Avla

Siyo je, oblečena v svojo oprijeto črno opravo, stopala za Raphaelom, ki je bil ponovno tako temačen in skrivnosten kot tisti prvi dan, ko ga je spoznala. Takrat je bil njen Blueray in čustva so se med njima šele začenjala spletati in vse je bilo tako preprosto in prijetno. Toda Blueraya ni bilo več. Jedi, ki je odločno korakal pred njo, je bil ponosen, neberljiv in hladen. Našobila je ustnice, še vedno nekoliko užaljena nad njegovim komentarjem na ladji. Nikdar ni predlagala, da bi se Jedijem pridružila, le da bi jim bila morda v pomoč, on pa jo je zavrnil, da je velika razlika med tem, da si Jedi in da poznaš njihove veščine. Nikoli ni hotela postati jedi. Sploh ni vedela, če je resnično čutila silo ali je čutila le čustva, ki so jih občutljivi občutili do sile. V vsakem primeru ji je bilo jasno, da je ni poslušal ali pa ni razumel in prav nič ni bilo videti, da bi mu bilo kaj do tega, da bi spremenil svoj odnos. Kareem, ki ju je prav tako spremljal, je bil do sedaj tiho in tudi Siyo ni načenjala pogovora. Avla, po kateri so hodili, je v njej vzbujala strahospoštovanje in občutek majhnosti. Ko so komaj pred kratkim pristali na enem od pristajalnih padov in od zunaj ugledali tempelj, se je šele resnično zavedla tega, kakšen vpliv so vihteli Jediji. Njihovo potovanje je sicer potekalo brez da bi jih kdo ustavil ali napadel. Njen bratranec je očitno dobro uredil papirje, saj tudi njihovega plovila nihče ni osumil povezave s Sithi. "Bi malo upočasnil?" je kar naenkrat vzrojila, saj je Raf hodil že tako hitro, da je lahko komaj sledila brez da bi se morala pognati v tek. "Mislim, da se srečanje ne bo začelo pred določeno uro in že tako smo zgodnji." Pojma ni imela, kje je izgubila svoj Zeltronski optimizem, toda odkar se je zaprl pred njo, ji je dal v njenem jeziku povsem jasno vedeti, da mu ni pomenila nič. In očitno je on nekaj pomenil njej, drugače bi se že zdavnaj začela obešati po Kareemu in nanj ne bi več niti pomislila. Nekoliko trpko je pomislila, da si je sama postlala tako hladno posteljo in zdaj bo pač morala ležati v njej. Zveze, ki so se spletle med večimi ljudmi, se nikoli niso obnesle, razen če so bili vsi trije enako zaljubljeni drug v drugega. In razen na Zeltrosu se to ni zgodilo nikjer, pa še celo na tem planetu ljubezni in sproščenosti je bila huda redkost, da se je takšna zveza dejansko obdržala. Toda Siyo je bila bojevnica in bila je pripravljena na to, da izgubi vse, zato je zagrizeno varovala svoje srce, edino stvar, ki se ji je še zdela vredna tega, da se jo obvaruje. Ne glede na to, kako zelo razočarana bo v življenju, je hotela obdržati svoje srce, saj ji je to dalo priložnost, da ljubi še kdaj. Pred njo se je zdaj odprl vhod v dvorano, kjer je kar mrgolelo različnih vesoljskih vrst, čeprav so bile humanoidne oblike še najbolj pogoste. Očitno je šlo za prostor srečanja in Siyo je preletela obraze, da bi videla, če lahko koga prepozna, toda razočarano je ponovno našobila ustnice in si nekoliko poravnala lase, saj je v enem od gladkih odsevnih stebrov videla, da so se ji med hojo rahlo razmršili.

Stopal je z dolgimi, hitrimi, in dostojanstvenimi koraki. Od pristajalne ploščadi pa do templja je neprestano držal isti tempo. Začel je resda z normalnimi koraki, a po nekaj sekundah odsotnosti je pospešil do meje teka. Nekaj je bilo narobe, to je lahko čutil. In ni šlo le za to da sta se s Siyo skregala, kljub temu da je njegovo srce kričalo po tem, da bi morala biti kot eno. Bilo je nekaj drugega, nekaj zloveščega, nekaj kar je čakalo na robu zaznave, pripravljeno da udari takrat, ko bi plen to najmanj pričakoval.
Redkim stražarjem ob vhodu v največjega vseh Jedijskih templjev, razen tistega na sedaj izgubljenem Ossusu, ni namenil niti pogleda. In oni so bili dovolj pametni da mu niso prekrižali poti. Istega pa ne bi mogli reči za množico različnih oblik življenja, ki so se gnetle v vhodni dvorani. A še preden bi se začel prerivati med njimi, ga je Siyo ustavila z nič kaj prijaznim tonom ter prosila, naj upočasni. Šele ko je slišal njen glas, se je začel spet zavedati čustev in površinskih misli okrog sebe. In zdela se mu je jezna.
"Nisem te silil da greš z mano," je siknil v hitrem blisku jeze, ki je prihajala od marsičesa drugega, kot samo tega kar mu je rekla. A takoj ko se je zavedel kaj se je pravkar zgodilo, je globoko vdihnil in izdihnil ter spravil svoje misli nazaj pod kontrolo.
"Oprosti," je dejal sedaj spet obvladan. "Navajen sem hoditi hitro in sem pozabil da za vaju ni tako. Mudi pa se bolj kot slutiš."
Oprosti, ampak ne morem reči ničesar drugega. Preveč ušes, in še ko sem bil eden njih sem zaupal le nekaterim. Nobenega od njih pa ni sedaj med nami in slutim nekaj skritega, ji je sporočil prek misli. Vsaj prej svojih misli ni kaj pretirano skrivala, pravzaprav je dobil celo občutek da ji ugaja da takole projicira svoja čustva naokrog, da so se nekateri pogledi obračali za njo, čeprav je bila verjetno večina teh usmerjena na njeno telo in ne na občutke. V vsakem primeru bi ga morala slišati.
Utrl si je pot med različnimi bolj ali manj inteligentnimi oblikami življenja in se približal vhodu v meditacijske dvorane, od kjer je lahko čutil močne aure nič kaj majhnega števila bolj ali manj izučenih vihtilcev Sile. In tam se je ustavil. Obrnil se je proti Siyo in Kareemu, ter ju nagovoril;
"Tu naprej se nahajajo dvorane navadno namenjene za premislek, meditacijo in umiritev. Sklepam, da je ta nova Vrhovna mojstrica namenoma izbrala ta prostor; stolp Visokega sveta je premajhen za toliko ljudi, prav tako pa lahko računa na to da bodo te dvorane delovale pomirjujoče na prisotne. Večina ljudi, ki vstopi vanje, pozabi svoje težave in odmisli tisto o čemer razmišlja, ter se prepusti molku in miru. Slab občutek imam, zato predlagam da se temu občutku ne prepustita. Sprostita se, da, a ohranita popoln nadzor nad svojimi mislimi. Slutim, da se tole ne bo odvilo tako mirno kot smo mislili."
Govoril je mirno, počasi, in tako tiho, da bi ga bilo nemogoče slišati če se ni poslušalec ravno sklonil k njemu. Še vedno je nadziral svoja čustva z jeklenim primežem. Nikakor ni mogel pustiti Jedijem, da bi kateri prišel na sled temu kar je sedaj čutil. Negativna čustva, močna čustva, čustva ki se jih je bolje ogniti, je nekoč rekel eden njegovih bivših mojstrov, in večina Jedijev bi mu pritrdila. A on ni bil Jedi. On je bil Raphael, in čeravno ga je čustvenost in odnos do teh delala bolj Sitha kot Jedija, ni pripadal nobeni skupini. Pripadal je le Revanu, oziroma temu za kar se je zavzemal. Pravzaprav Revana ni videl že tako dolgo, da ni mogel več zagotovo reči kakšen je bil. Dejansko Raphael ni več vedel česa si je sploh želel, sedaj še bolj kot kdaj prej. A moral je držati svoje misli pod kontrolo, toliko bolj ravno zaradi tega. Če se spustim z vajeti sem izgubljen.
"Ostanita blizu mene," je še dejal. "In obnašajta se čimbolj nevpadljivo. Kakšno vprašanje?"