Khoonda

Osamljena postava se je počasi pomikala skozi pokrajino. Zveri, ki bi morebiti lahko ogrozile popotnikovo življenje, ni bilo spregled, k čemur je najverjetneje pripomoglo dejstvo, da je bila blizu naselbina. Živali so se bile tako močnejšim nasprotnikom prisiljene predati in si poiskati drug življenjski teritorij. Bitje, odeto v težki črno-beli oklep, ni z ničemer kazalo, da ima agresivne namene. Težka puška se je pred morebitnimi pogledi skrivala pod črnim plaščem, ki je plapolal v ritmu rahlega vetriča. Izza bližnjega zelenega hriba so se pojavili prvi stražni stolpi, ki so opozarjali morebiten nepridiprave, da z tukajšnjimi prebivalci ni šale. Kmalu so je očem pod zelenim vezirjem razkrile robustne oblike zgradb. Toda očitno ni samo Mandalorian bil tisti, ki je opazil znake civilizacije. Iz skritih zvočnik se je namreč zaslišal močan glas, ki ni dopuščal ugovarjanja. "Približujoči osebek dvigni roke v zrak in počakaj tamkaj, da se približajo naši." Ubogljivo je Zakkeg dvignil dlani proti modremu nebu brez oblačka preko katerega so se podila redke leteče živali. Ni minilo dolgo, ko so se z značilnim sikajočim zvokom razprla električna vrata in je skoznje prikorakala deseterica oboroženih bojevnikov. Na njihovi sredini se je, zavarovan pred morebitnimi streli, nahajal moški v veličastni obleki, da se je že od daleč videlo, da ne gre za vojaka temveč upravnika. Na varni razdalji od neznanca so se zaustavili in ponovno se je zaslišal močan glas. "Kdo si in kaj počneš tukaj?" Še z zmeraj dvignjenimi okončinami je nagovorjeni odgovor. "Slišal sem, da iščete tukaj nove najemnike in sem se prišel pozanimat. Aja, moje ime pa je Xnur. Sem pristopiti bližje?" Oklevajoče je vodja skupine pogledoval proti morebitni nevarnosti. Po nekaj trenutkih tišini je vendarle pokimal in zaklical, da naj se približa. Toda istočasno ga je tudi opozoril, da bodo morebitni agresivni premiki kaznovani s streljanjem. Tako se je pričel Mando'ad še z zmeraj dvignjenimi rokami približevati. Končno je pristopil do skupine in se spet na ukaz neznanega administratorja zaustavil. "Pozdravljen … Xnur. Moje ime je Terena Adare." Šele sedaj je lovec na glave opazil, da gre v resnici za žensko in ne moškega, kakor je sprva z daljave predvideval. "Preden stopimo prosim predaj svojo oborožitev vojaku." Ubogljivo kakor, da res ni misli storiti ničesar slabega, je z desnico segel proti hrbtu in počasi privlekel na plan svoje orožje. Izročil ga je človeku, ki je bil zadolžen za pobiranje in nato vstopil v obroč deseterice. Med pomikanjem nazaj proti zgradbi ga je ponovno nagovorila očitna voditeljica naselbine. "Kje si izvedel za naše iskanje?" Rjave oči so se zazrle proti čeladi, ki je spretno skrivala obraz lastnika. "Na Coruscantu mi je ta podatek prišel na uho v eni izmed kantin. Mnogo izkušenj iz Mandalorianskih vonj je za menoj in menim, da je prišel čas, da se nekje ustalim. Ta služba se mi zdi več kot odlična, saj bi lahko ob morebitni nevarnosti služil več kot odlično." Skupina se je sedaj že toliko približala vhodu, da se je le-ta odprl in so lahko vstopili.


((evo Darth Pride, sedaj pa lahko opisuješ za svoj lik –mojo tarčo-, njegovo stališče pa tko ))

((Ufff, kakšno osnovo si mi dal... no pa poskusimo... ))

Črnolasega stražarja je ob pogledu na oklepljenega velikana stisnilo v prsih. So me končno izsledili? Možak je res izgledal še najbolj podoben kakšnemu Mandalorianskemu vojaku, po možnosti plačancu ali pa lovcu na glave. Oklep in čelada, ki sta prekrivala celotno telo, velikanska puška... Manjkalo mu je samo še vibrorezilo ali dve za pasom. Pazil je, da njegove geste niso izdajale njegovih čustev, saj ni hotel da bi ga sodelavci dražili da se je ustrašil nekoga ki se je predal.
Pogladil je svoje okrogle brke medtem ko je svojo blastersko puško držal uperjeno v tujca. Ta je se medtem predstavil in še odkrito priznal da je plačanec. Brkati stražar bi najraje izginil, ali pa se udrl v tla. Xnuru ni zaupal. Morda je govoril resnico, ko je povedal da je plačanec in da je prišel sem iskat delo, saj je bila situacija resnično primerna, a prav lahko bi bila vse le krinka za pravo nalogo; da ubije njega. Vedel sem! Vedel sem, da se ne bi smel zaplesti s tisto žensko! Že takoj bi moral vedeti, da je v resnici Hutt v lepi fasadi! In zdaj ne bom nikoli našel miru dokler me ne ubijejo, preklete šare pa tudi ne morem prodati! Ko bi me vsaj Jediji lahko zaščitili... Ampak vedel je, da je bila tudi ta rešitev nemogoča. Da bi se skril pri Jedijih, bi jim moral najprej priznati da je deloval proti njim pred in med Onderonsko državljansko vojno, se sprijazniti s kakršnokoli kaznijo, najverjetneje dosmrtno ječo, pa še ukradeno robo bi jim moral predati. In sploh ni bilo nobenega zagotovila da se ne bi tudi med njih pritihotapil kakšen morilec in ga pokončal v spanju! Saj je slišal govorice, da so trije mogočni Jedi Mojstri umrli ko so se sestali v enklavi in jo začeli prenavljat!
Še vedno živčen je skupaj z ostalimi pospremil Xnurja v notranjost, ter nato v Administratorkino pisarno. Tam je že čakal Zherron, poveljnik milice, in izgledal še bolj slabe volje kot navadno, ker je Administratorka kljub njegovemu oporekanju sama stopila pred tujca. Njemu je bilo že jasno, da je bil Zherron slab diplomat in bi verjetno prej ustrelil nedolžnega kot pa dovolil da bi se k njim infiltriral sovražnik, Administratorki pa prav tako. In ravno zato je bila ona glavna in ne Zherron.
Tiho je stal skupaj z ostalimi stražarji okrog plačanca medtem ko je Terena razlagala situacijo s skupino vojakov ki občasno terorizira kmete in kaj bi njegova zadolžitev obsegala, če bi se Xnur odločil sprejeti delo. A ves čas je dobival slab občutek, kot da nekaj samo čaka kdaj ga bo lahko dobilo v pest nepripravljenega...

Po vstopu v trdno zavarovano zgradbo je najprej obkoljeni in razoroženi Mandalorian opazil robota za stike z ljudmi, ki je nadomeščal receptorja. Stal je namreč na za pultom, ki se je nahajal na sredi med dvema vhodoma. V vsakem kotu so se nahajale kamere, ki so budno beležile vsako premikanje v recepciji. Prava trdnjava. se je zapodilo skozi misli lovca na glave, ko so napredovale naprej po hodniku. Skozi zeleni vizir so oči opazile dva težko oborožena mehanska stražarja, ki sta stala pred enimi izmed mnogih vrat. In ravno tja se ja skupina odpravila. Več kot očitno je bila to pisarna Administratorja, da je bila tako zelo močno zaščitena. Velik prostor. V sobi jih je pričakal še nek drug osebek več kot očitno slabe volje, o čemer je pričalo tudi nagubano čelo. Po nekaj izrečenih besedah, polnih jeze, se je vsa pozornost ponovno preusmerila na prišleka. Ženska, ki se je že predhodno predstavila kakor Terena Adare je pričela Mando'adu razlagati pravila »igre« katere član se je namenil postati. "… tvoja prva prioriteta pa bo varovanje bližnjih kmetov, ki naj bi terorizirala skupina vojakov. Torej, sprejmeš novo službo ali pa zapustiš to območje? Brez zamere seveda, saj gre samo za posel." Skrite oči, ki so do tedaj preučevale osebe in mehanizme, ki so se nahajali v vidnem polju, so se ponovno preusmerile na govornico. V znak odobravanja je nagovorjeni prikimal ter pristavil še svojo prošnjo. "Oprostite, toda imel bi eno prošnjo. Bi me morebiti lahko kdo pospremil? Konec koncev bodo lastniki okoliške zemlje vseeno bolj zaupali nekomu, ki ga vsaj na videz že poznajo kakor pa popolnemu neznancu." Pri tem se je črno-bela postava obrnila in pokazala na moškega z brki, ki je močno spominjal na njegovo tarčo z nekaj popravki. "Recimo tale? Izgleda kakor nekdo, ki mu lahko zaupam v morebitnem boju. Pa brez zamere do ostalih." Stegnil je dlan proti neznancu ter z povsem mirnim glasom pristavil. "Xnur. Pa ti?"

Ko je najemnik pokazal nanj in ga imenoval za svojega spremljevalca, je brkač mislil da bo umrl od slabe sreče. Ne samo, da vojaku za najem ni zaupal in se ga je bal, zdaj ga bo moral imeti še ob sebi? Za silo se je obvladal, možaku v oklepu stresel roko in se predstavil kot Nibhel, imenu ki ga je uporabljal na Dantooinu, nato pa dejal:
"Zahvaljujem se vam za vaše komplimente, gospod Xnur. A mislim da nisem vreden vašega zaupanja, prav tako pa na Dantooinu še nisem prav dolgo, tako da bi vam lahko bolje koristil kateri od domačih članov milice. Če se seveda Administratorka strinja."
Roteče je pogledal Tereno Adare in upal, da bo tujca naložila na grbo komu drugemu. Presneto, raje bi se z golimi rokami ravsal s Kath-houndom, kot pa da bi preživel v bližini tega človeka dlje kot je bilo neizogibno. Če je bil sploh človek. Poln bojni oklep in čelada sta izdajali le humanoidno postavo in pet-prste roke, govoril pa je osnovni galaktični jezik, ki so ga znali praktično vsi.
Administratorka je za trenutek pomislila njegov predlog, potem pa ga je zavrnila rekoč:
"Ne vidim nobenega razloga zakaj gospoda Xnurja ne bi spremljal kateri izmed milice. Tako bo lažje opravil dogovorjeno delo, prav tako pa ga bo lahko član milice nadzoroval in ga opozoril če bi slučajno prišlo do kakšne nepravilnosti. Žal Nibhel, ampak tujec je izbral tebe in če nimaš tehtnega razloga zakaj te dolžnosti ne moreš opraviti, se mi zdi prav da mu ustrežeš."
Varnostniku je ob teh besedah zmrznila kri v žilah. Oh krasno, kaj pa naj bi zdaj rekel? Da ima slab občutek ob temu človeškemu tanku in da se boji da mu bo poslal kroglo v hrbet takoj ko bo lahko? Oh ne, dovolj dobro je vedel da Administratorka takih ugovorov ne bi poslušala. Bila je strogo racionalna ženska, ki je vedno storila tisto, kar je najbolj koristilo Dantooinu. In očitno je verjela da se morajo plačancu prikupiti, da ga bo nanje vezalo še kaj več od nagrade.
"Seveda gospa Adare, se oproščam za svojo nepokorščino," je dejal skozi stisnjene zobe. Administratorkin obraz je postal spet pozitivno razpoložen in z manjšim nasmeškom je spet spregovorila:
"To je torej urejeno. Xnur, zjutraj boš odšel do južnih kmetij in preiskal območje. Nibhel, ti ga boš spremljal in usmerjal. Če najdeta kakršenkoli dokaz da je za nemiri resnično skupina vojakov me nujno obvestita. Naj poudarim da ne smeta nikogar napasti, smeta pa se braniti in odzvati s smrtonosno silo v primeru da so ogrožena vajina življenja, ali pa življenja in premoženje kmetov ki jih bosta varovala. V vsakem primeru raje vidim da se izogibata nepotrebnemu prelivanju krvi, in se zatečeta k nasilju samo če ne bo na voljo nobenega drugega načina kako ustaviti nerede. Varovanje kmetov bo trajalo kakšen teden ali dva, če se v tem času ne zgodi nič bomo morali še videti kaj bomo naredili. Danes je že pozno, in ponoči Dantooine zaradi povečane aktivnosti zveri ni varen za dolga potovanja. Xnur, danes lahko spiš tukaj če želiš, jutri pa vama bodo pripravili prenočišče pri kmetih za trajanje naloge. O nagradi se bova podrobno zmenila po opravljeni nalogi, v primeru da se vrneš živ in uspešen. Zdaj pa te bo Nibhel pospremil v tvojo sobo, obema želim mirno noč in veliko sreče pri nalogi, ter upanja da bosta uspešna."
Nibhelu ni ostalo drugega kot da jo uboga. Pomignil je tujcu naj mu sledi, nato pa stopil iz administracijske pisarne na hodnik in nadaljeval po levi.

Sprevržen nasmešek se je pojavil na obrazu, varno skritim za zelenim vizirjem. Trenutek omahovanja je Mandalorian več kakor prepričal, da izbranemu ni povsem lagodno pri srcu tisti trenutek. Boji se. Brkati moški se je predstavil kakor Nibhel in čeravno se ime ni ujemalo s tistim, ki mu ga je razkrila delodajalka, je bilo povsem možno, da je tarča do sedaj že spremenila ime. In izmed osebkov, ki so ga obkrožali, je ta človek še najbolj spominjal na iskanega. Besede, sicer spregovorjene z mirnim glasom, so izkušenemu lovcu potrdile, da se hlače tako imenovanega Nibhela že tresejo. '… A mislim da nisem vreden vašega zaupanja, prav tako pa na Dantooinu še nisem prav dolgo, tako da bi vam lahko bolje koristil kateri od domačih članov milice. …' Vsak izgovor zna priti prav kaj. Če bi se lahko, bi se Zakkeg tisti trenutek pričel smejati na ves glas. Toda moral se je zadržati, kajti situacija ni bila niti malo komična preostalim, ki niso razumeli prikrite igre plenilca s plenom, ki se je šele pričenjala. Na srečo Mando'ada se Administratorka s slišanim ugovorom ni strinjala in ga je gladko zavrnila. Čeprav se je za enega začeti pogovor razvijal v nadvse pozitivno stran, pa se za drugega ni vse odvijalo tako dobro, kot bi si želel. Vidno razočaran nad razpletom se je tako član milice hote ali nehote moral strinjati s svojim nadrejenim. Obraz ženske, ki se je ob znakih prvega upora, zmračil se je sedaj ponovno sprostil. Pričela je razlagati nadaljnja navodila novincem, ki se je tokrat zares popolnoma posvetil poslušanju. Ob poslednjem vprašanju, ali si želi prespati v zgradbi, je čelada z za Mandaloriane značilno oblika steklca prikimala. Ponovno se je Epicantix obrnil k tako imenovanemu Nibhelu, ki je bil sedaj zadolžen še za to, da ga odvede do sobe. Očitno sedaj že sprijaznjen s svojo nalogo mu je tako le-ta pokimal, da naj mu sledi. Dvojica je zapustila pisarno in pričela korakati po hodniku. Puško je lovec na glave pred odhodom dobil nazaj, saj se očitno nobenemu ni zdelo realno, da bi kdorkoli streljal znotraj objekta. Mehanično varovanje bi najverjetneje strelca v zelo kratkem roku onesposobilo ali pokončalo.
Hitrega koraka sta se osebka znašla pred vhodom v sobo, namenjeno novincu. Brez besed je že izgledalo kakor, da se bosta razšla, ko se je Mandalorianu iznenada porodila nič kaj prijazna domislica. Pa preverimo kako je kaj z njegovimi živci. Počakal je toliko, da mu je tarča pokazala hrbet. Roke so se tedaj obrnile in dvignile v dlaneh držečo orožje. Prislonil je mrzlo cev, ki se je znala neverjetno hitro segreti, na hrbet. Močan in resen glas, ki ni prav nič spominjal na morebitno šalo, se je zaslišal. "Čakaj malo." Tudi po izgovorjenem ni v črno-belo oklep bitje povesilo pripomočka za ubijanje, ki se je še zmeraj dotikalo človeka. Nekaj trenutkov je le-te ostalo še tamkaj, preden ga je lovec na glave končno povesil in tokrat z navidezno prijaznejšim glasom spregovoril. "Kdaj torej zjutraj odrineva?

((Oprosti da sem te pustila tako dolgo čakat, obveznosti mi niso pustile dihat))

Nibhel je zmrznil ko se je na njegovem hrbtu znašla cev strelnega orožja. Čeprav je imel svojo blastersko puško še vedno v rokah, pa je dvomil da bi se uspel obrniti in streljati preden bi tujec reagiral. Ne, to je noro! se je spomnil in nekoliko pomiril.
Kdorkoli je in za kogarkoli dela, gotovo me ne misli ubit tukaj, sredi administracijskega sedeža! Morda ima res dober oklep, ampak če bi se tukaj slišali streli, bi bil naslednji trenutek hodnik poln varnostnih droidov, in njihove ionske puške lahko predrejo še tako močno kovino. Ampak mogoče tega ne ve in je dovolj drzen da bo vseeno tvegal? Kaj mi je storiti?
Trenutek zatem je tujec povesil orožje in ga vprašal kdaj bosta zjutraj odšla. Nibhel se je takoj obrnil in mu zabrusil:
"Da mi enkrat več ne narediš česa takega! Morda si res najemnik in Administratorka potrebuje tvojo pomoč, ampak če se ne boš obnašal primerno lahko vseeno poskrbimo, da bo tvoje bivanje na Dantooinu manj prijetno. Naslednjič ko vame naperiš orožje bom pritisnil na alarmni gumb na uniformi in takrat se boš moral opravičevat pred celotno milico, pa tudi kakšen Jedi iz bližnje enklave te bo hotel preveriti. Najmanj kar se ti lahko zgodi potem je, da bo tvoja nagrada občutno zmanjšana."
Nato je globoko vdihnil in izdihnil, ter se malo pomiril. Odkorakal je do konca hodnika in se ustavil pred zaprtimi vrati. Potegnil je kartico čez terminal ob vratih da so se odprla, potem pa jo izročil Xnurju.
"To je tvoja soba za danes. Dobiva se eno uro po sončnem vzhodu, v garaži Khoonde. Najverjetneje bo Zherron dovolil, da si izposodiva par swoop-koles dokler problem ne bo rešen."
Nato je odšel v nasprotno smer, v glavno sobo milice ter odložil svojo uniformo in orožje v svojo omarico. Po koncu izmene namreč noben član milice ni smel nositi ne orožja ne oprave miličnih enot, in danes Nibhel ni delal v nočni izmeni. Nato je odšel v garažo ter se prepričal, da ga ni nihče videl, nato pa smuknil skozi zadnja vrata in se odkradel čez planjave stran od Khoonde...

Glasno se je zasmejal ob povsem pričakovani reakciji očitno nadvse razdraženega osebka. Medtem, ko je le-ta besnel nad Mandlorianu pa se je temu pod čelado široko smejalo. Ha! Ta naloga bo še prelahka! Puško je na pogled držal zdolgočaseno v rokah med nadiranjem, čeravno je bil v resnici pripravljen na morebitno kakršnokoli napadalno potezo tarče, ki se ni in ni mogla dovolj znesti z besedami. Vendarle pa je pričelo govoričenje počasi najedati lovcu na glave, da je kmalu tudi sam z ne ravno povsem tihim glasom spregovoril. "Zdaj se pa malo umiri mali. Če si tako zelo živčen in ne preneseš nekaj šale ti nisem jaz kriv." Sedaj že vidno razjarjeno je tako stopil za človekom in mu nič kaj lepo vzel iz rok kartico, ki je odpirala vrata njegove sobe. "Se vidiva zjutraj." je bolj zabrusil kakor ne preden je izginil v svoje nove prostore. Končno je bila pregrada od preostalega sveta postavljena in se je Zakkeg nahajal sam v sobi. Glasen izdih se mu je izvil iz prsi, ko je bi končno na samem. Takšni trenutki so bili namreč v času lova zelo redki in zmeraj jih je z veseljem izkoristil. Urno je planil proti ležišču, namestil prst na sprožilec puške in utonil v spanec.
Komaj je sonce dodobra obarvalo planjave Dantooina, že je v garažo Khoodne zakorakala v težki oklep odeta postava. Skozi zeleni vizir so oči opazovale prostor. Tamkaj so bili razni deli za Sila si vedi kaj, spet drugje so se nahajali celi swoop dirkalniki, ki so bili namenjeni za lažje premagovanje razdalj članom milice. Nikjer ni bilo na spregled nikogar tako, da Mando'adu ni preostalo drugega kakor, da se malo sprehodi po garaži. In kaj kmalu so ga toliko premamili prsti, ki so znale popraviti marsikaj, da se je ustavil zraven enega izmed razdrtih motorjev. Čeravno se je Zakkeg bolj specializiral za popravilo raznoraznih orožij, so ga vseeno tudi takšne reči dokaj pritegnile. In sedaj, med čakanjem na tarčo, je bil vsekakor eden izmed takšnih trenutkov, ko ni imel pametnejšega dela.

Vrata garaže so se odprla in prikazal se je Nibhel na svojem swoop-kolesu, utrujen in zdelan. Pod očmi je imel globoke podočnjake, njegovi lasje so bili razmršeni, bil je neobrit tudi tam kjer se niso bohotili njegovi okrogli brki, in od njega je vel vonj po zemlji in dirkalniškem gorivu. Kljub temu da je zvečer odšel v civilu je bil sedaj v opravi Dantooinske milice in na hrbtu je imel blastersko puško, za pasom pa pištolo in vibromeč.
Ko je zapeljal swoop-kolo v garažo je takoj opazil plačanca ki se je sklanjal nad nečim, kar je izgledalo kot nadomestni del za Sila-si-ga-vedi katero napravo.
"Poslušaj Xnur, pusti zdaj karkoli delaš in si izberi svoj swoop medtem ko jaz dotočim gorivo," je dejal oklepljenemu možu. Obrnil mu je hrbet in se lotil tankanja. Ko je končal, je sedel nazaj za krmila in obrnil glavo k plačancu. Pomignil mu je, ter zagnal motorje, nato pa odpeljal iz garaže. Postopoma je pospeševal, dokler ni vozil najhitreje kot si je upal po neravnem terenu Dantooinska. Nato pa je opazil nekaj, kar mu je zaledenelo kri v žilah: v predalu pod kontrolno ploščo je še vedno tičal datapad, ki ga je pozabil skriti pred odhodom.
Krasno, zdaj lahko vsakdo prebere da je skrinja skrita med dvema kristalnima formacijama na koncu Kinrathske jame! je pomislil medtem ko bi se najraje udaril po čelu, če ne bi potreboval obeh rok za vožnjo. Malenkost je zmanjšal hitrost ter preprijel kontrole z desnico, z levo pa je začel tipkati na datapad, da bi ga zavaroval vsaj s kodo. Na vsake toliko sekund je dvignil pogled da se je prepričal da je bil še vedno na pravi poti in da se ni nobena nevarnost znašla pred njim.
Samo še override izvedem in vpišem geslo...
Začel je tipkati zaporedje desetih številk. A preden bi uspel priti do konca, ga je udaril močan sunek in vrglo ga je iz sedla. Medtem ko ni gledal pred sabo se je zaletel naravnost v večjo skalo, ki je samevala sredi ravnine. Swoop-kolo je sicer ublažilo sunek s prednjimi ščiti, a pri tej hitrosti tudi to ni dosti pomagalo; sprednji desni del je zmečkalo, vozilo je odbilo pod ostrim kotom na tla v levo, voznika je vrglo iz sedla da je v dolgem loku odletel, prav tako pa tudi njegovo orožje, datapad, orodje za popravilo, in vse ostalo kar ni bilo pritrjeno, poleg še nekaterih delov vozila ki so prej bili pritrjeni, pa zdaj niso več ustrezali temu opisu. Po tem ko je swoop kolo odbilo stran od skale je odletelo še naprej v levo dokler ni zadelo večjega drevesa blizu manjše vzpetine in se raztreščilo ob njem v glasni eksploziji. Tudi voznik je ni odnesel najbolje; s sedla ga je odneslo z glavo naprej, in tudi če bi preživel udarec čela ob trda tla pri tej hitrosti, bi ga pokončal hydrospanner ki mu je za tem priletel naravnost v tilnik in se s prednjim delom zapičil skozi lobanjo...

Tih zvok, ki spremljal mehanska vrata, je kakor znanilec nečesa neznanega vdrl v ušesa Mandaloriana. Po sunkovitem obratu se je razkrilo, da je šlo v resnici za vidno utrujenega >>partnerja<<. Presneto, kako nisem vedel, kje je bil? Prav lahko bi mi pobegnil. Bolj previden moram biti v prihodnje. Ob besedah člana milice je prijazno pozdravil, čeravno bi ga v resnici najraje za to dejanje ustrelil na licu mesta. Toda kakor profesionalni lovec na glave si tega ni mogel privoščiti. Tako mu ni preostalo drugega kakor, da sledi navodilom. Izkušeno oko mehaniko je kaj hitro zapazilo, da se v garaži nahajajo bolj slaba swoop-kolesa, ki so zagotovo že videla boljše čase. Premnoga so bila namreč že tako zelo umazana, da so s tem pridobila kamuflažno barvo. Izgledalo je že, da je Nibhel že dotočil potrebno gorivo in se je ravno pripravljal na odhod. Ne meneč se za podrobnejše karakteristike vozil se je tako Zakkeg zavihtel na bližnje prevozno sredstvo, ki ga je po nekaj hitrih pogledih lahko ocenil kakor enega izmed boljših. Vendar kaj, ko se zadeva ni hotela prižgati. Živčno je poskušal znova in znova, dokler ni na koncu jezno ugotovil, da se je zelo nekomu nadvse zabavno, če pusti swoop-kolo brez potrebnega goriva. Toda tudi, ko je bila tudi ta malenkost odpravljen, je nekaj zmotilo odhod za tarčo, ki se je medtem že odpeljala naprej. V prostor je namreč stopila Administratorka, ki je novopečenemu članu vojaške organizacije Dantooina zaželela srečno pot ter mu podala še zadnje napotke. Končno se je tako črno-beli osebek lahko podal na pot.
Do konca je pognal prevozno sredstvo samo, da mu nepridiprav ne bi pobegnil. Čeravno je bil teren nadvse neprijeten za takšno divjanje je lovec na glave doživel že marsikaj hujšega kakor to. Ni se oziral na morebitne smrtonosne posledice, ki bi ga lahko doletele ob napačni potezi. In ravno, ko je še zadnja misel na to zapuščala njegovo možgane, ga je videnje za nekim hribom nadvse iskreno in prav nič prijazno nasmejalo. Ko je namreč Mando'ad zapeljal izza hriba, že dodobra oddaljen od Khoonde. je ugledal po travniku razmetane dele nasprotnikovega vozila. Vsepovsod je bilo mogoče videti delčke toda za vizirjem skrite oči je najbolj pritegnil pogled na veliko skalo, kjer se je nahajala glavnina. Hitrost je pričel urno zmanjševati, dokler se ni premikal povsem počasi. Tam je kovina, spet tam oblačila. Čakaj malo. Oblačila? Sunkovito je zaustavil swoop-kolo in sestopil. Ne vedoč, kaj naj pričakuje, je vzel v roke težko puško in pristopil bližje. Toda za orožje je bilo prepozno, kajti jasno se je videlo, da nesrečnik takšnega trka ni mogel preživeti. Spoštovanja vreden nasprotnik, ki nudi izziv. Samo ne tale. Bes je preplavil njegova čustva, ker se je njegovemu plenu uspelo več kot odlično pokončati. V navalu jeze je težka noga brcnila ostanke, da se je Nibhel zakotalil na drugo stran. In tedaj je pogled uzrl nekakšen datapad, ki se je do tedaj uspešno skrival pod truplom. Agresijo je zamenjala radovednost, da se je Zakkeg hitro sklonil in pobral neznano stvar. Še en smeh se je zaslišal izpod čelade, ko je na rahlo polomljenemu ekranu, ki pa ni pomenil ničesar nevarnega za nalogo, ugledal napis. 'Sprejmi ali zavrni novo kodo.' so bile črke, ki so bile razlog za dobro voljo. Brez pomislekov so prsti zavrnili geslo in s tem pridobili dostop do podatkov, ki si jih je sedaj mrtvi lastnik tako zelo želel skriti. Takoj je lovec vedel, kje se nahaja njegov naslednji cilj.