni uporabi Sile pa so se vrata že spustila in pogreznila v tla. Togruta je vstopila in se razgledala po sobani, v kateri se je znašla. Tla in stene so sestojila iz kamnitih pravokotnikov različnih velikosti, kamen pa je bil star in ponekod nekoliko razpokan, zaradi česar je Vis'Nah ugibala, da po Kunovi smrti ni bil kaj dosti vzdrževan, če sploh. Po sredi prostora je tekla aleja stebrov, ki so na koncu vodili do še enega kipa Exar Kuna v vsej svoji slavi, le da za razliko od tistega zunaj ta ni stal sam, temveč je bil napol pogreznjen v steno za sabo. A to je bilo to. Tempelj je bil vsaj navidez prazen. In ravno ko je Vis'Nah že razmišljala o tem, ali je ni morda že nekdo prehitel k holocronu, se ji je utrnil dvom. In dvom je porodil idejo, ideja pa vprašanje.
"Poslušaj, Eron, nekaj me teži in ne morem naprej dokler ne izvem resnice," je spregovorila, počasi, s sledjo negotovosti v glasu. "Sklepam da veš, v kakšni situaciji se je znašla Galaksija. Kaj si misliš o eni in drugi strani, ter katero bi podprl, če bi se moral odločiti v naslednji sekundi?"

Srce mu je tolklo v prsih, ko se je z največjo mero previdnosti pomikal prek mrzlega črnega kamna. Bil je dovolj inteligenten in do roba poln znanja, da se je zavedal, koliko pasti lahko vsebuje grobnica – da sploh ne omenjamo grobnice Temnega Lorda Sithov. Medtem ko so se običajne pasti v običajnih grobnicah po nekaj preteklih stoletjih pokvarile ali pa vsaj nehale delovati pravilno, Sila ni izpuhtela s časom, pa tudi grobnica Exar Kuna je štela manj kot petdeset let. Tenka plast potu se je že davno nabrala na njegovi koži, vročina pa je poskrbela, da je vsaka sled vode postala para in vlaga v zraku. Njegovi vdihi so bili plitvi in pogosti, saj se je trudil biti čimbolj neslišen. Grobnice in templji takšnih razsežnosti so imeli nadležno navado, da so imeli dobro akustiko in ni želel tvegati, da bi ga kak povsem nedolžen zvok izdal Jedijema, ki sta nedvomno hitro napredovala. Edino, na kar je lahko upal, so bili morebitni postanki, ki bi jih zahteval posvet ali preprost pogovor dveh znancev, ki sta dosti zamudila. Sploh pri trenutnih dogodkih v Galaksiji ne bi bilo čudno, če bi se vnela tudi kaka bolj ognjevita debata – navsezadnje je Vis'Nah prestopila in kolikor je uspel razbrati iz njune kratke izmenjave sta se poznala še iz časa, ko je pripadala redu Jedijev, zdelo pa se je tudi, da je Eron do nedavnega živel v prepričanju, da je Togruta mrtva.

Počasi in previdno, Tyriani, se je opomnil in postal za trenutek, da bi posegel po videnju v Sili. Teža temne moči, ki jo je tempelj kar seval, se je v trenutku potrojila in lovec je zajel sapo ter zaškrtal z zobmi. Občutek celo zanj ni bil prijeten in količina črnine, ki se je zgostila okoli njega, je bila grozljivo dušeča in omejujoča. Z naporom, ki je mejil na fizičnega, se je uspel izvleči iz tesnega primeža Kunove Sile ter pospešil korak proti samemu izvoru temine. Že tako je izgubljal dovolj časa in ni mogel vedeti, koliko prednosti je dejansko dobil s svojim alternativnim vstopom v piramidasto zgradbo. Četudi se je bil morebiti izognil pastem ali ugankam, ki so verjetno čakale prišleke, ki so vstopali skozi običajni vhod, ni dvomil v to, da se bo njihovo število namnožilo skladno z njegovo bližino holocronu.

Ko ga je iskra, odmerjena hoja privedla do nenadnega razpotja, je obstal, v konfliktu sam s seboj. Tehtal je nenadoma težko odločitev in skušal ugotoviti, katera pot je bila bolj verjetna. So bili Sithi, ki so gradili Exar Kunov tempelj dovolj prefrigani ali dovolj neumni, da bi holocron postavili bližje alternativnemu vstopu v zgradbo? Krčil in sproščal je prste levice v hitrem zaporedju, kajti odgovor je bil izmuzljiv. Morebiti ja, kakor nagrado bolj iznajdljivim prišlekom – morda ne, saj bi bilo to praktično izročilo na pladnju; no, minus pasti. Končno je le izbral svojo pot in se pognal po stopnišču, ki je vodilo proti vrhu piramidaste strukture, preskakujoč po dve stopnici hkrati.

Spremljevalkine besede so ga nekoliko pomirile, saj je Togruta posedovala posebne lastnosti glede zaznavanja nevarnosti. Lovec na glave bi moral biti dovolj nor, če bi sklenil tempelj oropati med obiskom dveh Jedijev, njegovo početje po Eronovem odhodu pa ni bila več njegova stvar. Če bi šlo za jedijsko zgradbo, ne bi bil tako prizanesljiv do razbojnikov, toda ta tempelj je pripadal Sithom in posledično ni pri njem vzbujal nikakršnih čustev. Obiskal ga je zgolj zato, da opravi svojo nalogo in ko bo to enkrat postorjeno, ga bo pustil pri miru. Kljub temu pa Eron ne bi bil Eron, če se ne bi odločil popaziti na morebitno sovražnost za svojim hrbtom, zato je še posebej izostril čute in med hojo nekajkrat poškilil proti velikim trapezoidnim vratom, ki ju je dvojica kmalu pustila za hrbtom.
Pričakala ju je starodavna kamnita dvorana, že dolgo zapuščena in nedotaknjena. V sredini so se razprostirali visoki in vitki stebri, ki so vodili proti oddaljenemu kipu Exar Kuna, sumljivo pogreznjenega v zid. Na prvi pogled se je zdelo, da je to edini prostor v templju in v njem ni bilo nikakršnega holocrona, toda jedijski mojster se ni dal preslepiti. Prav nič ni dvomil, da je tempelj tako kot vse starodavne zgradbe vihtilcev Sile vseboval pasti in skrite prehode, poleg tega pa je bil preveč veličasten, da bi znotraj sebe hranil zgolj to prašno dvorano, ki jo je že načel zob časa. Sklonil se je in s prsti desne roke zdrsel po hladnih pravokotnikih, ko je znova zaslišal glas Vis'Nah.
Sledilo je zelo direktno vprašanje in Eron je za hip pomislil, kaj bi bilo najbolje odgovoriti. Glede na Togrutin podton glasu so se njegove slutnje uresničile, kajti le zakaj bi drugače postavila vprašanje s tovrstno negotovostjo. Povsem nepričakovano je podoživel podoben trenutek izpred mnogih let, ko ga je podobno negotov glas povprašal o tem, kaj si misli glede bojev proti Revanu. Takrat se je nahajal v vesoljski ladji in nasproti njega ni stala Togruta, pač pa mladi Zabrak, toda to ni spremenilo zadeve. Bil je iskren in iskrenost ga je stala dobrega prijatelja, toda tudi tokrat se ni želel zlagati. Hladne oči je počasi preusmeril proti nekdanji članici Reda in jo pozorno motril. "Podprl bi stran, ki mi je nedosegljiva" je odvrnil precej dvoumno, toda v teh besedah je bila vsa resnica. Glede na sovraštvo proti Pride bi pričakovano dejal Republika, toda to bi bila laž. Republika je bila vselej šibka, njeni voditelji koruptivni in neučinkoviti, modrost in pravičnost pa je bila v rokah tistih, ki so bili zelo daleč od vodilnih položajev. Edina oseba ki bi lahko v galaksijo povrnila mir, ustvarila pravično ureditev in pomirila vsakršna nasprotja je bila prav tista oseba, proti kateri se je boril nekaj časa. Sčasoma je začenjal spoznavati Raphaelovo filozofijo in tudi potrebo po tem, da galaksija potrebuje Črnega kralja. Ne ena in ne druga stran si nista zaslužili zmage, ne v trenutnih okoliščinah in ne glede na zastavljene cilje. Morda je bila Pride nekoliko bližje Revanovim pogledom, toda njeni pogledi so bili preveč sithovski, pa naj jih je še tako olepševala. "Ne skrbi, še vedno stojiva na istem bregu. Če pa ti bom kdaj zrl v obraz kot sovražnik, bom to brez prikrivanja pokazal." Namenil ji je rahli nasmešek, nato pa je brez nadaljnih besed zakorakal proti starodavnemu kipu Sith Lorda, ki ju je mračno opazoval. Na njem je moralo biti nekaj, kar bi izdalo kakšen skrivni prehod, saj drugače ne bi bil tako neumno postavljen. Med hojo si je snel oglavnico, saj je v prostoru res ni potreboval, njegove oči pa so podrobno preiskovale kipovo obličje. "Tukaj mora biti nekaj, kar odpira skrivni prehod." Besede je preko rame namenil Togruti, nato pa začel previdno otipavati kamen za kamnom. Glavno mu je bilo, da najde holocron in sliši naslednje Revanove besede, kajti prej ko se dokoplje do njegove resnične lokacije, prej bo ta vojna končana. Glede spremljevalke za svojim hrbtom je sicer imel nekaj dvomov, a glede na dolga leta poznanstva je presodil, da je preveč preudarna za brezglav napad. Poleg tega pa zanj niti ni bilo potrebe, saj sam ni izkazal nikakršne agresije, njegove besede pa so zgolj potrdile, da v Vis'Nah ne vidi nasprotnika.

NPC: Vis'Nah

Le kaj je Eron mislil, ko je dejal, da bi izbral sebi nedosegljivo stran? V čem je bil pravzaprav smisel izbrati stran, ki ti je bila nedosegljiva, še posebej v konfliktu kakršen se je po galaksiji razlegel sedaj? Logični zaključek bi bil, da stran ki je osebam v nekem dogajanju nedosegljiva ni zbira, kajti če je ni mogoče doseči, za omenjene osebe nima vpliva.
Takšne in drugačne misli so se nekdanji Jedijki spreletavale po glavi, medtem ko je moški otipaval zidove. Na koncu je prišla do zaključka, da je najverjetneje želel videti Jedijski Red v vsej svoji nekdanji slavi, kajti ta cilj, čeravno častivreden, še dolgo ni bil uresničljiv, še posebej če Jediji ne bi popustili do zadnjega.
In njegovo zatrjevanje, da sta bila na isti strani, je bilo irelevantno, kajti ne eden ne drugi ni vedel po kaj sta prišla. Stopila je do njega, in mu položila dlan na ramo.
"Eron, vem da nisi ravno znan po tem, da bi odgovoril naravnost, vendar moram vedeti: Kaj točno nameravaš v tem templju? Jasno mi je, da nisi tukaj le zaradi obiskovanja novejših ruševin, vendar se mi resnični razlog za tvoj obisk tako Yavina 4 kot tega templja izmika. In žal ti ne morem dovoliti da nadaljuješ, če se izkaže da je tvoje poslanstvo v nasprotju z mojim." Zadnji stavek je izrekla z nekoliko bolj odločnim glasom. Resda je bila po naravi prej pacifistka kot ne, vendar je imela njena naloga prednost. Karkoli se je skrivalo v Kunovem holocronu, je moralo biti dovolj pomembno, da je njegovo pridobitev Lady Pride postavila kot preizkušnjo za Vis'Nahino napredovanje; le nekdo ki bi bil tega sposoben, bi postal pravi Sith, v pomenu v kakršnem je ta beseda veljala na Ziostu.

Zdaj si je bil že večkrat miselno čestital, ker se je tako pametno informiral o svoji destinaciji preden je zapustil Ziost. Brez datapada bi najverjetneje še zdaj nastavljal mine, polne živčnega strupa na izhodu iz templja in črnino držal na blasterjevi muhi, dokler se ena ali obe ptički ne bi prikazali izpod temnega oboka. Tako pa se je bil zmožen splaziti noter pred njima in, če bo šlo vse po sreči, jima celo izpred nosu izmakniti holocron. Kakšna naslada bi bila Lady Pride predstaviti z dvema holocronoma, ki ju je zahtevala, medtem ko bi se Vis'Nah vrnila praznih rok; če bi se sploh vrnila. Še vedno ni vedel, ali se je med njima odvil spopad ali ne, in preprosto rečeno – bilo mu je vseeno. No, ne povsem, kajti če je eden izmed njiju preminil, bo imel toliko manj možnosti za težave, a ker zadevi ni mogel nič pomagati, se je bilo povsem neumno še kaj dalje ubadati z njo.

Namesto tega se je raje posvetil hodniku, ki se je vil pred njim. Tla iz zloščenega črnega kamna so sicer z leti izgubila svoj prvotni lesk, a še vedno je bilo lepo videti, koliko sužnjev je dalo svoje življenje za prelestnost tega hodnika. Kar je bilo po svoje smešno in strašno neumno, glede na to, da je šlo za stranski, morebiti celo skrivni vhod ali izhod. Lovec je v nejeveri zmajal z glavo in hodniku namenil vnovičen sumničav pogled. A ker ne na njegovi levi ne na desni ni bilo videti ničesar posebno izstopajočega, se je bil primoran podati navzdol po matiranem kamnu. Prečil je bil že prek polovice hodnika, ko je nenadoma zaslišal čudno sikanje in le njegov lovski instinkt – oziroma Sila, kakor si zadevo poimenoval – ga je rešil pred gotovim koncem. V trenutku je se je vrgel naprej in nič kaj nežno srečal mrzli kamen; precej pobližje kakor bi si njegovo telo želelo. A namesto da bi se prepustil strahu, ki je, še ojačan s Temno stranjo Sile, pritiskal na njegovo srce in vse telo, se je prisilil, da se je, še vedno na trebuhu, plazil dalje, proč od pasti, ki jo je sprožilo neznano kaj. Morda le njegova bližina, morda kak del kamna, ki je bil občutljiv na pritisk – v končni fazi ni bilo važno, saj se je mestu, kjer se je zadeva sprožila, na poti nazaj nameraval skrbno ogniti. Pobral se je z mrzlih tal in se hitro pregledal za poškodbe, ter s kletvicami na ustnicah pospešil dalje; izgubljal je preveč časa.

Zadihan je obstal na ozkem balkončku, ki je ležal v temi, to pa so metali tramovi in podporniki le slab meter nad njim. Pod njim se je raztezal razgled, ki bi mu prav gotovo ukradel dih z ustnic, če ga mu že tako ne bi manjkalo. Dvorana je bila kljub zobu časa še vedno veličastna, a kar je najbolj ujelo njegovo oko je bil velik, črn sarkofag, na prvi pogled izdelan iz enakega temnega kamna kakor preostanek grobnice, ki ga je do sedaj že prehodil. Hiter pregled balkončka mu ni razkril nobenega prehoda v dvorano spodaj, kar ga je sicer medlo, a časa za reševanje te uganke ni imel. Kar je imel, po drugi strani, je bil lep, dolg kos močne, raztegljive vrvi.

Nahrbtnik in vso odvečno opremo razen enega blasterja, vibromeča in raznolikih eksplozivov in…orodij za odpiranje raznovrstnih mehanizmov, je bil pustil na balkonu, saj bi mu dodatna teža le omejevala gibčnost in hitrost, dve stvari, ki ju je trenutno nujno potreboval. Vrv si je bil prevezal okoli pasu in s cortosisom ojačanih hlač ter noge tesno ovil okoli nje. Sedaj je visel le slabega pol metra nad sarkofagom ter skušal najti kak način, da ga odpre, kajti predvideval je, da je bil holocron nameščen v njegovo notranjost. A ko je za trenutek odmaknil pozornost od jalovega iskanja vstopa v grobnico in jo preusmeril na okrasje pokrova, je šokiran odkril nekaj, kar je bil poprej spregledal.

Tam, kjer sta se dve velikanski roku Exarja Kuna srečevali okoli držaja njegovega žaromeča, je namreč s konico navzdol počival holocron, ki ga je tako vneto iskal. O, ti schutta ti, je pomislil lovec in segel po svojem orodju.

Čutil je, da za tem kipom mora biti nekaj, saj je bil izvor najtemnejše temne energije, kar jo je Eron zaznal v zadnjem času. Temna stran Sile je z vseh strani pritiskala nanj, ga preiskušala in oteževala normalno razmišljanje, toda zgolj svojemu hladnemu duhu se je imel zahvaliti, da ni klonil pred njenimi vplivi. Njegov miselni ščit je bil dovolj močan, da skozenj ni prodrlo nič, tako da je bila edina posledica teh vplivov nekoliko raztresen um. S prsti je pretipaval gladke kamne mogočnega kipa in se ustavil na vsakem sumljivem mestu, ki bi razkrivalo morebitno sled. Med iskanjem je našel majhno vboklino, pravo pozornost pa mu je privabil šele okrogli kamen v višini Sithovih kolen, ki je bil ločen od drugih. Boljši pregled je pokazal, da ni sestavni del preostalega materiala, saj je ob njegovih robovih potekala tanka temna črta in je tako predstavljal najbolj verjetni gumb za odpiranje skrivnega prehoda. Jedi se tuhtal, ali bi morebiti pritisnil nanj in takoj zakorakal skozo skrivni prehod, ko je na svojem ramenu začutil roko in tik zatem zaslišal Togrutin glas. In kakšno je tvoje poslanstvo? Prinesti koristne podatke sithovski vladarici? Ob teh mislih je začutil občutek žalosti, kajti spet je sledilo tisto, čemur se je poskušal na vse načine izogniti. Zakaj so bila bitja tako neumna, ni nikoli razumel. Zakaj so se morala napadati in ubijati, čeprav med njimi ni bilo nič sovražnega? Vse zgolj v imenu višjih sil. Že se je mislil počasi dvigniti in Vis'Nah odvrniti od neumnega razmišljanja, ko se je med vstajanjem preveč oprl na ločen kamen. Ta se je brez vsakršnega zvoka vgreznil v notranjost, a kar je temu sledilo, ni pričakoval noben Jedi. Iz dvojice zadnjih stebrov se je z bliskovito hitrostjo pognalo na tisoče drobnih puščic, vse pa so bile usmerjene naravnost proti mestu morebitnega vsiljivca. Če ne bi Togruta stala tik za njim, Eron kljub klečanju ne bi bil več živ, tako pa so se puščice srečale z njenim hrbtom in se pričenjale neusmiljeno zabadati vanj. Ena za drugo, dokler se ni nesrečna Vis'Nah zgrudila, okoli nje pa se je začela razlivati kri. Preostankom puščic, ki so se prebile mimo Togrutinega telesa, se je Jedi izognil z bliskovitim skokom, a ne glede na to sta ga dve zadeli v roko. Brez razmišljanja ju je izpulil in se počasi približal padli pripadnici svojega reda, okoli katere se je razlilo že mnogo krvi. Še zdaleč mu ni bilo vseeno, vsega tega pa je bila kriva tista sithovka in njene velike besede. Vis'Nah je počasi obrnil na hrbet in se zazrl v njeno obličje, ki ga je videval toliko let. Naj se je zdelo še tako ironično, ga je prav ona rešila pred gotovo smrtjo, zdaj pa je ležala bleda in brez življenja na tem mrzlem kamnu sithovske grobnice. Jedijeve roke so zaprle njene veke, ob tem pa je tudi sklenil, da se bo po opravljeni nalogi od nje primerno poslovil - s kresom. "Najdi mir v smrti." Za trenutek je zaprl oči in nepremično čepel ob Togrutinem telesu, nato pa se je dvojica njegovih sivomodrih oči znova razprla in ta hip bi najraje kip raztrelil na tisoče koščkov. Toda ne, moral je ostati zbran in opraviti svojo dolžnost, kajti le tako bo lahko preprečil nepotrebne izgube življenja. Po kolenih se je vrnil nazaj do kipa in se vrnil h kamnom, ki jih je otipaval še pred nekaj trenutki. Očitno je bilo, da je bil tako drugačen kamen past in na to bi moral pomisliti, toda temna stran Sile ga je v kombinaciji s pokojnico preveč zmedla. Vrnil se je k drobni vboklini, preko katere je prej zdrsel in prst previdno potisnil vanjo. Lahko bi se sprožila nova past in bi končal enako kot Togruta, toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Kip Sith Lorda se je nenadoma zatresel, nato pa začel drseti v tla in razkril odprtino, ki se je skrivala na drugi strani. Šlo je za majhna polkrožna vrata, ki so se razširila v široko in elegantno marmorno stopnišče z nenavadnimi rdečkastimi lučmi na njegovih stenah. Tudi ta prostor je že načel zob časa, saj so bile stopnice marsikje razpokane, črni kamen je odpadal s sten, drugače pa je bilo še vedno ohranjeno veliko nekdanjega sijaja. Tukaj se je pritisk temne strani Sile še ojačal in mestoma je bil tolikšen, da je bilo samo dihanje oteženo, toda nazadnje je vendarle dosegel konec stopnišča in podobno majhna skrita vrata, kot so stala na nasprotni strani.
Ta so se odpirala v veličastno dvorano, polno stebrov in tramov, sredi vsega pa se je nahajal tudi črn sarkofag padlega Sith Lorda. Prednost vhoda je bila v tem, da je za morebitne osebe v prostoru ostajal neviden, kajti tik pred njimi se je dvigovala dvojica orjaških stebrov, tako da je moral Eron smukniti tik med njima, da se je razgledal po prostoru. Svojo navzočnost je že prej zaradi varnosti skrčnil na minimum, za vsak slučaj pa je posegel tudi po žaromeču, ki mu je ves čas visel za pasom. Nasproti njegovega vhoda je stal še en kip Exar Kuna, le da je ta držal prižgan žaromeč in ga usmerjal proti visokemu stopu dvorane, a tam holocrona ni bilo videti. Jedi je že mislil prečiti prostor, ko so njegove ostre oči povsem nenadoma ugledale visečo postavo, le kakšnega pol metra nad sarkofagom. En pogled je razkril dovolj, da je Eron takoj pomislil na lovca na glave, torej so bili njegovi strahovi utemeljeni. Če vsaj Vis'Nah ne bi bila tako neumna in bi še zdaj stala tukaj... Toda čustvom se v tako kritičnih trenutkih ni smel prepuščati, pač pa je moral napraviti hitri načrt. Napad bi bilo sicer najznačilnejše zanj, saj je svojim nasprotnikom zmeraj odkrito zrl v oči, toda ta trenutek to ni bila najboljša možnost. Ne le, da je lovec nedvomno posedoval granate in druge zahrbtne pripomočke, poleg tega bi lahko v boju poškodovala holocron, to pa je bilo nesprejemljivo. Jedi je tako na hitro ocenil položaj in poskušal poiskati karkoli, s čimer bi lovca za nekaj časa onesposobil. Glede na to, kako pozorno je opazoval vrhnjo površino sarkofaga, je moralo biti tam kaj skrajno zanimivega, morda celo holocron in ravno lovčeva nepazljivost je bila ta, ki jo je Eron sklenil izkoristiti. Nenadoma se je pognal z mesta, se oklenil Sile in z njeno pomočjo preskočil polovico dvorane. Medtem je tudi prižgal svoje orožje, da je modri soj svetlobe zapolnil prostor in ko je naslednjič znova stal na tleh, je to bilo neposredno zraven sarkofaga in holocrona, s konico žaromeča usmerjeno naravnost v visečega nasprotnika. Potreben bi bil samo krajši zamah, pa bi lovec končal svoje neslavno življenje. "Kam tako prihuljeno?" Hladen glas Jedija se je razlegel po prostoru, medtem ko so bila njegova čutila pripravljena na vsakršno potezo moškega.

Kapljice potu so mu prav nadležno in moteče drsele prek čela in njegovo delo je bilo preveč zahtevno in natančno, da bi si lahko privoščil kratek postanek in jih obrisal. Niti slučajno ni bil tako neumen – še posebno ne po tisti izkušnji v hodniku – da bi na holocron in njegovo okolico izvajal pritisk, zato se je bil primoran poslužiti bolj alternativnih metod. Na njegovo srečo je imel tisti, ki je izdelal holocron, velik čut za estetiko in tako je bila črna piramida polna globokih gravur, prav tako pa jo je prekrivalo nemalo število kovinskih vitic. Ta površinska značilnost mu je, po nekaj skrbnih minutah rahljanja, omogočila da je s tenkimi kovinskimi paličicami in žičkami prepredel stranice holocrona. Morda so pasti res delovale na pritisk, a če bi mu holocron uspelo izvleči brez prevelike teže…odrinil je misli na uspešno izvedbo, ki še ni obstajala; lahko bi ga le zmotile. A vsa ta zatopljenost v delce, ki je zahtevalo neizmerno količino natančnosti, je pač imela tudi svoje slabe strani: njegova pozornost na okolico je bila občutno manjša kot običajno in zato je tudi preslišal tiho spuščanje kamna v kamen – prav nenavadno, kako brez trenja se je to zgodilo, celo pol stoletja kasneje kakor je bila grobnica zgrajena. A časa za razpravljanje o tem ni bilo, kajti značilni zvok prižganega žaromeča je bil povsem preblizu lovca, da ga to ne bi zmotilo.

"Prihuljeno?" je prhnil, kljub močnemu zavedanju, da mu življenje visi na nitki; ironično je tedaj sam visel na vrvi prevezani okoli pasu. "Visenje s stropa ni ravno prihuljeno, se ti ne zdi?" ustnice so se ukrivile v poševen, posmehljiv nasmešek, četudi mu je srce bilo s hitrostjo speederjevih obratov. Svoje sive oči je zapičil v Jedijeve in se počasi, da ga le-ta ne bi posekal, oprijel vrvi in se dvignil v bolj dostojen položaj za pogovor. "Poslušaj, Jedi," je hladno nadaljeval lovec in svojega pogleda ni odmaknil od napadalca, "moja naloga tu se prav gotovo ne križa s tvojo, zatorej ne vidim zakaj imaš pravico nastavljati mi svoje bleščeče rezilce pod nos. Z ničemer te nisem ranil, niti užalil ali ti grozil," je preudarno nadaljeval temnolasi človek in pomignil v smer tiho brnečega žaromeča. "In kolikor vem, ste vi Jediji zagovorniki pacifizma – čeravno bi se, sodeč na odsotnost tvoje Togrutanske spremljevalke, dalo sklepati tudi drugače," se je zahahljal lovec in oči so se mu zableščale. Zavedal se je sicer, da stopa po tankem ledu, a po drugi strani sta si vsaj fizično delila enake zmožnosti, kar mu je kombinirano z njegovim lovskim instinktom dajalo visoke možnosti za pravočasen umik.

"Razen če si se morda v uvidu trenutnega…stanja v Galaksiji modro odločil, da bi bil čas opustiti takšne omejujoče filozofije?" privzdignjena obrv je bila le tiha krinka za telo, napeto kot tetiva, pripravljeno da se požene izven dosega Jedijevega orožja.

Ta hip bi ga lahko posekal in zaključil to farso, toda pogled na holocron mu je dal jasno vedeti, da ga ne bi tako zlahka dobil v svoje roke. Ne le, da je bil trdno spojen z zgornjo površino sarkofaga, pač pa je bil nedvomno tudi varnostno zaščiten in bi se ob močnejših pritiskih ali napačnih gibih sprožile povsem nepričakovane pasti. Spomin na Togruto je bil še preveč svež, da bi tvegal kaj takšnega, zato je bil prisiljen vsaj nekaj kratkih trenutkov sodelovati s tem lovcem sumljivega izvora. Svojega žaromeča ni spustil tudi tedaj, ko se je moški oprijel vrvi in nekoliko dvignil, vsak košček njegovega telesa pa je bil pripravljen na sumljiv gib nasprotnika. Lovec si je s svojim govorjenjem poskušal rešiti svojo kožo, kar se je dalo jasno razbrati, toda tudi v Eronovem interesu ni bilo, da bi ga posekal, saj bi s tem zgolj tvegal poškodbo ali izgubo holocrona.
"Najini nalogi se ne križata, cilja pa" se je oglasil Jedi s tihim in ledenim glasom, ne da bi spustil pogled od sogovornika. "Če imaš kaj soli v glavi, lahko oba zadovoljiva svoje interese in vsak odnese tisto, po kar je prišel." S tem je jasno nakazal, da predlaga nekakšno vrsto sodelovanja, čeravno je bilo to silno tvegano. Glede na to, da sta bila v prostoru zgolj onadva, za njun dogovor ne bi izvedel nihče in posledično tudi ne oseba, ki ji je lovec nameraval odnesti holocron. Bilo je namreč očitno, da lovec na glave holocrona ni kradel zase, kajti z njim si ne bi mogel prav nič pomagati, pač pa je morala biti v ozadju kakšna sithovska figura, ki ji je bodisi vdano služil, bodisi mu je veliko plačala za skrivnosti tega majhnega predmeta. Erona je zanimalo samo to, ali je tista oseba vedela, kaj konkretno se skriva v tem holocronu, kajti potemtakem bi si ga verjetno manj želela. Revan je bil svojčas resda Sith Lord in imel mnogo privržencev, toda trenutno so Sithi sledili drugim frakcijam v galaksiji, zato se jedijskemu mojstru ni zdelo tako verjetno, da bi si želeli svojega prejšnjega voditelja. Pride je bila uspešna, njena moč se je krepila in njena filozofija se ni pretirano razlikovala od Revanove. Kar pa je zadevalo njene nasprotnike, je postala zadeva takoj drugačna. Logični sklep je bil ta, da je oseba v ozadju pričakovala povsem drugačno vsebino holocrona in potem bi znalo slediti razočaranje, ko ji ga bo lovec prinesel. Nekaj trenutkov se je v dvorani slišalo zgolj tiho brnjenje žaromeča, naposled pa je Eron znova spregovoril.
"Predlagam dogovor. Dovolim ti odstraniti holocron, ti mi dovoliš, da si ga ogledam in naposled se najine poti ločijo. Ti s holocronom po svoje in jaz brez njega po svoje. A vedi eno stvar." Eronove ledeno hladne oči so se rahlo zožile in zdelo se je, kot da bo z njimi spremenil sogovorca v ledeno kocko. "Če me prevaraš, mi nikoli ne ubežiš. Preganjal te bo do zadnjega kotička galaksije, pa če s tem tvegam uničenje holocrona in sebe." Čeprav ni govoril grozeče, sta nečustvenost in hlad njegovega glasu ustvarila samo še bolj neprijeten zvok in zdelo se je, da bi bil Jedi za uresničenje svojih besed pripravljen storiti vse, tudi tvegati lastno smrt. Navsezadnje se smrti ni bal, saj ji je vse življenje zrl v obraz, tako da dokončno srečanje z njo v tem templju ne bi bilo nič strašnega. Ne glede na vse pa je Eron vendarle upal na pamet v lovčevi glavi, saj bi tak dogovor lahko rešil rešil marsikatero neprijetno situacijo. Ni si mogel pomagati, da se ne bi vprašal, kako bi v trenutni situaciji ravnala Togruta in zdelo se mu je, da je odgovor jasen. Kljub pacifizmu bi nedvomno prišlo do boja, saj njen cilj ni bil zgolj v vsebini holocrona, pač pa v njem samem. Jedijev žaromeč se je povesil in modri žarek je nazadnje ugasnil, s tem pa je nakazal pripravljenost na sodelovanje. Lovcu je pustil, da dokonča z delom na holocronu, toda njegovi refleksi so bili na višku. En sam napačen gib bi bil potreben, pa bi bilo orožje spet vklopljeno in Eron pripravljen na boj. Stal je v neposredni bližini tako viseče osebe kakor tudi holocrona, saj tako ni mogel prezreti nobenega skritega giba.

A tako, se je v mislih namuznil lovec in z nespremenjeno mimiko premeril hladnega Jedija. Moja vprašanja boš pa kar ignoriral, kaj? Vse lepo in prav, Jedi, je zlovoljno ugotavljal črnolasec, v katerega je bil še vedno uperjen modri žaromeč, katerega bližina je bila čisto prevelika, da bi bil lahko vsaj približno izven nevarnosti. "Samo zato ker nisem pol življenja preživel med ljudmi, ki nosijo kapuce in se igračkajo s Silo medtem ko Galaksija okoli njih umira, še ni treba žaliti moje inteligence," je odvrnil z ledenim podtonom in stisnil čeljust. Morda res ni bil najboljši človek, a vseeno ni tako arogantno zamahnil z roko nad vsakim, ki se ni ukvarjal z njegovim delom, češ da nimajo najmanjšega pojma. Lovec je hladno premeril svojega nasprotnika in nekolikanj dvignil brado, da se je oddaljil od grozečega modrega orožja. "Poslušaj, Jedi," je zmajal z glavo in preprijel grobo vrv, ki mu je drsela med prsti, "čemu iščeš znanje umrlega Sith Lorda? Ne vidim druge možnosti kakor da bi si ta holocron želel izbrisati iz Galaksije, tega pa ti ne morem dovoliti. Jaz ga potrebujem v enem kosu in z vsemi informacijami, ki jih vsebuje, drugače ne dobim plačila."

"Ja, ja, že prav. Nimam želje po tem da bi se mlatil z Jedijem, verjemi," se je zahahljal lovec in se zopet dvignil na vrvi, "zakaj misliš, da nas tako malo preživi prvih nekaj let v tem poslu?" je pomenljivo pomežiknil temačnežu, ki je vendarle povesil svoj žaromeč in ga ugasnil. Medtem ko se je vrnil k odstranjevanju holocrona iz njegove kletke je pobaral Jedija "Kam pa je izginila tista vroča Togruta? Pa menda se nista…sprla?" le sled smehljaja je ukrivila njegove ustnice, ko je s prsti previdno segel po žičkah, ki so objemale stranice črne piramide, vstavljene v Kunov sarkofag, ter jih z najnežnejšo previdnostjo dvignil. Centimeter po centimeter, počasi in skrbno, da ne bi čisto po nesreči sprožil kake pasti, ki se je gotovo skrivala v grobnici. Sicer možu v temnem plašču, ki je stal le slab meter proč, ni niti približno zaupal, a v dani situaciji mu je preostalo kaj malo drugega kakor to, da sprejme ponudbo za sodelovanje, četudi je stala na strašno trhlih tleh. "Veš, veliko lažje bi se skoncentriral, če ne bi imel občutka, da nekdo vrta skozme z laserjem," je opomnil strogega temnolasca poleg sebe.

Navkljub pogledu, ki je v njegovo meso vrtal smodeče se luknje, mu je vendarle uspelo izvleči holocron brez vsakršnih zapletov. "Hvala Sili," je zamrmral v brk in v enem tekočem gibu sestopil z vrvi na tla. Pogled mu je zdrsnil od male črne piramide, objete z žičkami in kovinskimi paličicami, pa nazaj do temačnega Jedija, ki ga je vedno gledal z željo po ubijanju. Zmajal je z glavo in mu ponudil holocron, misli, ki so pod fasado napetosti in jeze brnele prav tiho in nemirno, pa se še zdaleč niso dotikale teh dveh čustev. Črnolasec je, zakrinkan z močnimi čustvi, kakor so ga naučili, preudarjal svoje opcije. Tudi če bi Jedi uničil holocron, je imel še vedno na voljo tistega na drugem planetu. Ona se sicer ne bi vrnila nazaj, a ker tudi holocrona ne bi bilo, bi se zadeve izšle za vse. Če pa bi se Jedi izkazal za moža besedo in mu po ogledu celo vrnil holocron, no, toliko bolje zanj. Sam bi iz vsega skupaj več zaslužil, konkurenca pa se je zdela v vsakem primeru zmanjšana za enega. Oči je dvignil od holocrona, ki je sedaj počival v Jedijevih rokah, ter se spogledal z njihovim lastnikom. "No?" je pomignil na objekt med njegovimi prsti. "Nekateri nimamo prostega urnika," se je nasmehnil in mu opogumljajoče pokimal.

[[če se ti da lahko v naslednjem postu kar zaključiš svoj del tegale rpgja, razen če si imel še kak zaplet v mislih; ampak ne priporočam, ker jutri ob 12h me ne bo več.]]

Na lovčeve opazke in namigovanja se sploh ni zmenil, le ob omembi Togrute je za hip pogledal proti dvojici stebrov, skozi katera je prikorakal v dvorano in se spomnil njenega nesrečnega konca. Po opravi te naloge je moral poskrbeti še za njo, saj ga je k temu silila tako vest, kot tudi dolgo zakoreninjeni običaji, ki so obstajali v jedijskih vrstah. Zadnji razlog pa je bila tudi bojazen, da bi se ta nesrečnik tukaj polastil njenih stvari in odšel z lune še bolj polnih žepov.
"Tempelj jo je pokopal" se je oglasilo iz njegovih ust in s tem je povedal vse. Nikoli ni bil za dolge govore, še manj pa z osebami, ki jih ni poznal in jim povrh še ni zaupal. Opombo z vrtanjem je povsem preslišal in še naprej pozorno spremljal vsak možakarjev gib, pri tem pa ugotavljal, da je bil ta v svojem poslu silno vešč. Majhne žičke in paličice so objemale tristrani holocron z vseh strani in samo majhen napačen gib bi bil potreben, pa bi se nedvomno sprožile tempeljske pasti in pokopale dvojico. Na pogled je bila piramida iz enakega materiala kot tista, ki sta jo z Raphaelom dobila od preprodajalca, bila je tudi podobne velikosti in najverjetneje enake teže, zato Jedi ni niti najmanj dvomil, da gre za Revanov holocron.
Ob odprtju bo njegove besede slišal tudi lovec, a tukaj ni bilo pomoči. Namesto da se spopade in tvega uničenje stvari, sta bili mnogo pomembnejša hitrost in previdnost, še posebej pri tako tvegani nalogi. Naposled se je holocron le osvobodil površine in ko so ga lovčeve roke objele, se je Eron pripravil za morebitno intervencijo. Sledilo je presenečenje. Iztegnjena roka je povedala, da je v lovčevi glavi več kot dovolj pameti in za to mu je bil hvaležen. Sam se je vedno držal svojih besed, sodelovanje pa je bilo v tem primeru nedvomno najboljše. Previdno je vzel majhno tristrano piramido in si ji jo položil na svojo dolgo dlan, da je zasedla večino površine. Na njenem spodnjem delu je bil gumb, s katerim se je odpirala, a še preden je Jedi pritisnil nanj, se je obrnil nazaj k drugemu človeku. "Hvala, iskrenost spoštujem." Rahlo mu je pomignil, nato pa holocron previdno vrnil nazaj na sarkofag in pritisnil na majhni rdeči gumb, ki je pomenil dokončanje njegove trenutne naloge. Najprej se je zaslišalo zgolj šumenje, temu pa je sledila modrikasta svetloba in pa migetajoča podoba Revana, ki se je nenadoma pojavila nad sarkofagom. Ob pogledu nanj so Erona prevzela različna čustva, a najbolj so ga zanimale besede, ki so se razlegle iz ust nekdanjega heroja Republike.

Holocron se je ob dotiku vklopil in iz sedaj odprte piramide se je dvignila hologramska postava. Vendar pa ta ni bila naravne velikosti in odeta v mandalorianski oklep in čelado, prekrito s črno oglavnico, temveč velikanska, opazno povečana podoba nečesa, kar je bilo morda človek, a je bilo sedaj bolj podobnoživi senci humanoidne oblike s krono iz nepopustljivega jekla in dvojimi bleščečimi plameni barve sovraštva za oči.
"Mwahahaha, nisem tisto, kar si pričakoval, kaj?" se je zakrohotala velikanska senca in poskušala planiti po tistem, ki je odprl holocron. Vendar brez uspeha, kajti karkoli je to bitje že bilo, ni imelo fizične oblike, in njegovi dolgi kremplji čiste sence so le nemočno segli skozi Jedija, se skrčili, in zopet umaknili, brez da bi kakorkoli vplivali na trenutno resničnost.
"Ah presneto," je zaklelo bitje, nato pa se umaknilo nazaj v nevtralno pozo. Sedaj se je šele bitje zavedlo, da ni bilo popolna manifestacija duha, kakor je najprej sklepalo, temveč plod unikatne zasnove Kunovega holocrona. Premišljevalo je, kaj naj stori, z ozirom na pravkar odkrito dejstvo da se je znašlo v obliki, v kakršni ni imelo neposrednega vpliva na svet okrog sebe.
"Torej sta prišla semkaj, da bi se dokopala najglobljih skrivnosti mogočnega in nadvse veličastnega Exar Kuna, zadnjega naslednika in Temnega Lorda Sithov po priznanju tako zvitega in mogočnega Naga Sadowa kot velikega in najmočnejšega Marka Ragnosa," je dejal duh, ko se je umaknil nekoliko stran od sarkofaga, tako da je imel sedaj obe bitji iz mesa in krvi v svojem vidnem polju.
"Poklonita se in pokažita spoštovanje, ki ga zahteva veliki Exar Kun, in morda bosta deležna nekaterih mojih skrivnosti." Vendar jima ni dovolil, da bi se kaj dolgo obotavljala, ali pa da bi si ga po neki nepredstavljivi trmi drznila zavrniti; zbral je moč Temne Sile, ki je prevevala tempelj, in pritisnil z njo na oba osebka, sileč ju v poklon. V svojem sprevrženem zadovoljstvu se je duh naslajal nad ugibanjem, kako dolgo se bo kateri od njiju sposoben upirati. Kajti moč Exar Kuna na tem mestu ni nikoli ugasnila, in ni ga bilo bitja v Galaksiji, ki bi se mu bilo sposobno zoperstaviti. Oziroma tako je vsaj mislilo to senčno bitje, da fragment Kunove esence, ki je bila na Yavinu 4 vseprisotna, na mestih kakršno je bilo to še bolj intenzivno kot drugod.

Prikazen se ni zmotila, res ni bila tisto, kar je jedijski mojster pričakoval. Namesto Revanove podobe se je prikazala nekakšna senčnata pošast s krono in dvojico sovražnih oči, ki je po vsem sodeč predstavljala nekakšen duh Exar Kuna. Eron se je poskušal nagonsko umakniti, a bil je prepozen in dolgi kremplji mračnega bitja so segli proti njegovemu plašču. Prisegel bi lahko, da je ob tem začutil hlad, a duh česa drugega očitno ni bil sposoben in se je tako moral zateči k drugačni taktiki. Vsa temna Sila templja je nenadoma pritisnila nanj, se kot jeklena roka uprla njegovega hrbta in ga začela potiskati proti tlom. Čutil je lahko, kako so njegove mišice trzale in kako se je vedno bolj spuščal, a Jedi se ni vdal. Zbral je vso voljo, kar jo je premogel njegov razum in se s silnim trudom znova vzravnal, tako da je vnovič stal pokončno kot kip. V prostoru se ni mislil obotavljati niti trenutek več, pač pa se je urno obrnil in z miselnim ščitom v glavi zapustil prostor, ne da bi se še enkrat samkrat obrnil proti holocronu ali lovcu na glave. Psihični boj je bil hud, nekajkrat je skoraj klonil pot pritiskom teme in bi se bil znova zvrnil na kolena, toda njegov um je bil močan in njegova nečustvenost mu je zelo pomagala, da se ni vdal kateremu od občutkov.
Kot taleča ledena kocka je zapustil grobnico nekdanjega Sith Lorda, se znova znašel na širokih stopnicah in le tem sledil do vhodnega tempeljskega prostora, kjer je še vedno ležala nesrečna Togruta, obdana z lužo rdeče tekočine. Tudi tukaj je bil vpliv Temne strani Sile izredno močan, očitno je prebujeni duh vplival na celoten tempelj, okrepil njegovo energijo in povečal pritisk, ki ga je bilo mogoče čutiti. Toda Eron ni mogel nekdanje prijateljice puščati tukaj, pa naj bi mu to vzelo še toliko dragocenega časa. Poznal jo je predolgo, da bi jo pustil sredi sovražnega okolja in njeno truplo si je zaslužilo spodoben pogreb, vreden dolgoletnih članov Jedijskega Reda. Tako jo je previdno dvignil in presenečen odkril, da je bilo njeno telo presenetljivo lahko. Preden se je napotil proti izhodu, je še zadnjič poškilil proti spuščenemu kipu in se prepričal, da mu lovec ne sledi za petami, saj bi bilo to povsem za pričakovati od oseb njegove baže. Sithov duh ga je po vsem sodeč še vedno držal, saj o moškemu ni bilo niti sledi, tako da se je Jedi zasukal proti izhodu in Torguto previdno odnesel skozi vrata, se spustil po črnem zunanjem stopnišču in nato previdno prečil jezero. To početje je bilo zaradi osebe v naročju silno oteženo in več kot enkrat je tvegal, da bi oba strmoglavila v sumljivo mračne vode, toda zahvaljujoč neznani sili se ta neljubi dogodek ni pripetil in tako je Eron naposled cel in suh zakorakal na nasprotni breg jezera. Bil je nekoliko upehan in njegovega plašča se je na nekaterih mestih držala Togrutina kri, toda tempelj je le zapustil in zdaj se bo lahko od nje primerno poslovil. Razgledal se je po prostranem travniku, obsijanem z zahajajočim soncem in po nekaj trenutkih izbral mesta slovesa. V templju je moral preživeti kar nekaj časa, saj se je zrak ohladil in je bilo sedanje temperature neprimerno lažje prenašati, toda vlaga se ni prav nič zmanjšala. To je bila ena od slabosti tropskih planetov, ki so bili zaradi ogromno rastlinja vselej polni vlage in visokih temperatur, posledično pa tudi težke glave in možnosti najrazličnejših okužb.
Eron je zbral mnogo vej, odpadlega listja in posušenega lubja, vse skupaj nametal na velik kup in nanj previdno položil Togruto. Preden je prižgal ogenj, ji je pobral vse štiri žaromeče in jih spravil pod svoj plašč ter naključno naletel še na silno majhen datapad, ki se je držal njenega pasu. Tudi tega je pospravil, zatem pa zakuril ogenj in se še zadnjič poslovil od nekdanje prijateljice. Tiho je spremljal, kako so ognjeni zublji oblizovali grmado, kako je prijateljičino telo počasi izginjalo in kako je nazadnje ostal le pepel. "Zdaj si združena s Silo." S temi besedami se je ločil od ostankov ognjišča in se počasi podal v džunglo. Holocrona ni našel, izgubil je dolgoletno znanko in zdaj je bil povsem izgubljen. Biologov ni nameraval klicati, saj so mu že dovolj pomagali, poleg tega pa tudi ni imel jasno začrtanega cilja. Če bi našel Revanovo podobo, bi bilo vse drugače, zdaj pa je stal ponovno na začetku poti in njegova prihodnost je bila nejasna. Lahko bi sicer krenil na Dantooine in se pridružil Redu, a tamkaj miru ne bi našel in misli bi se mu nenehno vračale k holocronom in Revanovemu obličju. Sicer pa je še vedno obstajala možnost, da se holocron nahaja v katerem izmed drugih templjev na tej luni, saj je tukaj stal več kot eden. Tako se je spet prebijal skozi džunglo, usmerjen v neznano smer, ko je tik pred seboj zagledal razpadajoče truplo. Nesrečnik je moral že zdavnaj umreti, saj so njegovo telo načele mnoge zveri, raztrgale obleko in zagrizle v meso. Jedi mu ni nameraval posvečati preveč pozornosti, ko je povsem naključno zagledal majhno temnomodro napravo, ki je ležala v njegovi bližini. Pokrivalo jo je odpadlo listje, drugače pa je šlo za precej sodoben holocron, ki bi po videzu sodeč še moral delati. Eron ga je brez pravega interesa dvignil, pritisnil na majhen črn gumb in na zaslonu so se prikazale majhne črke.

Opravili na Yavinu 4, ulov boljši od pričakovanj!
Tisti tepec Drewin si obeta večji zaslužek, a naj
samo sanjari. Sam mu ne mislim prepustiti niti
fičleka svojega. Moje stvari so samo moje in z
njimi bom pri Huttih bajno zaslužil. Zdaj pa samo še
na Coruscant, kjer v podzemlju že čaka Wistiran.
Njega ne moremo prevarati, saj bodo drugače vsi
tihotapci za nami! Ampak to črno zadevo iz templja mu
ne prepustim, ne prepustim je nikomur. Ko bodo videli
tistega mandalorianskega vojaka in slišali njegov glas...
Hah, naj samo sanjarijo. Za to bom dobil celo premoženje
in če še malo bolj dramatiziram bom dobil celo več! Samo
še na Coruscant in postal bom bajno bogat!

S tem se je besedilo končalo in Eronova potrtost je nenadno izginila. Tihotapec je nedvomno govoril o holocronu in glede na omenjanje Mandaloriana bi lahko šlo za Revana, saj je ta nosil njihov oklep in njihovo čelado. Na Coruscant torej... Izgubiti ne morem nič, dobim pa lahko še novo plovilo. Tako je torej tisti trenutek sklenil, da nemudoma poleti nazaj na Coruscant in tamkaj poišče tega Wistirana, ki se je nedvomno zadrževal nekje v podzemlju. Tihotapci so bili svojevrstna druščina, med katerimi izdaje in okoriščenja niso bila redkost, a vendarle se je raje zapletal z njimi, kot pa kakšnimi lovci na glave ali celo Sithi. Ta nesrečnik je nedvomno umrl zaradi svoje velike najdbe, glede na stanje trupla pa bi se dalo sklepati, da je tukaj ležal že vsaj nekaj tednov. Jedijski mojster je takoj kontaktiral biologe in počakal na njihov prihod, ki ga bo znova ponesel v civilizacijo in mračnejše trenutke preteklosti. Coruscanta si sicer ni želel videti, a tokrat ga je v to prisila usoda in najdba Revana je bila nad vsem drugim.

Kareem se je ob besedah, ki so zapustile Jedijeve ustnice mračno namrščil; bilo mu je povsem vseeno za to, da je le-ta spoštoval iskrenost. Kar mu je pomenilo veliko več je bilo namreč dejstvo, da se je v zadnjem času nenavadno pogosto posluževal nadležne zadevice, ki so ji ostali tako radi pravili iskrenost; lovcu je bila karseda nadležna in v resnici strašno nepripravna stvar, ki je človeku v končni fazi običajno precej bremenila pot do cilja. A če je imel človek kolikor toliko soli v glavi, mu je kaj hitro postalo jasno, da se včasih teh nevšečnosti pač ne da izogniti in se tako pač hočeš nočeš ukloni občasni situaciji, ki zahteva tako reakcijo. Trenutna situacija je bila pravi pravcati šolski primerek le-take, zato se je lovec pač uklonil zavoljo gladkega poteka stvari.

Njegove želje, se je zdelo, pa je Sila prav nalašč poteptala, ko se je s tihim sikom holocron odprl, iz njega pa je v trenutku šinila velikanska holoprojekcija. En pogled na temačni obris, ki se je dvignil nad moška, je opazovalcu kaj hitro razkril, da ne gre za malevolentno bitje, in Kareem je bil karseda srečen, da hologrami nimajo nikakršne fizične moči. A ko se je z zlohotnim tonom v glasu in neuspešnim udarcem po Jediju duh razodel kakor Veliki Exar Kun, se lovec nenadoma ni več počutil tako varno. Morda je bil res mrtev že lepo polovico stoletja, a za tako mogočnega Sitha to ni pomenilo Sila ve koliko. Glede na to, kakšna temačna sila je prevevala njegov tempelj in kako močna je bila ta, človek ni mogel biti nikdar do konca prepričan, koliko dejanske moči nosi hologram, ki se je z izmaličenim smehljajem na obrazu spravil nad njiju.

Nenadni, tisočkrat okrepljeni pritisk, ki se je nenadoma naslonil na njegova pleča, je lovca povsem presenetil in le malo je manjkalo, pa bi klecnil. Potreboval je nekaj sekund, da se je ovedel in pretehtal situacijo; Tudi prav, je mislil sam zase in s stisnjenimi zobmi kolena pritisnil ob mrzli kamen. Od vekomaj je bil človek s prav malo ponosa – za svoje cilje je bil pripravljen storiti prav vse in poklekniti pred samovšečnim Lordom Sithov je bilo še najmanj, kar bi bil lahko primoran storiti. Sicer mu je nekaj pravilo, da to še zdaleč ni vse, kar bo hologram zahteval v zameno za kako skrivnost – če bo te sploh zmožno pridobiti, a lovec pač ni nameraval odnehati kar ob prvem znaku zapletov; če ne drugega, si bo trenuten obrat dogodkov vzel za dober izziv, ogrevanje pred nedvomno večjimi ovirami, ki se mu bodo zoperstavile na Korribanu.

Tudi ko je Jedi boječno pobral svoja šila in kopita, se lovec ni zganil iz svojega položaja, le ušesa je napel, da bi ujel zvok njegovih oddaljujočih se korakov preko hreščečega hehetanja, ki se je z nemarno glasnostjo izvijalo iz holocrona, katerega je Eron meni nič tebi nič skorajda odvrgel na tla. Mračno režanje je s poslednjimi odmevi izginilo v veliki sobani in zavladala je nenadna tišina, napeta kakor preveč navita struna na inštrumentu. Temnolasec je brado dvignil za ped in svoje sive oči brez usmiljenja in strahu zabodel plameneče krogle, ki si jih je Kunova projekcija omislila namesto oči – verjetno kakor stilni dodatek, ki je služil lažjemu ustrahovanju roparjev. "Izkazujem ti pristojno ti spoštovanje, Veliki Exar Kun," je brezizrazno, z monotonim glasom izustil lovec. "Kaj želiš od mene v zameno za ponovni vzpon Sithov?" je dodal po kratkem premoru in besede nekolikanj taktično obrnil – na dolgi rok navsezadnje sploh ni lagal. Stresel je z glavo nad čudnimi popadki iskrenosti, ki so ga prevzemali zadnje mesece, in se osredotočil na hologram, ki je visel v zraku nad njim, polnem prahu.

"Pridi nazaj sem, Jedi. Ne boš mi obračal hrbta! Me slišiš?" je protestiral duh za odhajajočim, a kaj kmalu je sprevidel da je moškemu nekako uspelo uiti njegovemu vplivu. Moral bi bil zbrati vso svojo prisotnost že prej, tedaj se mi ne bi mogel upreti, je sama pri sebi dognala Kunova senca.
"Le teci, črv, teci in si podaljšaj življenje za nekaj dni! Kajti tema prihaja in vse kar se ti bo dogodilo ti bo prineslo le še več razočaranja in žalosti!" je glasno zaklical za odhajajočim, nato pa si privoščil še eno dozo zlohotnega krohota, ob katerem se je zdelo kot da se celotna piramida trese.
A tukaj je bil še drugi mož, in tega je Kun videl poklekniti in slišal njegov glas, ter besede ki so mu zelo ugajale. Senčna dlan je prebodla možgane klečečega, vendar učinek ni bil smrtonosen, kot bi bilo to običajno. Exar Kun, ali to kar je predstavljalo trenutno manifestacijo njegovega duha, je na tak način pogledalo v misli in spomin človeka pred seboj, in nekaj trenutkov kasneje se je sredi obraza pokazal širok, ostrih čekanov poln nasmeh.
"Tako torej, mali Sith," je spregovorila senca in se zopet vzravnala, roke pa, tako se je zdelo, prekrižala na prsih. "Prišel si semkaj ne le v iskanju mojih skrivnosti, ampak v upanju da se boš okoristil na račun tekmice. To mi ugaja, kajti dokazuje da imaš potencial postati pravi Sith. Kar pa je več, kot lahko rečem za tvojo gospodarico, ki je pozabila kaj ta beseda pomeni. Sith je tisti, ki ima voljo in moč da si vzame kar želi, kadarkoli želi, in ga ne hromijo spone usmiljenja in obotavljanja. Kdor tega ne zmore, naj se umakne tistim ki lahko, ali pa umre pod njihovimi rezili!"
Nastopil je trenutek tišine, nato pa je senca ponovno spregovorila:
"Celo tako zelo si mi všeč, da sem ti pripravljen razkriti eno svojih najljubših veščin. Zadnja stvar, ki jo je imel za naučiti nekoč veliki Freedon Nadd, preden sem ga uničil. Starodavno veščino kako oblikovati Silo v čisto energijo uničenja; plamene Temne strani. Nekdo s tvojim talentom jo bo z lahkoto obvladal, potem ko mu razkrijem kako, a sam je ne bi nikoli odkril, pa če bi poskušal na tisoče let. S to sposobnostjo boš pridobil prednost, kakršne ne pozna nihče, ki danes še živi; niti tvoja gospodarica ne! A v zameno zahtevam eno; vrni moj holocron nazaj na svoje mesto in pasti nazaj v prvotno stanje. Na tem planetu biva moja moč, in če ga boš odnesel z njega ti bo nekoristen, jaz pa bom izgubil zelo priročno sredstvo za komunikacijo s tistimi, ki se izkažejo vredne moje pozornosti."
Senca se je sladko nasmehnila; oziroma bi se, če bi bil njen obraz človeški - z gromozanskimi čekani in plamenečimi očmi ter ostalim obrazom popolne teme pa je takšen nasmešek izgledal najbolj podoben zverinskemu režanju. Neukemu bi se morda zdelo nenavadno, da je umrli Sith Lord ponujal svoje skrivnosti tako odkrito; a kdor se je že kdaj srečal z ujetim duhom Temnega Lorda Sithov bi vedel, da to sploh ni bilo nenavadno: stvari ki so jih učili so namreč največkrat same od sebe pogubile vajence ki na takšno moč niso bili pripravljeni in je niso znali obvladati; če pa se je našel nekdo ki jo je lahko, pa se je duhu Sith Lorda zdelo, da si je takšno moč s tem zaslužil.

Naziv, ki mu ga je namenila holoprojekcija celo človeku s tako malo obzira na ponos ni bil všeč, a Kareem je potlačil nejevoljo in z negibnim pogledom spremljal skrivenčeno podobo nekdanjega mogočnega Sith Lorda, ki je zdaj deloval le kakor izkrivljena in polomljena igrača, ki jo je nekdo zalučal v ogenj. Ko so njegovi kremplji segli skozi njegovo glavo ga je zmrazilo in bil je priča temu, kako so se mu vse dlake postavile po konci; le s težavo je potlačil svoj naravni refleks, da bi se pognal kar najdlje proč od vdirajočega bitja in se spravil daleč stran od temnega templja. Pa ne zato, ker bi ga temna Sila tako motila, temveč ker je sovražil občutek, da mu nekdo povsem proti njegovi volji brska po spominih in znanju. Na vdor sploh ni bil pripravljen, da ne omenjamo tega, da se je manifestacija Exar Kuna posluževala povsem drugačnih tehnik kakor tistih, na katere ga je bila opozorila Darth Pride ali o katerih si je prebral v bogato založeni knjižnici Ziosta.

V nasprotju z začetkom njunega pogovora – če bi se temu sploh dalo tako reči – so bile naslednje hreščeče besede, ki so zapustile holocron, mnogo bolj prijetne za lovčeva ušesa, kljub nadležnemu prasketanju njegovega glasu. Sicer se je s temačno gotovostjo zavedal, da bi bila to zlahka le prevara, način, kako si v večnosti ujet duh krutega Sitha skrajša nedvomno predolgi čas. A po drugi strani se mu je ponujala možnost za nedosegljivo prednost, tako rekoč plamenečega aduta v rokavu njegove bodoče Sithovske kute. Za trenutek omamljen z vizijo gorečih sovragov se mu je prek obraza narisal pohlepen smehljaj, a vendarle se je Kareem zbral in nevihtne oči ponovno uprl v goreči krogli, ki sta se svetili v popolni črnini, kjer bi se moral nahajati Kunov obraz, vendar je tam počivala le zobata spaka. Cena, ki jo je zahteval Sith, ni bila prevelika – konec koncev, kdo pa bo vedel, kaj se je tu zares zgodilo? Vis' Nah se ne bo vrnila v danem času, medtem ko je bil sam trdno prepričan v to, da se mu bo uspelo polastiti Korribanskega holocrona – tam namreč niso počivali nobeni ujeti duhovi zdolgočasenih in že davno umrlih Sith Lordov, ki bi morebiti zahtevali isto kakor Exar Kun. Konci njegovih ustnic so se privihali le malce navzgor, da bi spremembo opazil le pozoren opazovalec, ko je temnolasec premetaval možnosti. "Ponudba je povsem razumna in nama obema ugaja; čemu torej ne bi pristal?" se je namuznil lovec in privzdignil eno presekano obrv.

Na Sithov komentar o Lady Pride se ni niti malo obregnil; tudi če bi dejansko imel kakršno koli pripombo ali ugovor, bi bilo nadvse neproduktivno le-to tudi izraziti, dokler ni poznal ključa do Sile, ki mu jo je obljubljal Kun. A vendarle – čemu bi sploh ugovarjal? Saj dejansko ni bil njen fanatični privrženec; z njo je sodeloval ker sta se njuna cilja skladala, in kakor se je bila privlačna belolasinja sama izrazila: Za dva z enakimi interesi je bolje sodelovati kot tekmovati,. "Če gre kaj zaupati besedi Sitha, ti jo dam, da bom tvoj holocron varno dal nazaj tja, kamor spada in reaktiviral pasti – če bi bil tako dober in mi namignil, kje se skrivajo mehanizmi. Verjetno bi jih sam uspel najti, a kaj ko me kličejo še druge obveznosti," v sivih očeh se je zasvetlikal užitek lova in adrenalina, ki se mu je pretakal v žilah.