Trgovska četrt

Črna postava z oglavnico, ki je skrivala obraz, se je sprehajala ob robu trgovske četrti. Mnoga bitja, večinoma trgovci ter tudi nekateri kupci, so hitrega koraka hiteli mimo osebka, ki se mu zaradi počasnosti očitno ni mudilo nikamor. In res se mu ni, kajti zadnje leto svojega življenja je Valvur prebil na Onderonu. No, saj ni mogel trditi, da se mu je tukaj slabo godilo. Toda vse bi bilo bolje, če bi vendarle dobil že novega mojstra, da bi lahko nadaljeval uk. Ali pa, če bi učitelj Kavar še živel. Zakrinkani je v daljavi opazil patruljo, ki je patruljirala po trgovski četrti ter usmeril svoje premikanje proti njim. Vodja skupinice, poznan kakor Kain Blith, približujočega opazil in zaukazal vojakom, da naj nadaljujejo brez njega. Ubogljivo so se tako bojevniki odpravili naprej medtem, ko sta znanca stopila skupaj. "Pozdravljen Jedi mojster!" je veselega glasa vodja patrulja pozdravil v črni plašč odetega moškega. Le ta se je glasno zasmejal pozdravu in snel oglavnico, ki je zakrivala glavo, da se je razkril mlad obraz z brado in brki. "Kolikokrat ti moram še povedati Kain, da nisem Jedi mojster temveč vajenec, padawan." Dlani so se srečale in stresle, ko sta se prijatelja dovolj približala. Toda dvojica ni ostala na mestu temveč se je pričela počasi pomikati za patruljo, ki je nadaljevala ogled. "Povej mi vendar, se dogaja kaj novega?" je mladi vihtilec žaromeča pobaral sodruga. "Ah, nič posebnega. Samo še en miren sprehod. Kaj porečeš bi se kasneje , po moji izmeni, odpravila v kantino na kozarček ali dva?" Ponovno se je iz ust Valvurja zaslišal iskren smeh, ko je vprašanje doseglo njegova ušesa. "Lahko, seveda lahko. Toda, da me ne boš spet poskusil opijaniti. Saj veš, da te vedno razkrinkam." Na videz potuhnjeno je vojak nekaj zamrmral v stilu 'No, nekoč mi bo že uspelo.' nakar je lopnil sopotnika po ramenih rekoč "Oprosti, mudi se mi za svojimi." in stekel za patruljo, ki je že izginjala za ovinkom. Samo je tako na sredi tlakovcev ostal z nasmeškom na obrazu privrženec svetle strani Sile. Vse, kar je odgovoril na poslednje besede prijatelja, je bilo "Imaš pa voljo in veselje to tega." preden se je žvižgajoče odpravil naprej proti neznani prihodnosti.

---------------------------------------------------------------------------

Zadnji sočni žarki so pričeli zapuščati obličje Onderona in prepuščati nadvlado nočni svetlobi, ki ji je pomagala umetna. Črna zakrinkana postava je pohajkovala sklenjenih dlani po trgovski četrti, očitno čakajoč na nekoga. Toda, če bi bil kdo drug morda nepotrpežljiv, je bilo iz tega osebka presenetljivo mogoče čutiti samo mirnost. Kaj drugega pa le, saj Jediji so bili znani po svojem umirjenem obnašanju. Iznenada se je premikanje Epicantixa zaustavilo. Pa ne zato, ker bi morebiti ugledal tistega, ki ga je čakal. Ne, vajenec je namreč začutil nekakšno prisotnost v Sili. In to ne kogarkoli temveč nekoga, ki je bil ravno tako izučen na tem področju. Šibek signal je prihajal od daleč kakor, da se ne bi nahajal na tem planetu. Le kaj bi bilo to? Še preden bi se lahko Valvur podrobno posvetil tej zadevi je v daljavi ugledal v civilno opravo oblečenega in mahajočega prijatelja. Kain ga je očitno že opazil, kajti napotil se je proti njemu in ga kaj kmalu tudi dosegel. "Pozdravljen stari. Oprosti, če si me moram čakati, toda fantje so zahtevali, da jim še enkrat povem neko šalo, da so jo lahko vsi slišali." Razumevajoče se je čakajoči nasmehnil in povsem mirno odgovoril na vprašanje. "Oh kaj pa je vendar teh nekaj minut v primerjavi z večnostjo? Sedaj pa vseeno raje stopiva proti kantini, če še hočeva dobiti prosto mesto." Prijatelja sta tako v smehu stopila proti svoji destinaciji, ko je pričel vodja patrulje, na katero je tekom dneva naletel črno oblečeni osebek. "Zakaj kokoš prečka cesta? S stališča Sitha zato, ker se ni morala upreti temni strani Sile. Po mnenju starega filozofa prečkanje kokoši čez cesto le-te še na naredi velike. Pesimist ne ve, toda ima pa slab občutek glede tega. Kaj pa poreče na to astrodroid? Beep beep be bop. Wookie bi preprosto vse razložil z Gwrrroooooaaaarrrrrrlllllll!" Ob tem je pričel govoreči mahati z rokami v poskusih, da bi oponašal predstavnika kosmate rase. Valvur se ob tem ne bi moral zadržati, da ne bi planil ob predstavi ponovno v smeh. "Lovca na glave bi skrbelo zakaj je kokoš sploh prečkala cesto, saj je za njega veliko vredna. Kakšen stari Jedi bi jo spodbujal, da naj preide čez in mu zaupa. Vodja kriminalne organizacije bi poudaril, da ima sedaj direkten nadzor nad kokošjo in da jo bi strah, strah pred tem, da bi jo zbilo kakšno vozilo, obdržal v liniji. Kakšen admiral pa bi dejal, da naj se vse kokoši pripravijo na njegov znak ter šele nato prečkajo cesto. Hutt pa bi izpustil nekaj, kar bi tako ali tako brez prevoda razumeli le redki. Bo shuda kokoš!" Osebka sta se med govorjenjem že povsem približala kantini in sta se tako nasmejanih obrazov pripravljala na to, da vstopiva v prostor polen zabave na takšen ali drugačen način.

Sredi trgovske četrti se je pojavila stara postava, odeta v dolg temnorjav plašč, ki ji je prekrival večji del telesa. Oglavnice ni imela poveznjene preko glave in tako je razkrivala svoje snežnobele lase in prav takšno brado, ki ji je že nekoliko zrasla.
Varan je počasi stopal preko četrti in si ogledoval stavbe, ki so ga obkrožale. Bile so povsem drugačne od onih, ki jih je bil vajen z Coruscanta, pa vendarle ni mogel trditi, da so mu bile te manj ljube. Že od samega prihoda, ko je smuknil skozi mestno obzidje in ukanil mestno stražo, je vzljubil Iziz in v sebi je rahlo obžaloval, da ga bo moral tako hitro zapustiti. A Onderon zanj ni imel prihodnosti in kakršnokoli zamujanje tukaj bi bilo zgolj izguba dragocenega časa, ki ga stari mojster več ni imel v izobilju.
Zaradi rane ure je bila četrt še večinoma prazna, čeravno so prvi trgovci že korakali iz različnih ulic, kjer so domovali. Sonce je šele pokukalo izza obzorja in v prijaznih rdečkastih tonih obarvalo najvišje stavbe Iziza. Obetal se je lep sončen dan, kajti na modrem nebu ni bilo videti oblakov, zrak pa je bil že zjutraj segret. Do poldneva je bilo še kar nekaj ur, a Varan si s tem ni belil glave. Te ure bo lahko izkoristil prav zanimivo, če bo še malo raziskoval Iziz in morebiti odkril še katero njegovih zanimivosti.
Sčasoma je prikorakal do velikega odprta trga, kjer je opazil samotnega Ithoriana, ki si je dajal opravka s svojo velikansko belo škatlo. Jedi je počasi pristopil v njegovo bližino in ga z nasmeškom pozdravil. "Pozdravljen Ithorian. Prelepo jutro, kajne?" Nenavadno bitje z glavo v obliki gladiva, se je obrnilo proti Varanu in ko ga je opazilo, se je nasmehnilo. "Varan Umdar, kaj pa ti počneš tukaj? Mar nisi v jedijskem templju na Coruscantu, kamor te je vselej vleko tvoje srce?" Ithorian je govoril v jeziku svojega ljudstva, a Jedi ga je kljub temu razumel. Med njimi je namreč prebil precej let, poleg tega pa med urjenjem v templju spoznaval mnogo galaktičnih jezikov. "Usoda je nepredvidljiva Habar. Kmalu bom znova tamkaj, a pot me je privedla sem, da si poiščem novega učenca." Habar je bil Varanov dober prijatelj z Ithorja, s katerim sta se med njegovim bivanjem tam zelo spoprijateljila. "Kaj pa ti počneš tukaj?"
"A tako, upam, da si pri iskanju uspešen. Sam pa sem šele pred kratkim prišel sem, da poiščem nenavadne živalske vrste tega planeta, ki še niso bile zabeležene. Divjina Onderona jih skriva nepredstavljivo število." Stari Jedi je prikimal in pogledal proti Ithorianovi škatli, v kateri je ta držal različne zapiske o živalskih in rastilnskih vrstah. "Ravno zdaj se odpravljam na odpravo v divjino in moram pospraviti te papirje. Bi želel z mano?" Varan je za hip premišljeval, nato pa odkimal. "Hvala za povabilo Habar, a tvoja odprava bo trajala precej časa, jaz pa imam danes neodložljive opravke. Upam, da boš imel srečo in morda se še srečava." Ithorian je prikimal. "Tudi tebi želim srečo Varan. Morda te obiščem v jedijskem templju. Naj bo Sila s tabo." Oba sta se zasmejala in Ithorian se je počasi odpravil v smeri mestnega obzidja. Svojo škatlo je skrbno zaklenil, Varan pa ga je še nekaj časa opazoval. Do Habarja je gojil samo dobre spomine in rahlo je obžaloval, da so se njune poti razšle, toda toku usode se ni mogel upirati.
Ko je prijatelj izginil iz pogleda, se je Jedi počasi odpravil naprej in radovedno opazoval tako stavbe, kakor trgovce, ki jih je bilo vse več.

-----------------------------------------------------------------------------------

Do poldneva ni manjkalo več veliko časa, Varana pa so noge že silno bolele. Sedel je na klopi blizu stojnice, kjer so ponujali najrazličnejše blasterje in zamišljeno zrl predse. Njegov rjavi plašč mu je kot ponavadi prekrival spodnjo peščeno tuniko in tako so ga le redki imeli za Jedija, a kdor je v njem spoznal Jedija, ni tega skrival. Tekom dopoldneva je bilo takih oseb kar precej in vse so se želele z njim na dolgo in široko pogovarjati, ga prosili za nasvete in razreševanje problemov, toda stari mojster je moral vsakega vljudno zavrniti. "Dobri človek, žal vam ne morem pomagati. Razumem vašo stisko, toda moje bivanje tod je povsem kratko, poleg tega sem že silno star in moje noge me še komajda držijo." Vse to seveda ni povsem držalo, a s temi besedami je najlažje odgnal oboževalce, še zlasti mlade, ki so o Jedijih slišali silne reči.
V dopoldanskih urah si je ogledal precejšen del Iziza, začel je v trgovski četrti, nadaljeval v pristanišču, četrti premožnih, četrti najrevnejših in pot ga je zanesla celo na visoko obzidje, ki je obdajalo Iziz. Pogled z njega je bil prekrasen, toda zaradi silne višine si je Varan vendarle zaželel spet stopiti dol. Onderon je bil zanimiv planet, v marsičem podoben Dxunu, a vendar drugačen. Okolica Iziza je bila divja, sestavljena iz prave džungle, ob pogledu na katero se je Varan spomnil Dxuna.
Z obzidja se je naposled vrnil v trgovsko četrt, ko do poldneva ni manjkalo več kot pol ure. Kantino si je že prej od zunaj natančno ogledal, tako da se je v mestu že povsem znašel. Rahlo je obžaloval, da bo moral že kmalu zapustiti ta planet, saj mu je to mesto v tako kratem času zelo priraslo k srcu. Bilo je lepo, svetlo in čisto, povsem drugačno od Coruscanta in mest, ki jih je starec že videl. Vaklujeve privržence ni nikjer srečal, a zato še ni dvomil, da jih resnično ni.
"Gospod, bi kupilo orožje? Imam prvovrstne puške, natančno take, kot jih uporabljajo Mandaloriani" se je oglasil mladi prodajalec in Varan ga je pogledal. Videl je dolgo strelno orožje, ki ga je srednji držal v roki in mu ga ponujal. "Ne vem, ali so moji občutki napačni, ali pa vaše oči slabo vidijo. Kaj pa bi tak starec kot jaz, počel s takšnim orožjem? Mi to ponujate zgolj zato, ker nimate nikakršnega povpraševanja?" Prodajalec je prijazno odkimal. "Ne gospod, sploh ne. Starost nima opraviti ničesar z orožjem. Tudi stari ljudje lahko streljajo, mar ne?" Varan se je pri sebi nasmehnil in za hip pomislil na Zakkega in njegovo mogočno puško, ki se ni kaj dosti razlikovala od prodajalčeve. "Lahko, a potem ne izbirajo najtežjih pušk. Nedvomno imate še kaj lažjega."
"Seveda gospod" je maziljeno rekel prodajalec in na plano privlekel cel kup blasterjev. Že je mislil spregovoriti, ko je stari Jedi vstal in se mu približal. "Prihranite besede za druge stranke, sam imam orožje, ki je več kot odlično." Nekoliko je odmaknil rjavi plašč in ko je prodajalec opazil viseč ročaj svetlobnega meča za njegovim pasom, je njegov nasmešek oslabel. "Oprostite mi, nisem vedel, da imam opravka z Jedijem."
"Je že dobro, zdaj veste. In orožje Jedijev je zgolj dvojno, Sila in svetlobni meč. Zdaj pa mi prosim oprostite, a čakajo me opravki." Varan se je počasi obrnil in preko napolnjenega trga stopil v smeri kantine. Trgovska četrt je bila v primerjavi z jutrom neprepoznavna, stojnice so bile vsepovsod, ljudje vsepovsod in premikanje je bilo silno oteženo. Kantina je stala na robu vsega direndaja, tako da je bil vstop v njo precej lažji, a jedijski mojster vendarle ni zakorakal vanjo. Blizu vhoda je obstal in stopil na stran, tako da se je skril pogledu tistih, ki so vstopali in izstopali vanjo. Pričakoval je prihod Valvurja in vodje upornikov.

Že zarana novega dne, še pred prihodom sončne svetlobe, je mladenič zapustil kraljevo palačo. Opravki so mu, ob spremljavi nekakšnega občutka, vodili stran. Prvo se je srečal s starim znancem, Kainom, ki je imel tega jutra nalogo straženja obzidja. S svojimi možmi je vred ni izgledal prav nič zadovoljen nad zadolžitvijo, toda ugovarjati ukazom ni smel.
Po poslovilnih pogovorih, ki so vsebovali veliko objemanja in trepljanja po ramenih sta se osebka, med katerima se je med Valvurjevim bivanjem tukaj stkalo iskreno in globoko prijateljstvo, razšla vsak naproti svoji usodi. Čeravno sta nekje globoko v sebi oba vedela, da se najverjetneje ne bosta videla nikoli več, je bil odhod v znamenju smeha. Noge so Jedija nato vodila k vojakom v barake, ki so bili tistega dne napoteni k kantini oblečeni v civiliste in s skritim orožjem. Bojevnike, ki jih je že poznal, je opozoril nase z glasnim "Oi!" medtem, ko se je nepoznanim predstavil. Mnogo ur so prebili skupaj, preden se je uro pred poldnevom, napotil proti mestu srečanja. Ko je korakal skozi Iziz se mu je utrnil marsikateri spomin na preživelo dogajanje, ki je največkrat vsebovalo obilo dobre volje.. In le-teh ni bilo malo. Kako se imenujejo ženske Mandalorianov? Womandalorian. Premikanje je privrženca svetle strani Sile kaj kmalu pripeljalo v trgovsko četrt, kjer se je nahajalo gromozansko število raznih bitij. Tamkaj je nekdo poskušal nekaj na vse pretege prodati, spet drugje se je nekdo prepiral za nižjo ceno. Skozi množico pa se je počasi pomikala črna postava. Pred vstopom v gnečo si je Valvur zakril obraz in pod plašč skril svetlobni meč. Mnogokrat se je moral zaustaviti, saj je drugim raje odstopil prednost kakor, da bi se zaletel v njih. In čeravno hitrost ni bila zaradi tega ravno najvišje, je vseeno malo pred poldnevom stopil iz množice. Za trenutek se je zazrl proti kantini, kjer je bila gneča mnogo manjša. Naj bo Sila z mano. Ni dvomil, da je bil starec že nekje tukaj, če ne celo že v zgradbi. Zaprl je oči, da bi se lažje skoncentriral in z mislimi posegel naokoli. Poskušal je začutiti bitje, ki bi bilo občutljivo na Silo. Kmalu je bilo iskanje zaključeno in ponovno je sledil premik. Toda ne v gostišče temveč ob kantino, kjer je začutil Varana. Kmalu so ga ugledale tudi oči in urno je pristopil bližje. Pred njim se je padawan rahlo priklonil z oglavnico, ki je še zmeraj zakrivala glavo. "Pozdravljeni mojster." Nato se je čakajoč na nove besede postavil ob njegovem bok ter razkril svoj obraz.

Ni minilo dolgo, pa se je mladi Padawan že znašel ob Valvurjevi strani. K temu je brez dvoma pripomogla tudi Sila, kajti Jedi se je namerno postavil na tak kraj, da ga naključni obiskovalci kantine ne bi takoj opazili. Glavo je imel še zmerom polno onderonskih vtisov, zato se je nekoliko težje koncentriral. Pri sledeči nalogi je moral biti zbran, predvsem pa pozoren in natančen na vsako malenkost. Če bi bila izgovorjena ena sama napačna beseda, bi se lahko kantina sprevrgla v klavnico.
Priprl je veke in se skoncentriral na tukaj in zdaj. Misli je odrinil stran, zaplaval v črnino praznine in ob tem začutil, kako se je njegov duh pomiril. Zadovoljno se je znova zazrl v svet in tedaj se mu je že približeval Valvur.
"Nikar me ne nazivaj s tem nazivom, kajti usoda se utegne z nama še pošteno poigrati. Dokler ne bova stala pred Vrhovnim jedijskim Svetom in slišala besede mojstrice Visas, sem zate še zmerom Varan in ti zame mladi Valvur. Ne prehitevajva dogodkov, z mislimi se osredotočajva zgolj na sedanji trenutek, saj naju nepazljivost lahko šteje glave." Varan je umolknil in napravil nekaj kratkih korakov. Zazrl se je proti množici, ki se je drenjala po mestnih ulicah in za hip pomislil, ali zadnjikrat v življenju uzira ta prizor. Čez nekaj ur bo najverjetne uziral zgolj črno vesolje, še nekaj časa naprej pa Coruscant, ki mu je toliko let predstavljal dom. Starec nespametni, mladcu dopoveduješ nekaj, sam pa se tega ne držiš. Odkimal je z glavo in svoje modri oči usmeril v Padawana. Njegov obraz je razodeval silno mladost in Varanu se je zazdelo, da prav vidi modrikasto svetlobo, ki je vela iz njegovega obličja. "Dobro me poslušaj Valvur, kajti od tega bo odvisno vse. Morava se izogniti kakršnemukoli prelivanju krvi, še zlasti glede civilistov. Z upornikom se boš srečal sam, predstavil pa se boš kot kraljičin odposlanec. Pazi predvsem na to, da ne boš razkril svojega jedijskega porekla, poslužuj pa se besed, s katerim ga boš prepričal. Glavno je, da opusti svoje hujskanje in novačenje, način, kako to dosežeš, pa je povsem v tvojih rokah. Če ti uspe, ne bodo tvoje modre besede ostale zgolj na jeziku, pač se bodo udejanile tudi v življenju, kar je cilj vsakega Jedija." Da Valvurja ne bi preveč skrbelo, se mu je starec očetovsko nasmehnil in mu svojo roko nežno položil na ramo. "Povsem sam ne boš, sam bom v kantini in imel vaju bom na očeh. Poskrbel bom predvsem za to, da bo okoli vaju čim manj civilistov. Takoj ko se upornik prikaže, ga pospremi v kantino in sedita v najbolj samoten kot. Naj bo Sila s teboj."
Varan se je obrnil in brez besed odkorakal proti vratom, ki so vodila v kantino. Bila so odprta, saj so ljudje nenehno prihajali ven in noter in vratar jim je komajda sledil. Jediju, skrbno zavitemu v svoj rjav površnik, ni predstavljalo nobene težave smukniti skozi, in tako se je znašel v kantini.

Na dohodni poti, ki se je vzpenjala naravnost proti vratom v kantino, se je znašel mož sila nenavadnega videza. Bil je visok, njegovo telo pod sivkasto uniformo, okrašeno z mnogoterimi zlatimi priznanji, je bilo mišičasto in krepko. Leta so se mu že poznala, saj mu je velik kos las manjkal, pod špičastim nosom pa je nosil ostre temno-sive brke, a obraz je imel še zmerom vzvišen in ponosen kot nekoč, s svetlimi očmi pa je hladno uziral okolico.
Hitro je pretelel pročelje kantine in njegov pogled se je zaustavil na človeku, odetem v temno ogrinjalo, ki ga je po vsem videzu pričakoval.
Pha, Talia je resnično nizko padla. Včasih je premogla še kakšnega Kavarja, zdaj pa tale mladiček? Goskon je prhnil in se vzvišenega koraka odpravil dalje. Pot do vhoda mu je vzela kar nekaj časa, saj je bil ob tej uri v mestu vedno silen promet, moral pa je tudi paziti, da ni prehitro stopal, kajti pod svojim plaščem je nosil blaster, ki bi ga po potrebi uporabil.
Nazadnje je prišel do mladeniča, ki bi ga naj sprejel. Rečenu mu je bilo namreč, da ga bo zunaj čakal Jedi, ki bi ga naj pospremil v kantino h kraljici in ju tam pustil sama. A Goskon je bil zvit mož, vse možne variante je vnaprej splaniral in tako ni pozabil na možno izdajo. Če bi bila potreba, bi aktiviral rezervni načrt in potemtakem bi bila kraljica tista, ki bi morala najti primeren izgovor.
"To je torej tisti slavni Jedi, ki ga pošilja Talia" je s posmehom v očeh spregovoril Goskon in od nog do glave premeril mladeniča. "Odkrito rečeno sem več pričakoval, po drugi strani pa je vaš red že zaslovel po svoji silni aroganci. Otročaji rešujejo svet, medtem ko starci debatirajo v svojem čudovitem svetišču." Na hitro je ošinil okolico, v kateri ni bilo prav nič sumljivega, a njegov duh ni bil nikoli pomirjen. Vsepovsod je lahko bil sovražnik, celo v preobleki skromnega berača ali krilu mlade ženske. "Kaj je zdaj poba, bova tukaj stala sto let? Nisem vso pot prehodil zgolj zato, da bi zrl v zelenca, čakajo me pomembnejši opravki. Odvedi me do kraljice." Goskon je vstopil nekoliko stran in nestrpno čakal mladčevo reagiranje.