Dvorane počitka

Osrednji prostor zadnjega dela dvoran počitka je bil tistega dne manj prazen kot navadno. Ob steni so bili postavljeni stoli, takšni kakršni so bili v uporabi tudi v dvorani Visokega sveta, a bili so le trije in postavljeni v vrsti s hrbti ob steni namesto v krogu. Vsi trije so bili zaenkrat še prazni, a na odprtem prostoru so na debelih, mehkih blazinah ponekod že sedeli takšni in drugačni Jediji, ter tisti ki so to nekoč bili, ali pa so si šele prizadevali da bi to postali. Večina je z zaprtimi očmi meditirala ali razmišljala, nekateri so se tiho pogovarjali, a noben glas se ni povzdignil niti na sobno jakost. Do napovedanega začetka zborovanja je trajala skorajda še cela ura, a dvorana se je že polnila.

Visas je opazovala dogajanje preko Sile iz varne razdalje svojih prostorov. Bilo jih je malo, premalo, nekje okrog 100, a vseeno več kot se je upala nadejati. Čeprav je lahko čutila da je bila dobra polovica neukih v uporabi Sile, pa ni mogla zanikati veselja ob misli da je bilo toliko ljudi, po vsem kar se je zgodilo, pripravljeno položiti svojo prihodnost v roke novega reda Jedijev. A le kje bi našli dovolj mojstrov za toliko vajencev? Bala se je, da sta ji ostali le dve možnosti, od katerih pa ji nobena ni dišala. Ni si želela zavrniti nikogar, še posebej ker je bila večina prisotnih po standardnih normah že tako prestarih za uk in bi bilo toliko bolj nevarno jih pustiti da sami razvijajo svoje talente s Silo. A prav tako si ni želela da bi enemu mojstru dodelila več vajencev, saj je to pogosto vzpodbujalo tekmovalnost med njimi. Vse poti so bodoče vajence peljale bližje Temni Strani kot običajno, ali kot bi ji bilo všeč. A po drugi strani je sama dobro vedela da je lažje služiti svetlobi če si na lastni koži doživel temo. Le da si ni želela da bi moralo katero od teh bitij, ki so ji zaupali s svojim življenjem in prihodnostjo, doživeti takšno bolečino.
A imela je Micala in Brianno, imela je Miro, in celo Atton je obljubil da se bo prikazal na srečanju. Le Bastila se je spet držala stran od vsega, da se je Visas morala vprašati zakaj že je sploh imela mesto v svetu. A ni je mogla kriviti za njena dejanja, ne zares. Sama nikoli ni imela otrok, niti jih ni nameravala imeti, in čeravno je del nje obsojal Bastilo da se ni držala Jedijskega kodeksa, pa je lahko razumela da ima vsakdo svoje trenutke šibkosti in Bastilina šibkost je bil Vaner, kakor tudi njegov oče...

Morda bi še naprej premlevala o Bastilini prekomerni opreznosti, ki je občasno spominjala na bojazljivost, če ne bi tedaj zaznala motnje v Sili. Zgodilo se je tako hitro in zabrisano, da se ni uspela dovolj zbrati na vizijo. A tudi potem ko je prišla in izginila v isti sekundi so ji ostale podobe vžgane v um; ogenj, kriki, zvok žaromečev ki udarjajo eden ob drugega, ter temna senca ki se je plazila čez Tempelj...
Nekaj je bilo narobe, ali pa bo tako šele postalo. Vendar so imele vse vizije neprijetno lastnost da so se lahko uresničile že naslednji trenutek, ali pa čez tisoč let, in le najmodrejši so lahko približno sklepali o tem. Kljub temu da Visas sebe ni štela med slednje, pa ji je občutek govoril da se bo zgodilo kmalu, morda že isti teden ali celo že istega dne. Svoj žaromeč je mislila imeti s seboj le kot simbol svoje pripadnosti, a zdaj je raje zamenjala energocelico z novo in preverila če je deloval kakor bi moral. Ni se prepustila paranoji, kakor bi morda storila Bastila, a ni hotela biti nepripravljena. Globoko je vdihnila, zadržala dih za nekaj trenutkov, in končno izdihnila.
Zgodilo se bo kar se mora, si je rekla sama pri sebi. Če je takšna volja Sile, potem je ne morem preprečiti. A dokler bom živa se ne mislim prepustiti obupu ali pa odkloniti pomoči tistim ki jo potrebujejo, naj se zgodi karkoli. Ne bom se vdala in če pride poguba se ji bom nasmehnila in jo poslala nazaj tja, od kjer je prišla. Če je bilo mogoče premagati Mojstra, potem je mogoče premagati karkoli.
Tako opogumljena in odločena da se spoprime s čimerkoli kar bi ji Sila postavila na pot se je odšla uredit za zborovanje. Ni mislila zamuditi zaradi vizije ki se morda sploh ne bo uresničila.

V njegovi notranjosti je kar brbotalo od vznemirjenjenja, ki je bilo dodobra pomešano z dodatkom veselja. Bit se je radostila ob vstopu v tempelj čeravno tega mladenič ni pokazal navzven. Sam se je tako majhnega nasmeška, ki je bil vedno prisoten na poraščenih licih, povzpenjal po stopnicah. Kako pa sam porečete morda, če pa je bil komaj vajenec? Preprosto. Z mojstrom Varanom, s katerim je Valvur prispel na Coruscant, sta se razšla na pristajalni plošči, hiteč vsak po svoji poti za kratek čas. In ravno za pot, Sila, je nadobudnega Jedija vodila naravnost proti prostorom reda. Na to sem čakal in sedaj končno dočakal. Potrudil se bom po svojih najboljiš močeh, da ne razočaram tvojih naukov mojster Kavar.
Kar rahlo nervoznega koraka se je pomikal naprej. Samo sem ter tja je kakšna postava v plašču švignila mimo po svojih opravkih. Nekaj nezanega ga je vleko naprej, da ni nikogar potreboval povpraševati po napotkih. Preprosto čutil je kam ga morejo voditi noge. Ročaj svetlobnega meča je varno pripet ob bok poskakoval, skrit pred očmi. Čezenj je namreč padal črni plašč, ki bi se prej podal kakšnemu Sithu kakor pa pristašu svetle strani. Toda vsekakor se človeka ali katerega drugega bitje ne sme soditi po zunanjosti saj lahko le to privede v zmoto. Morda je namreč kateri izmed pogledov, ki se je ob vstopu novega osebka v dvorano počitka, asosiciral ravno ta krute ter neusmiljene temačneže. Valvur pa se temu ni posvečal temveč je tiho kakor je prikorakal tudi stopil na rob zbranih. Sprva je namreč želel mladenič poslušati kaj so imeli vrhovni mojstri za povedati. Šele nato se je namenil pristopiti ter jim razodeti svojo »težavo«.

Tako avla kot same dvorane počitka so se vztrajno polnile in Visas je bila presenečena, da se jih je zbralo toliko. Nekaj je bilo bivših Jedijev, zelo malo je bilo znanih obrazov ki so že od začetka pomagali pri obnovi Reda, velika večina pa je bila najverjetneje takih, ki so si Jediji šele želeli postati. Miraluka ni vedela kako ji bo uspelo sprejeti vse, vendar je sklepala da drugače kot z veliko časa, potrpljenja, in poslušanja enega po enega pač ne bo šlo. Pomislila je, kako se ji ne bi bilo treba ukvarjati z vsem tem, če se uničenje Katarrja nikoli ne bi zgodilo. Jedijski Svet bi bil še vedno v tej dimenziji obstoja in sami bi se lahko spopadali s temi težavami. A to ni bilo čisto res: če Katarr ne bi bil uničen, potem tudi Jedijskega redu ne bi bilo treba obnavljati, saj bi bil še vedno živ, čeravno nekoliko oslabljen. Predvsem pa bi bila Visas sama zelo drugačna, saj najverjetneje nikoli ne bi spoznala svojega Mojstra in grozot, ki jih je bil sposoben.
Videla je Brianno, ki se je pogovarjala z Micalom, medtem ko sta se sprehajala proti stopnicam, ki so z balkona vodile navzdol v dvorano, v kateri naj bi se odvil sestanek. Njihovi pogledi so se srečali in Vrhovna Mojstrica jima je pokimala v pozdrav in kot znak, da lahko začnejo. Medtem ko se je sama spuščala po stopnicah je opazila Miro in Attona med vneto debato, oba oblečena v okrepljene pilotske uniforme, kljub temu da jima je Visas večkrat omenila da bi na sestanke lahko hodila v tradicionalnih plaščih. Zavzdihnila je, saj je vedela da pri njima bije izgubljen boj: nekaterim je bil osebni izgled vseeno pomembnejši od tradicije in bontona.
Visas se je sprehodila od stopnišča do treh praznih sedežev ob steni, ter tiho sedla na srednjega. V nekaj trenutkih sta se ji na vsaki strani pridružila še Brianna in Mical, medtem ko sta tudi Atton in Mira prenehala z debato in se pomešala med množico. Klepet v dvorani je v nekaj kratkih trenutkih popolnoma zamrl. Miraluka je vstala in kljub tremi nagovorila zbrane:
"Prisrčno pozdravljeni. Nekateri me že poznate, večina pa najverjetneje ne. Moje ime je Visas Marr in naložen mi je bil privilegij in dolžnost, da v teh težavnih časih vodim Jedijski svet. Ta sestanek je bil sklican, ker smo končno uspeli pridobiti dovolj sredstev, da lahko resnično spet odpremo tempelj."
Naredila je kratek premolk, pustila da se povedano vtisne v misli prisotnih.
"Še vedno nas je malo, zato krvavo potrebujemo vse, ki so že bili deležni Jedijskega treninga. Nekaj starih Mojstrov se je že vrnilo, tako da imamo končno dovolj izkušenih Jedijev, da lahko preizkusimo tako novince, kot tiste, ki ste v tem času nevarnosti razvili svoje veščine in morda našli modrost. Kot vidite, je med vami veliko takih, ki bi si želeli šele vstopiti v Jedijski red. Kljub času in situaciji v kakršni smo se znašli, jim ne želim onemogočiti te možnosti. Zato odločam izredno stanje in začasno uveljavljam spremembe v tempeljskem pravilniku:
Prvič; vsakomur, ki kaže potencial in afiniteto do Sile, bo ne glede na starost omogočen preizkus, ob uspešno opravljenemu preizkusu pa tudi vajeništvo.
Drugič; vsakomur bo ob vrnitvi v Red takoj ponovno priznan zadnji rank, ki je zapisan pod njegovim imenom v centralnem Jedijskem arhivu.
Tretjič; vsakdo, ki ni dosegel ranka Mojstra, pa je pripravljen učiti ali pa vsaj pomagati pri učenju, bo na kratko preizkušen o svojem znanju Sile, Jedijske filozofije, mečevalske tehnike, ter sposobnostih poučevanja. Tisti ki bodo preizkušnjo opravili, bodo dobili vajenca in ob vajenčevem uspešnem napredovanju v Viteza tudi sami pridobili naziv Mojstra. Ostali bodo lahko pomagali pri posameznih lekcijah, glede na njihovo znanje.
Četrtič; ker nas je še vedno malo, bo dovoljeno, da ima po en učitelj lahko naenkrat ne samo enega, ampak tudi dva učenca.
Petič..."
Njen glas se je v trenutku ustavil. V sobano je namreč vstopila oseba, čigar auro je prepoznala in izenačila z nekom, ki ga je spoznala še v času, ko je bila sužnja svojega Mojstra. Kljub poskusom prikrivanja so njene prirojene zaznave predrle meglice sivine, v katero se je oseba odela, ter uvidela sledi njenega pravega jaza. Kratek sik je ušel iz njenih ustnic:
"Ti!"

((Heej, long time no see! Bom kar malo pospešila zadevo, Zakkeg upam da ne zameriš ))

Mimo stražarjev pred vhodom sta z Zakkegom prišla brez težav, dovolj je bilo že da je Pride "ponesreči" nekoliko odkrila plašč in pokazala ročaj levega žaromeča, pa je stražar seštel ena in ena in prišel do zaključka, da tradicionalni plašč in žaromeč pomenita, da je nosilec Jedi. Pride je zaznala, da je bil kljub temu nekoliko negotov, zato je za piko na i še pokazala na svojega oklepljenega stražarja in kratko povedala, da je tukaj z njo. Tip je premikajoči se mandalorianski oklep sicer še vedno gledal z nezaupljivostjo, vendar očitno ni našel ugovora, saj je Pride nadaljevala pot ne da bi bila ustavljena, zvok težkih korakov desno zadaj pa ji je dal vedeti, da ji Zakkeg sledi. Stopila sta skozi vhod in se znašla v avli, ko je Temna Vladarica vendarle upočasnila svoj korak in šepnila svojemu spremljevalcu, ko je bil ta dovolj blizu:
"Nad sobo, v kateri bo sestanek, se nahajata dva balkona, po eden na vsaki strani. Poišči pot tja gor in se namesti nekam tako, da boš skrit pred pogledi, hkrati pa moraš imeti čisto strelno linijo dol nad zbrane. Lahko da bo šlo tole popolnoma mirno, lahko pa da na moje predloge ne bodo gledali s tako odprto glavo, zato bodi pripravljen streljati v trenutku. Zahtevam pa tudi, da ne streljaš dokler ti ne ukažem, razen če nekdo postane očitno sovražen."
Hotela je reči še nekaj, a takrat se je iz glavne dvorane razlegla nenadna tišina, kar je Pride dalo vedeti, da se je sestanek začel. Zakkegu je le še pokimala, nato pa se odpravila skozi vrata v sobane, kjer je ženska v škrlatnem plašču in istobarvno kapuco s prevezo čez oči predavala zbranim. Pride ni uspelo slišati vsega, vendar pa je slišala dovolj o tem, kako da so Jediji še vedno šibki in jih je malo, ter razne novosti, ki jih je ženska, ki je bila očitno vodja Reda ali pa njena namestnica, razglasila. Tisto o šibkosti bi lahko bil tudi blef ali pa samopodcenjevalni ton, s katerim bi poskušali pridobiti čimveč donatorjev in sponzorjev, vendar pa so dane reforme dale Pride vpogled v njihov novi način delovanja; tradicija je postala zavoljo nujnosti manj pomembna. Pripravljeni so bili spremeniti večtisočletni kodeks, ker so se znašli v situaciji, ko je bila potrebna hitrejša rešitev. Kolikor je bilo Pride jasno, je bila izbira hitrejše poti načeloma v nasprotju z Jedijsko filozofijo, saj so stalno poudarjali da je pomembna pot in ne cilj. In bilo je natančno to, kar je potrebovala; če vodilni člani Jedijev postali bolj fleksibilni v svojih prepričanjih, potem se jih morda ne bo potrebno odkrižati. Pravzaprav so že sami naredili prvi korak; Pride jih je morala le potisniti nekoliko dlje, pa bi se zavezali njej. Oziroma tako je vsaj upala. Vsekakor je raje imela podložnike kot trupla, sploh če so bili že sami kompetentni in se jih je dalo prepričati v dovoljšnjo mero lojalnosti ali pa strahu. Počasi se je bližala drugemu koncu sobane, proti mestu kjer je stala Jedijka in sta ob njenem boku sedela še svetlolasa moški in ženska.
Mmm, beli lasje in svetla polt. Dober okus imaš draga, ampak kratka frizura ti pa res ne pristaja, je Pride sama pri sebi pokomentirala videz slednje. Ravno je zagledala eno od redkih prostih blazinic, ki so bile razporejene po tleh, in se namenila proti njej, ko se je ženska naenkrat ustavila. Pride je lahko začutila njen pogled na sebi. Počasi je obrnila glavo in usmerila svoj pogled naravnost vanjo. Zdaj ko je pomislila na to, jo je tista preveza čez oči iz težkega žameta res spomnila na nekoga.
Ampak to je nemogoče, ona je vendar umrla skupaj z Nihilusom, kajne? je spreletelo njene misli. Razen če ga je izdala zadnji trenutek in pobegnila. Ampak zakaj in kako? Nazadnje ko sem jo videla mu je sledila kot brezumen suženj in ubogala ukaze kakor kužek, ki gospodarju jé z roke. Nekako se ji ni zdelo, da bi se tisto pohlevno bitje znalo postaviti samo zase. Ne, Pride je bila prepričana, da ji je moral nekdo pri tem pomagati. Je pa bilo sedaj vsaj jasno, kako jo je lahko prepoznala: Nihilus je kljub svoji redkobesednosti enkrat spustil podatek, da je bila njegova sužnja zadnja pripadnica vrste miraluka, ki je bila najbolj znana po tem, da so bili biološko slepi, vendar pa vsi po vrsti občutljivi na Silo, s katero so videli bolje kot kdorkoli drug. Ampak to sedaj ni bilo pomembno. Pomembno je bilo dejstvo da jo je prepoznala, kar je Sith Lady postavilo v neprijeten položaj. V osnovi je imela načrt osnovan tako, da bi najprej poskušala spreobrniti vodilne, potem pa bi koristila njihov vpliv da bi pridobila še ostale. Zdaj to ni bila več opcija, vsaj ne takoj. Sužnja brez gospodarja ji je nevede predala besedo in Pride ni bila take vrste oseba, da bi to priložnost izpustila.
"Ja, jaz!" je rekla glasno, da so jo lahko vsi slišali in zakorakala naravnost proti praznemu polkrogu, ki je ločil troje stolov ob steni od prve vrste blazinic. "Presenečena da me spet vidiš, Visas?" Podatek o imenu, katerega se sama ni spomnila, je pobrala z misli enega od prisotnih. Ustavila se je na sredini praznega prostora. S kratkim gibom je potegnila za vrvico, ki je držala plašč spet okoli vratu, ter pustila, da je težka tkanina počasi zdrsela z nje in z utišanim *tump* padla na tla. Pod jedijskim plaščem, ki ji je dovoljeval neopazen vstop v tempelj in je sedaj, ko je odslužil svoji funkciji, obležal na tleh, je bila oblečena v tesno prilegajočo se enodelno obleko iz bleščečega črnega lateksa. Obleka se ji je prilegala kot ulita in poleg tega, da je nudila odličen pogled (in še nemalo fantazij) na popolno obliko njene izklesane postave, je bila tudi praktična; ni se mogla ujeti za robove, pri gibljivih delih je bila dovolj raztegljiva da ni ovirala gibanja, kolena, komolce in ramena je imela okrepljene, medtem ko so bile goleni in podlakti zaščitene še s tankimi a izjemno močnimi cortosisovimi ščitniki, katerih obleki identična črna barva je poskrbela, da si jih opazil le, če si zelo podrobno pogledal. In seveda je tudi pogled na dvoje bleščečih srebrnih pištol in par s črnimi vzorci in štirimi špicami ob ustju okrašenih žaromečev zraven nekaj drugih manjših elektronskih napravic dajal svoj vtis. Dolgi snežno-beli lasje, prej ujeti pod kapuco, so ji sedaj prosto padali nekje do polovice hrbta, ledene oči pa so bile uprte v Visas. Pride je bila prelepa in smrtonosna, hkrati pa skrivnostna in popolnoma nepričakovana, in zbrani po dvorani so se tega zavedali ravno tako kot ona sama. Nekaj, predvsem starejših, jih je bilo v konfliktu, velika večina pa sploh ni skrivala dejstva, kako močno jih je privlačila.
"Ker si mi že prepustila besedo, te upam da ne moti, če tvoj govor začasno prekinem. Tudi jaz imam sporočilo, ki se tiče vseh tukaj zbranih," je povedala. Visas je že hotela nekaj reči, a jo je Pride prekinila z dvignjeno dlanjo in pripombo: "Medve se lahko kasneje pogovoriva na samem."

Obrnila se je na petah in nagovorila množico:
"Najprej vsem zbranim želim kar najtoplejši pozdrav. Nekateri me morda že poznate kot grofico Stormhawke, predstavnico planetarnega sistema Thule, morda ste me tudi že videli v Galaktičnem Senatu." Slednje je bilo seveda zelo malo verjetno, saj je bila prisotna le na dveh ali treh sejah, in še takrat se ni izpostavljala. Vendar pa je bila ta identiteta dobro zakoreninjena ter ji je dajala žar avtoritete ki so jo zbrani povečini spoštovali, in čeravno je bila Pride mnogo več kot le vladarica manj pomembnega planeta, katerega glavna značilnost je bilo stalno nevihtno vreme in kopica strel, se ni zlagala.
"Vendar pa," je nadaljevala, "To ni vse, kar sem. Včasih sem bila Jedi, ena od vas, danes pa pripadam nekoliko drugačnemu kultu Sile. Tukaj sem, da vam ponudim alternativo. Videli ste, kakšne so metode Jedijev in Sithov, zadnjih nekaj let še bolj kot kdaj prej. Malak in tisti, ki so prišli za njim, so bili manični otroci, katerih cilj je bil predvsem uničevati. Poznali so vojno in kako uničiti svojega nasprotnika, vendar niso znali vladati. Tudi če bi kateri od njih zmagal in uspel udušiti vsakršen upor, bi ugotovil, da vlada samo še kupu pepela. Jediji so od nekdaj bili vase zaprti iskalci modrosti, ki pa so v svoji osami pogosto galaksiji obrnili hrbet. Seveda so pogosto pomagali Republiki, a ravno takrat kadar jih je ta najbolj potrebovala, so ji vodje Jedijskega Reda odrekli pomoč. Vpliv na Silo nam ni bil dan zato, da bi cele dneve zapravljali v ugibanju, kaj neki od nas hoče. To je ravno tako koristno, kot ugibanje o smislu življenja: gotovega odgovora ne bomo našli nikoli. Če bi obstajala neka vsemogočna volja Sile, ki bi hotela da počnemo to kar sama želi, potem ne bi imeli svobodne volje. Ker nas ne sili, je volji Sile naša svoboda očitno bolj pomembna od lastnih načrtov, ali pa nima moči, da bi nas prisilila. Vedeti, da imajo tvoja dejanja lahko daljnosežne in mnogoštevilne posledice je modrost; pasivnost in strah pred ukrepanjem pa nista nič drugega kot strahopetnost, navajanje nepredvidljivosti pa se sprevrže v izgovor. Seveda ne moreš nikoli predvideti vseh mogočih posledic, ampak ali to pomeni, da je bolje početi nič kot tvegati neželene posledice? Kje pa bi galaksija bila, če bi se vsakdo bal, da lahko zamah metuljevih kril danes pomeni uničenje planeta čez desetletje? Nikjer, pravim jaz! In zato vam ponujam tretjo možnost, tisto kar bi Jediji morali v resnici razumeti pod pojmom uravnoteženosti. Red, kateremu pripadam sama, se ne boji uporabljati vseh svojih sposobnosti za dosego višjega dobrega. Učimo se tako v svetli kot v temni strani Sile, kajti odreči se eni strani bi pomenilo samovoljno omejitev razumevanja. Zaradi tega nas nekateri označujejo kot Sithe, a s tem nam delajo gromozansko krivico, saj smo vse prej kot podobni Malaku in drugim Sithom iz zadnjih nekaj let. Razumevanje zahteva globino in širino znanja, ki pride le iz poznavanja večih vidikov, in niti samo svetla, niti samo temna plat Sile ne moreta sami doseči tega. Za nas je Sila le ena, in njena dva aspekta sta le umirjena in čustvena plat, pojmovanje kot "Svetlo" in "Temno" stran pa je krivično in zastarelo. Sila ni zlobna, Sila ni temačna, Sila je naravna. In v naravi je tako umirjenost kot čustvenost, tako stvarjenje kot uničenje. Rojstvo in smrt. Eno brez drugega ne more obstajati. Smrt in uničenje nista zlo, temveč nujnost za življenje. Naslednja generacija ne more preživeti, če ji prejšnje omejujejo surovine; galaksija pripada sedanjosti in prihodnosti, ne ostankom iz preteklosti. Galaksija je živa in se spreminja; danes ni več taka, kakršna je bila pred stoletjem, in tudi Sila ni statična in vedno enaka. Največja vrednota Jedijev je hkrati tudi njihova največja šibkost: tradicionalnost. Resda jim je uspelo ohraniti svoj red zelo podoben takemu, kakršen naj bi v osnovi bil, čeprav se tukaj da debatirati o dejanski podobnosti in o tem v kolikšni meri je red ohranjen. Mnogo Jedijev bi trdilo da je Sila živa in da se stalno spreminja, ampak ali to ne pomeni da bi se morali skladno z njo spreminjati tudi tisti, ki se o njej učijo? V nasprotnem primeru gre za kult Sile v zgodovini, ne takšne kakršna je danes.
Možnost, ki vam jo ponujam jaz, je drugačna. Seveda spoštujemo zgodovino, vendar nismo tako zaslepljeni z njo, da ne bi vedeli, kdaj je neka ideja ostala v zgodovini in ne v praksi z razlogom, in kdaj se neka tehnika izkaže kot neučinkovita, ter bi jo bilo treba prepustiti zgodovini. Najpomembnejša je učinkovitost in uporabnost. Moj namen je napredek in blaginja za vse, vendar pa tega ni mogoče doseči na popolnoma miren in legalen način. Včasih je treba ljudi nehati trepljati po rami in jih prijeti s trdo roko, ter jih voditi iz lastne neumnosti. Republika se že stoletja srečuje z isto težavo: tisti, ki zasedajo vodilna mesta so bodisi neučinkoviti birokrati, ki spoštujejo le črko zakona in ustaljeno proceduro ne glede na to kaj vsebuje, bodisi egoistični izkoriščevalci, ki jim je pomemben samo lasten denar in razkošje. Idealiste izigrajo na volitvah, ali pa se jim po nekaj mesecih v Senatu zgodijo "nesreče," bodisi finančne ali osebne ki jih silijo v odstop, bodisi bolj dokončne. In kaj je Republika naredila glede tega? Nič! To pa zato, ker je njen vodja voljen izmed teh skorumpiranih debelušnih starcev in njim odgovoren. Senat takšen kakršen je ne deluje, vendar kljub očitnosti tega Republika ne stori ničesar, zato je šibka in je bila lahka tarča tako za Mandaloriane kot kasneje za Sithe, prve in druge. Vsaka naslednja vojna Republiko le še bolj izčrpa, in še vedno ostaja na isti napaki. Namesto da bi popravila nedelujoče jedro, dograjuje nove komponente in obnavlja stranske, potem se pa čudi ker na koncu mašina še vedno ne deluje."
Naredila je premolk in se nasmehnila. Njene besede so bile kot nož v skodeli medu: sladke, a ostre. In naravnost v središču najbolj perečih problemov, ki so tako Jedije kot Republiko preganjali že odkar je Pride vedela zase. Dala jim je misliti in videla je lahko, da velik del zbranih močno napenja svoje sive celice. Kar nekaj jih je zvedavo prikimavalo, kar je vzela kot znak, da so njene besede imele želen učinek. Zdaj, ko je izpostavila problematiko in nujnost spremembe, je prišel čas za prijaznost, da jih dokončno pridobi na svojo stran.
"Rada bi čestitala Mojstrici Visas in njenim pomočnikom, katerih imen žal nisem ujela, kajti resnično so naredili ogromno iz ostankov, ki so jih imeli na voljo. In kot sem slišala malo prej, ste spoznali, da je v dani situaciji tradicionalnost manj pomembna od učinkovitosti. Vendar tega ne boste zmogli sami; kot je bilo rečeno vas je ostalo premalo in imate premalo mojstrov, da bi lahko v razumnem času izučili nove. Boste obnovili Red in pustili Republiko propadu, ali boste žrtvovali obstoj Jedijev za dobrobit Republike? Obojega v vaši situaciji ne morete rešiti. Rada bi poudarila, da moj namen ni tekmovati ali se spopasti z vami. Nobenega razloga nimam, da ne bi hotela sodelovati z Jediji, vendar pa sem trdno odločena, da je prišel čas, ko mora vodstvo nad Republiko prevzeti nekdo, ki ima v svojem repertoarju ne samo interesa za splošno blaginjo, temveč tudi sredstva in način kako to izpeljati. In čeravno bi želela podporo in vzajemno korist povezave z Jediji, pa ne bom dopustila, da bi pasivnost še naprej hromila galaksijo. Najraje bi videla, da bi se mojemu cilju pridružil Jedijski Red kot celota in se poučil v stvareh, o katerih ve malo ali pa iz zelo subjektivnih virov. Verjamem namreč, da če bi Jediji odprli svoje oči pravi naravi Sile, bi spoznali da imam prav. Prav tako bom poskrbela za vse, ki me podpirajo, in del mojih sredstev bi lahko bil koristno uporabljen tudi za obnovitev Jedijev. Če se odločite ostati nevtralni, bom vašo odločitev sicer spoštovala, vendar pa se boste morali odreči svojemu vplivu v galaktični politiki, prav tako pa boste morali razumeti, da moja prioriteta velja galaksiji in ne tistim, ki le stojijo ob strani in gledajo. Tudi če Red kot institucija ostane nevtralen, pa je seveda vsakdo od vas več kot dobrodošel, da se mi pridruži in prevzame bolj aktivno vlogo v preoblikovanju naše galaksije." Glavno sporočilo je bilo predano. Pomemben je bil le še en detajl:
"Vendar pa razumite, da sem v svoje stališče in cilj prepuščena s svojim celotnim bitjem. Kdor bo deloval proti temu, ga ne bom mogla obravnavati drugače kot nekoga, ki mu je lastni interes bolj pomemben kot galaktična stabilnost in blagostanje."
Besede je namenoma obrnila tako, da bi morebitni nasprotniki izpadli kot negativci, hkrati pa se je nalašč ognila natančnejši definiciji tega, kaj bi se s takimi uporniki zgodilo. Jasno ji je bilo, da si je v dvorani pravkar pridobila nekaj zelo zagretih podpornikov, vendar jo je bolj kot mnenje napol-izurjenih Padawanov, katerih misli je lahko brala kot odprto knjigo, zanimalo mnenje vodilnih, kajti ti bi lahko bili bodisi mogočni zavezniki, bodisi težavni nasprotniki, in od njihove odločitve je bilo odvisno, koliko uporabnikov Sile bo še moralo po nepotrebnem umreti preden bi Pride uspelo speljati svoj načrt resnično v tek.

Siyo je prekrižala roke na prsih. Ni bila jedi in tudi Raf ji je že nekaj časa nazaj dal zelo jasno vedeti, da ni imela ravno velikih možnosti, da to postane. Poleg tega ji je bilo dokaj vseeno tako za jedijski red kot za galaksijo. Pravzaprav je prišla sem samo zaradi njega, on pa že od tistega jutra ni pokazal niti najmanjše iskrice interesa zanjo. Siyo ni bila ena od tistih čudnih človekinj, ki bi hrepenele po moških, ki so jih odrivali. Bila je zeltronka. Hotela je pozornost in hotela jo je ves čas. Če ji tega ni bil pripravljen nuditi, potem je bil zanjo čisto neuporaben.

Z zdolgočasenim pogledom je spremljala začetek sestanka. Vse te "spremembe" v pravilih je niso kaj hudo omajale, glede na to, da ni poznala niti osnovnih pravil, vendar pa je bila večina drugih ljudi osredotočena na poslušanje, zato jih Siyo ni motila. Šele, ko se je množici približala zakrinkana postava, se je odločila, daza nekaj časa prisluhne dogajanju. Zakrinkanka se je znebila plašča in Siyo je vprašujoče privzdignila obrvi, ko je nekaj moških zasanjano vzdihnilo ob pogledu na belolaso dekle.

Razen tega, da je bila ženska oblečena v zelo podobno opravo kot Siyo (kar je pomenila, da ni imela zanič okusa), je imela povsem bele lase in oči. Siyo ni bila nič kaj presenečena. Bila je več kot vajena raznobarvnih las vseh zeltroncev in obiskovalcev njihovega planeta, bele oči pa so jo prej kot ne odbile. Sicer je morala priznati, da je bila ženska na videz lepa, toda imela je nekoliko manjše prsi in boke kot Siyo in zato ni imela niti polovico Siyinega seksapila. Poleg tega jo je Siyo že po nekaj stavkih presodila za eno od tistih snobovskih princesk, ki so bile prepričane, da so bile edine pod sonci, ki so bile vredne pozornosti.

Saj ne bi mogla reči, da je bil njen govor slab. Toda bil je tudi izjemno nerealističen, vsaj za Siyo, ki ji je bilo čisto vseeno za galaksijo, če tako ne bi mogla živeti v njej. Zakaj neki bi morala interese galaksije postavljati pred svoje interese? Mar ni belička prej nekaj tvezila o tem, da je bila volji Sile ljuba njihova svoboda? Potem pa se je obrnila za vseh 180° in jim praktično postavila ultimat - jaz ali pa smrt. Zavila je z očmi in pogledala proti Bluerayu - ne, Raphaelu, se je popravila - da bi videla njegovo reakcijo.

Nobenega dvoma ni bilo: "grofica Stormhawk" ni bila nihče drug kot Victris, edina druga Sith vajenka na Korribanu, ki ga je za časa njegovega bivanja tam uspela premagati v mečevanju. Tudi po nekaj letih odkar jo je nazadnje videl je bila še vedno absolutno osupljiva, tako s tem kar je imela povedati, kot s samo pojavo. Niti najmanjšega podatka ni imel o tem, kaj je počela ta čas, ampak po njenem govoru sodeč je bila vse prej kot pasivna. Takrat, ko mu je skorajda odrezala roko od rame navzdol, nekako ni pričakoval da bo nekaj let kasneje to isto dekle zraslo v karizmatično voditeljico nekega novega reda vihtilcev Sile.
Ampak ideje! Njena filozofija, če je bila resnično takšna, kakršno je predstavila, se je na nekaterih stvareh zelo nevarno približala njegovim stališčem. Predvsem tisto, da so Jediji preveč tradicionalni in premalo aktivni, pa tudi kar je povedala o uporabi obeh plati Sile. Pa vendar, kaj ni ta nova mojstrica pravkar dokazala, da so Jediji pravkar naredili ogromen korak naprej, sploh če si imel v mislih za kako starodaven red je šlo? Morda si je Red vseeno zaslužil priložnost da se sam uči iz svojih napak in se skuša izboljšati. In glede Sile? Sam se sicer ni ubadal s poimenovanji, vendar pa se je strinjal z njo v tem, da bi morali tako Jediji kot Sithi poznati obe strani. Nekako tako kot ne moreš z gotovostjo trditi, da je Coruscantska kuhinja najboljša v galaksiji, če nikoli nisi poskusil ničesar drugega. A vendarle se je tukaj pokazala neka negotovost:
Kaj bi storil Revan? Kaj bi rekel, če bi se ji pridružil? Navsezadnje je veliko stvari, ki jih je povedala, ravno takih, kakršne je želel tudi sam razširiti, vendar mu Jedijski Svet ni dopustil. Raphaelu sicer ni bilo jasno, zakaj ni njihove prepovedi preprosto ignoriral in storil po svoje, vendar je Revana vseeno dovolj poznal da je vedel, da je moral za odločitvijo da spoštuje mnenje Sveta biti tehten razlog. Morda to pomeni, da bi morali Jedijem dati še eno priložnost? Ampak od Jedijev, s katerimi je Revan govoril preden je odšel v neznano, že nekaj časa ni bilo več. Kaj je bila torej prava odločitev?
Poleg tega se je zavedal nekega določenega konflikta mnenj, ki ga je moral izraziti na glas.
"Gospodična Stormhawk," jo je nagovoril in s tem nehote nase pritegnil pozornost. Vstal je in nadaljeval z razločnim glasom:
"Vem o čem govorite, vendar se ne morem popolnoma strinjati z vami. Strinjam se, da bi Jediji morali svojim učencem dovoliti da izkusijo vse aspekte življenja, tudi čustva, zakaj neizkušenost s čustvi pogosto pripelje do slabe reakcije, ko se oseba z njimi končno sreča. S tem, ko so vajenci odmaknjeni od čustev, niso zavarovani, kakor bi se zdelo, ampak prej izpostavljeni šibkosti. In mislim da je enako tudi s Temno stranjo Sile. Namerno odrekanje znanju nas le slabi in strinjam se, da bi morali Jediji poznati tudi te tehnike, saj se izkažejo za zelo koristne v konfliktu."
Naredil je premolk, nato pa nadaljeval:
"Vendar pa se tukaj moje strinjanje z vami neha. Temna stran Sile je orožje vojne in nič manj in ne veliko več kot to. Seveda bomo v vojni uporabili vsa sredstva, ki so nam na voljo, vendar pa v času miru nimajo tovrstna uničujoča orožja ničesar iskati. Tako kot se ne boš s sejalnim droidom spravil nad planetarni ščit, se tudi z ionskim topom ne boš spravil sejat polja. Mislim da bi morali stvari vseeno ohranjati v meji sorazmernosti in nujnosti."
Navsezadnje mu tudi ta novi Svet ni izpadel ravno kot tak, da bi katerega od svojih članov izobčil zato, ker je imel občasno prste tudi v temnejših vodah. Leta pričakovanja napadov ob vsaki situaciji so Raphaelu dali dokaj dober občutek za presojo značaja. Ali bi bil ta novi Svet bolj prizanesljiv zaradi drugačne mentalitete, ali pa golega dejstva, da potrebujejo vsakega Jedija ki ga lahko najdejo, ni bil prepričan, vendar je imel dokaj dober občutek da je uganil prav.
Belolaska je bila druga zgodba, saj je kar sevala ambicioznost in karizmo, vendar Raphael ni zgrešil tudi pritajenega tona nevarnosti. A to ga ni presenetilo: če ga to, da bi ga med treningom z žaromeči skorajda ločila od roke ne bi izučilo da je nevarna, bi bil skorajda preneumen, da bi si še zaslužil živeti. Res pa je bilo, da drugi niso imeli te izkušnje, kar je hkrati lahko pomenilo bodisi da je bil eden redkih, ki so to opazili (če ne kar edini), bodisi si je to zaradi te izkušnje le domišljal. Najsi je bilo kakorkoli že, povedala je dovolj, da je ujela njegov interes in njegov razum se ji je želel pridružiti. A srce ga je svarilo, da so tukaj na delu subtilni tokovi, katerih ne razume povsem, in zato si ni upal narediti česa drastičnega. Očitno je bilo, da ta diskusija še zdaleč ni bila končana in da bodo besede izrečene v naslednjih minutah najverjetneje krojile usodo galaksije, če je bil ta novi kult resnično tako številen kot je Victris trdila. A ni se še odločil, katero stran bi v takem konfliktu raje videl zmagati, čeprav je sam pri sebi upal za mirno rešitev. Upal je le, da to ni bil eden tistih trenutkov, ko te tudi zanesljiv občutek pusti na cedilu.

Med sedenjem na okrogli blazini je pogledoval po vseh mladih obrazih, ki so ga obdajali. Mladi, vročekrvni in nepremišljeni. Minilo je že precej časa, kar je nazadnje vstopil v jedijski tempelj in še več časa, kar ga je obdajalo toliko pripadnikov njegovega reda, tako da je bil občutek sila nenavaden. Dolgo je hrepenel po tem, da bi se lahko vrnil vanj in se znova posvetil poučevanju skrivnosti Sile, a zdaj ga je kraj napolnil s spomini preteklosti. Večina jih je bila prav lepih in za nič na svetu jih ne bi zamenjal, a večina jih je že prešla in zdaj ni ostalo od njih nič drugega, kot zgolj grenak priokus preteklosti. Jaz pa star in slaboten. Spustil je žalosten izdih in se razgledal po trojici obrazov, ki so vodili nov jedijski red. Vse jih je poznal, z vsemi je že govoril, a vendar v njih ni videl drugega kot mladih ljudi, neizkušenih in prenagljenih. Z izjemo Visas Marr. Naj je bila njena zunanjost še tako zala, je Miraluka doživela marsikaj in njene izkušnje se niso mogle primerjati s skoraj nikogaršnjimi v tem prostoru. Brianna in Mical sta bila vzorna jedija, a pomanjkanje izkušenj se jima je poznalo. Ko se je spominjal mojstra Vandarja, Vrooka, Kavarja in navsezadnje tudi Kreie, mu je ta trojica delovala kot bele ovčice in v njem so se pojavili rahli dvomi, če bodo uspeli obnoviti nekdanjo mogočnost njihovega templja. Nedolgo potem ko je Visas začela govoriti in so njene besede o šibkosti jedijev preplavile prostor, je Varan začutil spremembo v zraku. Miraluka je utihnila in glave v njegovi bližini so se obrnile v smeri vhoda. Zamudnik je bilo prvo, kar je šinilo skozi starčeve misli, a ko se je tudi njegova bela brada počasi obrnila, je ženska pritegnila njegovo pozornost. Čeprav jo je zakrival rjavi plašč reda in ni razkrivala veliko gole kože, je nekaj v njeni hoji bilo izstopajočega. Pokončnost, vzvišenost, samozavestnost. Tudi boke je premikala tako, kot jih ženske pripadnice njegovega reda niso in preplavili so ga mešani občutki. V naslednjih nekaj trenutkih se je vse še poglobilo. Njena predstava z oblačili in način, kako se je predstavila, sta v Varanu prebudila že zdavnaj pokopane spomine iz pozabljene preteklosti. Nemogoče. To je nemogoče. Bolj kot njena postava, njeno zapeljevanje in pridobivanje zelenih mladcev ga je pritegnil ženskin glas, predvsem pa njene besede. Te besede bi lahko izgovoril vsakdo, pa ne bi niti približal njemu, a v grofičinem nastopu je bilo nekaj, kar je njenim besedam dodalo inovativnost, posebnost. Njegov nastop je bil sila podoben, njegovi vidiki skorajda identični, le nepotrebnega opletanja s telesom ni vključeval. Uspelo mu je razrahljati Varanov trdni temelj, vanj zadreti odprtine dvomov in ti še do današnjega dne niso povsem izginili. Prestar sem že za to. Mar bi ostal pri Ithorianih in se v preljubem spokoju poslovil od tega življenja. A ni bilo potrebno predolgo sanjariti o Ithorianih, saj ga je ženska kmalu spet pritegnila. Ko je zašla v druge vode in opustila razpravljanje o Sili, je pokazala svoj resnični obraz in starec je bil kar rahlo razočaran nad njim. In sem že mislil, da imam njega pred seboj. Čeprav se ni rad izpostavljal in je večina zasedanj v tišini poslušal besede drugih Jedijev, si tokrat ni mogel pomagati. Nad Raphaelovo prisotnostjo ni bil presenečen, saj so njegove misli zdaj napolnjevale druge stvari in ko je mladi Jedi končal, se je vzdignil tudi Varan.

»Spoštovana grofica Stormhawke, dovolil si bom vzeti nekaj vaših dragocenih minut.« Ustnice so se mu privihale v rahel nasmešek, medtem ko je z dvojico modrih oči mirno opazoval žensko, ne da bi se menil za njene ženske šarme. Pogleda ni niti enkrat samkrat spustil proti njeni tesni obleki, pač pa jo je ves čas zrl naravnost v oči. »Vaše besede so zelo modre in nedvomno ste pritegnili mnogo tukajšnjih src. Le kdo bi oporekal vašemu pogledu na Silo, če je toliko slavnih Jedijev pred vami trdilo isto in njihova imena še dandanes počivajo na naših ustnicah? Tradicionalnost in pasivnost sta nam že marsikatero zagodla in sam ne morem trditi, da ju podpiram. A vendar. Ste se kdaj vprašali spoštovana grofica, ali je bolje sadež najprej prerezati na krhlje in užiti vsakega posebej, ali neustavljivo zagristi vanj in užiti njegov sok?« Varanov umirjen nasmešek se je ves čas govora risal na njegovem spokojnem obrazu, medtem ko se je z dlanema prijel za svoj pas, ki se je razkrival pod temnorjavim ogrinjalom. »Ali naj vprašam drugače. Ste se kdaj vprašali, ali je bolje sladko pijačo zaužiti z enim samim požirkom, ali jo srkati počasi, dokler ni kozarec prazen in vaš želodec prijetno napolnjen?

Vse je seveda odvisno od človeka, saj smo si podobni kot noč in dan, a nekaj je znano vsem. Krhlji se uživajo počasneje in počasno srkanje nam vzame več časa.« Tukaj jo je pustil v razmisleku, saj ji je ponudil dovolj dobro iztočnico, da si lahko z njo predstavlja Varanov pogled na pasivnost in aktivnost. »Moram priznati, da so me vaše besede takoj pritegnile, prav tako kot so me podobne pritegnile pred časom iz ust mojega nekdanjega vajenca. V njih je več resnice, kot se večina Jedijev tukaj zaveda, saj je to Jedijska akademija. Svarjenje pred Temno stranjo na eni strani in privabljanje s Svetle strani na drugi strani. Svetla in Temna, dve plati iste stvari. Idealni vihtilec Sile bi bil prav tak, kot ste ga vi predstavili in tega se je zavedal že moj vajenec ter starodavni Jediji iz preteklosti.« Jedi je znova utihnil in s pogledom prečesal po mnogih obrazih, ki so bili zazreti vanj. Tudi obrazi trojice vrhovnih Jedijev so ga opazovali in za hip se je počutil kot on. »A ideal je presneto trd oreh in doslej ga ni uspelo osvojiti še nikomur. Kako je potrebno ravnati? Kakšna je prava pot? Kaj je prav in kaj ne?
Toliko vprašanj in tako malo odgovorov. V svojem življenju sem imel čast srečati osebo, ki se je najbolj približala temu idealu, a je na žalost poniknila kot vsi drugi in zdaj ste se prikazali vi. Tudi vaše besede so me prevzele, kot nedolžnega otroka prevzamejo besede o sladkarijah, a ko iztegne roko v pričakovanju sladkorja, dobi tepež.« Obraz se mu je nenadoma zresnil, a spokojnosti v njegovih očeh ni moglo odpraviti nič. »Idealni vihtilec Sile ne bi hrepenel po oblasti, grožnji drugače mislečih in nagrajevanju zvestih. Ne grofica, to pot smo že neštetokrat videli in ta pot ni nič drugega kot pot Sithov. Revan je premogel inovativnost, da se je postavil v luč rešitelja galaksije in odrešenika usode, vaše besede pa žal ne skrivajo podtona neusmiljenega diktatorja, ki bi za dosego ambicioznih ciljev poteptal vsakega nasprotnika. Žal tega starca niste prepričali.« Prijazno se je priklonil in sedel nazaj na blazino, zroč nekam v prazno. V njegovi glavi so nenadoma oživeli spomini na urjenje z njim in zdaj ga je videl skoraj tako jasno kot navzoče v tej sobani. Koliko karizme, energije in moči je imel. To je bilo naravnost neverjetno.

Vso pot od njihove ukradene Sith ladje pa do templja je lovec na glave tiho molčal in upal, da bosta njegova sopotnika dovolj pozorna in dosledna, da ne bosta drezala vanj. Na svojo srečo je dognal, da je temu res tako, saj sta tudi Raphael in Siyo tiho polagala stopalo pred stopalo, ne da bi poskušala začeti pogovor. Sitni kup vijakov in železja v katerem so čemeli čipi z morilskim programiranjem so, hvala Sili, pustili na krovu. Kareemu ni bilo niti malo do tega, da bi moral prenašati njegove stalne opazke o tej ali oni pomankljivosti ne-kovinskih bitij. Bodril se je s tem, da bi bilo lahko še huje, in se subtilno potrudil, da je za Zeltronko in Jedijem zaostal nekaj korakov, saj mu je s tem razpoloženje dvigoval tudi očarljiv razgled na lahkotno zibanje Siyinih bokov.

Ko so bili prestopili vrata v tempelj Jedijev jih je dvojica stražarjev komajda ošinila, saj jim je že en kratek pogled na ročaje žaromečev, ki so se zibali ob Raphovem pasu, povedal, kdo so in čemu so tam. Brez besed sta jih izpustila mimo in trojica je kmalu obstala v precej polni dvorani, preko katere se je razlegal mrmot in šušljanje premnogih jedijskih ogrinjal, v katerih je tičala vsaj dobra polovica množice. Lovec se je prepustil svojim instinktom in dovolil, da so njegove oči same od sebe poiskale vse možne izhode, ocenile število bitij v dvorani in precenile, koliko bi trajalo, da se skozi gnečo prebije do vsakega izmed izhodov. S hrbtom se je naslonil na gladko steno in dlan nagonsko zataknil za pas, da bi potreboval manj kot sekundo, da bi izvlekel blaster, ki je tičal le nekaj centimetrov proč od njegovih napetih prstov. Situaciji sami so se njegovi trenirani čuti upirali in mu kričali, naj se umakne kam, kjer bo imel boljši pregled nad dvorano in prosto pot za strel praktično kamor koli. Zaprl je oči in potlačil občutke, preko obraza pa se mu je zopet razpotegnil namrščen izraz. "Tu ni varno," je dejal dovolj glasno, da sta ga lahko slišala le Raph in Siyo, saj je okoli njih vladalo vrvenje in tisti tihi trušč, ki je lažje preglasil besede kakor hrumenje ladijskih motorjev ali barantanje na ulicah Nar Shaddaa. Preden pa bi mu sopotnika lahko vrnila lastno mnenje, je pozornost vse dvorane poskočila k sloki ženski postavi, ki jo je Kareem prepoznal s holovida. Bila je nova voditeljica Jedijev in glede na pasivno zainteresirane izraze, ki so jih povečini nosili vsi, je bilo jasno, da vse zanima, kaj ima dama z rdečo tančico prek oči povedati.

Temnolasec, roko na srce, o Sili niti o Jedijih ni vedel kaj dosti, vsaj kar se tradicij in pravil tiče. Oh, kako jih umoriti, to je bila seveda druga reč, a v danem trenutku je bil dovolj moder, da preverjenih postopkov ni na pladnju ponudil celotni dvorani, v kateri se je nedvomno kar trlo Jedijev, ki so znali brati misli. Ta nadležna sposobnost vseh, ki so znali solidno uporabljati silo, je Kareema že nekaj let poprej izučila, kako naj se na videz vedno ukvarja z manj pomembnimi stvarmi - recimo kako prekleto dobro rit ima Siyo. Ne, stvar, ki je med govorom pritegnila lovčevo pozornost pravzaprav sploh ni bil govor sam, ki je bil zanj pač le dolgovezno besedičenje o teh in onih spremembah, ki so mu pomenil manj od pokvarjenega kredita. Bolj se je napel takrat, ko je dobesedno začutil kako je nekdo ali nekaj pričel budno opazovati dvorano. Pogled je pozorno, kako lovec, ki opazuje plen, zdrsel preko celotne dvorane, in Kareem si je zlahka predstavljal, kako je lastnik dotičnih oči sprostil varovalo na blasterju. Prsti so mu zdrseli kar na ročaj njegovega lastnega orožja, ko se je med množico pojavila v črno odeta postava in ko je spregovorila, toliko da blasterja ni potegnil in nameril.

Očitno je bil vesoljni dan mučenja Kareema, kajti temu je sledil še en, Sila ne daj, še daljši govor. Tokratno besedničenje je bilo vendarle kompenzirano s čudovitim razgledom, ki ga je ponujala govornica. Lovec je komajda potlačil navdušen žvižg ob pogledu na črni lateks, ki je kakor druga koža objemal vse čudovite obline njenega telesa. Ne gre sploh omenjati, kakšen privlačen kontrast so v primerjavi s čisto črnino udarili njeni povsem beli lasje in - pri Sili! - snežne oči, ki so v zbrane strmele tudi s temperaturo le-tega. Če bi ga bili prisili v to, da bi izbiral med Siyo in gospodično Stormhawke, kakor se je dama predstavila, bi bila izbira izredno težka in bi navsezadnje vendarle izbral Zeltronko, pri kateri je vedel, da ima vsaj kakšne možnosti, saj se Jediji kljub vsemu niso predajali tuzemeljskim užitkom.

Njegovo mnenje je bilo, kakopak, nekaj dobrih minut v njen govor že izpodbito. Že iz načina, kako je nastopila, je bilo lovcu razvidno, da je tovrstnih reči dobro vajena in da jih tudi obvlada - in nastopila je z divjo karizmo, pod katero je žarel opazen sloj arogance in ambicioznosti. Bile so lastnosti, ki jih je človek, kakršen je bil sam, zelo cenil. S takšnimi osebami se je dalo dobro sodelovati, le treba je bilo natančno izračunati, kdaj jim zasaditi nož v hrbet ali laser skozi glavo. Temnolasec je, medtem ko je poslušal, glavo nagnil vstran in dovolil, da so se mu prsti, ki so se še vedno trmasto oklepali ročaja, sprostili in se odmaknili nazaj za pas. Po mešanih pogledih odobravanja, zmede in nestrinjanja v dvorani - pa tudi iz daminih lastnih besed - je lovec sklepal, da spada med tiste vihtilce sile, ki jih je Galaksija tako rada označevala za Sithe. A kolikor se je Kareem spoznal na njihova vodila - kar pač ni bilo dosti - je lahko povsem razumel občutja, ki so jih gnala. Poskrbeti zase je od vekomaj bila njegova prioriteta in ničemur ni nameraval dovoliti, da bi mu vzelo željo in sposobnost, da je to tudi počel.

Dlje ko je ženska govorila, bolj so mu bile njene besede všeč - a hkrati je postajalo tudi vse bolj očitno, kako presneto nevarna je belolaska. Sploh ton, v katerem je zaključila svoj izčrpni govor, je ta sum dokončno potrdil. Lovec si je bil že davno priznal, da je materialističen človek in ko se je enkrat sprijaznil s tem dejstvom, je to toliko lažje opazil v drugih - in čeravno si je grofica Stormhawke morda govorila, da je njen cilj izboljšati in ozdraviti Galaksijo, je bil Kareem prepričan, da so za tem tičali izključno sebični razlogi; hlepenje po moči in oblasti, po znanju in skrivnih vratih, ki bi se ji odprla, potem ko bi svojo očarljivo, z lateksom oprijeto zadnjico posadila na stolček vrhovnega senatorja.


Medtem ko se je Raph takoj zagnal v svoj lastni odgovor, je temnolasec diskretno pobrskal po premnogih žepih svojih hlač in se zadovoljno nasmehnil, ko so prsti vendarle objeli tisto, kar je iskal. Svoje telo je tiho potuhnil še globlje v sence in hitro, razločno, a tiho posnel kratek holodisk. Vsi v dvorani so bili tedaj osredotočeni na Rapha ter mu tako obračali hrbet, poleg tega pa se je s svino svojih oblek skorajda povsem spojil z dolgočasno steno za seboj. Z izjemo tihe, pozorne prisotnosti, ki je nadzorovala sobano, ga ni skrbelo, da ga je kdorkoli videl. Holodisk je za nameček še zakodiral na besedo "Sith" in ga smuknil v rokav, čakajoč na primerno priložnost.

Siyo je z naraščujočim občutkom odvečnosti spremljala občutke ljudi okoli sebe. Tako Raf kot Kareem sta bila osredotočena na belolasko kot da bi iz njenih por tekel najboljši zeltronski nektar. Za Siyo je bilo nekaj novega, da ni bila v središču pozornosti in sploh ji ni bilo všeč. Medtem, ko je Raphael govoril, se je odločila posvetiti se Kareemu in preveriti, če je bil vsaj on še kaj zainteresiran zanjo. Toda ni ga našla. Ko je z očmi preletela večino dvorane, je nekje za množico končno opazila Kareemovo postavo. Skoraj zlil se je bil s steno in v rokah je stiskal holodisk.

Siyo je stisnila ustnice in razočarano pogladila svoj črni korzet. Bila je videti popolno kot vedno, toda očitno je bilo na njegovi elektronski napravici nekaj bolj privlačnega, kot na njej. Zdaj, ko se je prvič v življenju srečala z ljudmi, ki jih ni omajala že njena prisotnost, je bila Siyo čisto druga ženska. Bila je osamljena in obupana in čeprav je vedela, da bi se ljudje začeli spet obračati proti njej, če bi sprožila val feremonov, se ji je zdelo tako početje pod častjo. Prvič v življenju si je želela, da bi privlačila druge zato, ker bi jih zanimale njene ideje, ne zato, ker je bila lepa.

Toda Siyo ni imela visokoletečih idej, kot jih je imela beločka. Saj bi se lahko pogljabljala v to, kako deluje vesolje in politika, toda zdelo se ji je toliko bolj pomembno, da so bili ljudje preprosto srečni in zadovoljni! Zakaj se je bilo treba ukvarjati s trpljenjem in oblastjo? Če bi vsi živeli tako kot Zeltronci, ne bi nihče mislil na denar in spore. Vsi bi imeli vsega dovolj, ker bi si vse delili in ob tem bi bili še srečni. Do zdaj še ni srečala osebe, ki bi ob njeni strani ostala pesimistična in nesrečna. Zdaj pa je spoznala Raphaela. In bilo je več kot očitno, da mu ni bilo do tega, da bi bil samo srečen. Kotički njenih ustnic so skočili navzgor, a le zato, ker jih je v to prisilila. Raphael je namreč končal s svojim govorom in za trenutek je upala, da bo pogledal v njeno smer. Toda ni.

Besedo je prevzel star jedi, ki se je Siyo zdel znan, a ni točno vedela zakaj in ni in ni mogla ugotoviti, ali ga je že kdaj srečala. Žal je bila preveč razočarana nad razvojem dogodkov, da bi uspela dobro spremljati njegov govor. Nekje globoko v svojem bistvu je čutila, da jo bo usoda kmalu ločila tako od Raphaela kot od Kareema in najsi jo je to dejstvo še tako žalostilo, je vedela, da trenutno ni imela niti najmanjše možnosti, da ju osreči. Zato ju bo morala spustiti.

Ni se še dobro obrnila proti vrhovni mojstrici, ko je glas iz publike že zahteval njeno pozornost. Nezadovoljno se je obrnila in uperila oči v tistega, ki je izrazil svoje nestrinjanje... in na svoje veliko presenečenje zagledala enega od redkih moških, ki jim je bila še vedno dolžna maščevanje. Široko črno ogrinjalo s kapuco je resda zakrivalo velik del njegovega telesa, vendar sta bila modri oklep in koža rahle zlate barve lastnosti, ki jih je opazila le na eni osebi v celi galaksiji. Raphael. Še do tega dne ni uspela ugotoviti kateri vrsti je pripadal, vendar nikoli ni pozabila, da je bil kljub globoki rani, ki bi mu po vsej logiki morala trajno poškodovati roko, kakšen teden po njunem dvoboju na Korribanski akademiji že kot nov in enako spreten z mečem kot poprej. Njegove besede je spremljala brez kakršnegakoli izraza, saj se je odločila da je bilo najbolje, če ni vedel da ga je spoznala. Tako bi lahko zanikala njegove argumente da jo pozna in dajala vtis da je v resnici druga oseba, predvsem pa izkoristila element presenečenja takrat, ko bi ji to najbolj ustrezalo. Sicer je spremljala kar je povedal, vendar je glavni del njene pozornosti pritegnila točka negativnega počutja za njim. Tedaj je opazila rožnato-kožno žensko skorajda popolnih mer, ki je v črni oprijeti tkanini, katera je sumljivo spominjala na Pridino opravo, izgledala tako seksi, da bi jo belolaska lahko pojedla z očmi. Že to je skorajda opravičilo izbiro podobnih oblačil, če pa se je opomnila, da so bila oprijeta oblačila tudi praktična, pa ji je ta prestopek popolnoma spregledala. A zakaj je bila tako slabe volje...? Pride se ni bilo treba niti dobro potruditi, da je izvedela zakaj; Pinkie je namreč svoja čustva nosila kot na dlani. Razočaranje, predvsem pa potreba po pozornosti, ter nekakšno sprijaznjenje z usodo.
Ne pusti, da ti kdorkoli da občutek da nisi zaželena, ji je sporočila v obliki misli. Vsak v tej sobi bi ti jedel z roke že če bi jim naklonila en sam dotik, vendar pa se zavedajo, da je od trenutnega problema odvisno njihovo življenje. Poskrbela je, da ni sporočila popolnoma ničesar drugega kot same besede, saj je tako prejemnik najpogosteje mislil, da misel prihaja od njega samega, če pa je že posumil kaj drugače, pa bi potreboval napredno metodo Jedijske meditacije, da bi izsledil njen izvor. Pravzaprav ni dobro vedela, zakaj je podprla črnolasko ki bi ji prav lahko postala konkurenca za središče pozornosti, vendar se ji je v tistem momentu to pač zdelo prav in zato ni oklevala.
Ko je Raphael naredil drugi premolk je nekoliko počakala, da bi se prepričala, če je bilo to vse, a preden bi odgovorila jo je že nagovoril še eden izmed Jedijev, tokrat eden od "Jedijskega doma upokojencev," če ne kar njihov predstavnik. Pride se je močno potrudila da je sledila njegovim namigovanjem, saj je bila prepričana, da se med njimi skriva kakšna prikrita bodica. In imela je prav, čeravno ta bodica ni bila ravno prikrita, kot je starec pokazal s svojo zaključno izjavo. Namenila mu je očarljiv nasmešek, kakršnega bi namenilo dekle svojemu staremu stricu, ki je z glavo že v preteklosti in ne razume sedanjosti, in mu je treba kot otroku počasi in razločno obrazložiti zadevo.
"Vidim da imate veliko ljubezni do metafor, vendar mi boste upam da oprostili, če vam bom poskušala odgovoriti v manj večpomenskem odgovoru. S počasnim uživanjem v okusu sadeža je vse lepo in prav, vendar pa je včasih treba hrano zaužiti medtem ko polniš strelivo, saj drugače med obleganjem nimaš časa niti jesti. In to je tisto, kar poudarjam: tako Republika kot Jediji so trenutno prešibki, da bi si lahko privoščili počasno okrevanje. Mislim da to odgovori tudi na vprašanje zmernosti. Če nadaljujem vašo metaforo s prehranjevanjem: kar tako Republika kot Jediji sedaj potrebujejo ni banket za Coruscant in nekaj izbranih povabljenih, ostali pa naj se znajdejo kot želijo. Kar potrebuje, so točno določene racije, pravično razdeljene med vse in vsakogar, vendar s prioriteto na nujnosti. Nekomu ki umira zaradi bolezni ne boš nakladal, naj bolj pazi na higieno in se ne približuje okuženim: če ga hočeš rešiti mu boš najprej dal natančno odmerjeno in bolezni primerno cepivo. Šele ko je enkrat ozdravljen, ali pa vsaj nič več v nevarnosti, lahko začneš govoriti o preventivi. In z Republiko je enako: morda ni direktno napadena, vendar je stagniranje v takem položaju praktično odprto povabilo vsakomur, ki ga mika spopad. Še dobro da Mandaloriani trenutno niso v pretirano boljšem položaju, sicer bi se zdajle pogovarjali v Mando'a!"
Nasmeh, ki je počival na njenem obrazu ko je spregovorila, je sedaj že popolnoma zbledel. Njene ledene oči so bile uprte naravnost v starca, njen obraz osredotočen.
"Kar pa se tvojih obtoževanj tiče, ti moram priznati, da sem od nekoga tako spoštljive starosti pričakovala nekoliko zrelejši odnos od posploševanja na ravni sedemletnega otroka. Odkar sem vstopila v to dvorano nisem rekla popolnoma ničesar o svoji domnevni želji po oblasti: hočem tisto, kar je najboljše za Republiko, torej stabilnost, varnost in blaginjo. Vendar pa se zavedam, da je za to potrebno iti mimo nekaterih pravil in nekatere ljudi, ki bi Republiko obdržali na tako šibkem stanju kot je zdaj zaradi lastnega profita, odstraniti s pozicije, v kateri povzročajo vsesplošno škodo." Njen obraz je še nekoliko otrdel, njen ton pa je postal malenkost manj umirjen.
"Pomen besede 'grožnja' pa ti je očitno nekoliko tuj. Rekla sem, da mislim svoj načrt izpeljati, ter da je Jedijski red več kot dobrodošel, da se mi pridruži, vendar mi je jasno, da se Jediji radi držite odmaknjene stran od dogajanja, in vam ne bom zamerila nevtralnosti. To ni grožnja, ampak ponudba zavezništva in priznanje nevtralnega položaja, v primeru da bi bila taka odločitev *Sveta*." Zadnjo besedo je namenoma nekoliko poudarila, saj je iz dejstva, da je starec sedel med množico in ne na enemu od treh stolov ob steni, sklepala da ni bil eden od njih in mu s tem to vrgla v brk.
"Če pa bi po drugi strani rekla "če se mi ne pridružiš boš ob glavo," to pa *bi* bila grožnja. No, sem morda rekla kaj takega?"
Sama pri sebi je bila na starca že pošteno jezna, da ji je takole solil pamet, čeprav se ji je zdelo očitno, da je bilo njegovih dobrih let že davno konec, če jih je sploh kdaj imel. Taki kot on so na stara leta govorili pravljice zaradi same senilnosti in dolgčasa, potem pa v njih iskali neko moralo ali pomen, da pred ostalimi njihova možganska deterioracija ni bila preveč očitna. Včasih se je vprašala, zakaj ni nekega zakona da bi moral biti vsak starec, ki nima naslednji generaciji več česa ponuditi, sam pa bolj ali manj čaka na smrt, usmrčen na mestu. Tako bi prihranili tako surovine kot živce, staremu pa bi prihranili muke pri zavedanju, da gnije pri živem telesu.
A te in druge občutke je zakopala globoko vase, saj se je še predobro zavedala kje je bila. Tako močno je skrivala svoj pravi jaz, da bi tudi največji mojster izjemno težko zaznal karkoli drugega kot le nezadovoljstvo. Sicer je dvomila, da bi se starec razjezil in poskušal kaj neumnega, vendar je za vsak slučaj vseeno Zakkegu poslala mentalni signal, naj mu izdolbe luknjo skozi lobanjo, če bo prižgal žaromeč. Obrnila se je nazaj k Visas:
"Torej, Mojstrica Marr, bi radi da se pogovoriva na samem, ali mi boste kar pred vsemi zaupali svoj odgovor?"

»Hmm, ne vem grofica, če so moji možgani že res tako senilni, ampak ali vas prav razumem? Na eni strani govorite o okrevanju republike, ukrepih za njen razvoj in ozdravitev vseh tegob, ki so jih prinesle vojne, na drugi strani pa o Svetu Jedijev, njegovih tradicijah in običajih, ki so zakoreninjeni že dolga stoletja in tisočetja.« Varan je utrujeno odkimal, a vstajal več ni, saj mu je vstajanje s tako nizkega sedišča povzročalo precejšnje bolečine v nogah. »To je podobno, kot če bi primerjali hruške in jabolke, vaše besede pa bi z velikim navdušenjem sprejeli v senatu, kjer bi ploskanje odmevalo po širnem prostoru.« Starec se ni prav nič menil za ženskin hladen obraz, za njen izginjajoč nasmešek in podton besed, ki je dal jasno vedeti, da ne trpi nasprotovanja. Na svetu je bil že dovolj dolgo, da se takšnim mladostnim kapricam ni mislil uklanjati, smrti se ni bal nič več kot zloma roke, ki ti sicer povzroči še ostre bolečine.
V starosti je pogosto premišljeval o smrti, zavedal se je njene bližine, a se je že dolgo ni več bal. Vedel je namreč, da bo takrat združen s Silo, to pa ni bilo niti najmanj grozljivo.

»Spoštovana grofica, rahlo sem presenečen ob vaši trditvi, da ste bili nekoč Jedi. Vam je potem tako hitro ušlo, da se Jediji ne spuščajo v zadeve Republike? Vsaj meni je znano, da bdijo ob njeni strani in ji pomagajo z nasveti, a v njeno delovanje ne posegajo, saj tudi prebivalci Republike tega ne bi sprejeli z evforijo. Predstavljajte si vihtilce Sile, ki podvzamejo v svoje roke vajeti oblasti in zavladajo nad šibkejšimi. Prav to so počenjali Malak, Revan, Exar Kun in še mnogi drugi. Zgodovina nas uči grofica in tukaj ste zgrešili njeno najpomembnejšo lekcijo.« Za hip je utihnil, da se je po prostoru razlegla grobna tišina. »Navadnim ljudem lahko vladajo samo navadni ljudje, kajti drugače se vse konča tam, kjer se je že neštetokrat, v vojnah, trpljenju in nasilju.«
Ob njeni izjavi glede ravni sedemletnega otroka, se je Varanov nasmešek še okrepil in prijazno je pokimal. »Hvala za kompliment, sedemletni otrok je čudovito bitje. Ampak saj veste kaj pravijo, starejši ko si, bolj otročji postajaš, tako da vas to ne bi smelo presenečati. S tem se žal ne morem strinjati. Zadnjih nekaj trenutkov govorite izključno ob tem, kakšna bi morala biti oblast in čemu, če niste zainteresirani zanjo? Če bi se vam sama misel nanjo upirala, če bi jo vaš želodec težko prebavljal, ne bi toliko dragocenega časa izgubili z razpravljanjem o oblasti kajne? In glede na to, da ta načrt mislite izpeljati vi, se očitno sami vidite v luči reformatorja in rešitelja sedanje krize. Je to morda kaj drugega kot oblast?«

Opazil je, da mojstrica Visas postaja vse bolj nemirna, zato je sklenil svoje razpravljanje hitro zaključiti in se je obregnil samo še ob ženskino izjavo glede grožnje. »Seveda ne, vaše prelepe ustnice tako grdih besed ne bi mogle spraviti iz sebe. Kokon je vselej lepši kot gomazeča žuželka.« S tem je povedal vse, kar mu je ležalo na jeziku in se počasi zasukal k mojstrici Visas, ki ni delovala tako umirjeno kot on sam. »Izvolite mojstrica, upam da ne zamerite mojemu dolgemu besedičenju.« Sedeč se je rahlo priklonil in pustil voditeljici njihovega Sveta, da nadaljuje zasedanje. Zasedanje mu je kljub prihodu tako nenavadne osebe, kot je bila ta grofica, kar ugajalo, saj se že kar nekaj mesecev ni udeležil nobenega sestanka in je pogrešal tisti zrak, napolnjen z modrostjo in učenostjo jedijskih besed. Potovanje po galaksiji je bila svojevrstna izkušnja, prav nič je ni moglo nadomestiti, a zadnje potovanje je bilo za starčeva merila le nekoliko preveč drzno in podobnega si ni želel. Že med vračanjem proti Coruscantu je opustil idejo glede iskanja Revana, saj si je moral priznati, da so ga leta končno dohitela in ni več tako gibčen kot nekoč, poleg tega pa so v templju potrebovali vsakega Mojstra in tukaj je bil še koristen.
Spopad na Dxunu ga je še zdaj zaznamoval, bolečina ni povsem izginila in tam kjer je treščil ob kamnita tla, ga je med hojo občasno ščemelo. Iskanje Revana bi nedvomno prineslo mnogo takih spopadov, za to pa so bili primerni mlajši ljudje. Raphael, morda tudi Valvur. Kdo ve. Vajenca od prihoda v tempelj ni videl, saj sta se takrat razšla, a bil je skoraj prepričan, da sedi nekje za njegovim hrbtom in spremlja potek sestanka. Če mi ga bodo dodelili v učenje, bom znan nanj prenesti še kakšno koristno zadevo.

Če je Miraluka najprej mislila, da je edino prav pustiti nekomu do besede, si sedaj ni bila čisto gotova glede tega. Govor ženske, ki se je predstavila kot grofica Stormhawke in jo je sama poznala pod drugačnim nazivom, je bil nadvse vznemirjajoč, predvsem pa je v njej vzbudil občutke negotovosti. Od vseh zbranih je bila verjetno Visas tista, ki je še najbolje poznala grozote Temne strani, vendar je tudi danes ne bi bilo tukaj, če se je ne bi tudi sama občasno poslužila. In kar je govorila je imelo smisel: veliko lažje bi bilo tako Republiko kot Jedije spraviti k sebi, če bi to storil brez omejitev. A kaj je bilo pomembnejše: učinkovitost, ali tradicija?
Hvaležna je bila Varanu, da je posegel vmes, kajti čeravno so se njegove misli občasno le delno dotikale teme, je uspešno zadržal, če ne ravno zmedel belolaso govornico. To ji je dalo čas za premislek. In medtem ko sta si stari Jedi mojster in zagovornica Sithov izmenjavala besede, je imela sama čas preiskati svoje občutke. Ni vedela popolnoma zakaj, ampak nekaj na tej "grofici Stormhawke" se ji je zdelo nevarno, zveza z njo pa premalo definirana, da bi si upala privoliti. In čeprav ni našla protiargumentov k njenim trditvam, pa je našla nov argument na katerega se je lahko oprla. Predvidela je ta trenutek in jasno ji je bilo, da bo zavrnitev belolaskine "velikodušne" ponudbe vodila v propad Jedijev in smrt velike večine sedaj zbranih. Odločiti se je morala sedaj, čeprav se ji je zdelo, da odločitve v resnici nima.
"Grofica Stormhawke," jo je nagovorila. "Izgleda, da mi niste pustili veliko svobodode. Na žalost moram vašo ponudbo... zavrniti. Čeravno se strinjam da je čas za Jedije, ki se ne vmešavajo v afere Republike mimo, pa močno nasprotujem mnenju, da moramo za varnost žrtvovati svojo svobodo. Vaš načrt bi morda res lahko uspel, a če je cena zanj svoboda vsakega posameznika v Republiki, se mi zdi ta cena previsoka."
Ob teh besedah sta vstala tudi Brianna in Mical. Iz množice je razbrala Attonov in Mirin obraz hkrati kimajoč. Svoboda. To je bila ena stvar, ki jo je bila grofica pripravljena brez zanikanja ali pretvarjanja odreči, in kar je bilo za Jedija nesprejemljivo. Nobeno živo bitje si ni zaslužilo biti vladano s strani kogarkoli, ki ga ni samo postavilo na to mesto.
"Že od nekdaj smo Jediji bili zaščitniki svobode in samoodločbe ljudstev. Prenehati braniti svobodo ljudi bi bilo zanikanje našega bistva. Bolje je bojevati se in umreti za svoj ideal, kot pa gledati kako se le-ta preobrazi v nekaj nerazpoznavnega. Zavoljo tega vas ne moremo podpreti, še več, zavoljo vsega kar predstavljamo se moramo proti vam boriti z vsem svojim bistvom."
To rekoč je iz žepa plašča v njeno dlan šinil črno-zlat ročaj žaromeča ter se ob stiku z dlanjo vključil, da je rezilo zamolkle škrlatne barve prišlo nevarno blizu čelu nekoliko manjše nasprotnice. Kot v odmev so se vanjo usmerili tudi žaromeči Visasinih najbližjih zaveznikov: Micalov svetlomoder, Briannin dvojni srebrn, Attonova dva rumena in Mirin vijoličen. S petih različnih kotov so bila smrtonosna orožja uperjena v belolaso žensko, ki je bila komaj kaj več kot dekle, a je že predstavljala nevarnost vsemu, za kar so se Jediji kdaj bojevali.
"V imenu Jedijskega Reda vas aretiram zaradi grožnje državnega udara, "grofica Stormhawke." Kaj imate povedati v svojo obrambo? Ali pa naj vas raje nazivam z "Darth Pride"?"

Pride je zavzdihnila, ko je starec še kar naprej natolceval svoje. Kako so stari ljudje radi vztrajali pri svojem le zato, ker jim je bilo pod častjo priznati da jih je mlajša generacija nadkrilila.
"Usoda Jedijev in Republike je povezana mnogo tesneje kot misliš, starec," je rekla ostro. "Če ne bi bilo Jedijev, bi Republika že več kot enkrat dokončno propadla, in to je *dejstvo*. Morda nisem tako stara kot ti, da bi se Exar Kuna spomnila iz lastnega spomina, ampak vem pa kakšen je bil Revan, in tudi ti globoko v sebi veš, da se Sithovski Triumvirat nikoli ne bi dvignil in napadel Jedijev, če bi Svet dovolil Revanu da jih vodi."
Nasmehnila se je, saj je videla, da je zadela terno. Starec je svoje misli resda močno varoval, a v trenutku, ko se se njegove misli dotaknile Revana, je bil tok čustev očitno vseeno premočan za nekoga, ki se jim nikoli ni predal. Pravzaprav ni dobro vedela, zakaj je lahko v tistem trenutku ugledala njegove misli, le da je bila tega sposobna.
"Sprijazni se, da je tvoj nekdanji vajenec postal mnogo več, kot boš ti kdaj lahko dosegel, ali celo razumel. Tvoj čas je mimo, starec, in čas je da se sprijazniš s tem." To rekoč se je obrnila nazaj k v škrlat odeti mojstrici, ki se je končno odločila spet povzeti besedo.
Toda tisto, kar je prilezlo iz njenih ust, je bilo Pride kar najmanj všeč, najhujši del pa je bil zaključek.
"Tako torej," je dejala mirno, njen glas tresoč od prikritega besa, medtem ko je bilo njeno telo kot zaledenelo na mestu. "Kaj imam povedati v svojo obrambo? Marsikaj. Ampak mislim, da bo najbolj zaleglo tole!"
Sunkoma je stegnila roki stran od sebe in iz nje je v vse smeri izstrelilo močan sunek kinetične energije, ki je uspešno odbil bližnje nekaj metrov stran. Visas, ki ji je stala najbližje, je morala utrpeti še najmočnejši udarec, vendar so bili tudi ostali napadalci dovolj blizu, da navaden človek pri tej bližini ne bi preživel. Vendar to niso bili navadni ljudje, temveč Jediji, in Pride je vedela, da jih je kvečjemu začasno ohromila. Spregovorila je z glasom, ki je bil hkrati obtožujoč in prepričan sam vase:
"Glejte ljudje, kaj se je pravkar zgodilo: Jediji so videli nevarnost svojemu vplivu, in se jo odločili odstraniti. Mene obsojajo, ker sem pripravljena iti v skrajnosti za svoje cilje, a sami niso nič boljši. Razlika je le v tem, da jaz nimam dvojnih meril in to naravnost povem, medtem ko se oni skrivajo za masko pravičnosti."
Zakkeg. Ubij. Ti dve besedi sta bili popolnoma dovolj. Pride je namreč Mandaloriana dovolj dobro poznala, da je vedela, da si bo to najverjetneje razlagal kot dovoljenje za "ogenj po volji." Sama je okrepljena s Silo stekla do vhoda, pospešujoč svoje telo in odbijajoč kogarkoli, ki bi se ji postavil na pot. Preden pa bi izginila iz vidnega polja, se je obrnila, in še poslednjič nagovorila zbrane:
"Tisti, ki si želite narediti nekaj za Republiko in se ne bojite resnične moči, predvsem pa se vam je pod častjo skrivati za hipokritičnimi dvojnimi merili Jedijev, potrebujete le izreči prave besede. Pravični in zaslužni bodo v sebi odkrili resnico."
To rekoč je kakor hitro je mogla izginila ter se napotila naravnost do svoje ladje. Zavedala se je, da bi lahko osebno ubila vsaj enega ali dva od Jedi Mojstrov v tisti sobi, a tudi tega, da bi jo to stalo velike večine zaveznikov, ki si jih je s tem, da je igrala po krivem obtoženo žrtev pravkar pridobila. A ni mislila riskirati, poleg tega pa je vedela, da bodo njeni zavezniki v zelo kratkem času zapustili Tempelj.
"Jensaar. Pripravi bombardno salvo nad Jedijski Tempelj. Pošlji prototipne samouničljive droide tipa XZ-140. Tokrat ne rabimo preživelih, vendar sprogramiraj rešilne sonde na frazo "stabilnost in blaginja"." je spregovorila v kodirani komunikator, nato pa se hitro vzpela na svoj shuttle, ter ukazala pilotu takojšen vzlet.
Za Zakkega je vedela, da je bil dovolj domiseln da se bo sam spravil ven, če pa ni bil, pa ji ni bil dovolj koristen.

Kareem se je na pogovor osredotočil ravno takrat, ko so zadeve pričele eskalirati. V podtonu vseh govornikov se je kar trlo potlačenih, grozečih čustev, ki so le še bolj pričala o tem, kakšni hipokriti so vsi Jediji in načela, ki jih je že več kakor enkrat slišal recitirati na robu smrti in v vročici dvoboja. Kotički ustnic so se mu ukrivili ob misli na to, da jih njihovi dragoceni izreki niso rešili pred smodečo se luknjo, ki jim jo je blasterski izstrelek pustil v čelu. A nasmešek je zbledel, ko je slišal povsem nepričakovano ključno besedo, ki je takoj sprožila nekaj dni star spomin. Darth Pride. Oči so mu hitreje kakor blisk švignile k konfrontaciji, ki sta jo imeli Jedi mojstrica in belolaska v črnem lateksu. Ti si torej tista Lady Pride, kaj? je pomislil sam zase in s tem so bili še zadnji dvomi o tem, kakšni so bili resnični nameni "grofice Stormhawke" pregnani. Po izrazih, ki so jih nosili vsi zbrani v dvorani sodeč, je bilo jasno, da je bil fizični konflikt na tej točki že neizogiben in lovec se je zahvalil svojemu instinktu, ki ga je usmeril kar najdlje od središča pozornosti in kar najbližje izhodu. Medtem ko sta bila tako Siyo kakor Raph precej bližje z žaromeči obkoljeni Darth Pride je bil sam le slaba dva metra proč od vrat, od le-teh pa ga je od izhoda iz templja ločil le kratek, eksploziven šprint.

Odločen, da bo predajo holodiska prestavil na bolj ugoden, predvsem pa manj nevaren čas, je še s poslednjo mislijo na svoja dotedanja sopotnika pričel tih, a hiter umik proti vratom. Škoda te je, Siyo, je pomislil in precenil njeno omamno figuro, ki je napeto postavala v množici, a žal imam raje življenje, je še dodal sam pri sebi in že stal med oboki, ko je belolaska v središču gneče od sebe pognala mogočen val kinetične energije, ki je vse njene napadalce pometel na tla, bližnje nedolžne pa vrgel globoko proč v dvorano. Četudi je lovec že izzval in premagal več kakor enega Jedija in videl raznovrstne prikaze moči Sile, je bil osupnjen nad divjo močjo tega, kar je izvedla Pride. Le še en razlog več, je dejal sam sebi in brez nadaljnjih pomislekov kot strela švignil po praznih hodnikih, kjer je srečal le redke, začudene poglede bitij, ki so tavala po njih. Ne bi mu moglo biti bolj vseeno.

Pognal se je na varno in v sijaj večernega sonca, samo zato, da je na nebu že ugledal temno senco, ki je z vsako preteklo sekundo dobivala bolj jasne obrise. Sranje, je bila njegova edina misel in z besom je ugotovil, da kodo do plovila pozna le Raph. Njegove oči so poblisnile k paru airspeederjev, poleg katerih je stal na videz zdolgočasen stražar. V trenutnem preblisku se je Kareem pognal le-tega in v nizu zmedenih, hitrih besed povedal, da so bili Jediji napadeni od znotraj. Moški se je s potegnjenim blasterjem v trenutku pognal v notranjost templja, Kareem pa je skočil v enega izmed plovil in ga zagnal. Tipična reakcija, je posmehljivo pomislil in se pognal s templjeve ploščadi ravno takrat ko je v črno odeta postava belih las stekla skozi vrata. Lovec je pritisnil na plin in šinil mimo odprtega vhoda v njen shuttle. Mirne roke je holodisk zalučal skozi vrata ter nato pognal airspeederja vzporedno ob podpornikih jedi templja navzdol, v globine Coruscanta. V levici je trdno stiskal svoj zvesti blaster, z desnico pa je plovilo usmeril proč od nevarnosti.

((nej ti bo no, k si glih ti P;))

((prišel od tukaj))


Razumel je, kar je delodajalka namigovala. Seveda, Mandaloriana z več kakor odličnimi strelskimi izkušnjami se je dalo veliko bolje izkoristit nekje na opazovalski točki, kjer bi lahko njegova puška kosila med zbranimi lažje kakor pa v dvorani, kjer bi ga v gneči verjetno kaj hitro preplavila žareča svetloba žaromečev. Njenim navodilom bi lahko ugovarjal, predlagal boljšo rešitev ali pa, še najpametneje, dognal norost takšnega napada ter pobegnil na varno. Toda Zakkeg pač ni bil takšen, da bi stisnil rep med noge. Bil je popolen vojak, ki je ubogal ukaze in jih izpolnjeval z polno mero odličnosti. Dodatna vprašanja inu govoričenje, ki bi samo podaljševalo zadrževanje na mestu, nista bil potrebni. Čelada se je preprosto rahlo zanigala v znak razumevanja in že so težki koraki hodečega oklepnika korakali v drugo smer od mnogo bolj nežnih korakov Sithinje.

V tišini se je pomikal Mando'ade mimo visokih stebrov brez, da bi se pokazal njegov interes za lepote templja. Marsikdo bi si želel ogledati ta okras, ta dodatek ali kakšno drugo neverjetno reč, ki jih je na vseh mestah znotraj te infrastukture kar mrgolelo. Vendar pa njemu ... njemu to preprosto ni bilo v interesu. Morebiti bi se zaustavil ako bi bilo razstavljeno orožje. Ali bi se mu zazdelo kaj potrebno podrobneje ogledati za potrebe uspešnega dokončanja naloge. Toda kaj takega ni bilo znotraj videnga polja njegovega zelenega vizirja. Preprosto je držal puško v rokah, s prstom na sprožilcu in iskal vhod na balkon. Ter ga kmalu zagledal. Kakor je lahko ob takšnem vse jedijskem srečanju prikačakovalo je Republika poslala nekaj svojih vojakov. No, saj samoimenovani vihtilci svetle strani Sile niti niso posedovali dovolj članov, da bi si lahko varovanje sami privoščili. Črno – beli oklep je pozornost kar hitri privlekel nase in tudi nevarno orožje v rokah približajočega ni bil ravno najbolj optimističen dodatek k celotni podobo. Ni minilo tako dolgo, ko se je zaslišal glas ob katerem se je pod oklepom pravemu bojevniku od gnusa dvigoval želodec. Skorajda vohal je lahko znoj, ki ga je povzročil strah neizkušenega člana vojske. "Stoj! Kdo si? Kaj počneš tukaj? Sem ne smeš!" Najraje bi spraševalca ustrelil na licu mesta, saj mu je bilo pod častjo zapravljati čas z takšnim nepomembnežom. Vendar pa je namesto tega dvignil dlan s sprožilca in jo razprl. "Mirno kri vojak. Samo zamenjat sem te prišel." Sedaj je bil že nevarno blizu, saj svojega koraka ni upočasnil. Kljub temu pa se je negotovost samo še povečovala, saj se stražar ni mogel odločiti ali naj mu zaupa ali ne. Časa za razmislek pa je zmanjkalo, ko je prikorakal najeti lovec na glavi v pravo bližino. Z močnim udarcem po cevi je zbil pripomoček za ubijanje na tla ter razožoril nepomembneža. Z drugo roko pa je že dvignil, da je lahko mladenič še videl kopito. Ki ga je nato v naslednjem trenutku zadel po obrazu ter ga poslal v deželo sanj. Amater. Ozrl se je naokrog za morebitnimi pričami. Nikjer ni mogel zaznati nikogar s prostim očesom in tudi dodatno skeniranje ni razkrilo nikakršne prisotnosti. Pograbil je tako torej pištolo varuha vhoda na balkon ter porinil trup na njegovo opazovalno pozicijo. K sreči je bila ograja iz materiala skozi katerega se ni dalo videti. Sledil je tako svoji nesrečni žrvi in se še sam v ležečem položaju spravil na balkon. Zaprl je za svoj vhod in izhod obenem ter tako končal prvi del njegove naloge.
Pripravljen na varovanje oziroma napadanje, odvisno od dojemanja bralca, je preložil z prve na drugo točko. Najprej je namreč poskrbel, da je preveril svoj položaj ter stanje spodaj. Trenutno nahajališče je bilo več kakor dobro, saj se je nahajal v popolni temi. Nihče namreč ni nikogar pričakoval tukaj. Pod njim pa je bila situacija ... lahko bi rekli kar povsem jedijska. Veliko filozofiranje je namreč še zmeraj potekalo in ravno je prikorakala na prizorišča njegova trenutno nadrejena. Za razliko od tega, da so njen prihod vsi opazili ter prisluhnili njenim prvim besedam se njemu ni nihče posvetil. Ker nihče pač ni vedel, da je tam. Kar pa seveda po drugi strani ni pomenilo, da se je bojevnik prepustil malomarnosti. Še zmeraj se je namreč gibal tiho in čim nižje, kakor je bil navajen iz svojih izkušenj ter treningih o kampiranju. Potegnil je na plan poseben nastavek in ga pritrdil na tla. Na le tega je nato namestil cev pištole, da se je le ta spremenila v nekakšno improvizirano strojnico. Zavedal se je namreč, da ako bi prišlo do njegovega posredovanja ne bi imel časa za natančno merjenje temveč bi moral streljati vsepovprek. Že ob prejetju naloge se je namreč ovedel, da mu je Darth Pride namenila eno samo poglavitno nalogo – poskrbeti, da ona uspešno pobegne s sajenjem panike med zbranimi. Kaj bi namreč lahko pomenilo drugega kakor, da bi streljal na neizkušene mladce ter izmozgane starce v zaprtem prostoru? Odstranil je svoje misli o večjih, njemu neznanih potezah ženske in si pričel zraven sebe pripravjati dodatno obrožitev. Na uporabo je bilo tako pripravljenih nekaj granat, ki bi povročile samo še dodaten kaos. Navadne, ledene, takšne s plinom in takšne, ki so nasprotnike imobilizirale, prav neverjetna zbirka se je nabrala. Skorajda poželjivo jih je gledal vojak, saj so si jih prsti nadvse želeli objeti in vreči. Medtem, ko bi oči opazovale polet predmeta po zraku pa bi lasarski žarki luknjali telesa vihitlcev svetlobnih mečev. Namesto tega pa je spodaj Sithinja končala svoj prepričevalski govor in prepustila besedo svojim poslušalcem. In kakor so Mandaloriana srbeli prsti ob spominih na doživeta klanja, so očitno nakatere srbele glasilke. Najprej se je namreč dvignila ena postava, ki ji je kaj kmalu sledila še druga, vidno bolj ukrivljena kakor prva. In takšna nasprotovanja so v delodajalki očitno povzorčile jezo ali kakšno drugo čustvo. Začutil je namreč pritisk na svojo zavest, ki jo je poznal iz nedavnega srečanja. Spustil je sporočilo naprej in sledil novim navodilom. Njegova položaja na balkonu ni izda noben šum, ko je merece prestavil na točno določeno tarčo. Nekaj v njegovi notranjosti, če zanemarimo bojeviti duh njegovega ljudstva, mu je pravilo, da situacija tukaj kaj hitro postala napeta. Razmigal je zatorej še enkrat prste in se dokončno namestil na svojem položaju. Čelado je prislonil povsem zraven puške, da se je skozi stekelce zelenega odtenka zazrl v svojo žrtev. Obenem pa ni iz opazovanja spustil celotene slike, saj je moral še zmeraj opazovati druge lastnike žaročemov. Iznenada pa se je dogajanje močno zaostrilo.
Posredovati se je namreč odločila ena izmed vrhovnih vihtilcev Sile, če ne kar voditeljica Jedijev. Z nekaj besedami, ako primerjamo predhodne govore, zavrnila predlog grofice. Še več, namenila se je celo le to spraviti v keho. Nekaj mu je pravilo, da bo masaker temu sledil. Že je tako segel proti prvi granati, ko je prostor osvetlila svetloba svetlobnih mečev. Že naslednji trenutek pa je v svoji zavesti prejel dodatna navodila. Zakkeg. Ubij. Prosta pot, to je bilo vse, kar je potreboval. In medtem, ko se je spodaj dogajanje pričenjalo neverjetno hitro razpletati, ali zapletati, so prsti tipkali po oblinah okroglega orožja v velikosti dlani. Z roko je oblikoval improvizirano zajemalko in naenkrat pograbil tri granate, ki bi skozi telesa zbranih poslala bolečino, ki bi jim onemogočila gibanje. Glede na to, da je šlo za primerke s črnega trga, ki so bili še rahlo močnejši od navadnih granat te vrste, je preračunal, da bi morala trojica dovolj razpotegniti polje svoje moči, da bi zajelo večino ne pretirano velikega prostora. Če je tako torej prej sanjaril o tem, da bi ta pripomoček ponovno metal, ga sedaj je. Že je namreč naredil svojo prvo potezo, ko so granate tiho poletele proti nič hudega slutečim pričam dogajanja. Gravitacija je vlekla leteče predmete proti tlem in prav vsakemu pravemu vojaku je bilo znano, da je takšno orožje eksplodiralo takoj ob stiku s površino. Še preden pa bi do tega prišlo je prvi trojici sledila še druga dvojica, ki je bila tokrat za razlik od prvotnih plinske narave. Zakaj dve plinski granati porečete morda? No, saj je vendarle šlo za vihtilce Sile na katere pa bi celo takšna količina strupa imela vpliv. Še posebaj, če se niso morali gibati. Spodaj se je tako že zableščala prva modra krogla in so prve žrtve padle na tla mlahavih mišic. Zgoraj na balkonu pa je morilec pritisnil na sprožilec ter izstrelil laserske izstrelke, ki so poleg razkritja njegovega položaja pričenjale poleg ubijalskega strupa kositi po zbranih. In nova vojna se je očitno ponovno pričela.

Ženskine besede ga niso niti najmanj bolele. Čutil je sovraštvo in bes, ki je prihajal iz njenih ust in njen namen je bil izključno to, da bi prizadela vse okoli nje, a pri starcu ji ni uspelo. Besede so veter in bolj ko je nekdo zaslepljen, bolj žalostno je. Na njene besede se je odzval zgolj z rahlim nasmeškom in prikimal tudi temu, da ga je njegov vajenec zdaleč presegel, ter da je njegov čas minil. Še kako prav ima. A če bi bili vsi enakovredni, ne bi bili prostora za junake in svet bi bil veliko bolj pust. Odziv mojstrice Visas ga je več kot presenetil in prvič na tem zasedanju ga je spreletel strah. Nisi dobro ravnala. Ta Sithinja je več kot nevarna. O da, že zdavnaj je uganil da gre za pripadnico Sithov, saj so bili le oni tako polni sebe, tako strupeni in pogumni. A kar je sledilo, je bilo bolj grozno od najhujših Varanovih predstav. Neznana energija, ki jo je sprožila Sithinja, je vrgla vse v neposredni bližini proti zidu in med temi se je znašel tudi Varan, saj je sedel v prvi vrsti blazin. Energija je bila tolikšna, da je najprej treščil v druge sedeče, nato v tiste ki so leteli in nazadnje še v sam trd zid, da je zaslišal hreščanje kosti. Bolečina je bila tolikšna, da nadaljni napadi ne bi bili potrebni, pa bi že bil mnogo časa nekoristen, a ko je Sithinja izginila, se je prikazala prava smrtna kosa. Silovito je počilo, po zraku so se začeli širiti smrt in obup, kriti so zapolnili prizorišče in Varan je tisti trenutek ugotovil, da se mu je življenje izteklo. Telesa ni mogel premikati, pa najsi je še tako poskušal, začelo ga je dušiti, a nič se ni moglo primerjati z bolečino in toplo tekočino, ki je začenjala polzeti po njegovem čelu. V kratkem hipu ali morda dolgih urah se je njegov pogled zmračil, kriki in ležeči Jediji so se vse bolj odmikali in nazadnje je videl zgolj temo, črno kot noč in tiho kot vesolje. Revan? je zaslišal svoj lastni glas, ki je prihajal iz silne daljave, ko je pred seboj zagledal silhuteto visokega moža z mandaloriansko masko in temnim ogrinjalom. Bitje se mu je približevalo in okoli njega je sijala svetloba, ki je odganjala mrak in napolnjevala srce z upanjem. Revan mu je prikimal in iztegnil orokavičeno roko, čvrsto in toplo obenem. Tudi starčeva roka se je dvignila, tako lahka in neboleča, kot da bi bil še zmeraj otrok, ki ni doživel vseh tistih grozot. Preko Varanovega obraza se je razlegal nasmešek, v sebi je začutil toplino in ko se je njegova roka dotaknila Revanove je vedel, da bo vse dobro. Končno sem te našel… Končno, po vsem dolgem času. Kje si bil? Revan mu je prikimal in z glavo pomignil proti mraku, odkoder je bil prišel. Nenadoma je tam zasijala luč, okrogla odprtina sredi črnega morja in Revan je odvedel svojega starega učitelja v tisto smer. Varan se je končno počutil lahkega, sproščenega in veselega, da lahko znova vidi svojega učenca in izve vse tisto, kar prej ni mogel.

[S tem zaključujem Varanovo zgodbo. Ta je podlegel Zakkegovemu strelu v glavo in se tako pridružil mnogim drugim Jedijem, ki so žalostno končali.]

Eron Tyras je počasi stopal pod sencami gromozanskih stebrov, ki so se dvignili skupaj z nastankom jedijskega templja. Od takrat so minila že dolga tisočletja, a stebri zaradi vzdrževanja in skrbne nege niso izgubili prav nič nekdanjega sijaja. Čvrsti in svetli so kljubovali toku časa in videli več jedijske zgodovine, kot katerikoli od živečih pripadnikov njegovega reda. V svoji mladosti je pogostokrat zrl vanje in jih skrivoma občudoval, danes pa jih je še komaj opazil. Po teh hodnikih je stopal tolikokrat, da je lahko hodil z zaprtimi očmi in vso okrasje mu ni predstavljalo nič drugega, nego domačo stalnico, na katero se oči povsem navadijo. Škornji iz temnega usnja so neslišno stopali po belem marmorju, ko se je počasi približeval velikemu zasedanju njegovih kolegov, ne da bi ob tem začutil kakšno posebno veselje. Poleg tega da je bil izredno nečustven in hladen človek, so mu bila tovrstna zasedanja povsem odveč, saj so na njih dolgovezili o stvareh, ki bi jih lahko dorekli v par trenutkih in ko so se že približali kakšnemu zaključku, se je iz spanca prebudil nov filozof in vse se je začenjalo od začetka. Lahko si je mislil, da bo slišal nekaj kritik glede svoje odsotnosti, a to mu bodo seveda očitali nadrejeni Jediji, saj so se ga vajenci in drugi mojstri izogibali v dolgem loku, če jim je to le uspevalo.
Načeloma jim je, saj je bila Eronova edina pot v templju med njegovimi prostori in dvoranami za vadbe, kjer se je posvečal vajencem in jih v njihove težke glave vbijal jedijske nauke. V skupne prostore je silno redko zašel, templja pa že vse od konca vojne ni zapustil. Kaj bi spet rada? je mračno pomislil, ko je izza enega od stebrov prikorakala Vyna, ena izmed jedijskih vitezov, ki se je vse preveč naslanjala nanj. Bila je ena na tisoč osebkov, ki je ni motila njegova hladna in skrivnostna narava in bolj kratek ko je bil Eron, bolj je vanj silila. Običajni moški se je sicer ne bi branili, saj je imela lepo postavo, valovite lase kostanjeve barve, polne ustnice in tople rjave lase, a z jezikom je vsekakor preveč zapletala. Enkrat bi rad videl, ali tudi orožje suče tako spretno. »Jutro Mojster Tyras, lepo vas je videti« je glasno dejala in s širokim nasmeškom pristopila predenj. Pod pazduhami dolgega rjavega ogrinjala je stiskala knjige in jedijski mojster je že tako vedel, kaj ga bo vprašala.
»Res mi je nerodno, da vas spet motim, ampak preučevanje…« je urno začela, a jo je Eronova privzdignjena desnica ustavila. »Tokrat me res motite. Zapisi bodo verjetno lahko počakali.« Šlo je bolj za trditev kot za vprašanje, a Vyna tega očitno ni zaznala. »Ja no, lahko. Ampak… Res mi je nerodno, ampak o Juyo bi se res rada pozanimala. Kmalu bom morala odpotovati in vi ste najboljši v poznavanju tehnik. Kam pa se vam tako mudi? Tukaj vas nisem še nikdar srečala.«
Komu bi laskale ženskine besede, njemu so pomenile manj od prahu na stebrih. Svetlobni meč je resda dobro sukal, a v teorije se ni nikoli pretirano posvečal in nedvomno je bilo tukaj mnogo učiteljev, ki bi jo znale o tej zadevi bolj razsvetliti. Tudi to ji je povedal že vsaj desetkrat, a je bilo ženšče gluho za vse to. »Na zasedanje. Bi me zdaj spustili mimo?« Njegov glas je bil tih in rahlo skrivnosten, njegov pogled hladen in strog in na srečo je kombinacija tega zadostovala, da ga je Vyna pustila svojo pot. »Seveda, oprostite mi! Čisto sem pozabila na to zasedanje! Tako me zanima, kaj bodo dorekli. Se vam lahko pridružim na poti do tja?«
»Ne« je zadoščalo, da je ženska spoznala neuspeh svojega besedičenja in se je tiho odpravila stran, Eron pa je nadaljeval s hojo. Sprva se ni mislil udeležiti zasedanja, za to dopoldne si je zamislil novo urjenje s svojimi novimi vajenci, a so ga ti izdali in sami odšli poslušat filozofiranje. Sprva ga je to spravilo v precej slabo voljo in jim je že mislil prepovedati obisk, toda nazadnje se je le spametoval in sklenil, da mu bo čas morda le hitreje minil v poslušanju drugih, kot v poslušanju lastnih misli. V svojem kabinetu namreč ni počenjal drugega, kot spal in meditiral. Spanja ni potreboval, saj se je prejšnjo naspal za več noči skupaj, nenehnega meditiranja pa se je že tudi naveličal in mu tako ni preostajalo nič drugega.

Dvorane počitka so bile zelo dolg prostor, ki so se raztezale skozi celotno osredje jedijskega templja. Stebrišče na obeh straneh se je izmenjavalo z različnimi učilnicami in balkoni, pod njimi pa je bil še en obsežen prostor, skorajda identičen zgornjemu. Jedijsko zasedanje je potekalo ravno tamkaj in če se Eron ni motil, mu bo balkon ponudil odlično mesto razgleda. Da bi stopal dol in se pomešal med druge Jedije, ter tako pritegnil nase pozornost, mu ni niti padlo na misel, medtem ko ga na balkonu ne bi mogli opaziti. Balkoni so se namreč nahajali ob strani spodnje avle, potisnjeni v zadnjo polovico in osebe na njih bi lahko videla le glavna trojica, ki je vodila zasedanje. Marr, Brianna in Mical. Pogumni a neizkušeni. Za Marr to sicer ni mogel trditi, a preostala dvojica v kombinaciji s tihotapcema pač ni spadala na vodilno mesto akademije. S to postavitvijo se ni strinjal, a ker je bilo v takšnih zadevah najpametneje molčati, je ravno to tudi naredil.
Bližje ko je bil prizorišču zasedanja, jasneje je razločeval glasove, ki so prihajali med stebri in skozi zidove. Začuda ženskin glas ni prepoznal in to ga je presenetilo. Kakšna nova vajenka morda? A če je res bila, je govorila nenavadno veliko in ko so njene besede začele dobivati pomen, so se mu zdele tudi sila nenavadne zanjo. Vmes je spregovoril tudi kdo drug in Eron je prepoznal glas vsakega izmed njih. Stari Umdar, mojstrica Karr. Nekaj vsekakor ni bilo običajno, sploh potem, ko se je ženskin glas ojačal. Jasno je ujel Marrine besede in še posebej zadnji dve besedi sta pritegnili njegovo pozornost. Darth Pride? Grofica? To si moram ogledati. S Sithi je že imel opravkov, če ne drugače v vojni, kjer se je boril na Revanovi strani in pobil mnogo Mandalorianov, poleg tega so ga tudi mnogi v templju za njegovim hrbtom nazivali Sith, čemur se niti ne gre čuditi. Njegov značaj v kombinaciji z hladnimi potezami ni bil ravno jedijski, a vodilni so vedeli za njegovo pripadnost in tako niso dvomili v to, komu je Mojster Jedi resnično vdan. Drugače ne bi danes stopal po teh hodnikih. Do prvega izmed balkonov je prikorakal ravno v trenutku, ko se je od spodaj razlegla eksplozija. Poku so se pridružili drugi glasovi, kriki obupa in kriki jeze, tekanje nog in bežanje pred neznano nevarnostjo in nato je znova počilo.
Plenilec je švignilo skozi Eronove misli, ko je prikorakal izza vogala in pogledal skozi odprtino balkona. Ob nizki ograji je ležalo bitje v mandalorianskem oklepu, se prižemalo k tlem in z ogromno lasersko puško merilo v spodnje Jedije. Mandalorian je očitno vrgel dve svoji bombi in nato začel streljati s puško, saj se je njegova desnica rahlo prekimala, po zraku pa so se razlegali tisti znani glasovi iz bitke, ki jih ni nikoli pozabil. Eron je bil vedno tih, njegovi koraki so bili znani po tem, da niso puščali nobenih glasov in njegovo sivo ogrinjalo po tem, da ni šumelo. A vse to zdaj ni bilo potrebno, saj je bil plenilec preveč osredotočen na svoje žrtve, da bi se zmenil za prišleka, ki se je kot senca prikradel za njegov hrbet. Jedi je bil človek dejanj, zato mu ni bilo treba dolgo premišljati, kaj naj stori. Lahko bi skočil naprej in lasersko rezilo zaril v tega bojevnika, a to bi se znalo izkazati za tvegano. Tako se je poslužil drugega orožja, v tem primeru veliko bolj zanesljivega in prikritega. Privzdignil je obe roki, v mislih pritegnil vso Silo, ki ga je obdajala in jo v enem samem trenutku izpustil, vso naravnost proti ležečemu vojščaku. Moč udarnega vala je prišla iz tolikšne bližine, da je Mandaloriana takoj vrgla ob ograjo balkona in ga nato potisnila čez, točno v spodnjo dvorano, kjer je še hip prej sejal smrt. Naj se mu plen maščuje, če je še sposoben. Eron se je medtem obrnil in odhitel po pomoč drugih Jedijev, ki se niso udeležili zasedanja. Takoj so morali pomagati ujetim, če niso želeli, da se njihove številke še zmanjšajo. Reševanje je imelo prednost pred maščevanjem.

((Pismo, sem imel spisan že skoraj cel post, potem sem moral pa polovico priredit zaradi Erona XD Tako da imate tukaj nekoliko krajšo in spremenjeno verzijo:))

Prisotnost Varana Umdarja ga niti ni presenetila, saj je bilo že odkar so ga prvič srečali očitno, za koga je deloval. Bolj presenetljivo bi bilo, če starega Jedija ne bi bilo med zbranimi. Raphael je spremljal izmenjavo besed med njim in belolaso govornico, ter se enkrat strinjal z enim, enkrat z drugim. Seveda je imel Varan prav: poudarjati izključno učinkovitost je bila za večino pot v zelo nezadovoljno življenje. Vendar pa je tudi Victris govorila vse prej kot nesmisle; v krizni situaciji sta varnost in preživetje vsekakor postala pomembnejša od zadovoljstva in nekaterih pravic. Že sama ureditev Republike je to potrjevala: zakaj bi sicer Visoki Kancler imel možnost izjemnih pooblastil, če v tem ne bi bilo resnice?
A izmenjava besed, ki je sledila tej, je kaj hitro deteriorirala v "kdo ima večjo bantho," zato ju Raphael ni več poslušal z vso pozornostjo. Sicer ni vedel kako to, da se ji je Varan spustil sprovocirati, glede na to da je bil vedno umirjen in se imel pod nadzorom, vendar se je opomnil da bi v njegovi koži verjetno sam storil isto. Nekaj je bilo opazovati dogajanje, nekaj drugega pa se znajti sredi njega.
Tedaj je zaznal valove negativnih čustev nedaleč od sebe. Se je res tako osredotočal na debato, da je uspešno oslepil svoje zaznave? Obrnil se je in zagledal Siyo, na njenem obrazu se je jasno risal dolgčas, v njenih očeh pa je bilo še nekaj drugega, nekakšno neprijetno spoznanje.
"Oprosti, če ti je neprijetno. Občutek imam, da se bo zgodilo nekaj pomembnega in da moram biti tukaj. Obljubim, da ti bom vse pojasnil ko zraven ne bo ušes, ki se jih to ne tiče," ji je povedal. Dovolil si je nekoliko sprostiti brezčutno masko, ki jo je ohranjal zaradi prisotnih Jedijev, tako da je bil njegov ton malo bolj prijateljski, namenil pa ji je tudi spodbuden nasmeh. A ravno ko je to izrekel, je dobil zelo neprijeten občutek. Kot da se bo zelo kmalu zgodilo nekaj zelo slabega. Iskrica, za katero se mu je zdelo da jo je videl v Siyinih očeh, mu je potrdila da ni bil samo paranoičen. Hitro je pogledal naokoli po zbranih, izostril sluh, iščoč kakšen pridušen pogovor. Vendar ni niti videl, niti slišal ničesar neobičajnega, z izjemo pogovora med ženskama ob steni. Razprl je svoje mentalne zaznave in poskušal zaznati karkoli, kar bi potrdilo njegove sume. Leta na bojišču so ga namreč prepričala, da takšnega občutka ni nikoli dobil neutemeljeno.
Vendar pa ga je od preiskovanja odvrnilo dogajanje spredaj: pet Jedijev, od tega vsi trije najvišji, so kot eden vklopili svoja orožja proti belolasi revolucionarki. A kar ga je bolj pretreslo, je bil naziv s katerim je Visas nagovorila belolasko. Darth Pride. Raphaelu je bilo takoj jasno, da ni bilo v njeni naravi da bi se predala, in to je pomenilo da bodo stvari naglo eskalirale. Instinktivno se je obrnil in zgrabil Siyo, hoteč ju čimbolj oddaljiti od dogajanja, vendar je skoraj takoj zatem izgubil ravnotežje in oba zbil na tla, zaradi česar sta se efektivno oddaljila le nekaj metrov. A to ni bilo dovolj, da bi ubežala eksploziji sile, ki se je razširila od središča dogajanja. Močan sunek je Raphaela odbil nazaj in ga s hrbtom pritisnil v enega od stebrov. Morda ni bilo najbolj pametno, da se je še vedno oklepal Siyo, saj je tako ta butnila ob njega, oziroma natančneje; njegov oklep, ki pa ni bil ravno mehak.

V glavi mu je zvonilo, a z močjo volje se je prisilil da je vstal. Ravno je še uspel videti kako je povod vseh težav izrekel še zadnji poslovilni stavek, nato pa šinil skozi glavna vrata, ob čimer se je za njo pognalo nič kaj zanemarljivo število novincev, nekaj pa celo takih, ki jim je s pasu bingljal žaromeč. Hitro se je obrnil, da bi preveril kakšno je bilo stanje v dvorani, ko jih je opazil: troje krogel, ki so naglo padale proti tlom. Refleksno je sunil s silo in vse tri odbil čimbolj stran od sebe, vendar ne z najboljšim rezultatom: sicer je večji del dvorane zavaroval pred eksplozijo, vendar pa je s tem dodatno ogrozil tiste, ki so bili bližje levemu kotu, kar je vključevalo polovico najvišjih Jedijev. A ni imel časa razmišljati, saj sta se v zraku že znašli dve novi krogli. Tokrat jih je videl še pravi čas, in namesto da bi jih le odbil, se je osredotočil nanju ter jih ustavil v zraku.
"VSI VEN, PRI TEJ PRIČI!" se je zadrl kolikor so mu pljuča dopuščala, medtem ko je držal granati v zraku. Vedel je namreč, da granate niso deževale iz neba, in da je moral biti tisti, ki jih je odvrgel, še vedno v stavbi, kar je skorajda gotovo pomenilo, da bo poskušal dokončati delo.
Nedavni dogodki so sprožili val panike med novinci, ki so drli skozi vrata, medtem ko je nekaj tistih bolj hladnokrvnih hitelo pomagat tistim, ki jih je energetski sunek zadel od bližje, ali pa so bili tarče katere od treh granat malo prej. Raphael je že poskušal odstraniti granate čimbolj stran, ko ga je v ramo zadel blasterski izstrelek. Oklep je sicer preprečil škodo, vendar pa je nenaden udarec prekinil Jedijevo koncentracijo, kar je pomenilo, da sta granati prosto padli na tla, ob čimer se je naenkrat razširil oblak dima.
Ostala mu je le ena možnost: ljudi v dvorani ni mogel rešiti; morali so zbežati sami. Vendar pa je lahko storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi napadalčeve poskuse usmeril nase in ne na tiste, ki so bili zaradi sunka ali pa druge šibkosti nemočni. S pomočjo Sile je pospešil svoje telo in skočil na balkon, s katerega je videl pasti granate. A ravno ko je pristal tam s svojim turkiznim rezilom v roki je videl, kako je že nekdo drug s pomočjo Sile odbil v belo oklepljenega bojevnika čez rob. Izgubljal je čas. Potreboval je idejo, nekaj kar bi rešilo zbrane, a imel je le eno, in ta je bila napol nora. Vendar bolje napol nora ideja, kot stati pri miru in gledati. Skočil je spet dol z balkona, ter se začel zbirati koncentracijo. Čutil je lahko, kako je strupeni plin prodiral v njegova pljuča, in čeravno je zadrževal dah in posedoval neko mero odpornosti na strupe, je vedel da je moral ukrepati hitro. Zbral je Silo okrog glavnega dela oblaka plina, ter jo začel vrtinčiti. Hitreje in hitreje, okrog in okrog, in v nekaj trenutkih se je začenjal oblikovati vrtinec, ki je vlekel zrak vase. Ker je bil plin gostejši od zraka, je tega pritegnil najprej, in tako se je vrtinec v nekaj sekundah motno obarval.
"ZGRABITE NEZAVESTNE IN SE SPRAVITE VEN!" je zakrakal na prisotne, njegov glas hripav zaradi plina. "PUSTITE MRTVE!"
Vsaj tokrat je ideja delovala: plin se je vrtinčil okrog centrifugalne sile, medtem ko ga je z drugih delov vleklo vedno bolj v središče. Jediji so otovorjeni s svojimi nemočnimi prijatelji in zavezniki tekli stran, kakor hitro so mogli. In takrat ga je spreletelo: Siyo! V vsej zmedi je spet popolnoma pozabil poskrbeti najprej za njeno varnost, upajoč da bi lahko rešil vse naenkrat. Hitro se je ozrl po dvorani, vendar je ni videl. Ravno ko je eden od zadnjih Jedijev, blondinec ki je sedel ob Visas, stekel mimo njega in se mu zadrl: "Skoraj vsi so zunaj, reši se!" pa je stavbo stresel prvi sunek. In nato še eden in še eden. Raphael je ta zvok še predobro poznal: takšen udarec so povzročale le potresne bombe, kakršne so Mandaloriani uporabili na Cato Nemoidii. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo cela stavba sesula sama vase. Pogledal je okrog sebe, še vedno držeč glavni del koncentracije na vrtinec plina v središču. S kotičkom očesa je opazil beli oklep, zakopan ob kosih uničene ograje in odpadlih kosov stropa. Čutil je lahko, da je bilo bitje v oklepu še živo, vendar ga je ponoven tresk opomnil, da nima časa da bi ga pokončal. Spustil je vrtinec, kajti ni ga mogel več upravljati, ter hitro skočil mimo njega, postrani stopil in odskočil od stebra, ter stekel ven. Moral je upati na to, da se oklepljeni ne bo uspel rešiti preden bi se stavba podrla nanj...

Šele ko je pustil stene templja za seboj in se znašel zunaj, je videl da tudi zunaj situacija ni bila pretirano boljša. Na ducate nizko-orbitalnih plovil je kar mrgolelo po zraku nad templjem in spuščalo bombe nad stavbo. Pobegli iz templja so kašljali in se pobirali, nekaj jih je kar z navadnimi blasterji poskušalo sestreliti katerega od bombnikov. Varnostniki so vpili eden čez drugega, z daljave se je že približevala majhna skupina proti-zračnih tankov, najbližji so že streljali proti letečim nasprotnikom. A v Raphaelovi glavi je prevladovala le ena misel:
Siyo, kje si!?

Oh, kako so se dogodki interesantno pričeli sukati v vrtincu besed. Lahko bi dejali, da se je sestanek začel optimistično dokler ni neznana postava, ženska se je izkazalo kasneje, prikorakala na prizorišče. Z razkritjem svoje identitete je namreč povzročila takšen zaplet, da si ga mladenič kar ni mogel predstavljati. Sladkoba se je od besed grofice kar cedila in čeravno si je moral mladi Jedi priznati, da je dregnila s svojimi bodicami v marsikatero krhlo točko jo po drugi strani od sebe sevala neverjetno samozavesto. Neverjetno veliko samozavest, ki ni puščala mesta za ugovarjanja temveč samo za tiho molčanje ter prikimavanje. Prenagljenim sklepom, ki bi ga lahko vodili do napačnih rezultat, se Valvur ni želel prepuščati. Namesto, da bi pustil vajeti umu je raje posvetil več energije v spremljanje debate. Njogva vera v mojstre reda je bila namreč dovolj močna, da je odločanje o takšnih rečeh prepuščal njim. Že, da je bilo na začetku srečanja omenjeno, da bodo zaradi izrednega stanja rahlo prikrojili načela tradicije toda učenec se tako zlahka pač ni želel rešiti svojega naziva. Ne, raje je ostal zvest naukom starega mojstra Kavarja, ki je učilo, da bolj izkušeni presodijo kdaj obnašanje odraža željeni napredek.
Toda namesto iz vrst voditeljev Reda Jedijev se je prvi govornik dvignil iz publike. Zaradi svojega položaja na samem obrobju, ob stenah prostora, je lahko videl izključno hrbet in slišal samo glas, ki mu je pomagal določiti namen skupaj spravljenih besed. Nekateri zorni kot so bili rahlo oddaljeni od ustaljenih toda v splošnem pogledu je lahko vajenec trdil, da se je v grobi osnovi strinjal. Sploh tale prispodoba z sejalnim droidom in ionskim topom je dobra. Takoj za prvim se je dvignil še drugi sogovorec grofice, ki ga je tokrat za razliko od prvega mladi mož lahko umestil med svoje spomine. Šlo ja namreč za morebitnega bodočega mojstra, mojstra Varana Umdarja. Govor je hitro pridobival bolj ostre odtenke, ko se je zvok odbijal od sten in se vračal nazaj v poslušalcem. Kam je vse to vodilo? Kaj se je imelo namen zgoditi? Mnoga vprašanja so se padawanu podila po glavi in nek občutek globoko v njemu mu je pravil, da končni rezultat ne bo ravno najboljši. Oh, ki se tokrat občutek izkazal za napačnega. Njegova sumničanja so se namreč potrdila z vmešavanjem starešin reda. Prižgani žaromeči, besede o odvzemu prostosti, nazivanje z starodavnim nazivom Sithom Darth, ... vse to je lahko pomenilo samo eno. Kaos.
Že naslednji trenutek se je le ta tudi pričel odvijati. Sila je bila izrabljena na takšen nizkoten in podli način ter obenem s toliko moči, da so oči k sreči dovolj oddaljenega opazovalca lahko bile priča temni strani nečesa tako fascinantnega. Osebke, ki nisi imeli sreče z dovoljšno razdaljo, je odneslo vsakega na svoj konec in jih zabilo v razične ovire. Nekatere v stene, druge v stebre, spet tretje v nekega udeleženca zborovanja. Pretirano razmišljanje se je v trenutku umaknilo pridobljenim izkušnjam in lekcijam raznoraznih učnih ur, da bi lahko kar se da najbolje posredoval. Preverjanje novo nastale situacije je odvrnilo misel, da bi se podal v lov za Sithijo. Prav tako pa je močno dvomil, da bi bil v morebitnem srečanju z njo sploh dovolj dolgo živ, da bi lahko s svojim početjem koristil Jedijem. Raje se je tako posvetil pomoči nič hudega slutečim žrtvam, ki so najbolj nastradale. Ročaj njegovega žaromeča pa je tako ostal varno pripet z pasom, čakajoč na trenutek, ko ga bo morebiti potreboval. Ampak tudi do tega mu ni uspelo priti, saj se je tok dogajanja ponovno zasukal. Posledica granat, ki so pričenjale deževati na tla, so spremenile dogajanje v samo še večje ekstreme. K sreči je bil Rahu dvovolj priseben, da je lahko za razliko od večine ohranil mirno kri. Ravno je nekemu nesrečnežu pomagal nazaj na noge in po hitrem medicinskem pregledu podal diagnozo, da naj se kar se da hitro pobere na varno, ko je skozi njegova ušesa zarezal krik. Ne krik, bolj je šlo za ukaz, ki je jasno in glasno nalagal vsem navzočim, da naj poberejo šila in kopita čeravno jih njihova rasa morebiti ni imela. Z hitrim obratom glave je lahko uvidel, da se je večina bitij, sposobnih premikanja, usmerila proti izhodu. Tisti, ki so premogli dovolj moči, so s seboj poskušali vleči vsaj še nekoga, ki ni imel takšne sreče kakor oni sami. Vedoč, da bo zunaj s svojim znanjem zdravilstva najverjetneje res veliko bolj koristen kakor znotraj, se je pričel ozirati za osebkom, ki bi mu tudi sam lahko priskočil na pomoč. In ga tudi našel. Zagledal je postavo v oprijetem oblačilu in po oblinah sodeč je kaj hitro prišel do zaključnega sklepa, da je šlo za ženski spol. Njeniki premiki, če bi lahko rekli, da so spoh bili kakršnikoli, niso izgledali ravno najbolj optimistični glede na natalo situacijo zaradi česar je postala neznanka njegova prioriteta. Pospešil je svoj korak v tek ter se pri tem izognil truplom, ki so namesto sprejeta v uk tukaj končali svoja živjenja.
Zagrabil je neznano dekle in jo kar rahlo grobo dvignil v naročje. Preverjanja komunikacijskih veščin sedaj ni bilo na mestu, saj okoliščine nekako niso bile ravno najbolj naklonjene temu. Kar rahlo ga je stisnilo pri srcu, ko je videl naokrog še toliko sedanjih in bodočih sodrugov, ki bi jim lahko pomagal. Toda vedel, da vsem ne more nuditi svoje pomoči. Usmeril je tako raje pozornost na izhod, ki se je v daljavi neskončnega tunela svetlikal kakor konec medzvezdnega skoka ladje.

Ko je planil skupaj z žensko v svojem naročju na prostost, izvit iz smrtonosnega objema dogajanja v templju, se je v njega zaletel hrup novega okolja. Zvoki vojne, kriki bolečin, vse česar si pravi zaveznik miru v galaksiji ne bi želel videti, so planili nadenj. V daljavi se je približevala vojska, ki je že streljala prve izstrelke proti tarčam na nebu. Agresivni zavojevalci zgoraj pa so medtem obstrejevali svoje tarče z neusmiljenostjo, ki ji ni bilo para. Počepnil je na ploščadi pred glavnim vhodom v hram znanja Jedijev in odložil trup na tla. Uperil je svoje oči najprej v njen prstni koš in takoj na to v njen obraz. Ni šlo namreč za perverznost temveč za to, da je najprej preveril ali neznanka sploh še diha. Prsi so se sicer narahlo res dvigovale, toda to pa je bilo tudi vse. Nezavest od udarca najverjetneje. Skonil se je bližje in s prsti počasi dvignil njene veke.

((Siyo - po tem, ko sta se obadva moška zapustila, te đentlemensko rešujem ))

Morda to veste, morda ne. Toda to dejstvo niti tako zelo ne preseneča. Jezik Mandalorianov, imenovan Mando'a, je bil eden izmed jezikov galaksije, ki jevsebuje daleč največ kletvic. Kar glede na to, da so znani po svoji obsedenosti z tem čemur bi se večina prebivalcev vesolaj raje izgonila, niti tako zelo ne preseneča. Da je torej skozi Zakkegove misli švignila sočna žaljivka, ki se je dotikala strahopetnosti in skrivanja za Silo, ko je videl, da je le to eden izmed Jedijev uporabil za reševanje padajočih granat, niti ni bilo tako zelo presenetjivo. Zvok krikov in vonj ožganega mesa, ki ga prevrta laserski izstrelek, je že priplaval do skritega plenilca. Njegov plenilski um je ob takšnem razvoju dogodkov ponovno začutil tisto strast, željo po klanju, ki ni bila enaka potrebam skritega lovca. Ponovno si je želel korakati z ramo ob rami s svojimi kolegi, uživati v vojnih grozotah in se pradajati strasti pobijanja.
Toda namesto tega je prejel neljubo presenečenje, ko ga je nek šesti čut posvaril. In ker svojega občutka ni nikoli obravnaval kakor nekaj, kar bi bilo vredno prezreti, mu je sledil. Oziroma poskušal a kaj, ko ga je zadel udarec. Ne udarec eksplozije, izstrelka in meča temveč udarec nevidne sile. Kakor lutko ga je obrnilo kljub teži telesa in oklepa, da je z glavo navzdol odletel čez balkon inu pri tem ugledal svojega sovražnika, ki je bil razlog temu. Reva. Če se bi nahajali v situaciji, ko se je ravno pričenjala nova vojna, bi naslednji trenutek deloval morebiti celo smešno. Med padanjem je namreč navzgor mimo njega švignil eden izmed Jedijev, ki je končno dognal pozicijo lovca na glave. Morda sta se njuna pogleda celo srečala, morda ne. Toda že naslednji trenutek, preden bi to lahko dognal, je Mando'ad priletel skupaj s svojim orožjem ob realna tla. Zaradi višine in lastne teže je navkljub oklepu, ki ga je dodobra varoval pred marsičem, za trenutek izginil v objemu črnine.

Ponovno je ugledal svetlobo, ko so se oči pod čelado iznenada razprle. Spomini so kot deroča reka pridrveli nazaj, da si je kaj hitro sam odgovoril na vprašanje kaj se dogaja. Odrinil je zatorej sunkovito s sebe odvečno težo, ki so jo prinesli padli kosi opreme. Pod seboj je lahko čutil tresenje tal, ko so proti-zračni tanki streljali na svoje tarče. In že naslednji trenutek še močneješe vibriranje, ko so bombe zadele tempelj. Kar rahlo ga je presenetilo dejstvo, da se celotna struktura še ni podrla. In sedaj ni čas, da se čudim nad tem. K sreči je bilo njegovo zvesto orožje, ki mu je zaupal še bolj kakor mislečim objektom, v bližini, nedaleč stran od njega. Med tem, ko ga je pograbil, je pogledoval naokrog in preverjal nastalo situacijo. Izmed živih Jedijev so se vsi pobrali iz prostora prav tako pa ni bilo nikjer mogoče videti njegove delodajalke. Vedoč, da ga zunaj ob uzrtju ne bodo najlepše sprejeli, je segel s pogledom proti ležečim truplom. Na hitro je preveril razne velikosti mrtvih in enega izmed ubitih oropal za plašč. Ogrnil si ga je, s kapuco prikril svoj oklep in čelado ter stekel proti izhodu. Morda njegovo dejanje res ni bilo ravno najbolj bojevito toda brezglavi samomor tudi ni bil rešitev, ki bi mu prinesla čast.

Dim ga je zaobjel, ko je pritekel na plan. Prah se je namreč dvigoval proti nebu in za marsikoga že tako izmučenega je bilo dihanje samo še oteženo. Glede na to, da so dokaj redno iz zgradbe pritekali različni preživeli iz različnih koncev ni še eni postavi v plašču nihče posvečal pretirane pozornosti. Konec koncev so jo ranjeni veliko bolj potrebovali. Uspelo se mu je tako izmuzniti iz sredine dogajanja in steči mimo vojakov, ki so že tekli kot zmešani na svoje položaje, proti ulicam. Morebitnemu opazovalcu bi se tako prej zdelo, da si poskuša nekdo rešiti kožo kakor, da ravno sokrivec pokola beži. Trenutno najbolj varno mesto, kjer bi lahko obnovil svoje zaloge in kontaktiral Darth Pride, se mu je zdelo pozdemlje. In tja se je tudi namenil urnega koraka, skrit pred pogledi prestrašenih meščanov. Invazija se pričenja.

((odšel proti podzemlju))

Raphael se je obrnil k njej ravno v trenutku, ko se je že hotela odpraviti. Morda je začutil, da se je odločila, da gre? "Oprosti, če ti je neprijetno. Občutek imam, da se bo zgodilo nekaj pomembnega in da moram biti tukaj. Obljubim, da ti bom vse pojasnil ko zraven ne bo ušes, ki se jih to ne tiče," je rekel in Siyo se je prisilila v kisel nasmeh in skomignila z rameni. Seveda. Karkoli želiš. Ni ji bila všeč misel na to, da se bo morala vedno takole prilagajati njegovim potrebam in okoliščinam. Dovolj bi bilo že če bi ji rekel kaj bolj osebnega, recimo "nehaj se kujati, mala" ali pa "komaj čakam, da bova sama", tako pa je ostal povsem vljuden in oddaljen ves čas, ko jo je nagovarjal. In Siyo se je, po tem, kako zelo intimna sta bila, to zdelo nemogoče. Toda ker ga ni hotela ovirati, je tudi sama vljudno prikimala in se pretvarjala, da se je spet posvetila govorom. Vendar pa so se stvari naenkrat zasukale v povsem nejedijevsko smer.

Siyo je imela komaj nekaj trenutkov časa, da je pripravila blaster, saj je okoli nje završalo kot v panju. Na odru se je začel odvijati neuspešen arest in Siyo se je odločila, da bo poskusila ustreliti beločko, če se izkaže, da bo začela napadati. Potem pa je od strani vanjo butnil Raf v vsem svojem oklepu in jo zgrabil, da je strel iz njenega blasterja poletel nekam v strop, potem pa je vanju planila še druga, precej močnejša sila in Siyo se je znašla skoraj sploščena ob Raphaelov trdi oklep, največ škode pa je utrpela njena glava, ki je med sunkom močno priletela ob kovino. Vrtelo se ji je in ni bila stabilna na nogah. Ni več vedela, kaj se dogaja okoli nje, le to, da je bilo glasno in da je Raphael nekam izginil. Opotekla se ja naprej in čeprav je imela vse zamegljeno pred očmi, skušala slediti svetlobi, ki je najverjetneje predstavljala izhod.

Potem pa jo je par močnih rok zgrabil in dvignil s tal, da je glasno zaječala ob dotiku. Očitno je bila bolj polomljena, kot je mislila. Zaprla je oči in njena zavest je zamigotala, kot da je ne bi bilo več res tam. Ko je ponovno odprla oči, je ugotovila, da gleda v obraz neznanega jedija, ki vsekakor ni bil Blueray. Poskusila je vstati ali pa vsaj kaj reči, vendar je uspela iz sebe spraviti le tih stok bolečine. Kako neki ji je uspelo, da je bila tako zdelana? Počutila se je kot da bi se zaletela z ladjo. Poskušala je ugotoviti, ali je bila okoli njiju še vedno takšna panika, toda v glavi ji je zvonilo in če se je trudila zbrati, jo je vse le še bolj bolelo.

Pomagal je že marsikateremu padlemu Jediju, a nekaterim žal ni bilo več pomoči. Ko si pristopil do ležečega rjavega ogrinjala in ga odmaknil stran, se je pred teboj pojavilo novo truplo in prav vsako je govorilo svojo zgodbo. Nemalo je bilo otrok, začetnikov in svežih vajencev, ki so šele zakorakali v tok življenja, ne da bi ga pošteno zaužili. Njihovi nedolžni obrazi so zrli v prazno. Tako mladi. V vojni je videl tisoče žrtev, a v bitkah so umirali odrasli vojščaki, izkušeni in zdelani, ki so bili pripravljeni tvegati svoja življenja za nek višji cilj. To tukaj pa… Eron je tiho zavzdihnil in znova počepnil, ter okroglolični deklici rjavih las zaprl sivkaste oči. Tako se je zdelo, kot da spi in ni ga bilo človeka, ki bi o tem na prvi pogled podvomil. Krvavih madežev ni bilo, njena polt je bila svetla in čista, njeni lasje umiti in skrtačeni, a vendar v tem organizmu ni bilo več življenja. Kdo drug bi zaklinjal napadalce in jim prisegal neskončno maščevanje, besnel vsem na očem ali jokal v samoti, toda Eron ni bil iz tega testa. Svojih najglobljih občutkov ni pokazal z ničemer, ne z kretnjami strogega in odmaknjenega obraza, ne s tonom glasu, ki je ostajal tih in nevpadljiv in niti ne s telesnimi gibi. Svojo dolžnost je tiho opravljal, mrtvim zapiral oči in ranjene odnašal iz podolgovate dvorane, ne da bi z drugimi rešitelji spregovoril kakšno besedo, njegove misli pa so ves ta čas premlevale pretekle dogodke. Jediji so obstajali že tisoče let, njihova kultura in tradicija je bila ugnezdena globoko v osrčju Republike, bili so vzor in hrbtenica galaksije, a vendar so lahko tako hitro podlegli.
Tega ni mogel razumeti, pa naj je še tako razmišljal. En sam Sith, pa močnejši od stotine Jedijev. Le kako? In v tem ni mislil zgolj na fizično moč, pač pa tudi na moč uma, ki je bila neskončno močnejša od ta prve. Mandaloriani se tega niso zavedali in to je bil njihov konec. Če bi spremenili svojo miselnost in začeli poleg gole sile razvijati tudi misli, bi postali dejansko nepremagljivi. A Mandaloriani so bili že pretekla nevarnost, vsem dobro znana in predstavljiva. Ti Sithi so bili nekaj novega in dokler bodo nekaj novega, bo boj z njimi še posebno težak.

Eron se je premaknil naprej, stopil proti trojici sedišč, kjer so sedeli trije vrhovni Jediji in nič hudega sluteč vodili to zasedanje. Visas Marr, Brianna in Mical. Besede Visas Marr so povzročile ta krvav masaker, a le kako bi se mu bilo mogoče izmakniti? Bi sam na njenem mestu našel primernejše besede in na nepredvidljiv način zaustavil Sithovko? Bilo je zelo malo verjetno, še zlasti zaradi morilca na balkonu in celotne pripravljenosti v zraku. Ta vprašanja so bila zdaj povsem nepomembna, saj kolesa časa ni bilo mogoče zasukati nazaj in kar je bilo storjeno, je bilo storjeno. Jedijeve oči so potovale po preostalih žrtvah, ki jih še niso odnesli iz prostora in naenkrat obstale na zveriženem telesu starca, ki je ležal zraven zidu. Njegove bele lase je prekrila oglavnica, a jasno se je videla belina, obarvana z rdečimi madeži. Šlo je za enega izmed ostarelih jedijskih mojstrov, ki jih je bilo prav tako škoda kot mladcev, a oni so se vsaj izživeli in izkusili življenje. Stopil je do starca, poklenil in nežno obrnil njegovo telo, da se je lahko zastrmel v Jedijev obraz. »Varan Umdar« so besede nagonsko prišle iz njegovih ust in globoko v srcu ga je stisnilo. Tega starca je poznal, nekaj let je bil njegov učitelj in njegova modrost je bila silna. In s kolikšno potrpežljivostjo se je pogovarjal s Sithovko je bilo prav neverjetno. »Zdaj boš združen s Silo.« Ob levem temenu mu je laserski izstrelek raztrgal glavo in iz odprtine je še vedno mezela kri, a vse to ni zakrilo Varanovih umirjenih obraznih potez. Počasi ga je dvignil in odnesel iz dvorane, še vedno nasičene s preostanki strupenih snovi. Presenetila ga je starčeva teža, saj je bil silno lahek in ni se zdel več od otroka. Pred dvorano ga je odložil k drugim žrtvam ter se še zadnjič zastrmel po njegovih oblačilih, ko je za pasom zagledal kovinsko belo ploščico, ki mu je bila zdrsnila iz žepa. Starca ni nikakor mislil okrasti, a neka neznana sila je njegovo roko iztegnila proti ploščici, ki se je izkazala za holodisk in ga dvignila. Še sam ni vedel, kakšne informacije hrani in kaj dobrega bi mu prinesel, toda vseeno si ga je vtaknil pod plašč in se še zadnjič poslovil od modrega Jedija. Dvorana je bila praktično očiščena trupel, bitka zunaj pa je po zvokih sodeč slabela, tako da se je Eron odpravil proti svojim prostorom, kjer se je mislil poglobiti v Silo in glavo očistiti vseh nepotrebnih stvari, ki so ga težile. Nekateri bi temu rekli samomorilsko početje, saj je tempelj občasno še grozljivo zadonel in nekajkrat se je celo stresel, toda Eron se za to ni zmenil. Če mu je bila usojena smrt, jo bo odprtih rok sprejel, drugače pa bo živel dalje. Tudi kaotično stanje v samem templju se je umirjalo, saj je na poti proti svojim prostorom srečal le nekaj paničnih Jedijev, trupel in ranjencev pa več ni bilo videti.