Nar Shaddaa -> Maridun (Eron Tyras, biologi)

Maridun se je zdel na koncu vesolja, ko je motor vesoljskega plovila zabrnel in so se začeli počasi dvigovati. Ladja biologov je bila prostorna, tega Eron ni mogel kritizirati, a vendarle je bil prepričan, da bo v prihodnjih dneh imel le malo prave intime. Skozi velika sprednja okna plovila je opazoval tihotapsko luno, kako se je počasi oddaljevala in istočasno poslušal nekonstruktivno pogovarjanje o gradnji teh stolpnic, stiskanju med uličicami in kriminalu, ki pustoši na vsakem kotičku Nar Shaddaa. Besede je poslušal preslišati in se osredotočiti izključno na videno, a njegovi sopotniki so se žal pogovarjali preglasno, da bi mu to v celoti uspelo. Vesel je bil vsaj tega, da mu je uspelo najti prevoz in bo končno zapustil to luno, saj se nad njo ni prav nič navduševal. Zdaj si je želel predvsem miru in samote, da bo lahko razmislil o vseh dogodkih in poskušal poiskati svoje pravo mesto v toku življenja. Naj je bilo to med Sithi ali Jediji, dejstvo je bilo, da se zaenkrat ni videl nikjer. Bil je tako imenovan Sivi Jedi, ki ne verjame v nobeno stran Sile in se zavzema za nekakšno nevtralnost. Ob tej misli so se kotički njegovih tankih ustnic komajda opazno ukrivile in kdor bi ga zdaj videl bi pomislil na kisel nasmešek, ter se pri tem ne bi veliko zmotil. Dvigali so se skozi atmosfero planeta in kaj kmalu pred njimi ni bilo drugega, kot gola črnina vesolja, posuta z drobnimi belimi pikami. Eron se je tedaj zasukal, vrgel planetu tihotapcev še zadnji pogled in zapustil pilotsko kabino. V osrčju plovila je bil dolg hodnik, ki se je cepil na levo in na desno, medtem ko je bila na skrajnem repu nenavadna okrogla soba, kjer so biologi hranili svoje vzorce. Eronova majhna soba je bila nasproti vhodne rampe, ki je bila med poletom seveda zaprta in ko se je umaknil vanjo, je vrata zaprl ter se poglobil v Silo. Vpričo vročine na plovilu si je slekel dolg plašč in razkril svojo spodnjo jedijsko tuniko v sivih odtenkih katerega pasu se je držal podolgovat žaromeč. Da mu ga sopotniki slučajno ne bi sunili, ga raje ni spravljal kam drugam, pač pa si ga je med sedenjem na tleh zgolj odpel in položil ob svoj bok. Njegove veke so se zaprle in znova je ugledal tempelj v ruševinah, vso bedo in nemoč Jedijev, ki si si jo lahko zamislil. Kriki, trpljenje in žalost, to je odmevalo v njegovih ušesih, ko so se vrata nenadoma odprla in je poleg sebe zagledal štiri starejše može. »Oprostite mojster Jedi, ampak svojih spremljevalcev več nisem mogel zadrževati. Poleg biologije smo tudi zgodovinarji in se zelo zanimamo za vaš Red. Bi bili pripravljeni z nami deliti kaj informacij?«Spregovoril je Turkan, njihov vodja in najstarejši izmed biologov. Njegova glava je bila že povsem plešasta, medtem ko mu obraz obdajala gosta bela brada, v pogledu pa je imel nekaj strogega in avtoritarnega. Ravno pravi za vodjo. Najprej so se začeli predstavljati in Jediju segati v roke, ne meneč se, da so ga pravkar zmotili med meditacijo. Turkan Hejrin je prihajal iz Coruscanta, star je bil 70 let in se je vse življenje aktivno ukvarjal s preučevanjem redkih mesojedih živali. Sledil mu je Pirp Tallcor, majhen in okrogel mož, ki je moral šteti blizu 60 let. Njegov nos je bil strašansko velik, imel pa je tudi štrleča ušesa, tako da ni bil ravno prijetnega videza, kar pa je bila Eronova zadnja skrb. Rodil se je na Fondorju in mnoga leta preživel med dolgimi potovanji, kjer je odkrival nenavadne odmaknjene planete in tamkajšnje živalske vrste. Naslednji je bil Nixton Ward, višji in tanjši starejši mož iz Corellie, ki je bil za razliko od predhodnikov bolj šaljive narave. In kot zadnji se je predstavil še Medinn Yaxas, od vseh najbolj tih in sramežljiv možakar. Govoril je le malo, vprašanj ni postavljal in zrl je ponavadi proti tlom. »Rodil sem se na Iridonii, moje delo pa je predvsem v analiziranju ekosistemov.« Iridonia? Čudno, da potem ne nosiš rogov. A nekaj v moževem pogledu je bilo Eronu znanega in vprašal se je, ali se z njim nemara že kdaj ni srečal. Iridonio je sicer v vojni obiskal, saj se me tamkaj boril z Jediji proti Sithom, a takega strahopetca si ni mogel predstavljati v bitki. Predstavitvi so sledila mnoga vprašanja o jedijskem redu, pa o njihovi zgodovini, vztrajnim sovražnikom v obliki Sithov, ter nazadnje še najbolj aktualni sovražnici z nazivom Darth Pride. »Vsepovsod o njej govorijo, bolje rečeno o njenem napadu na jedijski tempelj. Si lahko mislite, da se celo na Ithorju pogovarjajo o tem?«
»Prihajate od tam?« Možje so prikimali in se spogledali. »Da, pot nas je vodila že marsikam, nazadnje pa smo bili med Ithorianni. To so ti zanimiva bitja, a njihova ljubezen in spoštovanje do narave sta vredna vsega spoštovanja. Če bi bili le vsi taki.« Turkan je zavzdihnil, nakar se je končno spomnil, da bi bilo gostu vljudno pustiti malo zadihati. »Oprostite tem številnim vprašanjem, ampak enostavno si nismo mogli pomagati. Jedije smo iskali vsepovsod, a doslej nismo imeli sreče. Če želite, vam lahko pokažemo našo zbirko edinstvenih rastlin in živali.« Eron je za hip pomislil, nato pa odkimal. »Hvala, ampak trenutno ne. Lahko pozneje.« Strinjali so se, da bo pot še dolga in tako je bilo dogovorjeno. Ko so se končno blagovolili oditi, se je Jedi dvignil in napravil nekaj kratkih korakov po prostoru, saj so ga prekrižane noge že začele boleti. Šele pred kratkim so vstopili v svetlobno hitrost, zato je bilo pred njimi kar nekaj dni potovanja. Če bo želel, da mu čas mine čimhitreje, se bo moral zaposliti in pozabiti na razmišljanje o samoti.


Vesoljsko plovilo raziskovalcev:

Njihovo vesoljsko plovilo je s svetlobno hitrostjo drvelo skozi vesolje, medtem ko se je Eron poskušal čim bolj zamotiti. S tem ni imel kaj veliko težav, saj ga živahni raziskovalci niso nikoli pozabili in so na vsake toliko časa potrkali na njegova vrata, da bi se najverjetneje prepričali, ali njihov jedijski spremljevalec še živi. Eron je še zelo živel, pač pa je bil poglobljen v meditacijo in okušal grenkejše in slajše trenutke svojega življenja, ter poskušal urediti negotovo prihodnost. Še nedolgo nazaj se mu je zdelo kristalno jasno, da bo skupaj z Moonlightom iskal izgubljene Revanove holocrone, a zdaj je bil na povsem drugi poti in prav zares ta ni imela opravka z Jediji ter Sithi. Toda zakaj se je potem na vsake toliko časa spomnil tistih besed, ki so se razlegle iz holocrona in spregovorile o različnih možnih lokacijah holocronov? Zakaj mu to ni dalo miru? Že med prvim slišanjem je pomislil na Yavin 4, ki je slovel po obisku starodavnega Sith Lorda in ko bo na Maridunu, bo le nekaj kratkih parsekov oddaljen od njega. Jedijski mojster je z neodobravanjem odkimal in razprl veke, da se je pred njim prikazala znana podoba njegove majhne sobe na plovilu biologov. Bili so nekje na sredini potovanja med Nar Shaada in Maridunom in pot je tekla gladko, a Eron je vseeno znova zahrepenel po trdnih tleh planeta, kjer se je počutil najbolje. Počasi se je dvignil si pretegnil noge in roke ter se odpravil iz sobe. Zunaj je bila tišina, kar je bilo zelo nenavadno, saj je drugače skoraj vedno slišal glasove njegovih sopotnikov, ki so prihajali iz različnih smeri. Po začetnem omahovanju je sklenil, da si bo ogledal zadnji prostor plovila, ki je služil kot shramba vseh najdenih rastlin in živali, na katere so biologi naleteli med potjo.
Ko je vstopil skozi premična vrata, je za hip obstal, saj je komajda verjel videnemu. Zdelo se je, kot da bi pravkar vstopil v džunglo, saj je bil prav vsak kotiček okroglega prostora prekrit z rastlinjem. Kovinske stene ladje so bile zakrite in zgolj brnenje motorja mu je pritrjevalo, da ne sanja. Na sredi prostora je bila podolgovata miza z mnogimi natlačenimi kletkami, kjer so čepele manjše in večje živali, ter radovedno zrle skozi ozke rešetke. Tako stisnjene so spominjale na vojne ujetnike in Eronu so se za hip zasmilile, saj v tovrstnem življenju ni bilo nikakršnega užitka, pa naj je šlo za živali, ljudi ali katero drugo bitje. Ko je stopal mimo, so nekatera tiho renčala, druga so ga opazovala z velikim preplašenimi očmi in tretja so vdano zrla v usodo, kot da se sploh ne zavedajo tega kraja. Večino bitij je sploh prvič videl, kajti biolog nikoli ni bil, naravi pa se je posvečal ravno toliko, da je znal razlikovati med listavci in iglavci. Poleg živali so tudi rastline vzbujale občudovanje, saj je bila njihova pestrost tolikšna, kot bi prehajale ene v druge. Visoke vzpenjalke z majhnimi srčastimi listi so prehajale v nenavadne srebrne iglavce, te pa spet v čudne mesojede rastline, od katerih bi ena skorajda ugriznila Jedija. Ko je obhodil že skoraj ves prostor, v katerem je bila mimogrede precej bolj tropska klima kot v preostalem predelu ladje, so se vrata znova odprla in skoznje je stopil eden od biologov, natančneje Medinn Yaxas. Pogled na Erona ga je očitno presenetil, saj se je sramežljivo nasmehnil in že mislil odkorakati, a ga je Jedi ustavil. "Počakajte. Zakaj se me bojite?"
"Bojim? Ne, ne..." možakarjev obraz se je nekoliko zresnil, ko se je začenjal ritensko umikati nazaj. "Samo... Ne želim vas motiti. V ta prostor načeloma ne spuščamo ostalih, a ker ste Jedi in naš gost, vam tega ne moremo odrekati." Eron se mu je počasi bližal in poskušal možakarjev obraz uvrstiti nekam, toda ni mu uspevalo. "Za to se zahvaljujem, a zdaj si želim pogovora. Imate mar slabo vest?" Njegove temne obrvi so se rahlo dvignile, medtem ko so se biologove oči še razširile in videti je bil v silni zadreg. "Slabo vest? Kje pa, kje pa. Zakaj bi jo naj imel? Vedno sem bil preprost in pošten človek, brez zahrbtnih namenov." Ob tem se je Eronu utrnilo v glavi, bliskovito je stopil do možakarja in ga trdno prijel za ovratnik. Ta je bil manjši in šibkejši od njega, tako da ga je Jedijski mojster gledal navzdol in v njegovem ledenem pogledu ni bilo trohice sočutja. "Yaxer Denim. Prebrisano, a sam sem srečal še večje prebrisance. Kaj počenjaš tukaj?" Možakar je otrpnil, njegovo telo je postalo povsem mlahavo in za trenutek se je zdelo, kot da se bo onesvestil. "Jaz... Ne vem... Kako..."
"Govori, ali te čaka tvoja prijateljica." Pomignil je proti mesojedi rastlini, ob kateri je začenjal Yaxer še bolj trepetati, toda na koncu se je vseeno vsaj malo razgovoril. "Bil sem vohun, da. Res sem služil Revanu, ampak takrat so se mu vsi pridruževali, ko pa so videli njegovo moč. Proti njemu ni bilo upanja... Ampak prisežem, zdaj sem vohunstvo že zdavnaj opustil in se že mnoga leta posvečam izključno ekologiji. Vprašajte moje sodelavce, če ne verjamete." Eronov prijem je nekoliko popustil, a izpustil ga še vedno ni. Zaradi njegovega vohunjenja na Iridonii so Jediji izgubili mnogo svojih pripadnikov, saj so jih Sithi dobili nepripravljene in kaj takega ni bilo nikoli za odpustiti. Eron je vohuna takrat videl ravno v zadnjem trenutku, ko je ta bežal z bojišča, a njegov obraz ni nikdar pozabil. Kot je takrat lagal, bi tudi zdaj lahko to z enako lahkoto počenjal, saj ni imel nobene časti in spoštovanja, toda vseeno se je bilo potrebno brzdati. "Bomo videli. Pojdi v svojo sobo." Možakar mu je brez omahovanja prikimal in se spakiral stran, Eron pa se je napotil v pilotsko kabino, kjer sta sedela Turkan in Nixton. Ko ju je povprašal o Yaxeru, sta imela o možakarju zelo dobro mnenje in prisegala sta, da je velik poznavalec ekologije in ne počenja nič drugega. Ko se je pozneje pogovoril še s Pirpom na samem in je bil ta istega mnenja, se je Eron moral vdati. "Morda je bil v preteklosti kaj slabega, a zdaj je daleč od tega spoštovani Jedi. Poznam ga že kar nekaj let in v tem času ni niti enkrat storil karkoli sumljivega. Ljudje se spreminjajo, verjemite mi." Morda, a njihova narava ostaja ista. Eron je sklenil, da bo budno bdel nad Yaxerjem, kaj več od tega pa ni mogel. Ko se je vračal v svojo sobo, je nekdanji vohun ravnokar zapuščal rastlinjak in mimo Jedija smuknil s tako nedolžnim nasmeškom, da se je bes v Eronu še povečal. Zdaj je nujno potreboval novo meditacijo in čas, da razmisli o situaciji.

"Kako so vas sprejeli Ithoriani?" se je odzval na Turkanove besede, da so na Nar Shaddaa prileteli s planeta pacifističnih Ithorianov. Skupaj z najstarejšim biologom je korakal vzdolž rastlinjaka, kakor je pri sebi poimenoval zadnji prostor v plovilu in z očmi potoval od rastline do rastline. "Miroljubno, kaj pa drugega. Galaksija bi potrebovala več takšnih bitij, zapomnite si te besede modri Jedi. Ne mislijo na bogastvo, koristi in udobje, ampak delujejo zgolj v dobrobit narave in ko jih tako opazuješ, se zdijo kot eno z njo. Bolj bi jih morali spoštovati, ne pa da se jim tako posmehujemo." Eron se je strinjal z biologom, odnos do Ithorianov vsekakor ni bil primeren njihovemu prizadevanju in načinu življenja. Mnogi so bili obdarjeni s Silo in jih je tako imel moč spoznati v jedijskem templju, nekaj pa jih je srečal tudi na potovanjih in vselej so ga impresionirali s svojo umirjenostjo, spokojem in ogromno modrostjo. Zgolj zahvaljujoč tem nenavadnim bitjem si je Telos tako hitro opomogel, a ga je zdaj tista diktatorka znova spravila na kolena. Ob tej misli je globoko v sebi začutil srd, ki pa se ga je naučil krotiti in je občutke hitro pregnal. "Seveda niso bili navdušeni nad tem, da jemljemo rastline in celo zapiramo živali, toda po dolgem pregovarjanju smo jim le dopovedali, da jim ne nameravamo nič žalega in jih bomo zgolj preučili. Po končanju dela bomo vsako žival vrnili na njen rodni planet, medtem ko bomo rastline gojili v naših skrbnih rastlinjakih. Dali smo jim svojo besedo in ko njihov duhovni vodja ni v nas začutil nič zlega, so nam vendarle zaupali." V eni izmed bližnjih kletk se je zaslišalo renčanje, v njej pa je Jedi videl nenavadno kosmato žival z ogromnimi črnimi očmi, zavitimi tankimi brki in krempljastimi tacami. Žival je po fiziologiji telesa spominjala na majhnega medveda, medtem ko je njen obraz spominjal na Ewoka. Šla sta mimo mesojede rastline, ki je zgolj lenobno zamigljala in se po obhodu vrnila do vrat. Ko je Eron izvedel za prave namere biologov, je bil nekoliko pomirjen, saj prej ni bil prepričan glede tega, kaj nameravajo storiti z njimi. Naj so se predstavljali za še tako miroljubne, so vedno lahko za hrbti držali fige in storili nekaj povsem drugega, kot so zagotavljali. Toda Ithoriani so jim zaupali in njihov duhovni vodja v njih ni začutil nič slabega, to pa je dajalo kar precejšnje zagotovilo. Zdaj je celo Yaxeru Denimu bolj verjel in se je začenjal strinjati, da je res opustil svoje vohunske posle, toda življenje ga je naučilo, da ne moreš nikomur povsem zaupati. Ladjo je spoznal že do zadnjega koščka in tudi s spremljevalci se je v vmesnem času precej zbližal, a vendar se ni prav nič pritoževal ob novici, da je njihova končna destinacija že zelo blizu.
Kaj mu bo prinesel Maridun, še sam ni znal povedati, prepričan pa je bil, da bo na tem odmaknjenem planetu našel odgovor glede svoje prihodnosti in končno uvidel cilj, ki mu je bil zdaj v temi. "Če kaj potrebujete, nas samo pokličite" se je poslovil vedno vljudni Turkan, ki kljub prijaznemu glasu in nasmejanim ličnicam ni nikoli spravil toplino v stroge rjave oči. Ko se je Eron vrnil v svojo sobo, se je usedel na posteljo in nagonsko segel za svojim žaromečem, ki mu je kot vselej visel za pasom. Tega si ni snel nikdar, niti med spanjem ne, saj mu je zagotavljal občutek varnosti, ki je ni nikoli primanjkovalo. S prsti je zdrsel po črnih energocelicah in se zaustavil na majhnem srebrnem gumbu. En pritisk je zadostoval, da je iz odprtine švignil modri laserski žarek, zaslišalo se je značilno brnenje in prostor se je obarval modrikasto. Samo to bi moral storiti. Samo to in bi bila tista prekleta morilka dandanes le zgodovina. Skok z balkona in zamah... Nekaj časa je nepremično zrl v svetlečo svetlobo, ki je čisto rahlo drgetala in bil povsem nepremičen. Spominjal se je tiste dvorane z Jediji, pa tiste eksplozije in mandalorianskega morilca. Brez dvoma je šlo za Mandaloriana, saj je teh videl več kot dovolj, da jih je znal že zavohati in prav on je bil kriv za ta masaker v dvorani. Nekoč so se vsaj borili častno, napadli so iz odprtega in se zazrli sovragu v oči. Ta strahopetec pa nima trohice časti. Verjetno je izgnanec svojega klana, razbojnik brez korenin. Zadovoljen je bil vsaj ob misli, da mu ga je uspelo zaustaviti, čeprav glede njegove smrti ni bil prepričan. Njegov oklep je precej ublažil udarec odbpadcu in če si je ogrnil jedijsko ogrinjalo, je zlahka odšel. In zdaj znova ubija za tisto Sithovko. Žaromeč je ugasnil in se ulegel, saj je bil nenavadno utrujen. V zelo kratkem času je trdno zaspal in ko se je naslednjič zbudil, je zraven njega stal Yaxer. "Ti!" Nagonsko je segel po žaromeču in zagrabil v prazno, saj za pasom ni bilo ničesar. Ni potreboval veliko časa, pa ga je ugledal v vohunovi roki, ki se je iztegovala proti njemu. "Ne bojte se Jedi, ne mislim vam škodovati. Meč vam je padel na tla, pa sem ga zgolj pobral. Drugače pa prihajam z novico, da smo pravkar stopili iz svetlobne hitrosti. Maridun je naravnost pred nami." Eron je sumničavo pograbil svoje orožje in si ga pritrdil nazaj za pas, ter se nato dvignil kvišku. Vohun bi ga lahko med spancem ubil, a ga ni. To je bil še en znak, da bi mu lahko zaupal, toda naj se je še tako trudil, mu ni uspelo.
V pilotski kabini so že sedeli Turkan, Nixton in Pirp, ter radovedno zrli proti veliki zeleni krogli, ki se je raztezala pred sprednjim oknom. Naokrog je bila zgolj črnina posuta z majhnimi zvezdami, medtem ko je bil Maridun na videz zelo prijeten. Prevladovala je zelena barva, ki je nedvomno predstavljala gozdove in travnike, medtem ko so bile manjše zaplate modrine nedvomno vodovja. "Maridun, pa smo prispeli" je veselo naznalin Pirp, kot da to ne bi bilo nekaj samoumevnega. "Zdaj pa samo še spust in potem veselo na raziskovanje. Boste tudi vi raziskovali z nami?" Na Nixtonovo vprašanje se ni takoj odzval, nazadnje pa je le odkimal. "Ne, moja pot me vodi drugam. A vendar si bom pristajališče zapomnil." Potovanje je bilo pri kraju, sam pa se je znašel šele na razpotju različnih poti, od izbire katere bo odvisen konec.