Zakkeg

:: Ime in priimek: /
:: Vzdevek: Zakkeg
:: Starost: 31
:: Vrsta: Epicanthix - Mandalorian

:: Značaj: Včasih tih, včasih glasen, toda v vsakem primeru jasen. Zakkeg ni ena izmed tistih oseb, ki bi veliko govorile a povedale bore malo pametnega. Vendar pa kadar se nameni izraziti svoje mišljenje, pa naj bo to v jezi, ki tudi občasno čeravno redkokdaj prevzame, ali v mirnem duhu, tedaj mu poslušalci prisluhnejo. Če ne zaradi tega, ker ga slišijo govoriti pa zaradi globokega in močnega glasa, ki se bližnjega skorajda dobesedno udari.
Čast in spoštovanje je nekaj, kar sam občuduje, prav tako pa poskuša to tudi v kar večji meri doseči tudi pri sebi – čeravno ima na določene stvari bolj kot ne vojaški, Mandalorianski pogled. Tako na primer ne boste videli, da bi kaj pretirano ganila pomoč betežni starki na drugo stran. Ne, veliko bolj ga bo pritegnil napad na močnejšega nasprotnika, ki bi pomenil izziv.

:: Preteklost: Zakkeg se je rodil na enem izmed manjših planetov, ki niso igrali pomembnejše vloge do sedaj, očetu in materi, predstavnikoma bližnje človeške rase Epicanthixov. Že ob rojstvu se je oče ponosno zazrl v svojega prvega in tudi edinega otroka ter oznanil prepoteni novopečeni materi, da bo njegov potomec zrastel v močnega bojevnika svojega ljudstva.
Toda nihče ne ve, če se je to tudi dejansko zgodilo in si ni mati vsega morebiti samo izmislila. Vse, česar se Zakkeg namreč spomni, se je dogajalo znotraj oporišča Mandalorianov na Dxunu. Vsa mladost, ki so jo otroci drugje preživljali v igri in radosti, je predstavljala za njega trdi trening. Vsakodnevna rutina, ki naj bi iz njega napravila pravega borca, je resda močno pripomogla k temu, da je bil kaj kmalu eden izmed boljših strelcev in pretepačev med mladimi upi, toda za kakšno ceno? Na mladem obrazu ni bilo mogoče najti veselja, iz njegovih ust se ni razlegal otroški smeh in oči se niso iskrile v radostnem siju. Strumno, kakor izkušeni veteran, je pri 14 letih sprejel v dlani svoj prvi čisto pravi blaster. Ne igračo ali nekakšno za treninge prilagojeno orožje. Ne, šlo je za pravo stvar, ki je lahko nasprotnika ubila. In kar je bilo najpomembnejše, ta stvar je pripadala njemu. Samo njemu.
Darilo, ki ga še dandanašnji nosi s seboj za pasom, je bilo tisto, ki mu je priborilo vzdevek. Kot mladec, pri svojih 16 letih, si je postavil za izziv, da pokonča mogočno pošast, ki se je nahajala v peklenski džungli Dxuna – Zakkega. Mnogi so se mu smejali, ko je dan za dnem »tratil« svoj čas ter hodil bitje opazovat od daleč. Če bi takrat kakšnega poznavalca prinesla pot tamkaj mimo, bi lahko v mladem Epicanthixu uvidel nadobudnega lovca, ki si ogleduje svoj plen ter preučuje vsako nasprotnikovo potezo, dokler ne ve vsakega giba skorajda na pamet. Celo leto je preteklo, preden je padla zadnja odločitev in se je končni obračun pričel. Svojim opažanjem se je lahko avanturist zahvalil, da je predvidel marsikatero potezo nasprotnika in si tako nemalokrat rešil življenje. Na koncu je tako, v pomešanem dimu po zažganem in znoju, obstal nad onesposobljenim stvorom mladi Mandalorian. Ponos, ki ga je tisti trenutek prevzel, bi skorajda končal njegovo življenje. Nepreviden, kakor je namreč postal tistih nekaj sekund, se je še ne mrtvemu nasprotniku preveč približal. Šibka, a še vedno nevarna šapa je kakor blisk poletela navzgor in udarila lovca po hrbtu. Borna zaščita se je vdala in za vedno zaznamovala njegov hrbet. Kakor dokaz, da je potrebno vsakogar primerno spoštovati, ga je tako zver »označila« za celo življenje z brazgotino, ki se je ni dalo odstraniti.
V besu je tedaj presenečeni toliko časa streljal v še ne povsem mrtev plen, da se mu je na koncu zataknil blaster. Prvikrat v življenju je občutil prvinski, živalski strah, ki se ga je oklepal kakor premajhen oklep. Nadaljnjega poteka dogodkov, ko je kakor vojni ranjenec ves krvav prikorakal nazaj v tabor z dokazom o svoji zmagi, se ni spomnil kajti adrenalin, pomešan z željo po preživetju, ga je še zmeraj preplavljal.

Naslednjič je nekaj podobnega občutil kar nekaj let kasneje v vojni, ki so jo Mandaloriani bili z Republiko. Kakor zvest privrženec svojega voditelja in ljubitelj bojev se je podajal v napade samozavestno kot le kaj. Z očetom ob rami ter preostalimi Mandaloriani ob strani je priboril svoji strani nič koliko bit Toda kolikor so mu spopadi prinašali mnogo užitkov, ko je kri brizgala, ko je razno strelivo mesarilo skozi telesa ter borne zaščite in so se soborci borili dobesedno za vsak milimeter kakor zmešani, je vse to za nekaj trenutkov povsem izgubilo pomen. Ko je prvič ugledal pred seboj svetlikajočo se palico, ko je prvič ugledal Jedija ga je preplavilo navdušenje. Toda le-to je urno splahnelo, ko je rezilo zarezalo skozi oklep njegovega očeta. Tedaj se je čas Zakkegu ustavil. Vojna vihra mu tistih nekaj sekund ni bila več pomembna. Trupla padlih ni bilo mogoče odstraniti in tako je postava moža, ki mu je pomenil toliko v življenju ter mu je razkril marsikatero skrivnost, kaj kmalu izginila pod množico nog, ki so neusmiljeno teptale naprej. Nekateri, bolj o Sili izobraženi, bi sedaj lahko dejali, da je mladega Epicanthix tedaj prevzela temna stran. Toda jeza, ki ga je tisti trenutek preplavila do nenavadnih, z svetlečimi meči opletajočimi pojavami na bojišču, ga je potisnila naprej z množico. Kakor ponorela zver je streljal v vse smeri z enim samim ozkim, a jasnim ciljem – pobiti čim več Jedijev.

Mislim, da vsi dobro vemo, da kako se je stvar končala z prihodom Revana na bojišče. Mandaloriani nenadoma niso imeli več moči, potrebne silovitosti, ki so si jo sprva lastili, da bi novi faktor izničili ter nadaljevali svoj pohod. Vojna vihra bojevniku ni vzela samo med bojevanjem izgubljenega očeta. Ne, tudi mater je dobila svoj delež v enem izmed napadov, da je Zakkeg nenadoma ostal brez dveh najbližjih oseb. Z razbitimi klani po vsej galaksiji in ubitim voditeljem je tako vojak za nekaj časa celo izgubil voljo do življenja. Še sam ne pomni povsem, kako je pristal v poslu lovca na glave. Toda preganjanje tarče skozi prostor, opazovanje le-te brez njene vrednosti, to mu je ponovno povrnilo nekaj radosti do bivanja. Z leti se je celo sprijaznil, da je v resnici njegova družina umrla dostojne smrti v boju, na kar bi lahko bil ponosen vsak Mandalorian.

:: Izgled (ali slika) (.. ali oboje): Če že zgrešite dobra 2 metra in 6 centimetrov visoko pojavo, ga boste skorajda zagotovo najhitreje ga prepoznati po oklepu bele in črne barve, ki ga nosi tako rekoč nenehno. Črno, na dnu že raztrgano ogrinjalo je prej kakor modna muha dodatek za prebivanje na prostem ob opazovanju tarče, ki mu pomaga ohranjati primerno telesno temperaturo. Na sredini čelade se v obliki črke T, kakor je značilno za mnoge Mando'ade, nahaja luknja zaščitena s posebnim zelenim steklom. Tudi tukaj pa ne gre za morebitno izživljanje modnih oblikovalcev temveč za majhno pomoč, ki mu omogoča nočno videnje. Kakor lovec na glave more biti namreč pripravljen na vse mogoče razmere. Ravno zaradi tega je tudi mogoče za njegovim pasom zapaziti blaster in to ne katerega koli temveč tistega, ki ga je kot otrok pri rosnih 14 prejel v dar. In v njegovih dlaneh blaster puško.


:: Sila: Čeravno ga sem ter tja kaj požgečka pa ne čuti ničesar omembe vrednega.
:: Spretnosti: Kakor vsak vojak ima nekaj znanja o zdravljenje. Hitro zaznavanje premikanja pa je tisto, kar mu je Sila ali narava ali kdorkoli pač že namenil že ob rojstvu. Ker pa se velikokrat ne more zanesti na druga bitja je sam razvil še sposobnost popravljanja, ki mu je že večkrat prišla še kakor prav. Pa naj gre za popravljanje orožja, mehanizma ali pa presnetega kavnega avtomata, ki zataji.

Začetek vojne je bil za Zakkega kot dež v puščavi. Odločen, ne-obotavljiv, direkten in učinkovit, se je Mandalorian vzpel po rankih Pridinih sil medtem ko so izstrelki iz njegove puške kosili po njegovih sovražnikih. V bitki na Telosu IV je bil poveljnik majhne skupine ki se je infiltrirala na Citadel Station in z nekaj dobro nastavljenimi EMP detonatorji onesposobila plovila medtem ko so bila še vedno v hangarjih; poteza ki je zmago nad planetom naredila otročje lahko. Bil je tudi v obeh bitkah nad Tarisom, kjer je vodil eskadron bombnikov, kateri so z ionskimi granatami prizadejali velikansko škodo sovražnim poveljniškim ladjam. V drugi bitki je bil eden od majhnega odstotka tistih, ki so preživeli: pa ne zato ker bi bežal, ampak ker je bila njegova ladja poškodovana in je dobil direkten ukaz za umik skupaj s preostalim delom flote. Od takrat je spet na Ziostu, čakajoč na novo nalogo, in po možnosti novo plovilo.
Za svoje dosedanje zasluge je bil povišan v poveljnika 7. čete težke pešadije, skupine stotih do zob oklepljenih in oboroženih vojakov, katerih glavna funkcija je preboj v srce sovražne vojske in maksimiranje njihovih smrtnih žrtev.