Prestolna dvorana

((Prišel z obale))

Oklepljeni Jedi si je privoščil nasmešek, katerega je čelada uspešno zakrila pred zbranimi. Naj je Sith sikal in ga zbadal kolikor je želel, sarkazem iz njegovih ust ni skril dejstva, da je bil on tisti, ki je popustil. Tudi na poziv naj sname čelado je le odvrnil:
"Razkril se bom le pred tvojim gospodarjem, in še to le če bo dialog ostal kulturen." Vendar se je pustil voditi črni postavi, kajti navsezadnje sam ni vedel, v kateri smeri se je nahajal ta skrivnostni mojster. Tudi življenjske oblike, ki jih je prej zaznal in so se sedaj izkazale za oklepljene pešake z velikimi puškami, ga niso presenetile. Čeprav so hodili za njim s povešenim orožjem, kar je nakazovalo veliko več vljudnosti kot jo je bilo od Sithov pričakovati, si Raphael ni delal utvar da ne bi več predstavljali nevarnosti.
Dolge minute molčeče hoje preko čudovite pokrajine so modrolascu dale priložnost da si ogleda planet, nad katerim se je nekoč pela senca Star Forge. Morja, jezera in reke so bile čudovite zelenkasto-modre barve, nizki hribčki pa porasli s svetlo zeleno travo, prekinjeni le s peščenimi dolinicami in občasno skalo. Šele tedaj se je zavedel, da so bile visoke podolgovate gore, med katerimi je prej pilotiral pikirajoče plovilo, v resnici ostanki strmogljavljenih ladij.
Naposled ga je sel privedel do nečesa, kar je izgledalo še najbolj podobno mestu sredi konstrukcije. A stari kamniti zidovi in ponekod že krepko od vremena obrušene inskripcije so razkrivale, da ni šlo za novo gradnjo, temveč za rekonstrukcijo nečesa, kar je bilo tukaj že zelo dolgo časa. Kot bi lahko uganil vsakdo z neko osnovno inteligenco in minimalnim poznavanjem govoric o Sithih, so tujca odpeljali v največjo in na videz najstarejšo stavbo.
Dvorana v katero so vstopili je bila veličastna, srhljiva ter skrivnostna hkrati, in v Raphaelu je zbudila staro ljubezen do ruševin in vsega, kar je pričalo o nekdanji slavi propadlih ljudstev. Sploh temni stebri, prepredeni z žarečimi žilami nečesa, kar je bilo nedvomno vsaj deloma povezano tudi s Temno stranjo Sile, so vzbudili njegovo zanimanje. Bili so namreč očitno starejši od česarkoli, kar je videl v tem templju.
Morda je bila tukaj najprej nekakšna pot, obdana s temi stebri, in so šele kasneje okrog in nad njimi zgradili stavbo? je pomislil sam pri sebi. Vendar ni imel časa razmišljati o ruševinah, kajti z nasprotnega konca je zaznal mogočno temačno auro, ki ni mogla biti nič drugega kot osrednji del tega naselja. Bila je tako temna in tuja, a vendar je bilo na njej nekaj znanega, nekaj, česar Raphael ni mogel popolnoma uvrstiti, a je vedel da je nekoč že čutil nekaj podobnega. Njegove oči so se sprehodile po dvorani in na nasprotnem koncu ugledale podobo, sedečo na velikem črnem stolu, pod izbočenim reliefom nekakšne pošasti, ki je imela v očesnih duplinah bele fotoreflektorje. Oseba je nosila kovinski oklep, ki je zakrival večji del njenega humanoidnega telesa, vse ostalo pa so prekrivala črna oblačila v Sithovskem slogu. Kapuca je bila tako dolga, da je v polmraku sobane prekrivala celoten obraz osebe, vidni sta bili le dve rdeči lučki, ki si jih je Raphael razlagal kot odsev bronziumskih zaščitnih očal. Ne da bi bil poklican je stopil mimo sla, ki ga je privedel semkaj, se vstopil nekaj metrov pred prestolom, ter spregovoril;
"Vljudnost veleva, da se prišlek predstavi prvi, zatorej vedi, da pred teboj stoji nekdanji General Moonlight, poveljnik legije Gamma, znane tudi kot Jeklena Pest. Tukaj sem na miroljubni raziskovalni misiji in zahtevam pojasnilo, čemu je bilo moje plovilo sestreljeno ko je vstopilo v ta sektor." Za sekundo je pomolčal, nato pa dodal:
"Vendar me še bolj kot to zanima, kdo si ti."

»General Moonlight« je s tihim glasom ponovila senčna figura in sklenila svoje dolge orokavičene prste. Nekaj časa je v prostoru vladala grobna tišina, kajti dvorana je bila pregloboko, da bi vanjo prihajali glasovi iz zunanjega sveta, morda pa je na to vplivala tudi neznana energija, ki je prevevala prostor. Naenkrat so se Sithovi prsti razklenili in s kratkim pomigom roke je Trevirju in ostalim dal jasno vedeti, da jih pošilja proč. Trevirja je čakal pomemben opravek s prišlekovim plovilom, vojaki pa so bili najbolj koristni pri nadzorovanju Rakat. A vse to je bilo zdaj drugotnega pomena. Pred njim je končno stala oseba iz njegove preteklosti, oseba, ki se jo je tako dolgo nadejal srečati. Njen nenavaden prihod je v njegovi notranjosti prebudil že zdavnaj umrle občutke in za hip se mu je zdelo, kot da se nahajata na Malachorju V in čakata na prihod Revana. A to je bila preteklost in poti obeh oseb sta zavili v povsem drugačno smer. »Oh da, sestrelitev.« Sith je povsem iznenada spregovoril in presekal oglušujočo tišino, ki je zapolnjevala njegovo življenje. Kolikor je nekoč ni prenašal in je vselej rad zahajal v glasne prostore, je zdaj postala njegova življenjska spremljevalka in zdelo se mu je, da jo pogosto sliši šepetati. »Opravičujem se za ta neljubi dogodek, a bilo je nujno.« Govoril je tiho, komajda slišno, dvojica njegovih rdečih rubinov pa je nepremično vrtala v postavo vojščaka, odetega v modri oklep Mandalorianov. Bil je natančno takšen, kot ga je opisala njegova vohunka in vsaj tukaj ji je moral priznati določeno spretnost. »Previdnost je moje glavno gonilo, še posebej v teh krutih časih spopadov med Republiko in Sithi. Prav lahko bi v tvojem plovilu sedeli razbojniki, ki so prišli izropat starodavne artifakte Lehona. Si predstavljaš škodo, ki bi s tem nastala?« Ominosus je neodobravajoče odkimal in znova sklenil prste. Njegov prestol je bil precej dvignjen nad tlemi in tako se mu je odpiral prekrasen razgled nad celotno dolgo dvorano. V njej je bilo resda temno in rdeče luči v stebrih niso dajale kakšne posebno močne svetlobe, a mrak je bil njegov zaveznik in več ko ga je bilo, bolje se je počutil.
»Jaz sem tvoj prijatelj. Nekdo, ki ti bo skrajšal napore dolgoveznega iskanja.« Za hip je umolknil in počakal na Jedijevo reakcijo, ko pa ni bilo videti, da bo ta nadaljeval, je iz sebe izpustil kratek in hladen smeh. »Rad sem direkten, zato bom kar krenil na bistvo najinega srečanja. Vsak ima nekaj, kar drugi potrebuje in vsak to najlažje dobi preko drugega. Kaj torej predlagam? Medsebojno sodelovanje.« Moonlightov žaromeč je še vedno visel za njegovim pasom, kar je pomenilo, da mu ga Trevir ni odvzel in s tem je bil zadovoljen. Prišlek se je moral počutiti čim bolj sproščeno, saj bo le potem mogoče uresničiti načrte, ki so se podili po Ominosusovi glavi. Nasilje in grožnje se v tem primeru ne bi obnesli in to ne le zaradi Jedijevih sposobnosti, ki niso bile zanemarljive, ampak predvsem njegove čvrste volje. Sith Lord je bil več kot prepričan, da bi mu lahko rezali okončine, pa ne bi odstopil od svojih stališč, saj je bil Raphael Moonlight takšen že nekoč.
»Jaz te napotim k Revanu in ti mi poiščeš nekaj, kar nujno potrebujem. Kaj praviš?« Revanovo ime je omenil povsem mimobežno, a niti malo ni dvomil, da bo na Moonlighta napravilo vtis.

Sith je govoril tiho, tako tiho, da je moral Firrerreon že kar napeti ušesa da ne bi preslišal kakšne besede. Svoje mnenje o sestreljevanju neznanih plovil zaradi "previdnosti" je modro zadržal zase, kajti ni imel namena skaliti nestabilnega dialoga, ki se je začasno izoblikoval, vsaj ne zaradi nečesa, kar ne bi imelo vpliva na njegove cilje. Odhod svojega "spremstva" je le napol registriral; jasno je bilo, da so bili le služabniki močnejše entitete, s katero se je sedaj podajal v nič manj kot dvoboj umov.
"Marsikaj sem že doživel, vendar se navadno pripeti tako, da je ravno tisti, ki ti v obraz zatrjuje da je tvoj prijatelj, izkaže za najbolj željnega te zabosti v hrbet ko nisi pozoren," je dejal po kratkem premisleku o tem, kakšne besede izbrati. Strmel je naravnost v rdeči lučki, ki sta počivali tam, kjer bi morale biti oči sogovorca. Čutil je lahko težo svojega žaromeča na levi strani pasu, ter obeh žaromečev ki sta nekoč pripadali Echanijski Sith bojevnici, katerih ukrivljena ročaja sta čakala pripeta na zadnjem delu pasu.
"Ne bom zanikal, da si uganil razlog za moj prihod," je Firrerreon dodal, ko se je odločil da ni bilo več smisla v prikrivanju svojega cilja. "Vendar je tvoj predlog, odkrito rečeno, obupen poskus kompromisa. Kako naj vem, ali sploh imaš informacije ki jih iščem? In kako naj vem, ali je tvojim virom za zaupati? In navsezadnje, kako lahko pričakuješ da se bom strinjal s pogodbo, pri kateri ne vem niti kaj bi mi bilo naloženo izpolniti, niti za koga bi sploh delal, kaj šele za kakšen cilj? Iskreno povedano sem užaljen nad tem, za kako neumnega me moraš imeti."
To rekoč je snel čelado ter pustil, da je s tihim klenkom padla na tla, in s tem končno razkril svoje obličje. Čvrsti lasje, ki so bili spredaj srebrni, zadaj pa temnomodri, so ravno padali navzdol ob obrazu, katerega kožo je krasil zlatkast pridih. Raphael sicer nikoli ni preživel dovolj časa s svojo vrsto da bi mu razkrili vse skrivnosti njegove fiziologije, vendar je po pogovoru z enim od republikanskih medicinikov in z dobro mero lastnega sklepanja prišel do spoznanja, da je pospešena regeneracija morala pozitivno vplivati tudi na staranje celic. Njegova podoba je bila tako od časa ko je nehaj rasti in do tega dne le minimalno spremenjena z leti.
Razmišljal je, ali naj zakrinkanemu šepetalcu veli naj se mu pokaže, vendar se je odločil da to ni bilo potrebno. Nekdo ki je govoril tako tiho, je imel očitno interes v ohranjanju tišine, in navsezadnje je bila Jedijeva gesta dovolj jasna, da se mu je zdelo malo verjetno da bi jo mož na prestolu razumel kako drugače. A če mu bo ustregel ali ne, tega Raphael ni mogel predvidevati.

O prišleku se ni niti najmanj motil, bil je natančno takšen, kot je predvideval. Spremenilo se je marsikaj, a Raphaelova nezaupljivost in nekakšna primes filozofije sta ostajala v njem. Zato ga je pa Kreia tudi tako ljubila je hudomušno pomislil, a zaenkrat svojih misli še ni nameraval deliti z obiskovalcem. Ni šlo toliko za nezaupanje, ampak občutek skrivnostnosti, ki ga je vzbujal z neizdajo svoje identitete. Kdo bi vedel, kako bi Raphael reagiral ob tem, ko bi si snel oglavnico in razkril izmaličen obraz, najmanj pa si je želel gledati sočutje in pomilovanje. Kdorkoli si je drznil izraziti ta čustva ob Sithovi navzočnosti, ga slednji v trenutku spravil na realna tla, pa naj je šlo za nesrečnega trgovca na Dagobahu, ali poveljnika Ravianata, ki je po nesreči pokukal v njegovo sobano.
"Zelo dobro, vidim da obvladaš bistvo odnosov." Ni se nasmehnil, a v podtonu njegovih besed je bilo mogoče začutiti kanček zabave. Tako je veljalo med Sithi in Jediji očitno njegovega uma še niso povsem pomehkužili. Seveda se je dalo veliko doseči z grožnjami in fizičnim nasiljem, toda prvo je funkcioniralo zgolj pri strahopetcih in bojazljivcih, drugo pa pri telesno šibkih. Ker pa je bilo med Sithi tudi ogromno takih, ki niso bili ne šibki in ne strahopetni, je bilo proti njim najbolje uporabiti orožje "prijateljstva". To mu je pravilo več sithovskih učiteljev, med drugim tudi Revan in sčasoma je spoznal, da imajo zelo prav. "A pozornemu kot si ti, take bojazni ni. Nisi rekel mojemu služabniku, da nas boš vse pokončal, če se te samo dotaknemo? Torej verjetno ne bi nihče tako nor, da bi to poskušal." Sith Lord se je rahlo presedel in prvič po daljšem času pogled dvignil proti stropu. Skozi tanke odprtine je prihajala šibka dnevna svetloba in ustvarjala prav zanimiv preplet beline s črnino, kot da bi šlo za nenehni spopad dveh različnih kontrastov. Tod je seveda prevladovala črnina in tako bo nekoč tudi tam zgoraj, kjer je bilo svetlobe zdaleč preveč. Ominosus je že ob samem prihodu v dvorano pomislil, ali bi dal ukazatu zapreti te odprtine, toda na koncu si je vselej premislil. Če je želel ohraniti stik z zunanjim svetom, se ni smel popolnoma zapreti v ta tempelj, pa naj mu je bil še tako prijeten. Svetloba v stropu ga je vselej opozarjala, da obstaja tudi zunanjost in mora biti nanjo zelo pozoren, saj bo drugače potonil v toku časa in ne bo storil ničesar, kar je že mnoga leta gojil v svojih načrtih.
Med Raphaelovimi neštetimi vprašanji je temna postava še vedno zrla proti stropu, zato se je zdelo, kot da ga sploh ne posluša, a ko se je po prostoru razlegel
klenk in se je čelada odkotalila po tleh, so se Sithove oči nenadoma spustile nazaj na svojega obiskovalca in se še nekoliko zožile. Bil je natančno takšen, kot se ga je spominjal in v njemu je nenadoma izbruhnil bes. Enako mlad, enako ohranjen in enako ponosen. Ta hip bi najraje vstal in mu v obraz izstrelil vso elektrilo, kar bi jo premogel, a se je vendarle zadržal. Na srečo besa navzven ni nakazal in ko se je njegov glas znova razlegel po prostoru, je bil enako tih in umirjen kot prej. "Raphael, Raphael, vedno pomisliš na vse kajne? Kako, zakaj, kje? Toliko vprašanj in tako malo odgovorov." Izpustil je zvok, ki je spominjal na tsk tsk, nakar se je Sith Lord nenadoma dvignil s svojega sedišča in se počasi spustil po gladkih stopnicah. Temno ogrinjalo se je vleklo za njim, medtem ko je prestopal stopnico za stopnico, roke so mu mehko počivale ob telesu, rdeči lučki pa sta zrli naravnost v Jedija. Prav z ničemer ni nakazoval, da ga misli napasti, ustavil pa se je šele na zadnji stopnici, tako da je bil še vedno višje od njega. "S pogodbo se boš strinjal zato, ker ti drugega ne preostane moj dragi prijatelj. Poznam tvoje sposobnosti in vem, da so zavidljivo dobre, a tudi ti nimaš možnosti, da me premagaš. Ne tukaj in ne v tem času. In če me že premagaš, kako ti bo ko koristilo proti Sithovki, ki trenutno ogroža galaksijo in si jo tako zavzeto prizadevaš premagati? Boš ubil njenega najvestejšega zaveznika, njeno desno roko, njenega mentorja? Ali nemara prej prišel do holocrona, ki ti bo razjasnil še zadnjo Revanovo lokacijo? Žal te moram razočarati s tem, da so vsi odgovori negativni. Pride je tako moja sovražnica, kot tvoja sovražnica, podatki o Revanu pa so zgolj v moji glavi. Holocronov prav kmalu ne bo več, saj se tudi Pride zanima zanje in potlej ne bo več nikogar, ki bi znal do Revana. Kar se pa zaupanja tiče, pa bi se lahko zanesla na staro tovarištvo, ki naju je povezovalo v boljših časih." In tedaj se je tudi Ominosus razkril. Oglavnica mu je nenadoma padla z glave, senca je izginila in pred Raphaelom se je prikazal naravnost grozljiv obraz. Opekline, brazgotine in stare rane so prekrivale večino kože, las ni bilo, od nosu navzdol pa je bil povsem izmaličen. Na mestu ust je bila poševna odprtina, skozi katero je prihajalo Sithovo šepetanje. Rdečkaste oči so se zdaj spremenile v običajne sivo modre, v njih pa sta bila zgolj bes in jeza. In kakor hitro se je strahotna podoba razkrila, se je tudi zakrila, saj jo je že naslednji trenutek znova predstavljala oglavnica, senca in rdeče oči. "Ti ime Andor Tanrim še kaj pove?"

Na sicer brezhibni maski brezizraznosti na njegovem obrazu se je za trenutek pokazalo presenečenje, ko ga je Sith nazval po imenu; imenu, ki mu ga ni zaupal. Vendar je z jekleno voljo svoj obraz spet spravil pod nadzor, nato pa stoično počakal, da je Sith nadaljeval kar je imel povedati. Obraz, ki ga je temačnež razkril, je Raphaela navdal s studom in neko zelo drobno mero empatije, vendar je svoje občutke še vedno kontroliral in jim ni pustil na plan. Obličje mu je bilo popolnoma tuje, kajti tudi če bi ga sicer prepoznal, so sedaj premnoge brazgotine, opekline in druge poškodbe Sithov obraz spačile v nekaj, kar je še najbolj spominjalo na slabo narejeno usnjeno masko.
"Ti ime Andor Tanrim še kaj pove?"
Dolg trenutek je Firrerreon molčal, njegova telesna mimika pa je bila enako neprisotna kot poprej. Nato je počasi začel govoriti:
"Nekoč sem poznal nekega Andorja Tanrima. Bil je eden najboljših lovcev na Jedije za časa Revanovega imperija; učinkovit, izučen in brez milosti." Vendar je bil tudi dvorezen meč, kajti njegovo sovraštvo do Jedijev nas je stalo marsikaterega spreobrnjenca. Bil je brez časti ali ustreznega premisleka, in raje je najprej ubijal, šele potem pa zastavljal vprašanja, si je mislil sam pri sebi, nato pa z nekoliko močnejšim tonom dodal:
"Vendar je poznal le sovraštvo in bes, in to ga je zaslepilo dokler ni videl drugega kot to."
Nato si je dovolil droben pokroviteljski nasmeh in začel izzivati moškega nasproti sebe;
"Torej je Revanov rabelj prav tako preživel. Zanimivo kam pripleza pes, ko enkrat ni več gospodarja da bi ga držal za povodec. Povej mi, Andor, oziroma tisto kar je od Andorja ostalo, kdaj si se odločil prenehati s pobijanjem ljudi in se preusmeril na zavzemanje planetov, katerih prebivalci so že davno propadli in le še čakajo na zadnji udarec? So Jediji postali premočni, ali ni bilo več zanimivo loviti plena, ki se mu milo stori že ob enem samem pogledu na tvoje obličje?"
Za trenutek je zavladala tišina, tako nabita z intenzivnostjo dvojih pogledov, ki sta se kresala iz obeh parov oči, da bi jo lahko rezal z žaromečem.
"Vidiš? Tudi jaz tebe poznam dovolj dobro, da vem kje ležijo tvoje šibkosti. Oba sva v situaciji, ko ima eden nekaj, kar hoče drugi. Ostaneta nama torej dve možnosti. Lahko se spopadeva in tvegava resne poškodbe enega in smrt drugega, kar bi seveda onemogočilo kakršenkoli sporazum. Lahko pa eden drugega pustiva da opravi karkoli namerava na tem planetu. Če imaš informacije ki so kredibilne in mi lahko koristijo, sem pripravljen tudi izvršiti uslugo zate; seveda le v primeru, da od mene ne pričakuješ nečesa, kar bi nasprotovalo mojim ciljem ali načelom, in da mi takšen opravek ne bi pobral preveč časa. Kot si sam dejal, tega ni na pretek."
Poleg tega se je Sith motil; po pričevanju posnetka na ladji in zaslišane Echani bojevnice je Pride naletela na Revanove holocrone le po naključju. In glede na to, da so jih njeni vajenci iskali zato, da bi postali močnejši, in ne zato ker bi iskali Revana, je Raphael močno dvomil da jih še vedno išče. Navsezadnje v njih ni bilo kakšnih mogočnih ali starodavnih tehnik, le monolog o tem ali onem dogodku, kakšna zvijača, in namig o nahajališčih naslednjih holocronov. Poleg tega je bilo vsakomur, ki jo je slišal govoriti v templju, jasno, da namerava Pride vladati sama. Le zakaj bi potem porabljala svoje sile za iskanje nekoga, ki bi bil tudi kot zaveznik nevaren njeni avtoriteti, kaj šele kot nasprotnik?
Kar pa se je imelo Sith Lorda ki je bil trenutno v njegovi prisotnosti, pa je Firrerreon sicer ugibal, da njegove moči do neke mere prekašajo lastne, vendar je bilo to le ugibanje in pa upoštevanje strateškega načela, da je nasprotnika bolje precenjevati kot podcenjevati. Kljub temu je imel več kot eno zlato pazaak karto skrito v rokavu, če bi prišlo do tega. In če bi mu vendarle spodletelo, kaj je bila zanj smrt? Nič drugega kot prehod v novo življenje; življenje kjer bo lahko ponovno združen s Siyo. Naj si je Sith domišljal še tako mogočnost svojih sposobnosti; v svojem arzenalu ni imel ničesar, kar bi lahko Raphaela prestrašilo ali omajalo.

"Potem sva tukaj že dva psa, le da eden brezglavo laja, medtem ko drugi modro molči" je odvrnil Ominosus, ne da bi kakorkoli pokazal bes ali razkačenost vpričo Jedijevih izgovorjenih besed. "A jaz se lahko vsaj pohvalim, da sem nekam splezal, kaj pa ti Raphael Moonlight? Dvoličneš brez korenin, ki se ne more uvrstiti nikamor. Še zdaleč nisi Jedi, a tudi Sith nisi, saj ti ne pozabijo svojega poslanstva in ne stečejo za krila Jedijev, ko Revan enkrat za vselej izgine. In zdaj cucek teče za svojim gospodarjem, da bi se znova priklenil na njegovo vrvico, ker ga nihče noče zase. Kako žalostno in tragično." Sith Lord se je obrnil in se znova povzpel proti svojemu prestolu, ki je prazen deloval nekoliko pusto. Ta bedak spodaj se sploh ni zavedal, da z njim ni šale in bo na ta ali oni način zmagal. Toda namesto lažje poti, ki mu je bila ponujena na pladnju, je trmoglavec vztrajal pri težji poti in si sam sebi izkopaval grob.
Ta trenutek bi ga lahko scvrl, spremenil v košček pepela in njegovo nadležno bevskanje za večno spravil iz galaksije, a to je bila veliko prelahka pot. Ne, sam bo užival šele takrat, ko bo tepca videl umirati počasi in silno boleče in kateri način je za vihtilca Sile hujši od tega, da mu odvzameš Silo? Noben. S svojim jezikanjem mu je po svoje celo ustregel, saj je njegovo sovraštvo do Raphaela z vsakim trenutkom naraščalo in tako ni več prav nič omahoval pri načrtih, ki si jih je zamislil.
"Glej no, tvoje velikansko znanje te je le pustilo na cedilu. Zdaj postajam že resno zaskrbljen nad tvojim umom" je odvrnil z enako šepetajočim glasom, ki pa ni skrival cinizma in zaničevanja. Na prestol je sedel z elegantnim gibom in roke položil na ročaja iz črnega marmorja. V tem času je Trevir že nedvomno opravil svojo nalogo in vesoljsko plovilo je bilo več kot pripravljeno za nadaljevanje poti, poleg tega so preiskali tudi računalnik in morebiti odkrili kakšno koristno informacijo, ki je vedno prišla prav. "Sam še nisem slišal za Imperij, ki bi se pojavil čez noč in nenadoma zagospodaril vsem planetom. Ti morda si, a tvoje znanje je tako ali tako nad vsemi nami. Vsak veliki osvajalec, pa naj je šlo za Rakate, Revana, Exar Kuna ali koga tretjega, je začel na začetku in počasi a vztrajno krepil svoje moči, takšna pa je bila tudi tehnika Mandalorianov. Razlika je le v tem, ali začenjaš z mnogimi silami, ali z majhnimi silami. " Sith Lord se je počasi naveličal pričkanja z obiskovalcem, zato je sklenil ugoditi njegovim zahtevam, saj pri tem imel nasprotnik izgubiti mnogo več. Njegove rdeče oči, ki se niso niti za trohico sekunde umaknile z Jedija, so se naposled razširile in znova je spregovoril. "Prav, naj ti bo. Žalosti me, da si tako trmast in slep, a to bo prineslo škodo samo tebi. Če želiš Revana, pojdi na Nathemo, kjer ga boš najverjetneje našel. Jaz pa te v zameno prosim zgolj to, da greš na Felucio oziroma Galuch in mi prineseš nekaj primerkov gobe z imenom Inctos. Podrobne informacije boš dobil od mojih ljudi, sam pa pričakujem tvojo odkritost in zvestobo." Pa tudi če ne boš zvest svojim besedam, ne bom veliko izgubil. Kvečjemu kakšno razstrelivo. Raphael se namreč ni zavedal, da je bil na Felucio prisiljen iti, kajti kakršenkoli drugi cilj bi aktiviral razstrelivo, ki so ga Sithovi služabniki zmonitrali na skrivnem mestu plovila. In potem bi bil Raphael pokojen, še predno bi uspel zapustiti planetarni sistem Lehona. Da pa zadeva ne bi delovala sumljivo, je mislil z Raphaelom poslati nekaj svojih Sithov, ki se razstreliva niso zavedali in bi v primeru napačnega cilja žal tudi umrli, a takšna je bila njihova usoda. Gobo je prav tako navedel z lažnim imenom, saj je bil Raphael zelo zvit in bi lahko na kak način poizvedel za Nautuctusom, medtem ko Inctosa ni poznal nihče in tako tudi ni bilo bojazni, da bi Jedi izvedel njeno pravo naravo. Videti je bilo, da je Sith Lord prenehal z zabavanjem svojega gosta, ko je njegova desnica rahlo švignila kvišku, v prostor pa je naslednji hip vstopila dvojica zakrinkanih postav, ki je nekaj nosila. Boljši pregled je razkril, da gre za veliko jekleno mizo, na kateri se nahaja črna štirikraka tvorba, na las podobna Star Forge. Velika je bila kot človeška glava, material pa je bil neznanega izvora, saj ni šlo za nobene vrste znane kovine. "Revanov holocron, ki ti lahko potrdi moje besede o njegovi lokaciji." Ominosus je na prestolu sedel mirno kot kip in svoj pogled usmerjal proti majhni črni tvorbi, zaradi katere se je Raphael znašel na tem planetu.

Za nekoga, ki je najprej trdil da modro molči, je Sith nekam veliko govoril, in kar je priletelo iz njegovih ust tudi ni bilo ravno najbolj modro, vendar se je Raphael zadržal pred tem, da bi to pripombo tudi izustil. Več ko je Sith povedal, bolj očitno je bilo da ga niti malo ni razumel in da je imel o njem v svoji glavi povečini napačno podobo, tisto malo resnice pa je bilo močno izprijeno. To pa je pomenilo šibkost zanj, in prednost za Firrerreona; prednost, ki se ji ni mislil odreči zaradi vračanja zbadljivk. Namesto da bi kaj rekel, se je le sam pri sebi smejal Sithu, ki mu ga je očitno uspelo s takšno lahkoto razkačiti in pripraviti do tega, da je spuščal delčke informacij ki bi se jih dalo uporabiti proti njemu. In bolj kot je ostanek Andorja Tanrima poskušal obrazložiti zakaj se je znašel v takšni situaciji v kakršni je bil, bolj je bilo jasno, da gre za samoracionalizacijo; v resnici še samemu sebi ni upal priznati, da bodisi ni imel dovolj moči, bodisi ga je bilo strah narediti večjo potezo. Ali pa je pod krinko tega, da šele gradi svoj imperij, skrival nekaj drugega, česar ni želel razkriti; skrivno orožje ali pa drugačen cilj. Vsekakor je naredil napako, ko je nezavedno razkril del svoje taktike; najprej se je nameraval širiti po manjših, zapuščenih planetih, medtem ko bi bila Republika zaposlena s Pride, ta Sith pa bi si nabiral moči.
Ostal je tiho dokler ni Sith dal prinesti nečesa, kar naj bi bilo Revanov holocron, vendar razen materiala iz katerega je sestojilo, ni bilo podobno nobenemu od ostalih holocronov ki jih je Raphael videl. Zaradi tega, in zaradi zasnove sistema je začel močno sumiti, da v resnici sploh ni bil Revanov, ampak nekakšna domiselna past. In Nathema? Raphael za ta planet še ni slišal, kar je pomenilo enake možnosti da je Revan resnično odšel tja, kot tudi da je bila takšna ali drugačna past. In morda je bil tudi sam 'holocron' past, ali pa vsaj prevara. Še posebej, ker je Sith s svojega prestola opazoval holocron kakor sokol. A Raphael je prišel predaleč in žrtvoval preveč, da bi sedaj omahoval.
Vendar to še ni pomenilo da je mislil biti prenagljen. Ravno tako kakor je bil holocron lahko past, je bil tudi mnogo večji in težji od ostalih, poleg tega pa je dvomil da bi mu ga Sith Lord kar dovolil odnesti. Tako se je domislil druge možnosti, takšne ki je v svoj prid obrnila unikatno sestavo tega holocrona: iz torbice na svojem pasu je počasi privlekel spominsko paličico, takšno kakršne so ponavadi uporabljali droidi za prenos podatkov s terminalov, in jo vtaknil v odprtino na spodnjem delu krogle sredi štirih kril tvorbe. Na ta način mu je uspelo shraniti podatke in se izogniti čemurkoli, kar bi imel Sith v načrtu če bi si holocron pogledal pred njim. Ogledati si ga je nameraval takrat, ko bo imel mir in samoto, ne pa Sith Lorda z bipolarno motnjo za hrbtom.
"Tudi prav," je dejal. "Felucia je trenutno izven moje poti, vendar se bom ustavil tam naslednjič ko bom v bližini in ti poslal ta Inctos, če ga uspem najti. Ampak sovražnik mojega sovražnika je le sovražnik mojega sovražnika, in nič več kot to. Spoštoval bom najin dogovor in v zameno tvojo lokacijo in naravo ohranil zase; vendar vedi, da bo, če se izkažeš za sovražnika Revanu, Republiki, ali pa meni osebno, ta dogovor prelomljen, z njim pa tudi moja obveza."
To je bilo torej to, dogovor je bil kar se je imelo njega zaključen. Že se je namenil oditi, vendar navkljub vsej svoji samokontroli ni mogel preprosto požreti vsega, kar je Sith prej dejal. Vsaj ne brez da bi mu vsaj nekaj zabrusil nazaj. Tako se je spet obrnil proti prestolu in dejal:
"Prav si povedal prejle, nisem niti Jedi, niti Sith. Vendar se vseeno motiš. Morda ne Jedijem ne Sithom ne dolgujem svoje zvestobe, vendar sem bil vedno odkrit podpornik Revana. Sledim pa mu zato, ker je edina oseba v celi Galaksiji, ki se je večkrat dokazala za dovolj dobro in sposobno da jo vodi. Moje poslanstvo je jasno, in dokler ne bo dokončano moj duh ne bo zapustil tega sveta, na tak ali drugačen način."
To rekoč se je zasukal za pol kroga, s pomočjo Sile priklical čelado v svojo roko, ter se namenil v smeri vrat, skozi katera je prišel v sobano. Vedel je, da Sith ne bo popolnoma razumel. Le kako bi lahko, ko pa je po Revanovem padcu začel svojo miniaturno verzijo imperija, ki je bila že zaradi dejstva kakšna oseba bi mu poveljevala perverzija vsega, za kar se je Revan boril?

Raphael Moonlight je bil trd oreh, katerega lupino je bilo le težko streti, a tokrat je vendarle zagrizel v Sithovo past. Bila so ga polna usta različnih ideoloških filozofij, s katerimi je poskušal zveneti silno modro, v resnici pa je predstavljal nekakšno slabotno različico Kreie, v kateri je bila resnična modrost. Tega seveda Ominosus ne bi smel pozabiti, a od njunenega zadnjega srečanaja so minila že leta, poleg tega pa je Firrerreova napihnjenost v tem času zrasla do neba. Seveda potemtakem ni bilo čudno, zakaj ni bil ne v jedijskih in ne v sithovskih vrstah, saj ga enostavno ne bi mogli prenašati. Prej bi se posmehovali njegovim čudnim in dolgoveznim besedičenjem in iz njega ustvarili ikono norca. Ob tej misli se je Sith Lord pri sebi nasmehnil, še bolj pa se je nasmehnil takrat, ko je njegov nadležni gost segel proti holocronu in se dotaknil njegove spodnje stranice. Naj je bil še tako nezaupljiv, v tem primeru mu to ni prav nič pomagalo, kajti holocron se je bil sprožil in z dotikom nanj prenesel tisto, kar je bilo resnično v njem.
O da, Lehon je vseboval mnoge preštevilne skrivnosti in njegovi služabniki so med izkopavanjem našli stvari, ki bi jih bilo z besedami težko opisati. Večina jih je pripadala času, ko je bil Neskončni Imperij na svojem vrhu in so Graditelji ustvarjali najbolj veličastne izdelke, ki so bili na tak ali drugačen način povezani s Silo. Med drugimi rečmi je bila tudi ta črna tvorba, oblikovana v podobo Star Forge, ki bi jo zlahka zamenjali za holocron, medtem ko je v resnici bila nekaj povsem drugega. Šlo je za starodavni artifakt, napolnjen s temno stranjo Sile, ki pa je ni bilo mogoče zaznati navzven. Kdorkoli se je dotaknil predmeta, je nase prenesel nekaj Sile in ta se je kot parazit vrasla v um. Njena posledica je bila izguba kratkoročnega spomina, na mestu katerega je zazevala neznanska globel oziroma črnina, ki je ni moglo nič povrniti. Tako je žrtev pozabila na dogodke v zadnjih nekaj dneh in se ni mogla spomniti ničesar, kar se je takrat zgodilo. Raphaelu bo obisk Lehona postal neznanka, Ominosusove skrivnosti pa bodo ostale varne. Poleg tega ni bilo bojazni, da bi spomin izgubil, še preden bi bile gobe v njegovih rokah, saj je Sila delovala zelo počasi in bi tako najbolj zgodaj začela učinkovati med Raphaelovim vračanjem proti Lehonu. V tem primeru bi bil pač prisiljen koga drugega ponovno poslati po gobe, a Jedijev problem bi bil odpravljen. Sposobnosti tega predmeta so uporabili že na poskusnih zajčkih, tako da so bile njegovi učinki zagotovljeni. Načrt glede sithovskih spremljevalcev je nekoliko spremenil, saj je bilo več kot očitno, da jih obiskovalec ne misli prenašati v svoji vesoljski ladji, so pa zato nanjo namestili tudi neopazno sledilno napravico, ki je zagotavljanja uspešno zasledovanje. Vse skupaj se je nemara zdelo zelo zapleteno, a Ominosus ni želel nobenega tveganja. Vedno je obstajala možnost, da kakšna predvidena pot odpade in potem bi bil na izgubi, če si ne bi zagotovil več nadomestnih. Da pa bi Raphael odkril prav vse in prelisičil vsak njegov trik, je bilo celo pri njegovi filozofski pameti nemogoče. "Naj te ne preseneti, če pošljem za teboj kakšnega svojega človeka, saj nisem oseba tveganj. Ko enkrat opraviš svojo nalogo in prineseš gobe boš prost zasledovanja, a v vmesnem času si ne morem privoščiti tvoje izgube. Obljubljam pa, da te ne bodo motili." Sithove oči so se rahlo zožile, ko je z dvignjenega prestola opazoval Raphaelovo odhajanje in bil blagovoljen prisluhniti še enkratnemu nakladanju o Revanu in njegovi privrženosti. Na to je zgolj odkimal, ko pa je Jedi enkrat zapustil prestolno dvorano, je skozi stranski vhod prikorakal Trevir in se ustopil pred prestolom. Zatem ko se je priklonil, se je tiho razgovoril o svojih vmesnih opravilih. "Vse je postorjemo gospodar. Jedijevo plovilo je nared za nadaljevanje poti, ne da bi posumil na kakršno spremembo. Razstrelivo in sledilno napravo smo zmontirali na najbolj skritih in neopaznih mestih, v računalniškem spominu pa žal nismo našli ničesar, saj ga je moral predhodno izbrisati. Kljub temu ga nismo spreminjali in tudi Felucie nismo določili kot končni cilj, saj je to odvisno zgolj od njega. Razstrelivo se bo aktiviralo takoj po vzletu, razen če kot končne destinacije ne določi Felucie. Pred templjem stoji nekaj Sithov, ki bodo Jedija podrobneje poučili o nalogi, medtem ko so zasledovalci že tudi pripravljeni na svojih mestih." Ob teh besedah je oseba na prestolu počasi prikimala, medtem ko je premlevala slišane besede. "In če se naloga sfiži..."
"Bo kateri od zasledovalcev stopil na Jedijevo mesto in gobe bodo pravočasno tukaj." Ominosus je bil nad tem več kot zadovoljen, saj je bil v vsakem primeru na boljšem. Prav rad bi videl tisti napihnjen obraz, ko bo enkrat omrtvičen obležal med divjim rastjem Felucie, ali v zadnjih trenutkih pred raztrelitvijo. Če bi bilo mogoče, bi takrat njegovo truplo pripeljal v tempelj in ga razobesil vrh njega, kot izkaz svoje moči. Trevirja je odslovil, saj je ta še imel opraviti z nadležnim gostom, medtem ko je sam potonil v razmišljanje o preteklosti, ko se je še šolal med Sithi in s takšnim zanosom opravljal svoje naloge.

Starodavni dom Sithov, kjer poleg smrti čakata le neskončni led in sneg... Sith Lord je s prsti nemirno trkal po kamnitem ročaju svojega prestola in tuhtal o Revanovih besedah. V holocronu se je skrivalo kar nekaj nagibov, natančneje štiri in vsak od teh je namigoval na drugi planet, a vse še vedno ni uspel razvozlati. Zatočišče nekoč mogočnega simbola upanja je bil nedvomno Tython, nekdanje središče Jedijev in začetek vihtilcev Sile, ko so se ti v pradavnini prvič zbrali na skupnem planetu. "Starodavni dom Sithov, kjer poleg smrti čakata le neskončni led in sneg." Ta uganka mu dolgo ni dala miru, a naposled se je le domislil možne rešitve. Povsem mogoče bi šlo za Ziost, planet v Sithovskem sektorju, kjer je bil vpliv Sithov tako močan kot na Korribanu in led in sneg sta bila vsekakor njegova tipična značilnost. Tretji namig je govoril o zlomljenih požganih, torej o Dxunu, a glede tega ni imel velikih upov. Raphael in njegovi prijateljčki so že obiskali to zeleno luno in holocron nedvomno odnesli s seboj, kar se pa četrtega namiga tiče...
Odmaknjen planet mokrih zelišč. Mokra zelišča, kaj je mišljeno? Zadnje dni je razmišljal izključno o teh namigih in nazadnje le sklenil, da pošlje svojega vajenca na dolgotrajno iskanje. Darth Fastidus je bil Sith, ki ga je Ominosus skrivoma učil, zadnje čase pa je preživljal kot vohun na raznih republikanskih planetih in svojemu mojstru poročal o tem ali onem dogodku. Njegovi podatki so se skoraj vselej izkazali za koristne, a zdaj ga je Sith Lord potreboval za pomembnejšo nalogo. Srečanje z Moonlightom mu je dalo vedeti, da bi se utegnilo njegovo iskanje izkazati za silno nevarnega, saj bi Revan ob morebitni vrnitvi zlahka stopil na stran Republike in potem bi bila Ominosusova usoda zapečatena. Tega ni mogel dopustiti, saj je bil njegov cilj v izstradanju Republike, želel jo je iztisniti kot gobo in nato povsem obnemoglo osvojiti, ne da bi tvegal mučne in dolgotrajne spopade. Pride mu je s svojim početjem pravzaprav zelo koristila, a to le tako dolgo, dokler ne bi prevesila tehtnice v svojo korist. Takrat bi moral udariti in preprečiti nadaljno krepitev sovražnika.
Čas mu je torej narekoval, da se lahko v miru pripravi na svojo invazijo in stori vse potrebno, da bo njegova osvojitev popolna in dokončna. Trevir je s svojimi Sithi že dosegel Felucio in ravno zdaj so preiskovali njeno površje, medtem ko so na drugi strani galaksije potekala poganjaja s Chissi, ki bi se lahko končala uspešno. A tudi morebiten neuspeh ne bi ogrozil Sithovih načrtov, saj je bilo možnih zaveznikov v prostranem vesolju še več kot dovolj, poleg tega pa je bilo njegovo glavno orožje čakanje. Zdaj je prišel trenutek, da v aktivno politiko svoje mreže vplete še sithovskega vajenca, ki se je v preteklosti izkazal za zelo zanesljivega in bi moral biti več kot kos svoji nalogi.
"Darth Fastidus" se je Sithov tihi glas razširil po prostoru, ko se je iz senc pojavila visoka postava v temni usnjeni tuniki in pred prestolom pokleknila na desno koleno. "Mojster..." Fastidus je bil Anzat, pripadnik precej nenavadne in odmaknjene rase, ki se je prehranjevala s Silo drugih bitij. Tako so Anzati lahko živeli več stoletij in krepili svojo povezanost s Silo, poleg tega pa so imeli odlične regeneracijske sposobnosti. "Poklical sem te, ker imam zate zelo pomembno nalogo. Tvoje vuhunjenje je bilo koristno in več kot enkrat si mi posredoval zelo zanimive podatke, a nedvomno je bilo tudi dolgočasno?" Stavek je končal nekoliko privzdignjeno, tako da je Anzat počasi dvignil sklonjeno glavo in se zazrl v mojstrovo obličje. "Rahlo mojster, a glavni so namen in rezultati."
"Res je Fastidus, res je." Sith Lordove žareče oči so vrtale v svojega vajenca, medtem ko je pred sabo videl Raphaela Moonlighta in njegove drzne besede. "Zdaj ti bo nedvomno precej bolj zanimivo, hkrati pa tudi nevarno. Pošiljam te namreč v iskanje Revanovih holocronov." Vajencu bi lahko izdal kaj več, mu celo pokazal holocron, a Fastidus je bil vseeno zgolj njegov služabnik in se je moral zanašati izključno na ukaze. "Tvoj prvi cilj bo Tython, kjer boš izvedel naslednje sledi. Takoj ko ti bodo znane, mi jih posreduj. Se razumeva?"
"Da mojster" je vdano odvrnil Anzat, nakar mu je Ominosus povedal še nekaj nujnih podatkov o holocronu, brez katerih ga ne bi bilo smiselno pustiti. "S sabo vzemi največ pet spremljevalcev, izberi najhitrejšo ladjo in predvsem sproti čisti njen računalnik. Pojdi in naj ti Sila služi." Fastidus se je priklonil in neopazno zapustil mračno dvorano, Sith Lord pa se je znova poglobil v razmišljanje. Vse upe je polagal v dve osebi in prav kmalu bi moral slišati pozitivne informacije. Felucia razen nevarnih zveri ni predstavljala nevarnosti, Tython pa je bil že zdavnaj zapuščen in osamljen. Pa tudi v primeru, če bi se kakšen nesrečnik še nahajal tam, bi ga Fastidus kmalu rešil samote. Na trenutke je celo obžaloval, da je moral Raphael umreti, saj so bile njegove lastnosti sila redke in bi prišle zelo prav, če bi Firrereo pristopil na njegovo stran, toda to se tako ali tako ne bi nikoli zgodilo.