Prestolna dvorana

"DOVOLJ!" je odjeknilo po dvorani, ko je v dolgo črno tuniko odeta belolaska vstala s svojega prestola. Že samo to, da je Lord Acaedius sploh poskušal upravičiti zatajitev senzorjev in posledični napad presenečenja, ki je uničil preostanek flote nad Tarisom, je bila žalitev njene inteligence. Dejstvo, da je Lord Greed pred tem zatrjeval da je imel zadevo pod kontrolo in da bi, če ne bi bilo tistega prekletega samomorilskega lovca ki mu je nekako uspelo nase zvleči zadnji ionski hiper-torpedo in ga speljati stran od glavnine, bitko dobili.
"Če bom imela poslušati samo izgovore in polresnice, bom s tem svetom naredila isto kot čaka Senat," je siknila besno, medtem ko so se njene oči bliskale od razkačenosti. Nikomur od zbranih, niti šestim stoječim, ki so do sedaj modro molčali, ni bilo treba razjasnjevati natančno kaj so vladaričine besede pomenile. Tokrat je bila na sejo povabljena tudi šesterica bodočih poveljnikov manjših, specializiranih čet; Lya Shadow za vohune, Zakkeg za prebojno enoto, Kareem za saboterje, ter trije izmed najbolj uspešnih Jedijev s Coruscanta; Zabrak po imenu Doran Kerliss, novi poveljnik kopenskih oklepnikov, modra Twi'Lekkinja Azaria Raye, ki je prevzela vodstvo nad majhno enoto diplomatov, ter Togrutanka Vis'Nah, ki je imela voditi četo bivših Jedijev proti Jedijem samim. Po trije so stali na obeh straneh dvorane, med vratmi in prvim stolom vsake strani.
"Lord Acaedius, predlagam da namesto v obrazložitve in izgovore usmerite svojo energijo v izpopolnjevanje tehnologije, ki naj bi bila preprečevala natančno to kar se je zgodilo. Če imajo moje ladje senzorje, hočem da se jih tudi uporablja za svoj namen, presneto!" je Arkanianka dala vedeti moškemu, ki je bil nekoč mogočen Iridonijski Jedi, sedaj pa je bila že več kot polovica njegovega telesa kibernetska, in čeravno je uspel ohraniti veliko svojih sposobnosti, pa je bil še najbolj koristen kot vodja razvijalcev tehnologije. Acaedius se je s kratkim priklonom, ob katerem so njegovi mehanski udi komaj slišno škripnili, odšel nazaj na svoje mesto.
"In vi, Lord Greed!" je dejala z nezmanjšano agresijo v glasu, ko se je obrnila proti ekscesno čednemu plavolasemu moškemu, ki je bil med drugim tudi eden njenih glavnih finančnikov. Škoda da je vztrajal pri direktnem sodelovanju v bitkah, kajti izkazal se je za ravno tako vzkipljivega in preveč zagnanega kot takrat, ko mu je še dovolila spati z njo.
"Namesto da mi lažete v obraz se raje zamislite nad svojim početjem in v prihodnosti ne ponovite iste napake. Kajti če jo boste, vam zagotavljam da bo vaša zadnja." Greed bi že skoraj nekaj pripomnil, a se je zadnji trenutek ustavil, nato pa zaprl usta in nemo obsedel na svojem mestu.
Pride je pogledala po zbranih, njen pogled se je ustavil na dveh praznih sedežih, katerih lastnika sta bila trenutno odsotna in katerih telesi sta tedaj nadomeščali hologramski podobi. Nixa, oziroma Lady Sloth, kakor se jo je uradno nazivalo, je bila na diplomatski misiji na Echanijskih svetovih, medtem ko je bil Lord Gul premeščen na Telos kot vrhovni administrator, funkcija ki je zamenjala Telosianski Svet.
"Dobro, končno smo prišli mimo nesmiselnega jamranja in zdaj lahko preidemo na dejanski problem," je dejala sedaj z nekoliko mirnejšim glasom. "Lya Shadow bo skupaj s skupino preverila kakšno prisotnost ima Republika po sektorju Tarisa in okolice. Lord Acaedius, vi boste poskrbeli da bo tokrat vsa tehnologija delovala brezhibno. Lord Greed, vi boste v roku enega dneva naredili natančne izračune kolikšna škoda je bila prizadejana na obeh straneh, zatem pa tudi natančno kakšne stroške smo si nakopali. Naslednji udar bosta vodila Lord Wrath in Jensaar, preizkusili pa bomo tudi prebojno četo in Zakkegove voditeljske sposobnosti nad le-to. Tarčo boste izvedeli takoj, ko bomo imeli natančnejše podatke o nahajališčih in gibanjih republikanske armade." Sobano je za hip napolnila tišina, nato pa je Pride nadaljevala;
"Lady Envy in Lady Fury bosta nadaljevali z vodstvom nad treningi, vendar pa se vama bo pridružila tudi Lady Lust. Čas treningov bomo povečali na maksimum, hočem da so tako vajenci kot Jediji pripravljeni in usposobljeni še to vojno. Lady Vanity in Taral ostajata na sedanjih dolžnostih. Od Kissaijev bomo potrebovali več Mwintuska hâskûjontû. Hočem imeti zadostno količino sithovskega alkemičnega jekla, da bomo lahko primerno zaščitili naše pomembnejše bojevnike." Kissaiski svečenik se je najprej namrdnil, nato pa s kratkim priklonom dejal:
"Storjeno bo tako, Ror'jhan. Delali bomo kolikor bomo le lahko, vendar so rituali sveti in zelo specifični, ter jih ne moremo skrajšati ne da bi s tem okrnili kvaliteto. Če bi skrajšali, potem to ne bi več bil Mwintuska hâskûjontû, temveč nekaj drugega, senca resnične mojstrovine." Pride tak odgovor ni bil niti najmanj po godu, a bila je že navajena da si Kissaije zelo težko pripravil v spreminjanje svojih obredov, zato mu je tokrat pustila svoje. Še vedno je bilo bolje imeti nekaj zares dobrih oklepov kot veliko slabih, enako je veljalo za orožja.
"Dokler bodo rezultati vidni, v temu ne vidim težav. Vsi imate svoje ukaze, tako da je seja zaključena. Lahko greste... razen Jedijev in Kareema." To rekoč je pomignila četverici naj stopi bližje. Ko se je dvorana bolj ali manj spraznila, je Pride sestopila z dvignjenega predela svojega prestola in se spustila bližje k njim.
"Vsi štirje ste v času odkar ste tukaj pokazali izjemen napredek in visok potencial. Za vsakega od vas imam nalogo, ki vam bo, če jo uspešno opravite, prislužila prvi korak pri napredovanju v polnega Sitha." Naredila je premolk, da so se njene besede usedle v mislih četverice.
"Vsak od vas bo moral poiskati enega od izgubljenih sithovskih holocronov in se naučiti vsega kar lahko najdete v njem. Ko boste to storili, se boste vrnili sem in čakal vas bo drugi del preizkušnje. Vis'Nah, tvoj holocron se nahaja na Yavinu 4, v enem od mnogih Massassijskih templjev. Doran, tvoj je na Khar Shianu, v ruševinah palače Naga Sadowa. Azaria, tvoj holocron je na Vjunu, v lasti lokalne visoke aristokracije. Naj te opomnim da je grofica moja teta v drugem kolenu, tako da zoper njih ne uporabljaj agresije. In Kareem..." Na njenem obrazu se je pokazala senca zlobnega nasmeška.
"... tvoj je na Korribanu, v ruševinah Dreshdae sithovske akademije." Nekaj trenutkov je vladala tišina, nato pa je, ker nihče ni dal od sebe glasu ali odšel, Arkanianka vprašala:
"Kakšna vprašanja?"

Lovec je dobesedno trznil ob jakosti Pridinega glasu, ki je zdrobila mrzlično šepetanje kakor močan udarec zdrobi krhko steklo. Če bi napel ušesa – v to je bil prepričan – bi celo lahko slišal koščke zdrobljenega kristala deževati na tla v nenadni tišini, ki je zaobjela dvorano. Kakopak je Kareem lahko razumel, da je Sith Lady izgubila živce; če bi bil sam na njenem mestu, bi že davno izstrelil kak vroč naboj iz svojega blasterja. Namesto tega je že dobro uro stal v pozi, ki je še najbolj spominjala na vojaški pozor, in opazoval razpravo, ki se je iz civilne diskusije vse hitreje spreminjala v kaotično kričanje in skakanje v besedo. Črnolasec sprva malodane ni verjel svojim očem, a če je v obzir vzel tudi dogodke, ki so pravzaprav vodili k sklicu tega več kot očitno izrednega sestanka, mu je bilo kaj hitro jasno, čemu so bili vsi Darthi v dvorani tako na koncu z živci. Poraza, tako je bilo videti, noben Sith ni prenašal dobro; sploh pa, če jim je prej vojna šla kakor po maslu. No ja, ni jih mogel ravno kriviti, kajti tudi zmaga nad Tarisom se je zdela brezhibna; dokler ni nekdo – očitno Darth Acaedius – zamočil pri tehnologiji in nekako uspešno spregledal orjaško floto, ki se je ostanku njihove lastne dobesedno prikradla za hrbet. Saj bi Lorda vprašal, če ne zna uporabljati lastnih oči, a glede na količino kovine, ki je škripala z vsakim njegovim premikom, se mu je to pravzaprav zdelo precej verjetno. To, in pa seveda dejstvo, da bi ga čakala bridka in gotovo nič kaj hitra smrt, če bi vprašanje dejansko izustil.

Sive oči so s skorajšnjim užitkom drsele po dvorani, ki jo je zopet zajela debata, misli pa so mu zdrsele nekolikanj nazaj. V službi Lady Pride in njenih Sithov je bil že dobršna dva meseca in z veseljem je ugotavljal, da napreduje, in niti ne s tako zanemarljivo hitrostjo. Darth Fury mu po tistem prvem spopadu sicer ni dala niti najmanjše možnosti več, da bi jo slučajno še enkrat oplazil, kaj šele zadel. A kljub temu je z zadovoljstvom opazoval kako se je količina modric in kar konkretnih prask iz tedna v teden, čeravno postopoma, zmanjševala. Učil se je seveda tudi drugih reči, sploh pa Sile, ki je bila, logično, njegova najšibkejša točka. V primerjavi z večino ostalih, ki so se urili vštric z njim, je bil v Sili pravzaprav povsem nebogljen. Ko je prišlo do fizičnega spopada, se je počutil dosti bolj na domačih tleh, a ker je bil pač človek, ki je sovražil obstoj šibkosti ali lukenj v svoji obrambi, je bila pač tudi Sila nekaj, česar se je bil odločen naučiti in v času, če bi mu bilo dano, tudi izpopolniti v uporabi le-te. Tekom teh dveh mesecev je z nemalo čemernosti prišel do spoznanja, da je Sila muhasta reč in da se mu, najsi se je trudil še tako močno, ni in ni hotela uklanjati. Stokrat je prebral arhive, holologe in poslušal holocrone, a karkoli je poskušal, je obrodilo le malo sadov. Po več ko enem mesecu je vendarle spoznal, da se njegova kontrola Sile izboljšuje, pa četudi prav po polžje, in to mu je dalo novo zagnanost, da si je zopet skorajda zažgal oči od prekomernega branja. Ni kaj, bil je predan učenec.

V osmih tednih njegovega časa na ledenem planetu, Ziostu, pa je bil deležen tudi nekaterih bolj osebnih lekcij izven urnika svoje vadbe. Takole bi se reklo, lekcij za življenje med Sithi. Da svojih pikrih pripomb ni pametno izražati na glas, mu je bilo jasno že ko je položil svoje stopalo na hladna kovinska tla kompleksa, a da mora prav besno varovati tudi vsako opazko, ki mu šine skozi misli, je spoznal šele kasneje. Občutek para oči, ki se ti skuša vžgati v teme je postajal iz dneva v dan bolj nespregledljiv, dokler ni Kareem spoznal, čemu mu stalno sledijo čemerni pogledi. Od takrat naprej je skušal svoje misli zadržati zase tako, da jih je povozil s čem močnejšim. Dolgo je iskal nekaj, karkoli, kar bi bilo dovolj intenzivno, da bi zakrivalo njegove namene, a iskanje je bilo neuspešno. Lahko bi rekli, da se mu je ideja porodila v stanju, ko človek po navadi sploh ne razmišlja; namreč, med rjuhami z Lady Pride.

"…zdaj lahko preidemo na dejanski problem," Pridine besede so ga privedle nazaj v realnost in le senca smehljaja, ki se je negotovo skrivala v kotičkih njegovih ustnic je namigovala na njegove prejšnje misli. Zdaj ko je belolasa vladarica uspešno oštela svoje generale – dogodek je Kareema prav nesramno spominjal na jezno mater, ki kara svoje otroke ker so razbili drago igračo – se je tema razprave vendarle zasukala v vode, ki so bile njemu bližje. Lovec ni mogel zanikati hkratnega navdušenja in groze, ki sta ga zaobjeli ob novici, da se bo Envy in Fury pridružila še Lust. Ni šlo sicer zanikati, da se ni delček njega veselil in rajal, saj so ga vendarle trenirale tri nadvse privlačne Sithinje – če ne drugega, je to pripomoglo vsaj k temu, da je bil primoran trenirati tudi svojo koncentracijo. A senčico veselja je hitro povozil Pridin hrapavi glas, ki je dovolil Svétu da odide; no, vsem, razen njemu in trem revežem, ki so prav tako stali že ves čas zasedanja.

Temna Lady je z zapeljivim zibanjem v bokih praktično zdrsela po dolgem stopnišču, ki je vodilo do njenega prestola, in končno obstala pred njimi v vsej svoji črno-beli veličini. Lovec se je zazrl v neuklonljive bele oči, ki so obšle štiri pare, ki so ji – no, verjetno ne prav vsi – vračali pogled. Kareem je nemo spremljal njene polne ustnice, ko so trojici poleg njega zadale nalogo in lokacijo, in tako mu ni ušla temačna senca režanja, ki je za trenutek spreletela njen obraz. Oh, čudovito, je pomislil in le trenutek kasneje je usodna beseda 'Korriban' dahnila iz nje. Naravnost krasno, je zamrmral in svoje mnenje podprl s sočnim izborom kletvic, ki niti slučajno niso bile omejene le na osnovno Galaktiko. "Samo eno," je vendarle spregovoril po kratkem premisleku, ko se je nehal kujati in preletel svoj večni seznam potrebščin za…lov.

"Koliko časa imamo?"

Kot vedno tudi tokrat Kareem ni spustil priložnosti, da bi si pridobil več podatkov preden se je podal na nevarno nalogo. Tovrstna radovednost je bila vsekakor prednost, kajti tisti, ki se zavoljo lastne krivde niso bili sposobni vsaj do neke mere učinkovito pripraviti na prihajajoče težave so bili, vsaj po Pridinem mnenju, preneumni da bi živeli.
"Odidete še danes," je povedala vsem zbranim, a njen pogled se je na Kareemu ustavil za trenutek dlje kot na ostalih. "Tem prej, tem bolje, vendar je tudi bolje da se ustrezno pripravite kot da hitite na vrat na nos. Enako velja za samo nalogo: vzemite si čas ki ga potrebujete, vendar ne odlašajte in ne omahujte. Vaša naloga vas bo preizkusila tako telesno kot umsko, in tudi počasnost je šibkost, ki bo kakor vsaka druga uporabljena zoper vas. Sith ni nekdo, ki se popolnoma preda Temni strani Sile in pusti, da neobvladano vodi njegova dejanja. Le tisti, ki je vedno zvest samemu sebi in ki je sposoben premagati svojo šibkost, ali jo celo obrniti v prednost, je vreden naziva 'Sith'."
Naredila je kratko pavzo, in Togruta in Zabrak sta se priklonila in zapustila prostor.
"Lady Pride," je spregovorila Twi'Lekkinja s svojim melodičnim, pojočim glasom. "Kaj natančno naj storimo s holocronom, ko ga enkrat najdemo?" Kotiček ustnice Sith Lady se je ukrivil v nasmešek in njena dlan je zdrsnila po vajenkinem licu.
"Odpri ga," je dejala, nato pa se na enak način dotaknila tudi Kareema. "Odprita holocrone in se soočita s čimerkoli vaju čaka znotraj. To je del preizkušnje, in če bosta uspešna, se lahko zgodi da vaju bo tudi česa naučil." Za sekundo se je odločala, nato pa presodila da ne more škoditi če jima da nekaj dodatne motivacije, zato je z zapeljivim glasom dodala: "...poleg drugih privilegijev, ki pritičejo uspešnim."
To rekoč se jima je nasmehnila in med njima odšla skozi vrata in po hodniku, nato pa po stopnicah v svoj stolp. Nazadnje ko je meditirala je namreč zaznala nekaj, kar bi znalo biti zelo pomemben faktor v prihajajočih časih, in njena meditacijska sobana je bila mnogo bolj zanesljiva od tehnologije, ki jo je občasno motila meglica Stygianske Caldere.

(nism vedu kam drugam postat tole (: )


Lovec. Vdihnil je neokrnjeni, žgoče ledeni zrak zmrznjenega planeta, katerega površje se je raztezalo dlje kot je seglo oko. Iskreča se belina je bodla v oči, a lovec ni odmaknil svojega pogleda. Hladni zrak je rezal v pljuča, omadeževana od občasne cigarete, a lovec se ni zmenil zanj. Nevihtna sivina je bila uprta prek obzorja, v neko točko, ki je bila vidna samo njemu. Kako je prijalo zopet čutiti tisti osnovni nagon, kako mu pla po žilah. Lov, je zadovoljno pomislil in nevihta v očeh je ugasnila, ko jih je zatisnil. Skorajda bolelo je, ko se je okoli njega razvil orkan vojne, sam pa je bil prisiljen stati v njegovem očesu. Treniral je dokler ni potil krvi, preostanek časa pa je preživljal v knjižnici in poslušal holocrone. Občasno ga je Pride povabila med rjuhe, a to je bilo pač vse kar je počel v veličastni citadeli Ziosta. Hotel se je premikati. Hotel je loviti. Moral je loviti. Ta naloga, ki mu jo je zadala belolasa Sithinja, je bila tisto kar je čakal. Čas mirovanja in čakanja je bil pri kraju in končno je bil čas da se stvari premaknejo. Korriban, je spreletelo njegove misli in koža se mu je naježila – iz povsem jasnega razloga. Mnoge ure raziskovanja in nabiranja informacij, ki jih je preživel v bogati knjižnici, namreč niso bile zaman. Na žalost mu je bilo zato tudi jasno, da je bil Korriban daleč najbolj zahteven izmed štirih planetov, kamor jih je poslala. Prav tako se ni mogel otresti občutka, ki ga je spreletel ob njenem pogledu; kakor da bi to storila z nekim posebnim razlogom. No ja, pomagati se ne da, se je odločil in se sprehodil dlje po visokem obzidju, preko katerega je tulil polarni veter. Bilo je jasno, da so bile za Darth Pride v igri vedno velike manipulacije in da je kot vladarica Sithov, ki so bili vojno za nadvlado Republike, pač morala misliti na figure in njihovo najboljšo možno unovčenje. Med prsti je zavrtel nož, ki je običajno varno počival v tulu na notranji strani njegovega škornja, in se zopet zazrl prek ledenih planjav. Tehtal je svoje možnosti, se igral z alternativami in črtal neumne ideje, dokler ni ostal z dvema, med katerima se nikakor ni mogel odločiti.

"Bah," se je namrdnil in pospravil nož, nato pa se je zasukal na petah in se vrnil nazaj v velikanski kompleks. Bil je čas za priprave.

še enkrat je preletel vsebino svojega nahrbtnika in se mentalno potrepljal po ramenu. Po neštetih lovih gor in dol po Galaksiji je že davno dognal, kaj točno spada v nahrbtnik za takšne odprave. Sicer je tokrat dodal tudi nekaj datapadov, v katerih so bile zakodirane koristne informacije o planetih in krajih, kjer je nameraval loviti. Sicer je o enem izmed njiju imel že nekaj lastnih izkušenj, kar je bilo po njegovem mnenju največ vredno, a vseeno ni bil tako neumen, da bi ignoriral znanje, ki so ga nabrale generacije Sithov. Znanje je moč, se je namuznil sam pri sebi in si nahrbtnik zadegal na rame. S tarčami izbranimi in poslednjimi preverjanji opravljenimi se je lovec obrnil in zapustil sobico, v kateri je počival, študiral in spal za časa njegovega bivanja na Ziostu.

Z določeno mero zadovoljstva je ugotovil, da je bila ladja, s katero je prvotno pristal v doku Pridine bojne ladje, prenesena v bazo na ledenem planetu. Čeravno je imel dovolj kreditov, da bi si kupil novo – ali pa bi si preprosto izposodil eno izmed mnogih v Sithovski floti – je bilo prijetno videti, da je ladjica preživela. Navsezadnje jo je izbral, ker je bila ena izmed redkih, v katerih se ni stalno bal eksplozije ali kake napake. Ni bila preveč zahtevna za upravljanje in bila je dovolj dobro grajena, da je ni že najmanjši trk pripravil do samouničenja. Primerno zame, je pomislil z določeno mero mrakobe in vstopil v plovilo. Potem ko je še poslednjič preveril, da je res vse na mestu in da ni pozabil ničesar, je vklopil primarni pogon in se prisilil v nekaj trenutkov meditacije, ki se je je bil naučil v preteklih mesecih. Potem ko je bil dovolj skoncentriran za opravljanje svoje najhujše šibkosti, je preklopil na vzgonske motorje in zapustil atmosfero ledenega planeta.

Za svojo tarčo je po tehtnem premisleku izbral bivšo pripadnico Jedijev, Vis'Nah, ki je pripadala vrsti Togrut. Kakor lovec na glave je preko let akumuliral lep kupček zelo specifičnih in zelo uporabnih podatkov o večini pogostejših Galaktičnih vrst – čemu? Zato vendar, ker je pač ulovil in tudi ubil najmanj dva izmed vsakih. Običajen Republikanec si sploh predstavljati ni mogel, kakšno število pogodb je venomer obstajalo v Galaksiji. Konkurenca je bila sicer vedno velika, a Kareem je bil vendarle dober v tem kar je počel, kar je pomenilo, da je vedel tudi kako najhitreje opraviti z raznolikimi primerki. Česar ni vedel, po drugi strani, pa je bilo, kako se pilotira. Dobro, seveda je bil seznanjen s teorijo in zadeve je obvladal do tolikšne mere, da je bil ladjo sposoben obdržati v zraku in na poti proti cilju, a prav dobro se je zavedal, da je to njegova največja šibkost.

"Schutta," je siknil, ko ga je sredi noči zbudilo tiho piskanje. Morda res ni znal prav dobro upravljati ladje, a se je zato spoznal na svoje osebne, lovske inštrumente. Bil je tudi dovolj pameten da je na enem izmed zadnjih treningov pred odhodom poskrbel za majhno sledilno napravico na lekkujih svoje tarče. In kakopak se je dotična tarča izmuznila mimo njegove čepeče ladje ravno ko je spal. Vzravnal se je v pilotovem stolu kjer je bil zaspal in ladjico zopet pognal skozi vesolje. Hvala Sili, da je že bil tam in je tako poznal koordinate Yavina IV. S peklenskim smehljajem na obrazu jih je nekolikanj spremenil, da se ne bi pojavil ravno nad džungelsko luno, ter z neprimerljivim užitkom skočil v hiperprostor.