Tabor Rakat

Vse oči so se upirale v temno zamaskirano pojavo, ki se je dvigala nad ležečim osebkom. Levica ji je počivala tesno ob telesu, medtem ko je desno dlan usmerjala proti osebku na tleh in po vsem videzu sodeč iztiskala zrak iz njegovih pljuč. Rakata se je dušila, njene oči so postajale vse širše in z dolgimi zelenkastimi rokami je zajemala po zraku, kot da bi ji to kaj pomagalo. Čutil je osovražene poglede, zaznaval srd v srcih teh bitjih in si zlahka predstavljal njihove misli. Če se ne bi vanje usmerjalo toliko pušk, bi se že zdavnaj spravili name. Saj ne, da bi jim to kaj pomagalo, ker bi jih Sith Lord v hipu zmlel, a vendar bi bil prikrajšan za tako lepe trenutke mučenja. Orokavičene prste desne dlani je komaj zaznavno premaknil in Rakata je še bolj divje zakrilil.a "Neh..aj..te... jaz.. ne... ne.. mor...em..."
Besede je komajda izstiskaval iz svojega odvratnega grla, nenavaden oklep se mu je trosil in te čudne oči so bile naravnost grozljive.
"Seveda lahko" je tiho šepnil in za trenutek izpustil svoj oprijem. "Vedno si lahko in tudi tokrat boš. Če ne ti, potem kdo drug in če ne kdo drug, potem kdo tretji. Vedno se najde kakšna pametna glava, tudi med vami." Vodja Rakat je bil ob Sithovem prihodu sila veličasten in ponosen, njegova hoja je bila rahlo zibajoča in njegove besede prepolne filozofiranja, ki ni pripeljalo nikamor. Ominosusa je posvaril pred njegovimi možmi in ga prosil, naj jih pusti zunaj, toda Sithu to ni prišlo niti na misel. Ko mu je začelo presedetati osebkovo govoričenje, se je razhudil in Ominosusovega besa ni prijetno videti. Takoj ko je iztegnil dlan, so njegovi stražarji v temnih oklepih potegnili laserske puške in jih namerili v zbrane Rakate. Številčno so jih slednje vsekakor prekašale, a bile so brez orožja in po videzu sodeč daleč prešibke za spopad z njegovimi elitnimi vojaki. Ne glede na to pa bi lahko prav koristno služile v Sithovi službi, če bi imele kanček več pameti.
"Še zadnjič, kako naj vstopim v tempelj?" Zdelo se je, da bo Rakata trmarila do konca, a je še tisti hip naprej stopila druga Rakata in spregovorila s precej energičnim glasom. "Pustite mojega očeta. Povedal vam bom glede templja. Vhod je zapečaten, kot je bil že ob prihodu Revana in vstop lahko omogočimo zgolj mi. Če nas vse ubijete, ne boste nikoli izvedeli njegovih skrivnosti."
Mladi tepec. Kot da bi bila smrt najhujša stvar. Čeprav Rakate niso obvladale splošnega jezika in so govorile v starodavnem jeziku graditeljev, jih je Sith razumel, saj je bila to še ena od stvari, ki se jo je naučil skupaj z Revanom. "Zakaj bi vas naj ubil? To je daleč preblago za vas." Rahli pomig z glavo je zadoščal, da so vojaki razumeli njegovo navodilo in laserski iztrelki so se sprožili. Zaslišali so se kriki, hrup in prevračanje predmetov, a nič ni ustavilo njegovih vojakov. Ominosus se je medtem približal ležeči vodji, z enim samih gibom levice povlekel rdeče rezilo in z naslednjim odrezal nogo Rakati. Ko se je rdeča svetloba vrnila v srebrnast ročaj, je hrup pušk že utihnil in stanje v prostoru je bilo hipoma spremenjeno. Poleg lukenj v platnenih stenah in prevrnjenih primitivnih pripomočkov Rakat, je precej le teh ležala na tleh in stokala, preostale pa so se stiskale k stenam, polne strahu in groze. Tako je, bojte se me golazni. Izstrelki niso ubili eno samo Rakato, pač pa so jih ranili v noge in roke, da so jim le te krvavele. "To je moja kazen. Neskončno trpljenje pri živem telesu. Za vsak napačni odgovor boste izgubili prst, ud ali kaj tretjega. In ko boste imeli samo še trup in glavo, boste z očmi uzirali svoje najbližje, kako izgubljajo isto. Kako se vam zdi?" Nihče si ni več upal zazreti v temino njegove oglavnice, kaj šele v dvojico ognjenih zubljev, ki sta mu tlela med njimi. Vedel je, da je dosegel svoje in tako se je zasukal nazaj k vodji. Sploh mu ni bilo potrebno zastaviti vprašanja, pa so besede že priletele iz njega. "Nekaj naših vas bo pospremilo do templja in izvedlo ritual. Če vas karkoli v zvezi s templjem zanima, jih vprašajte." Rakatin glas je bil nenavadno umirjen, a Ominosus ni preslišal zaničevalnega podtona, ki se je sicer kar dobro skrival. "Komu služite?"
"Temnemu vladarju Sithov, Lordu Ominosusu" je zamrmrala Rakata in čeprav to ni storila tako, kot bi Sithu najbolj ugajalo, je bilo ta trenutek dovolj. Vodjo je pustil v mlaki krvi in se zasukal k preostalim zbranim, ki so nepremično stali v osrednjem prostoru taborišča Rakat. Skozi platnene stene so prihajali sončni žarki dopoldanskega sonca, zrak je bil ravno prijetno segret in še pred večerom bo že stal v templju. Vse se je odvijalo po načrtih in prav kmalu bo v njegovo past prikorakal Jedi, ki si ga je želel bolj kot karkoli. "Gremo" je njegov hladni glas zasikal po prostoru in vojaki so se mu urno umaknili, da se je lahko usmeril proti hodniku, ki je vodil ven. Ni mu bilo potrebno gledati nazaj, saj je čutil prisotnost Rakat, ki so mu sledile in nato še vojakov s spuščenim orožjem. Arbra je bil zapravljen čas, Lehon je povsem druga zgodba. Temni plašč je valoval okoli njega, ko je stopal po tihih hodnikih in se z levico oklepal ročaja svojega orožja, katerega oprijem je bil tako prijeten.