Vhod

((kej v tem stilu
drugače pa normalno, da morva bit midva prva tam – sej sva zlobna, »sith« pa take fore ter hočeva bit vedno prva ane ))

((prišla z Pride, Darth Pride od nekje druge))

Kdo ve kako bi se vsa zadeva razvila, če ne bi posegla Pride. Službena dolžnost in pohlep, boj drugo, namreč očitno nista dopuščala twi'leku, da bi se umaknil. Mandalorianska jeznoritost v kombinaciji s trmo in osebnim ponosom pa ni dopuščalo Zakkegu, da bi se predal nasprotniku. Morda z njeno pomočjo, morda zaradi česa drugega se je besedam lovkasto bitje umaknilo za terminal lizat rane na svojem ponosu. Mando'ad pa je odhlačal za svojo varovanko, ki je že kakor prava grofica odhitela naprej. V varnem dosegu izključno slišnega polja dvojice je Sith Lady pohvalila spremljevalca. Ta pa ni kaj prida upošteval bontona temveč je raje nazaj že skorajda zabrusil svoj odgovor. "Pravi bojevnik nikoli ne pobegne iz boja." Želja po boju, klanju se je pričela dvigovati v njem. Neka prikrita strat, znana okrepljenim osebkom ustvarjenim za poboje, ga je pričela ponovno prevevati. Prst se je živčno sprehajal po črni puški, samo čakajoč kakor tempirana bomba na pravi trenutek. Na svoj trenutek, ko bo v soju ognja in krikih umirajočih lahko ponovno zasijal. Stresel je tako z glavo, da se je črno ogrinjalo streslo zaradi premikanja ramen. Raje je tako uperil zelenkasti vizir proti nebu. Tja so namreč vodile stopnice, ki obiskovalca privedle do vhoda. Samozavestno je tako stopilo stopalo bližje znanemu, a vendarle njemu tako zelo neznanemu cilju.
Nekaj časa je trajalo, toda kdor ima voljo ta je že na dobri poti, da svoje namere uresniči. Končno se je tako pred njegovimi očmi znašel tako zelo opevani vhod v tempelj. Kič. Le še nekaj stopnic za kratko ravnino je ostalo do vstopa v nostranjost. Ob strani mogočnih kamnitih vrat pa je stal vojak Republike, ki je nezainterisirano zrl predse. Črno-beli lovec na glavi je lahko samo upal, da je delodajalka poskrbela za način kako bi, kakor bi sama verjetno dejala in želela, brez pritegovanja pozornosti vstopila. "Pa sedaj Vaša ekselenca?"

Hitro je stopal sredi vojne vihre, ne meneč se za krike in stoke. Vselej umirjen kraj duhovne rasti se je spremenil v kaos, kakršnega se je bilo mogoče spominjati iz bitk proti Mandalorianom. Nekoč bi ob tem kaosu užival, njegov meč bi se vrtel po zraku in sekal po prihajajočin sovragih, ne meneč se za njihova življenja in njihov izvor. V vojni je bilo vsako življenje vredno manj od lista knjige in manj ko si razpravljal o smislu svojega početja, lažje ti je šlo. Nekateri stari Jediji bi govorili o temni strani in svarili pred padcem v zlo, a Eron je bil dovolj pameten, da ni nasedel tovrstnim neumnostim. V ubijanju ni užival, nič bolj kot ni užival v učenju, enostavno moral se ga je posluževati, saj bi se ga v drugem primeru poslužili nasprotniki in ga odpihnili v drugo življenje še preden bi se sploh zavedal.
A tista vojna je bila ena stvar in spopad v templju nekaj povsem drugega. Prišlo je iznenana, nepričakovano in prizadelo je njegov dom, kjer je dolga leta iskal smisel svojega življenja. Ko je opravil svojo dolžnost in o masakru obvestil mimoidoče Jedije, je celoten tempelj streslo in iz mnogih ust so se oglasili kriki obupa in norosti. Eron je ostal povsem miren, njegove blede oči so preletele ogromno dvorano in preučile starodavne stebre, ki bi v primeru zrušenja pokopale več kot le enega. Mrtev bom kaj malo koristen novincem. Ranjencem bi lahko pomagal, a zdravljenje ni bilo njegovo področje in nedvomno bi jim napravil več škode kot koristi.
Mimo njega je tisti hip pritekel mladenič, nedvomno eden od vajencev, katerega obraz je bil bled od strahu in oči široko razprte. Jedijeva roka se je iztegnila in se čvrsto oklenila njegove, da se je fant v hipu ustavil in se naglo zazrl vanj. Eron ni spregledal, kako je poskušal refleksno seči po svetlobnem orožju, a je bil z levico izrazito neroden. In mora jih šteti že vsaj trinajst. Kaj jih dandanes učijo? "Izpustite me, na zasedanju me potrebujejo." Poskušal se ga je osvoboditi, a možakarjev oprijem je bil preveč čvrst zanj. "Zgolj mrtvi, tem pa ne boš ravno koristil. Pridi z mano." Eron se je obrnil in potegnil fanta za seboj, a ta je bil trmast kot osel. "Kdo sploh ste? Zakaj vam naj sledim?" Glas se mu je tresel, medtem pa je znova počilo in stresli so se sami temelji stavbe.
"To ni dovolj dober razlog? Predstavljanje pa pustiva za boljšo priložnost." Pok je mladeniča očitno streznil in se je na koncu le vdal. Jedijski mojster ga je povlekel za seboj in skupaj sta pohitela vzdolž dvorane, proti odmaknjenemu vhodu v tempelj, ki se je zdel milje daleč. Napadalci so morali biti zelo dobro organizirani, tista sithovska cipa je morala vse preračunati in si izdelati natančen načrt za morebitno zavrnitev njenih blestečih načrtov. Predrzno, a neumno. Mlada nepotrpežljivost. Kaj ji je s tem uspelo? Nič več kot nekaj mrtvih Jedijev in morebitno zrušenje Templja. Hkrati pa je uničila vso prednost skrivanja in na pladnju razkazala svoje moči. Dober strateg bi počakal na trenutek, ko bi lahko v celoti opravil s svojimi sovražniki. Premagaš jih napol in ti vstanejo še močnejši. Jediji so bili zaželjeni na mnogih planetih, na nekaterih so imeli celo svoje akademije in v primeru padca Templja bi se umaknili tja, okrevali in v miru pripravili povračili udarec. Če bi starešine temu oporekali, bi se že našli mladci, ki bi tvegali izgon za večno slavo. Največji ženski uspeh je bil morda v tem, da je s seboj povlekla nekaj novih rekrutov in celo starejših Jedijev, a ducat ali dva ji ne bosta v preveliko korist.
"Gospod, počakajte!" Prestrašen glas ga je zdramil in naglo se je zasukal k mladcu, da je njegovo sivo ogrinjalo zaplapolalo za njim. Že ga je hotel nerazpoloženo povprašati o vzroku čakanja, ko je tega kaj hitro videl brez nepotrebnih vprašanj. Fant se je namreč osvobodil njegovega oprijema in stekel do mlajšega dekleta, ki je ležala v bližini in stokala od bolečin. Očitno jo je moral plin izčrpati, saj je imela moder obraz in dihanje ji je povzročalo silne težave. Fant ji s svojim ogromnim znanjem kajpada ni mogel pomagati, zato se je nemočno zazrl proti Eronu. Za hip je omahoval, nato pa stopil do dekleta, si jo dvignil preko ramen in pomignil fantu naj mu sledi. Pokanje je bilo vedno glasnejše, svetloba vedno večja in nenadoma se je pred njimi prikazal velik vhod v tempelj, ki je običajno pomenil vstop v hram spokoja in brezčasnosti. Tokrat je bilo vse prej kot to, saj se je blizu vhoda, pod pročeljem podolgovate strehe in visokega stebrišča stiskalo na desetine Jedijev, ki so ubežali grozotam Templja in skušali pobegniti od pokanja. En sam pogled proti nebu je dal vedeti, zakaj niso nadaljevali poti. Sem si kar mislil. Plovila, mnogo temnih plovil na nebu, ki so lebdela v okolici jedijskega templja in nanj izstreljevala naboje, kakor so to počenjale vesoljske ladje med bitkami. Na srečo vsaj nima Malakovega plovila. Ta bi namreč spremenil Coruscant v prah in pepel, brez spuščanja v atmosfero planeta. "Ostani z dekletom. Ne ločita se od nadstreška vrat." Hladnost v njegovem glasu je bila dovolj, da fant ni mislil oporekati in tako jo je Eron odložil za varno zavetje enega izmed podpornikov vhodnih vrat, ter stopil naprej. Med razgledovanje po obrazu jih je večino spoznal, a njihovi sproščeni in nasmejani obrazi so bili zdaj zamenjani z žalostjo, strahom in obupom. Vodilnih Jedijev sicer ni videl, a zanje ni preveč skrbel, saj je bil prepričan v njihovo preživetje. Druga stvar so bili novinci in starci. Obeh je bilo škoda, prvih zaradi talentov in drugih zaradi izkušenj. Blasterji, kriki in zmeda. Nič vam ne bo pomagalo. Raje se zberite in hitro napravite načrt, drugače se vam bo tempelj podrl na glavo. Počasi je stopal med množico in pogledoval po zraku, plovilih sithovske nasprotnice in drugih, tistih ki so se približevali in streljali na prve. V vsej zmedi ni zgrešil rjave pojave, ki je stekla proti stopnicam in skupaj z vojaki izginila v smeri mesta. Tak strahopetec ne bi smel nikoli stopiti v naše vrste.

En trenutek. En sam trenutek si je dovolila občutek zmagoslavja in vse se je obrnilo proti njej. Mislila je, da bo lahko končala to grožnja takrat in tam, nato pa ji je bilo pri priči dokazano kako nespameten je bil ta tok misli. V trenutku medtem, ko jo je val energije odbil stran in preden je s tilnikom udarila ob steno, je Visas pomislila kako arogantno in neumno je bilo podcenjevati Sitha; ta vendar ne bi zakorakala naravnost v srce svojih sovražnikov ne da bi imela pripravljen tudi načrt za pobeg. Nato pa jo je zadela ostra bolečina v zadnjem delu glave, sledila pa ji je tema...

Kriki, kašljanje. Težak zrak, močno oteženo dihanje. Vonj po uplinjenih kemikalijah. Močne roke, ki so jo oklepale okrog pasu. In... veter? Visas je mukoma odprla oči. Ravno je še videla Jedija, ki je vrtel roki pred seboj, osredotočen na nekaj, kar je izgledalo kakor miniaturen tornado, preden ji je stena zakrila pogled. Mimo nje so šinili Brianna, ki je nosila nezavestnega Attona, Mical z Mojstrico Karr v naročju, in nek mlajši Jedi, ki je nosil žensko v črnem. Opazila je Miro, ki je tekala sem in tja in nosila nezavestna bitja izven templja, nato pa spet šinila nazaj, ter se nekaj trenutkov prikazala z novim. Močno je kašljala in Visas je upala, da se bo že enkrat spravila ven, saj ni mogla nikomur pomagati če bi jo ubil strup. Vedno bolj se je oddaljevala od templja, in ko so bili že skorajda pri stopnicah, so jo roke postavile na tla. Rešil jo je eden od Padawanov, mlad fant bakrenih las, ki je bil v templju manj kot pol leta, a se je izkazal kot dovolj močnega da je brez težav nesel žensko decimeter ali dva višjo od sebe in ohranil dovolj trezno glavo, da se je uprl paniki.
"Hvala ti," se mu je tiho zahvalila, nato pa pogledala naokoli. Večina jih je okrevala od strupa, nekateri bolj izkušeni so se v minuti meditacije ali dveh uspeli očistiti strupa dovolj, da so pomagali drugim. Zrak je kar dehtel od Sile, ki so jo preko polaganja rok uporabljali za zdravljenje. Pred njo se je znašel Mical in enako tehniko izvedel na njej. Čutila je lahko, kako so njena pljuča postala lažja, očiščena težke materije ki se je nabrala v njih, močno zvonjenje in topa bolečina v glavi pa sta se polagoma zmanjšali na zanemarljivo raven. Vstala je in mu s tem dala vedeti, da je zanjo storil dovolj.
"Hvala Mical," je dejala medtem ko sta se lotila zdravljenja stare Mojstrice Karr in njene vajenke, ki jo je odnesla še slabše od prve. "So vsi zunaj? Kaj se je zgodilo?"
Moški, čigar modrost je nekajkrat prekašala njegovo mladost, ji je na kratko povedal tisto, kar je tudi sam izvedel manj kot minuto nazaj; za granate in bombardiranje, ter pokazal k bombnikom na nebu. Vajenka pod njenimi dlanmi je glasno zakašljala in odprla oči. Ni bila v najboljšem stanju, vendar bo preživela brez trajnih poškodb.
Visas se je ponovno vzdignila in se zazrla v mnoge ladje, ki so obletavale tempelj in ga obmetavale z izstrelki. Topovi iz republiških tankov so že streljali nanje, vendar so bili bombniki preveč okretni, da bi jim uspelo sestreliti več kot le nekaj na vsake toliko. Tudi s takšne razdalje je lahko Visas čutila fluktuacije električne energije, vendar nobenih znakov življenja. To je pomenilo bodisi da je bombnikom poveljevala matična ladja, bodisi da so jih pilotirali droidi. V vsakem primeru ji je to močno olajšalo dejanje, ki se ga je namenila storiti.
Iztegnila je dlani in zgrabila najbližje plovilo z močjo Sile. Motorji so še vedno delali in ladja ji je hotela uiti, vendar je bila Visasina moč veliko močnejša od navadnega pogonskega stroja, njena volja pa trdna kot bi bila vklesana v kamen. Obrnila je plovilo, nato pa ga pognala v najbližjo dvojnico, pri čimer ji je motor sedaj obrnjenega plovila le še pomagal. Bombnika sta se razletela v veliki eksploziji sredi neba in nekaj prisotnih je zavriskalo v odziv. A to Visas ni ustavilo. Enega in po enega je klatila bombnike z neba, dokler ni njihovega števila že močno razredčila in ji je zmanjkalo energije. Utrujena se je sesedla na tla, medtem ko so si neutrudni topovi republiških tankov dajali opravka s preostalimi. Najraje bi zakopala obraz v dlani in zajokala nad vsem, vendar takšno razkazovanje šibkosti ne bi nikomur pomagalo, kvečjemu izgubi morale. Z močjo volje se je zbrala in ponovno vstala, ter hitela pomagati ostalim kakor je le lahko...

Kašljajoč se je opotekel skozi velikanske dveri templja in se zavlekel do ostalih preživelih. Njihovo število je bilo občutno manjše kot v dvorani, deloma zaradi smrti in deloma po zaslugi dezerterjev, vendar Raphael ni utegnil preiskati njihovih obrazov, da bi ugotovil kdo je manjkal in kdo ne.
V grlu ga je peklo, vsak vdih je bil težak, in njegovi udi so postajali vedno težji. Sicer ni bil prepričan, ampak sumil je, da je šlo za variacijo dioxisa; plina katerega variacije so segale od živčnih plinov, do dušilcev, vsi pa so bili v končni fazi smrtonosni, vkolikor si jih dovolj dolgo vdihoval. Zase ga ni skrbelo; navsezadnje je bil poučen tudi v tehniki upiranja strupom, čeravno je morda ni obvladal tako kot nekateri mojstri. Poleg tega je bil Firrerreo in njegove prirojene regenerativne sposobnosti so mu že nekajkrat rešile življenje. Ne, skrbelo ga je za tiste, ki te prednosti niso imeli: novince, ki so si šele želeli postati Jediji, in pa ostali civilisti. Natančneje neka točno določena oseba ženskega spola z rahlo rožnatim pridihom kožnega tona, vranjimi lasmi in močnimi čustvenimi nihanji.
Naglo je gledal okrog sebe, vendar je ni opazil, zato je pogledal še za Kareema, s prav toliko uspeha. Pravzaprav se ni mogel spomniti, ali ga je odkar so vstopili v sejno sobo sploh še kaj videl. Če se ne bi pri priči obvladal bi njegova rastoča negativna čustva do brazgotinca, od katerih je bilo ljubosumje zaradi Siyine pozornosti vse prej kot zanemarljivo, pri priči začela sestavljati povezave o tem, kako je najverjetneje sodeloval z napadalcem. Vendar se je pravočasno ustavil, kajti vedel je da to ni bil niti čas niti prostor za takšno razmišljanje, njegov um pa trenutno vse prej kot primeren za objektivno analizo.
Močno je zakašljal in počutil se je, kot da bi imel po sapniku razporejene kapljice kisline. Prisilil se je narediti čim daljši izdih ter izpraznil kolikor pljuč je lahko, nato pa počasi vdihnil in ponovil vajo. Čez slabo minuto je bil dovolj dober, da se je lahko pobral in nadaljeval z iskanjem svoje sopotnice. In po nekaj vprašanih ljudeh in ovinkih okrog kosov kamenja, odpadlih s tega ali onega konca templja, jo je končno našel.
"Siyo!" je spustil iz sebe val olajšanja, kajti videl je lahko, da z njo ni bilo nič kritičnega. Očitno se je spravila ven kakor hitro se je lahko in si s tem prikrajšala učinke plina. Stekel je k njej, se sklonil in jo objel, trenutek zatem pa jo je že spustil, ko se je spomnil da sta vse prej kot sama.
"Je s tabo vse v redu?" Prislonil je ustnice k njenemu ušesu in spregovoril dovolj tiho, da bi ga čez vseprisotni hrup zelo težko slišal kdo, ki ni bil tako blizu:
"Oprosti za vso hladnost prejle. Nisem vedel kako bodo Jediji odreagirali name. Ko smo se zadnjič videli se namreč nismo poslovili na najbolj prijateljskih odnosih. Pravzaprav še vedno nisem prepričan, ali me bodo spet sprejeli medse, ali me bodo strpali pred sodišče. Nisem jim hotel pustiti vpogleda v moje misli, ob tebi pa se težje nadziram kot sicer..."

((Enkrat za spremembo post malo bolj normalne dolžine XD))

((prišel od tukaj))

Oči niso bile videti motne, kar je bil dober znak. Na nek način bi lahko dejali, da se mu je zdela neznanka pri zavesti čeravno bi po drugi strani lahko spet podal diagnozo, da je bila ženska v šoku. Glede na modrice po telesu je izgledalo kakor, da jo je v kaosu zasuka zborovanja v nepredvidljivi smeri deklo dobilo nase kar dobro težo, ki ji ni prav nič prizanašala. Gotovo je to posledica katerega izmed drugih nesrečnikov, ki jih je napad Sithinje odnesel stran. Ali pa je šlo morebiti za kakšen kos opreme, ki so znali biti skorajda še bolj nevarni? V hrupu obstreljevanja dveh nasprotnih si vojsk se je poskušala postava dvigniti nazaj na noge. Vendar pa Jedi učenec kaj takšnega ni moral dopustiti, saj je močno dvomil, da bi znala biti takšna poteza najboljša za njen obstoj. "Raje miruj." Roko ji je položil na rame in jo nežno, toda vseeno ne popušajoče pritisnil nazaj dol. Besede je poskušal izgovoriti glasno in jasno ter obenem izreči počasi, da bi se dalo prebrati tudi z njegovih ustnic. Nadvse bi se namreč najverjetneje bremenil ako bi dekle še zmeraj presunjeno odtavalo kdo ve kam pred cevi kdo ve kakšnih sil, ki so bile udeležene v invaziji.
Nenadoma je ena izmed bomb, ki so bombandirale hram pristašev miru v galaksiji, zadela tla presneto blizu. Nekaj nesrečnikov, ki so se nahajali ob napačnem mestu na napačnem kraju, je ob tem razneslo naokrog kakor lutke, da so končali leže na tleh v mukah ali ubiti. Tako se je znašel mladi padawan na razpotju – ali naj ostane tukaj ter pomaga neznanki ali naj odide s svojim znanjem medicine in sposobnstjo upravljanja Sile na pomoč novim ranjencem. Oči so hitro švigale sem ter tja medtem, ko je dragoceni čas tekel prežet z kriki prestrašenih. Končno se je, hote ali nehote, odločil za drugo možnost in še zadnjič na hitro pogledal bitje pred seboj. "Raje miruj." je ponovno ponovil že prej izrečene besede in stekel stran. Črni plač je pri tem plapolal za njim, umazan od prahu, ki se je v zrak dvignil tekom vsega dogajanja.

Oh, če bi v tistih trenutkih imel čas za podrobnejše razmišljanje bi si verjetno želel, da svojega znanja nikoli ne bi moral uporabiti zavoljo vojne. Da bi pomagal v časih miru ne pa, ko so si nasproti stala bitja kot sovražniki. Ko je brat moril brata zavoljo interesov nekaterih na višjem položaju. Morda bi se mu tedaj tudi utrnila misel, da je bil to samo še eden izmed primerov v katerem je na žalost, toda res bil vesel, da je bil Jedi. Da je lahko pomagal drugim po svoji najboljših močeh ter skrbel za uravnoteženost v svetu. Toda zlomi, iztrgani udi in še raznorazne podobe mu niso pustile dihati, da bi lahko bolj podrobno razmišljal o vsem. Kot zdravnik je bil namreč potreben vsepovsod naenkrat. Ni bilo tako malo primerov, ko je lahko trpečemu samo še zaprl veke, ko se je le ta odrešil muk.

Končno je napadanje toliko poniknilo, da se je dalo vsaj dostojno pomagati skorajda vsem. Neko orožje, Sila močnejših vihtilcev žaromečov ali kdo ve kaj je toliko razredčila agresivne letalske vrste, da se je dalo vsaj približno rahlo zadihati. Kdo bi vedel od kje se je tedaj v um padawana ponovno prikradla podoba ženske, ki jo je ob začetku vsega rešil iz templja. Vedoč, da ga sedaj za trenutek ali dva ne bodo pogrešali, se jo je odločil poiskati. Najprej se je njegovo iskanje usmerilo predvsem v smeri prostora, kjer jo je predhodno moral tudi zapustiti. Temno oblačilo, ki ga je imel nadetega ne sebi, se je med premikanjem gubalo in s tem nekako samo še bolj poudarjalo sivkaste madeže. In temnejše predele, kjer se je nahajala kri tistih, ki jim je vajenec poskušal pomagati po svojih najboljših sposobnostih.
Preiskovanje okolice se je kmalu izkazalo za uspešno, ko je ugledal znano, a neznano postavo. Če ga spomin ni varal jo je pustil samo sedaj pa se je zraven nje nahajala že druga postava, ki se je skanjala nad njenim trupom. Z rahlim, a vseeno kar utrujenim nasmeškom na obrazu je pristopil bližje misleč, da se je eden izmed zdravilcev posvetil tudi njemu neznani osebi. "Oprostite, ker vas tako motim toda veseli me, da se je gospodični nekdo že posvetil." Roke je prekrižal v skorajda značilni Jedijevski pozi, da sta se rokava združili kakor v enega in stem zakrila prekrižane dlani. "Kolikor sem uspel na hitro razbrati, ko sem gospodično prinesel ven, ji kaj hujšega ni glede na splošno stanje. Nazadnje je bila v rahlem šoku, kar je verjetno lahko spoznali kakor posledica njenih modric. Le te pa je verjetno pridobila ob neljubem srečanju z kakšnim telesom ob ekspoloziji ali ob napadu Sithinje. Vsekakor bi bilo za sedaj po mojem mnenju še najbolje, da še malo leži, da se njeno telo vrne v stanje normalnega delovanja."

((Tole zdajle bo prav sramotno kratko, ampak zdajle sem tako hudo utrujena, da sploh ne zmorem več.))

Siyo je tonila iz zavesti v nezavest še kar nekaj časa. Vse okoli nje je bilo nekam zabrisano in vsak premik postav, ki so se premikale okoli nje, je bil videti zabrisan, kot da so njene oči delovale hitreje, kot je lahko dojemala. Kljub vsemu je bila sposobna prepoznati glas temno modre postave, ki se ji je približala. Blueray. Nekaj ji je govoril z mehkim, tolažečim glasom. Bilo je prijetno, toda pojma ni imela, o čem je govoril. Zamežikala je in mu skušala reči, da je z njo vse v redu. Toda njene ustnice so bile suhe in težke in ni ji uspelo. Namesto tega je pogledala svojega modrolasega skrbnika in upala, da bo lahko iz njenih misli razbral, da ji ni hudega. Kot da bi spregovorila naglas, je zaslišala nekoga, ki je rekel, da mora samo še nekaj časa ležati, vendar je bila skoraj prepričana, da ni šlo za njen glas, saj je imela usta še vedno povsem presušena in skoraj zlepljena skupaj. Poleg tega jo je začela dregati počasna topa bolečina nekje v sencu in zavzdihnila je, ter ponovno zaprla oči.

Besede prišleka se ga navidez niso niti dotaknile. Le s pasivnim kimljajem je dal govorcu vedeti da ga je slišal in razumel. Njegova polna pozornost je veljala Siyo. Poskušal je zaznati kakšno misel, vendar je bila povečini nezavestna, tako da brez močnejšega prodora v njeno glavo (ki pa je bil zanj zaradi vdora v zasebnost le izjemoma uporabljeno sredstvo) ni mogel razbrati ničesar.
Morda je imel mladi mož ob njima prav in je resnično potrebovala le nekaj časa počivati. Vendar to ni bil ne kraj ne prostor za to, kajti tudi če si odmislil napad s plinom in streljanjem, so bili tukaj še vedno bombniki, ki so vršali po zraku. Slišal je lahko, da so jih sicer uspešno sestreljevali z neba, vendar pa so njihovi izstrelki neprekinjeno padali na tempelj, oziroma to kar je od njega ostalo, in tu in tam je kakšen osvobojen kos kamenja priletel tudi proti njim. Na srečo je bilo nekaj Jedijev dovolj pri sebi, da so takšne nevarnosti uspeli uspešno odvrniti, tako da vsaj zaradi padajočega kamenja ni bilo dodatnih žrtev. S kotičkom očesa je videl, kako je vrhovna mojstrica zabijala bombnike enega v drugega s surovo močjo Sile in za trenutek si je zaželel, da ne bi bil tako izčrpan in bi ji lahko pomagal. Vendar ni bilo tako, sploh pa česa takšnega še ni počel, časa za učenje pa tudi ni bilo.
A kljub temu mu ni ušlo dejstvo, da bijejo izgubljeno bitko: sovražnik jih je že premagal, edino kar so sedaj počeli je bil obupan poskus da bi rešili kar pač lahko. Vsaj to so storili prav, da so dali prednost reševanju življenj, ne ohranitvi zgradbe.
Pomislil je na svoje prioritete. Mar ni bilo najbolj pomembno, da spravi Siyo na varno? In vendar se ni mogel pripraviti do tega, da bi preprosto odšel z njo in pustil ostale za seboj.
Več kot je ljudi ki ti nekaj pomenijo, šibkejši si. Več jih boš poskušal obvarovati, večkrat boš tarča in lažje ti bodo sovražniki škodovali... mu je skozi misli šinil nepovabljen spomin na eno od lekcij svoje stare mojstrice.
Časa za premišljevanje ni bilo: moral je ukrepati hitro, na podlagi občutka in intuicije. In odločil se je osebno odnesti Siyo do najbližje bolnišnice. Njegova čustva do nje so bila tako ali tako do neke mere že izdana, tako da z nadaljnjim prikrivanjem ne bi ničesar dosegel, poleg tega pa se je odločil da če mu bodo Jediji zamerili odhod v času, ko ni bil dovolj pri sebi niti da bi zdravil ranjence, in tudi po tem ko jim je bolj ali manj rešil zasedene riti, bo pač prisiljen se s tem soočiti ko bo prišel čas za to. Siyino blagostanje je bilo pač pomembnejše od potencialne zamere.
Najprej je pomislil da bi šel z ladjo, vendar ga je dejstvo, da ni vedel kje je bil Kareem, in da bi ta lahko mislil da sta ga zapustila, če bi naenkrat vzletela, prepričalo v alternativo. Kareema morda res ni maral, ampak če sta morala biti sovražnika, je raje videl da bi si to povedala v obraz in rešila iz oči v oči, ne da bi si slednji lahko mislil kar bi si hotel in deloval iz vedi-si-ga-kje.
Tako je namesto do Senčnega Vrana poiskal prvi speeder, s katerim se je malo nazaj pripeljala četverica varnostnikov, ga brez odlašanja zaplenil, položil Siyo čez zadnja sedeža in se odpeljal stran, v smeri edine ambulante, za katero je vedel da se je nahajala v bližnjem okrožju.

Iznenada se je neznana moška postava zraven v objem nezavesti ovite ženske dvignila. Toda ne sama temve skupaj z deklino, ki jo je Valvur rešil iz napadenega templja. Preden bi mladec laho prostestiral potezam kot Jedi in kot zdravnik zavoljo njenega stanja, sta se že oddaljila. Hote ali nehote je tedaj njegova odprta usta zaustavila druga stvar, nek notranji instinkt ali pa Sila, da ni spregovoril niti besedice. Obrnil se je proti ladjam, ki so še zmeraj kakor goreča toča padala z neba in sejala smrt ter razdejanje na tleh. Morda bi si tedaj celo zaželel, da glave ne bi usmeril drugam, višje proti modremu nebu. Tamkaj so namreč njegove oči zagledale novo, še hujšo približijočo se nevarnost, ki je znala nositi s seboj še več smrti kakor bombniki s svojimi bombami. Torpedo, ki je grozil, bi znal ob svojem kontaktu z zadanim ciljem zradirati iz obličja tako rekoč vse prisotne Jedije naenkrat. Pograbil je zatorej raje najbližjega ranjenca, ga dvignil na nebo in z vso močjo, kar so mu jo dopuščale glasilke, zakričal zavoljo lastnega bita in tujih življenj. "Vsi pojdite proč od templja! Takoj sedaj!" Kolikor je lahko je za to porabil energije, tako lastne kakor tiste, ki so jo nekatere neizobražene, po večini barbarske rase imenovale magija. Z vsako izgubljeno sekundo se je izstrelek bolj približeval in padawan je lahko samo upal, da vnešene koordinate niso predstavljale tiste ploščadi, kjer so se misleča bitja nahajala.
Ko je torpedo zadel tempelj se je Rahu skupaj z nasključnim ranjencem, ki mu je pomagal bežati, vrgel na tla. Zgradbo, ki je nudila zavetje tolikim iskalcem raznoraznih znanj, ki je pomagala tolikim na poti k izpopolnjevanju samega sebe, je bila z enim pritiskom na nek gumb neznano kje izbrisana. Vsi arhivi, vsi, ki se jim ni uspelo pravočasno rešiti ali so ostali ujeti pod raznoraznimi ovirami, so bili kakor nepomembna črka, tiskarski Yoda, izničeni. V prahu, ki se je ob vsem zasuku dogodkov dvignil, se je kosmata brada dvignila. Ravno pravočasno, da je lahko videl bleščeši napis čez nebo, ki je jasno dokazoval premoč novega starega sovražnika. Besede v splošnem jeziku bodo najverjetneje še dolgo kakor vžgane plavale po njegovem spominu, kajti predobro je vedel kakor zelo resnične so bile. "To bi lahko bila tritonijska nuklearka." V primeru, da bi bile resnične, bi se tedaj preživeli prvega torpeda znašli v Sili združeni s pobitimi tisti dan. Hitro je pogledal rešenega poleg sebe, mu pomignil v znak opravičila in se dvignil na noge. Vsenaokrog je nastal še večji kaos kakor je nastopil poprej. Že je namreč zgledalo kakor, da se situacija končno umirja. Toda sedaj ... ne, paniki se ni smel prepustiti. Na hitro je za ohranjanje trezne glave zreticiral v glavi kodeks Jedijev. Ni čustev temveč je mir. Ni ignorance, temveč je znanja. Ni strasti, temveč je spokojnost. Ni kaosa, temveč je harmonija. Ni smrti, temveč je Sila. Pljuča so ponovno zadihala v enakem, mnogo počasnjšem tempu. Skorajda bi lahko rekli, da se je v vročici dogodkov njegova kri rahlo ohladila. Popokal si je členke, s hrbno dlanjo obrisal pot s čela in nato roko v oblačilo ter se pričel razgledovati naokrog komu bi tisti trenutek najbolj pomagala njegovo pomoč. Pa naj je šlo za znanje medicine ali moralno podporo, oboje je bilo tisti trenutek več kakor samo dobrodošlo.

Vse skupaj je bila le diverzija! je šinilo skozi misli Vrhovne Mojstrice, ko je na nebu opazila naglo bližajoč se projektil. In ona je nasedla. Izčrpala se je s tem, ko je z neba klatila bombnike, ti pa so bili tam ravno zato, da so jih zamotili, in je medtem sovražnik neovirano sprožil svoje pravo orožje. In Jediji ki so zdravili ranjence in ščitili ostale pred odpadajočimi kosi templja prav tako. Seveda jim tega niti v sanjah ni mogla zameriti, saj so bila njihova življenja vendarle pomembnejša od zgradbe. Dokler je obstajalo znanje Jedijev, je njihov red preživel. A lažje se je učiti od človeka kot iz holograma, in čeravno tudi njihovo skupno znanje ni zneslo niti za polovico tega, kar je bilo shranjeno v templju, ji je vseeno odleglo da so se rešili. Spektakularna eksplozija je morda res uničila stoletja znanja in starih relikvij, vendar je Red preživel. Tudi leteči kosi kamenja jih niso poškodovali, kajti nekateri Jediji so bili še vedno dovolj pri močeh, da so jih uspeli ustaviti ali pa upočasniti preden bi zadeli katerega od zbranih.
Čeravno ji je bilo vsega tega uničenja žal, pa jo je bolj zaskrbelo sporočilo v obliki ognjemeta. Seveda je obstajala možnost da je bilo le laž, kajti ne bi bilo prvič da bi Sith poskusil prestrašiti svojega nasprotnika z dajanjem lažnega vtisa o obsežnosti svoje moči. A bolj pametno je bilo sklepati da je njihova sovražnica resnično sposobna česa takega, za primer če bi bilo res. Enkrat jo je že podcenjevala in še vedno ji je nekoliko zvonilo v glavi zaradi tega; bila je odločena da te napake ne bo ponovila.
A to ni bilo vse; grožnja na nebu je očitno celo med nekatere bolj izkušene zasejala dvom, negotovost, in celo senco strahu. Strahu pred tem, kaj bi se lahko zgodilo ljudem Coruscanta ali pa nedolžnim novincem, ki so prišli polni upanja da bi lahko postali Jediji, namesto tega pa bili priča katastrofi, ki je po uničujočem učinku prišla skorajda ob bok uničenju njenega domačega planeta.
Katarr je izvotlena lupina brez življenja. Tukaj je resda umrlo veliko starih prijateljev in novih znancev, vendar smo ostali preživeli, se je opomnila. In dokler smo živi, se ne smemo predati brezupu. Spravila se je na noge, si z dvema udarcema na hitro stepla prah s plašča, nato pa nagovorila zbrane:
"Jediji, prijatelji. Ne pustite, da bi se vaša volja uklonila žalosti. Izgubili smo tempelj in tudi mene boli srce za vsakogar in vse kar je končalo z njim. Vendar z nami ni konec! Poglejte v nebo: peklenska ženska se zelo dobro zaveda kako močni smo skupaj, zato nas hoče razkropiti s strahom in dvomi. Zakaj nas ni sestrelila na mestu, če je tako mogočna? Ker hoče, da se razkropimo in razdelimo, kajti potem bomo šibkejši. Ker hoče, da se odpovemo vsemu, za kar stojimo in kar je v tej galaksiji pravičnega! Ker hoče, da nehamo biti Jediji, temveč da bi svoje darove izkoriščali za njene cilje!"
Videla je, da jo skorajda vsi zbrani gledajo in pozorno poslušajo. Vsi so lahko čutili, da je prisotnost zlobe odšla, in zdaj se je bilo treba odločiti kako naprej. Visas se je počutila kakor da bi na hrbtu nosila celo eno-osebno plovilo, tako močno se je vedenje, da bodo njene naslednje besede krojile usodo Jedijev in morda cele galaksije, spuščalo na njena ramena. Zajela je sapo in še bolj glasno in odločno kot prej spregovorila:
"Ampak mi se ne bomo uklonili grožnjam in prisili! Ne bomo pustili, da nam vlada tiranka le zato, ker nas je ujela nepripravljene! Ne bomo ji pustili, da bi izbrisala bistvo Jedijev! Dokler bo v galaksiji sočutje, resnica, znanje in pravičnost, jo bomo Jediji varovali do zadnjega! In več ko se nas bo združilo s Silo, bolj bo sama Sila nasprotovala tej tiranki!"
Množica je bruhnila v glasen vzklik odobravanja. Visas sicer ni bila prepričana kolikšen del identitete Jedija je ostal potem ko se je združil s Silo, vendar se ji je zdelo malo verjetno da bi se vsaka individualnost izgubila. Vsekakor so imele njene besede želen učinek, in prej omenjena vesoljska ladja se ji je odvalila od srca, ko je videla da je velika večina preživelih ostala odločena, da ostane še naprej zvesta njihovim idealom.
Stopila je do bližnjega oficirja Coruscantske varnostne službe, ter z njim izmenjala nekaj besed. Naposled je oficir prikimal, Visas pa se je obrnila nazaj k zbranim:
"Varnostniki nam bodo pomagali vse poškodovane transportirati do najbližje medicinske postaje. Drug del bo ostal tukaj in preiskal ruševine za preživelimi. Prosila bi vas, da se mi vsi pridružite v ambulanti, saj ne vemo koliko plina smo vdihali. Če kdo želi ostati in pomagati varnostnikom pri preiskovanju ruševin vam tega ne morem preprečiti, vendar vas prosim da tega ne storite. Čutim lahko, da boste v tem primeru našli le žalost."
To je bilo vse, kar je imela povedati. Obrnila se je in se usedla v enega od mnogih speederjev, s katerimi so se pripeljali varnostniki. Ko se je vozilo napolnilo, je pilot vklopil pogon in odbrzeli so proti medicinski postaji.