Vesoljsko pristanišče

Raphael si je med korakanjem proti ladji, ki sta si jo delila z Eronom in napol dokončanim astromehanskim droidom, v glavi ponavljal uganke, ki jih je povedala Revanova podoba v holocronu.
Na svetu, ki je mrtev a vendarle živ, in že tisočletja služi Jedijem. Katarr ali pa Ilum, drugi zato, ker na njem ni bilo živih bitij, vendar so bili kristali na njem prepojeni s Silo in so Jediji že zelo dolgo na njem nabirali kristale za žaromeč, drugi pa zato, ker naj bi po pričevanju mojstrice Visas in še enega ali dveh Jedijev kljub temu, da je bil dobesedno odrezan od življenja, nudil skrivnosti o resnici Sile; sploh pa je pred svojo smrtjo bil dolgo časa eden od svetov z najmočnejšo povezavo do Sile.
Med neskončnimi džunglami groba nekoč mogočnega Sith Lorda, ki je skoraj premagal smrt. Tukaj je bil skorajda prepričan da je šlo za eno od Yavinovih lun, kajti tako Freedon Nadd kot Exar Kun sta džungelsko luno plinastega orjaka obiskala vsaj enkrat med svojim vzponom na oblast, bolj primerne alternative pa se Raphael ni spomnil.
Med puščavniškimi modreci svojevrstnih metod. Ta del mu je povzročal največ težav. Je kazal na Ryloth in tamkajšnje pripadnike kulta Zeison Sha? Ali je imel Revan v mislih Tatooine? Je bilo mogoče da je v tisti sovražni puščavi našel skupino nekakšno skupino modrecev?
Njegova zamolklo črna kapuca je bila poveznjena nizko, medtem ko je isto-barvno ogrinjalo zaradi dolžine in hitrosti njegovih korakov plapolalo za njim. Naposled je prekinil tišino, in vprašal moža ob sebi, korak pa je le neznatno upočasnil:
"No Eron, imaš ti kakšne ideje kam kažejo Revanovi namigi?"

Nar Shadaa ni bil kraj, kjer bi si Eron želel živeti, a ga je pot vendarle pripeljala nanjo. Po gneči, utesnjenosti in hrupu bi se zlahka primerjal s Coruscantom, pri kriminalu pa je bil v ogromni prednosti. Vsakdo je slišal za Exchange in splošno znano je tudi bilo, da ima ta kriminalna organizacija svoj sedež prav na tej luni. Ovaduhi in vohuni so bili posledično vsepovsod, če si že malo vzbujal pozornost, si lahko naletel na prav nenavadne tipe in če si se še dodatno zapletel z njimi, si znal tukaj obtičati za vselej. Vse to je kljubovalo temu, da se Eron Tyras in Nar Shadaa doslej nista velikokrat srečala, saj je bil boj na odprtih poljanah planetov Mandalorianov nekaj povsem drugega, kot zabadanje rezil v hrbet, ko to najmanj pričakuješ.
Poleg tega je Eronovo slabo voljo načela tudi ta naloga, ki še zdaleč ni bila tako jasna, kot si jo je zamišljal. Iz holocrona mojstra Umdarja se je zdelo vse tako jasno - obiskati planete, ki so Revanu pomenili veliko. Koribban in Dxun, ta dvojica je bila že opravljena in pričakovano je bilo, da bodo naslednji prav tako samoumevni. Toda Eron ni potreboval veliko časa, pa se mu je začelo svitati, da si z Raphaelom delita podobno nepoznavanje glede planetov. Novica o najdenem artifaktu ga je nekoliko razvedrila, a ko je slišal njegovo vsebino, se mu je začelo dozdevati, da na tak način ne bosta daleč prišla. Planetov v galaksiji je bilo na tisoče in čeprav so bili nekateri precej lahko za ugotoviti, so bili drugi slepa uganka. Med puščavniškimi modreci svojevrstnih metod bi se lahko nanašalo na kakršenkoli puščavski planet, ki premore puščavo in nenavadna bitja. In tudi če se izbor zoži zgolj na dva planeta, gre še vedno za nepotrebno potrato časa.
Eronu tako ni preostalo drugega, kot da svojemu spremljevalcu vendarle razkrije načrt, ki se mu je že kar nekaj dni sukal po glavi in je vsaj na prvi pogled zvenel sila neumno. Med vračanjem proti njunemu plovilu, se je na lepem ustavil in na hitro pogledal naokoli, če ju ne obdajajo nezaželena ušesa. V temnih plaščih in poveznjenih oglavnicah sta vzbujala le malo pozornosti in večina kriminalcev se ju je izogibala. Raphaela je odvedel v nekoliko mračnejši kot pristaniškega doka in se mu zazrl naravnost v oči. "To iskanje nama jemlje preveč dragocenega časa, še sploh zato, ker ne poznava potez nasprotnika. Sam vem za boljši način, ki pa je hkrati tudi veliko nevarnejši." Njegove hladne oči so še enkrat na hitro preletele bližnje hodnike, ki so samevali in ker ni prav nič kazalo, da bi se od kjerkoli kdo bližal, je tiho nadaljeval. "Sovražnik me ne pozna, moja osebnost je precej netipična za Jedije in to mi daje veliko prednost. Če se pridružim Beli kraljici in ji izkažem svojo naklonjenost, bi znal izvedeti marsikatero koristno informacijo za Republiko. Tako bi hkrati poznala poteze sovraga in s pomočjo njenih številnih vohunov prej slišala za resnično lokacijo holokronov Črne kraljice." Govoril je mnogo več, kot je bilo sicer v njegovi navadi, a kaj takega se ni dalo povedati z manj besedami. Če je v sebi čutil kakšno tesnobo ob tem, jo je povsem skrival, saj je njegov glas ostajal običajno tih in njegove roke se niso niti enkrat zatresle. Še vedno je obstajala možnost, da bo Raphael temu nasprotoval in možnost ni bila niti tako majhna, toda Eron je postajal vse bolj odločen glede svoje odločitve. Tudi v primeru, če bi bila cena vohunstva lastno življenje, bi znal pred tem Jedijem ponuditi še marsikatero koristno informacijo, ki jo v drugačnem primeru ne bi nikoli dobili.

Firrerreon si je vzel nekaj trenutkov in pretehtal predlog svojega sodruga. Po eni strani je Eron res posedoval zavidljivo stopnjo anonimnosti, kateri se Raphael s svojo značilno fiziologijo ni mogel niti od daleč približati. A po drugi strani niti nista vedela koliko je nasprotnik sploh vedel o podatkih ki sta jih iskala, kajti vsaj na podlagi dosedanjega vedenja ni bilo jasno, kakšno prioriteto je Darth Pride namenjala Revanovim holocronom. Raphael je na zahvalo posnetka ki so ga našli v ladji Sithov in iz zasliševanja preživele bojevnice izvedel, da so prišli s Khar Delbe, pred tem pa bodisi z Ziosta ali Korribana, torej so našli vsaj dva, če ne treh ali več Revanovih holocronov. A hkrati mu je Sithovka v templju dala jasno vedeti da so iskali izgubljene sposobnosti starodavnih Sithov, ne Revana samega, in da so njegove holocrone našli le slučajno.
"Nikoli nisi bil na Korribanski akademiji za časa Revana ali Malaka, kajne?" mu je namenil vprašanje, ki je bilo že po svoji naravi retorično. Če bi bil Eron kdaj v Dreshdae med Revanovo vladavino bi se ga Raf spomnil, za časa Malaka pa so govorice pravile da si bil bodisi Sith v svojem jedru, bodisi te kmalu ni bilo več med živimi.
"Naj pojasnim," je začel. "V vsem svojem življenju sem slišal le za eno osebo, ki se je uspešno infiltrirala v središče Sithovske moči in preživela, pa še ta je bila na koncu razkrita in je preživela le zato, ker je bila sposobna zmasakrirati celotno akademijo z vrhovnim mojstrom vred na poti ven. Slučajno je to ravno tista oseba ki jo iščeva."
Za trenutek se je ustavil in se tudi sam prepričal da v bližini ni bilo nepovabljenih ušes.
"Glej Eron," je dejal sedaj s prijateljskim tonom. "Vemo, da imajo najmanj en holocron v svoji lasti, in da, lahko da posedujejo več znanja o namigih kot midva. Vendar pa je Revan izrecno dejal, da nama ni potrebno najti popolnoma vsakega izmed holocronov da izveva kam je odšel. Morda bodo lokacije planetov na koncu izoblikovale vzorec ki bo pokazal na lokacijo, morda holocroni zaznajo koliko si jih že videl in ti potem sami povedo, ne vem, ampak vem pa, da nas Revan ne bi pošiljal po celi galaksiji brez razloga."
Njegov glas se je stišal, ko je dodal še sledeče:
"Sithi imajo svoje načine kako te izbrskajo izmed množice. Verjamem, da si prepričan v svojo samokontrolo in neizpodbojnost svojega miselnega ščita, ampak verjemi mi ko ti pravim da so tudi najmočnejši že kdaj klonili pred njimi. Prej ali slej bodo izvedeli kakšni so tvoji resnični nameni, in takrat te nič več ne reši. Vsako tvoje čustvo, vsako tvojo temno skrivnost bodo uporabili proti tebi, če pa jih ne bodo našli dovolj, te bodo zdrobili s samo težo praznine tvojega življenja. Tudi če bi bil popolnoma brezbrižen do tega, kar se zgodi s teboj, ti ne bi želel take usode. In galaksija te potrebuje, Eron Tyras. Če se ti zdi moja naloga izguba časa, se raje vrni med Jedije in jim pomagaj v vojni, Sila ve da potrebujejo vsakega sposobnega veterana. Vendar ne meči svojega življenja stran zaradi nečesa, kar morda sploh ne bo prineslo željenih rezultatov in kar se bo s skorajšnjo gotovostjo končalo slabo zate."

Tiho je poslušal Raphaela, da je povedal vse, kar je imel za povedati in ga nato še nekaj časa molče opazoval. V njegovih besedah je bilo več resnice, kot bi si Eron upal priznati, a vendar ga je nekaj vleklo tja, pred čemer ga je mlajši spremlevalec branil. Najverjetneje bo med Sithi resda končal žalostno, a vrnitve med Jedije si ta trenutek ni želel. Ne zato, ker jih ni maral ali ker so se mu zdeli šibki, pač pa zaradi njegovega nenavadnega značaja in večne odmaknjenosti, ki sta mu doslej prinesla le majhno število Jedijev. Tako jim ne bi bil v kakšno veliko korist, čepenje v mračnih prostorih pa mu v teh časih tudi ne bi pomagalo. Ne, njegova pot ga je vodila drugam in cilj še njemu samemu trenutno ni bil znan. Želel si je zgolj samote, miru in tišine, nato pa morebiti nekaj akcije, ki bi v njem obudila stari vojni duh. "Za svojo starost si zelo moder in v tem kratkem času si mi bil dober sopotnik, a žal me moja pot vleče drugam. Povem ti lahko samo to, da se za nekaj časa umikam v samoto in ne Jediji in ne Sithi ne bodo slišali zame. Srečno hodi Raphael in naj bo Sila s teboj." Preden je dokončno odšel, je izpod plašča potegnil majhno srebrno ploščico, ki je nekoč pripadala staremu jedijskemu mojstru Umdarju, ter jo dal Raphaelu. "Bolj jo boš potreboval od mene." Brez nadaljnih besed se je obrnil in zakorakal med mračne ulice. Hodil je povsem na slepo, brez pravega cilja v glavi, saj si je ta hip želel zgolj nekaj trenutkov tišine in pa morebiti še kakšno vest o planetu, ki je odmaknjen in izoliran od vojne. Nar Shadaa je bil na srečo kraj, ki je bil zelo prometen in tako si vedno našel kakšno vesoljsko ladjo, ki je pristala ali odletela. Vkrcanje na eno je bila še najboljša možnost, da zapusti luno in se poda v neznano.

Ni bil prepričan, če je bil kompliment o modrosti resničen, ali pa le posledica dejstva, da so se zaradi pospešene sposoonosti regeneracije njegove celice starale počasneje in svojih 32 let navidez ni kazal. Vsekakor to ni preprečilo prikrite nejevolje ob spoznanju, da ga je Eron zapuščal.
Krasno, kaj naj se zdaj zanašam le nase in na napol-dokončanega droida iz eksperimentalne tehnologije? je zanergal sam pri sebi. Za trenutek je pretehtal možnost da bi ga zaustavil in pregovoril naj mu pomaga še naprej, ali pa vsaj pomaga Republiki. Če nečesa Raphael ni prenašal, sta bili to stagnacija in neodločenost. Vendar je v Eronovih očeh lahko videl, da ga ne bo lahko pregovoriti, spopad z njim pa ne bi prinesel ničesar dobrega.
"Če si prepričan, da je to modro," je dejal počasi, zadržujoč svoja čustva znotraj sebe. Ni si hotel dopustiti kakršne koli izgube kontrole, kajti sicer bi lahko moškega čisto instinktivno udaril. "Naj bo Sila s teboj, Eron Tyras, in močno upam, da boš v osami čim prej spoznal da boš Galaksiji bolj služil z dejanji kot s prostovoljnim izgonom. A tvoja pot je le tvoja."
Ko mu je dolgolasec ponudil ploščico mu je Raphael najprej stisnil dlan, nato pa sprejel mali predmet s kratkim "Hvala."
Trenutek je še gledal za odhajajočim Jedijem, nato pa se obrnil in odšel v smer, v kateri sta hodila prej; proti ladji s katero sta skupaj prišla v to leglo zločina, in s katero bo sedaj sam odšel. Šele ko se je usedel za pilotsko kabino se mu je posvetilo, da še vedno ni vedel na kateri planet naj se napoti za tem. Sprehodil se je do droida, ki je bil zaenkrat še vedno bolj sklop posameznih dokončanih delov, klobčičev žičk in vezij, ter posameznih komponent, ki so razmetane še čakale na vgradnjo. Začel je programirati slicersko matrico in jo vgrajevati v sistem, medtem pa pustil, da so njegove misli začele tavati v dejanju, katerega je nekoč General Surik poimenovala kot Gibajočo Meditacijo...

Iz transa med sestavljanjem droida in iskanju vodstva v Sili, upajoč na vsaj namig o tem kaj naj se usmeri, ga je vrgel šele pisk komunikatorja, ki je ponazarjal da je dobil sporočilo. Odsotno je privil ploščo in odložil hydrospanner, nato pa se sprehodil do pilotske kabine, kjer se je med vso ostalo šaro na armaturi nahajal tudi komunikator. Pritisnil je na gumb za predvajanje, in prikazala se je podoba droidskega tajnika.
"Spoštovani. Sporočamo vam, da je oseba ki ste jo namenili v našo oskrbo, ženska Zeltronske vrste po imenu Siyo Nqoba, tekom zdravljenja preminila. Razlog smrti je za zdaj neznan, možnost alergene reakcije na zdravilo je 86%. Poklanjamo vam naše najgloblje sožalje, hkrati pa vas obveščamo da je bil v skladu s pogodbo za zdravljenje bremenjen vaš račun. Imejte lep dan še naprej, Coruscantski Medicinski Center."
Raphael je obmiroval natančno kjer je bil, njegov obraz kamnit, njegovi udi negibni. Nato je sporočilo predvajal še enkrat. In še enkrat, in še enkrat... Dokler se pomen besed končno ni usedel v njegove misli in ga niti najmanjši dvom ni več mogel prepričati v to, da sporočila ni prav slišal.
Siyo ni bilo več. Siyo ni bilo več, in njega ni bilo ob njej, ker je preganjal zgodbe in sume, in nekega mešetarja s starinami. Droidov apatični glas, katerega večji interes je bil v poravnavanju računov kot reševanju življenj, je vse skupaj le še poslabšal. Ob vsaki drugi situaciji bi ob taki novici besnel in uničeval stvari okrog sebe.
A zdaj ni čutil jeze ali besa. Čutil je le razočaranje, nepopisno žalost, neznosno praznino, in uničujočo apatijo. Siyo je bila mrtva, in kdo je bil kriv? On sam! Prekleti Mandalorian s svojimi bombami in plinom, in on sam, ki jo je zvlekel na tisti nesrečni kraj! Če bi preprosto ignoriral tisto sporočilo, bi bila zdaj še vedno živa!
Moral je stran. Nekam, kamorkoli, kjer ni bilo nikogar. Ta luna, polna ljudi in njihovih čustev, ga je dušila, glušila, slepila. Zagnal je motorje in vzletel, brez da bi v astrogacijski sistem vnesel kakršnekoli koordinate. V Galaksiji je bil en planet, katerega je lahko vsak Jedi našel le z instinktom. Planet, ki je bil brez kakršnegakoli življenja, a vendar živ s Silo, ki je resonirala v tisočih kristalih. Planet, kjer bo lahko pustil svojim čustvom teči in mogoče, samo mogoče, sčasoma našel mir. Ilum.

((Nadaljevanje tukaj))