Ledene votline

((Prišel od tukaj))

"Gospodar, približno 38 metrov z desne prihajajo šibki elektromagnetni signali."
To je bil prvi zvok, ki ga je droid spravil iz sebe potem, ko je z "GR-8 je pripravljen da služi, gospodar," potrdil dodeljeno ime in svojega stvaritelja kot gospodarja. Raphaela je tako razodetje kot sam govor ujel nepripravljenega, in tako je potreboval trenutek da je premislil in dojel kaj je to pomenilo. Ladja, ali pa morda kar majhno naselje, skrito v votlinah.
Droidu je velel naj vodi in mu sledil v začrtano smer, v desno, medtem ko se je ladja s katero je prišel nahajala dlje naprej in rahlo v levo, blizu ustja votline. Votlina je bila temna, vendar se je svetloba odbijala od ledu, in ta je temo dovolj slabil, da je Raphael za silo videl. GR-8 je po drugi strani posedoval tako infrardeče kot ultravijolične, nočnogledne, rentgenske in elektro-magnetne senzorje, Raphael pa je zaupal v svoje mehanične sposobnosti in s tem v droida.
Čez nekaj trenutkov sta ugledala vesoljsko ladjo, ugnezdeno v led na način, ki je jasno razodeval da je bila tukaj več kot leto. Potem ko sta se prepričala, da ni bila vklopljena nikakršna zaščita, sta s skupnimi močmi preiskala ladjo, pri čimer se je GR-8 izkazal za neprecenljivega. Ladja je bila srednje velika, njena posadka pa je bila na žalost pokojna. Ladja je očitno strmoglavila skozi enega od jaškov zgoraj, pri čimer se je poškodovala do te mere, da so potniki sčasoma zmrznili. Njihova trupla so bila kristalizirana in odlično ohranjena; celo tako dobro, da je Raphaela kar zmrazilo ob tem, kako mirni si izgledali njihovi obrazi še ko so se obdajali z zadnjimi grelnimi blazinami. Med njimi ni bilo nobenega Jedija, to je bilo očitno, saj bi jih sicer vodil v tempelj, kjer je bila zaradi premnogih kristalov temperatura mnogo bolj vzdržna.
A čeprav sama posadka ni preživela, je računalnik še deloval, in ladja na splošno niti ni bila v tako slabem stanju; potem ko bi popravili sistem za ohranjanje temperature, nekaj prask na površini, ter s plazmatsko baklo odstranili led z delov, kjer je le-ta prekril kovino, bi bila celotna stvar najverjetneje popolnoma vozna. Raphaelu se jo je zdelo kar škoda pustiti tukaj sredi ničesar, vendar je vseeno velel droidu naj mu sledi nazaj do njune ladje.
Po nekaj minutah tihega stopanja po zaledenelih tleh sta prispela do plovila, ki ga je Firrerreonu in njegovemu takratnemu sopotniku posodila Visas Marr. Raphael je vklopil sisteme in začel po astrogacijski karti iskati planetarni sistem, v katerem je bil uničen Star Forge. A v trenutku ko ga je našel in ugledal miniaturno podobo krogle globoke modrine, ga je spreletel zelo slab občutek. Občutek, da se morda ne bo vrnil, če skrene na tisto pot. Zaprl je oči in si vzel dolg trenutek za premislek; kajti takšni pomisleki so se večkrat izkazali za odločilne glede življenja in smrti, kot za nepomembne. Končno je odprl oči in poklical svojega novega sopotnika.
"GR-8, potrebujem da zame storiš veliko uslugo," je dejal. "Odhajam nekam, kjer se lahko zgodi da bom ostal brez prevoza. Zato te bom potreboval, da odideš nazaj do tiste ladje, ki si jo prej odkril v ledu, in jo spraviš spet v vozno stanje. Vse kar potrebuješ, imaš že vgrajeno v svoj ustroj, kot si videl pa je tudi na tisti ladji še vse gradivo."
To rekoč je vklopil in skoraj takoj zatem izklopil zasilni oddajnik, da je droid lahko registriral unikatno kodo signala.
"Ko naslednjič zaznaš takšno kodo, pomeni da potrebujem tvojo pomoč in da prideš pome kakor hitro boš lahko. Razumel?"
"Vse jasno, gospodar," je odvrnil droid. Ko mu je Raphael zatrdil da je to vse, se je odpravil iz ladje in v smer iz katere sta prišla. Modrolasec je z mešanico upanja in otožnosti zrl za mehanskim spremljevalcem. Bil je hkrati edina pomoč, ki se jo je lahko nadejal, in edini zasilni izhod, če se je njegova slutnja izkazala za resnično.
Trenutek je še postal, nato pa zagnal motorje in pazljivo odpeljal ladjo skozi ustje votline, nato pa skozi nevihtno atmosfero v orbito, in čez nekaj trenutkov v hiperprostor v smeri Rakata Prime...

((Naprej na Rakata Prime))