Ruševine naselja Dreshdae

(Outfit)

Malokdo ve, da se med ruševinami malo stran od nekdaj zastrašujoče sithovske akademije zdaj skriva ena najbolj vročih tihotapskih točk v celotnem vesolju. Siyo je seveda bila ena izmed teh maloštevilnih in tudi tokrat jo je pot zanesla v kantino, v kateri se je tudi tokrat gnetlo toliko vesoljcev, da se je morala kar nekajkrat poslužiti komolcev, da je sploh lahko prišla do šanka. Problem ni bil v tem, da bi bila skrita beznica tako popularna, pač pa v tem, da se je na približno polovici sobe vdrl strop in je bila zdaj tako majhna, da je že skupina šestih Rodianov, ki so se tiho pomenkovali v kotu v svojem žvižgajočem jeziku, zasedla skoraj celoten prostor.

Pogumno se je naslonila na pult in se nagnila proti točaju. "Mojo običajno, Vosca," je rekla s prijetnim glasom in točaj je dvignil pogled z lateksa, ki se je napenjal prek njenih oblin in ji vrnil nasmešek. "Takoj, gospodična Starfall," je rekel in se posvetil mešanju strupeno zelene pijače. Siyo se je nasmehnila. V tistih nekaj letih, ki jih je preživela na robu zakona, se je navadila, da svojega resničnega imena ni z lahkoto izdala. Tako da so jo ponekod poznali kot Moonchaos, drugje kot Partyo, na kakšnem tretjem kraju pa pod kakšnim tretjim imenom.

Točaj je v tistem na pult položil kozarec in sama je iz žepa potegnila nekaj kreditov in jih položila na mizo. Vosca je svojo težko dlan položil na plačilo in z roko zdrsnil nazaj dokler ni vseh kovancev - med drugim tudi votlega, v katerem se je skrivala tokratna pošiljka začimb - pometel v drugo dlan. "Zadnje čase posel upada," je komentiral z nekoliko krivim nasmeškom. Siyo je prhnila in si privoščila previden požirek zelene pijače. "Posel vedno je in vedno bo," mu je vrnila, "dokler bodo ljudje pripravljeni plačati za narejeno delo." Točaj se je zarežal, potem pa v dlan, ki mu jo je ponudila, potisnil sveženj bankovcev. "Vaš drobiž," je zamrmral, potem pa se brez nadaljnih besed posvetil moškemu, ki je pravkar pristopil k pultu.

Rešilno kapsulo je zajel ogenj, ko je vstopila v prašno atmosfero Korribana. Kot komet je šinila skozi zrak in se zaletela naravnost v enega od še stoječih zidov tistega, kar je bilo nekoč naselje Dreshdae. Močan sunek je stresel kapsulo in zmečkal prednji konec ob kamnito steno. Loputa se je odprla in samotna postava je izstopila, kašljajoč zaradi dima ki se je kadil iz pregretih naprav.
Raphael se je skobacal iz kapsule in preveril stanje: sam je bil nepoškodovan, kot tudi tisto malo stvari ki jih je imel s sabo, kapsula pa je definitivno za vedno postala neuporabna. Hitro je stekel stran od kadečega se kupa železja, saj ni vedel koliko goriva je še ostalo v kapsuli in kakšna je bila nevarnost da jo raznese. V mislih je preklinjal tihotapsko ladjo, ki ga je sestrelila le zaradi tega ker ji je prišel preblizu. Saj je bilo vesolju dovolj prostora, kaj jih je bolelo če je zletel malo bližje ladji ki je zaradi prikrivalnih naprav tako ali tako ni mogel zaznati z radarjem? In ko jo je opazil z očmi, je bilo seveda že prepozno. Začuda ni zaznal nobenih živih bitij na njej, tako da je sklepal da je posadka bodisi sestavljena izključno iz droidov, ali pa so bili vsi nezavestni oziroma odsotni. Med slepim tekom se je zaletel v steber in si praskal dlan, s katero je zaščitil svoj obraz na hrapavem kamenju. Prav mu je bilo, kaj pa ni nosil zaščitnih rokavic! A po drugi strani je dobro vedel da bi se mu roke skuhale, če bi jih nosil tukaj.
Korriban. Tisočletna grobnica Sithov in kraj kjer je preživel večji del časa po Mandalorianskih vojnah. Najprej ni vedel kje točno je, a potem ko je opazil drugo steno je prepoznal poceni kovino, ki je podpirala zidove naselja Dreshdae in so jo kopali nekaj milj pod mestom, kjer se je nahajal zdaj. Boljše jeklo je šlo za orožje in oklepe; šibkejše pa za namene kjer ni bilo pogosto žrtev udarcev, kot na primer za podboje in pomožne stene.
Več let je minilo odkar je bil Raphael nazadnje tukaj, in takrat je bilo Dreshdae cvetoče naselje, polno trgovcev z bojno opremo, najemnih vojakov, tihotapcev, lovcev na glave, in učencev iz akademije Sithov, na katero je takrat hodil tudi sam. Zdaj je bil to le kup ruševin, a nekatere stene so še vedno stale, in Raphael je nadaljeval pot po tistem, kar je ostalo od hodnika ki je vodil do nekdanje kantine. Na koncu hodnika bi moral biti izhod, ki je vodil do Akademije, a zdaj je bil tam le kup neprehodnih kamnitih blokov. Po izgledu sodeč je Raphael sklepal da je šlo za plaz, vendar ni bil prepričan če je bil naravnega izvora.
Takrat pa je na levi, iz sobe kjer je bila nekoč kantina "Pijana stran Sile", zaznal skupino živih bitij. Že se je hotel umakniti vstran, a takrat ga je opazil zagoreli, v Cinnagarski oklep oblečen Zabrak, ki je stopil ven iz sobe. Raphael je dvignil roke v znak da mu nič noče, in bil hvaležen za ohlapno črno oglavnico, ki je zakrivala večji del njegovega telesa, vključno z žaromečem, pripetim za pasom. Obžaloval je, da ni že prej poveznil kapuce čez glavo, saj je bil sedaj njegov obraz odkrit.
Kljub neškodljivi gesti je Zabrak potegnil blaster iz tulca. Raphael je zaznal, da se odloča ali naj posvari svoje pajdaše, ali naj raje ne izda pravega namena skupine in razloga za njihovo povezanost. Kaj je bil ta pravi razlog ni izvedel, saj ni hotel tvegati da bi nič hudega sluteči Zabrak ugotovil da mu nekdo brska po glavi. Stopil je naprej in mirno dejal:
"Oprosti če sem te presenetil prijatelj, sem samo nekdo ki je pristal tukaj proti svoji volji in sedaj iščem način kako bi lahko zapustil ta kamen."
Zabrak se je malo obotavljal, nato pa rekel;
"Lahko greš noter, če želiš. Samo ne povzročaj nobenih težav, sicer ti spustim laser skozi tilnik preden lahko rečeš Iridonia"
Zakrinkani bivši Sith mu je pokimal, nato pa vstopil skozi vrata ter presenečen ugotovil, da je bila kantina natrpana z različnimi življenjskimi oblikami. Igrala je glasba, ki je bila dokaj tiha v primerjavi z ostalimi kantinami, a vseeno dovolj glasna da bi lahko nekdo, ki bi poznal jezik v katerem je bila pesem, razločil vsako besedo. Razgledal se je naokoli in se počutil izgubljeno. Prebivalci kantine so se vneto pogovarjali in le redkokateri je dejansko opazil da je tukaj še nekdo. Njihove misli so se vrtele predvsem okrog dobička, prodaje, sle in pohlepa. Ne vedoč kaj naj bi storil je stopil do šanka. Točaj ga je čudno premeril in vprašal kaj bo. Raphael je hitro pomislil, a se ni spomnil ničesar pametnega, prav tako pa ni vedel kaj so dejansko imeli tukaj, kjer naj ne bi bilo ničesar.
"Kaj osvežilnega, pa brez substanc," je dejal.
Točaj mu je nalil sumljivo strupeno-rožnato pijačo in on jo je sprejel ter plačal. Na srečo je imel svoj denar pri sebi ko so mu sestrelili plovilo, sicer bi lahko imel sedaj težave. S kotičkom očesa je ujel nekoga ob sebi. Pogledal je proti levi in opazil eno najbolj privlačnih žensk kar jih je kdaj videl. Oprijet črni lateks se je popolnoma prilagajal njeni izklesani postavi, ki je vzbudila marsikatero misel. Skodrani vranji lasje so ji prikupno padalo ob očarljivem zagorelem obrazu, in temne oči so ga očitno opazile.
"Pozdravljena," je dejal brez da bi premislil zakaj bi jo sploh nagovoril. "Smem vprašati kaj počne taka lepotica tukaj sredi ničesar?"
Ko se je zavedal kaj je pravkar rekel, bi se najraje premlatil. Zdaj bo pa mislila da je kakšen spolni izprijenec, ali pa, glede na to kakšna je bila tukaj družba, da jo hoče za sužnjo!
"Oprosti," je hitro dejal v poskusu da bi popravil nastalo škodo, "pravkar sem neprostovoljno priletel v zid z rešilno kapsulo in moji možgani od udarca ne delujejo še čisto tako kot bi morali." Namenil ji je opravičujoč nasmešek, upajoč da bo nasedla zgodbi z blagim pretresom možganov.

"Kaj osvežilnega, pa brez substanc," je naročil njen sosed in če ne bi bila tako vešča v prikrivanju čustev, kot je bila, bi se od smeha začela valjati po tleh kantine. Vosca nikoli ni postregel pijače, ki ne bi vsebovala česa pikantnega. Če ne drugega, je postregel vsaj s čim, kar je nevešče pivce vrglo po požirku ali treh. Našobila je ustnice in si navihano ogledala prišleka. Oblečen je bil v oklep, kar je bilo povsem očitno, pa čeprav je nosil plašč. Poleg tega ji je bilo kaj hitro jasno, da ni bil navaden človek. Vosca si ga je veselo privoščil in mu v pijačo primešal nekaj začimbe, ki mu jo je prinesla. Zavila je z očmi. Bolje bi bilo, če bi prosojni prah vrgel skozi okno. Toda rekla ni ničesar, saj je točaj za začimbo pošteno plačal. Očitno jo je v tistem moški opazil, saj je spregledal vse, kar mu je podtaknil točaj. Kot je pričakovala jo je ogovoril, a tako nedolžno in prijazno, da se ji je kar takoj prikupil. Nekaj na njem je bilo izrazito konfliktnega, toda ni se mogla odločiti, za kaj je šlo.

"Ne bodi trapast, Blueray, ni se ti treba delati, da me ne poznaš," ga je zavrnila šaljivo in zamahnila z roko v njegovi smeri, ter čisto ponesreči prevrnila kozarec, da se je rožnata pijača v curku prelila prek pulta in zlovešče zasikala, ko je prišla v stik s kovino. Vosca je glasno zaklel in vseh šest klepetavih Rodianov se je v trenutku zasukalo proti njim. Siyo je zgrabila krpo izza pulta in se sklonila čez neznančevo naročje, da je zbrana druščina Rodianov dobila lep vpogled med oba razprta dela njene oprijete lateks srajce. S pretirano gesto je začela pivnati pijačo, ob tem pa nekoliko usločila hrbet in se zahihitala.

"Res se ti opravičujem, povabim te na pijačo, potem ti jo pa polijem," je rekla veselo in svoje kodre vrgla nazaj, da so presenečenega neznanca rahlo oplazili po obrazu. "Najbrž bo najbolje, da pijačo kar preskočiva in te odpeljem na kaj bolj sladkega." Eden od Rodianov je ob tem zažvižgal, ostali pa so se nekoliko boljše volje vrnili v pogovoru. Eden od njih je v rodianščini pripomnil, da naj se lotita sladkarij kar v kantini, toda Siyo se je delala, da ga ni slišala. Vosca se je šobil še precej bolj kot ponavadi in ko mu je vrgla prepojeno krpo nazaj za pult, je bil v obraz skoraj rdeč od jeze.

"Smola, ni kaj," je rekla in točaju poslala poljubček, kar je Vosco povsem vrglo iz tira in poskrbelo za to, da je začel razmišljati o marsičem drugem, kot o zapravljeni začimbi. Potem pa je s hitro gesto prijela presenečenega soseda pod roko in ga odvlekla proti vratom.

Bluereay? Kdo je Blueray? Sekundo kasneje je dojel, da je govorila njemu. Ga je dejansko poznala, ali se je le delala? Ne, bil je kar prepričan da je še ni videl. Nekoga takega pač ne bi zlahka pozabil. Ko je polita tekočina zasikala na pultu je dojel, da ga očitno rešuje pred neko zaroto, zato je zadržal svoje reakcije in se odločil igrati njeno igro. Sam bi bil najraje pritisnil točaju rezilo žaromeča pod vrat, a mu je bilo kar jasno, da bi bilo ob istem času vanj naperjenih vsaj šest različnih blasterjev. Sicer je uspešno odbijal tudi izstrelke večih nasprotnikov hkrati, vendar ne bi bilo pametno začeti boja za vsako stvar, sploh ker verjetno nikoli ne bi mogel zapustiti Korribana, če bi tukaj vsi ostali končali mrtvi. Kljub mračnim mislim pa si ni mogel kaj, da ne bi občudoval slokega hrbta svoje rešiteljice medtem ko se je sklonila mimo njega.
Ko sta naposled prišla ven iz kantine in dovolj daleč, da ju drugi niso mogli slišati, pa jo je Raphael znova ogovoril;
"Kaj je sploh bila tista čudna pijača? Ne vem čisto dobro kako ti uspeva, ampak očitno so nasedli vsemu kar si rekla..." Ustavil se je. Naredil je globok vdih, nato pa spet spregovoril, tokrat bolj obvladano;
"Hvala ti za tisto prej. Lahko me kličeš Raphael, ali pa Raf; in zdaj sem ti dolžan uslugo. Vendar pa si ne morem kaj, da se ne bi vprašal: zakaj mi pomagaš?"
Pozorno je motril očarljivo žensko, ki ga je najverjetneje rešila pred kakšno nevarno kislino. Ni vedel kaj točno, a občutek je imel da ga nenavadno privlači. Že tako je bila prava paša za oči, a ob temu je bilo še nekaj več... nekaj prikritega... kot neka osebna gravitacija ki ga je vlekla k njej. Nekako mu je bilo jasno, zakaj so ji vsi v kantini hoteli ustreči. Bilo je kot nagon, in potrebna je bila namenska odločitev in moč volje da se mu je bilo možno upreti.

Kmalu sta uspela priti dovolj daleč, da se je njen novi znanec razgovoril. Vseeno je Siyo med njegovim spraševanjem še vedno pozorno gledala okoli. Na Korribanu nikoli nisi vedel, kdaj je nate skočila kakšna pošast ali kak norec, ki so še vedno vandrali po ruševinah stare sithovske akademije.

"Ne zahvaljuj se mi prehitro," je rekla, in stopila še nekaj korakov naprej proti dolini. "Vosca ti je v pijačo dal nek zelo močan halucinogen, zaradi katerega bi najverjetneje čez nekaj minut ostal brez oklepa in kreditov, toda kaj hujšega se ti verjetno ne bi zgodilo." Verjetno.

Končno je sproščeno uprla roke v bok in ga premerila s poznavalskimi očmi. "Si vojak, Raphael? Če tvoja zgodba o rešilni kapsuli drži, potem si jo odnesel neverjetno poceni, Raphael. Ah, Mislim, da te bom vseeno klicala kar Blueray. Ali pa BlueRaf." Ponovno se je znašla ob njem, precej blizu njegovega obraza in med prste iztegnjene roke prijela pramen njegovih temno modrih las.

"Mene lahko kličeš Siyo, čeprav tudi proti "lepotici" nisem imela nič proti," je rekla in mu šaljivo pomežiknila.

Morda, morda pa tudi ne. Potreboval bi Huttovsko dozo halucinogenov da bi uspešno vplival na nekoga z Jedijskim urjenjem, je zadovoljno pomislil sam pri sebi. Resda ni vedel kaj za ena stvar je bila v pijači, a zdelo se mu je malo verjetno da bi bilo dovolj močno. Vseeno ni hotel tvegati in je bil ženski, ki se je predstavila kot Siyo, nadvse hvaležen.
"Bil sem vojak, da," je dejal nevtralno. "Vendar je že dolgo tega, tako da dvomim da ima kaj pomena. In da, res sem pristal v kapsuli, potem ko sem bil prisiljen zapustiti svojo ladjo zaradi dobro namerjenega izstrelka v glavni rezevoar za gorivo. Nekdo je očitno pustil blasterje na svoji ladji na avtomatskem ognju, in še preden sem dobro vedel kaj me je zadelo so motorji že goreli."
Malo je pomislil kar je rekla. Bile je res, čeprav so bile rešilne kapsule izjemno oblazinjene in so na račun lastne vzdržljivosti ščitile tisto kar je bilo notri, je imel srečo. A Raphael je vedel da sreče ni bilo. Bila je le nevidna roka Sile, ki je odločila da mu ni bilo namenjeno umreti ta dan. Oziroma tako bi rekel kateri od njegovih Jedi mojstrov. Sam je bil le vesel, da je bil še vedno med živimi in nepoškodovan.
Šarmerka se je znašla tik ob njem. Ko se je začela igrati z njegovimi lasmi, mu je razum za trenutek ugasnil in njegove misli so begale od ideje do ideje. Ko se je uspel zbrati, je le spregovoril: "Lepo da sva se spoznala." Nato so njegovi možgani kliknili, ko je dojel da ga je pravkar nagajivo izzvala. Vrnil ji je zapeljiv nasmešek in dejal:
"Morda te res lahko še naprej kličem "lepotica", ampak kako boš pa ti potem klicala mene?"
Pomežiknil ji je in počakal na njen odgovor. Naposled je vseeno še dodal:
"Najbolje da me res še naprej kličeš Blueray, vsaj dokler sva na tej mrtvi skali. Sicer dvomim da si je od tistih v kantini kdorkoli zapomnil, ampak bolje da ne tvegava. Kakorkoli, zdaj veš zakaj sem jaz tukaj. Smem vprašati kaj tukaj počneš ti?"

Spustila je pramen njegovih las in se postrani zazrla v njegove modre oči. "Oh, veliko idej imam," je šepnila v odgovor, ko jo je vprašal, kako bi ona klicala njega. Potem je z dlanjo segla v svoje lase in jih potegnila za ramena, da ji niso več padali na obraz, ter se nasmehnila Raphaelu. "Toda najbrž bo Blueray res še najbolj varno. Toda potem vztrajam, da ti mene kličeš "lepotica", ker me tu ne poznajo pod imenom, s katerim sem se ti predstavila."

Zasukala se je in začela korakati proti dolini, kjer je pristala ladja, ki jo je odložila na Korribanu. Kot je pričakovala, ji je Raf sledil in med tem, ko sta hodila, mu je odgovorila na zadnje vprašanje, ki ji ga je zastavil. "Glede na to, da nisi več vojak, ti najbrž lahko povem, zakaj sem prišla sem. Zabavat sem se prišla, Blueray. Ne daleč ne blizu ni drugega planeta, kjer bi bilo manj zagrenjenih stark, ki se pritožujejo nad mojim stilom oblačenja. Tebe gotovo ne moti, kajne?" je vprašala ter se ob tem tako sunkovito ustavila, da se je zaletel vanjo. Z nasmeškom je stopila korak nazaj, razprla roke, ter se počasi zavrtela okoli svoje osi, da bi si jo lahko ogledal.

Nasmehnil se je v znak vdaje. Saj ni imel kaj dosti izbire, pa tudi če bi ji oporekal s tem ne bi dosti dosegel. Spomnil se je, kaj je nekoč rekel eden od vojakov v njegovi četi; "Ženska ima vedno zadnjo besedo v vsakem prepiru. Karkoli moški reče po tem, je že začetek novega prepira." Ironično, da je nekaj tednov kasneje umrl ker ga je Mandalorianska bojevnica ustrelila v vrat, kjer je bil njegov oklep najšibkejši.
Tiho je sledil svoji novi znanki proti eni od dolin, ki so se pele pod nekdanjim naseljem Dreshdae. Le napol je poslušal njeno pripoved, potem ko je omenila da je tu zaradi zabave. Delno zato, ker je bil preveč zaposlen z opazovanjem njene čvrste zadnjice, ki se je med hojo mamljivo zibala, deloma pa ker ji je takoj po omembi besede "zabava" ni več verjel. Korriban je nudil marsikaj, a zabavo je nudil le najbolj izprijenim Sithom ali pa najbolj nepremišljenim pustolovcem. Čeprav druga možnost sploh ni bila tako malo verjetna, Siyo je vsekakor delovala kot nekdo, ki se nevarnosti smeji v obraz.
Naslednji trenutek se je že zaletel vanjo. Bil je nadvse vesel svojega oklepa, saj se je med njima znašla plošča prekovanega modrega Mandalorianskega jekla. Čeravno si je neizmerno želel da bi se je dotaknil, pa se je zavedal da bi potem njegove misli še toliko bolj podivjale.
"Seveda," je dejal polglasno ko se je zavrtela, trudeč se obdržati svoj glas v normalnem tonu. "Pravzaprav mi je zelo všeč," je dodal in ji pomežiknil. Nadaljevala sta pot, in Raphael si je čez glavo poveznil kapuco oglavnice. Ta je prekrivala večji del njegove glave, celo čelo, senca ki jo je metala pa je zakrila tudi njegove oči. Bolj kot kdaj v svojem življenju je spominjal na Sitha, čeravno ne čisto namenoma.
Naposled sta prispela do odprtine v kamniti steni ene od dolin. Nekdanji Sith kljub večim letom na Korribanu še nikoli ni bil na tem predelu planeta, tako da se je pustil voditi Siyo. Vstopila sta v jamo in se razgledala. Iz nje so vodili trije jaški, ki so bili ravno dovolj veliki da se je lahko človeku podobno bitje splazilo skozi na vseh štirih. Raphaelu se je kar zdelo da so bili tako ozki zato, da se v njih ne bi zaredili shyracki ali pa tuk'ate, ki so bili na Korribanu dokaj pogosti. Siyo je vstopila v drugega z desne in se začela plaziti naprej, Raphael pa ji je sledil. Vendar se je to izkazalo za slabo potezo: ves čas je njegov pogled zapolnjevala njena popolno oblikovana, lepo zaobljena, v lateks odeta in v ritmu plazenja pozibavajoča se zadnjica. Firrerreon se je komajda zavedal tunela v katerem je bil, zaradi česar je imel kmalu odrgnjene dlani in kolena, česar pa večinoma sploh ni opazil...

Prišel je čas, da se spravi na kolena. Siyo je s poznavalskim nasmeškom zlezla v tunel in pustila, da ji je njen sopotnik sledil. Po tem, kako plitko je postalo njegovo dihanje, bi marsikdo predvideval, da je trpel za klavstrofobijo, toda črnolaska je vedela, da temu ni bilo tako. Njeni sumi so se še potrdili, ko sta končno dosegla konec tunela in je bivši vojak iz njega prilezel povsem prebunkan in odrgnjen, kakor da sploh ne bi mogel spremljati poti, pa čeprav je bilo v njej povsem dovolj svetlo. Zvito se mu je nasmehnila.

"Večina ljudi je prepričanih, da so vse poti med Dolino grobnic in starim pristajališčem neprehodne, toda kot lahko vidiš," samozavestno je pokazala na dolino, ki se je razprla pred njima, "so se tihotapci znašli kot vedno." Ošinila je Rafa s kotičkom očesa. Že kar nekaj časa je minilo odkar je srečala tako čednega moškega, toda začuda jo je k njemu vleklo nekaj povsem drugega. In bila je odločena, da ugotovi, za kaj je šlo.

"Čez nekaj uric bo tu pristala potniška ladja. Oba se lahko vkrcava, toda prevoz si boš moral plačati sam," je rekla in ponovno pokazala proti dolini, ki je bila res še najbolj primeren kraj za pristajanje po tem, ko je bil Korriban opustošen. Kamniti stebri so bili zdaj polomljeni in okrušeni, grobnice pa ali izropane ali pa zapečatene. Siyo se sicer ni ukvarjala s pustolovstvom, kakršnega so si privoščili nekateri - ni ji bilo do tega, da bi nastavljala vrat premnogim pastem, ki so jih za sabo pustili sithi. Toda skoraj vedno, kadar je naletela na kakšnega raziskovalca, ji je uspelo iz njega izmamiti kakšno prav posrečeno drobnarijo, ki jo je lahko uporabila ali pa prodala.

((Nadaljuj kar v Dolini ))

Gusts of arid desert winds were the first thing to greet him, when the sound of his footfalls died against the rusted steel of the landing pad. The change, he mused, was welcome. Being born in and spending half his life in the urban environment, his knowledge of alien habitats was limited to extensive reading and various ventures he had made across the expanse of the Galaxy. That did not prevent him from appreciating an occasional change in the climate, however, especially after the humid, barely bearable and suffocating air of Yavin IV, whose covered-in-jungle terrain was unforgiving and hard on any strange beings who dared tread its unfriendly surface.

A small smile tugged at the edges of his suddenly dry lips as his eyes carefully observed his surroundings, taking in many details an untrained eye would've easily missed. A tight chuckle that was swept away by the wind escaped from his throat, slipping and rolling off his tongue. The rugged man savored the feeling of unobstructed freedom he felt surge through him on the face of this barren, harsh planet. The red sand and rock was everywhere, consuming the remnants of civilization he knew was firmly thriving whence now the hunter saw only a ghost town, whose streets were strewn with unrecognizable objects long thrown away by sentients who have even longer ago left this planet to the clutches of nature of time. Shaking his head, the raven haired man headed forth, cradling the heel of his blaster in a relaxed grip of his left hand, while the other traced easy patterns across the handle of his vibrosword.

If he had more time at his disposal, he might've taken it to explore the ruins and shells of the structures he had no doubt were once brimful with bustling life. He did not have that time on his hands, though, and so he stepped more firmly, ignoring the beckoning of abandoned alleyways and went straight through the collapsing complex. His eyes traced the faded colors, scrap metal that littered the floor, scavenged droids that lay in dark corners, discarded and left behind, and writing, too peeled off the walls to be readable, yet still piquing his curiosity.

Another smile spread across the hunter's face, his body language relaxed as he hurried towards the remains of a Sith Academy, despite the looming darkness that surrounded him by the minute of his approach. He wondered if the imposing power of Kun's specter had somehow numbed him to the menacing, overpowering feeling that threatened every other sentient life that would dare come that close to the academy. After all, he had discovered through his own experiences that overexposure resulted in a resistance, toughness if you will.

No amount of experience could've prepared the frequent flyer to the sight that opened to his eyes as he rounded the last corner, however.

((Tokrat malo krajše ))

The massive walls of what had once been the entrance of Revan and Malak's Sith Academy on Korriban were still visible over the vast amounts of fallen rocks and other debris that covered the entrance. Korriban had always had strong seismic activity, but the last decade had not been kind to its buildings even by local standards. The Republic bombardment of Dreshdae Academy after the fall of Darth Malak also didn't exactly improve the hospitality of the terrain. However, unbeknownst to the general public, the larger part of the subterranean academy had in fact survived the bombing, and was still accessible through the main gate. The gate itself was broken and stuck, but there was a hatch large enough for a human to squeeze through, if they managed to find it.
A harsh, hot wind blew across the scorched lands of the rocky desert. The sand it carried hurt the eyes and cut at the faces of those foolish enough to come unprotected. But to those that opened their senses to the Dark Side of the Force, it also seemed as if the wind itself carried a sinister whispering;
"A Sith will not be stopped by any obstacle; he will force his way to where he wants. But a Sith is also cunning, and holds no reservation against choosing the easier path."
Then the gale subsided, and all was once again silent...