Kraljevska palača

Noč je že padla na planet, toda to ni zaustavilo zakonite vladarice. Le-ta je morala kljub pozni uri opravljati v kraljevi dvorani še poslednje pogovore, ki so bili nujni za ohranitev reda. Tako ni opazila postave, ki je stala v senci mogočnih podpornih stebrov. Z jasnim premikom glave je vrhovna avtoriteta razkrila svojim svetovalcem, da je za danes vendarle dovolj in je čas, da si vsi privoščijo zaslužen počitek. Ubogljivo se le-te spoštljivo priklonili in zapustili prostor. Ko so se še za zadnjim zaprla vrata se žensko bitje sesedlo na prestol. Glasen stok se je izvil iz ust, ko si je z dlanmi prekrila pogled in pričela masirati sence. "Naporen dan?" se je zaslišalo nedaleč stran, da je kraljica Talia trznila. Toda kaj hitro je ugotovila, komu pripada glas. Osebo v črnem plašču, ki se je nahajala le nekaj korakov stran od nje, je karajoče ogovorilo. "Valvur, ne prihajaj vendar tako tiho." Toda nadaljevala je nato v mirejšem, a tudi tišjem tonu. "Oh ja, še preveč. Zdi se mi, da me bo nekega dne pobralo od vsega tega. Zdaj gre tam nekaj narobe, pa spet drugje je potrebno nekaj urediti. Nikoli se ne konča." Bodrilno se je Jedi nasmehnil in pričel spodbujati utrujeno vladarico. "No, saj bo bolje. Vaše ljudstvo vas potrebuje." Medlega nasmeška se je hočeš nočeš morala utrujena ženska strinjati. Trenutek tišine je nastopil, ko se je mladenič premaknil bližje prestolu. "Oprostite mi, gospa, toda moram vas vprašati ali se je zadnje čase zgodilo kaj čudnega? Začutil sem namreč nekakšno spremembo v Sili, ki si je ne znam povsem obrazložiti." Čelo Talije se je nagubalo, ko je razmišljala, kaj bi lahko to bilo. "Žal mi trenutno ne pade nič na pamet. Ne, čakaj. Lažem. Nedavno mi je general povedal, da so sestrelili neko ladjo. Baje se niso odzvanjali na opozorila, da vojakom ni preostalo drugega kakor, da streljajo. Toda dvomim, da je imelo to kaj povezave s tvojim problemom. Ne zdi se mi namreč verjetno, da bi lahko nekdo preživel strmoglavljenje na Dxun." Mladi obraz se je zresnil, ko je privrženec svetle strani Sile razmišljal, ali gre tukaj za isto stvar. Morda pa je nekdo vendarle preživel. Nekdo, ki ima nekakšno povezavo s Silo. Vendar svojega razmišljanja Valvur ni razkril kraljici, ki je že tako ali tako imela polno glavo skrbi. Raje jo je tako pomiril z besedami, da ima prav. "Prosim vas, vaše visočanstvo, pojdite spat. Delo vam pušča pečat in počitek vam je potreben." S priklonom se je Jedi poslovil in pustil v dvorani samo utrujeno Talio.

-----------------------------------------------------------------------------------

Vrata so se z značilnim zvokom odprla, ko je senzor zaznal bitje pred vhodom. Črni plašč je zaplapolal za osebo, ki je vstopila. Umetna svetloba je razsvetlila sobo in razkrila borno posteljico. V sobi se je nahajalo še nekaj garniture, namenjene meditaciji in veliko okno, skozi katerega se je razprostiral pogled na sedaj speče mesto. Mladi Jedi je slekel vrhnje oblačilo in ga odložil na ležišče. Postava, ki ji je ob pasu bingljal ročaj svetlobnega meča, je stopila proti velikemu oknu. Pogled se je zazrl proti obrisom stavb, ko so roke podprle brado. Nekaj se je opazno motrilo po mislih vajenca, nekaj, kar mu nikakor ni hotelo dati miru. Bom sploh dočakal klic iz velikega sveta Jedijev? Bom dokončal svoje urjenje? Mirno kri Valvur. Potrpežljivost je ena izmed vrlin Jedija. Ne smem preveč sanjariti o prihodnosti temveč se moram posvetiti tudi sedanjosti. Epicantix se je obrnil in usedel na mehko podlago nedaleč stran od postelje. Prekrižal je noge in zaprl oči, da bi meditiral. Z umom je segel navzven in začutil na tisoče življenje, ki so se nahajale niti ne tako zelo daleč stran od njega. Toplina ga je oblila, ko je dosegel toliko bitij. Toda sreča in mir ni bilo vse, kar je občutil. Ne, tudi strah, jeza in preostala čustva je bilo mogoče zapaziti. Veke so se sunkovito razprle in plitko dihanje se je ponovno pospešilo na normalno hitrost. Kaj je bila tista predhodna motnja v Sili? Morda pa je vendarle nekdo preživel padec tiste ladje. Čutim, da se nekaj dogaja toda ne morem videti, kaj je to. Ena izmed nočnih živali se je oglasila in opomnila mladeniča, da je zunaj trdna noč in ne bi bilo slabo, če bi se vendarle že odpravil spat. Ubogljivo je tako zlezel v posteljo in urno utonil v spanec brez sanj.

-----------------------------------------------------------------------------------

Prvi krvavi sončni žarki so razsvetlili speče mesto. Skozi veliko okno v eni izmed sob v kraljevi palači so po obrazu nežno pobožali spečega. Zaprte veke so se razprle in v pusti strop so se zazrle oči pravkar prebujenega. Ležeči trup se je premaknil in dvignil z borne postelje. Stopala so stopila na nič kaj topla tla in spustila po telesu na tisoče mravljincev. Toda bitja to ni zmotilo. Raje se je zazrl proti prebujajočemu se mestu. "Danes bo še lep sončen dan." Dvignil se je in pričel ogrevati zaspane ude. Po jutranji telovadbi si je ponovno nadel črna oblačila. Za pas je pripel ročaj svetlobnega meča, ki je med spanjem počival ob Jediju. Tako opremljen je bil pripravljen na presenečenja, ki se mu bodo morebiti pripetila danes. Mehanska vrata so se razprla, ko se je človek odpravil proti jedilnici na vsakodnevni skupni zajtrk s kraljico.
Novi osebek v temnem plašču je vstopil v jedilnico. Služinčad je hitela še z zadnjimi pripravami in tako prišleka sploh niso opazili. Tudi kraljice ni bilo videti še nikjer. V tišini se je tako usedel na svoje mesto. Potrpežljivo čakanje se je kaj kmalu obrestovalo, saj ni minilo dolgo, ko se je osebje umaknilo in je skozi vrata prikorakala vladarica. Spoštljivo je Jedi vstal in se priklonil najvišji uradni avtoriteti planeta. "Dobro jutro vaša visokost. Danes pa izgledate nadvse sveže in spočito." Talia je vrnila nasmešek ter odgovor mlademu prijatelju. "Dobro jutro tudi tebi Valvur. Da, morem priznati, da sem spala nadvse dobro." Šele, ko se je ženska usedla ji je sledil tudi mladenič. Zajtrk se je hitro znašel na mizi in po prostoru so se za lačnega ali sitega razširili omamne vonjave. V tišini je pričel vsako zajtrkovati svoj obrok in do poslednjega grižljaja ni nihče spregovoril. Prvi, ki je odprl usta z namenom pričeti pogovor, je bil učenec poti Jedijev. "Oprostite mi vaše visočanstvo, toda ako nimate z menoj danes nikakršnih načrtov, bi izkoristil prečudoviti dan in ga preživel zunaj v mestu." Vladarica je na prošnjo pritrdilo odgovorila in ob rahlem smehu izrazila željo, da bi mu lahko sledila. "Seveda, saj vendar nisi moj ujetnik. Včasih si prav želim, da bi lahko bila vedno tako sproščena in mirna kakor ti. In, da bi se lahko tudi jaz odpravil kam ob takšnih dnevih." Ob zadnjih besedah so v jedilnico vstopili prvi svetovalci, ki so kraljici svetovali pri marsikateri težavi. Tiho se je dvignil Valvur, se vljudno poslovil in zapustil prostor. Noge so ga namreč že nesle na ulice ali pa kam drugam. V vsakem primeru pa nekam na prosto.

Valvur ni delal nekih načrtov, česa vsega bi se polotil tisti dan. Preprostu pustil je Sili, da ga je vodila sem in tja. In ta poteza se je več kakor izplačala. Ob božanju toplih sončnih žarkov na obzidju je namreč uvidel enega izmed najlepčih pogledov, ki jih lahko doživš na Onderonu. Pogled se mu je raztezal daleč nad bujno zeleno džunglo. Listje je v rahlem vetriču igralo prečudovito pesem šelestenja in hribovje se je poigravalo z njegovim razmišljanjem ter ga vabilo bližje, bližje naravi. Popolnoma izkoriščen dan za počitek in razmišljanje. je bila samo ena izmed misli, ki se mu je podila po glavi med korakanjem proti palači. Čeravno preživeti ni bilo toliko fizično naporno, pa ga je toplota tega dne vseeno utrudila. Vedoč, da ga kraljica sedaj ne potrebuje in ga trenutno ne čakajo nobene obveznosti, se je tako ob zadnjih krikih svetlobe podal v posteljo. Kakor se je zjutraj s prvim sončnim žarkom zbudil je sedaj z zadnjim tudi zaspal.

Blizu postelje, na kateri je spal mladenič, je stala oseba v dolgem temnorjavem plašču z oglavnico, ki ji je prekrival večji del obraza. Stala je povsem mirno, zroč proti obrisom Iziza, ki so se kazali skozi okno. Za spečega fanta se ni menila, kajti po glavi se ji je sukalo toliko različnih misli, da se je le s težavo zbrala.
Soočenje s Sith lordi, Raphael in Siyo, let z Dxuna, pristanek na Onderonu in naposled sledenje Sili. Vse te stvari so se pripetile v tako kratkem času, da so bile za starega jedijskega mojstra prav moteče. Vselej je stvari rad počel počasi, se jim povsem posvetil, ne pa, da je takoj z ene krenil na drugo.
A tokrat je bilo drugače, kajti Sila ga je privedla na Onderon in kot zmerom, se tudi tokrat ni motila. Ko je Varan precej mirno pristal zunaj obzidja Iziza, je takoj začutil osebo, katero je iskal. Bolj kot kdorkoli drug, je sevala Silo in ta točka je prihajala naravnost iz kraljevske palače. Stari Jedi se je malo poigral z glavo straže, tako da so ga sredi noči nemoteno spustili v mesto in potem je poskus ponovil še na tistih, ki so stražili prehod do palače. Znotraj palače se je nekoliko težje znašel, kajti palača, in nasploh ves Onderon, je bil zanj povsem nov kraj, kamor ga noge v preteklosti še niso zanesle. Zahvaljujoč dobremu poznavanju Sile in globoki povezavi z njo, je našel sobo, kjer je spala oseba in ko jo je prvič uzrl, si ni mogel pomagati, da se ne bi spomnil na svojih starih vajencev. Sila v njej je bila silna, a divja in neukročena, zato se je Varan vprašal, ali je bil mladenič že deležen urjenja. Ko se je mojster nekoliko razgledal po majhni sobi, je opazil njegovo temno ogrinjalo in svetlobni meč in to mu je dalo vedeti, da ni povsem nov v svetu Jedijev.
Nekaj časa je opazoval spečo osebo, nato pa stopil do okna in se posvetil razgledu. Dan se je šele rojeval, zadnje zvezde so ugašale in življenje v Izizu se je prebujalo. Za hip se je vprašal, kaj počno stari sodrugi, a zmotilo ga je premetavanje v postelji.
Očitno se je speči mladenič vendarle prebujal, zato se je jedijski mojster ozrl proti njemu in počakal, da se povsem zave. "Pozdravljen mladenič, vidim, da si se dobro naspal. To je dobro, kajti pred teboj je silno zahteven dan in vsak kanček moči pride prav. Zdaj pa, če bi bil tako dober, bi te prosil, da me odvedeš v jedilnico, kajti moj želodec je že silno lačen." Varan je govoril povsem mirno, njegov ton glasu je deloval dobrovoljno, oglavnice pa si še zmerom ni snel z glave. Svojo povezavo s Silo je zmanjaš skorajda na minimum, tako da je mladenič ne bi mogel zaznati, njegova jedijska oblačila pa so bila od vseh dogodkov na Dxunu tako umazana, da bi jih lahko zlahka zamenjali z oblačili berača. Ko je to povedal, je počasi stopil do kraja, kjer sta počivala mladeničevo ogrinjalo in svetlobni meč, ter si ju začel ogledovati. "Zanimiva stvarca. Bi jo dal ubogemu starcu, kot sem jaz? Z denarjem se komajda preživljam in s prodajo te stvarčice bi morda lahko bolje zaživel." V roki je držal rezilo svetlobnega meča, ki je pripadal mladeniču. Nerodno ga je obračal in si ga ogledoval, dokler ni pritisnil na gumb, ob katerem je iz rezila švignil modri curek. "Av!" je vzkliknil Varan in meč odvrgel po tleh. "Kakšne nevarnosti imaš pri sebi! Še dobro, da nimam luknje v podplatu." Utrujeno se je sklonil, da bi si pogledal poškodbo na podplatu. "Nič ni, vsaj to. No, bova šla že enkrat? Če bom še tako dolgo čakal na zajtrk, bom od lakote umrl" je potarnal starec in ton njegovega glasu je postajal rahlo neučakan.

Miren krepčilni spanec je več kot očitno del. Še prehitro je prvi sonči žarek razigrano pobožal zaspanca, da se je moral prisiliti in izviti iz omamnega objema črnine. Udi so se raztegnili in pričeli grabiti proti stropu, ko med poganjanjem krvi po obtoku človek skorajda zapredel. Iznenada je zaslišal neznan glas. Toda ne iz ulice ali pa morebiti izpred sobe, ko bi kdo ravno šel mimo. Ne, mirne besede so prihajale iz sobe. Ne povsem prepričan, da se mu vendarle ne sanja se je Valvur obrnil in v tistem trenutku ugledal ob velikem oknu, skozi katerega se je razpiral pogled na prebujajoče se mesto, neznano postavo odeto v umazan plašč, ki je bil najverjetneje vsaj nekoč približek rjave barve. 'Pozdravljen mladenič, vidim, da si se dobro naspal. To je dobro, kajti pred teboj je silno zahteven dan in vsak kanček moči pride prav. Zdaj pa, če bi bil tako dober, bi te prosil, da me odvedeš v jedilnico, kajti moj želodec je že silno lačen.' Na besede ni odreagiral agresivno, kakor bi morebiti kdo drug nad popolnim neznancem v sobi. Raje se je zavihtel na noge in si v mislih ogledal situacijo z več možnih stališč. Na koncu se mu je zdel najverjetneje opcija, da se pač kateri izmed njegov prijateljev v vojaških vrstah norčuje iz njega. Raje je stopil zraven umazane postave in z pogledom zaobjel prekrasen razgled. Ni se povsem obrnil proti nepoznanemu sogovorniku, ko je vendarle odvrnil na predhodno izgovorjene besede. "Dobro jutro tudi vam. Nihče ne ve, kaj nam bo Sila prinesla nasproti ta dan torej tudi ne moremo trditi, da bo zahteven. Toda karkoli to že bo, vredno se je s tem srečati." Trup se je obrnil in oči so zapazile, da si sedaj očitni berač ogleduje njegovo borno imetje –črna oblačila in svetlobni meč, ki je bil položen zraven njih-, ki se je nahajalo zraven skromnega ležišča. Preden bi lahko mladi moški odreagiral, je starec že poprijel za pripomoček Jedijev in ga ob besedičenju sprožil. Kakor prestrašena žival je neznanec reagiral na nenadni modri curek svetlobe in instinktno odvrgel vklopljeni predmet. Sunkovito so se dlani začetnika v redu, ki je bil na strani svetle strani Sile, dvignile. V trenutku, preden bi ročaj padel in zarezal v prečudovita tla, se je iznenada zaustavil. Lebdel je v zraku kakor, da bi ga nevidna roka zadržala. In kakor se je zaustavil, se je pričel tudi premikati proti svojemu lastniku, dokler se mu ni namestil v razprto dlan. Izkušeni prsti so ugasnili nevarno orožje in pripeli nepogrešljivo imetje Jedijev za pas. Še zmeraj z nasmeškom na obrazu se je, sedaj v črna oblačila oblečeni mladenič, zazrl proti pod oglavnico skritemu obrazu. "Morate biti bolj previdni gospod. Nikoli ne veste, kaj se lahko pripeti pod vašimi prsti še posebej, če gre za nekaj neznanega." Mladi moški je stopil proti mehaničnim vratom. Ko so se le-ta razprla je z dlanjo pokazal proti hodniku in ponovno podaril še enega izmed nasmeškov neznancu. "Prosim, pridite." Počakal je toliko, da je starec stopil iz prostora preden je svoje prostore zaklenil. Šele nato se je postavil ob berača in ga med korakanjem proti jedilnici ponovno ogovoril. "Oprostite, toda ali bi lahko vsaj izvedel, koga imam čast peljati na zajtrk? Če me že vprašajo, da jim znam vsaj odgovoriti." Med hojo je prekrižal prste, da so se rokavi spustili po dlaneh in roke povsem zakrili.

"Oh mladenič, o kakšni časti govoriš? S tabo stopa preprost star samotar in to je vse, kar je pri meni zanimivo. Nedvomno sledi vprašanje o imenu, a najhuje je, da ga še sam ne vem. Sam sebi pravim Narav, ti pa mi pravi, kakor te je volja." Varan se je oziral po mogočni palači in pri tem ni prav nič skrival svojega navdušenja nad tolikšnim bogastvom.
Kot mali otrok se je nenehno oziral naokrog, zrl proti stropu, navdušeno opazoval kipe, mimo katerih sta stopala in preizkušal mehko preprogo, ki je prekrivala tla.
"Kakšna lepota, počutim se kot v raju" je zamral stari mož in nenadoma obstal. Počepnil je na kolena, ter se z dlanjo dotaknil rdeče preproge, ki je bila tako mehka, da so se podplati pogrezali vanjo. Z roko je potoval po njeni površini in na nezakritem delu obraza se mu je razodevalo silno zadovoljstvo.
Ko je čez čas spet vstal, si je pogledal svoja oblačila. "Prav neprijetno mi je stopati po tej nebeški hiši v teh grdih oblačilih. A kaj, ko drugega nimam." Žalostno je zavzdihnil in nadalje sledil mlajšemu spremljevalcu. S kotičkom očesa ga je opazoval in si o njem ustvaril prvi vtis - mladenič je vsekakor obvladoval Silo, na svetlobne meče se je spoznal in pot Jedijev mu ni bila tuja. Še več, Varan je v njem zaznal mnogo več umirjenosti in spokoja, kot ga je bil vajen pri mladih Padawanih in to ga je prijetno presenetilo. Ko sta se približala veliki obednici, je Varan znova ogovoril mladeniča. "Prej si omenil neko silo. Je to tisti čira-čara, ki bi ga naj obvladovali veliki svečeniki v starem templju? Slišal sem že, da bi naj na Coruscantu živeli taki čarovniki in njihove sposobnosti so se mi vselej zdele zanimive. Prej si tudi ti za hip čaral, če še kaj vidim. Si že dolgo njihov član?" Z radovednostjo se je obrnil do spremljevalca in si medtem oglavnico potegnil z glave, kajti prispela sta v širno dvorano z dolgo mizo, ki pa je samevala. Velika okna ob strani so prostor prijetno osvetljevala, a obednica je bila nenavadno prazna.
Varanovi beli lasje so bili razmrščeni, njegov obraz pa je bil poln manjših prask, a kakšnih večjih poškodb ni bilo videti. "Ah, čudovit prostor! To je res za kralje. Ampak kje je kakšna hrana? Miza je lepa, stoli udobni, toda meni je bistvena hrana! Kaj mi bo eleganca, če se z njo ne morem hraniti?" Varan je spet postajal slabše volje in ne da bi karkoli dejal, je sedel na enega izmed stolov za dolgo mizo. Z rokami si je začel ogledovati srebrni pribor, ki je bil na njem. Žlico je vzdignil v višino svojih oči, ter si v njej ogledoval svoj odsev. Obračal jo je zdaj levo, zdaj desno in zdelo se je, da ga to silno zabava.

Ob označbi samega sebe kakor samotarja, ki si jo je pripel starec, so mlajšemu članu dvojice ustnice ponovno trznile v še enega izmed nasmeškov, ki so se razlili po obrazu. Nihče ni samotar in obenem smo vsi samotarji. Ni si mogel kaj, da se ne bi ob tako imenovanem Naravu, ki se je kljub vidni visoki starosti obnašal kakor razposajeni otrok v trgovini sladkarij, nasmihal. Čeravno sta stopala vedno bližje prostoru, namenjenemu prehranjevanju, ni bilo nič videti, da bi starčevo pozornost pritegnilo karkoli drugega. 'Prav neprijetno mi je stopati po tej nebeški hiši v teh grdih oblačilih. A kaj, ko drugega nimam.' Na opazko o nespodobnih oblekah je Jedi samo bodrilno odgovoril, preden se je pod njegovo dlanjo premaknila kljuka in se je razprl pogled na jedilnico. "No gospod, saj ni pomembno, kaj kdo nosi navzven. Pomembno je tisto, kar prenaša v sebi."
Ob vstopu v prostor, kjer sta se vsakega jutra srečala Jedi in kraljica, je Valvur pomignil bližnjemu stražarju, da je vse dobro. Le-ta je namreč zaradi prišleka že hotel planiti bližje toda … če je nekdo iz reda Jedijev, ki so imeli že v začetku višji čin od vojakov, pokazal, da je vse dobro potlej bo že držalo. Medtem pa je svojo oglavnico končno snel tudi nenapovedani berač, da so se razkrili za starostnike značilni sivkasti in beli lasje. Po obrazu je bilo mogoče najti marsikatero prasko, ki so pričale nekomu, ki je bil izobražen tudi na področju medicine, da so bile pridobljene nedavno. Čudno za berača, že kar malo preveč čudnih reči za rahlo prismuknjenega berača, kako se je do sedaj izkazal Narav. Mladenič je pospremil ne ravno čistega in dišečega spremljevalca do mize, kjer so potekali obedi. Tamkaj se je belolasec usedel ravno na stol, kjer je posedal drugače Valvur in pričel med iskanjem hrane metati razne pritožbe, ki so se dotikale njegove lakote. Vendar je kaj hitro njegovo zanimanje več kot očitno pritegnil svetleč pribor, ki se je nahajal pred njim. Med otroško igro starca je vajenec počasi stopil do enega izmed stražarjev, ki je strumno stal v bližini na svojem mestu. Tiho mu je zašepetal na uho, da ga je slišal samo on , nekaj navodil. "Sporoči kraljici, da naj ostane za sedaj v svojih prostorih. Če bo visočanstvo spraševalo zakaj ji odvrni, da je takšna moja osebna prošnja. Prav tako pa ji zajtrk dostavite v njene prostore ter povečajte število prisotnih stražarjev. Prav tako pa bi lepo prosil, če bi lahko nekdo takoj sedaj pregledal varnostne posnetke, saj me nadvse zanima, kako je tale gospod neopazno vstopil. Oh ja, da ne pozabim. Nej nekdo še preleti vse možne podatke in mi kar se da hitro diskretno sporoči čim več o, tako naj bi mu bilo ime, Naravu. Če pa ne boste našli nikogar pod tem imenom primerjajte obraz, ki ga imate na kamerah, v bazi podatkov." V znak razumevanja je vojak samo prikimal in se že napotil stran izvrševat vse zadano, ko ga je nekaj potegnilo za rokav ter zadržalo. Ko se je osebek obrnil je ugledal nasmejani mladi obraz, ki mu je voščil dobro jutro in že odhitel nazaj proti nepovabljenemu gostu. Prisegel je nasproti le-tega in pomignil služničadi, da naj prinese starcu obrok. Med čakanjem na hrano se je mladenič zazrl v oči, ki so gotovo videle že marsikaj in ponovno spregovoril s prišlekom. "Torej gospod … Narav. Me veseli, moje ime je Valvur in tudi veseli me, da vam oprema ugaja. In zagotavljam vam, da bo nekaj za pojest vsak čas tukaj. Kaj, ko bi se vseeno malo pogovorila?" Toliko je premolknil, da so služabniki postavili pred razcapanca pokrit pladenj s pokrovom izpod katerega so se širile omamne vonjave. Šele po zahvali je Jedi nadaljeval prej začeti pogovor. "Kako pa veste, da sploh sprejemajo med sebe člane te čarovniki?" Čeravno je pričel že rahlo dvomiti v pristnost gostove vloge, pa je njegov ton vseeno ostal miren in potrpežljiv. Pristavil je še celo nasmešek, ko je še naprej zrl v starca pred katerim je čakal zakrit obrok.

"Hmm? Zgolj ugibam. Nekako morajo nadaljevati svoj obstoj in če ga že ne z otroki, ga z novimi člani. Čarovnika, ki bi imel otroka ob sebi, pa moje oči kljub dolgim letom bivanja še niso uzrle." Ko se je hrana prikazala na mizi, starec ni prav nič omahoval, ampak se je je vneto lotil.
Dvignil je pladenj in se začel kraljevsko gostiti, ne da bi pri tem kaj pretirano pazil na natančnost in eleganco. Omaka mu je kapljala na mizo, s prsti je trgal meso in si ga tlačil v usta in zdelo se je, da se ne meni za nič drugega, kakor za hrano.
A resnica je kajpada bila povsem drugačna. Skrbno je spremljal fantovo vedenje, njegove gibe in poskušal prisluhniti tudi šepetu, ki ga je slednji namenil enemu izmed stražarjev. Vseh besed ni slišal, a tisto v zvezi s kraljico ni prezrl in ob tem se je sam pri sebi nasmehnil. Ni čudno, da je mladenič dal takšna navodila, ko pa je za kraljevsko mizo sedel star berač, ki ni niti najmanj pasal v to sredino.
Mladenič je bil silno olikan in globokomiseln človek, kar je bila pri mladih velika redkost. Od vseh učencev, ki jih je Varan nekdaj uril, so le redki vsebovali tovrstne vrline in Revan je bil med njimi. Najsi je pozneje povzročal še tolikšne nevšečnosti, kot Padawan je bil poslušen, vljuden in razmišljujoč.
Vse starčevo vedenje je bilo le del preizkušnje, ki jo je namenil mladeniču. Zdaj je že vedel, da je Jedi, zato ga je zanimalo, koliko časa bo še trajalo, da bo ta pogruntal Varanovo pravo naravo. V mastenju s hrano pretirano ni užival, a poskušal je izpasti čim bolj neotesan, neizobražen in nevešč. "Zanimiv fantič si" je zamomljal in k polnim ustom ponesel kozarec vina, ki so mu ga medtem postregli. "Prav smešen po eni strani. Filozofiraš kot nek starček, kar je med vami mladimi redkost. Saj ne da me moti, ampak sprašujem pa se, kako to kaj sprejemajo tvoji kolegi." Hrana mu je silno teknila. Od neprijetnega pristanka na Dxunu ni užil še nič konkretnega in njegov želodec se je v tem času že tako izsušil, da dolgo več ne bi mogel vztrajati v takšnem stanju. Postrežba je bila izvrstna, mlade strežnice pa so bile silno lepe mladenke, ki so neprikrito vihale nosove nad Varanovo opravo. Njegov rjavi plašč se je med pustolovščinami na gozdnati luni tako zamazal, da ga je bilo nemogoče prepoznati. Temne lise najrazličnejših barv, strganine in luknje so krasile njegovo zunanjost.
"Deklica, pridi sem" je eno izmed služkinj poklical starec. "Bi bila tako prijazna in mi oprala plašč? Tak ne morem hodit naokrog, vsaj v tej palači ne." Služabnica mu je prikimala in stegnila roko, a Varan se ni niti premaknil. "Zdaj ne, kasneje ljubo dekle. Dovoli mi vsaj, da v miru pojem." Hrana je prav hitro izginjala in ni minilo mnogo časa, pa je Varan že prijetno utrujen sedel na stolu in zrl proti bogatemu lestencu na steni. "Čudovito, takih pojedin se ne bi nikoli branil." Zatem je pogled usmeril proti mladeniču, ki ga je že ves čas spremljal in stol odrinil od mize. "Zajtrk ne more ostati brez zahvale, še sploh tako kraljevski ne. Poba, bi me odvedel do kraljice, ki menda vlada temu mestu? Vsekakor se ji moram zahvaliti." Starec se je počasi vzdignil in se potrepljal po svojem napolnjenem želodcu. S kratkimi koraki je stopil do velike steklene stene, ki je prekrivala celotno stranico prostora in opazoval strehe mnogih hiš Iziza, ki so se kopale v jutranjem soncu. Sit je bil, zdaj je potreboval le še vodo, a pred tem ga je čakal pogovor s kraljico, ki je bil neizbežen.
Talie v življenju še ni srečal, a o njej je slišal marsikaj in če je vsaj pol od tega držalo, ni imel česa skrbeti. Zanimal pa ga je tudi mladčev odziv. Bo staremu beraču odobril dostop do kraljice, ali mu bo to na prijazen način poskušal preprečiti? Kakorkoli že bo, Varan bo naposled uzrl vladarico planeta, v to je bil prepričan, a to ga bo nedvomno stalo maske.

"No ja, morda pa nadaljujeva svoj obstoj z magijo." je hudomušno pristavil član tako imenovanih čarodejev ter dodal še navihan mežik očesa. Sestradanemu je bilo pogovora očitno dovolj kajti v trenutku, ko se je pred njim razprl bogato obloženi pladenj je planil po le-tem kakor cannok po … no po čemerkoli. Sproščeno se je ne pretirano lačni mladenič, ki ni čutil potrebe po obroku, naslonil na udobno naslonjalo stola in nasmejano opazoval nepoznanega gosta. V užitek mu je bilo gledati, kako se je lahko nasitil očitni berač. Naj se naje kolikor mu dopušča želodec. Vljudno ni med jedjo pripomnil ničesar in šele starec je bil tisti, ki je prekinil tišino. Če izvzamemo seveda zvoke, ki so nastajali pri basanju. Prijazno se je zahvalil Naravu za pripombo, dlje pa ni prišel. Oziroma se mu ni zdelo vredno nadaljevati, kajti prišlek je že nadaljeval z nič kaj bontonskim hranjenjem.
Med nošenjem hrane v usta je umazani gost poklical k sebi eno izmed služkinj, ki so čakale na v bližini na morebitne želje. Je pa za štose. se je zapodilo nasmejanemu Valvurju, ko je deklina ob zafrkavanju razcapanca prav nič prikrito zavrtela oči. Če ne bi bil Jedi priča hitrosti, s katero je obrok izginjal med zobmi, najverjetneje ne bi verjel. Presenetljivo hitro je bila namreč miza spet prazna in berač nasičen kakor že vidno dolgo ne. Istočasno je dvojica vstala od mize, ki so jo za to zadolženi že hiteli pospravljati. Medtem, ko se je lakotnik odpravil občudovat prekrasen razgled na Iziz, ki se je nudil iz jedilnice, je mlajši moški stopil do stražarji, ki je medtem že ponovno vstopil v prostor. Po izmenjanih vljudnostnih pozdravih z obeh strani je tako vojak pričel razlagati, kar so mu povedali. "Kraljico smo lepo poprosili, da naj ostane v svojih prostor. Po dodatni obrazložitvi o nastali situaciji se je strinjala in za nameček pristavila še željo, da se želi z beračem osebno srečati. Zanimajo jo namreč, kaj imajo o vsem povedati tudi nižji sloji prebivalstva. Prav tako pa smo med tem že pregledali varnostne posnetke. Naj me Terentatek brcne, toda starca ni mogoče zapaziti na nobenem posnetku. Prav tako pa patrulje niso opazili ničesar. Ne, trenutek. Eden izmed varnostnikov je povsem na koncu pripomnil, da je vse, česar se spomni čudnega to, da je v kraljevo palačo sredi noči vstopil nekdo, ki mu je lahko zaupal. Vendar pa se na žalost ni mogel spomniti podrobnejšega opisa. Če smem pristaviti gospod, sam osebno bi tega berača najraje zaprl v ječo. Nekaj na njem mi je nadvse sumljivo." Ob zadnji pripombi se je mladenič prav nič prikrito zasmejal, da je smeh odmeval po vsej dvorani. "Najlepša hvala za izčrpno poročilo in opravljeno delo. Sedaj pa te lepo prosim, če počakaš tukaj." Po tem je svojo pozornost ponovno preusmeril na nepovabljenega gosta in pristopil bližje le-temu. Postavil se je ob njegov bok in se za nekaj trenutkov še sam zazrl proti mestu, ki se je sedaj že dokončno prebudilo iz spanca. "Oprostite mi lepo prosim za tole krajšo odsotnost, toda dolžnosti na žalost vedno kličejo. Bi lahko stopili z menoj?" Jedi se je obrnil in ponovno zakorakal proti čakajočemu članu vojske, ki se mu je pri čakanju sedaj pridružila še predhodno z strani starca nagovorjena služabnica. Šele korak ali dva pred njima se je mladenič ponovno ustavil. Roke so se premaknile in slekle gornje oblačilo, da so se razkrile spodnje plasti ravno tako črnih oblek. Ob pasu mu je bingljal varno spravljen in na takojšno uporabo pripravljen svetlobni meč. Počasi je stegnil prosto roko in ponovno nagovoril Narava. "Bi morda sedaj gospodični dali svoj plašč, da ga opere? Medtem pa bi mi bilo nadvse po godu, če oblečete mojega. Zadnja stvar, ki bi si jo namreč želel je, da se moj gost prehladi. Prav tako pa bi vas nadvse lepo prosil, če se pustite pregledati stražarju. Kraljica vas bo namreč sprejela in to so, hote ali nehote, varnostni ukrepi skozi katere morajo vsi, ki se pojavijo pred njenim visočanstvom." Mirno je mladi mož čakal na nadaljevanje dogodkov medtem, ko je preostala dvojica v službi kraljestva pričela postajati že vidno nestrpna in se prestavljati iz ene na drugo nogo. Ni se namreč zgodilo vsaki dan, da je kraljica sprejela pred svoje oči kljub vsem obveznostim berača. In zadnje, kar sta osebi potrebovali je bilo to, da bi šlo karkoli narobe.

Varan se za pogovor med stražarjem in mladeničem ni zmenil, pač pa je še naprej nekoliko zasanjano zrl skozi veliko okno. Spomnil se je namreč stare lekcije, ki mu jo je pred toliko leti predstavil mojster Vandar. Tudi norec je lahko moder, ne glede na njegovo obnašanje. Tam ni ignorance, tam je znanje... Ob tem so Varana spreleteli prijetni občutki, kajti do mojstra Vandarja Tokare je gojil lepe spomine in njegova smrt na Katarrju ga je silno užalostila. Tokrat se je sam posluževal tovrstne jedijske taktike, a ne prvič v življenju.
Davno tega, ko ga je pot nekoč zanesla na Fondor, je tam prav tako spoznal mladeniča, občutljivega na Silo. Geren Lurah, mladenič, ki je pozneje zrasel v velikega jedijskega viteza, enega redkih, ki se je tako odlikoval v jedijski državljanski vojni.
Tudi njemu se je Varan približal kot norček, a Geren, močan v Sili, ga je spregledal kaj kmalu in mojster je tedaj spoznal, da je primeren za red Jedijev.
Iz davnih spominov so ga prebudile šele besede mladeniča, katerega izmena še zmerom ni poznal. V njegovi neposredni bližini sta stala stražnik, ki je berača opazoval z neprikritim odporom in mlada strežnica, katere obraz je pričal, da ji starec ni ljub.
"Oh, niti najmanj ne dvomim v varnostne ukrepe, ki so nadvse koristna zadeva. A preden karkoli storim, bi si želel zakorakati pod curek sveže vode. Ubogemu stražniku ne želim povzročiti slabosti, ob pregledu mojega telesa, še bolj pa se ne spodobi, da pred kraljico stopim v takšni obliki."
Jedijski mojster je pogledal proti mladi stražnici in se ji prijazno nasmehnil. "Punčka, bi bila tako dobra in mi napravila še eno uslugo? Kot nemara vidiš, moje telo prav kliče po vodi, zatorej bi te prosil, da me odvedeš do kopalnice in mi omogočiš kopel. Tamkaj pa ti bom izročil tudi svoje ogrinjalo. In ko bo moje telo čisto, brez neprijetnih vonjav, bo tudi pregled stražniku precej prijetnejši. Ni tako?"
Varan si je nasmejano ogrnil svoj plašč in počasi stopil do vrat, skozi katera je pred kratkim prikorakal v jedilnico. "Upam, da nimate nič proti, mladi mojster čarovnik." Pričakujoče je obstal tik ob mladeniču in se mu zazrl v obraz. "Saj res, nisem še slišal vašega imena. Če ni kakšna skrivnost, bi ga rad izvedel, kajti naslavljanje z imenom je mnogo prijetnejše, kot z drugačnimi besedami." Medtem ko je čakal na mladčev odgovor, si je ogledoval bližnji par. Stražar je jezno stal in zrl stran od Varana, dekle pa je s sklonjeno glavo tudi kazala znake nestrpnosti. Sama jih ni štela še mnogo let, nemara največ dvajset, njena koža je bila bleda, njeni lasje pa črni kot oglje. Stažar je bil po drugi strani že mož v zrelih letih, njegovi rjavkasti lasje so siveli, pod nosom pa je imel goste brke, ki so se mu sršili. V desnici je trdno stiskal visoko kovinsko palico, v pripravljenosti ukrepanja, če bi okoliščine to zahtevale.
"Ne bodite tako resni, to vas bo pokopalo" se je pošalil stari berač, a možakar ni niti trenil.

Kljub temu, da se mladeniču smrad ni zdel tako zelo neznosen, pa je imel berač vendarle prav, kar je bilo mogoče prebrati tudi z obrazov drugih dveh prisotnih. In kraljici najverjetneje ne bi bilo po godu, če bi prednjo pripeljali nekoga, za kogar ne bi predhodno primerno poskrbeli. '… Ni tako?' Obraz učenca brez učitelja se je nasmehni in prikimal v znak strinjanja, ki je posledično pomenil tudi, da se strinja tudi dvojica v službi visočanstva. Stopil je zraven starca, ki je čakal na trojico pri vhodu ter izhodu iz jedilnice. Med pristopanjem je ujel še vprašanje Narava, ki je medtem očitno že pozabil predhodno povedano ime Jedija. "Seveda, kar stopimo proti za čiščenje namenjenim prostorom." Po prvih nekaj korakih, ko so senzorji zaznali gibanje in so se mehanična vrata odprla, se je mladi privrženec svetle strani Sile ponovno zaustavil in obrnil k svojim spremljevalcem. Vojak in služabnica sta sledila dvojici v oddaljenosti nekaj korakov in si izmenjavala tihe besede, ki pa mladeniča niso zanimale. Starec se je nahajal med njimi in on je bil tudi razlog, da se je mladi mož zaustavil. "Ime mi je Valvur, gospod." Pristavil je svoj značilni nasmešek in rahel priklon, preden se je ponovno vrnil na prej začeto pot in odkorakal skozi odprta vrata.
Po nekaj minutah hoje, ki se je večinoma vlekla skozi razne hodnike, se je Jedi iznenada zaustavil. Ponovno je izvedel kakor poprej obrat in sedaj z levico pokazal proti vratom na svoji levi. "Tukaj se nahajajo prostori, kjer se boš lahko dodobra očistil. Svoj plašč lahko zaupaš dekletu, ki bo poskrbela za njega. Sam pa te bom medtem počakal tukaj." Služabnica je pristopila bližje, da bi vzela omenjeno imetje medtem, ko se je bojevnik napol stran še po drugih opravkih. Le zakaj bi se namreč za sedaj ubadal z tem gostom, ko pa na njega pazil Jedi osebno?

In tako je njegovo telo vendarle prišlo na svoj račun. Z rahlim priklonom glave se je obrnil proti vratom, ki mu jih je nakazal Valvur in brez oklevanja stopil skoznje. Skorajda hip zatem so se mehanična vrata ponovno odprla in skoznje je pomolela starčeva roka, v kateri je držal svoj dolg zamazan plašč. "Oprosti mi deklica, a moje misli so včasih že tako počasne, da se še na zajrtk spomnim šele sredi poldneva." Navihano ji je pomežiknil, ko je mlada služabnica sprejela težko ogrinjalo. Pri tem je svoj obraz držala čim dlje stran, obraz pa ji je pričal o silnem gnusu. "No no, nikar tako. Lahko ti zagotovim, da je ta plašč bolj čist od marsikaterih spodnjic, morda celo kraljičinih."
Služabnica je zajela sapo, mehanska vrata pa so se takrat že zaprla in Varana ni bilo več. Šele čez precej časa se je znova pojavil pred dvojico in tokrat je bil povsem drugačen. Njegova koža je bila čista, njegovi beli lasje gladko počesani in o kakšnem smradu ni bilo niti sledu. Deloval je tudi bolj gibčno, na sebi pa je imel enega belih kopalniških plaščev, ki so viseli znotraj prostorov za čiščenje. Kot njegov prejšnji plašč, mu je tudi ta segal vse do tal in prekrival oblačila, ki jih je nosil pod njim. "Čudovito, takšne kopeli pa si že leta nisem privoščil" je dejal z radostjo v glasu in mladega Valvurja živahno potrepljal po rami. "Zdaj pa kar do kraljice, sem že dovolj čist, mar ne?"
Mlada služabnica je stopila naprej in dvojica ji je sledila. Varan je stopal tik za njenim hrbtom in si še vedno enako vneto ogledoval vse, kar jih je obdajalo. Hodili so po dolgih hodnikih, prečili mnogo prehodov, dokler naposled niso prišli do kraja, kjer je leva pot zavila naravnost v osrčje palače - kraljevo dvorano, desna pa proti izhodu. Starec je že pričakoval, da bodo ubrali levo pot, a služabnica je presenetljivo nadaljevala s hojo, dokler se niso naposled ustavili na povsem drugem koncu palače. "Kraljičini osebni prostori" je dejala s hladnim glasom. V roki je še zmerom stiskala potepuhov plašč in delovala je precej nesrečno. S temi besedami se je priklonila in urno izginila.
"Mislim, da je čas za rahlo spremembo" je zamišljeno dejal Varan in se zazrl v mlajšega spremljevalca. "Tančice so vsenaokrog, a vsaka tančica se naposled razgrne. Kraljica mora uzirati resnico, zatorej mi ne preostane drugega." Starec je bel plašč potegnil s sebe in s tem razkril spodnja oblačila, ki so bila brez dvoma jedijskega izvora. Dolga tunika v peščenih barvah mu je padala vse do tal, okrog pasu pa je imel temnorjav plašč, na katerega sta se pripenjala majhna torbica in ročaj svetlobnega meča, zelo podoben tistemu, ki ga je nedavno uporabil mladi Valvur. Varan se je nasmehnil in za hip sklonil pogled, da so mu oči preletele svojo lastno opravo. "Dobro si se odrezal mladi Valvur, izkazal si vrline, ki so temelj jedijskega reda in prestal prvo izmed preizkušenj. Jedijski kodeks ti ni tuj in že to veliko pove. Zdaj pa je čas za kraljico."
Jedijski mojster se je z nasmeškom obrnil proti vratom, ki so vodila v njene sobane in takoj, ko so se ta odprla, ju je na pragu pričakovala ponosna in mlada ženska z majhno krono, ki je bila nedvomno Talia sama. "Vaša visokost, v imenu jedijskega reda vas pozdravljam in naprošam za uslugo. Dovolite mi, da kot mojster Vandar Umdar prevzamem tega mladeniča in mu nudim vse, kar trenutno potrebuje. Prinašam vam tudi nasvete, ki vam znajo v teh povojnih časih nedvomno koristiti." Starec je napravil globok priklon in se mirno zazrl v kraljičino obličje. Njene sobane so bile prekrasne, ne preveč razkošne, a silno udobne. Fotelji, mehke zofe, preproge in lestenci so bili le delček vsega, kar je v tako kratkem času ujelo njegovo oko.

((okej zdaj je šla vsa stvar že toliko naprej, da ne vem več ali naj še pišem tudi za kraljico ali ne … tako, da raje nisem pisal sedaj več za njo))

Ko je izginil berač za avtomatičnimi vrati in je dekle nakremženega obraza odkorakala vstran, je tamkaj na hodniku ostal sam samcat mladi vajenec. Zavedal se je, da gosta ne sme kar samega pustiti tukaj toda za početi pa tudi ni imel ničesar pametnega. In kaj naj bi Jedi torej počel, da se ne bi pričel dolgočasiti? Meditirati in se izpopolnjevati! Kaj hitro se je tako Valvur znašel s prekrižanimi nogami sedeč na mehki preprogi tisočerih vzorcev. Trepalnice os se zatresle in veke zaprle, ko je na oči padel mrak. Toda čeravno je izničil vid, je mladenič vseeno pogledoval naokrog s pomočjo Silo. Segel je navzven in začutil okolico v vsej svoji veličini. Tamkaj so se stražarji zdolgočaseno potepali sem ter tja po palači in jo nadzorovali še skorajda bolj zavzeto kakor drugače, saj je bil en vdor neznanega bitje že več kakor dovolj. Spet drugje so se strežnice prepirale, katera naj opere umazani plašč polen raznih svinjarij. Veliko jeze je bilo mogoče začutiti tamkaj ob čemer se je privrženec umirjenosti raje umaknil stran od tistega dogajanja. Bes ga ni prav nič veselil zatorej se je tistega področja raje izogibal. Na žalost ni bil dovolj naučen, da bi lahko posegel še dlje, v okolico varovanega objekta, v samo mesto, raziskal planet in občutil dogajanje v galaksiji. Toda za sedaj mu je bilo trenutno znanje več kakor po godu. Iznenada je Valvurja preplavil nekakšen občutek. Nekaj mu je pravilo, da naj pogleda tudi k staremu prišleku, ki se je vzel od kdo ve kje. Tako je svoje misli usmeril proti kopalniškim prostorom. Na rahlo presenečenje ni začutil ničesar posebnega. Nobenega izrazitega čustva, tako rekoč ničesar. Kaj? Vendar se je tedaj opazovani pričel premikati proti mehanskim vratom, kar je spravilo mladeniča iz trenutnega na videz odsotnega stanja. Urno je skočil pokonci in tako prišleka pričakal ob boku mlade strežnice. Na obrazu berača se je kazalo več kakor vidno navdušenje nad doživetim, kar je Jedija več kakor pogrelo pri srcu in mu narisalo nasmešek na obrazu. "Me nadvse radosti, da vam je to ugajalo." Ob vprašanju Narava je samo prikimal in pristavil, da ju bo od tod naprej povedla služabnica. Pot je spremljal mladenič bolj kot ne podzavestno, saj jo je sam že poznal. Raje se je posvetil razmišljanju, ali je bilo poskrbljeno za maksimalno varnost njenega visočanstva. So gospe postregli zajtrk? Upam, da je moja prošnja ni ujezila. Kot bi mignil se je trojica znašla pred vhodom v zasebne prostore kraljice. Uradni glas strežnice je tudi nepoučenim razkril, da so se znašli na cilju. Mladenka je nato v najkrajšem možnem roku pobrala šila in kopita, saj ji družba neznanca več kot očitno ni bila po godu.
In tedaj se je pričela glava predstava odvijati. Trenutek, preden bi vstopil padawan v polje senzorja za mehanično odpiranje vrat, so na ušesa priplavale besede berača. 'Mislim, da je čas za rahlo spremembo.' V momentu je korak zastal in se je telo obrnilo. Oči so se zazrle v zgubani, sedaj očiščeni obraz in bele lase. 'Tančice so vsenaokrog, a vsaka tančica se naposled razgrne. Kraljica mora uzirati resnico, zatorej mi ne preostane drugega.' Besede so v Jediju sprožile rahel strah, ki se ga je trudil zatreti in razmišljati kar se da trezno. Pa ne, da me je kateri izmed starih upornikov generala prelisičil? Starejši član dvojice se je premaknil in komaj se je uspelo mladeniču zadržati, da ni segel po ročaju svetlobnega meča ob pasu. Še dobro, kajti njegovemu pogledu so se razkrile do tedaj spretno skrite obleke Jedijskega izvora. Kaj za hutta? 'Dobro si se odrezal mladi Valvur, izkazal si vrline, ki so temelj jedijskega reda in prestal prvo izmed preizkušenj. Jedijski kodeks ti ni tuj in že to veliko pove. Zdaj pa je čas za kraljico.' Tedaj je bilo neizkušenemu vajencu jasno, kaj se je pravkar pripetilo. Jedi mojster se je poigral z njim in ga preizkušal. Preden bi lahko presenečeni mladenič izrekel karkoli in spodobno pokleknil pred neznanim učiteljem je le-ta že stopil proti vhodu. Tako zaprepadenemu človeku ni ostalo drugega kakor, da sledi. Vedno nove besede so prihajale do Valvurja kakor iz druge dimenzije, od nekakšnega dogajanja katerega del ni bil. Toda v resnici se je vse dogajalo povsem zraven njega. '… v imenu jedijskega reda … da kot mojster Vandar Umdar prevzamem tega mladeniča …' Vedno nova presenečenja so prihajala kakor po tekočem traku, da mladenič kaj kmalu ni mogel več stati na nogah. Sila ga je namreč silno presenetila tokrat, ko mu je vrgla pod noge takšno nenadno spremembo. Kot produkt vsega so se vajencu kar rahlo zašibila kolena, da se je raje usedel na bližnji fotelj. "Oprostite mi, toda meni nič več jasno. Kaj?" Začudenje nad vsem skupaj se je še zmeraj jasno izrisovalo na mladem obrazu, ki je bil pravo nasprotje potezam preostale dvojice, kjer so se gube že poznale.

Kraljica Talia je bila kot zmerom poprej skrbno urejena. Njena dolga rumenkasta tunika, prepletena z mnogimi vezeninami, ji je gladko padala do tal, preko glave je nosila poveznjeno oglavnico z majhno krono, ki ji je zakrivala lase, na obrazu pa ji je kraljeval rahel nasmešek, ko je dvojica vstopila v njene prostore.
"In samo zaradi tega modrega Jedija si odredil vse te varnostne ukrepe Valvur?" je nasmejano spregovorila kraljica in pogledala proti mlajšemu spremljevalcu. Nato je pogled preusmerila v starejšega izmed dvojice in počakala, da je dokončal, kar je imel za povedati.
"Pozdravljeni na Onderonu, modri mojster Jedi. Vaš red globoko cenim, kajti v preteklosti so nam Jediji silno pomagali, zato ste tukaj vselej zaželjeni." Za hip je umolknila in pred njenimi očmi se je prikazala podoba Kavarja in Izgnanke. Ta stari Jedi je deloval precej šibkeje od obeh, a vanj ni dvomila.
"Kar se tiče vaših nasvetov, sem jim vedno željna prisluhniti, kar se pa tiče mladega Valvurja, pa prav tako imate moje dovoljenje. Mladenič je že predolgo tukaj in nadaljne šolanje z mojstrom bi mu nedvomno koristilo. Še preden se odpravita..." Taliin obraz se je nekoliko zresnil in njene mehke poteze so otrdele. S počasnimi koraki je stopila do bližnjega okna in se zazrla proti obrisom Iziza. "Še preden se odpravita, bi vas prosila za pomoč mojster Umdar. Svetujte mi prosim, kaj naj storim s skupino upornikov, ki je vsak dan glasnejša. Podporniki mojega bratranca Vakluja še obstajajo in ti mi povzročajo silno gorje. V vzhodnem predelu mesta se zbirajo, na skrivaj napadajo moje može tamkaj in napeljuje ljudi k uporu. Tega skorajda nikomur nisem omenjala, niti tebi Valvur ne, kajti ni se mi zdelo modro, da bi te sama pošiljala razreševat zadevo. A zdaj, ko ste vi tukaj mojster Jedi..." Kraljica se ni menila za mladeničevo začudenje nad dogodki, kajti vso pozornost je usmerjala proti ostarelemu Jediju. Ta skrb jo je bremenila že dlje časa in če se noben drugi Jedi ne bi pojavil, bi jo naložila mlademu Valvurju, a v nevarnosti ga ni želela spravljati.

Ni si mogel pomagati, da se kljub nenadnim pretresom ne bi mogel nasmehniti ob ironičnih varnostnih ukrepih, ki naj bi kraljico zavarovali pred nekom, ki je bil vendar na njihovi strani. Visočanstvo je te misli izreklo tudi na glas in kakor čarobni ton se je ozračje še bolj sprostilo. Valvurja je nadvse radostilo, da se je kraljica strinjala, da vendarle končno nadaljuje učenje čeravno bi to pomenilo, da zapusti planet. Prvo začudenje, ki ga je skorajda dobesedno vrglo na »rit«/fotelj, se je toliko poleglo, da se je ponovno lahko postavil na noge. "Prosim, vaše visočanstvo, prejmite moje največje zahvale za vaše razumevanje. Nikoli ne bom pozabil vašega gostoljubja." je pripomnil medtem, ko se je koleno mladeniča upognilo v znak spoštovanja. Med ponovnim dvigovanjem je edina predstavnica nežnejšega spola v sobi ponovno spregovorila, tokrat z mnogo resnejšim glasom kakor poprej. Vajenec je v trenutku vedel, da Talio nekaj muči. Sedaj se je namreč na Onderonu nahajal že toliko časa, da je prebil nič koliko časa z najvišjo avtoriteto uradne oblasti. Točno je vedel, kdaj je vladarica govorila o pomembnih, uradnih zadevah. '… V vzhodnem predelu mesta se zbirajo, na skrivaj napadajo moje može tamkaj in napeljuje ljudi k uporu. …' Kako to, da mi Kain ni zaupal tega? Morda pa tudi sam ni vedel. '… nisem omenjala, niti tebi Valvur ne, kajti ni se mi zdelo modro, da bi te sama pošiljala razreševat zadevo. A zdaj, ko ste vi tukaj mojster Jedi...' Razumel jo je. Dejansko je mladi Jedi povsem razumel kraljico, da ga ni želela spravljati v morebitno nevarnost. Niti malo ji ni zameril, da je več upanja glede te zadeve polagala v resnici še dokaj nepoznanega mojstra svetle strani Sile. Tako se je mladi mož samo prijazno nasmehnil in dal s tem vedeti visočanstvu, da se ni potrebno opravičevati. Dvojica je tako usmerila v upanju na odgovor glede nastale zadeve ter prošnje oči proti Varanu, ki se je nahajal zraven njiju. Morda pa bi lahko pristopil do njih kakor pogajalec ter se pogodil z njimi oziroma se dogovoril tako ali drugače? Presneto, pristopila ne pa pristopil.

"Hvala vam, vaša visokost" je vljudno odvrnil na kraljičine besede in znova napravil priklon, tokrat manjšega kot prvikrat. Valvurjevo silno presenečenje kajpada ni ušlo njegovim očem, a tokrat je imela kraljica vso prednost. Jedijski mojster je prvič v življenju zrl v Talio in njena prijaznost ga je pozitivno presenetila. Bal se je, da je kraljica zabredla v grenkobo, še zlasti po tem, ko so jih sestrelili, a tega ni mislil omenjati. Včasih je bolje, da določene besede ostanejo neizrečene je pri sebi pomislil.
Ko se je kraljičin glas zresnil in je spregovorila o težavah, ki jo bremenijo, ji je Varan pozorno prisluhnil, nato pa pogled uperil proti mlajšemu spremljevalcu. "Ravnali ste zelo modro. Valvur je spreten mladenič, to je nedvomno dokazal, a nekatere stvari je bolje pustiti za kasneje. Tudi največji izmed mojstrov niso za začetek ubirali nalog, ki bi jih lahko stale življenja."
Za trenutek je pomolčal, da bi mu Taliine besede še enkrat spolzele skozi misli. "Dogodki na Onderonu so mi bili vselej odmaknjeni, vašega bratranca nisem poznal, a stvar bom poskušal čim pametneje rešiti. Besede nemalokrat zaležejo več kot sama dejanja, zgolj pravo pot je potrebno izbrati. In mislim, da mi bo tukaj Padawan zelo koristil...
Prosil bi vas zgolj za eno stvar, pokličite vodjo teh upornikov in ga pozovite v tukajšnjo kantino. Za vsak slučaj zunaj postrojite par vojakov v civilu, medtem ko bova midva z Valvurjem poskušala razrešiti ta konflikt. Dvomim, da bo vodja odkrito napadel v kantini, kajti potemtakem bi si nakopal sovraštvo ljudi, to pa mu pri novačenju ne bi preveč koristilo." Stari Jedi je umolknil in počakal na nadaljne kraličine besede, pri tem pa je s kotičkom očesa opazoval tudi Valvurja. Sam ni niti najmanj dvomil, da Padawan ne bi bil kos nalogi, kajti izkazal se je za nadvse potrpežljivega in modrega učenca, toda vprašanje je, kako bo reagiral, če bo potrebno od besed kreniti k dejanjem. Varan je upal, da do tega ne bo prišlo, saj je na Dxunu doživel dovolj spopadov za lep čas, a usoda je bila silno nepredvidljiva in nikoli se ni vedelo, kaj te čaka na naslednjem koraku.

"Nekoliko tvegan načrt mojster Umdar, a v jedijsko modrost ne dvomim" je mirno odvrnila Talia. "Vodja upornikov je Goskon, nekdanji Vaklujev poveljnik in veteran preteklih vojn. Silen mož, zvitega in premetenega uma. Kljub vsemu vama na srca polagam svarilo, previdno z njim."
Talia je napravila po prostoru nekaj korakov, svoje roke pa je prekrižala za hrbtom. "Že dolgo zahteva srečanje z mano, zato mislim, da ne bi smelo biti težav. Srečali se boste jutri opoldne v osrednji mestni kantini. Prednjo bom poslala štiri izmed svoje lastne garde, ki so najboljši bojevniki na Onderonu, a srčno upam, da jim ne bo potrebno ukrepati. Kajti vedita nekaj, če bodo dvignili roko nadenj, bo to lahko zadevo samo še poslabšalo. Če uspešno opravita, bo zahvala vsega Onderona šla z vama in podarila vama bom najboljše vesoljsko plovilo, ki si ga lahko privoščim. Srečno in uspešno hodita." Talia se je nasmehnila in svoj pogled usmerila še v mlajšega vihtilca Sile. "Srečno Valvur. Verjetno se ne bova več videla, a glede tvoje prihodnosti se ne bojim. Če boš ostal tak, kot si bil tukaj, boš eden najboljših Jedijev." S temi besedami se je kraljica dokončno poslovila, kajti čakali so jo še opravki. Obrnila se je iz odkorakala skozi druga vrata v hodnik, ki ga je uporabljala zgolj ona in je povezoval kraljičine prostore s kraljevo dvorano. Naslednji trenutek so se mehanična vrata odprla in v prostor je vstopil stražar, pripravljen, da dvojico Jedijev pospremi do kraja, kamor bi si pač zaželela.

Pogovora med trojico je bilo konec v trenutku, ko se je Talia obrnila ter odkorakala stran v smeri enega izmed skrivnih hodnikov. Valvur se je še predobro zavedal, da se tukaj njuna pota najverjetneje razidejo za zelo dolgo, če ne celo za vedno. Zvok za mladeničevim hrbtom, ki je dajal vedeti, da je nekaj ali nekdo vstopilo v prostor, je botroval temu, da se je eden izmed dvojice obrnil. Eden izmed premnogih bojevnikov, ki so bili zadolženi za varovanje palače, je stal tamkaj čakajoč, da pospremi dvojico kamorkoli bi si poželela. "Prosim gospod, mislim, da ni nobene potrebe, da naju spremljate. Konec koncev poznam palačo kakor lastni žep, torej se gotovo ne bova izgubila. Vzemite si raje nekaj odmora za katerega na dvomim, da vam bo več kakor odlično del v tem vročem dnevu." Nato se je v črni plašč odeto bitje ponovno obrnilo k starcu ter ga nagovorilo. "Prosim mojster Varan, bi mi sledili nazaj v prostore, kjer sem se nahajal med bivanjem tukaj? Z vami bi se želel pogovoriti tudi na samem ter izvedeti kaj novega." Prijazno se je nasmehnil ostarelemu Jediju ter stopil proti mehanskim vratom, ki so se ob gibanju že razprla. Mladeničeva dlan se je stegnila in kavalirsko pokazala proti hodniku, da bi upoštevajoč bonton spustila starejšega sogovornika naprej. Šele pri hoji bi se tako Valvur pridružil učitelju ob boku.

"Hvala vam" je sklonjeno odvrnil Varan in spremljal kraljičin odhod. Ko je ta zapustila svoje sobane, so se za njima odprla vrata in pridružil se jima je stražar. Varan je za hip pomislil, da je stal pred vrati in pogovor vlekel na ušesa, toda navsezadnje ni bilo rečeno nič takšnega, da drugi ne bi smeli slišati.
Naposled se je počasi obrnil in Valvurju sledil nazaj na hodnik, kjer je slednji odslovil nadobudnega stražnika. Kraljičina prošnja je Varanu ugajalo, hkrati bo polne spoznal Iziz, po drugi strani pa bo lahko preizkusil tudi Padawana. Kar tako ga ni mislil pošiljati na Coruscant in prevzeti pod svoje roke, sprva se je želel preizkusiti, kako vešč je mladenič. Zaenkrat je pokazal zgolj svoje kvalitete, toda to še ni pomenilo, da je tudi v resnici tako vsesplošno blesteč. Stari mojster se je spomnil enega svojih vajencev, ki ga je zelo razočaral. To je bilo pred mnogimi leto, ko je Varan šele nastopil vlogo mojstra in med vsemi mladeniči je njegovo oko opazilo mladega, tihega in srčno prijaznega Twilleka. Tuzdan Ihran je bil to, ki je obetal silno prihodnost, a njegovo srce je bilo nekaj povsem drugega. Dolgo časa je slepil Varana in ta si je v glavi že zamislil, kako ga bo nekega dne sprejel pod svoje okrilje, a naposled je spoznal njegovo pravo naravo. Ta dogodek je nekaj, na kar se ni rad spominjal, toda zdaj je izruhnil na dan.
"Počakaj Valvur" je iznenada dejal Varan, ko sta prehodila že precejšen del poti in sredi hodnika obstal. "Nimava ne primernega kraja, ne primernega časa, a to je neizbežno. Izvleči svoje orožje in mi dovoli, da preberem tvoj stil bojevanja." Stari mojster je segel po ročaju svojega svetlobnega meča, ki mu je počival za pasom, ga prijel v desnico in se zazrl v mladeniča. "Ta hodnik je prostoren, tvoji prostori niso daleč in če kaj vem, naju tukaj ne bo nihče čudno opazoval. Svetlobni meč je zgolj orožje, pripomoček, s katerim si pomagamo, a vendar mimo njega ne moreva. Preden se poglobiva v tvoje poznavanje Sile, kar je bistvo Jedijev, bi se za hip zaustavil pri tem orožju. Tako bom spoznal tvojo tehniko bojevanja, tvoj odnos do orožja in tvoja čustva, ko ga boš vihtel. Če boš pozorno opazoval, boš ti pri meni spoznaval isto." Iz ročaja starčevega meča je švignil zelen curek svetlobe in Varan se je postavil v značilen položaj stila Makashi. Rezilo je uperil proti tlom, pod poševnim kotom stran od sebe in mirno opazoval mlajšega spremljevalca. Njegova peščena tunika mu je gladko padala vse do tal in za razliko od rjavega plašča, ni bila niti najmanj umazana. "Napadi me in branil se bom. Napadaj me, dokler te roke ne zaščemijo in sam se bom branil. Ne omahuj niti, če bom sam omahoval. Prepusti se čustvom, ki se jih med bojevanjem poslužuješ in pred seboj uziraj Sitha." Stari Jedi je z mečem zasalutiral, kar je bila ena izmed značilnih gest njegovega stila mečevanja in mirno počakal na prvi nasprotnikov gib.
Stala sta sredi prostornega hodnika, na katerem ni bilo nikakršnih kipov ali slik, ki bi predstavljali ovire. Visoko zgoraj so visela svetila, nekoliko naprej pa so se odpirala vrata, skozi katera se je prišlo do prostorov, kjer je Valvur spal.

V tišini, ki jo je prekinjalo samo plapolajoč zvok plaščev, je dvojica korakal po hodniku. Nikjer ni bilo mogoče zapaziti nobenega stražarja, ki so v večini varovali veliko bolj zunanjost, ter s tem možnost vstopa v palačo, kakor pa samo notranjost. Edina kakšen služabnik ali služabnica je prekrižal pot Jedijev, toda tudi ta se je hitro opravil po svojih opravkih. Dobršen del poti sta tako osebka že prehodila, ko se je nenadoma oglasil starec. ' Počakaj Valvur.' V trenutku se je korak mladeniča zaustavil in so se oči v pričakovanju neznanega obrnila proti govorcu. "Da, mojster?" Z zanimanjem je prisluhnil besedam, ki jih je imel za povedati sogovorec. Pritrjujoče je prikimal resnici, da je svetlobni meč samo pripomoček, ki se ga uporablja samo kadar okoliščine ponujajo nobene druge opcije. "Razumem, mojster Varan." Zeleno rezilo se je zasvetilo in ni minilo dolgo, ko se je v desnici padawana prikazala modra barva, značilna za Jedi Varuhe. Medtem, ko se je poskušal spomniti naukov pokojnega Kavarja. Postavitev nasprotnika je bila nadvse značilna za stil Makashija in ni minilo dolgo, ko je to ugotovil tudi vajenec. Ob navodilih, da naj to Valvur tisti, ki bo napadal, je le-ta zavzel položaj Nimana, ki je bojevnikom omogočal bojevanje v harmoniji. Kolikor je še namreč pomnil iz vseh učnih ur mečevanja, je izbrana opcija starca omogočala predvsem obrambo ter se bolj usmerjala v dvoboj žaromeča proti žaromeču. Niman je mešanica različnih načinov, ki išče ravnotežje med njimi. se je utrnilo mladeniču, ko je stekel proti starcu. Rezilo se je svetilo ob napadalčevemu desnemu boku, pripravljeno na srečanje. Nekaj korakov, preden bi treščila skupaj, se je prosta levica dvignila in sprožila poteg mojstra k prihajajočemu. Niti desnica pa ni pri tem počivala temveč je že švignila navzgor, da bi se z zeleno svetlobo srečala ter poskušala zadeti ročaj. S tem bi vajenec onesposobil mojstrovo orožje ter brez prelivanja krvi končal boj.
Med premikanjem je Valvur izpraznil misli in se popolnoma posvetil mečevanju. Ni pustil, da bi ga morebitna pretirana ambicioznost prevzela ali, da bi morda agresija preplavila njegovo telo. Namesto tega se je po njegovih žilah pretakala mirnost, ki bila tako zelo značilna za Jedije.

Energija mladčeve iztegnjene levice ga je potegnila in naslednji hip je fantovo modro rezilo že švignilo kvišku, a Varan je bil dovolj hiter. Desnico je pokrožno vzdignil kvišku in pod pravim kotom zasekal v Valvurjevo rezilo. Morda in zelena svetloba sta se srečali, treščili druga ob drugo in ob tem je nastal značilen zvok, ki je bil stalnica bojev s svetlobnimi meči. Svetloba se je za hip zaiskrila in že takoj zatem ugasnila, ko se je zeleno rezilo znova spustilo proti tlom. Ker je Varan meč zdržal zgolj z desnico, dolgo ne bi mogel zadrževati nasprotnikovega napada, zato je raje spustil orožje in se na mestu lahkotno zasukal. Bil je povsem miren, njegove misli so se osredotočale na boj in v glavi je podoživel številne spopade, ki jih je doživel znotraj jedijskega templja. Čeravno je bil znan po dobrem obvladovanju Sile, tudi v mečevanju ni bil pretirano slab in redki Padawani so ga prekašali. Revan je bil seveda izjema, ko je slednji prvič vzdignil svoje modro rezilo in ga prekrižal z Varanovim, je ta začutil, kakšna spretnost je v mladeniču. Boj je že vnaprej opustil in se raje osredotočil na Silo, v kateri fant še ni bil tako zelo vešč.
Zeleno rezilo je znova švignilo v zrak, treščilo ob modro in to se je večkrat ponovilo pod različnimi koti. Starčevi gibi so bili natančni, prefinjeni, branil se je večinoma z desnico, v kateri je vihtel svoj svetlobni meč, medtem ko je napadal dvoročno. Kljub vsemu je ostajal v defenzivi, saj se je vztrajno pomikal nazaj, medtem ko je Valvur počasi napredoval naprej. Uporabljal je Niman, precej redko, a zato nič manj učinkovito tehniko. Njegova kombinacija drugih tehnik je Varanovo delo še otežila, kajti ubirati je moral različne zamahe in nemalokrat ga je mladeničevo rezilo le za las zgrešilo. Znova se je na mestu zavrtel in zeleno rezilo je v trenutku nepazljivosti oplazilo Valvurjevo roko. Mojster je spustil meč in se rahlo nasmehnil. "Napadaš dobro, povsem zvestu Nimanu. A bistveno je, da ostajaš miren, da so tvoje misli osredotočene in se ne prepustiš agresiji. Jediji so te dobro izučili, a preden končava ta bojeviti del, se pozabavajva še s tvojo obrambo in mojimi napadi." Brez kakršnekoli napovedi je starčev meč znova švignil kvišku, a Varan ni napadel. Pognal se je visoko v zrak, preskočil mladeniča in pristal tik za njim. Že naslednji trenutek je v Valvurjevo smer poletel zelen curek svetlobe.

Svetloba, mešanica modre in zelene barve, je oblila hodnik, ko sta se laserski rezili dvobojevalcev srečali. Na obrazu mladeniča se je ob tem narisal majhen nasmešek, kajti v prijateljskih dvobojih je nadvse užival. Pri tem je namreč lahko preizkusil svoje veščine in se na napakah, ki ga niso stale smrti, naučil pomembnih lekcij. In koliko časa je že minilo, odkar sem prekrižal svetlobni meč z nekom. Udarci so padali zdaj sem, zdaj tja in vsakdo se je poskušal braniti ter napadati po svojih močeh. Boj je tako potekal že kar nekaj minut, ko je storil vajenec v pravem dvoboju usodno napako. Trenutek nepazljivosti, ko je učenca preveč prevzela izenačenost z mojstrom, je zeleni curek smrtonosnega orožja oplazil Valvurjevo roko. K sreči ni šlo za nič hujšega, samo delček tkanine črnega oblačila je bil uničen. Nič takega, kar spretne roke ne bi znale popraviti. Ko je mladenič videl, da je nasprotnik povesil svoje orodje, je kaj hitro tudi sam sledil tej potezi. "Hvala, mojster." je jedrnato odvrnil na izrečene besede. Daljšemu besedičenju se namreč sedaj ni imel časa posvetiti, kajti svoje misli je popolnoma posvetil mečevanju. In še kako hitro bi ga lahko zaneslo v bolj filozofske vode. Kakor je starec dejal, je vse skupaj zamenjalo strani v naslednjem trenutku. Sedaj je bil padawan tisti, ki se je moral braniti. S pomočjo Sile, ki jo je uporabil pri skoku, se je še nedolgo nazaj imenovani berač Naravu znašel za hrbtom branilca. Le-ta je lahko skorajda slišal pripomoček reda Jedijev, ki je zasikal skozi zrak proti njegovemu hrbtu. Skorajda podzavestno je desnica zavrtela ročaj, da je bil usmerjen proti tlom in usmerila modro svetlobo za hrbet. Ponovno sta se žaromeča srečala in oddala značilen zvok. Urno je Valvur izvedel preval naprej, kajti zavedal se, da je trenutno v šibkejšem položaju. Sicer je bila njegova desna roka močnejša od leve, toda v pozi, ko je držal orožje za svojim hrbtom, mu to ni pomagalo kaj veliko. Ponovno se je postavil nazaj na noge, poprijel za ročaj z obema rokama in postavil dominantno desno nogo naprej. Še zmeraj je bil pripravljen uporabljati Niman, kajti le ta mu je ponujal največ opcij čeravno za ceno, da ni imel posebne moči toda niti posebne slabosti. Toda tedaj so oči mladega bojevnika opazile nedaleč stran prestrašeno strežnico. V trenutku je bil gumb pritisnjen in je modra svetloba izginila. Postava v črnih oblekah se j rahlo priklonila v smeri mojstra ter skrite dekline za njegovim obličjem. "Prosim, oprostite nama." Upal je samo, da ni bil že sprožen alarm, kajti to bi privedlo do nepotrebne panike.

Dvignil je svoj meč in ga začel vihteti. Po krajšen dogodku s strežnico, ki na sreči ni sprožila alarma, se je bojevanje nadaljevalo in barvni rezili sta neštetokrat treščili skupaj. Naposled je Varan obstal, zeleni curek svetlobe je izginil in jedijski mojster si je njegovo držalo spravil za pas. "Dovolj. V mečevanju te veliko več ne morem naučiti, a nič ne de. Še vedno nama ostane Sila." Varan se je nekoliko utrujeno nasmehnil in odkorakal naprej.
Zavil je proti vratom, ki so vodila v Valvurjevo izbo in se kmalu znašel v prostoru, kjer je prvič srečal svojega novega spremljevalca. Prostor je bil majhen, poleg postelje in omare je prenesel še stol in nanj je stari Jedi sedel. Za trenutek je počakal, da se mu je mladenič pridružil in so se mehanična vrata za njunim hrbtom zaprla, nato pa je spregovoril.
"Jutri je pred nama pomembna naloga in od nje je odvisno marsikaj. Ne bom tajil svojega strahu, saj se z njo na nek način preizkušam tudi sam. Če nama uspe, se najina pot šele začenja, če ne, bo treba marsikaj preučiti." Varan je za hip obmolknil in se zazrl proti oknu. "Moje srce me vleče tja, odkoder sem prišel, a moj razum mi govori drugače. Dajem ti svojo besedo, da te bom spremil na Coruscant in tamkaj pred Vrhovnim jedijskim svetom se bo odločilo, kako naprej. Moja pot me vodi za Revanom, ki je bil nekdaj moj učenec, kakor si ti sedaj moj učenec. Tej nalogi se ne mislim odpovedati, a še zmerom sem Jedi in kot tak imam določene obveznosti." Starec je s svojim mirnim pogledom modril Valvurja, preveč stvari mu je ležalo na duši, da jih ne bi izrekel. Res je, da je Raphaela, Siyo in ostale zapustil pomirjen, a tedaj ni razmišljal na druge stvari. Zanju ga ni niti najmanj skrbelo, v življenju sta se marsikdaj znašla bolje od njega samega, a tista skrita želja globoko v srcu je žarela, vselej bolj in težko jo je bilo krotiti.
"Kar ti želim povedati je zgolj to, da z menoj ne boš prejel mojstrstva, kot ga morda pričakuješ. Takoj ko bo mogoče, zapustim znano vesolje in odpotujem za naslednjimi Revanovimi koraki. Na tebi je, ali mi boš sledil, toda že zdaj te bom posvaril, da je ta pot silno nevarna. Še sam sem ji komajda ubežal, pa je to bil le začetek." Sonce se je v tem času vzpelo že visoko na nebo, počasi se je prevešalo na drugo stran in Iziz se je kopal v njegovih žarkih. Po zraku so švigala redka vozila, ki so imela dovoljenje za polete in ulice so mrgolele od življenja. Šele zdaj je Varan začutil utrujenost, kar ni bilo niti presenetljivo. Že mnogo ur ni spal in njegovo srce je hrepenelo zgolj po dolgem neprekinjenem počitku. "Upam da mi ne zameriš Valvur, a moje telo kliče k počitku. Če bi se želel še o čem pogovoriti, sem ti pripravljen prisluhniti, drugače pa bi s pogovorom nadaljevala jutri."

Planet se je odvalil mladeniču od srca, ker služabnica ni sprožila vsesplošne panike. Očitno je razumela, da se gresta Jedija svoje »igrice«, saj je dvojico kaj kmalu z vidnim začudenjem v očeh, ki je zamenjal prvotni strah, zapustila. Ponovno se je tako ples zelenega in modrega laserja lahko pričel.
Valvur ni vedel, koliko časa je mečevanje potekalo. Trudil se je, da bi ostal kar se da zbran in ne bi podlegel čarom agresije ter pohlepa po zmagi, saj bi ga to kaj hitro lahko zapeljalo na temno stran. Kakor hitro se je vse skupaj pričelo se je nato tudi končalo, saj se je starec iznenada ustavil. Kakor poprej je tudi tokrat vajenec sledil mojstru in si še sam pripasal ročaj ugasnjenega orožja za pas. Ponovno je prisluhnil besedam izzivalca ter se na koncu z rahlim priklonom in sklenjenimi dlanmi zahvalil za to lekcijo. "Hvala, mojster. V čast mi je bilo, da sem z vami prekrižal svetlobni meč." In kakor, da se ne bi nič pripetilo, sta osebka pričela korakati naprej proti spalnemu prostoru. Korak učenca je pred avtomatičnimi vrati za trenutek postal, da je bil Varan tisti, ki je prvi vstopil. Nič koliko dni sem sedaj že prebil tukaj, toda vseeno se mi sedaj zdi kakor, da prišel prvič v sobo. so bile misli, ki so se padawanu podile po glavi ob vstopu. Dobro se je namreč zavedal, da je ta dan tisti, ki je pomenil prelomnico v njegovem življenju. Pa naj to le-ta takšna ali drugačna, Sili je bil hvaležen za to dejanje.
Tiho so vrata zdrsnila nazaj na svoje mesto in izolirala dvojico pred pogledi. Medtem, ko se je starejši Jedi namestil na stol, je mlajši raje stopil bližje stekleni steni in se zazrl proti mestu. Prve besede je poslušal s hrbtom obrnjenim proti govorcu in šele, ko je pričel starec govoriti o uspehu ali neuspehu, se je obrnil. Prijazno, kakor se je nadvse pogostokrat, se je nasmehnil in čeravno je želel pripomniti, da sam zaupa Sili ter se ne ubada preveč s tem, ali bo šlo za uspeh ali neuspeh, se je zadržal. Ni bilo namreč vljudno prekinjati sogovorca. Šele, ko so se ustnice zaustavile in pogleda srečala, je mladenič spregovoril. "Najlepša vam hvala za izkazano gostoljubje s tem, ko me želite pospremiti pred Visoki svet Jedijev." Naloge, ki je ni poznal, ni omenjal saj se mu ni zdelo primerno, da bi se dotikal poti nekoga drugega. Raje je tako prisluhnil še poslednjim besedam, ki jih je imel za povedati modri starec. 'Na tebi je, ali mi boš sledil, toda že zdaj te bom posvaril, da je ta pot silno nevarna.' Stopil je bližje proti omari in slekel črni plašč ter ga položil na varno. Kaj bi dejal učitelj Kavar? "Oprostite mojster Varan, toda ni na meni, da se odločim ali vam bom sledil ali ne. Ako bo namreč Visoki svet Jedijev sklenil, da naj grem z vami, potlej pojdem. Če pa bodo dejali drugače, pa bodo. Sila že ve, kakšna usoda nas čaka." Premagal je tistih nekaj korakov, ki so ga ločili do borne postelje in z dlanjo pokazal nanjo. "Prosim, uporabite ležišče. Verjamem, da ste ga potrebni veliko bolj kakor jaz." Nato je ponovno stopil proti stekleni steni skozi katero se je videlo poslednje življenje zaspanega Iziza. Mlado telo se je usedlo na tla s prekrižanimi nogami. Med tem, ko so poslednji krvavi sončni žarki božali trup, se je Valvur počasi prepustil meditaciji, da ga je odnesla s seboj kakor se riba prepusti toku, da jo odnese.

"Hvala Valvur, moje telo že prav kliče po počitku" je z utrujenim nasmeškom odvrnil stari Jedi in legel na ponujeno posteljo. Še prej si je z pasu snel pripomočke, ki bi ga pri nočnem spancu ovirali - svetlobni meč in majhno torbico s koristnimi pripravami in hip zatem odtaval v deželo sanj.
Pred seboj je uzrl visoko senčnato pojavo. Njeno dolgo črno ogrinjalo je plapolalo v vetru, v rokah je stiskala rdečkast svetlobni meč, vanj pa je zrla skozi temnordečo masko, ki ji je povsem zakrivala obraz. "Revan?" je s tihim glasom vprašal Varan, ki se je znašel nasproti njega. Stala sta v njem neznanem svetu, ki je bil naravnost bizaren. Po nebu so se valili težki svinčevi oblaki iz katerih so švigale strele, kamnita tla so valovala, kot da bi stala sredi oceana, po zraku pa so švigale majhne živali sila nenavadnih oblik.
Revan je s prižganil svetlobni mečem napravil korak naprej, njegova pojava ni izraža nikakršnih čustev. "Starec, tvoj čas je minil" se je naposled slišalo izza maske, a ta glas ni pripadal Revanu. Varan je še dandanes pomnil glas nekdanjega učenca, ta glas pa je pripadal nekomu drugemu, prav tako poznanemu. "Kaj se je zgodilo Revan? Kakšne mračne meglice zaznamujejo tvojo usodo?" je nekoliko negotovo vprašal starec, a nasprotnik se je zgolj hladno zasmejal. "Zmaga, moč in neomajna Sila!" Tedaj je bitje seglo po svoji maski in ko si je snelo, tam ni bil obraz Revana, pač pa Raphaela...
Varan je urno vstal in potreboval nekaj trenutkov, da se je zavedel okolice. Ležal je na postelji sredi majhne sobe, zunaj je bil še mrak, v prostoru pa razen njega ni bilo nikogar. "Zgolj mračne sanje" si je zamrmral sam pri sebi in počasi vstal. Spal je precej ur, nebo se je začelo počasi svetlikati, kar je napovedovalo prihod novega dne, dne, ki zna prinesti veliko novega. Imel je rahlo vlažno čelo, drugače pa se je počutil silno spočitega in okrepljenega z novimi močmi. Na stolu je opazil zložen temnorjavi plašč in preko obraza mu je švignil nasmešek ob misli na hitrost služabnice. Nedvomno je že vedela, da berač ni nihče drug kakor jedijski mojster in morda se mu je posledično na ta način želela zahvaliti za neprijaznost.
Soba je starega mojstra že nekoliko dušila, zato si je pripasal orožje in torbico in preko peščene tunike oblekel temnorjav plašč. Zdaj je bil v povsem drugačnem stanju, kot prejšnji dan - čist in dišeč, o smradu in umazaniji ni bilo niti sledu, raztrganine pa so bile zakrpane. Ne glede na to, ali se bo današnje srečanje v kantini posrečilo ali ne, se je Varanov čas na Onderonu iztekal. Zaradi tega si je zaželel, da se v miru posprehodi po mestu in si ga ogleda brez kakršnekoli sile. Prejšnji dan je v celoti prebil v kraljevski palači, ta dan pa bo poskušal biti nekoliko bolj gibljiv.
Zakorakal je proti vratom in skoznje na hodnik, kjer je prejšnji dan vadil mečevanje z Valvurjem. Za slednjega ni vedel, kje se trenutno nahaja, tako da je na slepo ubral enega izmed hodnikov. Palača je bila tiha in mirna, služabnic ni bilo, tu in tam pa se je opazilo stražnika, ki je odločno stal na svojem mestu. Ob pogledu na mimoidočega starca niso niti trznili, le mlajši vojak blizu vhoda se mu je rahlo priklonil. Kajpada se je njihov odnos povsem spremenil, ko so izvedeli resnico, a Varana to ni jezilo. Naposled se je znašel pred glavnim vhodom v palačo in zakorakal skozenj proti središču mesta.