Vojaški stolp

((priletel od tukaj))

Brezbrižno kakor, da njegova zadolžitev ni imela nič večjega pomena kakor lopnit neko nadležno žuželko, je sledil navodilom, lahko rečemo kar ukazom in neznanemu dekletu v transportno plovilo. Za seboj je lahko slišal korake vojakov, ki so bili dodeljeni kakor spremljavo toda vizir se ni obrnil v njihovo smer. Pustil jim je, da so strmeli v njegov hrbet in zvesto puško, ki se je bohotila, skorajda hvalisila s svojo močjo v kombinaciji z učuinkovitostjo pred vsemi zbranimi. Toda njegova dlan je mirno, brez kakršnega trzanja, počivala na ročaju blasterja, ki je znal biti v primernih okončinah še skorajda bolj nevaren. Zeleno steklo pa je sledilo premikom ženske, ki jo je dojemal kakor svojo tarčo, ki jo mora nadzorovati. Zakaj bi ga namreč drugače Lady poslala z njo? Svoj ciljni osebek ni izpustil celotno potovanje z večjega sorodnika shuttla proti okrogli kepi snega planetne velikosti. Ni se sekiral za to, da je morda povzročal nejevolja, vzbujal sram ali pa, da je vse skupaj pač izpadlo čudno. Vsako gibanje je bilo nazdorovano, ne dopuščajoč kakšnih neumnih potez.

Skupina, ki ji je bil začasno določen Zakkeg, se je namenila po pristanku svojo pot. Tempo je bil glede na večinsko vojaško sestavo druščine temu primerno enakomerno hiter, kar je Mandalorianu več kakor ugajalo. Če je namreč kaj sovražil so bili to drobceni koraki, ko le te niso bili potrebni. Dobro, razumel je, da je včasih sam lov za sovražnikom zahteval takšne, po možnosti kar se da manj ali celo neslišne korake. Toda, ko pa je tempo lahko bil hitrejši, ... zakaj ne bi bil? In sedaj je bila ena izmed tistih priložnosti, ko se je dalo okončine premikati pospešeno. Nek notranji kompas, ali pa računalnik, če želimo biti modernejši glede na čas, je lovcu pravil, da se njegov oklep giblje proti zahodu. Ker na tem ledenem planetu še ni imel možnosti loviti ali se boriti ga ni tako zelo dobro poznal. Ni vedel po kakšnih opornih točkah bi se lahko orientiral niti to, kje natančneje je bil. Je bilo to edino mesto primerno normalnega življenjskega bivanja? Ali pa so se nasebine razpredale pod mrzlimi tlemi, kjer se morilski veter ni zahrbtno prikradel v telo? Instinkt mu je v ozadju prigovarjal, da je šlo za pomembno bazo v samem osrčju moči Darth Pride in da bi se znal v prihodnosti še kar nekajkrat znajti tukaj. Kar je pomenilo, da se je moral Mando'ade ob prvi priložnosti bolje podučiti in dopolniti v zvojo zalogo planetarnega znanja še eno skalo.
Okolica je kmalu spremenila podobo in pridobila pridih drugačnosti. Po zraku se je razširil vonj po zažganem, nadvse podoben tistemu, ki se je ustvaril ob zadetku laserskega izstrelka v kakšen material. Ni pa bila to edina stvar, ki se je prikradla skozi filtre v čeladi. Ob bobniče je udaril tudi zvok udarcev, ki je bojevniku končno razkril najverjetnejšo destinacijo. Prostori za vadbo. Če bi šlo namreč za kakšne mučilnice bi se pridružili še kriki. Razen seveda, če zavijemo še kam drugam. Končno se je lahko malo bolj sprostil, ko je nekako dokončno dognal, da sedaj opazovano dekle ne more nikamor pobegniti. Pa naj bi bila še tako zelo izjemen Jedi ali Sith, moč, ki ji bo preplavila v nekaj sekundah z vseh strani bi bila pogumna še za tako zelo izkušeno bitje. V znak svoje sproščenosti je tako odmaknil dlan z ročaja blasterja in si ponovno naprej zavihtel težjo puško. No ja, sprošščenost so si Mandaloriani pač drugače predstavljali kakor ostali.

NPC: Darth Fury

Škrlatno lasersko rezilo je padlo in rjavolasi moški se je zgrudil na tla. Čeprav je gospodarica zapovedala da se sme za dvoboje in trening uporabljati le oslabljena rezila, je bila bolečina ob direktnem zadetku vseeno paralizirajoča. Moški se bo najverjetneje zbudil čez kakšno uro s hudim glavobolom, vendar to ni bilo nič v primerjavi z dobesedno glavo parajočo bolečino, ki bi jo utrpel če bi bil žarek nastavljen na običajno nastavitev. Nautolanska bojevnica je ugasnila svoje orožje in si popravila ohlapno črno haljo z rdečimi razporki ravno ko je v dvorano vstopila skupina ljudi. Njene oči, dvoje kot črna luknja temnih elips, so odsevale svetlobo z luči na stropu, kar jim je dajalo nekoliko steklen videz. A njen pogled je bil vse prej kot steklen, tudi če bi se kateremu od prišlekov tako zdelo; v nekaj trenutkih jih je pregledala od glave do peta in ugotovila, da je očitno prišla njena nova zabava. Kako pripravno, dvorana katere stene, strop in tla so bile popolnoma bele, z izjemo tal na katerih so bili vrisani črni krogi, je po njenem rabila nekaj dodatne barve. Po možnosti rdeče, pridobljene na tradicionalni način.
Stopila je k poveljniku skupinice ter z njim nekoliko stran od ostalih izmenjala nekaj besed. Potem ko je poveljnik prikimal so se vojaki umaknili skozi vrata na obeh straneh borišča, Sith bojevnica pa je stopila naprej in nagovorila oba prišleka, oklepljenega Mandaloriana in žensko v oprijeti črni obleki.
"Dobrodošla," je dejala z narejeno prijaznostjo. A njene sledeče besede so bile direktne in brezkompromisne: "Ne vem ali vaju je Lady Pride poslala semkaj zato ker potrebujeta lekcijo, ker hoče videti česa sta sposobna, ali pa le za mojo zabavo. Vendar to ni pomembno. Moji ukazi so da vaju preizkusim, in to bom tudi storila. Lahko me kličeta Fury."
Za trenutek je utihnila, še enkrat premerila oba, nato pa z brado pomignila proti oklepljenemu bojevniku.
"Ti, Mando. Znaš samo streljati, ali se znajdeš tudi z mečem?" je vprašala enako neposredno kot prej. Vibromeči so morali biti resda med treningom izklopljeni, tako da zaradi vibracijskega jedra niso leteli udi, vendar pa so bila rezila popolnoma dovolj nevarna tudi brez pomoči tehnologije, če so se seveda znašla v pravih rokah.

Kar nekaj dvobojev, ki so bili prava paša za oči izkušenih lovcev v vrstah gledalcev, se je odvijalo tedaj v prostoru. Toda eden je še posebaj odstopal izmed vseh, saj je od njega odsevala nekakšna energija. Temačna, prežeča in svareča, toda na svoj način vabeča. Skorajda kakor, da bi te poskušala prepričati, da stopi blizu ker zagotovo ne gre za past. Nakar se izkaže, da je šlo ravno za to. Sila, če lahko temu rečemu tako, pa je prihajala ravno lovkastega bitja, ki je s spretnimi zamahi ravno podrlo na tla svojega ne tako zelo več zavestnega nasprotnika. Obline, ki so pritekle ženski postavi, so dopolnjevale lovke, ki so prav nič kaj diskretno razkrivale, da je šo za raso, ki je posredovala nesramno dobro lastnost, da je lahko dihala pod vodo in na kopnem. Nautolane. Po gibanju, ko se je približevala skupinici, je lahko Mandalorian sklepal, da mora biti njen položaj višji kakor ga je posedovala pehotna spremljava. Poteze so bile namreč samozavestne, nikogar boječe kar je bilo med Sithi pogost smernik, da je pred teboj učenec ali mojster. Ker je Darth Pride Zakkeg je spoznal je tako ostalo samo opcija, da je šlo za njeno učenko.
Po nekaj izmenjanih besedah se je oddelek vojakinj obrnil in v maršu odstranil s prizorišča. Sproščenost, ki se je pred tem pojavil, je v manjši dozi izginila iz Mando'ada, saj je postal spet bolj pozoren na gibe »sopotnice«. Toda na to misel ni niti pomislila najverjetneje predstavnica Nautiloidsov, ki se je predstavila kakor Fury. Njena pozornost je bila več kakor očitno v veji meri namenjena bojevniku kakor drugemu osebku, kar niti ni bilo tako težko razbrati glede na to, da je najprej ogovorila njega. Na tako rekoč smešno neumno vprašanje je ogovorjeni samo prhnil in vrnil podobne besede, a vendarle v majhno spremenjeni obliki. "Ti, Nauto. Znaš dihati samo na kopnem ali tudi pod vodo?" Odgovor, na katerega je pač bilo jasen odgovor, si ni zaslužil drugega kakor ironičnega pridaha. Nekaj, kar je bilo namreč jasno kakor bela pritlikavka, se pač ni spraševalo.

Darth Fury

"Ti, Nauto. Znaš dihati samo na kopnem ali tudi pod vodo?" Te besede so bojevnico ujele nepripravljeno, vendar se je na njenem izrazu pokazal le zadovoljen nasmešek.
"Oho, hrbtenica! Veš, nikoli se ne morem odločiti ali so takile kot ti drzni, ali pa preprosto rinejo v težave. Je pa res da med kriki bolečine bolj težko razbereš prvotni pomen sporočila," ga je zbodla izzivalno. Pospravila je vadbeni žaromeč in pokazala proti stojalu za seboj, na katerem so počivala raznorazna klasična rezila, od dolgih do kratkih mečev, do massassijskih sekir, bodal, vibropalic in podobnega.
"No, lahko si izbereš poljubno orožje in mi dokažeš ali je mečevanje za tvoje ljudi res tako naravno. Če si tega seveda sposoben," mu je velela. Nato je iztegnila roko in v odprto dlan je priletel dolg, eleganten meč z ožjim rezilom; njeno najljubše orožje z izjemo žaromeča.

((Oprosti da je kratko pa da si moral tako dolgo čakat, sem čisto pozabila tukajle odpisat. ))

Saj bi prhnil, še raje pa pljunil na tla v znak izziva toda kaj, ko kaj takega pač ni bilo ravno najbolje početi tedaj, ko si imel na svoji glavi čelado. Dejanje je bilo drugače čisto lepo izvedljivo toda končni rezultat, če upoštevamo slinjenje po notranji strani, v takšni obliki ni bil željen najverjetneje. Raje kakor, da bi se tako zmrdoval nad po njegovem mnenju nezanimivim izzivom je pogled usmeril proti zbirki orožja, ki je počivalo ob strani na stojalih. Oči, skrite za zalenim steklom, so se kaj hitro zaustavile na orožju s katerim se je vsak Mandalorian pričenjal učiti tehnik mečevanja ter borbe z rezili. Mythosaurovo sekiro. Rezilo v pobliki polmeseca se je nevarno svetilo in skorajda povsem je bi lahko Zakkeg prepričan, da orožje še ni zaužilo temno rdeče tekočine, ki se je preganjala po ožiljih. Spomini, ko se je dotaknil ročaja, so mu preplavili glavo in kaj hitro se je spomnil vseh tehnik, ki so ga Mandalorianski mojstri naučili. Zavrtel je pripomoček za ubijanje, da je dobil občutek za ravnotežje in pogledal čez ramenski ščitnik proti novi, začasni nasprotnici. Gotovo se še ni borila s pravim Mando'adom. Glede na oddaljenost in dolžino njegovega izbora je hitro izdelal taktiko in jo pričel z elegantnim zasukom, ki ga je dopolnil s skokom naprej, izvajati. Potisnil je v smrtonosnem sunku naostreno rezilo naprej in že poskušal predvidevati kako se bo Sithinja izognila njegovemu udarcu ali ga ubranila. Dober bojevnik ni tisti, ki zna razmišljati samo za svojo potezo kako napasti. Dober je tisti, ki zna delati in računati na poteze vnaprej ter taktizirati tudi v takšnih bojih ena na ena.

(())

((dogajanje poteka po časovnem preskoku zgodbe))

Koliko časa se je sedaj že minilo od kar se je pričela vojna? Nekaj mesecev? Nekaj let? Kljub vsemu je Mandalorian imel na sebi še zmeraj enak oklep kakor tedaj, ko se je prvikrat srečal s svojo bivšo delodajalko, sedaj voditeljico. Druga puška, ista metki porečete morda. Toda naj vam pojasnim, da je za Mando'ade razlike več kakor samo majhna. Delodajalec je namreč njihov nadrejeni samo in izključno samo za tisti posel nakar jim ne pomeni nič več. Toda voditelj … to pa je druga zgodbe. Za le te bi bojevniki Zakkegova kova naredili vse, kar se jim zaukaže. In to vedno znova ter znova dokler ne dočakajo s svojo vdanostjo skupaj nekje konca. Tako je stal sedaj tamkaj, obkrožen z drugimi možmi, ženami ter preostalimi bitji kakor pes na vrvici, ki je priden samo dokler mu gospodarica zaukaže tako. Obrazne poteze skrite pod čelado in telo pokrito s črno belim oklepom med tem, ko se mu je do začetka nog spuščalo sedaj še bolj raztrgano črno ogrinjalo. V tišini, brez premikanja je stal strumno in poslušal besede, ki njemu niso pomenile veliko. Dokler niso le te prišle do samih ukazov, ki so se dotikale njega samega. Po razpustitvi je s salutiranjem namesto s priklonom oznanil razumevanje njemu namenjenih besed in se z obratom na petah obrnil proti izhodu. Brez obotavljanja, z zvesto puško ob strani, je poveljnik 7. čete težke pehote usmeril svoje premikanje proti vojaškemu stolpu. Z idejo v mislih, da se približuje nova vojna vihra, se je približal barakam. Stražarji so približujočega sedaj že poznali, da so ga brez besed spustili noter.
Odmor za počitek, ki je bil namenjen njegovim podrejenim za vračanja moči po težkih treningih, je brez omahovanja prekinil že samo s svojim prihodom. Besede, ki so tako poredko nekoč prihajale iz njegovih ust, so bile sedaj mnogo pogosteje slišane. Hočeš, nočeš je namreč z napredovanjem prišlo tudi to dodatno breme. Zeleni vizir se je zatorej ob opazovanju svojih mož, ki so stali v pozoru ob svojih ležiščih, le rahlo premikal zdaj v levo, zdaj v desno. "Možje, oklepe nase in orožje v roke! Da mi nihče ne izostane!" S tem se je ponovno zasukal in zapustil prostor ob čemer so se vojaki zapodili na sebe vleči potrebno opremo. Nikomur ni bilo namreč podrobno razlagati, da jih ponovno čaka eno izmed nenapovedanih utrjevanje telesa in duha.
Ponosno je stal na prostoru za treninge. Med vso stotinjo, ki mu je bila na razpolago, ni bilo niti enega bojazljivca. Prav vsak bi dal lastno življenje za izpolnitev naloge ob čemer bi s seboj povlekel če nič koliko sovražnikov. Vedoč, da motilna tehnologija onemogoča zapuščanje nedovoljenih signalov sz naseljenih predelov Ziosta, je tokrat izbral oznanjanje novic vnaprej. "Čaka nas boj. Ne vem za kakšnega bo šlo toda vem nekaj. Smrt nas bo čakala in s svojimi rokami in puškami jo bomo prisili, da bo delala kakor bomo mi želeli. Prav vsak izmed vas mi ima za pobiti minimalno sto sovražnikov. In veste, da če nekaj zahtevam to ne prosim temveč dobesedno zahtevam! Kdor se bo namreč izneveril meni se bo izneveril Lady Pride! In če se izneverite Lady Pride je za mene isto kakor, če jo izdate ter zatorej napadete. Kar pomeni, da boste imeli opravka z menoj!" Med svojim govorom je pričel korakat v stran, da se je vedno bolj približeval možem ob strani postrojene enote. Ton njegovega glasu je pridobil na jakosti, saj je lahko skorajda okusil med govoričenjem željo po krvi in pobijanju, ki jo je moral nazadnje zadržati v sebi namesto, da bi jo napojil. "Toda vi me ne boste razočarali. Mi smo namreč pest Sithov, ki bomo zdrobili vsakega žužka, ki se nam bo zoperstavil. Pa naj bo insekt še tako zelo velik je še zmeraj samo insekt!" Iznenada se je zaustavil in prav nič generalsko dvignil svojo puško visoko v zrak ter z močnim glasom zaklical "Darth Pride!". V nekaj trenutkih so se mu njegovi možje pridružili s svojimi orožji, da je dvorano za treninge kaj kmalu zajel val klicev, ki je izkazoval privrženost temni vladarici. V trenutku, ko je Zakkeg spustil svojo roko, je ostal samo še odmev, ki je počasi pričel izginjati. "Sedaj pa marš v tek!" je pognal može brez kompromisno v serijo treningov, ki so sledili. Na koncu kolone pa je prav za vsemi tekel ravno tako kakor ostali nekdanji lovec na glave. Sedaj pa priklenjeni pes, ki čaka na to, da se lahko zdivja na prostosti.

Dvoje postav v debelih črnih plaščih se je sprehajalo po najvišjem od mostičev, kateri so povezovali osrednji del Citadele z vojaškim stolpom.
"Gotovo je, Lady Pride. Grmada je bila vidna od daleč in vohunka je prepoznala obe avri že pred tem, poleg tega pa tudi tretjo osebo, za katero je prepričana da prav tako čuti Silo. V bližnji okolici templja razen dveh trupel, ki sta bili mrtvi že dlje časa in jih ni bilo mogoče identificirati, pa izvzemši kar je bilo že povedano ni bilo ničesar omembe vrednega," je dejal glas tistega, ki je hodil zadaj. To je bil odločen, moški glas, ki je pripadal visokemu mišičnjaku, kateri je z rdečkasto dlanjo podrsaval po ograji mosta.
"Potem sta oba bedaka, tisti drugi moški pa nekdo, ki ga je treba po hitrem postopku zaslišati in ga, v primeru da ve preveč, utišati," je odvrnil vznejevoljen glas. Ta vojna se je odvijala dosti prepočasi za njen občutek. Če bi šlo vse po načrtu, bi padal planet za planetom, ona pa bi uživala dovolj veliko mero imunitete, da bi lahko odkrito nastopila pred Senatom in zahtevala kapitulacijo. A seveda se je moralo zalomiti s prekletimi Mandaloriani; kaj za voljo Marka Ragnosa jih je prepričalo, da so se naenkrat znašli v postelji s svojimi nekdanjimi sovražniki: sovražniki, ki so jih 2 vojni nazaj poslali z repom med nogami jokat na tistih malo zanikrnih svetov kar jim jih je ostalo? In kaj hudiča je šlo po glavi Kareemu, da je šel za Vis'Nah in ne na Korriban, kakor mu je bilo ukazano?
Pravzaprav je dobro vedela, kaj mu je šlo po glavi, ali pa vsaj večino: odločil se je, da bo poskušal izkoristiti trud drugih za lasten uspeh. Dejstvo da je sledil Vis'Nah je dalo jasno vedeti, da je nameraval tako ali drugače sam pridobiti holocron, katerega pridobitev je bila naložena njej. Če ga je nameraval pridobiti pred njo, ali pa ji ga ukrasti ko bi se Togruta enkrat dokopala do njega, ni bilo pomembno: končno sporočilo je bilo, da mu je bilo mar le zanj, za druge člane imperija pa niti najmanj, ne glede na interes svoje gospodarice. In ta gospodarica ni marala izgubljati svojih podpornikov, še posebej če so kazali potencial. Kareem je moral biti kaznovan za svojo nepokornost; improvizacija in zvitost sta bili eno, škodenje imperiju za lasten profit pa nekaj drugega. A kljub temu je situacija kazala v njegovo prednost, ne obratno; Vis'Nah se je izkazala za dvojno agentko, tako ali tako pa jo je pokončal tempelj po zaslugi Jedija, kateremu je preveč zaupala. Če ne drugega bo vsaj holocron z Yavina prispel ob času, namesto da bi bilo potrebno pošiljati ponj nekoga novega. Tako se je odločila da bo Kareema sicer čakala kazen, vendar bo zaradi okoliščin mnogo milejša, kot bi mu sicer pripadla.
"Povej vohunki naj ohrani Kareema na očeh; ko pride iz templja s holocronom naj mi to sporoči, razen tega pa naj ostane na varni razdalji izven njegovega dosega ali zaznav. Povej inženirjem naj me stalno obveščajo o napredku na Temni Zmagi; hočem jo pripravljeno za naslednjo pot s planeta. Zakkegu bom povedala sama," je ukazala, kajti videla je lahko četo v najtežjih oklepih, kar jih je pešadija premogla, približevati se stolpu. Vkrcala se je v dvigalo, ki jo je imelo odvesti dol, na zamrznjena tla Ziosta, Taral pa se je kratko priklonil, se obrnil in se začel vračati nazaj po poti, po kateri je prišel.
V manj kot minuti je bila vladarica Sithov na dnu militarističnega kompleksa, nedaleč stran pa je že videla četo težko oklepljenih bojevnikov, ki so se po vsem videzu sodeč vračali z dolgega in napornega teka.
"Vidim da vas vaš novi poveljnik drži v formi," je nagovorila vojake, ko so prispeli dovolj blizu. "Pravilno! V bitki bo vsaka šibkost prej ali slej uporabljena proti vam, in utrujenost je gotovo najbolj beden možen razlog za smrt. Hočem da se bojujete kot tanki, ampak z možgani kriminalnega šefa: maksimalne smrtne žrtve na nasprotni strani, in minimalne na naši. Najraje vidim, da zradirate sovražnike brez da vas sploh poškodujejo, ampak če že morate umreti, umrite šele takrat ko boste tako poškodovani, da niti na sprožilec ne boste mogli več pritisniti." Nato se je nasmehnila in jim igrivo ukazala:
"Zdaj pa hitro izkoristite pavzo za počitek, medtem ko se pomenim s stotnikom Zakkegom."
Le-temu je pomignila naj ji sledi, nato pa se začela sprehajati po ledu v smeri glavnega kompleksa.
"Vidim da imaš svoje može ne samo pokorne, ampak tudi motivirane," je dejala ne da bi pogledala oklep, za katerega je vedela da ji sledi. "Izgleda da si se vživel v novo vlogo. To je dobro. V prihodnosti se bo tvoj vpliv le še širil, lojalnost tvojih mož ti bo prav prišla. Le ne pozabi, da tako oni kot ti pripadate meni." Ni ji bilo treba razlagati drugih možnosti kot najbolj ugodne; vedela je namreč, da Mandalorian ni dal veliko na govor, predvsem pa da sta bili pri njem možni le dve opciji: uspeh, ali pa smrt med poskušanjem.
"Žal te moram razočarati; tvoja četa ne bo sodelovala v prihajajočem napadu na Saleucami. Četa ne gre nikamor brez svojega poveljnika, za tega pa imam bolj pomembno vlogo," je povedala. Njen pogled je bil še vedno uprt naprej, proti Citadeli kateri sta se počasi, a vztrajno približevala.
"Kot verjetno veš, Mandaloriani nadzorujejo Mandalore in Dxun, bolj ali manj vse kar leži med njima pa je stalno pod njihovim budnim očesom. Problem se pojavi ob dejstvu, da med tema planetoma poteka tudi ena od dveh glavnih hiperprostorskih poti v naši bližini, edina druga pa gre nevarno blizu Mandaloru na drugi strani. Efektivno so nam blokirali dostop do planetov v središču galaksije, in če takšno stanje vztraja, bomo izgubili Arkanio že samo zato ker ne bomo mogli do nje, s tem pa tudi del novih prihodkov in vpliva v Senatu. Tega pa ne morem dopustiti."
Šele sedaj se je ustavila in se obrnila v oklepljenega moža.
"Tvoja naloga je, da odpotuješ v srce Mandalorianskega bojnega stroja in izveš kako močni in številni so, kdo je Mandalore ki jih vodi, in zakaj naenkrat podpirajo svoje stare sovražnike. Če se to izkaže za mogoče, se lahko zgodi tudi, da jih boš moral poskusiti prepričati naj zamenjajo strani ali pa se vsaj umaknejo: vendar le po posvetu z mano in posredovanju prej omenjenih informacij. Vem da nisi niti vohun niti diplomat, toda vaše navade se večini galaksije zdijo nenavadne, zato sklepam da imaš vsemu navkljub še vedno najboljše možnosti da ti prisluhnejo. Nočem utrditi nasprotovanja med nami le zato, ker bi nekdo užalil kakšnega Mandaloriana zaradi nepoznavanja vaših navad."
Nato je svoj govor zaključila z besedami, ki so pri Zakkegu že nekaj časa nazaj postale stalnica: "Kakšno vprašanje?"

Čutil je lahko telesno temperaturo, ki se je z vsakim gibom dvigovala. Mehke blazinice na notranji strani čelade, ki so preprečevalec premikanje pokrivala ter preprečevale, da bi se ob kakšnem udarcu zaradi trdnosti materiala onesvestil, so vsrkavale potne kapljice. Niti eden izmed bojevnikov ni zaostal, da bi ga moral zadnji tekač, ki je bil obenem prvi pri povejevanju nad enoto, zbrcati naprej. Spuščajoče se dvigalo na obzorju pred začrtano potjo čete je pričalo o tem, da bo stotinja kaj kmalu dobila obisk nekoga pomembnega. Morda celo zelo pomembnega.
In šmentani hutt, da je res šlo za nekoga nekaj vrednega na družbeni lestvici. Kaj hitro so se utrujeni vojaki zaustavili in avtomatično, brez potrebnih ukazov, postavili v mirujoči vzravnani položaj, jih je njihova vladarica nagovorila. Med tem, ko so v težke oklepe odeti možje poslušali besede Sithinje, se je Zakkeg sprehodil ob strani postrojene čete na čelo. Postavil se je zraven Darth Pride, z puško že poveznjeno na hrbet, rokami prav tako tamkaj ter razkrečenimi nogami, da je bil trdno zasidran na svojem položaju. V vizirju se je odsevala podoba prve vrste, ki jo je stotnik še z večjim zanimanjem opazoval. Ravno ta del je bil namreč tisti, ki je imel največ možnosti, da je padel. Konec koncev so morali ravno te možje prvi predreti sovražnikov pas. Morda bi se moral pri znanzsvetnikih pozanimati, če bi lahko še bolj nadgradili njihove obrambne ščite.
Kakor pes je sledil ukazu in se namenil za žensko, ki je odkorakala ravno v nasprotni smeri kakor njemu podrejeni. Prisuhnil je besedam saj je bil mnenja, da obisk same Lady že ni bil malenkostnega razloga. Novica, da bo bodo ostali brez bitke in obtičali tukaj ni bila ravno tisto, kar bi si želel slišati. Sploh po tem, ko je svojim bojnim sodrugom že dejal, da jih končno čaka klanje. Vendar, če je padel takšen ukaz je pač padel in ni mogel nič spremeniti. Raje je pustil, da je bilo povedano do konca kar je bilo pač potrebno povedati.
"Kakšno vprašanje?" Vprašanja? Ne, glede na jasnost izrečenega le teh ni bilo ravno mogoče najti. To, da je bil poslan med Mandaloriane ga je presenetilo, čeravno je obenem nekaj takega lahko celo pričakoval. Kakor je bilo namreč rečeno ni do sedaj v službi Sithinje srečal še nobenega, ki bi se bolj spoznal na Mando'ade kakor verjetno ravno on, ki je bil sam Mando'ad. "Kdaj odpotujem in s čem?" je bilo tako vse, kar je rekel. Kratko in jedernato.

Kot vedno je bil tudi tokrat Zakkeg direkten in ni izgubljal besed. Včasih se je Pride zdel že kar sumljivo redkobeseden, a je takšne dvome vedno znova ovrgla; Mandalorian se je še vedno do sedaj izkazal za zvestega in vdanega, poleg tega pa je bil učinkovit in edini stvari, ki ju je ljubil sta bili njegova oprema in pa bojevanje samo. Dokler mu je lahko nudila eno ali drugo, se ni bilo bati da bi bila njegova zvestoba na preizkušnji. Razen, ko je bil poslan med svoje lastno ljudstvo. Kakšne vezi so Zakkega vezale na Mandaloriane pa je bilo vprašanje, ki ga niti Pride še ni uspelo razvozlati. Na podlagi njegovega obnašanja je sklepala, da jih je bodisi spoštoval, bodisi jih preziral, v vsakem primeru pa ni mogel iz svoje kože, kajti vse na njem je kričalo 'Mandalorian!'
"Odpotuješ jutri ob zori, takoj ko najhujši mraz poneha," mu je povedala. "Do takrat imaš čas, da izbereš do 3 izmed svojih vojakov za spremljevalce, pregledaš svoje novo plovilo, in pa se še drugače pripraviš. Ladja je predelan tihotapski model; je nekoliko večja od bombnika, in ima dovolj prostora za do 4 potnike, vključno z zalogami in dvema pogradoma. O vsem ostalem te bodo obvestili v tehnološkem centru."
Preden bi odšla je na njegovo oklepljeno ramo položila dlan in mu naročila:
"Zapomni si Zakkeg; če se le da, si želim tvoje ljudi na svoji strani. Če imajo 10 takih kot ti, se lahko to izjemno pozna; a tudi če so le pol tako sposobni se jih splača imeti za zaveznike. Spoštujem vašo kulturo in moč, in želim jih na svoji strani, ali pa vsaj ne na strani mojih sovražnikov. Če zavezništvo ne uspe, jih bo potrebno pripraviti do tega da se umaknejo iz konflikta. Vem da so možnosti za to majhne, glede na to kar vemo o Mandalorianih, vendar vseeno bolje to, kot da se moram spopasti z njimi. Ne pozabi se mi javljati vsak dan ko boš med njimi. In v skrajnem primeru jim povej, da jih v spopadu z mano ne čaka slava mnogih bitk. Če vztrajajo proti meni, bom dokončala to, kar je Republika začela; ampak tokrat v eni sami potezi, brez boja in brez preživelih. Revan ni edini, ki lahko razvija skrivna orožja."
Ko je to povedala do konca, se je na mestu obrnila in odkorakala proti bližnjemu kompleksu in izginila skozi vrata.

Rahlo je prikimal v znak razumevanja izrečenega, kaj več pa niti ni bilo potrebno. Obračajočo potezo Pride je razumel kakor konec njunega pogovora, kar je pomenilo, da se lahko sam vrže v izpolnjevanje ukazov. Že med samim pogovorom, ki je bil bolj enostranski kakor dvostranski, je dobil razne prebliske glede izbrane trojice. Nekaj kandidatov je zavrgel tako hitro kakor se jih je domislil, spet druge je zadržal nekaj časa v glavi za podrobnejše premlevanje. Končno se je, med korakanjem nazaj proti barakam, odločil za trojico, ki je posedovala različen nivo znanja vendar je bil vsak posamezni izmed njih vseeno enakovreden drugemu v orožju.

Stali so pred barako, v svoji opremi, pištolami v rokah in nogami skupaj strmeč v daljavo. Korakal je pred izbrano trojico, ki jo je dal poklicati, brez izrečenih besed. Še enkrat je s pogledom hitro preletel vsakega izmed bojevnikov, premlel svojo odločitev in jo dokončno spoznal kakor pravilno. Če ne zaradi česa drugega že zato, ker smo si po Mandalorianskih koreninah enaki. Končno se je tako zaustavil pred možmi in jih nagovoril. "Izmed vse barake sem vas osebno izbral, da me pospremite na posebni nalogi. Razplet misije bo vlipval na prihodnost galaksije zaradi česar so v nas položena še večja pričakovanja. Vse podrobnosti izveste na plovilu, ki nam je bilo namenjeno. Sedaj pa marš v dvojem tempu proti hangarju!" Vizir se je še na hitro usmeril proti nebu iz katerega je razbral, da se bliža nekakšna snežna nevihta, kar je pojasnilo razlog za odhod, ki se je nahajal v jutranjih urah. Takoj nato pa je že sledil zadnjemu vojaku, ki se je brez ugovarjanja pognal v tek.

Stal je pred vhodom, ki se je ravno ob spremljavi sikajočih zvokov odpiralo s spuščanjem lopute. Za njim so stali izbranci in čakali na nadaljna navodila. Ko se je mahnizem končno zaustavil je težka noga stopila na višjo podlago. Sam je Zakkeg stopil v predelani bombnik in se namenil raziskati ladjo. Krajši hodnik ga je privedel v glavni prostor, kjer je najbolj v oči bodla na sredino postavljena miza. Manjše odprtine, postavljene ob robovih, so nakazovale, da je možno s primernim dejanjem prikazati večji zemljevid, ki je pomagal kapitanu pri odločanju. Iz te sobe so vodile tri poti, vsaka v svojo stran. Ni dvomil, da je tista naravnost pred njim vodila k pilotskemu sedežu. Najprej se je tako odpravil po levem hodniku, ki je črno belega bivšega lovca na glave privedel v spalni predel. Dva pograda sta zagotavljala četverici, da bo lahko ležala na mehkem. V nasprotnem primeru pa prostor sam po sebi ni imel še kakšnih omembe vrednih dodatkov zaradi česar se je poveljnik obrnil in namenil nazaj v glavni prostor ter nato proti drugi strani. V tisti smeri so se mu kaj kmalu razkrili različni deli, ki so bili vitalni za ohranjanje plovila v zraku. Če bi imel na voljo več časa bi se vrgel v podrobnosti, mogoče celo odstranil katerega izmed motorjev. Tako pa je stopil nazaj proti križišču hodnikov, iskoč prostor namenjen hranjenju različnih orožij. Glede na dejstvo, da je šlo za predelan tihotapski model, je pričakoval nekakšno skrivno stikalo, ki bi mu razkrilo bojne zaloge. Po nekaj truda ga je našel v steni, ko se je med razmišljanjem naslonil nanjo. Tiho so se očem prikrita vrata premaknila in razkrila prostor obarvan v rdečkastih odtenkih. Tamkaj se je nahajala manjša miza, namenjena najnujnejšim popravilom pripomočkov za ubijanje ter nekaj le teh, ki so bili varno spravljeni na posebnih držalih. V posebnih omarah ob strani, vgrajenih v stene, je bilo dovolj municije, da bi lahko brez skrbi napadli sovražno postojanko. Na drugi strani pa je bilo mogoče najti drugačno, že po barvi svetlejšo omarico, kjer so se nahajala raznorazna zdravila, povoji in inekcije namenjene zdravljenju. Bo zadostovalo. Stopil je ven in kakor se je prostor odprl se je sedaj brez nepotrebnih zvokov zaprl. Končo se je tako namenil še proti pilotski kabini, ki je ostajala še edinonepregledano območje. Kakor je pričakoval sta se tamkaj nahajala dva sedeža, armaturna plošča z raznoraznimi gumbi, ročicami in monitorji ter manjši zemljevid, ki je bil nenehno prikazan na zaslonu. Z nekaj pritiski je odprl komunikacijski kanal s tehnološkim centrom in zahteval osebo, ki je bila zadolžena za ladjo. Le to je dobil na zvezo in brez nepotrebnega govoričenja je Mando'ad že čez nekaj minut poznal vse potrebne podrobnosti. Sedaj je bil vendarle pripravljen, da stopi nazaj pred svoje može in jih povabi v notranjost.
Stala je tako četverica v osrednjem prostoru, končno varna pred nezaželjenimi poslušalci. "Mislim, da je sedaj primeren trenutek, da vam razložim podrobnosti naše odprave." Kakor je sovražil nakladanje je vedel, da bo le to sedaj prišlo na vrsto. "Ukaz je prišel neposredno in iz ust same Lady Pride. Naš cilj je stopiti v stik z brati, ki so v navezavi z Republiko. Možna rezultata sta samo dva. Ali se nam pridružijo ali pa izstopijo iz sklenjenega pakta z našimi sovražniki. Srednje poti ni." Naslonil se je z rokami na mizo vendar ni sprožil 3D zemljevida. "Callan." Pri tem se je ozrl proti v rdečkasti oklep odetemu vojaku, ki je stal na njegovi levi.Zdravilec in nosilec močnejše puške, namenjene streljanju na krajše razdalje. "Za sedaj se lahko prosto sprehajaš po ladji saj te ne potrebujem na točno določenem mestu. Če se te bo kje potrebovalo pomagaj." Naslednji je bil pozornosti zelenega vizirja deležen Mandalorian na njegovi desni. Strokovnjak za računalniško področje in nekdo, ki več kakor odlično upravlja z jurišnimi orožjem. Prav tako pa so njegove sposobnosti hitrega zaznavanja več kakor dobrodošle. "Olcan, ti boš zadolžen za pilotiranje. Preden odpreš kakršna koli sporočila, ki bi znala priti, me zmeraj najprej pokliči v kabino." Nazadnje se je glava obrnila še k edinemu preostalemu izmed trojice, Odhranu, ki je bil specialist z ostrostrelskim orožjem ter mojster, ko je prišlo do uporabe eksplozivnih pripomočkov. "Izbrskaj mi vse podatke o moči napačno usmerjenih soborcev, ki jih lahko dobiš iz posodobljenih ladijskih arhivov." Dvignil se je ponovno, da ga miza ni več podpirala. "Sedaj pa pojdite spat do jutra, da se privadite na ladijska ležišča. Prosto." Trojica se je namenila proti spalnemu prostoru med tem, ko je Zakkeg sprožil veliki zemljevid pred seboj. Sam se namreč še ni namenil zatisniti očesa temveč je raje svoje razmišljanje uperil proti željenim dosežkom dane misije.

((nadaljevanje tukaj))

Kletvice so mu kakor Juma po grlu tekle z jezika, ko se je vnovič postavil na noge in krepkeje zgrabil vibromeč v svoji dlani. Celotno telo je imel napeto, pripravljeno na vsak gib, razbolelo od premnogih podplutb – in Fury? Nautolanka se je smejala na vsa usta, njene velike črne oči pa so mu sledile po prostoru. Kako je lahko tako hitra? je s frustracijo v vsaki noti svojega uma vzkliknil lovec. Za vsak napad, ki ga je izvedel, je bil njen meč že tam, kakor da bi ga bila prebrala še preden se je sploh odločil, kaj bo storil. Kaj ga je izdajalo?

S prsti, ki so se že po malem tresli od utrujenosti, si je segel skozi od potu premočene pramene in se spustil še nižje, njegove oči pa niso niti za sekundo zapustile njenih. Toliko je že vedel o opazovanju nasprotnika, da je bil skoncentriran na oči. A kaj ko so bile le dva bazenčka črnine, ki mu nista povedala ničesar? Kako za Hutta naj se pripravi na njen napad, če iz njenih oči ni zmožen razbrati niti tega, ali se mu posmehuje ali če se dolgočasi. Stisnil je zobe in se zagnal naprej, temnopolta Sithinja pa se je samo elegantno umaknila vstran in mu pustila, da se z lastnim zagonom zaleti v steno.

"Daj no, lovec, saj zmoreš več," ga je pokarala, njen glas prepojen s smehom. Zarjovel je, besen nad samim seboj, nad svojo nezmožnostjo. "Kako?" se je zasukal na petah in se ji zazrl v oči, "Kako veš kaj bom naredil?!" prsi so se mu dvigovale s hitrimi, plitvimi vdihi, očiten znak jeze, nad katero je s stopnjujočo se hitrostjo izgubljal nadzor. Darth Fury je z nasmeškom na obrazu zavrtela svoje rezilo med prsti in se na videz sprostila. Črne, svetleče se oči so se zabodle v njegove, ko je skomignila z rameni: "To boš moral ugotoviti sam," mu je pomežiknila in se zavrtela, da se je črni plašč dvignil okoli nje kakor zavesa v vetru.

Edino opozorilo – in še tega je za las ujel – je bil tenki, žvižgajoči zvok nečesa, kar reže skozi zrak in nagonsko se je vrgel vstran, orožje dvignjeno pred obrazom za zaščito. Iskrice so zapršele in značilni zvok kovine ob kovini je zadonel po skorajda zapuščeni sobani za trening. "Tako kot ti," je zaslišal njen glas, ko se je pobiral s tal. "Sledi svojim čutom, lovec," mu je zamrmrala na uho, nenadoma tik ob njemu, "saj si plenilec," mu je pomežiknila in v dlan s Silo priklicala svoje rezilo, ki ga je bil odbil v kot sobe. "Še enkrat," mu je pomignila in z utrujenim vzdihom se je zopet spustil v boj.

Dva – ali pa so bili morda že trije? Res ni več štel prekletih ur – dneva neprestanega naprezanja, skakljanja po prostoru, teka, prevalov, premetov in vsega, kar spada vmes, sta (so?) dodobra izmučili lovca. Navadno bele brazgotine, ki so kakor fina mreža prepredale njegovo telo, so bile vse bolj rdečkaste od prekomernega gibanja. Tiste bolj sveže so ga že pekle in prisegel bi lahko, da se je ena nekolikanj raztegnila. Kljub temu, da se je že nekajkrat hvaležno potopil v kolto, se nekaterih stvari očitno ni dalo znebiti. Sumničavo je premeril novo rjavkasto prasko, ki se mu je od zadnjega treninga vlekla preko levega tricepsa. Vsako uro treninga se mu je bolj dozdevalo, da ima toliko brazgotin le zato, ker ranam nikdar ne da dovolj miru in časa, da se pravilno zacelijo. Ukradel si je še en trenutek, ki ga ni imel, da si je pregledal še tistih nekaj koščkov kože, ki so bili (za zdaj) nepoškodovani, nato pa si je jel odevati lahki vadbeni oklep.

Kot vedno ga je tudi tokrat povsem sproščena pričakovala v svoje temne plašče zavita nautoleanka, vibromeč že v njenih gibkih, čisto prehitrih rokah, ob pogledu na katere se je lovec malodane zdrznil. Kljub njenim zatrjevanjem nekako ni mogel dojeti, da je dosegel kakršenkoli napredek – ugotovil je bil namreč, da je bilo to nekoliko težko spoznati z obrazom zakopanim v tla in stopalom Darth Fury na tilniku.

Dvignil je dlan, iztegnil prste in jih s polovičnim, zadovoljnim nasmeškom na obrazu sklenil okoli ročaja vibrorezila, ki mu je priletelo v dlan. Čeprav se je sedaj že počutil nekoliko bolj domačno s Silo in se jo je trudil uporabljati vsakodnevno, da bi se hitreje privadil na njeno prisotnost in njeno uporabo spravil v podzavest, je bil še vedno precej daleč od zadanega cilja. Niti nekaj mesecev trdega dela ni moglo premagati četrt stoletja navad, pa najsi se je Kareem še tako trudil. In ko smo že pri trudu…

Lovec je stisnil zobe in podstavil rezilo, da je Furyino zdrsnilo ob njegovem s tiso pesmijo kovine, ki jima je napolnila ušesa. Zadnje dva (tri?) dni sta delala samo na njegovem predvidevanju napadov in šlo mu je slabo. Do sedaj je še vsak napad ubranil – če ga je sploh – tako kot vsak drug smrtnik; s hitrimi refleksi in reakcijo. Odmaknil se je vstran, odbil njen napad in odgovoril z lastnim, a kakor vedno ga je že čakalo njeno rezilo, da se je vsa njegova moč raztreščila ob nepremičnem braniku. Kljub sloki postavi se je pod goro plaščev skrivalo žilavo, neverjetno močno telo, ki se mu je že ničkolikokrat postavilo po robu izključno z golo močjo.

Po uri in pol je že prenekaterič pristal s hrbtom na trdih tleh in stokajoč dopustil, da se mu je rezilo izvilo izmed pobeljenih členkov. Nikdar v življenju ni doživljal tako neprekinjenih, nepreklicnih in neprestanih porazov. Pride ga je sicer opozorila, da je Darth Fury Orožmojstrica Sithov, a ta podatek je njegovi samozavesti pomagal bore malo. Medtem ko se je jel počasi pobirati, pa je prek opuščenega vadbišča – kje neki so bili te dni vsi Sith Asasini? – razlegel drug, čudno znan glas.

"In koga mučiš danes, Fury?" je zazvenelo, ton glasu nekako med brezbrižnostjo in tihim naslajanjem. A ton glasu ni bilo tisto, kar je spodbodlo Kareema, da se je pognal na noge in med prste zopet poklical svoje rezilo. Bila je odsotnost naziva v kratkem, domačnem nagovoru, ki ga je bil slišal in to je v trenutku izločilo večinsko populacijo Ziosta. Ko se je lastnica glasu – in kakšna! – prikazala okoli vogala njunega kota trening soban, je bilo tudi v trenutku jasno zakaj je lahkotno izpustila tisti Darth, ne da bi bila deležna vibromeča skozi drobovje.

Razjasnilo se je tudi megleno občutje, da je glas že nekoč slišal; kako se vendar ne bi, ko je šlo za vihtilko dveh krvavo rdečih žaromečev, ki je trojico sposobnih bojevnikov z lahkoto držala za dobršen lučaj proč od sebe in jim ob tem še delila udarce? Resda je izgledala bolje kakor takrat, ko so jo v nezavesti pustili na dnu napol raztreščene podzemeljske grobnice na Dxunu in pobegnili z njihovo ladjo in njenimi meči, a ostrih Echani potez in blede kože ni bilo zgrešiti. Žaromeča, ki ju je bil Raphael odvzel od njenega nepremičnega telesa, sta bila na njenem pasu že nadomestila dva, ki sta bila vsaj na prvi pogled identična; dvojčka ukrivljenih, mrežastih ročajev.

Prste je nezavedno močneje sklenil okoli ročaja orožja in prvič v zadnjih nekaj mesecih se je v družbi Sithov počutil resnično ogroženega. Kulture Echanijev ni poznal niti približno dovolj dobro, da bi lahko presodil, ali se ga bo belolasa bojevnica lotila kar na mestu ali če je bil incident pozabljen v trenutku, ko se je zgodil. "Oh, nekega novega Iskalca," je Nautolanka navrgla prek ramena in črne oči zabodla v lovca, "kateremu bi šlo mnogo bolje, če bi dejansko poslušal svoje preklete inskinkte," zasukala se je na petah in prišlekinjo, ki ji še vedno ni vedel imena, potrepljala po ramenu. "Prepuščam ga skrbi tvojih nežnih rok, Sloth," se je zahahljala in zapustila sobo v oblaku črne tkanine, ki je plala za njo po zraku.

Brez nadaljnjega zbadanja – pravzaprav sploh brez kakšnega pogovora – sta se v njenih dlaneh znašla dva vibromeča in nenadoma je bila ob njem, tako hitro, da je človek še pomežiknil komajda v istem času, ko sta proti njemu že vršeli dve rezili. Zavrtel se je vstran, srce razbijajoč v prsih in mednju takoj skušal spraviti čimveč metrov, saj je bilo očitno, da se Sloth premika precej hitreje kot on. Padel je v prežo in se skušal prepustiti svojih lovskim nagonom, kakor se jim je bil nekoč; a zadnje čase je ugotavljal, da je imel misli preprosto prepolne vseh mogočih nasvetov, ukazov in napotkov o tem, kako naj se bojuje, da bi se lahko prepustil lastnim nagonom.

In tako sta plesala po sobi, brez besed, brez nikakršnega zvoka razen ritmičnega dihanja obeh mečevalcev in zvoka s cortosisem ojačanih rezil, ki so v poltemo med njima spuščala roje iskric. Kljub temu da je bila Sloth neprimerno hitrejša od Fury, so bili njeni gibi nekako bolj…človeški in dozdevalo se mu je, da so njegovi premiki vedno bolj usklajeni z njenimi in da je vedno manj reakcij kakor skupnega sožitja; skorajda kakor ples, le da je bleda ženska vodila zagorelega moškega in ne obratno.

Ko je minilo že dobršne pol ure in ni niti enkrat treščil ob steno, tla ali drug poljuben kos opreme, se je na njegovem obrazu pričel risati tisti običajni arogantni smehljaj, ki mu je krasil obličje v večini bojev. Morda pa so bili njegovi spomini tistega dne v grobnici zaradi eksplozije vendarle nekoliko zamegljeni in Echanijevka le ni bila tako neverjetno spretna, kakor se je sprva bal. Še nekaj minut in muzanje, ki je prej krivilo usta, se je vendarle izlilo na prostost v obliki močno basica z močnim naglasom Nar Shaddaa. Morda zaradi utrujenosti, morda zaradi nenadnega občutka vsemogočnosti, ki ga je obšel; lovec se je spozabil in v njegovo običajno lepo, čisto govorico je zašla vsa prostaškost in barvitost, ki jo je lahko otrok pobral po kotičkih Tihotapske lune.

"Ti ne gre tole, kaj?" se je porogal in zdrsnil po švistom enega rezila, medtem ko je s hitrim sunkom odrinil drugega. Vzravnal se je skoraj povsem ob njenem boku in jo s stranskim udarcem prisilil, da je njegov meč ujela z obema svojima, kar je posledično izkoristil za nizkoten poulični trik, ki bi koga slabšega najbrž stal življenja; nje je stal le ravnotežja. "In če pomislim da smo bili potrebni trije in eksplozija, da smo te zadnjič spravili na kolena," se je ugriznil v jezik, oči pa so mu zagorele v hudomušnosti in v tisti prekleti esenci njegove črne duše, da je avra okoli njegovega hitrega telesa kar zamigetala v nenadni črni. Pognal se je naprej, da bi iz trenutka njene nemoči izvlekel kar največ.

A to je bilo tudi vse, kar je storil; da se je pognal, namreč. V naslednji sekundi se je zopet pobližje srečal s svojo že dobro znanko – steno – vroči dah Darth Sloth pa ga je žgal po potnem vratu. "Res si samo še en navaden Schutta, kajne?" je zasikala v njegovo uho in mu ličnico še bolj zdrobila ob hladni kamen. "In ko sem že mislila…" nenadoma je njena teža izginila in sunek Sile ga je zasukal okoli osi, da se je znašel iz oči v oči z razbesnjenim obličjem belolase bojevnice. In tedaj je v kotičku njenih ustnic prvič zaznal nekaj, kar je spominjalo na Sitha; peklenski smehljaj, ki je iz njegove duše potegnil zadnjo kapljo arogance, pljunil nanjo in jo razmazal pod svojo peto.

Dvignila je svoji dve rezili in oči so se ji zasvetile, Kareem pa je začutil nenaden val Sile, ki ga je prežel in prešel, edino opozorilo na to, kar je sledilo.