Zaledeneli stolp

Najvišje nadstropje najvišjega stolpa citadele je bila okrogla soba s kamnitimi tlemi in zidovi, ki so od zunaj izgledali kot neprebojno popolnoma črno jeklo, od znotraj pa so delovala kot zatemnjena okna. V krogu okrog središča je bilo v pravilnem heksagramu postavljenih šest špičastih stebrov, ki so se ukrivljali navznoter. V samem središču se je nahajal širok podstavek, ki je spominjal na nizko mizo. Na tem podstavku je na rdeči žametni blazini sedela postava v črnih meditacijskih oblačilih. Dolgi lasje so ji padali čez hrbet, beli kot sneg na drugi strani zidov. Njena glava je bila nagnjena rahlo nazaj, njene veke pa zaprte. Roke so bile sklenjene nad prekrižanimi nogami kakor da bi med dlanmi držala lotosov cvet...
Odprla so se edina vrata in skoznja je stopila velika postava v črnem plašču. Bil je visok, širok in mišičast Massassi bojevnik, eden najmočnejših in najpametnejših na planetu. Ravno je odprl svoja usta da bi spregovoril, ko se je zaslišal glas osebe v sredini sobe:
"Kaj je narobe Jennsarr? Vem da si preveč pameten da bi zmotil mojo meditacijo zaradi česa nepomembnega, tako da kar na plan z besedo."
Mogočna postava čistokrvnega potomca starodavne bojevniške kaste Sithov, ki je slišal na ime Jennsarr, se je za trenutek zdrznila. Le ene osebe v celi galaksiji se je bal, in ravno z njo je sedaj govoril. Obliznil je svoje živordeče ustnice in previdno izbiral besede:
"Resnično mi je žal da vas motim Lady Pride. Vendar sem prepričan da boste ko slišite moje sporočilo razumeli zakaj sem mnenja, da bi to novico hoteli slišati takoj."
Za trenutek je utihnil, a ker njegova vladarica ni storila popolnoma ničesar, je razumel da naj nadaljuje.
"Vašemu vajencu in njegovima spremljevalcema je spodletelo. Oba moška sta mrtva, ženska pa je preživela. Poslala je rešilni signal in eden naših vohunov pri Mandalorianih na Dxunu ji je priskrbel transport. Kolikor mi je uspelo razbrati iz njenega sporočila, so izgubili ladjo in holocron Lorda Revana ki so ga našli na Khar Shianu. Trenutno je na poti sem, morala bi prispeti enkrat danes. Kakšni so vaši ukazi?"
Za trenutek je nastala grobna tišina. Pride je od samega razočaranja in jeze zamikalo da bi ga na mestu zadavila s pomočjo Sile. A se je prisilila da se je obvladala. Jennsarr ni bil popolnoma nič kriv za neuspeh tistih treh in njegova smrt bi bila nepotrebna škoda. Še toliko bolj, ker je bil verjetno najmočnejši od njenih služabnikov na Ziostu in je njena oblast nad ostalimi potomci Sithovske vrste delovala toliko bolj, ker ji je bil njihov vodja brezpogojno zvest. Ne, takšna prenagljena reakcija bi ji v končni fazi prinesla le škodo; Massassiji in Kissaiji bi se lahko uprli, in tudi če bi jih pokorila ali pa bi jih bilo preveč strah, se ji potem nihče več ne bi drznil prinašati slabih novic. Vseeno je bilo bolje slišati slabe novice, kot pa slišati laži namesto njih. Resnica je bila kljub neprijetnostim še vedno resnica, in bolje se je bilo pripraviti nanjo kot pa jo zanikati zaradi osebne preference. Nekaj trenutkov je še vladala tišina, nato pa je s sedaj popolnoma mirnim glasom dejala:
"Ko prispe, ji ponudite vsakršno udobje. Nedvomno je v slabem stanju, tako da jo če bo treba spravite za kakšno uro v kolto-tank. Ko bo dovolj pri sebi, jo pošljite naravnost k meni. Imela bom veliko vprašanj, in če se bo izkazalo da si ne zasluži več živeti, raje vidim da je pri polni moči. Ubiti nemočnega nasprotnika je dolgčas."
Jennsarr se je priklonil do višine pasu, nato pa s stavkom "Tako bo storjeno, milady" zapustil sobano.
Pride je znova zaprla svoje popolnoma bele oči in se poglobila nazaj v meditacijo...

((Pridina meditacijska oblačila))

Vizija zakrinkanega moža jo je vsekakor presenetila. Resda je iskala namig o bodočih dogodkih v Sili, a ni pričakovala da bo naletela na nekoga, ki ji je želel predati sporočilo. Najprej je pomislila da je bila to le subjektivna personifikacija Sile, a je misel takoj zavrnila. Nikoli se še ni zgodilo da bi Sila svojo voljo narekovala tako naravnost, sploh pa je zakrinkani deloval nekako znano, kot da bi ga morala poznati. Ne, pravzaprav je bila gotova da ji je nekdo poslal svojo projekcijo.
Kako zelo vljudno, da me opozori na to da me misli uničiti, si je mislila sama pri sebi medtem ko je vstala s sedeža in z elegantnimi koraki stopila do stene. Zunaj je divjal snežni metež, tako kot skorajda vsak drugi dan na Ziostu. In Pride je bilo to prav všeč. Ljubila je sneg in led, skoraj tako kot diamante in druge drage kamne. In potem je bila tu še prijetna malenkost, da je v hladnih temperaturah zaradi svoje genetske sposobnosti videnja v infrardeči spekter, lahko videla katerokoli toplokrvno bitje kakor daleč bi jih lahko navadno, tudi skozi zidove ali snežne viharje. In ravno zato so jo na Ziostu in drugih snežnih planetih vedno spremljali le živi služabniki, medtem ko je na Korriban in planete s podobno vročo klimo s sabo vzela skorajda izključno droide.
Ne samo da me opozori, ampak še čas mi da, da se bom ja zavedala njegovega napada in nanj pripravila! si je mislila in se muzala skirvnostnemu obiskovalcu vizije. To je najverjetneje najslabši Sith kar sem jih kdaj videla! Še Jedi se ne bi prostovoljno odpovedal prednosti elementa presenečenja.
Za trenutek si je še privoščila stvar, nato pa se je umirila in trezno razmislila.
Bodisi je preprosto trapast in ne ve kaj je dobro zanj, ali pa misli da je tako mogočen, da me lahko premaga tudi v polni pripravljenosti. Najverjetneje me je opozoril le zato, ker misli da bom trepetala ob njegovi grožnji in da me bo strah hromil vse dokler ne udari. No, tukaj se je uštel še bolj kot sicer; Naga Sadow, Exar Kun, Revan, Malak, Traya, Nihillus, Sion... Vsi so v končni fazi propadli ker jih je izdal vajenec. Neumna bi bila, če se iz tega ne bi naučila da mora Sith stalno paziti na svoj hrbet.
Še naprej je zrla skozi s te strani prozorno steno. Vrtoglava višina osrednjega stolpa bi nevajenim višine povzročila vrtoglavico, sploh ker se je od tu videlo celotno mesto-trdnjavo, ki je bilo že samo po sebi na vrhu strmega hriba. A Pride je v višini uživala skoraj toliko kot v mrazu in vedenje da vlada vsemu v njenem vidnem polju jo je navdalo z občutkom ponosa, moči in zadovoljstva.

Iz enega od štirih skritih žepov svojega trenutnega oblačila je potegnila komunikator in ga približala svojim ustnicam.
"Taral, hočem da mi takoj na kratko povzameš kaj ste našli na Khar Delbi in Khar Shianu."
Izza komunikatorja se je zaslišal sikajoč glas enega od njenih Kissaiskih poveljnikov, ki se mu je jasno poznalo da mu je bil ljubši jezik Sithov, kot pa Galaktični osnovni jezik;
"Seveda milady. Naša skupina je skupaj z vašim vajencem in njegovima pribočnikoma raziskala ledeno luno. Na strani ki je večno v temi smo našli zapuščeno palačo, prepričan sem da je to tista v kateri je imel Lord Sadow svoje skrivališče v času preden so naši predniki zapustili Korriban. Aura Temnega Lorda je bila vsepovsod, vendar je bilo zaznati tudi prisotnost nekoga mnogo mlajšega. Jaz in moji Kissaiji smo po daljšem branju sledi z največjo možno natančnostjo prišli do ugotovitve da je moralo iti za Revana. Velikanska energija, ki vsebuje tako svetlo kot temno stran, a vendar zelo spretno prikrita, da bi jo manj izkušeni le stežka razločili. Našli smo tudi skrinjo s podobno auro, ki pa jo je vaš vajenec zahteval zase, in mi smo mu pustili, saj nismo vedeli da bo za tem zapustil sistem. Moja skupina je nato nadaljevala preiskovanje planeta Khar Delba, vendar v drugem gradu, prav tako Sadowovem, nismo našli nič omembe vrednega. O vašem vajencu in njegovima pribočnikoma potem vse do danes nismo slišali ničesar."
Pride je na hitro predelala podatke, nato pa postavila nekaj vprašanj na katera ni odgovoril;
"Povej mi, sta planet in luna naseljiva? Ali ste na luni poleg palače raziskali tudi okolico? Kaj ste našli na površju lune?"
"Sta, Lady Pride," je dejal glas iz komunikatorja. "Luna vam bo gotovo ustrezala, je popolnoma zaledenela in ena polovica je večno v temi. Točno tista, na kateri je palača. Upam da ne zamerite, ampak že takoj ko smo prispeli nazaj sem ukazal skupini delavcev da takoj odpotujejo tja in naredijo poslopje primerno za bivanje. Dva dni nazaj, ko sem nazadnje slišal od njih, so rekli da napredujejo dokaj hitro, da je velik del palače ostal nepoškodovan in da bi morali končati v slabem standardnem mesecu."
"Dobro si opravil Taral," je dejala z drobnim nasmeškom. "Veš da podpiram kreativno mišljenje in da bi si že davno omislila droide, če bi potrebovala le take podložnike ki slepo ubogajo ukaze. Predvidevam, da si poskrbel za tajnost odprave, kakor vedno, in da nisi tvegal po nepotrebnem. Zdaj pa mi povej kaj ste našli na površju lune."
"Hvala milady," je z občutnim olajšanjem rekel glas. "Na površju samem nismo našli ničesar, vendar pa smo odkrili nekaj zelo zanimivega pod površjem; izgleda da Khar Shian ni bila le skrivališče armade Lorda Sadowa. Ne, po pripravah ki smo jih našli v podzemeljskih kompleksih je najverjetneje tukaj tudi zgradil svojo floto. In na prvi pogled bi rekel, da večina strojev še vedno deluje! Tu in tam se je vdrl kakšen tunel, a lahko jamčim iz lastnih izkušenj da je večji del kompleksa videti stabilen. Skupini ki prenavlja grad sem nameraval naročiti zavarovati tunele, takoj ko končalo s trenutno nalogo."
Če je prej na Pridinem obrazu počival droben nasmešek, so se zdaj njene čudovite ustnice razpotegnile v širok nasmeh, ki je kazal njeno odkrito zadovoljstvo.
"Odlično opravljeno. Počasi bo čas, da razmislim o tvojem napredovanju, poveljnik. Naslednjič pa mi takšne novice sporočite takoj, ne glede na okoliščine, razen če prej izrecno ne rečem drugače. Zdaj pa zahtevam, da narediš seznam vseh delavcev, mehanikov in rudarskih izvedencev, če je kateri še na planetu. Z Yavina jih ne mislim klicat ker so predaleč, tiste na Korribanu pa bi zaenkrat raje pustila pri trenutnem delu, če ne bo nujno. Ko boš imel pregled, pa izberi vse tiste, ki tukaj niso nujno potrebni tudi v primeru napada, ter jih odpošlji na Khar Shian. Njihova naloga bo, da zavarujejo in popravijo čimveč podzemne tovarne, že prvi dan pa naj tehniki preučijo naprave in naredijo pregled nad trenutnimi zmožnostmi tovarne, končnimi zmožnostmi po reparacijah, stroški za popravila, ter zmožnosti po stopnjah nadgraditve in stroške za vsako nadgradnjo. Pričakujem, da bom imela v roku enega standardnega tedna vse rezultate pred sabo in da bodo potrebne surovine in deli že kupljene in na luni, ter da se bo takrat lahko začelo s končno fazo poprav in nadgradnje."
Za trenutek je zavladala tišina.
"Razumem, Lady Pride. Storjeno bo tako," se je zaslišalo iz zvočnika. "Je to vse?"
"Poskrbi da ne bo nobenega zavlačevanja in neprijetnih presenečenj. To je vse, poveljnik Taral," je dejala Pride in izklopila povezavo.

Nato je odšla do bližnjega terminala in vprašala;
"Kako je z Nixo?" Iz zvočnika se je oglasil drug glas:
"Prispela je pred dobro uro milady. Takoj smo jo poslali v kolto-tank, nato pa ji priskrbeli čista oblačila ter obilen obrok hrane in toplo pijačo. Ravnokar je končala. Naj jo pošljem gor?"
"Privedi jo semkaj," je ukazala Pride ter po že neštetokrat slišanem "da milady" ugasnila terminal. Stopila je na drugo stran sobe, ter se zazrla ven. Jasno je lahko zaznala osebo ki jo je pričakovala, medtem ko se je ta vzpenjala po stopnicah v spremstvu enega od Massassijskih služabnikov. Za njenim hrbtom so se odprla vrata.
"Pusti naju sami," je dejala Pride, še vedno obrnjena proti oknu-steni. Če bi se obrnila, bi lahko videla kako se je rdeče-kožni Sith priklonil in odšel nazaj ven. Ko so se vrata ponovno zaprla, se je Pride obrnila in se s svojimi snežno-belimi očmi zastrmela v edino drugo osebo v sobani. Tako kot Pride je imela tudi Nixa popolnoma bele lase in bledo kožo, vendar pa so njene jekleno-sive oči jasno dajale vedeti da za razliko od svoje vladarice ni bila Arkanianka, temveč je pripadala vrsti Echanijev. Odeta je bila v dolgo črno tuniko, kakšno so nosili Sithi in temni Jediji že tisočletja. Svojega belega oklepa iz energijsko-odporne kovine tokrat ni nosila, saj je bila le nekaj časa nazaj v kolto-tanku. Molčala je in klečala na enem kolenu, očitno čakajoč na dovoljenje.
"Cena za neuspeh je smrt, Nixa," je dejala Pride medtem ko je zviška gledala nanjo. "Poslala sem vas po Naddov holocron in karkoli kar bi še našli v njegovi grobnici. In namesto tega ne samo da vam je spodletelo, ampak ste mi še izgubili eno najboljših ladij in pa skrinjo s Khar Shiana. Upam da se zavedaš, da je edini razlog zakaj si še živa to, da hočem iz prve roke slišati vse kar se je zgodilo in ker se mi zdi da boš lahko še koristna. Zdaj pa mi najprej povej zakaj niste skrinje predali Taralu in njegovim, ki bi jo varno prinesli sem?"
Klečoča ženska se je za trenutek obotavljala, nato pa začela govoriti;
"Vaš vajenec je tako ukazal, milady. Nikomur ni povedal, ampak kasneje sem ugotovila da je še pred ostalimi našel ključ od skrinje in jo je najverjetneje hotel najprej preučiti sam. Nikoli ni zaupal Taralu in drugim rdečim Sithom, kolikor se lahko spomnim."
"...in mislil je, da bo z njim pridobil na moči ter me ob vrnitvi poskušal vreči s prestola, kajne?" jo je naveličano dopolnila Pride. "Ne poskušaj zanikati, že dlje časa sem v njem zaznavala rastočo ambicioznost, potreboval je le nekaj kar bi ga vzpodbudilo. Najverjetneje je pot na Dxun nadaljeval samo zato, ker je rabil čas da bi preučil vsebino skrinje in pa ker je nameraval karkoli bi našel v grobnici vzeti zase. Ampak dovolj o tem. Povej mi natančno kaj se je zgodilo v grobnici, kako so umrli tvoji trije sopotniki, in zakaj si ti ostala živa. In zakaj je trideset Sith morilcev naenkrat zapustilo Ziost in mu sledilo, ter o njih od tedaj ni bilo slišati ničesar?"
Če so bili bolj zvesti njemu kakor meni bi mu bolj koristilo da bi ostali tukaj in me poskušali dobiti nepripravljeno. Menda ja ni bil tako butast, da bi mi naravnost napovedal vojno?
Nixa se je spustila v dolgo in podrobno pripoved o vsem kar se je zgodilo na džungelski luni. Pride je vneto poslušala, le tu in tam je kaj pripomnila ali vprašala, vse dokler ni končala. Nato je zavladala nenaravna tišina, kajti Pride je bila vidno zamišljena nad slišanim. Molče je odkorakala do stene in se spet zazrla ven, kjer je divjal snežni vihar. Končno je od nje priplaval glas;
"Razočarala si me, Nixa. Spodletelo ti je pri nalogi, prav tako je očitno da si bila mojemu bivšemu vajencu mnogo bolj vdana kot meni. Morala bi te na mestu usmrtiti..."
Klečoča Sithinja je že hotela protestirati ko je Temna Lady dvignila dlan in jo s tem utišala.
"...ampak te ne bom. Vsaj ne še. Zelo si izkušena v boju z žaromečem, morda si skoraj tako dobra kot jaz, in škoda bi bilo izgubiti nekoga tako talentiranega. Sploh zdaj ko ni več nikogar, ki bi mu bila bolj zvesta od mene. In v tebi čutim močno željo po maščevanju nad Jedijem v modrem oklepu. Po tem kar si mi povedala predvidevam, da bi lahko premagala tako njega kot njegovega pajdaša, če vas ne bi prekinila tista električna eksplozija. Ta skupina nepridipravov mi je v napoto, in tvoja želja po maščevanju bo koristna pri odpravljanju te ovire."
Nato jo je po hitrem postopku odslovila. Morala je premisliti o trenutnem dogajanju in poskušati dognati tokove, ki so tekli v ozadju nedavnih dogodkov. A o eni stvari je bila dokaj prepričana, in dejstvo jo je preplavljalo hkrati z jezo in veseljem.
Raphael...

V srcu noči se je temna postava mladega Atoanca plazila ob obzidju ene najbolj in najmanj zavarovanih utrdb v vesolju. Ljudje so vse preveč pogosto računali s tem, da bo lokacija poskrbela za njihovo varnost, potem pa so takšni srečneži, kot je bil Mrenn, ki je imel več profesionalne opreme kot vladni agenti, imeli toliko lažjo vlogo vdiranja v najbolj skrite sisteme. Tokrat je šlo za njegov ponos in njegov kruh, zato ni nameraval tvegati, da ga odkrijejo. Stavil je s svojim največjim tekmecem, da bo vdrl v stari Sithovski sistem, ki se je nahajal na Zoistu. Seveda se je zavedal tega, da se ga je tekmec najverjetneje želel s tem znebiti, toda trma ga je prisilila v to, da je sprejel izziv in se odpravil na eno najbolj razburljivih in najbolj mrzlih dogodivščin v svojem dosedanjem življenju. In ko mu bo uspelo, se bo gobezdavi Neo sesul v kupček nesreče in v sramoti jokal, dokler ne bo konec njegovega nesrečnega, ponižanega življenja. Mrenn se je nasmehnil ob tej misli in zdrsnil skozi napol priprta vrata utrdbe. Če ne bi imel toliko src, ki so pridno poganjala kri po njegovih žilah, bi najbrž trepetal od mraza, tako pa je bila tesno oprijeta obleka iz mikrovlaken ravno dovolj topla, da je ostal na preži brez da bi prelil kapljico potu. Močno je dvomil, da bo naletel na katerega od Sithov, vseeno pa ni bil vajen fizično vlamljati, zato je bil izjemno previden. Če bi bilo možno dostopati do Sithovske računalniške baze kako drugače kot prek enega od njihovih računalnikov, bi se gotovo poslužil te opcije, je pomislil, nekoliko namrščen. Potem pa je končno zagledal prvi terminal in njegove oči so se zasvetile. Nekoliko bolj samozavestno je prečkal hodnik in položil orokavičene prste na tipkovnico ter se ugriznil v jezik, da ne bi zaklel, ko je terminal že v samem začetku zahteval geslo in identifikacijsko kartico. Geslo bi se še dalo zaobiti, toda kje presneto bi lahko našel identifikacijsko kartico? Bilo bi skoraj nemogoče, razen če bi dejansko naletel na katerega izmed Sithov... do njegovih ušes je priplaval zvok korakov in s skoraj nadčloveško hitrostjo je segel po žaromeču, toda prižgal ga ni, da ne bi zvok rezila opozoril na njegovo lokacijo.

V črno Sithovsko haljo oblečena ženska srednjih let in srednje-dolgih snežnobelih las je s hitrimi koraki prečila razdaljo po zunanjem hodniku petega nadstropja. Že po naravi je zaznavala bitja okrog sebe in za vogalom je čutila prisotnost nekoga izjemno samozavestnega, ki pa ji je bil tuj.
Najverjetneje še eden od novih vajencev za Sith Assassine, si je mislila sama pri sebi in nadaljevala z nespremenjeno hitrostjo.
A ko je zavila okrog vogala jo je čakalo nepričakovano in vse prej kot prijetno presenečenje: na hodniku je stal popolnoma tuj moški z ročajem žaromeča v dlani in izrazom na obrazu, ki je jasno govoril da ga je zasačila pri nečem nezaželenem. In prižgan terminal dober korak stran od njega je kar jasno dajal vedeti za kaj je šlo.
"Kaj pa ti tukaj?" je vprašala skorajda refleksno.
Hiter prelet čez njegove misli ji je dal jasno vedeti da orožja v svoji dlani ni imel prvič v rokah in da ga je znal uporabljati. Če bi še vedno imela svoja žaromeča bi mu že pokazala kako se jih resnično obvlada, a ta je izgubila na Dxunu in ni še imela časa da bi sestavila nova. Tako je Nixa izvedla svoj najljubši, čeravno dokaj osnoven trik.
"Tole bom vzela jaz, da si ne boš česa naredil," je dejala, nato pa z nepopustljivo Silo zgrabila orožje in ga moškemu iztrgala iz rok ter ga ujela v svojo desno dlan in prižgala. Bleščeč vijoličen žarek je šinil iz ročaja in Nixa si je morala priznati da je bil žaromeč resnično lep tako glede barve rezila kot tudi okrasja na ročaju. Sedaj končno spet oborožena s svojim najljubšim orožjem (čeravno je bilo nenavadno po več letih znova držati v rokah raven ročaj) je z nasmeškom stopila do vsiljivca in mu prislonila rezilo lastnega orožja ob vrat.
"Malo se bova sprehodila, mali," je dejala. To rekoč mu je pomignila naj se obrne in začne hoditi v nasprotno smer, proti dvigalu na koncu hodnika. Ni mu ostalo drugega kot da jo uboga, če ni hotel takrat in tam končati svojega obstoja. Ko sta vstopila v valjast prostor dvigala je jeklenooka Sithinja pritisnila najvišjega od vseh gumbov in dvigalo se je z veliko hitrostjo premaknilo navzgor. Ko se je znova ustavilo je Nixa ugasnila orožje ki je do tedaj stalno počivalo v nevarni bližini tujčevega vratu.
"Zdaj si v prostorih naše gospodarice. Že zdaj je zaznala tvojo prisotnost, ne moreš pobegniti. Bolj spretni in iznajdljivi od tebe so poskušali in umrli brez uspeha, zato je najbolje da na to pozabiš. Obnašaj se vljudno in spoštljivo, in morda ti bo prizanešeno. Govori le resnico, ker bo takoj vedela če lažeš," mu je naročila. Pravzaprav niti ni vedela zakaj mu je povedala to zadnje. Navadno je uživala ko je gledala s kakšno lahkoto je njena mojstrica brala misli tovrstnih navadnežev in še raje ko jih je kaznovala za laži. A nekaj na tem tujcu ji je bilo všeč in zasačila se je ob upanju na to da bi preživel.
Stresla je z glavo ter se zbrala, saj ni hotela da bi njena mojstrica izvedela za takšne misli. Moškemu je pomignila naj izstopi in nato sta se skupaj sprehodila po dolgem trikotnem hodniku, ki je bil razen (prav tako trikotnih) oken popolnoma črn. Skozi transparisteelna okna se je videlo neskončne snežne planjave in če si pogledal navpično navzdol tudi zasnežene zidove citadele.
Končno sta prispela do konca hodnika in ob njenem dotiku so se odprla vrata. Pred njima se je bočila okrogla sobana, na sredini katere so se v pravilnem heksagramu proti sredini ukrivljali špičasti črni stebri. Stene so z notranje strani izgledale kot zatemnjeno steklo. Na čisti geometrični sredini sobe je stal nizek črn podstavek, na njem pa je na rdeči žametni blazini v meditacijskem položaju sedela v postava v ohlapnih črnih oblačilih s kapuco čez glavo...

"Njegovo orožje," je dejal glas za njo. Pride je prekinila s svojo meditacijo in se končno vrnila v materialni svet. S svojimi čuti je lahko brez težav zaznala kje točno sta se nahajala prišleka in o čem sta ta trenutek razmišljala. Njena vajenka je stopila bližje in ji izročila lepo okrašen ročaj žaromeča, ki pa je kljub opazno brezhibnemu vzdrževanju kazal svoja leta, če si vedel kaj točno iskati.
"Ah da, Jedijev ščit in Sithovo orožje," je spregovoril mehak in melodičen glas vladarice Sithov. Meč je zalebdel v zraku pred njo in se prižgal.
"Zanimiva barva," je nadaljevala ko je videla vijolično rezilo. "Po temnejšem odtenku vijolične lahko s skorajšnjo gotovostjo sklepam da je kristal Hurrikaine. Resnično ne preveč pogost, a nedvomno močan fokusni kristal."
Tedaj se je meč ugasnil in mehko padel v njeno odprto dlan. Obrnila se je za pol kroga, ne da bi se pri tem dvignila za več kot centimeter, snela kapuco in razkrila svoje dolge, snežnobele lase, ter zapičila isto-barvne oči v prišleka.
"Povej mi Jedi," je dejala. "Kdo si in kaj iščeš tukaj?"

((Wow, hiter odgovor, hvala! ))

Ženska, ki je zavila okoli ovinka, je bila ravno dovolj lepa, da je Mrenn pozabil na to, da mora prižgati meč in z enim samim sunkom sile ga je iztrgala iz njegovih rok. "Hej," je vzkliknil, ko je meč zažarel v vsej svoji moči tik ob njegovem vratu. Ženska se mu je smehljala kot neke vrste plenilka svojemu plenu in Mrenn se je odločil, da bi bil morda čas, da odmakne pogled od bleščeče vijolične barve in premakne noge v smer, v katero mu je nakazala. Sledil ji je brez besed, nekoliko trmast in nekoliko prestrašen. Vsaj dokler ni ugasnila orožja, ob čemer se je moral prisiliti, da ni skočil nanjo in ji poskusil meča iztrgati iz rok. Namesto tega se je odločil, da jo nagovori. "Gospodarica? Upam, da je taka mačka, kot ti," je rekel, prepričan, da se mu kaj hujšega, kot se mu je že, ne more zgoditi. Ženska ga ni počastila z odgovorom, vendar pa se je smehljala in to je vzel za dobro znamenje. Morda je le še imel kakšno možnost, da preživi. O Sithih je slišal veliko, še več pa je prebral v bazah, v katere je bil vlomil med svojim nič kaj čistunskim življenjem, in upal je, da ga bodo raje uporabili kot pa ubili. Konec koncev se je dobro zavedal svoje vrednosti in prepričan je bil, da se je bo slej ko prej zavedala tudi belolaskina Gospodarica.

Ko sta prispela v sobane, ki so bile nekoliko bolj okusno opremljene, je Mrenn ponovno začel čutiti strah. Očitno je bilo, da je bila Sila močna na tem kraju in čeprav je bil sam, ko je prišlo do Sile, dokaj šibak, ni mogel spregledati, da se je približal do sedaj najmočnejšemu viru moči, kar jih je kdaj občutil. Njegova srca so pospešeno utripala, ko je zagledal v črno odeto postavo. Mrenn se je vprašal, zakaj je skrivala obraz. Je prikrivala starost ali videz? Težko si je predstavljal, da bi bila Mojstrica Sithov lepotica, vendar pa je bil glas, ki je prišel iz njenih zakrinkanih ust, sladek in nežen kot med. Vzravnal se je in zamežikal v presenečenju, ko se je končno obrnila in mu pokazala svoj obraz. Njene bele oči so ga sprva zmotile, toda kaj hitro se je spet zbral.

"Vaše sklepanje glede meča ni napačno," je rekel, očitno nenavdušen nad tem, da mu še vedno niso vrnili očetovega meča. Če se bo vrnil domov brez njega, jih bo poslušal še naslednjih nekaj desetletij, o tem je bil prepričan. "Vendar pa se motite glede mene. Nisem Jedi. Tu sem zato, ker, uh..." hotel si je že izmisliti kakšno ljubko zgodbico, toda hitro se je spomnil, da je bil opozorjen na to, naj govori resnico. Zato se je hitro odločil za to, katero verzijo resnice bo povedal. "Ker lahko samo na ta način ponižam enega svojih največjih sovražnikov."

((Ni za kaj ))

"Nisi Jedi?", je vprašala Pride ko je prišlek odgovoril na njeno vprašanje. "Čutim da ne lažeš... A vendar čutim v tebi tudi Silo. Neobvladano in nezavedno lastnega potenciala, a močno."
Obrnila je njegovo orožje s svojimi slokimi prsti in si ga še enkrat ogledala. Nato je zopet pogledala njega.
"Ne, meča nisi sestavil sam. Si ga vzel svojemu mojstru ko si ga ubil, ali ti ga je podaril v zadnjih izdihljajih na neki nesrečni nalogi? Ne, ni bilo tako. Čutim da nisi nikakršna dobričina, a ubijal še nisi, razen mogoče v samoobrambi. Tvoja duša ne pozna hladnokrvnega umora in Sila v tebi je bolj neobvladana kot v večini Padawanov..."
Zaprla je oči in prostor je napolnila zlovešča tišina.
"Tako torej," je dejala Pride ko je znova odprla oči. Spet je premaknila meč v svojih rokah in ga gledala z nekoliko drugačnimi očmi. "Pripadal je tvojemu očetu." To je bilo bolj navajanje dejstva kot vprašanje.
"In sem si prišel ker sta tako stavila s tem sovražnikom, ki ga omenjaš... 100.000 kreditov, je tako?" je pripovedovala dalje, kakor da bi bile njegove misli knjiga ki jo je prebrala že zjutraj in bi sedaj obnavljala koliko si je zapomnila. Nato mu je končno zastavila vprašanje za katerega je bilo jasno da bo prej ali slej zapustilo njene ustnice:
"Kaj natančno si iskal v našem sistemu?"

Postalo mu je kar nekoliko vroče, ko je iz njegovih misli potegnila ne le to, da je bil meč očetov, pač pa tudi to, da je z Neom stavil za denar. Seveda je sprejel stavo samo zaradi ponosa. 100.000 kreditov je bila lepa vsota, vendar pa mu tudi brez nje nikoli ni manjkalo denarja, zato mu je ugled pomenil veliko več. Stisnil je ustnice in jih nekam užaljeno našobil.

"100.000 kreditov in javno ponižanje," je iztisnil skozi zobe, ob tem pa je začel prazniti svoje misli, saj je bilo zelo očitno, da ga je do zdaj lahko brala kot odprto knjigo. Poskusil je zaposliti svoje misli tako, da si je ogledoval njen plašč in si poskušal predstavljati, kaj je pod njem. Ob tem mu je uspelo sestaviti komaj nekaj koherentnih stavkov, da ji je lahko odgovoril, brez da bi pomislil na kaj nevarnega.

"Iskal sem kakršenkoli dokaz, da sem bil tu. Morda simbol ali pa podatek, ki garantirano ne bi mogel priti od nikoder drugje. Seveda bi lahko samo posnel hologram in ga v dokaz poslal iz vašega omrežja, toda tako nepripravno nimate nobene povezave z galaktičnim omrežjem, zato sem moral priti sem osebno."

"Tako torej," je pripomnila ko je poleg kreditov omenil še javno ponižanje. Naklonila mu je droben nasmešek, kajti njegov način mišljenja ji je bil všeč, poleg tega pa jo je zabavalo da jo je kar nenadoma začel slačiti s pogledom. Prijelo jo je da bi si podjarmila njegov um in mu dokazala kdo je tukaj močnejši, a še bolj jo je mikalo da bi ugotovila kako bi odreagiral če bi ga popolnoma presenetila.
"Dokaz da si bil tukaj, mmm?" je dejala sladko. Vstala je in se elegantno sprehodila do moškega. V levi roki je še vedno držala njegovo orožje, z desno pa ga je nežno pogladila po licu in mu lahno privzdignila brado, tako da sta se njuna pogleda staknila.
"Kakšen dokaz pa si imel v mislih?" mu je zapeljivo šepnila na uho ko se je mu je približala in obenj spustila njegovo orožje, da je ročaj žaromeča tiho odlebdel do tal. Morala je stopiti na prste da se je z ustnicami lahko približala njegovemu ušesu, saj je bila bolj majhne rasti, on pa to nikakor ni bil. Za trenutek je pustila vprašanje stati v zraku, nato pa se je, kakor da bi se šele tedaj spomnila, malo odmaknila in dejala:
"Oh saj res, prosil si za nekakšen simbol ali podatek. Verjetno mi ni treba razlagati, zakaj ti podatkov ki bi nedvoumno prihajali od tukaj ne morem dati. A ne vidim nobenega razloga zakaj ti ne bi dala kakšnega majhnega darilca."
To rekoč je iz enega od mnogih skritih žepov svoje halje potegnila majhen bronast obesek izrezljan v podobi kralja Adasa, zadnjega velikega kralja starodavnih Sithov, in ga pomolila črnolascu. Njegov izraz ob tej gesti je bil absolutno neprecenljiv...

"Ja, dokaz, da sem bil..." njegove oči so s tako intenzivnostjo sledile njenim gibom, da se mu je jezik zapletel v nekaj neobvladljivega in zato je raje utihnil. Sithinja se je sprehodila okoli njega in njen glas je postal tako zelo zapeljiv, da je v njegovi glavi sprožil alarm. Vdrl je k njej, ona pa ga je zapeljevala? Celo tako čednim fantom, kot je bil on, se to ni dogajalo. Vendar pa je Sithinja vztrajala. Še preden bi ji lahko obrazložil, kakšne vrste dokaz je prišel iskat, mu je pred nos pomolila obesek iz bronaste materije, ki je bil na videz le okrasek, toda Mrenn je dobro vedel, za kaj je v resnici šlo in za trenutek je le brez besed buljil v podobico, ki je še najbolj spominjala na zelo starega moškega.

"Resno? Takle čip bi Neota spravil naravnost na sramotilni oder...." je začel in prijel za obesek, ki je bil v resnici eden od vitalnih delčkov glavne enote starodavnih terminalov. Včasih je imel funkcijo podobno identifikaciji, odkar pa so jih pri novejših računalnikih zamenjale kartice, so se čipi izgubili neznano kam in celo na najbolj črnih trgih jih nisi mogel dobiti. S kotičkom očesa je pogledal proti ženski, ki se mu je nasmihala kot najbolj nedolžno bitje v galaksiji in njegova srca so preskočila nekaj utripov.

"Nekaj mi pravi, da bom moral za tale čip veliko plačati in da ne sprejemate kreditov, gospodična...." šele takrat se je zavedel, da nikdar ni bilo omenjeno niti njeno niti njegovo ime in hitro je temu prilagodil konec svojega stavka: "gospodična Sithinja." Obesek je zdaj on pomolil njej, ob tem pa so njegove oči zdrsnile k njenim belim očem, potem pa po njenih belih laseh navzdol k njeni postavi. Naj je brala misli ali ne, dejstvo, da je bila nadvse privlačna, ga je reševalo pred tem, da bi ji nehote zaupal kaj več o sebi.

"Pride," ga je popravila ko jo je prav komično poimenoval z 'gospodična Sithinja'. Najsi se je tega zavedal ali ne, ko je omenil o tem da bi svojega tekmeca spravil na sramotilni oder je v njegovih mislih preskočila podoba te misli in sedaj je Pride vedela natančno kako naj bi izgledal ta "Neo". Preko telepatske povezave je poslala njegovo podobo in ime enemu od Sith Assasinov in mu naročila naj poišče in privede to osebo živo in po možnosti nepoškodovano v citadelo.
"Vidim da si nadvse previden," je dejala in vzela obesek nazaj. Črnolasec je morda že uganil da je umetelno izrezljan kos brona služil tudi kot identifikacijski čip, vendar pa se v njegovih mislih ni pojavil niti sum na pravi namen amuleta. Kdorkoli si ga je nadel okrog vratu je namreč postal žrtev duha Temne Strani in le najmočnejši so se lahko uprli, da se ji niso takoj popolnoma predali.
"Svojega poželenja ne skrivaš, pa čeprav veš da bi te lahko to pogubilo, torej si očitno pogumen. Ne samo to, si tudi zmuzljiv in spreten. Nekako ti je uspelo priti do petega nadstropja ne da bi o svoji prisotnosti opozoril katerega od stražarjev. Resda sem te sama zaznala še preden si vstopil v citadelo, a me je zanimalo kako daleč boš prišel. Nosiš žaromeč in tvoj oče je bil Jedi. Nekaj mi pravi da lasersko rezilo obvladaš bolje kot Silo. A tudi ta ima velik potencial, če bi se jo le naučil uporabljati. Lahko ti pomagam pri tem," je dejala. Za sekundo je nastala tišina, nato pa jo je Pride znova prekinila z vprašanjem:
"Povej mi, kako ti je ime?"

"Nenavadno ime za nenavadno damo," je pripomnil, ko se je predstavila. "Previden pa sem vedno, kadar imam občutek, da mi skuša nekdo prodati kaj brez da bi mi dovolil, da preberem drobni tisk na pogodbi." Vedel je, da je predrzen, toda če se je že zapletel v težave, je mislil to narediti s stilom, tako, kot je počel vse drugo. Nekoliko je zavihal nos, ko je obesek vzela nazaj, toda zdaj je bilo že prepozno, da bi požrl svoje besede in ji rekel, da bi ga vseeno vzel. Toda naj je bil še tako močan v svojem prepričanju, da mora biti ob Pride previden, si ni mogel pomagati, da mu ne bi laskalo, ko je pohvalila njegove sposobnosti. Za trenutek se je nakremžil, ko je omenila, da ga je zaznala že, ko je bil zunaj utrdbe. Je bila res tako mogočna ali se je le napihovala? Nikakor ni mogel uganiti, katero od tega dvojega bi bilo bolj verjetno, hkrati pa si ni upal niti za trenutek podvomiti v njene sposobnosti, saj je bil še vedno njen ujetnik. Ob tej misli se je ponovno nasmehnil, saj mu je v glavo šinila zelo pokvarjena ideja glede vsega, kar bi lahko počela z njim kot z ujetnikom. Ali še bolje, kaj bi počel on z njo, če bi bila ona na njegovem mestu. "Pomagala bi mi?" je zamrmral, čeprav se mu je kar zdelo, da bi bila cena za to še višja kot ta, ki bi jo moral plačati za obesek. "Moje ime je Mrenn in nisem ravno navdušen nad zgodnjim vstajanjem in neumornimi treningi. Rad bi imel kaj od svojega življenja še poleg mučenja v telovadnici, najlepša hvala. Toda če imaš kakšno boljšo ponudbo..."

"Tukaj ne boš našel nobene telovadnice," je dejala z zvonkim smehom, ki pa je imel leden prizvok. "Tukaj ne boš našel standardnega treninga ali podobne vadbe. Tukaj se urimo preko pravih bojev in če je nekdo prešibek, preneumen, ali pa zaletav, dobi le eno možnost da takšno vedenje popravi. Tisti ki se niso sposobni učiti iz lastnih napak si ne zaslužijo da bi jim dvakrat izkazali milost."
Stopila je korak bližje, tako da sta bila manj kot meter narazen. Pravzaprav je moralo izgledati prav smešno kako je niti Mrennove usode v rokah držala ženska za glavo nižja od njega.
"Nixa, pusti naju," je velela svoji vajenki in Echanijka je molče ubogala. Poklonila se je in odšla skozi vrata. Šele ko so njeni koraki po hodniku potihnili pa je Pride spet spregovorila.
"Da, ponujam ti svojo pomoč," je dejala z enako sladkim glasom kakor prej. S palcem in kazalcem se je počasi sprehajala navzgor po njegovih prsih, kakor da bi s tem poudarjala svoje besede.
"Ponujam ti, da ti pomagam odkriti tvoj resnični potencial, moč ki spi v tebi in le čaka da jo nekdo prebudi. Gotovo si misliš da hočem v zameno tvojo večno pokornost ali kaj takega. Naj te takoj popravim da ni tako. Seveda zahtevam od svojih učencev neko mero spoštovanja, vendar pa mi niso dolžni pokornosti dokler ne napredujejo v prave Sithe." Dejstva da so od tistih, ki to niso postali, trening preživeli le redki se ji seveda ni zdelo omembe vredno.
"Prav tako mislim, da bi mi lahko bil koristen tudi na druge načine. Že dolgo je, kar sem imela sposobnega slicerja med svojimi silami," je še dodala, ob tem pa poudarila tisto besedo na način, ki je dal vedeti da je obstajal razlog zakaj je govorila o "drugih načinih" v množini in ne ednini, in da je bilo znanje o računalnikih le eden od teh.

Privzdignil je obrvi, ter se nekoliko nejeverno zazrl vanjo. "Torej mi ne ponujaš treningov ampak celo vrsto bojev na življenje in smrt... če sploh preživim kateregakoli od teh?" Če ne bi bila tako lepa, bi jo že zdavnaj zavrnil in se sprijaznil s tem, da preprosto ni bil njegov dan, tako pa se je oklepal upanja, da mu morda še uspe zapustiti to trdnjavo v enem kosu. Po eni strani je bila opcija, da preživi, če zmaga v boju, izjemno mamljiva, po drugi strani pa ni imel pojma, koga bi mu sladka Pride dodelila za nasprotnika. Ko je ukazala svoji služabnici, naj ju pusti sama, je nekoliko stisnil ustnice in se skušal ne nasmehniti. Mu je želela povedati kaj takega, česar služabnica ni smela slišati? Pozorno je torej prisluhnil besedam, ki so sledile, in tudi če bi se Pride trudila, da bi prikrila pomen svojih besed, je bilo njegovi podzavesti takoj jasno, na kaj je namigovala. Poleg tega se ga je zdaj tudi dotikala in Mrennov nagon po preživetju se je izgubil nekje v njenih belih očeh. Z eno roko jo je prijel za zapestje ter jo potegnil proti sebi, drugo pa je ovil okoli njenega pasu in jo nekoliko dvignil, da se je tal komaj še dotikala. "Predvidevam torej, da si že slišala zame ali pa vsaj za moje sposobnosti? Če nisi, ti lahko kar takoj pokažem, kako zelo spretno znam prodreti celo v Sithovske sisteme." Kri, ki jo je po njegovem telesu poganjalo kar nekaj src, je ogrevala njegovo telo in ga silila v obnašanje, ki si ga v taki situaciji res ne bi smel privoščiti. Vendar pa sta tako bližnje srečanje s smrtjo, kot tudi presenetljiva možnost za preživetje v njegovem telesu sprostili tako veliko količino adrenalina, da mu je bilo kar naenkrat vseeno, če izgubi glavo.

Potegnil jo je bližje k sebi in ji pokazal, da je za razliko od Sile svojo fizično silo zelo dobro obvladal in da tudi ta vsekakor ni bila majhna. V prijemu močnih rok se je počutila še manjšo kot je sicer bila, čemur je pripomoglo tudi to da se je tal dotikala le še s konicami prstov, in ni se mogla takoj odločiti ali bi mu pokazala da je bila tudi sama veliko močnejša kot je izgledala, ali pa bi se mu prepustila.
"Morda sem, morda nisem," se je zvito izmaknila odgovoru na njegovo vprašanje o tem če je že slišala zanj. Bolje je bilo, da je dajala vtis vsevedne boginje, kot da bi Mrenn izvedel da je do teh podatkov prišla deloma na podlagi branja njegovih misli, ostalo pa preko logičnega sklepanja. Še vedno jo je držal k sebi in Pride je morala paziti da se ni premaknila tako, da bi moški z dlanjo oplazil ročaj katerega od njenih dveh žaromečev. To bi mu lahko dalo kakšno zaletavo in nepremišljeno idejo.
Dlan katere prsti so se prej sprehajali po njegovih prsih navzgor je počasi zdrsnila višje in se oklenila njegovega tilnika. Tako je imela oporo da je prenesla težo navzgor in v kratkem skoku ovila noge okrog njegovega pasu. Še dobro da je imela halja pri strani razporke, kajti sicer bi jih s tem manevrom naknadno ustvarila sama. Tudi njena druga roka se je počasi izvila iz njegovega prijema in se splazila okrog njegovega vratu, da ga je objemala z obema rokama. Sedaj je bila tako blizu, da je lahko slišala bitje več kot dveh src in refleksno je s pomočjo Sile preiskala okolico, da bi se prepričala da ni bilo v bližini kakšnega skritega sovražnika. Premaknila je prste, tako da je s kar nekaj moči masirala njegov vrat. Vendar ni šlo samo za erotičen dotik, temveč je preko tega da je čutila več arterij potrdila sum ki se ji je vzbudil: privlačni črnolasec je moral biti nekakšen genetsko spremenjen Cerean, saj je imel več kot dve srci in drugo se zelo očitno ni nahajalo nad možgani. Da ne bi bilo očitno kaj je počela, je prste še enkrat zakopala v njegov tilnik in gladila ter pritiskala ob vratne mišice dokler ni iz njega izvlekla vzdiha.
"No Mmrrennnn..." je zapredla z ustnicami le par centimetrov stran od njegovih. "Mi boš povedal kaj ti gre po glavi, ali bom morala sama pobrskati?"

Odzvala se je precej bolj mamljivo, kot je pričakoval. Očitno je že naredil nekaj prav ali pa zelo narobe in ga je zdaj kot pajkovka zavijala v svojo mrežo. Nekoliko močneje jo je prijel z roko, ko se je oprla nanj in ovila svoje noge okoli njega. Že kar nekaj časa je bilo, odkar je bil s tako gibčnim in strastnim dekletom, toda če se je iz njenega obnašanja česa naučil, je bilo to dejstvo, da je bila plenilka, ne plen. In dokler se ji ni povsem podredil, bo držal njeno zanimanje. Ko pa bo enkrat dobila svoje, bi ga znala zavreči kot je sam že marsikaj zavrgel igračo tik po tem, ko jo je dobil, pa čeprav si je je prej želel zelo dolgo. Nasmehnil se je in zaprl oči ob užitku njenih dotikov. Bila je kar nekoliko groba, toda ni se mogel pretvarjati, da ni užival v masaži. Končno so njene roke obmirovale in ko je odprl oči, je bila tako blizu, da je lahko čutil žgečket njenega diha na svojih ustnicah. "Pravzaprav," je rekel in jo prijel še z drugo roko, potem pa jo zelo previdno odložil na tla, "te je malo težko držati, kadar me takole masiraš. Hočem reči, nisi težka! Samo takole dotikanje me vrže nekoliko iz ravnotežja." Nekoliko nervozno se je zahahljal. Presneto, in ponavadi je imel ob ženskah tako dobro namazan jezik... Roke je uprl v boke in ob tem zatipal svoj pas z orodji, kjer je med drugim počivala tudi zložljiva blasterska pištola, ki pa jo je vzel s sabo bolj za vsak slučaj, saj je ni ravno obvladal. Nikakršnega namena ni imel, da bi jo uporabil, vendar pa ga je spomnila na nekaj bolj pomembnega. "Če sprejmem tvojo ponudbo, lahko dobim nazaj očetov žaromeč?"

Gladko je zdrsnila z njega in se poznavalsko nasmehnila. Prej se ga je dovolj oprijela s stegni da bi se lahko brez težav sama obdržala na njemu, četudi bi jo spustil, a se je odločila da se bo zaenkrat igrala po njegovo. Za razliko od večine žensk v takem položaju ni niti trznila ko je omenil da jo je bilo "težko držati". Sama je vedela, da ima za svojo višino idealno postavo in težo, tako da je bila, v primeru da je ni mogel držati, za to kriva le njegova šibkost. Kljub temu pa ji je bilo prav zabavno gledati kako se je poskušal izgovoriti iz stavka ki bi ga prenekatera narobe razumela.
"...lahko dobim nazaj očetov žaromeč?" je naposled vprašal in Pride mu je z nezmanjšanim nasmeškom pomignila proti tlom ob njegovi levi nogi, kjer je do pred nekaj trenutki pozabljen ležal ročaj omenjenega žaromeča.
"Ne bom zanikala da me moč Hurrikainovega kristala ne mika," je dejala s skrivnostnim glasom. "Ampak ne hvala."
Zaznala je njegovo presenečenje, ki pa se je poleg misli deloma kazalo tudi na njegovem obrazu, zato mu je razložila: "Žaromeč in njegov vihtilec sta povezana preko kristala in naj bi skupaj bila kot eno. Zato se Jedi ali Sith najbolje bori z mečem ki ga izdela sam, s kristalom ki ga je našel sam. Vendar tukaj ne gre za natančno znanost in ti ne bi bil prvi ki bi zaradi podobne genetske zasnove ustrezal orožju svojega prednika." Ustavila se je, ko se je zavedla da je odtavala od tega kar je hotela povedati.
"Sploh pa vijolična nikoli ni bila med mojimi najljubšimi barvami," je še dodala. "V vsakem primeru ga lahko obdržiš."

Vpijal je njeno razlago o žaromečih, kot učenec, ki prvič stopi v razred in ga še vedno vse zanima in veseli. Oče mu je sicer povedal precej o tehniki, toda o sestavljanju mečev med njima ni prešla niti besedica. Mrenn si je sicer že kar nekaj časa želel omisliti svojega, čeprav mu je očetov dobro služil. Toda očetov je bil star in ročaj je bil nekoliko debel in okoren in Mrenn je hotel kaj, kar bi bilo lepše na pogled. Sklonil se je in pobral žaromeč, ter ga zataknil za zaponko, ki jo je imel na pasu za prav to orožje. Zdaj je bil spet polno opremljen in če je kdaj nastopila priložnost za pobeg, je bilo to gotovo to. Toda lepa in skrivnostna Sithinja je še vedno zrla vanj in njegove noge se preprosto niso premaknile, čeprav so njegove misli zdaj vsake toliko švignile stran od njenega oprsja proti poti, po kateri je prišel. Trenutek prepozno se je uspel vzdržati takih misli, da ne bi opazil drobne spremembe na njenem obrazu, ki je pomenila, da ga je prebrala in točno vedela, o čem je razmišljal. Nekoliko prestrašeno in z nemalo mero nevoščljivosti se je zazrl vanjo. Ko bi sam znal brati misli, bi imel dostop do moči precej večjih kot teh, do katerih je lahko prišel prek računalnika. "Ja, razmišljam o tem, da bi odkorakal," je rekel, kar naravnost in skozi nekoliko stisnjene zobe. Tudi njegove dlani so bile stisnjene, a ne z namenom napada, temveč zato, da se je zadržal, da ne bi segel po orožju. "Lepa si, prav pregrešno lepa, ampak ponujaš mi nekaj, za kar dvomim, da se bo zame dobro končalo. In če odidem zdaj? Žal mi bo, o tem sem prepričan, toda dvomim, da bom živel dovolj dolgo, da bi mi obžalovanje prineslo kakšno res močno bolečino."

Njen nasmeh je zbledel še preden je do konca povedal kaj se mu je podilo po glavi. Njen načrt z zapeljevanjem je propadel in če nečesa Pride ni prenašala je bil to neuspeh.
Če ne bo šlo z lepa, bo šlo pa na silo, si je mislila sama pri sebi. A katero pot izbrati? Naj ga odkrito prisilim, ali naj ga poskusim zmanipulirati v to?
"In zakaj bi sploh hotel oditi?" ga je naposled vprašala ter se mu spet malenkost približala. "Menda ne zato ker te je strah? Boš rekel da si eden tistih naivnežev, ki enkrat slišijo da naj bi bili Sithi zlobni in se potem tega oklepajo, kot da je edina prava resnica? In ali obstaja kaj, česar z mojo pomočjo ne bi mogel dobiti? Pomisli koliko je poti ki ti bodo brez mene ostale zaprte in kako malo je takih, ki bi se ti s tem zaprle."
Za trenutek je pustila stavek plavati po zraku, nato pa se je umaknila in mu obrnila hrbet.
"Če se boš odločil sedaj oditi, te ne bom ustavila," je dejala resno. "A zaradi tebe ne mislim ogroziti svojih načrtov, tako da se boš v tem primeru zbudil na kakšni ladji na poti stran od tu brez spomina na to kar se ti je tukaj pripetilo. Če bi se poskušal upirati, pa bi izgubil še kaj več kot le to."
To je povedala kakor da bi razpravljala o trgovanju z začimbami s kakšnim Huttom, popolnoma stvarno in brezčutno. A zatem se je njen glas spet spremenil nazaj v prijazen ton in spet se je zazrla v njegove oči ter dejala:
"Pomisli no vendar še enkrat kaj ti ponujam. Nikoli nisem rekla da boš moral sodelovati pri spopadih na življenje in smrt, saj ti vsaj za zdaj še nisem ničesar govorila o boju z žaromečem. Ponujam ti le to, da te naučim uporabljati Silo ki zdaj spi v tebi. Ničesar ne zahtevam od tebe, razen pripravljenosti do učenja in neke osnovne mere spoštovanja ki obstaja med mojstrico in učencem. Karkoli več je le znak dobre vere s tvoje ali moje strani."
Pravzaprav ji ni bilo čisto jasno zakaj se je tako trudila spreobrniti tega moškega. Bil je privlačen, gotovo, a verjetno je bilo v Galaksiji vsaj še sto bolj privlačnih. Ne, šlo je za nekaj drugega. Imel je žar nekoga ki ničesar ne potrebuje in ki mu največ pomeni to da je boljši od vseh ostalih. Pride sicer ni trpela tekmecev, a lahko se je do neke mere identificirala z njim. A še bolj kot za to je šlo za željo po tem, da mu odkrije česa je bil resnično zmožen in ga pomaga oblikovati kakor si ga je sama želela.

Pravzaprav, je pomislil, je imela prav. Res še ni spoznal nobenega Sitha in ni mogel zagotovo vedeti, če so bili zlobni. Že res, da so nekateri pobili cele vrste ljudi, toda tudi republikanci so velikokrat ubijali v imenu svojih vrednot. Nekoliko nelagodno se je prestopil. Ponujala mu je dve opciji, in obe sta imeli svoja tveganja in prednosti. Vendar pa se je ob misli na to, da bi se zbudil brez spomina, resnično prestrašil. Če je bila tako mogočna, da je lahko selektivno brisala spomin, potem je bila dovolj mogočna, da bi mu izbrisala vse, kar je imel. Ni ji zaupal, da bi se držala dogovora, saj je poznal ženske in dobro je vedel, kako slabo so prenašale zavrnitve. Pa tudi če bi se držala dogovora ni vedel ničesar o njenih resničnih sposobnostih in morda bi lahko šlo kaj narobe in bi mu ponesreči izbrisala več, kot mu je obljubila. In če je bil človeški spomin kakorkoli podoben računalniškemu, bi ga sledi izbrisanih spominov preganjale v sanjah in mislih, nikdar pa ne bi odkril njihovega resničnega vira ali uspel povrniti podatkov, ki jih je izgubil. Njegova dlan se je ovila okoli ročaja žaromeča in ga stisnila v krčevit prijem. Naslednjič, ko bo videl Neota, mu bo odrezal toliko prstov, da se slicer nikdar več ne bo niti približal tipkovnici. Mrennovo čelo je nekoliko nagubala jeza in odločnost. Vedel je, da bo stopil v pogodbo s hudičem, in čeprav je bil ta hudič lepši od vsega, kar si je do sedaj pod tem imenom predstavljal, je bil še bolj strašen. Vdan v usodo je sklonil glavo in zajel sapo, da bi se opogumil. "Torej bom ostal." In Neu ne bo dolgo ostal dolžen.

((A v SWju nimajo Recuva ali česa podobnega? ))

Droben nasmešek je spreletel njen obraz. Zmaga. Najraje bi se na ves glas zasmejala, a to bi njena nova pridobitev najverjetneje slabo sprejela. Sama sebi pri sebi si je čestitala in se naslajala nad vplivom ki ga je imela dobra izbira besed. Brisanje in spreminjanje spomina je bila sicer zelo zahtevna veščina in celo Pride je potrebovala pomoč svojih najvišjih častnikov da jo je lahko izvedla tako natančno kot je želela, ampak nobenega razloga ni bilo da bi Mrenn to vedel. Zabrisan občutek strahu, ki je izhajal iz njega, sploh ni bil neutemeljen; navsezadnje je svet Jedi Mojstrov za isto stvar potreboval pet mojstrov, ona pa je to lahko storila le z dvema pomočnikoma. In pozicija moči, ki jo je zdaj uživala, jo je navdajala z užitkom kakor svilena odeja na goli koži.
"No, nikar tako čemerno," je dejala ko je z dlanjo rahlo privzdignila njegov obraz. "Ne vem kaj si do sedaj slišal o Sithih, ampak zagotavljam ti da je zlo samo stvar zornega kota. Poglej mene na primer;" to rekoč je razširila roke, kakor da bi mislila naj si ogleda njeno telo.
"Silo uporabljam preko čustev in strasti, pustim da tečejo skozme, namesto da bi se jih trudila prisilno nadzirati, in zato sem Sith in ne Jedi. Sem ambiciozna in odkrito povem, da ne želim imeti dodatnih ovir na poti do svojih ciljev, ter da se mi morajo ljudje umakniti ali pa bodo umaknjeni. Zato me nekateri imenujejo za zlobno. Naj bo to res ali ne, nihče pa mi še ni upravičeno rekel da sem krivična. Uspeh in zvestobo nagradim, poraz in izdajo kaznujem, in če slutim, da si jo zasluži, potem rada dam svojim podložnikom še eno priložnost da se odkupijo za neuspeh."
Položila je dlan na njegovo ramo in mu pogledala v oči.
"Nisem Darth Malak, Mrenn. Ne kaznujem ljudi za nesreče, ki niso njihova krivda. Razen v primeru očitnega izdajstva ne pobijam svojih ljudi. Ne uničujem planetov iz zaničevanja ali sovraštva. Na splošno se pobijanju in uničevanju izogibam, če le obstaja boljša rešitev. Moj cilj ni uničevati, ampak vladati. Predolgo je že, odkar je Republika imela nad seboj močno roko ki ve kaj hoče in kako to doseči. Senat je šibak, skorumpiran in razdrobljen. Prav zanima me kdaj je kateri kaj storil za ljudi Republike in ne samo za lastni žep ter občasno ljudi svojega planetarnega sistema. Svoboda in demokracija me ne motita, moti me neučinkovitost. Telo čigar glava ne samo da ne ve kaj počnejo njegovi udi, ampak niti ni prepričana če jih sploh še ima ali ne, ne more delovati kot celota. Isto je z Galaksijo, in moj cilj je to spremeniti."
Približala je svoj obraz njegovemu, tako da sta si bila komaj centimeter vsaksebi. In tedaj ga je vprašala:
"Se ti to resnično lahko zdi tako zlobno?"

((P.S: A little deal with the devil never hurt anyone. Not even Ariel: http://www.cracked.com/article_16905_7-classic-disney-movies-that-taught-us-terrible-lessons.html? ))

((Recuva, ja valjda! Ne grem se teh Jedi spominskih igric. Kul članek sicer, še dobro, da nisem Disney fan. ))

Bilo mu je kar nekoliko nelagodno, ko je moral priznati, da je imela prav. Sam je razmišljal pravzaprav na zelo podoben način. Z vlado že dolgo ni bil zadovoljen, čeprav ga, dokler je bil še v zavetju doma, nikdar ni motilo njeno delovanje. Toda vse pogosteje je poslušal zgodbe o spletkah in prevarah, ki naj bi se dogajale v senatu in vse manj je zaupal v to, da obstaja še kdo, ki ne bi imel kakšnih skritih agend. Tudi Pride zaradi tega ni povsem zaupal, toda dejstvo, da je bila lepotica, je vedno znova preglasilo razum, ki ga je opozarjal na to, da je skoraj preveč dobro argumentirala svoje prepričanje. Kakšna je vendar bila verjetnost, da je bila peščica Sithov tista, ki je imela prav, večina preostalih ljudi v galaksiji pa se je motila?

V tistem je pristopil služabnik, oblečen v črna oblačila in z masko prek obraza, in Mrennu je bilo ukazano, naj mu sledi. Zavihal je nos in upal, da v Pridini službi sam ne bo rabil nositi maske. Že večkrat se mu je zgodilo, da ga nasprotnik ni udaril s polno močjo preprosto zato, ker so imeli humanoidi nekakšno ponotranjeno nasprotovanje uničevanju lepote in ker so, če so ga videli v obraz, sočustvovali z njim. Tudi njemu samemu je bilo veliko lažje udariti neznanca, čigar obraz se ni po prejetem udarcu skremžil v bolečini. Pravzaprav bi, zdaj, ko je bil sam z zakrinkanim služabnikom, lahko izkoristil priložnost in skušal pobegniti!

Že je segel po žaromeču, ko se je služabnik naenkrat ustavil in odprl vrata na njuni levi. Mrenn je radovedno pogledal v sobo in imel je kaj videti. Ne le, da je bila opremljena z najbolj vrhunsko računalniško opremo, kar si jo je lahko zamislil, poleg terminalov in računalnikov se je v sobi nahajala kraljevska postelja, ki ga je v trenutku spomnila na dom. Služabnik ga je dregnil v sobo, potem pa je odšel in Mrenn je po prvem trenutku, ko je bil nekoliko omamljen od ugodja, stekel naprej in se vrgel naravnost na morsko zelene rjuhe. Bile so mehke in udobne in opomnil se je, da se bo moral zahvaliti svoji novi gospodarici. Misel na njo je odgnal, saj ni pričakoval, da ima dovolj časa za sanjarjenje, preden ga bo ponovno poklicala.

Hitro je preiskal sobo in našel v omari nekaj črnih oblačil, toda poslužil se jih ni, saj se je v svoji beli opravi na tem ledenem planetu še vedno počutil nekoliko bolj varnega. Poleg tega je bil od nekdaj rad nekaj posebnega. Potem se je spravil za enega od terminalov, ki so bili na njegovo največje veselje že odklenjeni in očitno namenjeni nekomu, ki se je znal ukvarjati z njegovim poslom. Začel se je prebijati skozi množico podatkov in komaj je dobro padel v sistem, so se vrata njegove sobe ponovno odprla in vstopil je služabnik, ki ga je pozval, naj se vrne k Pride. Nekoliko nejevoljno se je odlepil od ekrana in sledil zamaskiranemu moškemu nazaj po poti, po kateri sta prišla, ob tem pa si je skušal čim bolje zapomniti vsak ovinek in hodnik, da bi našel pot nazaj tudi sam, če bi bilo to potrebno.

Vrata so se odprla in eden od nižjih Assassinov je pripeljal njenega najnovejšega vajenca nazaj k njej. A medtem ko je Mrenn užival v svojih najnovejših nastanitvah se je sama uspela preobleči in oditi v sobo kjer sta se tedaj spet videla. A nista bila sama. Poleg v oprijete rdeče pajkice in brezrokavnik odete Sith Lady sta se nahajala še dve osebi: eden je bil Sith Assassin, v ravno takšni črni uniformi z masko in rdečimi okularji kot tisti, ki je njenega novega vajenca pripeljal k njej; drugi pa je kot kupček nesreče klečal na tleh z rokami vklenjenimi v lisice.
"Ko sem rekla da že dolgo nisem imela res dobrega slicerja, nisem mislila da so moji trenutni nesposobni. Prej nasprotno, izgleda da so bili uspešni pri izsleditvi signala tegale nepridiprava. Priznati moram da me je mikalo da bi ga sestrelila z orbite, a se je izkazalo da ga je bilo ujeti lažje kot sem predvidevala. Po udarcu EMPja je bil popolnoma nemočen proti sledilnemu žarku z naših dokov."
Zadovoljno se je nasmehnila in obrnila pogled k ujetniku.
"Glede na to, da je bil edino živo bitje na tisti ladji in da je signal imel enako kodo kot holonetna identiteta NEO, mislim da je dokaj jasno za koga gre. Slišala sem že, da so nekateri droidi sposobni razviti lastne identitete in sapientno mišljenje, a od tistih na krovu nobeden ni deloval tako. Torej, če se še ne poznata osebno, imata zdaj idealno priložnost da se predstavita."
Nasmešek zadovoljstva na njenem obrazu je dobil primesi samovšečnosti, občutka moči, in pa naslajanja nad situacijo. A le sled, saj se je trudila da tega ne bi ravno na veliko pokazala.
"Ne bom trdila da sem nek računalniški genij, ne tako kot ti, Mrenn," je dejala med tem ko se mu je približala in je njena dlan zdrsnila po njegovem licu. "Ampak ali ni uporaba iste kode in samo enkratnega kodiranja nekakšna osnovna napaka? Nekako sem od tvojega izzivalca pričakovala več... sposobnosti."

Mrenn je nekoliko povesil pogled, ko je vstopil in ugotovil, da njegova nova gospodarica tokrat ni bila sama v sobi. Vseeno je njegov pogled odobravajoče zdrsnil prek njenih oprijetih oblačil, preden se je Mrenn zavedel, da nekdo kleči na tleh ob njej. Eno od njegovih src je začelo razburjeno utripati, toda počasen vdih zraka ga je uspel hitro umiriti in Mrenn si je nadel na obraz najbolj oholo in neberljivo masko, kar jih je premogel. Ujetnika je namreč prepoznal, vendar pa ni bil prepričan, če je dejansko šlo za Neota osebno, saj je bil mož, ki je bil videti naravnost strt pod Pridinim prijemom, eden od tistih, ki so Mrennu včasih prenesli holosporočila in informacije, ki so se tikale hackerja po imenu Neo, nikdar pa se mu ni sam predstavil pod tem imenom.

"Brez dvoma ste ujeli barabo, ki je povezana z Neom, vendar pa nisem prepričan, če je to res on," je rekel, ter pri tem uporabil svoj najbolj zdolgočasen glas. Nekje v ozadju svojih misli, ki so se večinoma koncentrirale na to, da bi izpadel čimbolj miren, je razmišljal, kako bi moral reagirati na to situacijo kot Sith. Niso bili zlobni, to že, toda njihove metode tudi niso vsebovale sladkorčkov in mavric. Pride se mu je približala in njena dlan je pobožala njegovo lice. V trenutku se je odločil, da preprosto mora narediti vtis nanjo. Skomignil je z rameni. "Morda bi ga lahko mučili, da se prepričamo."

Ujetnik je ob tem sunkovito trznil in se nejeverno zazrl v Mrenna. Mrenn je vedel, zakaj. Sicer ni slovel po vesolju kot višek moralnega vzora, vendar pa nikdar ni izkazal odkrite grožnje po fizičnem napadu na drugo osebo. Oh ja, znal je vdreti v računalnik in krasti podatke, toda da bi isto naredil s človeškim umom? Sama misel na to je v njemu zdaj sprožila nenavaden dreget, mešanico upora in fascinacije.