Dolina

Majhno in neopazno vesoljsko plovilo je pristalo na obrobju Doline, za velikim kupom porušenih skal, ki so nekdaj gradile enega izmed mnogih sithovskih objektov tega planeta. Motor plovila je hipoma utihnil in nedolgo zatem so se odprla vrata, skozi katera je prikorakala postava v dolgem temnorjavem plašču, ki ji je zakrival prav vsak košček telesa, preko glave pa je imela poveznjeno veliko oglavnico, da ji je zakrivala večji del telesa.
Oseba je ob stiku s prašnimi tlemi Sithovskega planeta obstala in se zazrla naokrog, kakor da bi pričakovala kakšno znamenje, toda na planetu, ali vsaj v tej Dolini je vladala grobna tišina in drugega, nego tihega zavijanja vetra visoko v gorskih stenah grobnic, ni bilo slišati. Zrak je bil kar topel, a zadušljiv in ko je oseba nadaljevala pot, je sklonila glavo in zrla proti tlom z rdečkastim peskom. Sunki vetra so ji poskušali sneti oglavnico, zato si jo je z rokami oprijela in brez ustavljanja nadaljevala pot proti samemu središču Doline, ki so jo zapolnjevali porušeni kipi.
Na tleh je bilo opaziti okostja padlih Sithov in ko je oseba opazila najbližje, je stopila do okostja in nekaj časa nepremično zrla vanj. "Le kaj ste si zakuhali Sithi" se je izpod oglavnice razlegel precej globok starejši moški glas. Močnejši sunek vetra je za hip dvignil oglavnico in pod njo razkril glavo starega moža strogega obraza, ki je zamišljen opazoval okostje, medtem ko so njegove modre oči švigale po tleh. Bil je to eden izmed Jedijev, Varan Umdar, ki ga je pot prvikrat v življenju pripeljala na ta planet in upal je, da tudi zadnjikrat. Z nobenim veseljem se mu ni približal, a da bi izvedel odgovor na vprašanje, ki ga je mučilo zadnja leta, je bila to edina možna rešitev. Želel je najti kakršen koli dokaz, ki bi mu izdal, kje se nahaja Revan in kaj ga je gnalo v to, da je počel takšna hudodelstva. Noben odgovor v jedijskem arhivu na Coruscantu, ga ni zadovoljil, zato se je odločil obiskati Korriban.
Počasi je nadaljeval z hojo in naposled prišel do področja s stebri, ki so predstavljali središče Doline. Vedel je, da odgovor mora ležati v eni izmed njih, a v kateri, bo moral šele odkriti. S prekrižanimi nogami je sedel na prašna tla, sklenil roke in zaprl oči, ter pričel z meditacijo. Vse strahove, vse negativne misli je odmislil in se osredotočil zgolj na prostor, kjer se je nahajal. Skozi Silo je poskušal videti tisto, kar ga je zanimalo, a tema tega kraja mu je to ovirala. "Najti sledi Dartha Revana... Najti njegove stopinje v pesku..." Zatopljen v meditacijo je povsem pozabil na okolico, saj se mu je zdelo, da se odgovoru vse bolj približuje. Že v templju je izvedel marsikaj o teh grobnicah, zlasti o grobnici, ki je že prvikrat zamikala Revana. Zakaj ga ne bi tudi tokrat? In tudi tokrat je nemara v njej pustil kakšno sled, kakšen majhen dokaz, ki bi pričal o njegovih sledeh. Toda Temna stran Sile je bila tod silno moč in Jedi je tukaj težko izpraznil svoje misli in našel tisto, kar išče.

Ko je jedijski mojster vendarle dosegel ravnovesje, ki ga je iskal in iz misli pregnal vse drugo, razen Revana, se mu je resnica končno razodela. Kot plima počasi upada in razkriva vse, kar je prej ležalo pod njenimi vodami, tako je Varan počasi spoznaval tisto, kar je ležalo pod vodami oz. Silo tega mračnega planeta Sithov.
Z mislimi je že potoval nazaj, spet je zaznaval okolico in tedaj se mu je prvikrat zazdelo, da je na planetu začutil prisotnost drugih živih bitij. Prav nežno, a vztrajno mu je Sila razodela, da se mu nekdo bliža in ob tem so ga prevzeli mešani občutki. Prav lahko bi šlo za Sithe, saj je navsezadnje Korriban njihov planet in če bi šlo zanje, bi se Varan znašel v škripcih. A kaj če ni šlo za Sithe, pač pa kakšna druga bitja? V tem primeru bi bila sreča na njegovi strani, kajti ne bi ga mogli zaznati, sam pa bi jih lahko skrito opazoval in ocenil, ali mu predstavljajo nevarnost.
Prav nič se ni več obiral, pač pa je urno vstal, si z dolgega plašča otresel rdečkast pesek, ki se je nabral med njegovo meditacijo in s hitrimi koraki prečil Dolino. Ustavil se je šele pred velikim vhodom grobnice Naga Sadowa, ki je bila, kakor vse ostale, zasuta z kupi debelega kamenja in grušča, kakor da bi kdo namerno želel preprečiti vstop vanjo. "Naj bo Sila z menoj, kajti zdaj jo bom resnično potreboval" si je tiho zaželel jedijski mojster, stegnil obe roki predse in ju počasi začel premikati. Pri tem se je premaknil tudi velikanski kup kamenja in zgornji kosi so se polagoma vzdignili, Varan pa jih je nato premestil stran od vhoda in postopek mnogokrat ponovil, saj je naenkrat lahko prenesel zgolj omejeno število ovir. Najtežje je bilo z kamenjem, ki je bilo na dnu, saj ga je bilo največ, pa tudi najtežje je bilo, toda zahvaljujoč Varanovemu dobremu poznavanju Sile, je z gibi rok tudi te kamne polagoma vzdignil, jih po zraku prenesel stran in odložil blizu vhoda. Pri tem pa se je kamenje po nesreči zakotalilo navzdol in treščilo v enega izmed stebrov, ki je stal v sredini doline in hrup, ki je pri tem nastal, je bil kar precejšen.
Varan se je s strahom ozrl naokrog, kot da bi ga zdaj, zdaj napadli, toda na srečo je bilo vse enako tiho, kot poprej. Previdno je stopil do samih kamnitih vrat grobnice, in jih potipal. Na njegovo srečo so bila precej poškodovana in na določenem mestu je zevala celo manjša luknja, ki pa bi bila za Varana vseeno premajhna. Jedi je tako segel pod plašč, na plan potegnil ročaj svojega svetlobnega meča, pritisnil nanj, da je iz njega švignil curek modre barve, in z njegovo pomočjo nekoliko povečal odprtino v vratih. Ko je bila dovolj velika, da bi lahko splezal skozi, je meč ugasnil, si ga pospravil nazaj za pas in že mislil vstopiti, kar se mu je zazdelo, da sliši prav tihe glasove, ki so prihajali iz drugega konca Doline. Naglo se je zasukal in se odplazil do roba odprtine, kjer je bil vhod v grobnico, ter se zazrl proti izvoru glasov. V daljavi je opazil dve osebi, moškega in žensko, ki sta se počasi približevala.

Vedno bolj ko sta se približevala koncu tunela, vedno bolj se je v njegove misli prikradlo še nekaj drugega kot samo ideje o tem, kaj vse bi hotel početi s Siyo. Kot blag vetrič, ki ga začutiš šele ko se začne ojačevati, je zaznal večno prisotno moč Temne strani Sile. Ni mu bilo treba vprašati, da je vedel kam sta šla: očitno je tunel vodil naravnost v Dolino Temnih Lordov, enega najmočnejših neksusov Temne Sile v znanem vesolju.
Sedaj se mu je zdelo, da je deloma razumel svoje obnašanje: poleg tega da je bilo dekle izjemno privlačno, je del odigrala tudi Temna stran, ki je vzpodbujala prvinske nagone, med drugim tudi slo in poželenje. Popolnoma je bil pozabil na to možnost, in sedaj ko se je zavedal, se je malenkost lažje kontroliral. A vseeno je bilo na njej še nekaj drugega, nekaj kar ni imelo veze s Korribanom in Temno Silo; kot da bi nosila parfum ki se mu ne bi mogel upreti...
"Mislim da to ne bo problem," je mirno odvrnil ko je omenila plačilo prevoza, malo zatem ko. Imel je nekaj kreditov na sebi, sicer ne ravno celega bogastva, a najverjetneje dovolj tudi za najbolj luksuzno sobo na večini plovil. Je pa resnično upal da to ne bo potrebno, saj bi bil potem po koncu potovanja praktično brez prebite pare.
Takrat pa se je sredi doline razlezel oglušujoč pok, in Raphael je ravno še videl kako se je eden od stebrov zlomil na pol pod silo skale, ki je priletela vanj. Refleksno je razpel svoje čute in zaznal v dolini še nekoga tretjega; svetlo točko, okrog katere je Sila vršala v velikem vrtincu. Prepričan je bil, da je šlo za Jedija, čeravno mu ni bilo jasno kako to da se ni trudil skriti svoje prisotnosti. Morda tega ni znal? Ne, bolj je dobil občutek kot da je namenoma iskal kakršnokoli živo bitje, in se s tem nevede izpostavil čutnim zaznavam drugih uporabnikov Sile.
"Še nekdo je tukaj," je rekel s tihim in odsekanim glasom. Na hitro se je ozrl okrog sebe. V mislih se je zahvalil mojstru Ulnu, ki je vztrajal da morajo vsi Sithi tudi po prestani preizkušnji natančno preučevati in poznati zgodovino njihovega reda in prednikov. Kot posledico tega je Raphael vse do tega dne natančno vedel za vse znane zanimivosti na Korribanu in drugih takrat znanih svetovih Sithov; Dolino Temnih Lordov pa je poznal kot lastni žaromeč.
Izhod iz tunela je bil blizu severnega konca doline, nedaleč od grobnice Marka Ragnosa, medtem ko je trušč prišel iz osrednjega dela. Tisti vrtinec svetle Sile pa je zaznal dlje proti jugu, blizu grobnice Naga Sadowa. Bilo mu je kar jasno, kaj se je moralo pripetiti.
Naga Sadow? Kaj za vse zvezde pa Jedi išče v njegovi grobnici? Saj menda ni eden od tistih nesrečnežev ki so sledili Trem lovcem terentatekov? Vsakdo ki je kdaj vsaj malo raziskal Korriban ve, da ni nobeden od njih preživel, in da so bila njihova trupla kaj kmalu obrana vsega kar je bilo vredno. Razen če...
Tedaj ga je spreletelo! Seveda, kako ni pomislil na to možnost! Ko je bil še član akademije je prestal prav ta preizkus! Vsakdo, ki je bil željan postati pravi Sith, je moral prestati preizkušnje grobnice Naga Sadowa. Ko je prispel do konca, pa ga je tam čakal starodavni artefakt temne strani, ki ga je odkril nihče drug kot...
...Revan! Kdorkoli že je, gotovo išče Revana. Le zakaj bi sicer nekdo, ki je tako uglašen s Svetlo stranjo Sile, prišel sem?
Njegove žile je preplavil adrenalin ob potencialni nevarnosti, in Siyin vpliv na njegove misli se je občutno zmanjšal. Resda je še vedno užival že samo da je bil v njeni prisotnosti, a nagon po preživetju, ki se je utrdil v vojni, mu je omogočil da je odmislil vse razen možne nevarnosti.
Počakaj, je rekel sam sebi in se umiril. Saj ni nujno da obstaja nevarnost. Navsezadnje resda nisem pravi Jedi, a tudi Temni strani ne služim več kot nekoč. Morda se bodo lahko popolnoma normalno sporazumeli.
"Rekla si, da ladja prispe čez nekaj ur, je res?" je vprašal svojo sopotnico, še vedno popolnoma kontrolirano. "No, potem predlagam da do takrat malo raziščeva dolino, čisto tako, za preganjanje dolgčasa. In najprej bi rad izvedel kaj je povzročilo tisti hrup prej." Pomežiknil ji je v dokaj nedvoumni gesti, ki bi tudi nekomu ki bi govorico telesa bral bistveno slabše od nje, dal vedeti da je šlo le za izgovor. Seveda je bil izvor hrupa njegov glavni cilj.
Popravil si je oglavnico in si jo previdno poveznil čez oči. Popolnoma normalno je odkorakal proti južnemu delu doline, kot da bi to počel ves čas. Hkrati je poskrbel, da je auro svoje Sile čimbolj ošibil, tako da se je le stežka prebralo njegovo usmerjenost in pa moč. Ko je prišel dovolj blizu, je končno videl tistega, katerega prisotnost je prej zaznal v Sili. Bil je starejši mož, ki je bil prav tako odet v oglavnico, le da je bila njegova zamolklo rjave barve, in da mu je zdrsnila z glave. Belolasi starec je pod oglavnico nosil oblačila Jedijskega reda, in Raphael je bil kar prepričan da je prej pravilno uganil. Stari ju je očitno opazil, vendar si Raphael ni delal skrbi. Če bi ju nameraval napasti, bi bil v črno odeti moški v enem dolgem skoku pri starcu, z rezilom žaromeča pod njegovim vratom. Z nezmanjšano hitrostjo je nadaljeval svojo pot vse do starca. Ko je bil le dva metra stran od njega, se je ustavil. Nastala je neprijetna tišina, ki pa se jo je Raphael kmalu odločil pretrgati.
"Pozdravljen, mojster Jedi," je dejal mirno. "Smem vprašati kaj počnete tukaj, med ruševinami nekoč veličastnih Sith Lordov?"

Bolj ko se je dvojica bližala, močneje je Varan zaznaval Silo, ki je izžarevala iz moškega in čeprav je bilo očitno, da jo poskuša skriti, so bila za Varanom dolga leta izkušenj in Silo je brez težav zaznaval tudi tam, kjer je bila komajda spoznavna. Povsem mirno je opazoval približajočo se dvojico in par se mu je zdel vse bolj zanimiv. Mladi mož, iz katerega je izžarevala Sila, je bil ponosnega in pokončega koraka, njegova hoja je pričala o tem, da je hiter in gibčen. Čeravno se je ovil v temno ogrinjalo, Jedi ni spregledal pobliska oklepa, ko se je ogrinjalo za hip premaknilo in glede na to bi prav lahko šlo za kakšnega bojevnika iz zadnje vojne. Po drugi strani je iz dekleta izžarevala silno majhna količina Sile, po videzu pa tudi ni delovala kot Sith, ampak prej kot kakšna barska plesalka.
Bila je silno lepega videza, tega Varan ni mogel zanikati, saj je bil navsezadnje človek iz mesa in krvi, toda že davno tega se je naučil, da videz mnogokrat vara in pod to lepoto je lahko ždelo vse kaj drugega, zato je odmaknil pogled nazaj na moškega. Nekaj na njem ga je spomnilo na Revana, na njegovo hojo, na njegovo pokončnost in neustavljivost, toda ta mladenič se je od Revana tudi precej razlikoval. Sila ki ga je obdajala, ni bila svetla, a ni bila niti temna, pač pa nekaj vmes. Sivi jedi? Morda eden izmed bojevnikov, ki je sledil Revanu in se zatem več ni pridružil Redu? Obraz starega moža je ostal povsem nespremenjen, ko se mu je dvojica približala iz njega se ni dalo razbrati nobeno čustvo, ki je bilo v starcu. S svojimi modrimi očmi je modril tujca in ko se mu je mož povsem približal, je v zraku zavladala neprijetna tišina. Varan je bil pripravljen na morebitni napad, če bi ga tujca napadla in tukaj bi bil sam v prednosti. Resda je deloval šibko in staro, toda Sila je bila njegov velik zaveznik. Mladi mož tega kajpada ni mogel začutiti, kajti starec jo je skrbni prikrival in vselej dopuščal le majhnemu delu, da se je razodeval.
"Če bi ti jaz postavil isto vprašanje, bi bil tvoj odgovor moj odgovor" je z mirnim glasom odvrnil Varan. "A bistveno vprašanje ni, kaj počnem, pač pa kaj bom počel. Tukaj je temna stran Sile močna, a to ni edino, kar je tukaj močno. Tukaj so močni predvsem spomini, sledi in... odgovori." Starec je utihnil in si preko glave znova poveznil oglavnico, tako da je zatemnil zgornji del obraza. Ozrl se je preko hrbta proti luknji, ki je zdaj zevala v grobničnih vratih in se skomno nasmehnl. "Veličastnih? S katerega vidika jih nazivaš veličastni? Veličastni v svojem uporu? Veličastni v svojem osvajanju? Veličastni v pobijanju? Ali veličastni zgolj zato, ker vsakdo mora nekoga častiti? Si se kdaj vprašal, zakaj tako malo živih nosi naslov veličastni, medtem ko se mnogo več mrtvih lahko ponaša s tem nazivom? Najbrž ne, kajti odgovor je preveč preprost, da bi se z njim ukvarjali. Je pa res, da obstaja nekdo, za katerega ne vemo, ali je mrtev, pa ga nazivamo s tem nazivom. Silno zanimivo."
Možakar se je zasukal in brez besed stopil preko prašnih tal do luknje, a še preden se je sklonil, da bi vstopil v grobnico, je še enkrat ošinil dvojico. "Morda bomo tukaj našli odgovor na vprašanje, ki nas že dolgo ne pušča spati. Če je tvoja usoda vezana nanj, boš prej ali slej sledil moji poti v Neznano." Slednje besede je stari Jedi namenil izključno mlademu možu, za tem pa izginil skozi luknjo v notranjost grobnice in o njem ni bilo več sledu.

Nekaj na starcu ga je izjemno spominjalo na njegovo bivšo mojstrico. Jedi mojstrica Kreia ga je resda učila le dve leti, kar je bilo v primerjavi s siceršnjim urjenjem malo, vendar je na njem pustila močan vtis. In starec je imel z njo več skupnih lastnosti. Poleg let in očitne ljubezni do vsesplošne kriptičnosti in skrivnostnosti sta delila tudi neprijetno lastnost da sta na vprašanja najraje odgovarjala z novimi vprašanji. Raphael se je sicer zavedal da je tudi takšno mišljenje pomembno, sploh kadar se je šlo za odkrivanje skrivnosti Sile in vesolja okrog njih, vendar pa ni mogel pomagati da se mu ni zdelo na trenutke po nepotrebnem dolgovezno in nepraktično. Če bi vojaki vsak ukaz prefilozofirali preden bi ga izvršili, bi nasprotnik zavzel cel planet brez da bi sploh rabil enkrat samkrat ukazati napad.
Kaj pa če bi se vprašal zakaj Temni Lordi Sithov ne bi bili veličastni? Veličastni v uporu? Seveda. Imeli so voljo in moč da so sledili temu, v kar so verjeli, ne da bi jih pri tem hromil večtisočletni kodeks pravil. Sledili so tistemu, v kar so verjeli, in to zahteva pogum in vztrajnost. Veličastni v osvajanju? Nedvomno. Kaj je veličastje, če ne izjemna stopnja spoštovanja? In spoštovanje se najbolj učinkovito pridobi prav z demonstracijo lastne moči. Isto velja za uboje. Včasih mora nekdo umreti, da se zagotovi boljše življenje za skupnost. In drugič mora nekdo umreti zato, ker sicer umreš sam. Morda mora res vsakdo nekoga častiti, ampak potem niso Jediji čisto nič drugačni od Sithov. Mar ne postavljajo velikih kipov nekdanjim mojstrom iz starih časov, le zato ker naj bi storili to ali ono veliko dejanje? Kje je razlika?
V njem nabrano nezadovoljstvo se je napihnilo in začelo vzbujati jezo. Moč Korribana je v mlajšem od dveh vihtilcev Sile ojačevala prvinska in destruktivna čustva, ter tlačila samokontrolo in razsodnost. Že tako je bil Raphael eden tistih, ki so se naučili izkoristiti svoja občutja za moč; znal se je dokaj dobro obvladovati, a nikoli ni dosegel popolne oblasti nad samim seboj, kar očitno starejšemu ni delalo težav. Čisto lahko bi starcu zabrusil kakšno nesramno, a je raje svojo pozornost preusmeril na svojo privlačno sopotnico. Jeza je ugasnila, in pojavila so se druga čustva.
Resda stari bolje kljubuje moči Korribana, vendar pa se raje kdaj malo manj obvladam, kot pa da bi se lahko vsaki stvari odpovedal. Potem bi bilo življenje dolgočasno, si je mislil in pozabil svoje nezadovoljstvo s starčevim izmikanjem. Vendar se je vsaj v enem z njim strinjal: le redkokdaj so ljudje slavili žive, in še kadar so dejansko jih, ta slava ni trajala dolgo. Bodisi so umrli kot heroji, bodisi so se sčasoma spremenili in postali nekaj, kar je iste ljudi ki so jim prej vzklikali, odvračalo.
"Hej lepotica," je nagovoril Siyo in se spomnil njunega igrivega dogovora. "Kaj praviš, da greva pogledat kaj išče ta stari fosil? Rekla si da ladje še nekaj časa ne bo, tako da nimava do takrat kaj dosti početi. Prav tako pa me zanima ena stvar, ki se verjetno še vedno nahaja v grobnici," je predlagal in ji pomežiknil.
To, in pa dejstvo da je stari dokaj nedvoumno dal vedeti, da imata skupni cilj; odkriti več o Revanu. Prav je imel, ko je rekel da mu bo Raphael prej ko slej sledil; glede na to da je kar izginil skozi luknjo, ki je vidno kazala znake stika z žaromečem, sploh ni imel izbire. Kdorkoli bi šel skoznjo bi mu sledil!

Enkrat za spremembo je Siyo ostala tiho in pustila, da se je Raphael pomenil z neznanim starcem, na katerega sta naletela sredi doline. Bila je previdna, saj je začutila nekaj precej bolj znanega, kot pri Bluerayu. Starec je povsem jasno in očitno izžareval povezavo s silo in Siyo se je odločila, da se z njim ne splača priti navzkriž. Kamenje, ki ga je prej premetaval okoli je skrušeno in hladno ležalo na tleh. Prekrižala je roke na prsih in našobila ustnice, dokler se ni Raf obrnil nazaj k njej. Ogovoril jo je z "lepotico" in v zahvalo mu je podarila enega svojih najslajših nasmeškov.

"Blueray, sicer mi ni ravno do tega, da bi lazila po kakšni grobnici," je rekla in se ugriznila v jezik, da mu ne bi rekla, naj ji prinese kakšen spominek, ko se bo vračal. "Toda morda vama bo prišel prav še kakšen blaster. Dvomim, da je v grobnici kaj preživelo vsa ta leta odkar je bila zapečatena... toda če kaj najdemo, hočem svoj pošten delež," je dodala hitro, ter Raphaelu pokazala jezik. Potem je previdno zakorakala v grobnico za starim jedijem.

((Sem tole ful nahitro napisala, upam, da nisem česa ful pomembnega zgrešila v vajinih postih, samo nisem mela dovolj časa, da bi jih nadrobno preštudrala, ker so ful dolgi ))

Rakata Prime? Lehon? O čem govori? Še nikoli nisem slišal za ta planet! si je mislil Raphael potem ko je Varan omenil drugo možnost. Mlajši od obeh vihtilcev Sile še nikoli ni slišal za ta kraj. Ni namreč vedel, da je bil to planet nad katerim se je nahajala starodavna Zvezdna tovarna, skrivno središče Revanovega imperija. Ko je služil Revanu ni bil eden tistih redkih ki so vedeli za njen obstoj, in tudi po njegovi zmagi nad Malakom je izvedel le to, kar je bil material takratnih vsesplošnih govoric; da je Revan spet postal Jedi in premagal Dartha Malaka ter uničil starodavno orožje Sithov, ki so bili zdaj brez svoje največje prednosti. Nobenih krajev ali natančnih opisov. Tako je najprej pomislil da si je Varan vse skupaj izmislil, saj o tem planetu še nikoli ni slišal niti najmanjšega namiga. A trenutek zatem je to misel opustil. Varan ni imel razloga da bi si izmislil nekaj takega, saj bi vseeno moral nekam iti in bi ga Raphael najverjetneje takoj razkrinkal ko bi moral vnesti koordinate za svetlobno hitrost.

Prispeli so do odprtine, ki jo je prej stari Jedi izrezal v glavni vhod z žaromečem. Pesek se je vrtinčil zunaj in v pramenih uhajal v notranjost. Raphael se je, še iz let ki jih je preživel na Korribanu, spomnil peščenih viharjev in njihove neusmiljenosti. Navadno so ob takih priložnostih ostali lepo v notranjosti akademije ali pa v Dreshdae, le kakšen norec ki se je hotel dokazati je šel v takem vremenu pobijat tuk'ate in podobne beštije. Skoraj nobeden od teh se ni vrnil. Pogledal je Siyo in ugotovil da bi ostri vulkanski pesek nedvomno poškodoval njeno prelepo gladko kožo in spraskal lateks na njeni obleki. Z eno potezo si je odpel svojo črno oglavnico ter jo snel. Prvič se je v celoti videl njegov oklep, sestavljen iz trpežne črne enviro-obleke in močnih modrih plošč Mandalorianskega jekla. Sicer je bil oklep že večkrat poškodovan in ukrivljen, a ga je Raphael vedno znova obnovil tako da je vedno izgledal popolnoma nov. Mandaloriansko jeklo si namreč lahko milijonkrat prekoval, pa še vedno ni izgubilo svoje vzdržljivosti.
"Na, ogrni si tole," je Raphael dejal Siyo in ji ponudil oglavnico. "Peščeni viharji so za kožo kot Wookieejeve bolhe."

Nato se je stisnil skozi odprtino in stopil ven. Rdečkast pesek je praskal po njegovem obrazu in močan veter je mršil njegove dvobarvne lase. Raphael je priprl oči in mežikal praktično na vsakih pet sekund, čeprav si je z desno roko zakrival oči pred peščenim vetrom. Pustil se je voditi Varanu za kup skal in si oddahnil ko je ugotovil, da so služile kot izvrstno zavetje. Sedaj varen pred peskom in vetrom se je obrnil nazaj proti grobnici. Nedaleč stran od nje je začutil veliko skalo, in jo prijel z močjo Sile. Počasi in previdno je usmerjal skalo, ki je odlebdela do vhoda, in jo nato položil k vratom. Sedaj nihče več ni mogel vstopiti v grobnico ne da bi prej odstranil veliki kamen.
Raphael se je obrnil proti središču zavetja in si končno dobro ogledal Varanovo ladjo. Bila je starejši model manjšega transportnega plovila, dovolj velika za tri ali štiri osebe, najverjetneje je imela tudi ležišča in manjšo shrambo, brez orožja, a opremljena s standardnimi ščiti. Vendar pa je Raphaela veselilo predvsem dejstvo, da se je ta model kljub svoji majhnosti ponašal z lastnim hiperpogonom, tako da je lahko samo potovalo s svetlobno hitrostjo. Potovati od Korribana do Onderona brez hiperpogona bi trajalo skoraj en standardni mesec, in še to le če bi imeli izjemno srečo in bi se izognili vsem vesoljskim piratom in tihotapcem na poti.

Obrnil se je k Siyo. Neznansko si je želel da bi šla z njim, a ni je hotel siliti in zato ji je moral ponuditi možnost da se premisli.
"Poslušaj Siyo," je dejal resno in jo tokrat prvič poklical po imenu. "Ni ti treba iti z nama. Kot si lahko videla na lastne oči bo iskanje Revana dolgotrajna in težavna naloga, in nočem te siliti da greš z nama, ne glede na to kakšni občutki se mi ob tem zbujajo. Če hočeš, te lahko odloživa kjerkoli na poti od Korribana do Onderona. Oh mimogrede..."
Ko se je spomnil je segel v žep in iz njega izvlekel tri predmete; rdečkast kristal zvezdaste oblike, okrogel črn biser in zvit, s črnimi vijugastimi vzorci okrašen žaromeč.
"Tole sem pobral iz skrivnega predala pod kipom za Zvezdno karto medtem ko sta se vidva z Varanom prepirala. Vsak Sith, ki je prispel do konca grobnice, je smel vzeti karkoli je našel pod kipom; vedno je bil to ceremonialen Sithovski žaromeč kot je ta, ter običajno tudi še en kristal zanj. Mi smo imeli očitno srečo, saj sem kot vidiš našel dva. Po vsej pravici ti pripada eden od teh predmetov, lahko si izbereš kateregakoli hočeš, ne glede na to ali nameravaš nadaljevati pot z nama ali ne."
Tedaj ga je nekaj zbodlo v licu. Segel je z roko k obrazu in rokavici navkljub začutil hrapave izrastke. Tiho je zaklel, nato pa si hitro snel rokavici in začel iz svojega obraza odstranjevati majhne kamenčke, ki so se mu zažrli vanj. Zaradi moči vetra jih prvotno sploh ni čutil, saj so čuti na njegovi koži otopeli od stalnega udrihanja peska. Toda zdaj, ko ni več čutil vetra, se je bolečina vračala v valovih. Še nikoli po Malachorju 5 ni tako pogrešal čelade, ki je bila nekdaj del njegovega oklepa, a jo je izgubil v Bitki za Althir.
A na srečo je bilo kamenčkov dokaj malo vsega skupaj mogoče pet ali šest takih ki so se uspeli zadreti v njegovo kožo in je ne samo opraskati. Če bi se bil Raphael zdaj pogledal v ogledalo, bi najverjetneje izgledal kot da se je pravkar ravsal s Kath-houndom. Kljub izjemno neprijetni bolečini, pa je že začenjal čutiti znano skelenje v ranah, ki je pomenilo da je njegova Firrerreonska pospešena regeneracija že začela delovati s polno silo. Vedel je, da bo v nekaj minutah tak, kot da se ne bi nič zgodilo.

Viharjev, kakršni so znali divjati na Korribanu, Varan ni bil vajen. Večino svojega življenja je navsezadnje prebil na nepuščavskih planetih, kot sta bila Coruscant in Ithor, kjer se podnebje ne bi moglo primerjati s tukajšnjim. Podnebje Coruscanta je bilo zmerno, z občasnim dežjem in večinskim soncem, podnebje Ithorja pa silno zanimivo. Vsakodnevno so se izmenjevala obdobja dežja in obdobja sončnega vremena, tako da je bila vegetacija silno bujna, živalski svet pa pester.
Spričo tega jedijski mojster ni maral podnebja in rdečkastega peska tega planeta, zato ga je še bolj potrlo, ko je videl, kakšen vihar se je razbohotil zunaj, medtem ko so raziskovali grobnico antičnega Sith Lorda. Še preden so dospeli do luknje, ki jo je izrezal s svetlobnim mečem, si je preko glave poveznil oglavnico skoraj do nosu in z mlajšo dvojico stopil skozi ozek prehod. Vidljivost je bila silno slaba, toda zahvaljujoč dobri orientaciji, si je zapomnil, kje je stala njegova vesoljska ladja in tako krenil naravnost po poti, odkoder je prišel.
Tesno ovit v temno rjav jedijski plašč se ni niti enkrat samkrat več ozrl proti grobnici in ko je Raphael uporabil Silo, da je zaprl luknjo, je starec za trenutek obstal. "Modra poteza, a njena učinkovitost je vprašljiva. Kdorkoli bi sledil naši poti, bi zlahka razbral, da je grobnico pred nedavnim nekdo obiskal. In če bi bil dovolj premeten, predvsem pa dovolj pameten, bi lahko sledi razbral hitreje, kot jih razbiramo mi." Morda bi bilo uničenje holocrona še najboljša ideja, kajti v galaksiji je bilo polno bitij, katerih usoda je bila nekdaj vezana na Revana. In vsa izmed njih niso prijatelja, vsa izmed njih niso dobronamerna... A zdaj je, kar je.
Ko so dospeli v zavetje velikih skal, kjer je stalo Jedijevo vesoljsko plovilo, slednji ni okreval, pač pa je pohitel vanj in pripravil motorje, da bodo lahko čim prej zapustili ta kraj. Notranjost ladje je bila majhna, a je za trojico več kot zadostovala. Ko si vstopil, si se znašel v osrednjem okroglem prostoru z medgalaktično karto, sedeži in raznim tovorom. Iz osrednjega prostora so vodila štiri vrata, dve v majhni sobi za spanje, ena v skladiščno sobo, tretja pa v pilotsko kabino.
Varan se je počutil prav prijetno, ko se je znova znašel v plovilu, a sanjarjenju se še ni prepustil, pač pa je pohitel v pilotsko kabino in tam segel po majhni srebrni napravi, ki jo je skrbno čuval za pasom. Naprava je spominjala na majhen okrogli plošček, bila je gladka kakor steklo, sestavljala pa jo je posebna kovina. S pritiskom na črni gumb, se je nad napravo oblikovala moteča modrikasta svetloba in razkrila podobo ženske v jedijskih oblačilih, ki je mirno, a s silno energijo zrla predse.
"Mojster Umdar, ste odkrili kaj glede Revana?" je naglo vprašala in po tonu njenega glasu se je videlo, da jo je stvar silno zanimala. "Da mojstrica Shan, ravno zato sem vam javljam. Revan je resnično pustil svojo sled in tako je, kakor smo domnevali. Tako je, kakor je govorila Kreia. Resda je prišel v stik z "resničnimi" Sithi, ki jih je nadvse natančno opisal. Nedokončani posli vselej kličejo nazaj in tudi zdaj so ga pozvali, v to sem prepričan. Njegov cilj je sedaj bližje našim mislim, a vzrok in namen, nam ostajata zakrita. Pustil nam je tudi nadaljne sledi in zdaj se s sopotnikoma odpravljam za njimi." Mlada ženska se je nekoliko začudila. "Sopotnikoma? Mar niste rekli, da boste pot opravili sami?" Starec se je nasmehnil in pokukal skozi šipo kabine, da se je prepričal, da dvojica še ni prispela na ladjo. "Pomirite se mojstrica, ta dvojica je povsem neškodljiva. V mladeniču je res nekaj temnega, a ta tema je bistvena, da nam pomaga razvozlati skrivnosti, ki jih svetloba ne more. Dekle pa je zanimivo. Deluje kot tihotapka, a v njej čutim nekaj več... Žal mi je, a počasi bom moral končati. Ob primernem času se vam spet oglasim." Ženska v modri svetlobi je izginila in Varan je majhno napravico skrbno spravil na varno mesto. Na računalniški armaturi je prižgal motorje in opravil vse potrebno, da bo ladja čim prej vzletela, nato pa sedel na enega izmed sedežev v kabini in počakal, da se mu mlada dvojica pridruži.
Prepričan je bil, da dekle ne bo zamudilo dogodkov, ki so pred njimi, saj bi potlej večno obžalovala tovrstno odločitev. V njej je bilo preveč pustolovskega, da bi preprosto izstopila in sopotnika pustila sama.

Varanova nenadna sprememba razpoloženja jo je popolnoma pretresla. Prej je od njega zaznavala tako iskreno neprijetno razpoloženje, da je bil ta novi, nasmejani in prijazni starec nekaj izjemno nenavadnega. Ko je za povrh vsega še potrepljal njeno roko, namesto, da bi jo stresel, svojo gesto pa pospremil z besedami, da je šlo samo za preizkus, je mislila, da se bo kar razpočila od jeze. Ugriznila se je v ustnico skoraj do krvi in v mislih štela do trinajst. Na srečo je potem do nje stopil Raf, katerega čustva so bila sicer nekoliko zmedena, toda občutno pozitivna. Vidno se je sprostila in sprejela njegov plašč, pa čeprav nekoliko omahujoče. Res ji ni bilo do tega, da bi jo doletela peščena nevihta, toda tudi Raphael ni mogel kar tako ostati brez zaščite. Toda vztrajal je in se kaj hitro napotil naprej, ona pa si je kapuco poveznila čez glavo in se zavila v njegov plašč. Bil ji je rahlo predolg in zaradi močnega vetra, pomešanega s peskom, je bila vidljivost slaba, zato je morala stopati naprej zelo previdno.

Ko so zapustili grobnico, je bila priča ponovni uporabi sile, tokrat z Raphaelove strani in skoraj kot odvisnik je uživala v valovih energije, ki so ob tem prevevali njegove čute. Razprla je ustnice, da bi mu rekla, naj naredi še kaj, toda vmešal se je Varan s svojo pametno opazko in ji popolnoma uničil razpoloženje. Začela je slačiti plašč, da bi ga vrnila Raphaelu, ko je stopil k njej in jo ogovoril. Ozrla se je okoli in ugotovila, da sta bila zdaj sama, saj je Varan že stopil na ladjico. Trznila je, ko je opazila, da je po poti ostri pesek močno popraskal njenega novega znanca po licu, toda Raphael je bil hitrejši in prasko je hitro za silo očistil.

"Pokaži," je rekla, pripravljena na to, da si nekoliko bolj poblizu ogleda prasko, ter z rokami objela Bluerayev obraz in ga približala svojemu. Zamežikala je in nagnila njegovo glavo nekoliko vstran, potem pa še nekoliko v drugo stran. "Kaj vendar...menda ja se nisi že pozdravil?" je vprašala nejeverno, potem pa so se njene ustnice razširile v zelo širok, razumevajoč nasmešek. "Kako praktično. Vidim, da tebe ne bi bilo ravno lahko ubiti, Blueray." Dlani, s katerimi je še vedno držala njegov obraz, je počasi premaknila na njegov vrat, potem pa na njegova ramena in navzdol prek oprsnega dela njegovega oklepa, pa vse do njegovih rok, v katerih je še vedno držal biser in kristal. Biser je vzela iz njegove dlani in si ga od nekoliko bližje ogledala. "Res ne vidim razloga zakaj bi se odpovedala tako prijetni družbi." Biser je stisnila v dlani in se Raphaelu sladko naslehnila. "Hvala."

Njegove ustnice je spreletel droben nasmešek, ko je segla k njegovemu obrazu. Sam je dobro vedel da so bile rane do zdaj že vsaj do polovice zaceljene, a mu je dotik njenih gladkih prstov tako ugajal, da se ni čutil dolžnega da bi jo obvestil o svojem stanju. Njegov nasmešek se je le razširil ko je omenila praktičnost njegovih regenerativnih sposobnosti. Res je bilo priročno da so se manjše rane zdravile v minutah, večje pa v urah. Od svojega očeta je Raphael izvedel da je katerikoli Firrerreon lahko regeneriral tudi cel ud, dokler niso bili poškodovani možgani, srce, ali kateri od organov ki so bili bistveni za njuno delovanje. Raphael sicer tako obsežne regeneracije še ni doživel, a je bil kar prepričan da bi verjetno trajalo vsaj kakšen dan. Resda ga ni bilo tako lahko ubiti kot koga drugega, a dobro namerjen strel v glavo bi tudi njega brez težav spravil na drugi svet.
"Veseli me, da si se odločila ostati," je komentiral njeno odločitev. Nato ji je pomežiknil in dodal: "Brez tebe bi me tisti stari fosil verjetno spravil ob živce še preden bi vzletela."
Slišal je ogrevanje motorjev in pomignil Siyo naj mu sledi v plovilo. Povzpela sta se po vhodni rampi in ko sta bila v plovilu, je Raphael pritisnil na edini gumb ob vratih, ki ni mogel biti nič drugega kot stikalo za rampo. Ta je zasikala in se dvignila ter zaprla. S Siyo sta se odpravila do osrednje sobe, kjer se je Raphael na hitro razgledal. Štirje izhodi, ob strani so bili verjetno prostori za spanje in pa shramba, če jo je ladja imela, zadaj hiperpogon in druga mašinerija, spredaj je bila verjetno pilotska kabina, kjer se je nedvomno nahajal Varan.
Raphael se je kar takoj odpravil tja, saj je moral obvezno govoriti z Varanom. Ko je bil na sredini hodnika je nekje spredaj slišal dva tiha glasova. Eden je bil nedvomno Varanov, drugi pa je bil višji, verjetno ženski, in prepreden s statiko, tako da je verjetno prihajal iz kakšne komunikacijske naprave. A od tukaj ni mogel razločiti besed, tako da bi bilo popolnoma možno da je imel Varan nameščeno govorno svetovanje za letenje. Ko je prispel v kabino je našel le Varana v enem od dveh stolov kabine.
"Poslušaj Varan," je dejal, "moram te opozoriti, da se izogibaj območja nad severno-zahodno hemisfero planeta. Tam nekje je bila prej zakrinkana ladja, ki je sestrelila moje plovilo in me prisilila pristati na Korribanu. In razen če nisi na tole zadevo namestil ogromno skritih nadgradenj, mislim da se nočem spet srečati s tisto ladjo."
Nato se je spomnil, da bi se lahko tista ladja že premaknila. Hitro je pomislil in se domislil boljše ideje.
"Ne, lahko da so se premaknili. Če ti je prav, bom jaz pilotiral, ti pa poskusi zaznati kakršnokoli nepravilnost v orbiti ali bližini. Sklepam da so tvoje zaznave bolj uglašene kot moje, ampak ne osredotočaj se samo na živa bitja ampak tudi na droide. Ko so me sestrelili na ladji ni bilo žive duše."
Nato se je spomnil predmetov ki jih je še vedno držal v rokah. Razprl jih je in proti Varanu pomolil rdeč zvezdast kristal v desni, in ceremonialni Sithovski žaromeč v levi.
"Mimogrede, tole sem pobral iz sobe s holocronom. Dobil bi jih Sith, ki bi uspešno prišel do tam, a ker smo bili to mi, se mi zdi edino smiselno da pripadejo nam. Vztrajam da si zbereš bodisi kristal, bodisi meč."

[[Nadaljevanje v Medplanetarnem prostoru]]

Dan 1:
Moje ime je Rylock Derian, poveljnik 4. specialne eskadrilje Republiške Armade za infiltracijo in sabotažo. Pred 14 urami smo pristali na Korribanu, najbolj zanikrnemu kosu skalne puščave kar sem jih kdaj videl. Velikanske konstrukcije pričajo o veličini nekdanje civilizacije... a večina je po videzu sodeč že dolgo v ruševinah. Poleg tega Jedi Mojster Kayoll, vodja majhne skupine Jedijev ki nas spremlja, pravi, da so te kolosalne konstrukcije izključno grobnice. Kot da ta planet ne bi bil že sam po sebi dovolj neprivlačen, sedaj vemo še da smo obkroženi z grobnicami mrtvih Sithov.

Dan 2:
Morala je slaba. Utaborili smo se v ruševinah stavbe nad dolino, po besedah Jedijev naj bi to bila nekdanja akademija Sithov. Namestili smo eksplozive, kot nam je bilo naročeno; strateško nameščena in pravilno sprožena detonacija bi morala sesuti celotno dolino - "Dolino Temnih Lordov," kot ji pravijo Jediji - samo vase. Sedaj čakamo le še na ukaz. Jediji so redkobesedni in resni, zatopljeni v svoje meditacije. Možje in redke ženske specializirane enote si dolge ure med patruljami in nemirnim spanjem krajšajo s pazaakom in dejarikom. Dobro načrtovan urnik patrulj omogoča vsakomur po 8 ur spanja... a nihče se ne zbudi naspan.
Možje se zbujajo sredi noči, prepričani, da so slišali nenavaden zvok, o katerem, ko so enkrat budni, ni ne duha ne sluha. Zrak je postan in zatohel, kljub jaškom in prezračevalni napravi, ki smo jo vgradili za časa našega bivanja tu. Iz jaškov ob zidovih se občasno dvigajo oblaki bledega dima. Kemična analiza nam je zagotovila da dim ni strupen, vendar pa tudi to ni pretirano izboljšalo splošnega razpoloženja. Še dobro da imamo Jedije: brez njihove vztrajnosti in besed modrosti in opogumljanja bi že zdavnaj izgubili živce, sprožili eksploziv ukazom navkljub, in se spokali s te zagamane velikanske grobnice.

Dan 3:
Ta planet je zloben. Ne morem se otresti občutka da me stalno nekdo opazuje iz senc ali oblakov dima, ki se vse bolj pogosto dvigujejo iz neskončnih jaškov. Govoril sem z možmi: vsi to čutimo. Nemir, opreznost in paranoja sta postala del vsakdana. Nekaj na tem planetu nam duši voljo in motivacijo, nas sili v strah in obup. Jediji komaj govorijo z nami. Pravzaprav komaj govorimo med sabo. Izmenjamo si komaj kaj več kot nezaupljive poglede: vsakdo lahko nekaj počne za našim hrbtom. Šelestenja pazzak kart ali brnenja plošče za dejarik se komajda spomnim, kakor da bi ju zadnjič slišal leta nazaj. Smeh in veselje sta postala tuja, spomini nanje se mi vedno bolj dozdevajo kot maske za druge občutke, ki so morali ležati globlje.
Vedno znova se zasačim ob gledanju čez ramo, ob preučevanju obrazov ostalih, ob pričakovanju izbruha nasilja. Redke besede se z eksplozivno hitrostjo obrnejo v prepir, zdi se kot da vsakdo na najmanjši znak pozornosti odreagira z jezo kakor da bi šlo za provokacijo in vdor v njihov osebni mehur tišine. Vso svojo voljo potrebujem, da možem rečem nekaj vzpodbudnih besed, češ da ne bo dolgo preden pride ukaz, da nam ne bo treba več dolgo prenašati tega zakletega kupa rdečega kamenja in peska. Še ko izgovarjam te besede se zavedam da je vse skupaj le laž. Tudi drugi to opazijo. Republika je pozabila na nas. Poslali so nas v grobnico, da nas jim še pokopati ne bi bilo treba.

Dan 4:
Sporočeno nam je bilo, da se nam bliža Sithovsko plovilo, ki naj bi nosilo le pilota in diplomata s telesnimi stražarji. Po izračunih naj bi prispelo čez približno 30 ur. Presenečen sem bil, ko sem videl kako pozitiven učinek je imela ta novica na enoto; vendar sem razumel. Vsakršna sprememba je bila boljša od čakanja v tej neskončni mrakobnosti.
Možje čistijo orožje, preverjajo strelivo, in na splošno klepetajo. Govor je poln dvomov o tem, da je Sithovsko plovilo resnično le protokolarnega značaja, hvalisanj o tem, kdo bo pobil več Sithov, ter sklepanja stav o žaromečih nasprotnikov. Popoldne smo pri odprtih vhodnih vratih priredili manjšo zabavo. Zalog je bilo dovolj, in prispeval sem 3 steklenice Alderaanskega rdečega iz lastne zaloge. Možje so potrebovali sprostitev in moralo za naslednji dan. A kljub temu, da je bilo alkohola premalo da bi postal nevaren, so se začele dogajati nepredvidljive stvari.

Dan 5:
Zakaj so včeraj Jediji izginili in se vrnili šele danes? Ko bi bili tukaj, se vse to ne bi zgodilo. 18 moških s prerezanimi vratovi, 6 žensk mrtvih zaradi prekomernega odmerka sedativov, ostale 4 pripadnice nežnejšega spola izginule neznano kam. Ni mi treba opisati kaj se je zgodilo. Vsi smo vedeli, da obstaja možnost da danes vsi umremo... a nihče ni pričakoval da smrt ne bo prišla le od zunaj, temveč tudi od znotraj. Spodletelo mi je. Slaba polovica moje enote je mrtva ali pogrešana, Sithovsko plovilo pa glede na napovedi le nekaj ur stran.
Govoril sem z možmi. Sram in strah prevevata njihovo počutje, večim v očeh vidim željo po po smrti. Povedal sem jim, da bo današnji dan odločil o naši usodi. Da če preživim, bom odšel na Telos in do konca življenja skrbel za rastline. Da če že umrem danes, da nameravam s seboj vzeti čim več Sithov kot lahko. To jim je nekoliko dvignilo moralo. Vendar samega sebe nisem uspel opogumiti. Ne vem kaj bi bilo slabše: umreti na tem kupu kamenja, ali biti prisiljen poročati o tem kar se je zgodilo pred vojaškim sodiščem.
Odgovor na to je odvisen od tega, kaj se ima zgoditi v naslednjih urah.

Pot z Ziosta na Korriban je z majhnim konzularnim plovilom trajalo občutno dlje, kot bi, če bi skočili v hiperprostor s križarko in se potem s shuttlom spustili na površje planeta. Vendar pa sta bila dobra dva standardna dneva, kar je trajalo potovanje, za vladarico Sithov v večji meri obarvana s pozitivnimi občutki.
Prvo polovico obeh dni je sestavljalo urjenje obeh vajencev, Kareema Tyrianija in Azarie Raye; mojstrica ju je učila v nekoliko naprednejših mentalih metodah (za bojevanje v majhnem plovilu pač ni bilo prostora), predvsem pa kako se ubraniti vdora v lasten um pred kar se da močnim nasprotnikom. Čeravno nobeden od njiju v tako kratkem času ni uspel obvladati te tehnike, pa sta oba pokazala napredek.
A medtem ko so bili "dnevi" posvečeni treningu, pa "nočem" ni vladal le počitek; dolge ure ljubljenja med vsemi tremi Sithi so spremljale tako spravljanje v veliko zakonsko posteljo (kakršna pač ni smela manjkati v nobenem plovilu, v katerem je Pride preživela več kot 10 ur skupaj), kot tudi vstajanje z nje.
Poleg vsega je okupacija Mon Calamarija potekala brez zapletov, Darth Greed pa je v vladaričinem imenu osebno prevzel oblast nad planetom humanoidnih lignjev. Vse je šlo kot načrtovano, z edino izjemo incidenta na Korribanu, katerega se je nameravala kar najhitreje odkrižati. Deloma je za to tudi poskrbela že ko je plovilo prispelo v orbito. Med meditacijo, v katero se je zaprla v zadnji uri poti; času med trenutkom ko je plovilo vstopilo v atmosfero rdečega planeta in pristankom na njegovi površini, je navezala miselno povezavo z vrhovnim svečenikom Templja Temne Luči. Temu je naročila, naj naskrivaj pošlje skupino infiltratorjev v Dolino Temnih Lordov in poskrbi za eksploziv medtem ko bi bili republikanci zaposleni z njenim prihodom. Navsezadnje ni imela želje po tem, da bi se kak skrit nesojeni heroj odločil sprožiti razstrelivo preden bi bila "pogajanja" končana.
Plovilo pa se je vedno bolj bližalo dolini, kjer se je imelo vse odločiti.

Plovilo, v katero so se zjutraj vkrcali, je bilo sicer na videz namenjeno le diplomatskim odpravam, a je bilo pravzaprav eno tistih, ki so bila skrbno opremljena z vsem potrebnim, če bi prišlo do spopada. Kareem si ni mogel pomagati, da ne bi občudoval elegantnega zunanjega dizajna, ki je poskrbel za to, da je ladja izgledala kakor sloka, srebrna riba. Kljub temu da so potovali brez hiperpogona, jim je pot ukradla le dva dni; navsezadnje sta bila Korriban in Ziost precej blizu z vidika vesoljskih razdalj. Tudi od znotraj ni bilo plovilo nič manj bogato opremljeno; celo nasprotno, če ne bi bilo stalnega občutka lahnega premikanja skozi breztežnostni prostor, bi si človek z lahkoto domišljal, da si jemlje kratke počitnice v razkošnem apartmaju kakega Coruscantskega hotela za interplanetarne bogatune.

Tudi za morebitni dolgčas je bilo poskrbljeno in to najbrž celo bolje, kakor bi to izvedla strežba v dotičnem hotelu. Kljub temu, da je bil mentalni del treninga lovcu veliko bolj siten od fizične polovice, se je bil že davno sprijaznil z dejstvom, da brez tega ne bo prišel daleč. In konec koncev, kdo si ni želel še več kreativnih načinov podrejanja in nadvladovanja ljudi, ne da bi ob tem moral preliti kri? Saj ne, da tega ne bi maral, a včasih – celo večkrat, kakor bi si želel – se je človek lahko znašel v situaciji, kjer je bilo glasno, fizično nasilje zelo odsvetovano. Poleg tega ni smel pozabiti tudi na to, da bi ga kdorkoli, ki je imel dovolj prednosti v znanju Sile, v merjenju nevidnih moči zdrobil kot mušico. Najsi bi se še tako izogibal tej ravni konflikta med uporabniki Sile, je dobro vedel, da je veliko pametneje, da je na takšno situacijo dejansko pripravljen.

To je bil tudi dvorezni razlog, zaradi katerega ga je ponoči zmanjkalo veliko prej, kakor bi si želel. Morda je res imel dober izgovor, a izgovori so orodje revežev in nesposobnežev, med katerimi ni hotel pristati nikdar. Hvala Sili je naporni urnik polnil tudi z dolgimi urami spanca, ki je bil še toliko kvalitetnejši, ker je spal prepleten z dvema čudovitima, nevarnima ženskama; kdo bi si bil mislil, koliko lahko takšna drobna sprememba izboljša spanje!

Preden so se pričeli spuščati na površje rdečega planeta, ju je oba z Azario še enkrat podučila o njinih nalogah, ko bodo enkrat pristali. Situacija, v kateri so se znašli, je bila vse prej kot rožnata in vsi so vedeli, da se morajo eksplozivov in ekipe, ki jih je namestila, čim prej znebiti. Krvavi, pusti pesek je drvel proti njim z vrtoglavo hitrostjo, Kareem pa se je medtem nemoteno pripravljal na neizogibni spopad. Azaria je bila kakor spretna diplomatka določena kot tista, ki bo poskrbela za past, za tisto tenko mrežo navidezne varnosti, ki jo lahko spletejo besede. Sam je vedel, da bo veliko bolj kredibilen izpadel, če se bo pojavil kakor del molčečega, mrkega spremstva. Da bi podprl svojo krinko, si je raje oblekel uniformo Pridine vojske; matiran črn pol-oklep iz plasteela in okrepljenega fibermesha. Na glavo si je poveznil še črno čelado – navsezadnje ni hotel, da ga kdo morebiti prepozna – in zatemnil vizir iz plastistekla. Na koncu si je prek ramen ogrnil še plašč, ki je sicer pripadal oblačilom Sitha, da si je lahko za pas neopažen zataknil svoj novi žaromeč. Ob bok si je pripel očiten par blasterjev – ki pa zato ni bil nič manj nevaren – in si prek hrbta obesil še svojo zvesto ostrostrelko. Dvomil je sicer, da jo bo lahko zares uporabil, a več orožja je bilo vedno bolje kot manj.

Ravno ko je končal, se je ladja lahno zatresla; znak, da so se vendarle srečali z razpokanimi tlemi mrtvega planeta. Dvignil je pogled in se srečal naprej z očmi Twi'Lekinje, nato pa še s popolno belino Darth Pride. Nasmehnil se je samemu sebi in obema narejeno salutiral; zadnji kanec humorja pred nedvomno krvavo usodo, ki jih je pričakovala na drugi strani kovinskih vrat. Kakor garda se je po rampi spustil prvi, njegove oči pa so, varno skrite za čelado, mrzlično pregledovale okolico. Od njih je bilo kakor od Sithov pač normalno pričakovati prevaro, a v časih vojne ne bi bilo nenavadno, če bi tudi Republika nekoliko uklonila svoja moralna načela. Ko se je prepričal, da jih vsaj v bližini ne čaka nobena zaseda – tako s svojimi čuti kakor s Silo – je iz plovila sestopila še Azaria, zdaj prikupno preobražena v sicer privlačno žensko, a obenem takšno, ki ji nihče ne bi prisodil zmožnosti nasilja. Lovec se je ugriznil b ustnico ob tej skokoviti spremembi izgleda in na Twi'Lekinjo pričel gledati z večjim spoštovanjem. Diplomacija, kaj? se je zarežal in pričel z odrezanim korakom meriti razdaljo med njihovo ladjo in gručo republiških vojakov, ki so jih pričakovali kakih dvesto metrov proč.

Oba sta obstala, ko ju je od nenavadno maloštevilne skupinice ločevalo le še slabih petnajst metrov. Kareem je roke sklenil na hrbtu, a je poskrbel, da so bili prsti dovolj sproščeni, če bi prišlo do konflikta; nikoli nisi mogel dovolj hitro pograbiti orožja. Glavo je komaj opazno nagnil vstran in jel spremljati vse, kar bi šinilo prek obrazov republiške odprave, medtem ko je Azaria pričela govoriti.

Medtem ko je Azaria prevzela vlogo diplomatke, se je podobno kot Kareem tudi Pride poslužila vloge telesne stražarke. Njen oklep je bilo skorajda popolnoma identičen Kareemovemu, le dva grba obkrožene srebrne zvezde Ziosta sta krasili črni plošči na njenih nadlakteh, malo pod ramo. Oklep je bil seveda prilagojen njeni postavi, torej širši v bokih in v višini prsi, ter ožji v pasu. Navsezadnje v dani situaciji ni imelo nobenega smisla prenašati neudobja zavoljo skrivanja svojega spola. Njena čelada je bila prav tako nekoliko drugačna, ožja in s T-vizorjem v Mandalorianskem stilu, vendar iz enake bleščeče črne kovine ((nekako takole: Link, samo da je cela črna)).
Na vsaki strani njenega pasu je počival eden izmed njenega para dolgih, slokih srebrnih blasterjev, ki jih je kljub redki uporabi vedno nosila v situacijah, kjer je bil boj verjeten. Na zadnjem delu pasu, za njenim hrbtom in nad njeno polno zadnjico, sta eden nad drugim spravljena čakala oba žaromeča. Ogrinjala ni nosila, saj so se ji od nekdaj zdela preveč nepraktična.
Molče je spremljala Twi'lekkinjo odeto v ohlapna, elegantna bela oblačila, kakršna bi ustrezala senatorki na gala zabavi. Slednja je samozavestno, vendar graciozno stopala proti skupini treh Jedijev in petih vojakov, ki so jih pričakali na koncu doline, kjer se je hrib začel vzpenjati proti ruševinam nekdanje akademije. Ko je modro-kožna lepotica s spremstvom dveh živih črnih oklepov prispela do razdalje nekako petih metrov od nasprotne skupine, jih je nagovorila:
»Moje ime je Azaria Raye in predstavljam Imperij Lady Pride. V interesu čimprejšnjega prenehanja nastale neugodne situacije predlagam, da preidemo k stvari. Kakšni so vaši pogoji?«
V imenu nasprotnika je spregovoril Zabrak srednjih let, po uniformi sodeč poveljnik ali pa vsaj pod-poveljnik skupine, izraz na njegovem obrazu pa je dajal vedeti, da gre za vse prej kot zelenca.
»Poveljnik Rylock Derian,« se je predstavil. »Moji ukazi so sledeči: Imperij se mora umakniti z vseh svetov Republike in prenehati z vsakršno vojaško akcijo zoper njih. Poleg tega se morate zavezati za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov v interesu mirnega sodelovanja. V primeru odstopa od teh pogojev bomo celotno dolino, vključno z vsemi grobnicami, artefakti, in drugim Sithovskim znanjem, ki se skriva v njih, poslali v zrak. Z vsemi nami vred, če ne bo šlo drugače.«
Ne bojiš se smrti, kaj? je zapeljiv, mrmrajoč notranji glas vprašal republikanskega poveljnika. Seveda ne. Videl si mnogo stvari, ki si jih želiš da jih ne bi. Smrti se ne bojiš, ampak jo pričakuješ. Vendar pomisli, kaj v resnici počneš: groziš da boš razstrelil dolino starih grobnic, ki so bile že tolikokrat oropane, da v njih ni več ničesar vrednega, za to pa bi žrtvoval svoje življenje in življenja svojih vojakov. Kaj nimajo družin, bratov in sester, žena in otrok, ki jih čakajo doma? Si res želiš biti odgovoren za to, da si jih poslal na samomorilski pohod le zato, da uničiš nekaj, kar je že dolgo brez vrednosti? Bi žrtvoval življenja svojih mož zato, da bi ponovno bombardiral Telos potem ko je bil prvič uničen in preden se ga je začelo obnavljati?
Omahovanje se je zarisalo na poveljnikovem obrazu s tako jasnostjo, da bi jo še slepec opazil. Z drobnim nasmeškom zadovoljstva na ustnicah je ponovno spregovorila Azaria:
»Naj vam sedaj predstavim naše pogoje. Imate dve možnosti: lahko v tem trenutku spakirate svojo prtljago, izkoristite našo velikodušnost v zagotavljanju prostega prehoda nazaj na Coruscant, ter se spravite s planeta živi in nepoškodovani. V nasprotnem primeru nihče od vas ne bo preživel tega dneva.«

Kako čudno je bilo stati v mrtvi pustinji rdečega planeta, obkrožen z grobovi davno mrtvih Sithov, katerih temačni duh je še vedno vel skozi dolino in plesal okoli mogočnih kipov, ki so s svojimi brezobličnimi obrazi spremljali dogajanje na tleh. Pride, zakrinkana kakor druga zasebna straža, je stala ne slaba dva metra proč od njega, prav tako odeta v podoben črn oklep skupaj s čelado, ki je zakrivala njeno pravo identiteto. Zabrak je govoril, a Kareem ga ni zares poslušal, temveč se je muzal, vesel, da nihče ne more videti izraza, ki se je risal na njegovih ustnicah. Vedel je, kakšna je situacija in bolj ko je opazoval poveljnikove oči, bolj mu je postajalo jasno, da je tudi republiškemu vojaku očitno, kako se bo dan končal. A ko mu je pogled zdrsnil na trojico Jedijev, ki je strumno stala ob robu skupinice, je srečal le nerazumevanje in trdo odločnost. Ob tem je stisnil čeljust in prste tesneje ovil okoli ročaja žaromeča za svojim hrbtom, druga roka pa se je počasi a vztrajno bližala blasterju na levem boku; dvomil je namreč, da se bodo pogajanja končala v dobrem duhu.

Hahljanja se mu ni več ljubilo tlačiti – tako ali tako je stal dovolj daleč, da ga niso morali slišati – ko je še Azaria postregla z njihovimi "pogoji". Pravzaprav je bil skorajda presenečen, da je bila izbira ponujena, a najbrž je šlo le za psihološki trik, da bi jim dali občutek lažne varnosti, preden bi jih spremenili v mleto meso. Bilo je jasno kot beli dan, da ni imel Korribana nihče zapustiti živ; Sila ne daj, da bi se karkoli razvedelo! Ne, takšne operacije je bilo treba odstraniti z obličja Galaksije in jih dokončno pomesti pod navidezno preprogo. Oči je uprl v Jedije, a njegov um je pripravljen čakal na znak Lady Pride, da napade; bilo je le še vprašanje časa.

In še dobro, da je opazoval Jedije, kajti oni so bili tisti, ki so se odzvali na prikriti izziv Twi'Lekkinje. Najvišji med njimi – in najbrž tudi njihov vodja – je stopil naprej in spregovoril z globokim, melodičnim glasom: "Ne skušaj nas zapeljati, Sith," je skorajda izpljunil besede. Lovec je zavil z očmi ob tej gesti; kako tipično. "Možje, ne poslušajte njenih laži," je nadaljeval in s temnim pogledom ošinil negotove, cincajoče vojake, "nikdar nam ne bodo pustili oditi prostovoljno," roko je stisnil v pest in besne oči zopet uprl v Azario. Opomnil se je, da ji mora čestitati za modro premišljenost nadevanja cortosisa pod navidezno nedolžnimi belimi tančicami, ki so ovijale njeno modro telo; v neizogibno bližajočem se spopadu ji bo nedvomno prišel prav.

"Rešili se bomo le sami!" je izzvenel Jedijev krik v praznino doline Temnih lordov. Kareem bi lahko prisegel, da so se v istem trenutku zatresla tla in za bežno sekundo se mu je srce skrčilo v prsih, ko je pomislil, da so republikanci nekako le uspeli sprožiti eksplozive. A potem je začutil val temne energije, ki mu je izbil ves dih iz prsi in mu zameglil vizir, a v telesu mu je pustil čudno moč. Ko se je ozrl prek obrazov ostalih, je spoznal, da ni edini in da so jim temne sile Korribana pravkar dale odlično luknjo v nasprotnikovi neobstoječi obrambi.

Smrtnik v njem se je bal, a lovec v njem se je zbral, stisnil zobe in pritisnil na sprožilec.

Le kdo bi pomislil na to, da je bila zakrinkana stražarka kaj več kot le to? In kdo bi lahko uganil, da kljub temu da je bilo njeno telo popolnoma negibno, njene misli pa varovane tako kot vedno, vendarle ni mirovala? Le kdo bi lahko predvidel, da je pod relativno tanko plastjo cortosis-weave kovine stal nihče drug kot vladarica Sithov, in da je mirovala le zato, ker je bil njen um zaposlen z zbujanjem vsakega zlega duha v dolini, medtem ko je hkrati dušil zaznave Jedijev nasproti njim?
Ob nenadnem potresu, katerega so povzročili že tisočletja mrtvi duhovi nekdanjih Sithov ob svojem ponovnem vstajenju, je zbrane zajel popolnoma nepripravljene: vse razen ene. Čeravno se ni prikazala nikakršna prikazen ali drugačna manifestacija esence starodavnih Sith Lordov, pa je bilo čutiti njihovo prisotnost v vsakem kamnu in kosu peska. Prvi je ustrelil Kareem in takoj pokosil enega od vojakov, takoj za njim pa so orožja potegnili tudi nasprotniki in sprožili salvo. Vendar brez uspeha. Pride se je naglo sklonila v počep, med samim gibanjem v dlani prijela oba svoje blasterja, in izstrelila rafal nabojev proti nasprotnikom. No, to ni bilo čisto res: v resnici so izstrelki iz njenega orožja zadeli vsakega od blasterskih žarkov, ki so bili izstreljeni proti njej in njenim, kar je rezultiralo v množici majhnih eksplozij v zraku med obema stranema.

"Nimate nobene možnosti." Njen glas je s kovinskim prizvokom zvenel globlje in grozeče. "Ne morete zmagati. Ne morete preživeti. Lahko le zbežite in si pridobite dan ali dva preden umrete v puščavi." Ob teh besedah je več vojakov spustilo orožje v grozi, dva sta celo panično zbežala stran. Kratek premik oči v levo ji je razkril da Azarie ni bilo nikjer. A kar je bilo očem skrito, njenemu umu ni ušlo; dobro je namreč vedela, da se je Twi'lekkinja zakrinkana s kombinacijo Sile in generatorja nevidnega polja odkradla na drugo stran doline.
"Pogum! Pogum, možje!" Ob teh besedah Zabraka, ki je očitno vodil Jedije, so se tudi vojaki zbrali. Najverjetneje je tudi preostanek čete, ki je začenjal drveti od Akademije po hribu navzdol, pomagal njihovi morali. Vojaki so pobrali orožje in se sklonili, pripravljeni na salvo, medtem ko so Jediji vklopili svoja energetska rezila. A Pridino pozornost je pritegnila predvsem peščica, ki je namerila troje raketostrelk proti dolini - najverjetneje v ladjo, s katero je trojica Sithov prispela.
"Neumno. Zelo neumno," je dejala in pospravila blasterja nazaj za pas ravno ko je trojica projektilov šinila v zrak z glasnim šumom belega dima, ki se je risal za njimi. Ko je iztegnila dlani v zrak, so se rakete nenadoma ustavile sredi leta, čeravno so še vedno gorele na zadnji strani. Zakrinkana bojevnica je zamahnila z desnico, in dvoje raket je zletelo nazaj v smer od koder so prišle, tretja pa navzdol. Prva je priletela naravnost v sredino raketostrelcev, tretja v vznožje hriba naravnost na pot iz akademije, kar je okrepitve nasprotne strani zaustavilo. Ravno dovolj dolgo, da je druga raketa priletela naravnost v srce gruče. Kriki, dim in smrt so zavladali dolini.

"Presneto, kje so balistiki? Razstrelite dolino!" se je zadrl poveljnik, kateri je z Jediji pričakal prišleke.
"Oh, misliš tiste pri detonatorjih v grobnicah?" je sladko vprašala Pride. "Morda ne bi bilo neumno če se ozreš navzgor." Ni trajalo več kot trenutek, ko je poveljnik zgroženo opazil po dvoje postav vrh vsake od šestih grobnic. Nato so kot eden črne postave za prvimi sprožile orožja, in skozi prsi vseh šestih vojakov, ki bi morali biti v grobnicah in sprožiti eksplozive, so se prikazala škrlatna rezila žaromečev. Nato so, zopet v popolni usklajenosti, ugasnili orožja in trupla odvrgli predse, da so se odbijala od diagonalnih sten piramidalnih grobnic, dokler se končno niso raztreščila na tleh ob robovih doline.
Po prvotnem šoku se ji je z obeh strani na pot postavil par Jedijev in ji grozil z rezili svojih orožij. Tretji je počel isto s Kareemom, vojaki pa so čakali na odprtino.
"Ste res mislili, da imate možnost za zmago? Le Sith lahko od Korribana pričakuje kaj več kot smrt," je dejala vladarica samozavestno.
"Tišina! Resda ste prizadejali neznansko bolečino in smrt, a vseeno ste premagani. Predajte se in si prihranite smrt. Začenši z maskami - proč z njimi!" je dejal Zabrak, ki ji je svetlo-zeleno rezilo čiste energije prislanjal pod vrat. Pride se je le zasmejala. Videla je namreč lahko, kako je redke preostale vojake za njimi enega za drugim pokosilo rdeče rezilo, navidez lebdeče po zraku samo od sebe, v resnici pa v veščih dlaneh Azarie Raye.
Kljub temu je pustila, da ji je drugi Jedi, po mladosti sodeč ne več od Padawana, snel masko. Osupla pogleda obeh Jedijev sta le še stopnjevala njeno zadovoljstvo.

"Povedala sem vam: tukaj vas čaka le smrt." In nato sta se v njenih rokah znašli njeni najljubši orožji, rdeče rezilo se je križalo z zelenim rezilom mojstra, srebrno pa z modrim rezilom vajenca.

Takoj po prvem strelu je zavladal vsesplošni kaos. Večina se jih je zbrala, zgrabila svoje blasterje in se lotila dveh nenavadno spretnih telesnih stražarjev, ki sta se sredi laserskega ognja nenadoma znašla sama. Medtem ko se je ogibal strelom je z očmi pregledoval okolico, iščoč Azario, a brez uspeha. Sila vedi, kakšne Jedijevske tehnike je uporabljala, da je izginila iz njihovega vidnega polja, a dokler je delovalo, je bilo Kareemu vseeno; sam se je bil znašel v situaciji, ki je zahtevala celotno pozornost. V rokah sta mu plesala dobra stara blasterja in šele med izmikanjem in mrzličnim pritiskanjem sprožilca je ugotovil, kako zelo je pogrešal znani občutek kopita pištole v svoji dlani. Najsi so bili žaromeči še tako napredno, veličastno orožje, ga ni bilo čez nekaj dobro namerjenih strelov iz blasterja. S Pride sta se vešče izogibala nevarnim izstrelkom, ko je le-ta spregovorila. Lovec se je muzal ob čudnem glasu, ki ga je popačila čelada, a sporočilo je bilo vendarle kristalno jasno.

Temnolasec jo je poslušal le z enim ušesom, saj je moral večino svoje energije vlagati v to, da se je umikal salvam, ki so jih rade volje prožili republiški vojaki. Karkoli je že govorila, za nekaj trenutkov je dovolj demoralizirala nasprotnike, da so pozabili streljati; usodna napaka. Kareemov obraz se je pod čelado raztegnil v skoraj noro režanje, ko je prožil naboj za nabojem v nenadoma nezavarovane sovrage, ki so pod udarci laserskih izstrelkov padali kakor zavaljeni Hutte brez podstavkov. Na žalost idila ni trajala dolgo, saj se je zabraški Jedi zbral in svoje vojake kriče pognal nazaj v napad. "Oh, pri vseh huttskih striptizetah," je nejevoljno zaklel novopečeni Sith in se za las izognil dvema zelenima streloma. Kje je tista Twi'Lekkinja?! se je spraševal, njegove noge pa so se kar same od sebe premikale po rdečem pesku, da se je okoli njih pričel dvigovati škrlatni prah. V trenutku, ki si ga je lahko ukradel proč od nevarnosti, je izza pasu izvlekel svoje novo, smrtonosno rezilo in na njegovo mesto pripel enega izmed blasterjev.

V tistih nekaj odločilnih sekundah, ki so sledile, je z nemajhnim ponosom opazoval, kako so bili zgroženi Jediji in vojaki prvič priča moči cesarice Sithov. Obup in osuplost sta se jasno risala tako na obrazih Republikancev kakor na Jedijevskih. Boj je po veličastni, smrtonosni predstavi povsem obstal, ko so ju oba obkrožili preostali vihtilci žaromečev, z brnečimi rezili le slab centimeter proč od vitalnih točk. Čeravno sta oba nosila močne, okrepljene oklepe, bi laserska rezila verjetno prišla skozi. Kakorkoli že, Kareem ni nameraval čakati dovolj dolgo, da bi hipotezo preizkusil. Njegove oči so bile prilepljene na Jedinjo, ki je stala poleg njega, opazujoč vsak neznaten gib, vsak vdih, vsak trzljaj očesa.

"Rade volje, mojster Jedi," se je zahahljal ob njegovem zabevskanem ukazu, ki je komajda skrival strah v njegovem glasu; ta se je kar valil od Zabraka. Z roko, v kateri je držal blaster, si je z glave potegnil črno čelado in razkril svoj režeči se, obrazgotinjeni obraz hkrati s Pride, katere razkritje so spremljali osupli, šokirani pogledi z vseh strani. Njen manever je bil seveda povsem taktične narave, saj je rdečemu žaromeču za preostankom vojakov dal dovolj časa, da je jih je vse pokončal. Tudi lovec ni čakal, da bi si njegova nasprotnica opomogla, temveč ji je trdo kovino čelade zabil naravnost v glavo, čemur je takoj sledil težak udarec z oklepljenim komolcem, ki jo je nepripravljeno zadel naravnost v pleksus. Zdaj, ko je bila njegova strelna roka prosta, jo je prislonil naravnost na njene prsi in ustrelil; že res, da so se lahko uporabniki Sile izmikali izstrelkom, a point-blanka pač ni preživel nihče, niti najiskrejši Jedi pod soncem.

Še preden je njeno ožgano telo padlo na tla, se je žaromeč v njegovi levici s sikanjem obudil v svoje krvavo rdeče življenje, in lovec se je brez obotavljanja pognal v napad. Povsem prepričan, da Darth Pride ne bo imela težav z dvema Jedijema, se je skupaj z Azario lotil poslednjega Jedi Viteza, ki se je smelo, a brezupno upiral smrti s svojim modrim rezilom. Bitka ni bila dolga, saj ni bil kos dvema hitrima in zagretima Sithoma, ki sta ga pokončala le v nekaj bežnih minutah. "Papa, ljubčki," je zažgolel Kareem, ko sta se z modro Twi'Lekkinjo pridružila bodočemu masakru.

Zadeva je bila odločena že od samega začetka, kakor je Pride mirno predvidela, ko so še potovali proti Korribanu. Kmalu je pesek mrtvega planeta obarvala še kri Padawana, ki pod pritiskom dveh Sithov in ene mojstrice ni zdržal nič dlje od dveh vdihov. Tako je pozornost treh navdušenih, bojno razpoloženih in prijetno ogretih morilcev padla še na Zabraka, ki je v svoj bran dvignil le brneče zeleno rezilo in svojo Silo. Zadnja praska je bila intenzivna, hitra in polna bolečih, skelečih udarcev in ureznin, ki so deževali po manj zaščitenem mesu, pokritem le s synthweavom, a to ni ustavilo Sithov.

"Bum," je veselo izjavil Kareem, ko se je v njegovi levi roki zopet znašel njegov zvesti blaster, in še preden bi se lahko Jedi Mojster, povsem potopljen v svoj Makashi, zavedel, kaj se je zgodilo na njegovi levi, je lovec zopet pritisnil na sprožilec. Zabrak je resda odskočil, a le za tren prepozno – kdo vendarle bi pričakoval blaster v trojici očitnih Sithov? – in laser ga je več kot le oplazil po njegovi mečevalski roki.

Ko je bilo vsega konec, je temnolasec obstal v senci enega izmed ogromnih stebrov, postavljenih v čast preminulim Sith Lordom davno pozabljenih vekov, z ugasnjenim žaromečem v sproščeni desnici. Njegove sive oči so bile uprte v brezbrižno kamenito obličje velikanskega spomenika, ki je z rahlo sklonjeno glavo opazoval klanje, ki so ga uprizorili njegovi sodobniki. "Kaj si misliš, ti stari cepec?" je vrgel proti orjaškemu izklesanemu kamnu, ne da bi zares pričakoval odgovor. V nekih holocronih je sicer bral, da so duhovi nekaterih SIth Lordov bojda še vedno v njihovih grobnicah ali pa strašijo po dolini, in čeprav se mu je to takrat zdelo preprosto neumno, so ga po dogodkih tistega dne pričeli obhajati dvomi. Po nekaj trenutkih zevajoče tišine, ki je sedaj polnila pred nekaj trenutki s kriki nasičeno puščo, je Kareem kipu vendarle obrnil hrbet in se mirnega koraka namenil nazaj k srebrni ladji, s katero so prispeli.

(upam da te ne moti, da sm tle zaključla. Se mi ful zdi da ni blo več kej dosti za dodat )

Rezili sta se vrteli s tako hitrostjo, da se je večino časa zdelo kot da vihti dvoje okroglih ščitov, belega in rdečega, namesto tako obarvanih rezil žaromečev. Bilo je še prelahko; akrobatski Ataru je bil bržkone najboljša izbira v dvoboju, še posebej kadar je bilo na voljo dovolj prostora da je njegov uporabnik izkoristil prednost v mobilnosti - in hkrati je šlo za stil mečevanja, ki je bil Pride najbolj pisan na kožo in katerega je dodobra prilagodila svojim talentom.
Sile sploh ni uporabljala, saj je brez težav blokirala vsakršen udarec s strani obeh napadalcev. Namenoma ni napadala nazaj: kakor mačka se je imela igrati s svojim plenom, ju utruditi in pripraviti do tega da bi dala vse od sebe... deloma pa tudi zato, da se je lahko naslajala nad njunim večajočim se obupom. Vsak udarec je bil blokiran, pariran ali spreobrnjen še preden bi prepotoval polovico poti do tarče. Vsakokrat ko je kateri od njiju samo pomislil na uporabo Sile, ga je naenkrat zagrabila neznosna migrena, ki je minila enako hitro kot je prišla. Zmedenost in zavedanje lastne nezmožnosti za zmago sta se vedno bolj kopičili v obeh Jedijih s katerima se je borila. Bolj ko je rasel njun obup, bolj je rasel njen užitek in s tem moč.

V nekem trenutku pa je bila njena igra prekinjena: manj sposobni od obeh, najverjetneje Padawan, je preusmeril svojo pozornost v blok Kareemovega zamaha z zaleta... le da mu je Azariin meč izza hrbta odbil glavo z ramen še preden bi do konca dvignil svoje orožje v bran.
Pride je prhnila, a pretirano se ni vbadala s tem: njeno pozornost je sedaj zavzel Zabraški Jedi Mojster, kateri se je moral naenkrat spopasti z obema njenima mečema, ki sta nenadoma prešla v absolutni napad. Tudi dvobojevalski Makashi ga ni mogel obvarovati, in njegove okončine so na vedno več mestih začenjale zaznamovati dolge rdeče črte.
A še preden bi se lahko naveličala igračkanja z Jedijem, sta ga napadla njena nadebudna vajenca in s tem smrtonosno razdelila njegovo osredotočenost med tri nasprotnike. Ni minila sekunda kar je Jedi zaradi strela iz Kareemove pištole, ki ga je ranil po zapestju, izpustil orožje, že je ostal nezavarovan proti Pridinemu direktnemu sunku - in ta ga je prebodel naravnost skozi srce.

Zabrak se je sesedel na tla in obležal, vendar ne sam - pridružila se mu je Pride, ki mu je ovila dlani okrog tilnika, da je na prvi pogled izgledalo, kakor da objokuje smrt ljubimca. Vendar je imela vladarica Sithov druge načrte.
"Naj ti dam poslednje darilo preden se pridružiš starodavnim Sithom Korribana..." mu je dejala sladko. Nato pa je njen nasmešek pridobil zlohotno senco: "...ali bolj pravilno, pusti mi, da si vzamem poslednje darilo od tebe."
To rekoč se je sklonila in mu pritisnila dolg poljub na ustnice... izraz na obrazu moškega pa je jasno kazal na to, da mu je bilo ob tem vse prej kot prijetno - pravzaprav se je zdelo kot da neznansko trpi. In resnično se je njegovo obličje začelo starati in veneti, medtem ko so Pridine odprte oči in ustnice žarele s svetlobo rdeče orjakinje v supernovi.
Ko se je končno umaknila od njega ter vstala, in se je svetloba njene moči umaknila z njene podobe, je od Zabraka ostalo komaj kaj več od kože razvlečene čez okostje - in še to se je v naslednjem trenutku sesulo v prah.

Pride je ošinila zevajoče poglede svojih vajencev.
"Idealisti," je rekla sladko in si obliznila ustnice. "Včasih so prav... slastni!"
Zatem je dolino napolnil visok smeh, katerega je odmevalo na stotine globokih glasov, da so se zatresli temelji grobnic.