Roza četrt

Dobro je vedela, kaj se plete po glavi njenemu bratrancu, ko sta s Kareemom staknila glavi in se nekaj časa tiho pomenkovala. Njen sorodnik si je obetal dobiček od tega, kar mu je povedal Kareem in zato je bila še bolj odločena, da ob priložnosti pobrska po njegovem nahrbtniku in žepih. Morda ne nujno v tem vrstnem zaporedju - ni točno vedela, koliko alkohola in zabave je bil Kareem zmožen zdržati preden bo dovolj iz sebe, da bo lahko brskala po njegovi prtljagi.

Sledila je Raphaelu in Kareemu, čeprav je pot morda poznala veliko bolje od obeh. Njeno srce je glasno razbijalo in njene ustnice so se kar same širile v nasmeh, ko je videla, kako dobro sta razpoložena oba njena moška spremljevalca. Ko so prispeli do roza četrti, je bila že tako dobre volje, da je povsem pozabila, zakaj je sploh kdaj zapustila svoj rodni planet. Raphael je bil podobno dobro razpoložen in v nekem trenutku se ji je tako sladko nasmehnil in ji pomežiknil, da je že kar takoj začela razmišljati o tistih luštnih stvareh, ki so ponavadi prišle na vrsto šele po nekaj požirkih eliksirja.

Toda Raphael ni bil edini od katerega je sevalo zadovoljstvo in Siyo je veselo prenesla pomežik naprej Kareemu, poleg tega pa je v njenem koraku bilo zaznati razigranost, kakršne ni čutila že odkar je bila nazadnje zaljubljena. Raf očitno ni opazil njenega pomežika Kareemu, opazil pa je nič kaj subtilno podobo na steni kantine, kamor so se bili namenili.

"Siyo, tvoj bratranec je spolni iztirjenec!" je komentiral in čeprav je Siyo povsem jasno čutila, da se je bolj kot ne šalil, je našobila ustnice in se trudila, da bi bila videti karajoče.

"Vsi moji bratranci so spolni iztirjenci. Da o sestričnah sploh ne govorim," je še dodala in ob tem nedolžno zamežikala s trepalnicami, češ da je ona še najbolj spolno neiztirjena od celega svojega sorodstva.

Brez da bi Raphaelu odgovorila, se je naslonila na vrata, ki so se gladko odprla, in mamljivo dvignila roko in s kazalcem pomignila fantoma, naj ji sledita v nekoliko temačno notranjost kantine. Ko so vstopili, ni bilo več toliko rožnate barve vse okoli, pač pa jo je nadomestila veliko bolj strastna temno rdeča in nekoliko divja vijolična. Siyo je pogumno zakorakala k baru, kjer je stala ženska, ki bi se lahko po svoji obarvanosti zlila s steno za seboj, oblečena pa je bila v točno tri kose oblačil - kratko krilo in čevlje z visokimi petami.

"Trikrat," je naročila Siyo in se izzivalno obrnila k obema fantoma, ki sta prišla za njo. Njeni lasje so padali prek njenih ramen, bili pa so tako dolgi, da so se ravno zlili z robom njenega preprostega usnjenega korzeta. "No, da vidimo, če vaju je dovolj v hlačah, da si privoščita požirek najboljšega, kar ima Zeltros ponuditi."

Bolj ko so se odmikali od pristanišča v notranjost Zeltrosa, bolj se je Kareem počutil odprto in sproščeno. Sicer se je z delom sebe, tistim, ki zares nikoli ni popustil - kar se v glavo vcepi v rani mladosti, niti Zeltros ne spodbije, - zavedal, da so to efekti planeta, ozračja, ki je vladalo na njem, vsesplošne razigranosti in zapeljivih pogledov mimoidočih neznank, pa tudi prenekaterih neznancev. Vsi tej učinki so se le še stopnjevali, globlje kakor so stopali po z zabavo napolnjenih ulicah, in nenadoma je pričel Kareem pomišljati, ali je bilo pametno vse dragotine prinesti s seboj - prav rado se je namreč zgodilo, da je v trenutku nezbranosti izginila kar cela prtljaga.

Takoj ko so torej vstopili v "Ljubezenski napoj št. 69", je Kareem stopil k nekoliko odmaknjenemu in nasploh neopaznemu rožnatemu mišičnjaku, ki bi v morebitnem pretiranem razmahu nasilja stopil med pretepače. Lovec ga je tiho pobaral, če bi morebiti lahko kam pospravil svoje stvari, ne hoteč, da se jim zgodi nezgoda, medtem ko on ne bo priseben. Ta se je le poznavalsko zasmejal in ga odpeljal nazaj v sence, kjer se je skrivalo nekaj omaric. Kareem je brez barantanja odštel sto kreditov, nato pa v omarico odložil nahrbtnik in poleg njega zložil še plašč - deloma za varnost, deloma pa zaradi tega, ker mu je bilo preprosto prevroče.

Modrolasca in Siyo je našel ob pultu, na katerem so so stali trije visoki, vrtoglavo oblikovani kozarci, iz katerih so se kadile rožnate pare, ki so občasno privzele obliko majhnih src, velikokrat pa bolj nedvoumnih, telesnih učinkov pijače. Kareemu se je prek obraza raztegnil umazan nasmeh, sam sebe pa je v mislih zadovoljno lopnil po rami zaradi odločitve, naj varno spravi svoje novopridobljene stvari. "Da nas ne bo še preveč v hlačah za tole."se je namuznil črnolasi lovec, se stegnil po najbližjem izmed kozarcev in na dušek izlil vase purpurno tekočino. Ta mu je z rahlo žgočim, a prijetnim občutkom stekla po grlu in ga pustila naslanjajoč se na pult.

Ni bilo prvič, kar je pil Eliksir in vedel je, da se ga bo učinek prijel šele čez kake pou ure, do tedaj pa si je lahko prav mirno pripravil teren za zabavnejše početje. Oči so mu zdrsnile na Siyo, kjer so očitno ostale dlje kot bi smele, nato pa na Jedija, ki še vedno ni spil svoje doze "No, Raph, kaj še čakaš?"je izzval modrolasca. "Saj te nima nič kaj skrbeti pri tvojih silnih samokontrolnih sposobnostih, kaj?"nato pa vse skupaj začinil še s ščepcem nizkotnega zbadljaja, uperjenega naravnost v njegove Jedi zmožnosti. Noben moški ego ni bil sposoben kar mirno požreti takšne žalitve in tudi Raph ni mogel biti izjema.

Pogled je zopet vrgel na črnolaso Zeltronko na svoji desni in ji vrnil mežik, ki mu ga je koketno namenila pred vrati v " '69", ob tem pa se je prestavil le malce bolj v desno, za skorajda neopazen premik, ki pa je že pomenil zmanjšano razdaljo med njim in Siyo, kar ni mogla biti slaba stvar. "No, kakšna Zeltronka pa si, Siyo, da tako nemarno pustiš moške da čakajo? Dame imajo vendarle prednost,"se je nasmehnil, "in čeprav je naša Raphica že prišla na vrsto, ne vem na katerega Sitha čakaš ti. Presneto, spij že, naj se zabava začne!"

Sledil je Siyo v vijolično-škrlatno obarvan lokal in si pasel oči na vsem kar je zagledal. Najprej ga je presunila točajka, katere telo je zakrivalo le majhno krilce ter oprijeti, visoki škornji iz lateksa, razen tega pa nič. Raphael je potoval že po nekaterih zelo nenavadnih planetih, a ta je bil prvi, na katerem so humanoidne osebe ženskega spola brez kakršnegakoli sramu kazale svoje oprsje, ne glede na to kako lepo oblikovano je bilo. Drugod po lokalu je po različnih polkrožnih sedežnih garniturah z nizkimi mizicami na sredini sedelo nemajhno število gostov, večinoma parov Zeltronke ali Zeltrona ter drugega humanoida, predvsem ljudi, bilo pa je opaziti tudi dva Rodiana vsakega s svojo Zeltronko, nekaj Zabrakinj, prav tako z Zeltronskimi spremljevalci, ter celo Wookieeja na katerega sta se naslanjali dve Zeltronki.
V vsem tem Raphael sploh ni opazil, da je Kareem za nekaj časa izginil, dokler ga ni začel izzivati. A zanimivo, kljub vsej svoji pretkanosti Kareem očitno Raphaela ni poznal dovolj dobro, da bi v njem vzbudil tekmovalni duh ali pa karkoli podobnega. No, še dodatno je to pokvarilo dejstvo da so lovčeve misli skorajda na glas vpile da je šlo za neke vrste žalitev, čeprav Raf ni razumel kaj naj bi na tem bilo takega. Biti Jedi je bilo mnogo več od samokontrole, pa čeprav je bila ključen del njihove filozofije. A Raphael je bil mnogo več kot le Jedi in nikoli ni z ničimer dajal drugačnega vtisa.
"Veš kaj Kareem, če bi imel svoje oči še za kaj drugega kot globoke dekolteje in druge dragocenosti, ter ušesa še za kaj drugega kot vzdihljaje žensk in žvenket te ali one valute, bi opazil da se ne hvalim kaj dosti s svojo samokontrolo," je dejal z narejenim zavzdihom. Tako ali tako je bil izučen v odpornosti na zaužite in inhalirane strupe, tako da je sklepal, da se mu kaj hujšega od majhne opitosti ni moglo zgoditi.
"In če me že misliš izzivati, stori to tako kot je treba, ne pa z nekimi prikritimi idejami, o katerih nimaš pojma. Naj ti demonstriram: stavim vse svoje karte za pazaak, da ne zdržiš naslednje pol minute tiho in pri miru!"
Nato je vzel svoj kozarec, poln nekega vijoličnega strupa iz katerega so se kadili srčasti oblaki, ter se obrnil k Siyo, ki je očitno prav tako že spila svojo pijačo. Na dušek je izpil sladko tekočino, da ga je kar malo požgečkalo po grlu, ko si je tekočina utirala pot v želodec. In nato je še malenkost hitreje in z večjo vnemo kot je pričakoval, kajti napoj je začel delovati že takoj, zgrabil črnolaso Zeltronko zraven sebe, ter jo brez vprašanja strastno poljubil naravnost na ustnice...

Nekoliko je privzdignila obrvi, ko se je Kareem prav tipično moško začel važiti pred Raphaelom in njo. Očitno je v jediju videl neke vrste tekmeca, toda hkrati je želel dajati vtis, da mu je takšno mišljenje povsem pod častjo. Obrnila se je proti pultu in dlan ovila okoli kozarca, ter ga približala ustnicam. Kareem je v tem že izpraznil svojo čašo na dušek in njene ustnice so šinile v nasmeh, ko je opazila, kako hitro se je po tem obrnil k njej. Torej bo tokrat pristala z njim?

Skoraj bi že srknila požirek, ko je Kareem začel še bolj glasno dražiti Raphaela. Nekaj kapljic je že steklo po njenih polnih ustnicah na njen jezik in še preden bi lahko odvrnila pogled z obeh moških, je že začutila, da se je njeno telo sprostilo in je njeno notranjost napolnila toplina. Hitro je zatisnila oči in ob spremljavi Kareemovih besed spila še preostanek eliksirja, ter upala, da bo lahko nekako popravila, kar je storila. Toda nekaj jo je zbadalo in ji govorilo, da ni več imela izbire. Oči je držala zatisnjene, v upanju, da bo morda Raf po eliksirju pogledal kam drugam in jo za to noč pustil samo s Kareemom.

Okoli njenega pasu so se ovile močne moške roke in še preden bi lahko vprašala, kdo jo je objemal, so njene ustnice prejele že dobro znan poljub, ob katerem jo je hkrati stisnilo pri srcu od navdušenja in groze. Nazadnje, ko sta jo hkrati pogledala dva, je bila namesto noči polne najbolj norih užitkov priča takšnemu pretepu, da jo je čisto vsa dobra volja minila še preden jo je minil eliksir. In zdaj je bila ujeta v isti situaciji. Poleg tega pa je vedela, da je napoj že deloval in da nobenemu od njiju ne bo mogla reči ne, če bosta poskusila odločitev prepustiti njej. Zafrustrirano se je vdala v poljub, tako strastno, kot da sploh ne bo več dočakala jutrišnjega dne. Presneto, na Zeltros se je prišla zabavati in če je bil ta poljub zadnji, ki ga bo v tej noči prejela, je hotela v njem uživati!

"In če bi bil ti kaj več od arogantnega, vase zagledanega uporabnika Sile, človeka ne bi sodil po njegovi obrti."je Kareem Jediju nič kaj prijazno zabrusil nazaj in se nato s precej bolj hladnim izrazom na obrazu zasukal stran od modrolasca, oči pa zapičil v kozarec, poln rožnate tekočine pred seboj. A Raph ni odnehal in šel je celo tako daleč, da je pred lovca postavil očiten, po njegovem zahteven izziv, na katerega ni niti trznil. Pha, je pomislil sam zase,[/i] ta samovšečni Jedi si zopet domišlja da je edini sposoben samokontrole, vsi ostali, neizučeni *njegove* umetnosti pa so amaterji in laiki. Kot da nisem že celih ur preležal v čisti tišini in brez najmanjšega giba.[/i] Stisnil je ustnice, a dejal ni ničesar, le z očmi se je počasi sprehodil po baru, odločen, da modrolascu ne bo dopustil, da mu pokvari večer.

Medtem ko je opazoval vse prej kakor uglajeno, spodobno dogajanje v kantini, je čutil, kako si rožnati eliksir utira svojo pot po njegovem telesu v obliki tenkih, prijetno žgočih občutij, ki so se razlivala po vsakem delčku njegove biti. Ustnice so se mu raztegnile v pristen nasmeh od vsega lagodja, ki se je razlezlo po njem, oči pa je zadovoljno zatisnil in pretegnil prste. Zmotilo ga je šele hitro gibanje, ki je šinilo mimo njega, in prva stvar, ki jo je zagledal potem, ko je odprl oči, je bil slok hrbet in slap črnih las, ki se je ulival po njem. "Pri Sili,"je zamrmral in čutil, kako ga je nenadna, železna pest ljubosumja zadela v trebuh še z večjo močjo kot ponavadi, ko je videl Rapha in Siyo skupaj.

Sam sebi je z lahkoto priznal, da je Jediju zavidal pozornost čudovite bojevnice, a hkrati je nemalokrat čutil pogled njenih mačjih oči takrat, ko je mislila, da je ni gledal, zato svojih upov še ni vrgel proč. Tedajci se je potlačena zavist, ki je do takrat le tlela Kareemovem srcu, razplamtela v besneč ogenj, ki je zaplesal v drugače mirnih, sivomodrih očeh, ki so spominjale na barvo neba tik pred nevihto - a tokrat so je nevihta in strele razmahnile v vsej svoji moči. Z enim korakom je bil pri tesno objetima in Rapha brez najmanjšega napora odtrgal od Siyo ter ga na tla postavil dober poldrug meter stran od nje, sam pa stopil mednju.

"Daj, Raphael, bodi dobra duša in mi jo prepusti vsaj za eno noč - tako ali tako je vedno tvoja,"je zamrmral s presenetljivo mirnim, celo nekoliko užaloščenim glasom, svojo napadalno držo pa je sprostil v rahlo sključeno in skrušeno.

Iz prelepih sanj, polnih nežnih, a tudi malo manj nedolžnih dotikov ga je potegnila močna roka, in ga spravila iz ravnotežja, tako da se je opotekel korak ali dva nazaj. Ko je zagledal osebo, ki je bila kriva tega zločina, se mu je za trenutek kar zameglilo pred očmi. Jeza in ljubosumje sta se nabrala v njem, in njegove oči so vse videle kakor skozi rdečo tančico. Stopil je v neposredno bližino črnolasega lovca na glave.
"Si kdaj pomislil, da morda nisem dobra duša?" je vprašal skozi stisnjene zobe. Pogledal je Siyo, nato pa Kareema.
"Misliš da se me boš kar takole znebil?" je vprašal malo bolj obvladano, a njegov ton je še vedno izražal odkrito grožnjo. Zapičil je svoje sinje oči naravnost v nevihtno sivino Kareemovih, in odločno dejal:
"Dokler me Siyo sama ne bo odrinila stran od sebe, niti slučajno ne mislim trpeti tvojega vmešavanja. Zdaj pa izvleci rezilo in dokaži iz česa si, ali pa se umakni preden te prisilim!"

Nato se je vse zgodilo hitro. Kot od nikoder se je skozi vrata vsula skupina mladih Zeltronk in Zeltronov, ki so se smejali kot bi se jim strgalo, in na veliko vzklikali. Zrinili so se naravnost med dogajanje, na točilnem pultu pa se je takoj znašlo še več sumljivih tekočin, ki so izginile med številnimi pari ustnic tako hitro kot so se pojavile. Skupina Zeltronov je glasno vzkliknila, nato pa je vsak od njih 'napadel' katerega od gostov. Kareema sta začela objemati rožnati Zeltron in vijolična Zeltronka, pa mu je pritisnila tudi močan poljub na ustnice. Raphaela sta začeli poljubljati po celem obrazu dve rdeči Zeltronki, ki sta si bili skorajda popolnoma identični. Siyo so oblegali dva Zeltrona in še dve Zeltronke, na pomanjkljivo oblečeno točajko pa se jih je spravilo kar sedem.
Vsesplošno počutje je postalo veselo, vsi so se smejali, objemali in poljubljali, bodisi samo za zabavo, bodisi strastno. Vsa ta močna čustva povsod naokoli so bila za Raphaela skorajda preveč in počasi ga je začenjala boleti glava. Ali pa je bilo to zaradi Zeltronskih dvojčic, ki sta vedno bolj strastno poljubljali in nista mogli razumeti kako to, da še ni podlegel njunim čarom...

"Jedi si,"je prhnil lovec na glave in umirjeni odblesk v njegovih očeh so požrli plameni, ki so se zopet sunkovito vzdignili iz nevihtnih globočin, v katere so se prej skrili zaradi pomirjujočih, sproščujočih učinkov eliksirja, ki so ga vsi trije prej zvrnili. "Vsi tebi podobni ste izučeni v dobri veri da vas bodo vsi pripravljeni poslušati, ko boste pristopili s svojimi nedolžnimi, nenasilnimi načini…"je tiho nadaljeval. Spoštoval je le tiste uporabnike Sile, ki so izkusili tudi temno stran in so se šele potem, ko so se ji uprli z močjo lastne biti in volje, odločili, da bodo ostali na "Svetli" strani. Nihče, ki ni vedel, kako je biti na drugi strani, ni imel resnične pravice in podlage trditi, da je druga stran slaba, saj je ni izkusil.

"Dokler mi ne dokažeš, da nisi dobra duša, ti ne bom verjel drugače."je povzel preostanek svoji misli in se namrščil, oči pa so mu nič kaj subtilno ušle nazaj k Siyo, ki jo je lahko opazil le v robu svojega vidnega polja, saj je še vedno stala bolj ali manj za njegovim hrbtom. Ko je slišal hladne Raphove besede, se je sunkovito obrnil nazaj k njemu in mu vrnil ledeni pogled svoji plamenečih oči. "Nihče mi ne bo grozil, še najmanj pa ti."je trdo odgovoril na njegovo izzivanje, a telo je napel v pripravljenosti na modrolaščev gib, ki bi ga morebiti moral preprečiti, kajti Jediju nikakor ni nameraval dopustiti, da pride do Siyo. Ne. Ta večer je bila njegova.

A kakor da bi mu prebrali misli in mu želeli dokazati nasprotno, so se tedaj nanje usuli Zeltroni in Zeltronke, ki so vase v velikih količinah zlili eliksir ter se po enem pogledu preko sobe pričeli metati po prvih, ki so jim pač padli v oči – in to so bili za mnoge izmed njih prav oni trije. Kareem se sicer načeloma ne bi prav nič otepal deklet, ki so se pričela obešati po njem – da ne omenjamo, da z njimi sploh ne bi bil imel kaj dosti dela, saj količina obleke, ki so jo imele na sebi, ni bila omembe vredna – a to noč je bilo drugače. To noč je zanj obstajala le ena sama ženska.

Odrinil je vijolično dekle, ki je svoje sočne, polne ustnice prisesala na njegove, ter jo porinil v objem najbližjega pohotno razpoloženega Zeltrona, ki ga je prineslo v bližino, in teh je bilo na pretek. Ošinil je Rapha, ki sta ga nekaj korakov proč oblegali rdeči Zeltronski dvojčici, nato pa se je prerinil do črnolase bojevnice, ki se je nista lotila le dva Zeltrona, temveč celo dve ženski pripadnici iste rase, ki sta bili – če je to sploh mogoče – še bolj pomanjkljivo oblečeni kakor tisti dve, ki sta se lotili njega.

"Hvala lepa, vaših uslug danes ne potrebujemo."je odločno zatrdil četverici in jih enega za drugim odlepil od Siyo, nato pa jo je brez odlašanja potegnil v svoj objem, močne roke sklenil za njenim slokim hrbtom, nato pa svoje ustnice pritisnil ob njene. Preko njegovega telesa se je razlezel čudovit, srečen občutek in eno roko je pomaknil višje po njenem hrbtu, da jo je lahko zakopal v bujne, svileno mehke črne lase, ki so se ji razlivali preko ramen, ter še bolj strastno zagrizel v tiste sočne ustnice, ki so se dotikale njegovih.

((Jeez, 2 uri sem se mučil najti možnost kako ponudit smiselno nenasilno rešitev, na koncu je pa rezultat tak kot sem itak sklepal da bo. XD))

...na vse kriplje se je trudil prijazno izmuzniti dvojčicama, a nista in nista ga hoteli spustiti. Malo močneje je odtrgal njune roke s sebe, a sta ga spet pograbili. Takrat pa je s kotičkom očesa opazil prizor, ki ga nikoli ni hotel videti. Bes ki ga je napolnil ob pogledu na stik Kareemovih ustnic s Siyinimi ni poznal olike ali zadržkov, in tako se je hitro izvil od dveh Zeltronk in hitro zakorakal naravnost do podobe ki je bila izvor njegove jeze. Preden bi slednjemu sploh uspelo odmakniti se od Siyo ga je že Raphaelova levica zagrabila za tilnik in potegnila stran, medtem ko je desnica v obliki pesti treščila naravnost v sredino lovčevega že tako brazgotinastega obraza. Zaslišal se je hrestajoč zvok in členke Firrerreonovih okrepljenih rokavic je obarvala škrlatna kri.
"Pet sekund imaš, da se mi pobereš izpred oči," je dejal Raphael skozi stisnjene zobe. Tako je bil besen, da se je zlatkast odtenek njegove kože spremenil v srebrnkastega. Jeza ga je preplavljala in adrenalin je napolnil njegove žile do te mere, da ga je skorajda lahko čutil kako pulzira po njem. Močno ga je mikalo, da bi črnolascu primazal nekaj krepkih in ga spametoval. Seveda je vihtilec Sile lahko zaznal njegova čustva do Siyo, a niti slučajno se mu ni zdelo da bi imel do čudovite Zeltronke kaj več pravice kot on sam.
Sklepal je, da bo Kareem ukrepal takoj, po možnosti s kakšnim podlim trikom. Dajal je občutek, da mu kaj takega ni bilo pod častjo, če je sploh vedel kaj ta beseda pomeni.
Raphael je bil pripravljen na karkoli, pripravljen da bi takoj blokiral udarec in napadel nazaj, ali pa da ni izvlekel žaromeč in prestregel rezilo ali izstrelek. Medtem pa je na glas štel: "Pet... štiri... tri..."

Siyo se je skušala okleniti Raphaela, toda ta je vseeno kar naenkrat izginil iz njenega objema in zdaj je na njegovem mestu stal Kareem in njegov predlog, da Raf prepusti Siyo njemu za eno noč, jo je hkrati užalil in navdušil. Tudi ona si je želela biti s skrivnostnim in mračnim lovcem na glave, toda samo za eno noč? Nekoliko ga je potisnila vstran, odločena, da razreši situacijo še preden se zgodi kaj res zoprnega, ko so se odprla vrata v bar in so notri pridivjali mladi Zeltronci.

Če je Siyo kaj vedela o Zeltronskih običajih in navadah, je šlo za skupino mladih bojevnikov, ki so jih po kakšnem tednu ali dveh končno spet spustili iz treninga na zabavo in njihova čustva, prepojena z navdušenjem in nujo, so potrdila njena sumničenja. Točajka jim je postregla z eliksirjem in Siyo je razširila oči, ko se je ob njeno kožo začelo pritiskati kar nekaj drugih barv. Posebno vztrajen je bil eden od moških, ki je kar takoj zataknil roko pod rob njenega korzeta in skušal zrahljati paščke, s katerim je bil spet skupaj. Siyo se mu je očarljivo nasmehnila, potegnila njegovo roko izpod usnja in jo potegnila k ustnicam in ga rahlo ugriznila v znak, da naj se nekoliko brzda. njegov nasmešek je bil več kot zadovoljen in njegove strasti so se še bolj ogrele, ko je ponovno pristopil Kareem in Zeltronce preprosto pometal stran.

Siyo je to opazovala z razširjenimi očmi, začudena nad tem, kje je navaden človek pobral toliko fizične moči. Najbrž je bil povsem pod vplivom mandalorskih stimulantov ali pa česa podobnega. Vsekakor ji ni pustil, da bi še kaj dlje razmišljala o tem. Tako hitro je bila v njegovem objemu, da je komaj uspela zajeti zrak preden jo je poljubil, bolj grobo in z nekoliko več sile, kot prej Raphael, vročina pa se je po njenem telesu razlezla s svetlobno hitrostjo. Njene roke so se dvignile k njegovemu obrazu in po nekaj sekundah je poznala vsako brazgotino na njegovi koži bolje kot svoj lastni um. Poljubljala ga je in se stiskala k njemu in bila je vedno bolj razvneta...

Potem pa je tudi on izginil iz njenega objema, kot da bi ga nekdo izbrisal in Siyo je iz ustnic ušel zafrustriran vzdih. Zeltronci so se nekoliko raztepli, da so okoli obeh moških sklenili krog, Raphael je bil videti razjarjen in žarel je z energijo skoraj kot kakšno staro Zeltronsko božanstov, na njegovi pesti pa je bila jasno vidna Kareemova kri. Siyo je odvrnila svoj pogled z Raphaela proti Kareemu in ni rabila ravno preroških spretnosti, da je vedela, kaj se ima zgoditi.

Toda zrak med njimi je naenkrat zaprasketal, ko je med obema moškima švignil blasterski strel in se zavrtal v steno za njima. Vsi so se obrnili v smer od koder je priletel izstrelek in na pultu je v svojih vrtoglavo visokih petah stala točajka, v njenih rokah pa je počival majhen toda učinkovit kadeči se blaster.

"Kje misliš, da je imela tole skrito?" je šaljivo pripomnil eden od Zeltroncev svojemu prijatelju in oba sta prasnila v smeh, da se tudi Siyo za trenutek ni mogla zadržati, da je ne bi nekoliko požgečkalo v kotičkih ustnic. Toda točajka je bila očitno veliko bolj odporna, kot vsi ostali, in njena odkrita avtoriteta je Siyo nekoliko streznila.

"Tukaj ne bom trpela pretepov," je rekla ostro. "Oba moška se spravita ven še ta trenutek, ali pa vaju bomo odnesli ven. Ta trenutek." Kot na ukaz so se vhodna vrata sikajoče odprla in točajka je z blasterjem pomignila proti njim, dva neverjetno visoka Zeltronska varnostnika pa sta se postavila Raphaelu in Kareemu ob bok in bilo je zelo jasno, da ju ne bosta spustila nikamor več, kot samo še ven. Siyo je opazovala, kako so oba spremili iz kantine, ob čemer se je sicer počutila nekoliko krivo, pa tudi olajšano, saj bi bilo za njo najbolj mučno gledati ravno to, kako se pretepata dva moška, do katerih je čutila zelo podobno mero naklonjenosti. Točajka ji je brez besed pokazala vrata. Siyo je sklonila glavo in točajki prikimala, potem pa po hitrem postopku je zapustila kantino ter se pridružila obema fantoma.

((Ja, Kareem, to pomeni, da si ostal brez nahrbtnika, ker si ga pač moral nekam odložiti. Poleg tega se (vsaj danes) ne moreš vrniti v bar, ker so nas vrgli ven.))

Strast je plala po njegovih žilah in že je čutil, kako se ga poloteva značilen, mehak občutek, ki se je plazil v vse kotičke njegovega močnega telesa, prižetega k njenemu. Vročina, ki jo je oddajala Zeltronka v njegovem objemu ga je grela tudi od znotraj, in prvič po mnogih letih se je počutil...srečno.

A kakor vsaka dobra stvar, tudi poljub ni trajal prav dolgo, kajti hladna, oklepljena rokavica ga je, nepripravljenega, zgrabila za tilnik in ga v enem gibu potegnila stran od čudovito mehkega ženskega telesa, v drugem trenutku pa mu je v črnem blisku naravnost v obraz priletela druga, težka pest. Trdo je priletel ob tla in čutil vročo kri, ki mu je stekla iz krepko zlomljenega nosu in na ustnice, kjer je pustila dobro znan slan, kovinski okus. Odprl je oči ob Raphovih besedah in vanj zabodel svoj hladni pogled, ki pa ga je hitro nadomestila žalost.

Komajda je trznil, ko je med njunima zbližanima obrazoma siknil laserski izstrelek in se kadeč zaletel v steno za njima. Brez besed se je pobral na noge in se brez potrebe priganjanja spravil skozi vrata. Vse kar je storil, preden je zapustil kantino, je bilo, da se je za trenutek ozrl proti omaricam, kjer so ležale skoraj vse njegove reči. Takoj ko je stopil na hladni zrak je obstal, oropan vsakršne moči, da bi se spuščal v nadaljne boje z Jedijem.

Dvignil je svoj pogled in ga tiho opazoval, preveč naveličan, da bi bil lahko besen. "Če misliš, da si je toliko več vreden, si jo pa pač vzemi," je dejal s strupenim glasom,"Jedi." zadnjo besedo je izustil kakor da bi bila umazan izmeček. Na tla pred modrolascem je pljunil kri, ki se mu je nabrala v ustih, nato pa s sključenimi rameni odkorakal proč od njegove besne postave in se trudil ne opaziti Siyo, ki je stala nedaleč od vhoda.

Obstal je nekaj ulic proč in se naslonil na prijetno mrzlo steno. Mimo njega so se valile manjše, razposajene skupinice raznolikih bitij, ki so se tako ali drugače zabavali. Kareemove ustnice so se ukrivile v užaloščen, utrujen nasmeh, ko se je zazrl v temno modro, od premnogih luči razsvetljeno nebo. Z vzdihom je pomislil na injekcije kolta, ki so počivale nekje v globinah nahrbtnika in bi mu nedvomno v nekaj trenutkih zacelile krvaveči, zlomljeni nos. A nahrbtnik je bil, žal, v kantini, iz katere je bil vržen. Stisnil je zobe in roke trdo prekrižal na prsih, svoj žgoči pogled pa je besno uprl v nasprotno steno.

Tako je bil osredotočen na možnost boja, da se je moral prisiliti da ni izstrelka odbil nazaj tja od kamor je prišel. Zaznal je lahko da ni točajka nikogar nameravala raniti, navsezadnje pa tudi ni bila kriva za nastalo situacijo. Prav tako niso bili krivi varnostniki, katerim se je pustil odvesti skozi vrata, saj so le opravljali svoje delo. Kriv je bil Kareem.
"Če misliš, da si je toliko več vreden, si jo pa pač vzemi... Jedi."
Tudi če odmislim vse ostalo, sem se vsaj pripravljen boriti zanjo, za razliko od tebe, ki očitno iščeš samo nekoga za posteljne užitke, potem pa stisneš rep med noge ko stvari postanejo prezahtevne! je spreletelo Raphaelove misli in močno ga je imelo, da bi jih tudi na glas izustil. A tega ni storil. Črnolasec se je že vdal, in karkoli kar bi še dejal bi lahko pripeljalo do tega da bi se vendarle vnel pretep. Čeprav je srebrno-modrolasca močno mikalo da bi ga naučil lekcije, pa ga je še toliko bolj mikala Siyo in vsaka misel ki jo je namenil Kareemu se je zdela zapravljena sekunda. Ko je postava lovca na glave odšla mimo vogala si je še vedno oklepljeni Jedi privoščil tih zavzdih.
"No vsaj ta danes ne bo več delal težav," je dejal sedaj malo boljše volje. Ponovno se je zazrl v Siyine globoke črne oči. Tako so ga privlačile, da ni bil čisto prepričan ali ni šlo za dve miniaturni črni luknji, sploh zaradi črnine. A v njih je tičala iskrica, ki v singularnosti ne bi obstajala dlje kot trenutek, v njenih očeh pa je sijala kot zvezda.
Stopil je bližje k njej in z levo dlanjo, ki je za razliko od desne ni kazila škrlatna kri, segel k njenem obrazu. Počasi je drsel mimo njenih las, po njenem licu, vratu, ramenu... Stisnil jo je k sebi in jo že nameraval poljubiti, ko je nekdo glasno zaklical njuni imeni. Obrnil se je in opazil Siyinega bratranca, Sonnyca, kako jima je nasmejan mahajoč prihajal nasproti.
"Hej vidva mala Mookas! Vidim da se vaju že bolj prijema splošno zeltronsko vzdušje!" je zaklical ko sta ga opazila. Nato je stopil bližje in dejal z navadno jakostjo:
"Veseli me, da se zabavata, ampak moram pa reči da me preseneča da sta tukaj zunaj in ne v klubu. No kakorkoli, vsakomur svoje, tako vedno pravim. Ko delaš na pristajališču srečaš vse živo in se navadiš da drugačnim bitjem pač pašejo drugačne stvari. Zadnjič na primer, mi je nek Gamorrean hotel dopovedati da je najboljša stvar na svetu blatna kopel, pa sploh ni dojel kako da ne delim njegovega entuziazma! Pa spomnim se enkrat ko..."
V vsej vznesenosti bi verjetno rdečekožni Zeltron še kar naprej razlagal in pripovedoval svoje premnoge izkušnje, če ga ne bi Raphael za silo ustavil:
"Že lepo in prav Sonnyc, saj ti verjamem. Si potem uredil zadevo z registracijo?"
"Seveda," je dejal ta in iz usnjene torbe ki mu je visela čez ramo vzel dva datapada in mu jih pomolil. "Tale na vrhu je obrazec za registracijo, manjka samo še novo ime za ladjo in pa potrdilo uprave. Jutri dopoldne mi ga prinesita nazaj, pa bom imel vse urejeno še pred večerom. Tale spodnja je pa kopija rezultatov s skenerjev. Nekaj mi pravi, da bosta prijetno presenečena."
Ob zadnjem stavku je navihano pomežiknil, nato pa še dodal: "Kje pa je vajin spremljevalec? Prej je omenil, da bi rad govoril z enim mojih znancev."
Raphael je nagnil glavo v smer v katero je videl oditi osebo o kateri je bilo govora, nato pa se zahvalil Siyinemu bratrancu za vse kar je storil za njih.
"Hej, ne skrbi," je ta odvrnil, "vse za mojo drago sestrično. In seveda njene spremljevalce." Nato jima je namenil še enega svojih značilnih vsevednih nagajivih mežikov, ter odšel v nakazano smer.
Raphael se je znova obrnil k Siyo in jo objel malenkost tesneje, tako da sta bila njuna obraza le nekaj centimetrov oddaljena eden od drugega. Z navihano-skrivnostnim nasmeškom jo je vprašal: "Kje sva že ostala?"

Stopila je na ulico in v trenutku je zaznala val hladu, ki je prihajal iz Kareemove strani. Zazeblo jo je pri srcu, kot da bi jo prebodel z vibrorezilom, ko je proti Raphaelu vrgel nekaj kratkih, a zanjo neverjetno ponižujočih besed. Prepustil jo je Rafu. Jo odvrgel kot prazno blastersko pištolo, za katero se ni bilo vredno niti malo potruditi. Njene oči so se nekoliko osolzile in če ne bi tako hitro odšel, bi planila k njemu in ga eliksirju navkljub udarila. Ali pa morda poljubila. Ni točno vedela, katero od tega bi raje storila. Vedela je le, da mu bo težko ponovno pogledala v oči, tudi po tem, ko bo eliksir popustil - celo, ko je bil Kareem pod vplivom, očitno ni bila dovolj vredna, da bi se zanjo spopadel. Ampak saj vendar ni hotela, da bi prišlo do spopada. Toda vseeno jo je njegov odhod prav fizično zabolel.

V tistem se je ob njej znašel Raf in njegove roke so se ovile okoli nje, ona pa je nekoliko otožnih oči poskušala zamaskirati svoje razočaranje nad preteklimi dogodki. Zatisnila je veke in nekoliko sprostila ustnice, da bi se vdala njegovemu poljubu, edini stvari, ki je obljubljala, da lahko nekoliko izboljša njeno razpoloženje, ko jo je zadel vesel, topel val drugega zeltronca, ki se jim je približal. Sonnyc. Seveda, ravno ob pravem času, kot vedno. Nekoliko presenečeno je spremljala zgovornost svojega bratranca in valove veselja, ki jih je oddajal, ko se je pogovarjal z Bluerayem. Njene oči so se v trenutku, ko je Sonnyc Rafu izročil datapada, nekoliko razširile v razumevanju in presenečenju. Vedela je, da je imel njen bratranec raznovrsten okus, toda ni si mislila, da se bo njegov okus kdaj skladal z njenim. Na njeno veliko veselje se je Sonnyc spomnil na to, da se je zmenil s Kareemom in Siyo ga je za trenutek ustavila, preden se je napotil za lovcem na glave.

"Izroči mu mojo ljubezen, boš?" je šepnila bratrancu na uho in ta je nekoliko vprašujoče privzdignil obrvi. Siyo je bilo vseeno, če jo je njen bratranec razumel ali ne; nekje globoko v sebi je čutila, da jo Kareem bo. Potem se je umaknila od svojega bratranca in takoj, ko je ta izginil za ovinkom, jo je v svoje roke ponovno vzel Blueray. Oči je obrnila k njemu, nekoliko bolj sproščena, zdaj, ko je vedela, da bo Sonnyc sporočil Kareemu, da ni kar povsem pozabila nanj. "Kje sva že ostala?" je vprašal Raphael in Siyo je ovila roke okoli njegovega vratu in se pritisnila nekoliko bližje k njemu.

"Ravno si me nameraval odnesti nazaj na ladjo, me vreči na posteljo in mi pokazati, kako dobro deluje sila, kadar na sebi nimaš oblečenega nobenega oklepa," je rekla z žametnim, zapeljivim glasom, potem pa s konico jezika rahlo segla ven in dražeče podrsala po njegovi spodnji ustnici.

Brezizrazno je opazoval mimoidoče, ki so se, največkrat v parih, nekajkrat pa tudi v skupinicah, valili mimo njega. Gledal je naravnost skoznje, v nasprotno steno, ki se je ponašala z neverjetnim spektrom barv - vse od boleče rožnate, ki je žgala oči, do fluorescentno zelene, ob kateri so se človeku šibila kolena. Pogled je odvrnil od zidu in se počasi odmaknil od hladne površine, na katero se je bil naslanjal že kakih slabih deset minut. Bil je čas, da se poprime nečesa, kar ga bo popeljalo skozi noč, kajti navsezadnje je bil iz kluba vržen do nadaljnega, svojih stvari pa vsekakor ni nameraval pustiti tam, zatorej mu je preostalo le eno - prebedeti do jutra in ob prvi zori prevzeti nahrbtnik.

Načeloma mu prebijanje noči na Zeltrosu ne bi predstavljalo nikakršnih težav, a tokrat je bila njegova moška pozornost vezana na eno samo žensko, ki pa je bila sedaj najvrjetneje v Raphovem objemu, nezmožna upora - pogledala je namreč oba izmed njiju. Prste desnice je stisnil v bolečo pest in prijelo ga je, da bi krepko premlatil zid na svoji levi, a potem je ena izmed redkih racionalnih misli tisti večer zatavala v njegov um in zadržal je samouničevalni refleks. Že se je hotel premakniti v stransko ulico, da bi se nato povzpel med zidovi na streho najbližje hiše, ko je za seboj slišal znani glas, ki ga je klical.

"Kaj je, Sonnyc?"je povprašal dobrovoljnega rdečega Zeltronca, ko ga je ta nekoliko zadihan dosegel. Ta je odvrnil "Pri vseh Sithih, Kareem, po tejle ulici te iščem že pet minut!"je z narejeno užaljenostjo vzkliknil in mu namenil karajoč pogled, ki pa se je hitro prelevil v zaskrbljenega, ko je opazil očitno zlomljen nos in tanek potoček krvi, ki se je vlekel preko lovčeve zgornje ustnice. "Hej, brat, kdo ti je to naredil?"se je razsrdil Zeltron in se jezno ozrl po množici nič hudega slutečih mimoidočih. "Povej mi, da ga premlatim!"je še dodal, a Kareem je odmahnil z roko in odgovoril "Pozabi, Sonnyc, nič ni. S tem tepcem bom opravil sam. In daj, ko si že tukaj,"je, brez da bi se to trudil prikriti, spremenil temo pogovora, "je možno da bi tistega tipa s črnega trga prestavil na kak jutranji termin? Iz...določenih razlogov trenutno ne morem do svoje robe."je namrščeno dokončal in ošinil mehanika.

Kako uro kasneje sta se s Sonnycom prešerno smejala v neki kantini, vsak s svojo pijačo pred seboj. Poleg Kareema je počival njegov nahrbtnik in plašč, ki ju je Zeltron z nekaj prijateljskimi ponudbami in krediti zvabil od varnostnika bara, kjer je lovec pustil reči, preden so jih vse tri pometali ven. Sedaj sta zadovoljno obujala spomine na prenekatero potegavščino, ki sta je spretno izvedla, medtem pa sta čakala na Sonnycev kontakt, ki naj bi se kaj kmalu res prikazal.

V nekem trenutku ga še ni bilo, nato pa je poleg mehanika sedel človek, odet v živobarvne obleke, ki so gotovo skrivale marsikaj, vse od blasterja do vibronoža. Lovec je premeril kontakt, nato pa je predenj potisnil pijačo, ki jo je bil naročil že poprej. Kaj kmalu je pogovor med trojico lepo stekel in še kake pol ure kasneje so v Kareemov in Sonnycev žep že pritekali krediti, medtem ko so zagreto barantali za cene artefaktov, ki jih je črnolasec vzel iz sefa na Sithovski ladji.

Po končani prodaji sta se z Zeltronom počasi vrnila do njihove ladje, kjer je lovec prijatelja močno lopnil po ramenu, nato pa sta se z nekaj dobrovoljnimi besedami poslovila, češ, da se tako ali tako kmalu vidita, Kareem pa se je nato vrnil na ladjo, kjer je skušal vse do poljuba prve zore zatisniti oko, a ni mu uspelo, kajti pred očmi mu je stalno plesala podoba Siyo v Raphovem objemu. Njen bratranec mu je sicer zaupal njene besede, ki so ga prijetno pogrele, a to ni spremenilo dejstva, da si jo je Raph kljub vsemu zopet vzel zase. V temi je stisnil pesti in zaškrtal z zobmi, odločen, da bo to spremenil. Siyo bo njegova.