Starodavne ruševine

Sprehajala se je med ruševinami nedaleč stran od Jedijske enklave. Zakrinkana v črn plašč s kapuco ni razkrivala skoraj nobenega dela svojega telesa, razen obraza od nosu navzdol in nekaj malega vratu. Tako blizu je bila kraju, kjer je bilo Jedijev veliko, in ni mogla dopustiti da bi jo odkrili. Svojo povezavo s Silo je zmanjšala na minimum in se zanašala na drugih pet čutil. Tako je učinkovito postala nevidna komurkoli ki bi jo poskušal iskati s Silo, vendar pa je bila še vedno vidna prostemu očesu in slišna pozornim ušesom. Zato je sedaj nosila dolg črn plašč s kapuco, ki je prekrival skoraj celo njeno telo. Tudi če bi jo kateri od Jedijev našel, je ni smel prepoznati, zakaj ni še prišel čas ko se jim bo razodela in si jih bodisi podredila, bodisi jih zlomila.
Najprej se je igrala z idejo da bi čez svoj obraz poskušala priklicati senco, kakršna je stalno zakrivala obraz Lorda Sadatha, a je misel hitro ovrgla. Resda se ji je zdelo da bi ji verjetno uspelo, a še nikoli ni uporabljala Sile na tak način, in zato ni hotela po nepotrebnem tvegati. Spodletel poskus bi lahko poškodoval njen lepi obraz, ali pa ga za večno skril! Kako bi potem lahko imela inteligenten pogovor z nekom nadvse prečudovitim, če pa ne bi več mogla gledati svojega odseva v ogledalu? A to ni bil edini razlog; najbolj pomembno je bilo to, da bi na ta način izpadla bolj sumljivo, sploh pa bi morala vzdrževati senco s pomočjo Sile, kar pa bi skorajda popolnoma izničilo njeno preostalo krinko. Ne, ta metoda je bila koristna le Sadathu, ki nikoli ni potreboval skrivati svoje prisotnosti in je očitno imel nek fetiš na skrivnostnost in teatralnost. Če se je že skrival, je to storil tako da se je zavlekel na kakšen kraj kjer je bila temna Sila tako močna da je zakrila njegovo lastno.
In sedaj je bila tukaj, na kraju kjer je bil Jedijski red skoraj tako vpliven kot na samem Coruscantu, in iskala ostanke nekoč mogočne, a že davno propadle rase. Balvani, dolmeni in menhirji so bili vsi po vrsti prevrnjeni, velika večina je bila tudi polomljenih, ostanek nekdanjega podzemnega kompleksa pa je bil popolnoma uničen in neprehoden. Karkoli je ležalo tam spodaj in je Revana in Malaka vodilo do Lehona, je bilo zdaj za večno izgubljeno. Napol splezala je preko kosov uničenega kamenja in se znašla na ozkem delu med ruševinami in potko ki je vodila proti enklavi. Tukaj je bilo več razmetanih kosov mašinerije, najverjetneje odpadni deli s swoop-koles, ostanki ognjišč in ležišč, ter kar nekaj odvržene ali pa porabljene municije. Najverjetneje je manj kot leto nazaj tukaj še nekdo taboril, po izgledu prostora je šlo za najemniške vojake, tihotapce, ali pa oborožene begunce.
Čeprav zakrinkana postava v tem trenutku namenoma ni bila povezana s Silo, pa je vseeno dobila popolnoma človeški občutek, da jo nekdo opazuje. Ustavila se je in nepremično stala, medtem pa z očmi preletela okolico. Opazila ni ničesar nenavadnega.
"Se boš sam prikazal, ali te moram izbezati ven?" je vprašala glasno, medtem ko je še vedno strmela predse. Njen glas je jasno izdajal njen spol in mladost, odzvanjal je kot melodija in pel kot sanje. A vseeno se je v njem igrivost mešala z odločnostjo.

Glasba v čeladi se je grobo, a melodično dotikala bobničev, ko se je postava v črno-belem težkem oklepu prebijala skozi ruševine nekoč mogočne zgradbe Jedijev. Na obrazu, ki ga ni poznal skorajda nihče in se je varno skrival za zelenim vezirjem, je kakor le redkokdaj poplesaval nasmešek. Danes je nekaj pravilo Zakkegu, da je dober dan. Zadnji posel na luni Nar Shadaa mu je namreč uspel odlično in kakor je razumel nekega na pol pijanega informatorja, je nekdo potreboval lovca na glave. Čeravno se je zdelo Mandalorianu nadvse čudno, da naj bi se delodajalec nahajal tukaj, nedaleč stran od domovanja privržencev svetle strani Sile, je vseeno odletel semkaj. In seveda pred odhodom zatrdil ne ravno treznemu informatorju, da bo za morebitne napačne informacije plačal z lastnim življenjem.
In sedaj je bil res tukaj, med ostanki vojne, vesel kot že dolgo ne. Neznanega delodajalca sicer še ni srečal toda za sedaj bojevnik še ni čutil neke pretirane želje po odhodu. Raje kakor, da bi se odpravil nazaj do svojega prevoza, se je odločil splezati na bližnji kup raznoraznih ostankov. Rečeno, storjeno. Zavihtel je puško na hrbet in se urno kot kakšna žival, ne meneč se za težo oklepa, podal proti novemu cilju. Na izbrani točki se je nadvse zmagoslavno ustoličil pripravljen na vsakogar. Z ne pretirano grobim udarcem po čeladi je potihnila glasba, da se je Mando'ad lahko naužil zvokov okolice. Tihi vetrič je pričel briti skozi razpoke in ustvarjati tuleč zvok. Okolica je lovca na glave pripravila do tega, da je zaprl oči ter se popolnoma prepustil svojim slušnim čutilom. Povsem podzavestno so prsti segli po črnemu orožju smrti in ga položili v naročje. Spomini na davno vojno so ga kar sami preplavili. Kje je tisti čas, ko sem tako čakal sovražnika. Ko sem mu naredil dodatno luknjo samo zato, ker se je pojavil pred mano. Ko … Iznenada je nek tuji, prav nič naravni zvok zmotil Mandalorianovo razmišljanje. Človeški glas, tako mlad po tonu, a vendarle s pridihom ukazovalnosti, je priplaval do skritega Epicantixa. 'Se boš sam prikazal, ali te moram izbezati ven?' V trenutku so bile oči razprte, predhodno razmišljanje pozabljeno in puška trdno prijeta. Pod seboj, nedaleč stran, a spet ne tako zelo blizu, je lahko ugledal postavo v črnem plašču, ki je zakrival obraz. Po tonu predhodno izrečenih besed je lahko lovec razbral, da gre za žensko osebo ne ravno visoke starosti. To je moj delodajalec? No, delodajalka. je kar rahlo nejeverno zmajal z glavo, toda nič odgovoril Zakkeg. Raje se je postavil na noge ter pogumno oddrsal po ostankih. Glasno je pristal ponovno na ravni tleh, da ga je tudi neznane oseba morala slišati čeravno se je sedaj nahajal za njenim hrbtom. Toda raje kakor, da bi še naprej po nepotrebnem izgubljal čas, je med hojo bližje spregovoril. Globok in močan glas, pravno nasprotje ženskega, je tako spregovoril. "Kdo je tarča?"

((Mimogrede, "vezir" (ang. "vizier") je sultanov svetovalec, "vizir" (ang. "visor") pa je ščit za oči skozi katerega se lahko gleda. Tako da se ne boš še naprej motil. ))

Slišala je, kako je težko telo zdrselo po kupu kovine. Tisti za njo je odkorakal proti njej in jo ogovoril s kratkim vprašanjem. "Kdo je tarča?"
Nasmehnila se je in se obrnila.
Tujca si je ogledala od glave do peta, a razen belih plošč oklepa, črne zaščitne obleke pod njim, ter svojega odseva v zelenkastem vizirju ni videla ničesar. To je bil torej ta, po katerega je poslala.
"Ti si torej ta, ki mu pravijo Zakkeg," je rekla še vedno z majhnim nasmeškom. "Si pa direkten, ha? Tudi prav." Pri sebi pa si je mislila še: Samo ne pričakuj da bom tudi jaz. Kar ti imam povedati se ne da povedati na hitro ne da bi vmes spustila pomemben podatek.
"Verjetno že veš, da rabim nekoga da opravi zame nek posel, ki ga ne more storiti vsakdo. Ampak najprej boš moral tudi dokazati, da si vreden svojega slovesa," je dejala resno. Sklepala je, da je bil Zakkeg dovolj inteligenten da je sam ugotovil da je šlo za zares pomembno zadevo, ki je ni mogla staviti le na govorice o Mandaloriančevem slovesu. A pri Mandaloriancih nisi mogel nikoli vedeti; nekateri so bili izjemno pozorni in so opazili in procesirali najmanjšo podrobnost, medtem ko so bili drugi komaj kaj več kot živi droidi.
"Najprej se boš moral dokazati," je nadaljevala. "...sploh ker si spodletel že dva preizkusa."
Naredila je kratko pavzo da bi poudarila resnost situacije, malo pa tudi zaradi dramatičnega učinka.
"Prvič; prejle sem dobila občutek da me opazuješ še preden si se prikazal ali pa izstrelil opozorilni strel. Idealni lovec se zna skriti tako dobro, da plen ne ve da ga sploh kdo vidi dokler ni že smrtno ranjen, ali pa še takrat ne. In drugič; eden mojih agentov je pravkar moral ubiti tistega, ki ti je povedal za najino srečanje. Opazoval in prisluškoval je vajin pogovor, čeprav nobeden od vaju ni mogel vedeti zanj, ter mi povedal da je bil tvoj kontakt pijan kot le malokdo, čeprav mu je bilo naročeno da naj bo trezen. Če bi bil idealna izbira, bi ga ubil še preden bi prišel sem. Kako si sploh lahko vedel da posel obstaja, če si zanj slišal iz ust pijanca?"
Ustavila se je. Prvi "preizkus" je bil le trik; v resnici je bil preizkus sam preizkus. Tudi ko se je še vedno imenovala Victris je imela Pride nadnaravno natančne čutne zaznave, prav tako pa je lahko s pomočjo vsem Arkanijcem lastnega infrardečega vida lahko zaznala karkoli toplokrvnega, tudi če se je skrivalo za skalo in nosilo kovinski oklep. Zakkeg se je najverjetneje skril dovolj dobro, da bi uspešno preslepil kogarkoli, čigar zaznave so bile manj uglašene od njenih. Drugi preizkus pa je bil prav tako bolj kompliciran od tega kar je izgledal na površini; Zakkegov komentar bi ji dal vpogled v njegov način razmišljanja, kar pa je bilo ključnega pomena za odločitev ali naj mu naloži nalogo ali ne.
"Torej," je dejala pokroviteljsko, "povej mi kako da me nekdo, o komur slišim toliko krvavih zgodbic, ni uspel primerno impresirati na najinem prvem srečanju. Ne potrebujem nekoga ki zna le streljati v pravo smer dokler ni več ničesar razen luže krvi. Ne, potrebujem nekoga, ki zna preučiti svoj plen, nekoga ki zna obrniti situacijo v svoj prid, nekoga ki lahko premaga močnejšega od sebe s pomočjo inteligence in ne brutalne sile. Boš sprejel še en preizkus, ali pa je ta naloga preveč zahtevna zate?"
Uživala je, ko je lahko takole rušila njegovo samopodobo. Čeprav je bilo to, kar je povedala, vezano na nalogo in njeno oceno lovčevega karakterja in sposobnosti, pa si ni mogla kaj da ne bi temu dodala nekaj več ostrine kot je bilo nujno. A kaj, ko je bilo tako strupeno-zabavno!

((Kdo pa je dejal, da sem se zmotil? Mar ne veš, da dela Zakkeg tudi kakor svetovalec medgalaktičnih sultanov? ))


Čeravno jih ni mogel videti, je lahko vedel, da si neznankin pogled ocenjujoče ogleduje njegovo postavo. Skorajda vsak naročnik je to počel, da se je na to že skorajda povsem navadil. Čeprav je sedaj stal med takšnimi pregledi že povsem mirno, pa je na začetku kariere lovca na glave Mandalorianu to povzročalo kar nekaj preglavic ter hude krvi.
Končno se je neznanka milega glasa, a zakrinkane podobe ponovno oglasila. Besede so dobile prizvok tihega, tulečega vetriča, ki je bril med ruševinami. Na ubožen začetek, ki naj bi očitno pričel pogovor, ni ogovorjeni odgovoril ničesar. Le zakaj pa bi? Semkaj se ni prišel pogovarjat temveč sklepat posel. In kakor, da je to dojela tudi delodajalka, je nadaljevala besedičenje z bolj poslovnim tonom. To, da ga je želela najprej preizkusiti, je Zakkeg povsem razumel. Konec koncev tudi sam želim najprej preizkusiti nekaj, preden kupim. Vendar pa je nadaljevanje, da je padel že dva poskusa, v njem sprožilo majhno nejevoljo. Čelo se je tako nagubalo pod čelado, ko so oči s pridihom jeze zrle skozi vizir zelene barve. Končno je tudi deklina prenehala premikati ustnice ter prepustila govor Mando'adu. Čeprav le-ta ni bil zagret govorec, se je tokrat vseeno odločil, da bo povedal, kar se mu podi po mislih. Kajti vendarle ga je delodajalka nekaj vprašala, torej je moral že za dobro naloge odgovoriti. Zajel je tako zrak in se pripravil, da bo naenkrat povedal toliko besed kolikor jih že dolgo ni. "Prvič; tvoj občutek gor ali dol, če bi se tedaj odločil streljati se sedaj ne bi pogovarjala. Kajti nisi vedela ne kje sem, ne kdo sem. Samo občutek si imela, da te nekdo opazuje, to pa je tudi vse." Za trenutek je premolknil ter razmigal dlani, da so popokali členki. Prsti so ga pričeli že presneto srbeti in prav prijelo ga je, da bi nekoga pobil ter končal njegovo ničvredno življenje. "Zakaj pa bi ga ubil? Ničvredneži sem lepo razložil, da če se je v čemerkoli zmotil bom prišel nazaj, ga izsledil in brez milosti ubil. Kako pa misliš, da se je kar naenkrat spomnil toliko podrobnosti kot na primer, da se boš nahajala tukaj? In ako bi moral nazaj, bi se pijanec dodobra oborožil ter pripravil na srečanje. Torej bi mi morebiti lahko predstavljal izziv, kar pa bi me nadvse radostilo. Če pogledaš z druge strani, sem ga pustil živeti v strahu za lastno življenje, kar je še huje kakor, da bi ga ubil. S tem, ko ga je tvoj agent ubil, ga je odrešil trpljenje skozi celo preostalo življenje, ko ne bi vedel ali je lahko že naslednji trenutek mrtev ali živ." Toliko besedičenja lovcu na glave ni bilo prav nič po godu in kar rahlo je bil hvaležen, ko je ponovno spregovorila neznanka. Tako si je namreč lahko namočil ustnice ter prisluhnil tistemu, kar mu je pač še imela za povedati. Ko so Epicanthixova ušesa dosegle nove besede, ki so jasno izražale ženske tone, se je raven jeze v njem še malo dvignila. Mar sem pričel sem zabavat otroke ter jih impresirati za ta poklic? Ne, torej me niti malo ne briga, če sem ji všeč ali ne. Svoje mišljenje je tokrat osebek v težkem črno-belem oklepu izrekel tudi na glas ter pristavil še besedo ali dve. "Raje umrem med tem, ko poskušam kakor, da bi živel in ne bi poskusil."
Dan se je že pričel prevešati v popoldan toda nič ni kazalo, da se bosta osebka že odpravila naprej. Nedaleč stran, v Jedijevski enklavi, so se privrženci svetle strani Sile urili v svojih veščinah ter preučevali razne tekste, toda nobenemu se ni sanjalo, kaj se dogaja v njihovi bližini. Da je temna stran Sile bližje, mnogo bližje kakor si je lahko kdo zamišljal.

"...če bi se tedaj odločil streljati se sedaj ne bi pogovarjala," je dejal oklepljeni bojevnik.
Prav imaš, si je mislila Pride in se namuznila. V tem primeru bi ti tisti izstrelek razpolovil možgane še preden bi dobro vedel da me ni zadel.
A je to misel zadržala zase. Ni se bilo smiselno sedaj prepirat kaj bi bilo, če bi bilo. Poslušala je kaj je imel lovec na glave ki ga je poznala samo po vzdevku "Zakkeg" za povedati, dokler ni zaključil s hrabro trditvijo da bi raje umrl kot zbežal pred izzivom.
"No nekaj tvojega slovesa gotovo drži," je dejala po trenutku tišine. "Si pravi Mandalorian, ki verjame da je edini smisel življenja v boju, da je smrt v boju častna, in da sta najhujši stvari v življenju nemoč in strahopetnost. Tvoj preizkus torej..." Pomislila je s čim naj začne, nato pa začela razlagati:
"Tvoja naloga je dvodelna, zato podrobno poslušaj, ker je vsaka malenkost pomembna, ponavljati pa se ne mislim. Prvi del je da najdeš in eliminiraš točno določeno osebo. Gre za srednje visokega moškega starega nekje med 30 in 35 let. Po najnovejših podatkih ima kratke črne lase ter okroglo brado in brke, ki mu obkrožajo usta. Pridružil se je Dantooinski milici in je trenutno zaposlen kot varnostnik v Khoondi. Nazadnje je uporabljal ime Nadros, ampak če je pameten ga je najverjetneje že zamenjal."
Naredila je premor.
"Ampak to še ni vse," je dejala. "Zadeva je malo bolj komplicirana, sicer bi bil tip že mrtev. Naredil je to napako, da je določeno skrinjico s predmeti, ki bi mi jo moral predati, zadržal zase in jo poskušal prodati na črnem trgu. Ti predmeti so zame osebno izjemno dragoceni, so pa dokaj unikatni in jih je tako zelo težko spravit v obtok. Noben preprodajalec ni bil dovolj neumen da bi jih odkupil, sicer bi jih sedaj že imela. Očitno je torej, da je zbežal in zaklad skril. Tvoja naloga je, da odkriješ kje je skrinjica iz bogatega graviranega lesa in trije predmeti, ki so bili v njej; dva kamna, eden zamolklo krvavo-rdeč in drugi belo-prozoren, ter vijoličen amulet v obliki oktaedra.
"Dokler ne izveš kje so ti predmeti in se prepričaš da so avtentični, mora tip ostati živ. Hočem da mi prineseš vse tri predmete, če se le da v skrinjici. Šele po tem ga smeš ubiti, kar pa moraš obvezno storiti tako, da ne bo nihče niti posumil da je bil vključen morilec. Najbolje bo, če izpade kot da je bila njegova smrt nesreča. Če ti to uspe, boš dobil plačilo za predmete kot če bi mi jih prodal, prav tako pa bom potem vedela da si pravi naslov za naslednjo, mnogo težjo nalogo."
Hotela mu je že reči naj se kar loti, ko se je spomnila še ene stvari. V roko mu je položila za dlan velik ovalen predmet črne barve, ki je imel na sredini dva gumba.
"Tole je edini način kako me boš lahko kontaktiral. Ko ti naloga uspe, pritisni spodnji gumb in bodi tukaj sam naslednji dan ob zori. Če te kadarkoli razkrinkajo, pritisni zgornjega in naprava se bo samouničila. V tem primeru bom sklepala da ti je spodletelo, in nikoli več se ne bova videla. Če pa izvem da si s čimerkoli izdal mojo vpletenost v celotno zadevo, ti zagotavljam da te bom poiskala in potem si boš *ti* želel smrti."
Pomislila je, da bi mu povedala da je njegova tarča rada dirkala s swoop-kolesi, čeprav v tem ni bila najboljša, in je že dvakrat zapadla v dolgove zaradi slabih rezultatov na dirkah. A se je odločila da bi mu s tem povedala preveč; bil je lovec in če je hotel dokazati svojo sposobnost bo moral to, ali pa katero drugi šibkost, sam najti in izkoristiti. Nakazala je Zakkegu da je to vse. Misli so ji ušle k spominu ko je bil ta, ki je bil sedaj tarča neusmiljenega Mandaloriana, eden njenih vohunov in dvojnih agentov znotraj Onderonske vojske.
Zdaj boš na lastni koži izkusil kaj se zgodi s tistimi, ki si drznejo prinesti okoli Darth Pride!

Na skritem obrazu so se mišice premaknile in izoblikovale ustnice v nasmešek. Da, to smo tisti pravi Mandaloriani. Toda časa za uživanje v samopodobi, ki so jo očitno dojemala tudi nekatera druga baje inteligentna bitja galaksije, ni bilo. Še zmeraj zakrinkana in neznana delodajalka je namreč pričela z razlaganjem vseh pravil, pogojev in ciljev preizkusa. Med besedičenjem se je v Mandalorianovi glavi izoblikovala približna podoba človeške tarče. Najverjetneje mu obraz krasijo prve gube. Z brado bi lahko le te prikril toda na nekaterih mestih se jih vendarle ne da popolnoma zakriti, torej bi lahko starost uganil tudi z očmi. Vendar pa, kakor se je Zakkegu, zanka ni tičala v tem, da bi tarčo samo našel in odstranil. Ne, kakor je kaj hitro izvedel, je moral locirati še nekakšno skrinjico z čudno vsebino, ki je ženski najverjetneje veliko pomenila. Ali pa tudi ne, to lovcu na glave niti ni bilo tako zelo pomembno. Naloga je bila razložena in sedaj je napočil čas, da Mando'ad razkrije svoje adute ter pokaže, česa vsega je zmožen. Z rahlim priklonom je nakazal, da je razumel izdano navodilo. Brez besed se je lovec kakor spuščen pes, ki mora najti po nekaj sledeh poiskati nič hudega slutečo žival za svojega gospodarja, odpravil stran. Čeravno navzven tega ni kazal, je razmišljanje že povsem posvetil svoji novi zadolžitvi. Khoonda. Če se ne motim, je sedež naborniške vojske tukaj na Dantooinu. Torej bi se morebiti lahko pritihotapil med njih, se pozanimal in poskušal poizvedeti čim več o tarči ter nato nadaljevati na podlagi le-tega.
Zadovoljen z svojim na hitro sestavljenim načrtom se je Mandalorian samozavestno podal svojemu cilju. Zavedal se je, da bo moral za dosego svojih ciljev tudi lagati toda to mu ni bil nikakršen problem. Konec koncev je po njegovem mnenju cilj opravičeval uporabljena sredstva, ki si pripomogla, da si ga dosegel.

Ko je lovec na glave pokimal in se odpravil v svojo smer, si je Pride dovolila manjši nasmešek. Zakkeg ni odlašal in to ji je bilo všeč. Resnično je upala, da mu bo uspelo. Drugače bi ji bilo vseeno kaj se z njim zgodi, saj je bilo lovcev na glave toliko kot zvezd v galaksiji, in vedno se je dalo dobiti koga še boljšega. A ravno to je bilo to: od tistih za katere je do sedaj vedela, je bil Zakkeg najboljši. Predolgo bi trajalo da bi našla naslednjega, prav tako pa je potrebovala določeno osebo znotraj Jedijske enklave mrtvo kakor hitro je bilo mogoče. Navadno bi to storila sama, a kljub svoji narcistični osebnosti in samozavesti ni bila dovolj nepremišljena, da bi vkorakala v Jedijski brlog in tam nekoga ubila. Ne, to je čakalo Zakkega, če bi se dokazal.
Sploh pa ji je tudi že presedalo, da se je Nadros tako dolgo izmikal svoji kazni. Oh seveda, bilo je že veliko priložnosti ko bi ga lahko ujela in nato mučila do smrti, ampak dokler ni bila absolutno prepričana kje so bili trije artefakti iz Onderonske palače, je bilo njegovo vedenje preveč dragoceno da bi ga lahko žrtvovala.
In ključnega pomena je bilo da njena identiteta zaenkrat ostane skrivna. Prišel bo čas, ko se bo razodela, in takrat jo bo cela galaksija ljubila in se je na smrt bala, ter sklonila koleno ob njeni prisotnosti. A ta čas še ni prišel, in prehitevanje je bilo nespametno. Vendar nekoč, kmalu, bo nastopila *njena* ura...
Popravila si je kapuco in odšla s prizorišča. Dokler od Zakkega ne bi dobila enega ali pa drugega signala, je mislila ostati skrita. Morda bi vmes lahko obiskala še kristalno jamo, če v bližini ne bi bilo kakšnega Jedija...

Zora je z krvavimi odtenki barvala pokrajino, ko je nepremična postava stala sredi ruševin kdo je česa. Rahel vetrič je nagibal rastline, ki so počasi vedno bolj zakrivale nedvomno nekoč mogočno kamenje. Toda to ni ganilo bitje v težkem oklepu, ki je v bližin igre narave. Nepozornemu opazovalcu bi se lahko morda celo zazdelo, da gre za kip kajti nič ni kazalo, da je osebek sploh pri življenju. V tišini, ki jo je prebadal veter, je tako Zakkeg stal na mestu, kjer je nazadnje videl delodajalko. Od signala, ki je pomenil uspešno opravljeno nalogo, je minil že dan in ukradeno imetje je bilo sedaj varno spravljeno, čakajoč na resničnega lastnika. Težka puška, ki je prerezala že nič koliko življenjskih niti, je počivala v dlaneh pripravljena na karkoli, kar bi klicalo po njeni aktivaciji. Sončni žarki so se odbijali od zelenega vizirja skozi katerega ni bilo mogoče videti obraza bojevnika. Niti tega se ni dalo opaziti, katere rase je bil. Iznenada je nekaj sprožilo premik telesa. Šum, komaj opazen šum je pritegnil Mandalorianovo pozornost. Nekomu, ki ni bil lovec, to morda ne bi pomenilo ničesar toda za pravega Mando'ada je bil vsak hrup, še tako neznaten, pomemben. Sunkovito se je trup obrnil in zazrl v smeri, od koder je do ušes pripotoval zvok.

Rdeča zora je svetila kot znamenje, da je bila prejšnji dan prelita kri. Pride je počasi stopala preko ruševin, z mehkimi in tihimi koraki, da se je komaj slišalo plapolanje njenega plašča in ogrinjala. Blizu mesta kjer sta se nazadnje srečala je opazila negibno silhueto Mandaloriana, ki ga je poznala po imenu Zakkeg. Kljub izjemno tihemu in pazljivemu premikanju pa se je izkazalo da kamen na katerega je stopila ni bil popolnoma trden in se je premaknil pod njenim korakom. Ko je odskočila se je kamen sicer vrnil na pravo mesto in ni sprožil plazu, vendar pa je Pridino oblačilo zaplapolalo dovolj, da jo je Zakkeg uspel slišati. Zavedajoč se da jo je odkril, je nadaljevala z normalnim korakom in čez nekaj trenutkov je prečkala še zadnje kamenje ki jo je ločilo od njega.
"Sklepam da je posel opravljen?" je vprašala z nevtralnim glasom. "Slišala sem da je nek točno določen član milice umrl v eksploziji ko se je njegovo swoop-kolo zaletelo v neko drevo." Pogledala je naokoli, a po hitrem pregledu nikjer v bližini ni videla tistega kar je pričakovala. Občutek jeze in opreznosti jo je začenjal grabiti ob robovih možganov. Je bilo možno da je preprosto ubil tarčo ker ni bil sposoben od nje pridobiti podatka?
"Nedvomno je mrtev po tvoji krivdi, vsaj posredno če ne neposredno. A bolj me zanima glavni del najinega dogovora. Rada bi videla svojo skrinjico in se prepričala če je njena vsebina pristna preden ti predam nagrado."

((Sry za kratek post, trenutno mi malo manjka idej )

((ma ni panike sploh no x) pa namig - v postu se nahaja namig, da bi raje kakor nekaj dobil ali postal nekaj drugega ))

Ni minilo dolgo, ko so oči lovca ugledale silhueto nekega bitja. In še manj časa je minilo, da je prepoznal v tej podobi svojo delodajalko. Razdalja med njima se je sunkovito manjšala čeravno ni Zakkeg k temu pripomogel niti koraka. Glas, mil kakor glasba iz najlepših inštrumentov, a obenem hladen kakor ledeni vihar na Hothu, je priplaval do čelade. 'Sklepam da je posel opravljen?' Tiho se je Mandalorian namrdnil, čeravno ni na glas ničesar pripomnil. Jaz vedno opravim posel. Kakor, da bi bil Mando'ad preklet s tem, da je vedno našel nadvse zgovorna bitja, je pričela ženska na veliko govoričiti. In če česa okrepljeni osebek ni maral, potlej je bilo to besedičenje. "Jaz vedno opravim posel." Počasi se je črno-beli oklep pričel prepogibati, saj lovec na glave ni želel, da bi bil njegov big razumljen kakor agresivna poteza. Z roko je odmetal nekaj kamnov s tal, da se je razkrila manjša luknja narejena v tleh. Enoročno je na plan potegnil skrinjico, ki je bila sicer rahlo umazana od zemlje, toda cela. "Vse sem pridobil. Nagrada?" Dobro je vedel, da se znotraj delodajalkinega imetja nahajata samo dva kamna, toda ravno v tem je bil trik. Amulet je namreč predčasno vzel ven in ga spravil na varno kakor poslednjo rešitev, če ne bi izvedel, kaj je bila nagrada. Toda kaj, ko tega ženska za sedaj še ni vedela. Kakor ni tudi vedela, da si je želel lovec na glave, pravi Mandalorian, nečesa veliko bolj kakor kreditov. Izziva.

((Ne boš verjel, ampak sem funkcionalno pismena ))

"Kot sem rekla, nagrada sledi potem ko se prepričam da je v skrinjici vse kar sem naročila," je dejala na njegovo opombo ko je sprejela majhno leseno skrinjico. Ključavnica je bila uničena in se ni več zaklepala, a vsaj izgledalo je, da je bila poškodovana že nekaj časa nazaj, tako da jo je verjetno zlomil že Nadros.
Odprla je pokrov, medtem ko je bila ves čas pozorna na Zakkega, da je ne bi ujel nepripravljene. Hvaležna je bila za kapuco ki je zakrivala večji del njenega obraza, saj bi se sicer njeno razočaranje in jeza ob razkritju, da je pomembnejši od treh predmetov manjkal, vidno kazalo na njenem obrazu. Potrebovala je dolg trenutek da se je umirila in pregledala oba kristala. Vsaj ta dva sta bila prava, točno tista ki ju je iskala. Če bi šlo za ponaredka, se najverjetneje ne bi mogla zadržati in bi Zakkega ubila na mestu.
"Tako torej, 'Zakkeg'," je dejala z mirnim glasom, kateri pa je vseeni vseboval podton jeze ki ga ni mogla prikriti. "Ni čudno da 'vedno opraviš posel', če pa očitno zate šteje kot opravljen tudi le delno opravljen posel."
Nastala je grobna tišina in bele oči so izpod kot noč črne kapuce gledale v z neprebojen zeleni vizir. Nato je zakrinkana Sithinja iz enega od mnogih žepov svojega plašča potegnila kreditorni čip in ga nastavila na željeno vrednost ter terminirala proces. Čip je bil sedaj vreden točno določeno vsoto galaktičnih kreditov, ki so se še pred nedavnim nahajali na njenemu računu v Centralni banki Galaktične Republike. Pomigala mu je s čipom ter dejala.
"Nisem sicer najbolj zadovoljna s tvojim odnosom, ampak dogovor je dogovor. Trenutno je tukaj 20.000 republiških kreditov, več kot poštena vsota za vsebino skrinje. A ker v njej ni vsega kar je bilo dogovorjeno, jih boš dobil šele po uspehu ali neuspehu glavne naloge."
Naredila je pavzo in z mislimi izzivala oklepljenega Mandaloriana. Če lovci na glave česa niso prenašali, je bilo to mišljenje da so bili prikrajšani za svojo plačo. A čeprav v trenutnem stanju raje ni brskala po njegovih mislih, je lahko začutila da se mu gre za več kot le denar. Seveda, morala bi že takoj uganiti; ta je bil eden tistih Mandalorianov ki jim je bilo edino pravo plačilo njihova večno-ovenčana 'slava', ki naj bi jo s tem pridobili.
"Poslušaj torej," je dejala resno. "Sicer sem upala na bolje opravljeno delo, a ker si še vedno živ tarča pa mrtva, bom sklepala da pač še nisi pokazal svojega pravega potenciala. Moli h kateremu koli Mandaloru hočeš, da moje mnenje ostane takšno."
Naredila je majhen premor da bi njena grožnja ostala v zraku za sekundo dlje. Najraje bi mu demonstrirala kakšna je bila cena za neuspeh, ampak je vedela da bo bolje če bo zaenkrat ostal nepoškodovan.
"Glavna naloga, za katero sem te v osnovi poklicala, je hkrati manj in bolj komplicirana od prejšnje. Tokrat ni posredi nobenega zaklada ki bi ga moral najti, čeprav bi vseeno rada da imaš oči odprte za amulet, ki manjka v skrinji. Če ga uspeš najti boš dobil dogovorjeno nagrado, sicer ti bom njegovo vrednost odbila od plačila. Na kratko povedano: nekoga rabim mrtvega. Gre za Jedija po imenu Aaron Spacerunner, ki je na Dantooinu že vse odkar so začeli z obnovo tukajšnje enklave. Težava je v tem, da je njegova radovednost dosegla nivo, da mi je prišel na sled. Kolikor mi je znano še ne ve točno za koga gre, ampak če bo še dolgo nadaljeval, bo sčasoma ugotovil kdo sem, in tega ne morem dopustiti. Tukaj vstopiš v igro ti. Tvoja naloga je da ga ubiješ tako kot prejšnjo tarčo; izgledati mora kot nesreča, ali pa morajo biti okoliščine njegove smrti nerazložljive in preveč nejasne. Nihče ne sme niti posumiti da gre za umor in če mi hočeš ostati koristen tudi v prihodnosti, si te ne sme nihče zapomniti. Prav tako hočem da se znebiš njegovih dnevnikov in drugih zapisov, tako da ne bo mogel nihče nadaljevati njegovega dela. Idealno bo če mi jih uspeš prinesti, a če se izkaže da to ni mogoče bom čisto zadovoljna če samo za vedno izginejo."
Za trenutek je utihnila in premislila ali bi mu povedala še druge podrobnosti ali ne. Nato se je odločila, da je bil uspeh te naloge bolj pomemben od dokazovanja obsega Zakkegovih preiskovalnih sposobnosti, in tako je še dodala;
"Moram te opozoriti še na nekaj stvari; žal ti težko podam njegov natančen opis, saj se nobenemu od mojih agentov ni uspelo dovolj približati, ne da bi jih kateri od dvojice zaznal. Tip je nekako navadne višine, ima črne lase ki ob robovih že malo sivijo, ni niti suh niti debel, in navadno nosi zelena oblačila po Jedijski modi. Je izjemno previden in pogosto ostaja v notranjosti Jedi enklave, kjer bo zelo težko priti do njega, vsaj ne da bi te pri tem kdo zasačil. Kadar že zapusti stavbo, pa ga spremlja izboljšan bojni droid, ki mu služi kot telesni stražar. Že droid ima zelo dobre skenerje, iz opisov mojih vohunov naj bi bil sposoben zaznati in natančno določiti pozicijo kakršnegakoli živega bitja ali droida v radiju 30 metrov. Seveda pa te lahko s pomočjo Sile zazna tudi tvoja tarča, ki je navsezadnje Jedi Vitez, in kolikor je meni znano si je svoj rank zaslužil še pred vojno. Kakšno vprašanje?"

((dobr tale posta bo bolj kratek, ker nimam glih energije za pisanje … toliko, da lahko ti potlej nekaj napišeš naprej ))

Brez besed je poslušal besede ženske, ko je le-ta ugotovila, da manjka amulet. Čeravno obraza, po tonu očitno ne ravno stare osebe, ni mogel videti, je lahko po govoru sklepa, da delodajalka ni najbolj zadovoljna z dobljenim izkupičkom njegovega lova. Mnogo besedičenja je bilo spet potrebnega, preden je pogovor končno nanesel na novo nalogo. Tedaj se je komaj obrazu Mando'ada prikazal prvi rahli nasmešek. Odlično. Nova naloga bo morda dejansko celo izziv. In res, ko je Zakkeg slišal, da je njegova naslednja tarča Jedi, mu je srce zapelo od veselja. Kakor, da to še ne bi bilo dovolj, ga je spremljal še droid, kar je vse skupaj samo še dodatno začinilo. Ob zadnjih besedah 'Kakšno vprašanje?' se je roka premaknila in proti neznanki vrgla »izgubljeni« predmet. Med tem, ko je amulet letel po zraku, so se zaslišale izpod čelade globoke besede Mandaloriana. "Kdo si?"

Amulet je ujela medtem ko je padal proti njej. Zakkeg je dobro nameril in amulet je skorajda priletel v njeno roko, čeprav je izgledalo kot da je Mandalorian predmet preprosto odvrgel.
Gesta jo je presenetila, saj ni pričakovala da bo lovec tako zvit. In ker se je v večji meri začasno odpovedala Sili, tako da bi lažje ostala skrita medtem ko se je sprehajala po planetu kjer je bilo Jedijev z izjemo Coruscanta največ, tudi ni mogla vdreti v njegove misli in predvideti takšnega ravnanja.
Najprej je pomislila da je šlo za ponaredek, vendar je bil pečat, ki ga je moč Temne strani pustila na obesku, nezamenljiv. Pametno, da se je odločil sodelovati. Dogodka namenoma ni komentirala, samo v zameno mu je na enak način, kot on njej amulet, izročila čip z 20.000 krediti. Nekaj trenutkov je vladala tišina, oziroma vsaj njen približek, ker je malo stran mlad kath-hound pravkar mrcvaril ujetega iriaza. Vprašanje, ki ga ji je namenil najeti lovec, je obviselo v zraku kot da bi ga nekdo napisal na oblake. Končno so se očarljive ustnice, ki so bile poleg spodnje čeljusti in zgornjega dela vratu, edini del njenega obraza ki je bil viden pod kapuco, premaknile.

"Jaz sem nekdo, katerega manj prijazne strani nočeš spoznati. Dejstvo, da sploh govorim s tabo in še nisi mrtev pomeni, da si od tebe nadejam več koristi kot bi jo imela od tvoje smrti. Seveda si sam nedvomno misliš, da bi me lahko ustrelil še preden bi spregovorila besedo, kakor vsak vase zagledan plačanec. Dokler boš naloge opravil kakor se zmeniva, bo vse v redu, in lahko se ti obeta še veliko zahtevnih tarč in bogatih nagrad. V nasprotnem primeru te čaka zadnja veličastna bitka tvojega življenja. Dokler delaš zame me lahko naslavljaš s 'Pride'."
Vse to je povedala mirno, kot bi le navajala dejstva. Tudi grožnjam, ki so to po vsebini očitno bile, ni dodala nobenega podtona ki bi nakazoval njihovo naravo.
"O uspehu me boš obvestil na isti način kot prej. Upam da imaš komunikator še pri sebi," je še dodala. "Resda ga ne rabim mrtvega že jutri, ampak mudi se vseeno. Časa imaš kakšen standarden mesec, morda le dva tedna, mogoče pa le tri dni. Ključno je, da ne ugotovi ničesar določenega o moji identiteti, če pa že, pa da to znanje umre z njim preden ga uspe predati naprej. Zaradi narave tvoje naloge ti bom razkrila še eno stvar o sebi; nekaj mojih služabnikov bi se dalo opisati z besedico "Sith". Zdaj ti je verjetno jasno, zakaj je tako pomembno da Jediji ne izvejo zame, ali za tiste ki delajo zame. Zdaj pa če nimaš več ničesar za reči, se bom odpravila, ti pa se loti svoje naloge."

Komaj je dokončala stavek, že je izpod njenega plašča začel piskati komunikator. Ne meneč se za lovca je izza pasu potegnila majhno črno napravo z večimi gumbi in majhnim krogom, iz katerega se je po pritisku na enega od gumbov pokazala majhna hologramska podoba Sith bojevnika.
"Lady Pride," je dejala podoba medtem ko je pokleknila na eno koleno. Njen glas je šifriran signal popačil na zelo visoke tone in je tako deloval prej smešno kot karkoli drugega. "Pred nekaj minutami smo prestregli podatek o tedenskih servisih Spacerunnerjevega droida. Medtem ko govoriva je eden od naših že onesposobil mehanika in se zakrinkal vanj. Mojstra Micala trenutno ni, tako da je možnost da bi ga kdo prepoznal praktično nična. Kolikor mi je znano ravno zdaj spreminja programiranje droida. Če bo šlo vse po načrtu bo droid sledil gospodarju vse dokler ne bosta v bližini njegovih zapisov, nato pa se bo samouničil z močjo šestih termalnih detonatorjev, ki so se "po naključju" znašli blizu njegovega jedra. Po mojih izračunih bi moralo biti dovolj, da bi upepelil vsakršno materijo v radiju desetih metrov."
Zadovoljen nasmešek se je razlegel na prelepih ustnicah, ki so gledale izpod kapuce.
"Dobro opravljeno Jensaar," je dejala majcenemu hologramčku. "Za vsak slučaj imej pripravljeno skupino infiltratorjev če bi kateri od zapisov preživel in pa če bi mehanikov reprogramiran spomin odpovedal. Mislim da je jasno, da se mora spomniti da je prišlo do nekakšne napake in da ga je sam pokvaril, ker bo stvar preveč sumljiva če bo imel v spominu luknjo zaradi nezavesti. In ne morem dovolj poudariti da nikoli ni 100% delujoče. Vračam se nazaj na tretjo bazo, več mi boš povedal osebno. Pošlji shuttle za dva blizu zasulega južnega vhoda kinrathske jame na Dantooinu in naj bo ladja v orbiti stalno zakrinkana. Ne vemo kako dobre senzorje imajo v enklavi."
"Za dva, milady?" je dejal glasek začudeno. Po trenutku tišine pa mu je bilo jasno, da njegova gospodarica ne misli komentirati in je sklonil glavo ter rekel: "Tako bo, vladarica. Bodite tam v naslednji uri."
Nato je hologram izginil in zakrinkana postava Sith mojstrice je komunikator spravila nazaj pod gube črnega plašča.
"Nimaš sreče," je dejala Zakkegu. "Kot si nedvomno slišal je s tvojo tarčo konec. Zdaj me boš spremljal do mojega plovila in ostal v moji bližini dokler ne dobiš nadaljnjih navodil. Odklonitve ne mislim sprejeti."
To rekoč se je obrnila in začela korakati stran od ruševin, dlje proti jugu. Spustila je mentalno blokado, ki je preprečevala dostop Sili in se prepustila vesoljni energiji ki jo je napolnila. Spet se je počutila močno, mogočno in nepremagljivo. Svojo auro je oslabila, tako da bi kdorkoli ki bi jo poskušal zaznati sklepal, da gre le za stalno prisotno temno moč kristalnih votlin ki so ravno zaradi te aure privabljale različna krvoločna bitja, in so bila zato do pred kakšnim letom polne kinrathov, in proti katerim se je zdaj odpravljala...

Nezainteresirano je poslušal samohvalo delodajalke, ki je bila podana kakor odgovor na vprašanje. Nekako je bil tega že kar navajen ter je dodatno olepševanje sprejel kakor nujno zlo na zanimanje. Šele zadnja poved je toliko pritegnila njegovo pozornost, da si jo je odločil vtisniti v spomin. Pride. Ime je zvenelo umazano, toda ponosno. Toda kaj, ko se bitij največkrat ni dalo presoditi samo po nekaj črkah, ki so jih označevale. Časa za nadaljnjo analiziranje ni bilo kajti ponovno je sledilo prenašanje poslovnih podatkov. Na kratko bi bilo vse izrečeno opisati z 'opravi hitro in profesionalno' toda več kot očitno je ženska rada poslušala svoj glas. Mandalorian pa je raje kakor besede za razumevanje uporabil splošno znano gesto prikimavanja z glavo oziroma čelado v tem primeru. Že je izgledalo, da se bodo njune poti do nadaljnjega razšle, ko je iznenada sledil preobrat. Nek notranji čut je Man'doadu preprečil, da bi ignoriral piskanje komunikatorja. Obstal je tako tam, s puško na rami in leskom sonca v očeh, *akhm*, na vizirju. Znotraj čelade, slišno samo Zakkegovim slušnim organom, se je pričela tiho predvajati glasba, ki je onemogočala, da bi slišal privatni pogovor delodajalke. Neko spoštovanje je pa ja bilo potrebno ohranjati, kajti za razliko od drugih lovcev za glave se njemu ni šlo samo za denar oziroma kako bi lahko koga zafrknil ter poskrbel samo lastno finančno dobro. Ne, tako pri njemu pač ni šlo. Šele, ko je videl, da je naprava za komunikacijo odpotovala nazaj pod oblačilo, je muzika spet poniknila. Ravno prav, kajti že so sledila nova navodila. Spet je samo premaknil glavo in stopil za Pride, kakor je sama sebe ženska imenovala. "Sithi." je tiho, bolj sebi kakor spremljevalki rekel bojevnik. Če je že moral izbirati med Jediji in njimi se je vseeno raje postavil na stran slednjih. Vsaj niso bili tako zelo pomehkuženi kakor prvi, ki niso znali spoštovati vojn, klanja in pravega preizkusa moči. Še celo zatirati so si drznili vrline, ki so jih pravi Mandaloriani najbolj spoštovali! No, zaradi tega so pa tudi postali izobčenci družbe, kakršni so bili dandanes. Toda če pogledam realno, ne obstaja dve strani vibro-meča. Nista samo dve strani rezila, Jediji in Sithi, dobra in zlobna, prava in napačna. Ne, obstaja še tretja stran. Mandaloriani. Mi smo največji sovražniki Jedijev in mehkužne Republike. Vendar čeravno največkrat potegnemo s Sithi nismo njihovi večni zavezniki. Mi častimo vojno samo, ne pa nekakšnih bogov. Ko bodo prebivalci galaksije razumeli to nas bodo šele morda razumeli. Med razmišljanjem je dvojica v tišini že prispela do nekakšnih jam oziroma votlin, ki jih je bilo po Dantooinu mogoče najti kar nekaj. V kantinah so velikokrat krožile govorice, da naj bi se notri nahajalo marsikatera vredna reč zraven marsikatere nevarnosti. Vendar Zakkega te reči nikoli niso pritegnile, saj raziskovanje ter nekakšna pustolovščina nikoli niso bile reči za katerimi bi se oziral. Iznenada je na glas spregovoril kakor, da bi želel s svojo delodajalko nekaj razjasniti. "V zadnjih Mandalorianskih vojni smo se izključno zaradi enega razloga postavili na vašo stran. Sithi ste prišli k nam z ponudbo – da se borimo z močnim nasprotnikom, ki bo za nas izziv, v boju, ki se ga bo pomnilo za zmeraj." Na samosvoj način ji je želel s tem povedati, da ne potrebuje nikakršnega plačila dokler bo vedel, da se bo to uresničevalo. S temi besedami se je namreč že postavil na stran Pride, ki bi znala sprožiti nove vojne. In vojne so bili časi, ko so Man'doadi zasijali v vsej svoji veličini. Zaradi nekaj bojev se jih je nato nekaj desetletij, če ne celo stoletij bala celotna galaksija. »Klanje« je bilo tisto, kar jih je napajalo kakor napaja Sithe in Jedije Sila.