Kantine

Mrenn je bil naravnost užaljen, ko je ugotovil, s kakšno lahkoto je pobegnil Lady Pride. Po tem, ko je pred njegovimi očmi onesposobila cyborga, ki je v omrežju deloval pod imenom Neo, je bil Mrenn poslan na teren, kjer se je moral ves čas ukvarjati s preprostimi terminali in še bolj preprostimi ljudmi, ki so jih uporabljali. Pride si je zanj vzela komaj toliko časa, da mu je povedala osnove izdelovanja žaromečev, potem pa se je začela ukvarjati z drugimi stvarmi in Mrennov ponos je bil po tem že tako obrazgotinjen, da se mu Sithinja ni zdela več niti malo privlačna.

Od daleč je opazoval, kako si je pridobila novega ljubljenčka, brazgotinastega hrusta, ki ni bil niti lep niti eleganten. Po tistem se je digitalno poslužil vsakega podatka o njej in njeni utrdbi, za katerega se mu je zdelo, da ne bo izsledljiv. Zdaj mu ni bilo več treba tako močno ščititi misli, saj se Pride ni nanj niti ozirala, drugi v njeni vojski pa so bili povečini nesposobni plačanci ali pa so se še urili v njenih spretnostih in so bili zato bolj majhna ovira za njegov intelekt.

Ko je bil torej nekega dne ponovno na terenu, s čipom s podatki okoli vratu in rezervnim v podplatu njegovega škornja, je preprosto odkorakal in nihče ga ni ustavil. Očitno se ji je zdelo, da ji ni predstavljal niti grožnje niti koristi, saj bi se drugače potrudila, da bi ga vsaj malo zavarovala. Tako pa ga je spremljal samo en nesposoben stražar, ki je zaspal v prvi minuti po tem, ko je začel Mrenn delati na terminalu. Je mar mislila, da je imel oprane možgane tako kot njeni drugi privrženci in je ne bo niti poskusil zapustiti? Samo dovolj tiho je moral biti, pa je bil na varnem še preden bi lahko rekel "hyperprostor".

V času svojega služenja pri njej mu je uspelo nadgraditi očetov žaromeč, vendar se je uril bolj malo in počutil se je že kar nekoliko zarjavelega. Opremljen po svoji najljubši modi - vrhunsko - je torej s prvo ladjo odplul na Coruscant in tam najel manjšo telovadnico nad eno od kantin, ter tam pridno treniral. Kadar je imel res dober dan, mu je včasih uspelo premakniti kakšen predmet s pomočjo sile, toda večkrat kot ne je imelo to katastrofalne posledice. Zdaj je bilo ogledalo razbito, ker je vanj ponesreči zabil eno od klopi, okno je bilo silno opraskano, Mrenn sam pa bi v nekem trenutku skoraj ostal brez ene od nog, toda na srečo se mu je uspelo dovolj hitro umakniti, ko je ugotovil, da tako hitro letečega žaromeča pač ne bo uspel ujeti.

Minili so tedni, ko je končno dovolj zaupal v svoje bojevalne sposobnosti, da si je privoščil odkrito sprehajanje po mestu. Toda kljub vsem podatkom, ki jih je izmaknil, Pride za njim zaenkrat še ni poslala nikogar. Najverjetneje niti ni vedela, kako veliko ji je odnesel, saj sama ni bila tako vešča v virtualnem in kibernetičnem. Enega od čipov je zakrinkal v portret enega od svojih družinskih članov in ga nosil na verižici, ki jo je imel okoli vratu, drugega pa je še vedno nosil ob telesu, včasih všitega v obleko, drugič vdelanega v čevelj ali zapestnico.

Tistega dne si je privoščil obisk kantine, ki se je nahajala pod njegovo telovadnico, in po dveh pijačah je bil že zelo dobre volje. Oblečen je imel črn plašč, ki bi ga morda lahko kdo zamenjal za Jedijevskega, pod njim pa je imel ves čas pripasan žaromeč in blaster. Ker je bil zelo prijetnega videza so se mu povsod okoli nasmihale ženske, toda k nobeni od njih ni pristopil. Morda je šlo za Silo, morda le za občutek, toda še preden je nekdo sedel na barski stolček poleg njegovega, je vedel, da se bo to zgodilo. S kotičkom očesa je pogledal proti novi osebi.

((Nissa ))

((O, si pa hiter. Hvala! ))

To je bil torej Coruscant. Nissa je resda pričakovala, da bo precej večji in in bolj barvit od njene rodne lune, a je vseeno potrebovala kar nekaj časa, da se je navadila na gnečo, ki je vladala na ulicah. Sama pri sebi si je čestitala. Uspelo ji je. Prišla je na Coruscant in zdaj je morala le še nekako priti v stik s tukajšnjimi Jediji. "Prepusti se vodstvu Sile, in našla jih boš," je ji tik pred smrtjo naročil mojster Waric in Nissa se je ob spominu nanj sama pri sebi žalostno nasmehnila. "Hja, lažje reči, kot narediti," mu je odgovorila v mislih. Sila je za enkrat molčala, zato se je Nissa preprosto odpravila navzdol po tisti ulici, ki ji je bila na prvi pogled najbolj všeč. Z desnico se je pri tem rahlo dotaknila robu svojega zvestega žarodiska, ki ga je imela pritrjenega ob boku, kot bi hotela preveriti, ali je še vedno na svojem mestu. Njegov rob je bil zdaj temen, a če bi ga vzela v roke in vanj usmerila Silo, bi se zableščal modro in postal oster kot rezila žaromečev.

Ulica, po kateri se je odpravila Nissa, je bila polna kantin, ki so bile ob tej večerni uri nabito polne. Nissa se ni dolgo pomišljala. Po dolgi vožnji, ki jo je prestala, bi ji kakšen kozarec pijače prišel še kako prav, poleg tega pa bi ji mogoče uspelo slišati tudi kaj, kar bi jo lahko zanimalo. Tako je vstopila v kantino, ki ji je bila na videz še najbolj všeč - bila je namreč nekoliko temnejša od ostalih, napis nad njo pa je bil obrobljen s prijetnim odtenkom modre barve. Ko je vstopila, se je najprej na hitro ozrla okrog sebe, potem pa se je odpravila do bara na drugi strani. Pri tem je na sebi več kot jasno čutila marsikakšen odobravajoč moški pogled, ki pa se jih je že zdavnaj navadila izvrstno ignorirati. A ko je sedla na barski stol, jo je nenadoma spreletelo, kot bi se je dotaknila Sila, in nehote se je obrnila proti moškemu, ki je sedel na njeni desni in se je ravno tedaj obrnil proti njej.

"Kaj pa je tako zanimivega? Še nikoli nisi videl modropolte ženske?" ga je vprašala, nekoliko razdražena, ker jo je uspel pripraviti do tega, da ga je pogledala. A tega ji zdaj kljub vsemu ni bilo nič kaj žal: mlad moški, ki je sedel poleg nje, je bil vse prej kot neprivlačen in Nissine oči so se sprehodile po njem, še preden bi jih lahko ustavila. Kljub temu se je potrudila, da je na obrazu ohranila hladen in nekoliko vzvišen izraz, s katerim ga je ogovorila. Neznanec se ji je poleg svojega videza namreč zdel zanimiv še zaradi nečesa drugega: obleka, ki jo je nosil, je bila temnih barv in je še najbolj spominjala na jedijevsko uniformo. Je bilo mogoče, da jo je Sila le napotila v pravo smer in je končno našla, kar je iskala?

OK, bila je prava mačka. Ne tako dobesedno kot če bi šlo za Catharko, toda to je bilo samo pozitivno. Mrenn se je v trenutku obrnil proti njej, se naslonil na pult in se ji zapeljivo nasmehnil. Šlo je še skoraj za nagon, tako avtomatično se je zgodilo. Modra koža ga ni niti najmanj zmotila, zdela se mu je celo zelo estetska in eksotična. Najprej si je ogledal njene oči, da bi videl, če gre za Wroonianko, toda očitno je šlo le za bližnjo sorodnico te vrste, saj ni bilo v njenih temnih očeh opaziti niti pikice rumenega. "Nasprotno, videl sem jih že veliko," je odgovoril na njeno vprašanje in njegove oči so se smejale skupaj z njegovimi usti, "vendar pa je redkokatera tako postavna in lepa."

Videl je, da je njen obraz ostal neomajan, toda preveč dobro se je zavedal tega, da je bil njegov lepi obraz paša za oči, da bi verjel njeni hladnosti. Celo ženske, ki jih moški sploh niso zanimali so včasih sanjarile o njegovih androgenih potezah, vendar pa je bil Mrenn več kot le lep obraz. Bil je izurjen v srčnih zadevah in navajen, da vedno dobi to, kar hoče. Tako ali drugače.

Potem se je obrnil nazaj proti pultu in se za nekaj trenutkov posvetil pijači, ter dajal vtis, kot da je povsem nezagret za njun pogovor. Ta metoda je na ženskah odlično delovala. Če so dobile vtis, da ni bil resnično zainteresiran tudi po takšni izjavi o njihovi privlačnosti, so postale zelo radovedne, hkrati pa ni izpadel preveč predatorsko. Ko se je obrnil, se je njegov plašč ujel v rob stola in razkril ročaj žaromeča, ki je bil pripet na njegov pas. Mrenna to niti ni zmotilo, saj žaromeča ni res skrival. Po Coruscantu je hodilo veliko Jedijev in še eden več ni niti malo zbudil pozornosti, hkrati pa je pogled na to orožje hitro odgnal potencialne tatove ali težake, ki so vedeli, da Jediju preprosto ne bodo kos.

"Natakar," je končno pomignil svetlo srebrno pobarvanemu droidu, ki je stal za pultom, "postrezite dami s pijačo in hrano po njeni izbiri. Na moj račun," je še dodal, ne toliko zato, da bi naredil vtis nanjo, kot zato, da bi si resnično naročila nekaj okusnega. Ni maral skromnih ljudi, saj se mu je zdelo, da so bili lažnivci in hinavci. Kdo pa ni hotel najboljšega, sploh če mu je bilo ponujeno zastonj? Poleg tega bi mu s svojim naročilom povedala precej o sebi in čeprav je dajal vtis, da je nezainteresiran, to nikakor ni bil.

Fantov zapeljivi nasmeh je ni pretirano presenetil - bolj nenavadno se ji je zdelo to, da se je tik po tem, ko ji je polaskal, obrnil stran in na videz pozabil nanjo. Nissa je bila navajena, da je moški, katerih pozornost ji je uspelo zbuditi, niso več izpustili izpred oči. Še več, tudi če je ves čas le molčala in se jih trudila ignorirati, niso nehali čebljati o njeni lepoti in zapeljivosti, kar je znalo biti še posebej nadležno. A tedaj je njeno pozornost pritegnilo nekaj drugega - ko se je neznanec obrnil proti pultu, se je njegov plašč zataknil ob stol in kot za nalašč razkril ročaj orožja, ki bi lahko bilo le žaromeč.

Nissine oči so se ob tem zadovoljno priprle. Zadetek v polno. Ali pač? Kolikor je o Jedijih uspela izvedeti od svojega mojstra, se ji je zdelo bolj verjetno, da bi svoj prosti čas preživljali na kakšnem samotnem kraju v iskanju notranjega miru, kot pa da bi flirtali z neznankami v hrupni kantini. A to navsezadnje ni še nič pomenilo. Nissa se je še predobro zavedala, da je resnica dostikrat precej drugačna od idealov, možno pa je bilo celo to, da je bil Jedi poslan sem s kakšnim posebnim namenom in je samo na videz dajal vtis sproščenosti. Kakorkoli, imel je orožje, ki ga zelo verjetno ne bi nosil, če ne bi bil Jedi, poleg vsega pa je bil še nezanemarljivo privlačen, zato je bila Nissa odločena, da ponovno pridobi njegovo pozornost.

A s tem se ji ni bilo treba truditi - ravno v tistem trenutku se je neznanec praktično ponudil, da ji časti večerjo. No, to pa je bilo nepričakovano, a Nissa se ni nameravala braniti in hudomušno se je nasmehnila. "Upam, da tega ne boš obžaloval. Če že imam možnost, potem si namreč vedno privoščim najboljše, kar običajno pomeni tudi najdražje," je rekla in ga pri tem namenoma ocenjujoče premerila, kot bi hotela preveriti, ali gre tudi v njegovem primeru za najboljše. Na hitro je ošinila jedilni list, nato pa se je obrnila proti droidskemu natakarju: "Eno porcijo kraljičinih zvitkov s prilogo iz merunov, prosim. Zraven pa še en velik kozarec Ice blasterja. Z veliko ledu. To bo za enkrat vse, hvala." Nissa omenjene jedi sicer ni jedla še nikoli, vedela je le, da so meruni precej redke in okusne, in posledično seveda tudi precej drage modre gobe. Pričakovala je, da neznančeva denarnica nad njeno izbirno ne bo najbolj navdušena, a to je bila njegova stvar - sam ji je vendar rekel, naj si izbere, karkoli si želi.

Ko je natakar odšel, se je Nissa ponovno obrnila proti neznancu. "Torej... ste vsi Jediji tako radodarni, da neznankam plačujete drage večerje, ali je to samo tvoja posebnost?" ga je nekoliko zbodla, čeprav si je tudi v resnici želela izvedeti, ali neznančevo orožje ni le ponaredek za strašenje naivnih tatičev in je imela dejansko tolikšno srečo, da je že v prvem poskusu naletela na pravega pravcatega Jedija.

Ko je naročila, je Mrenn privzdignil obrvi in si skoraj neopazno obliznil ustnice. "Meni dajte enako, samo brez soli," je naročil, potem pa trznil z roko, da se je v njegovi dlani znašla denarnica, ki je bila sicer spravljena v skritem žepu na podlahti njegove podobleke. Brez pomišljanja jo je odprl in pomolil natakarju čip takšne višine, kakršne ljudje ponavadi niso uporabljali v kantinah. Mrenn navadno ni razmetaval s svojim denarjem, ker po tem ni čutil potrebe, toda imel ga je več kot dovolj. Droid je s previdno robotsko roko prijel čip in začel iz odprte blagajne jemati čipe, da bi mu vrnil razliko, Mrenn pa je hitro odmahnil z roko. "Obdrži drobiž," je rekel, "lahko pa nama prineseš še dve od tistih čokoladnih reči, tistih kupčkov polnjenih s sladko peno."

Droid je prikimal in ob spremljavi mehanskih zvokov odkorakal, Mrenn pa je s kotičkom očesa ponovno pogledal proti Nissi, ki je več kot očitno opazila njegov žaromeč. Nasmehnil se ji je. Najprej je pomislil na to, da bi ji povedal resnico - da ima žaromeč zato, ker ga je dobil od očeta in da ni Jedi, čeprav ga zna vihteti - toda nek notranji glasek mu je rekel, da morda ni najbolj pametno razglašati okoli, da ima Jedijevsko orožje čeprav ne pripada redu. Zato je skomignil z rameni in izpraznil svojo pijačo. "Vem, da za Jedije nasploh velja, da se ne zanimajo za materialne reči in da niso razsipni z denarjem. Reciva torej mojemu nepričakovanemu zapravljanju naložba v dober pogovor."

Natakar se je v tistem vrnil z njuno pijačo in Mrenn se je ponovno obrnil proti Nissi in tokrat je postil svojim očem, da so jo preučile od pet do glave. Poleg tega, da je imela izvrstno postavo, je lahko videl tudi, da je bila nekoliko mlajša od njega, oblečena pa je bila v opravo iz trepežnega črnega materiala okrašeno z električno modrimi črtami, ki so odbijale svetlobo. Poleg tega ni imela žaromeča, pač pa je imela ob boku pripet nekakšen obroč. Mrennu so se kar zasvetile oči, kot vedno, kadar je imel pred sabo kakšno posebno tehnologijo. Gotovo ni obroča nosila s sabo za okras.

"Predvidevam, da nisi ena izmed Jedijev na Coruscantu," je rekel mirno in ob tem pomignil proti njenemu obroču. "Tisto prav gotovo ni žaromeč, radovednost pa mi ne dovoljuje, da ne bi vprašal, za kaj gre."

Privzdignjenih obrvi je opazovala, kako je Jedi natakarju povsem brezbrižno izročil še veliko dražji čip, kot je Nissa pričakovala. Danes pa je res imela srečo: zastonj vrhunska večerja in pogovor s privlačnim neznancem, ki je za razliko od drugih moških ni poskušal spraviti na kakšen bolj zaseben kraj že po treh minutah pogovora, za povrh vsega pa je bil še Jedi. Medtem ko je plačeval natakarju, si je Nissa vzela čas, da si ga je še enkrat ocenjujoče ogledala. Kolikor je uspela razbrati po njegovih lepo prilegajočih se temnih oblačilih, je bil lepe in atletske postave, njegove kretnje pa so bile hitre, elegantne in spretne, kar je na Nisso kot na plesalko naredilo še dodaten vtis. Kar se tiče rase, je Nisso še najbolj spominjal na človeka, čeprav so bile njegove poteze skoraj preveč lepe in pravilne, da bi bile človeške. Če bi bila njegova koža nekoliko bolj rožnate ali rdeče barve, bi zato prej pomislila, da gre za Zeltrona, kar pa na srečo očitno ni bil.

Ko je naročil, se je ponovno obrnil k njej in ji namenil nasmeh, ki ji je razkrival, da nikakor ni tako nezainteresiran, kot je kazalo še malce prej. Njegov odgovor je tudi na Nissine ustnice privabil nasmešek in njene temno modre oči so se nekoliko omehčale. "Veš, všeč mi je, kako razmišljaš. Čeprav me nekoliko preseneča - po mojih izkušnjah bi mi večina moških po takšnem zapravljanju dala vedeti, da sem jim dolžna precej več kot le dober pogovor," se je namuznila. Seveda ni mogla vedeti, kaj natanko se je dejansko pletlo po fantovi glavi, a s tem mu je vsaj na nevsiljiv način dala vedeti, da je ena večerja še ne bo spravila v posteljo.

V tistem trenutku se je natakar vrnil z njunima pijačama in Nissa je v roke vzela svojo, ki je bila skoraj do roba napolnjena z ledom in se je barvno neverjetno dobro skladala z njeno kožo. Naredila je nekaj požirkov, pri čemer je opazila, da so se neznančeve oči zaustavila ob njenem žarodisku in se navdušeno zaiskrile. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila. Pričakovala je, da fant ne bo mogel dolgo zadrževati svoje radovednosti, in imela je prav. O svojem skrivnostnem orožju sicer načeloma ni govorila z nikomer, a glede na to, da je bil neznanec Jedi in bo tako ali tako verjetno kmalu začela trenirati skupaj z njim, najbrž res ni imelo smisla, da bi se delala preveč skrivnostno.

"V obeh primerih si zadel v polno," se je nasmehnila. "Danes sem prvič na Coruscantu in ti si prvi Jedi na njem, ki sem ga imela priložnost spoznati. Prej sem živela na neki luni z imenom Pantora, čeprav dvomim, da si že kdaj slišal zanjo. Kar pa se tiče tegale," je nadaljevala in pri tem s prsti ljubeče zdrsela preko diska, "pa ti zaenkrat lahko povem samo to, da gre za posebno orožje, ki se mu reče žarodisk." Nissa se je seveda dobro zavedala, da je s tem le še spodbudila fantovo radovednost, zato je nadaljevala: "Kasneje ti lahko pokažem tudi, kako deluje in kako se ga uporablja. A pod enim pogojem: da me po večerji odpelješ do templja Jedijev in mi jih pomagaš prepričati, da me sprejmejo medse. To najbrž ne bo pretežko, kajne?" je rekla in mu pri tem namenila sladek nasmešek.

"Ne," se ji je nasmehnil nazaj, potem pa se je posvetil krožniku hrane, ki ga je predenj pravkar odložil natakar. "Če iščeš vodiča, si ga boš morala kupiti kje drugje." Z vilico je zajel nekaj koščkov hrane in jih ponesel v usta, potem pa uživaško priprl oči in pustil svojim okušalnim brbončicam, da so okus prenesle v njegove možgane. Bil je vesel, da je imel več src, ne več možganov, sicer bi od polnosti okusa najbrž povsem izgubil kontrolo nad svojim telesom. Tako pa se je le počutil nekaj stopenj bolj zadovoljno, nekaj stopenj manj lačno in nekaj stopenj bolj navdušen. Nissa je imela očitno izjemen okus in če je bil rek "si kar ješ" resničen, potem je bila Nissa prav gotovo vredna ponovnega ogleda.

Povsem jo je ignoriral še naslednjih nekaj grižljajev, potem, ko se mu je končno zdelo, da bi moral njen prvotni šok ob zavrnitvi popustiti, pa se je zopet obrnil proti njej. Če je bila užaljena, je to gladko spregledal. Prav tako mu je bilo vseeno, če je bila ob njegovem obnašanju nekoliko jezna. Rad je imel čustva in ne glede na to, ali so bila negativna ali pozitivna, je dobro vedel, da je skoraj vsako živo bitje potrebovalo le pravi pristop, pa so se celo negativna čustva obrnila v dobra - včasih celo do nevarne mere. Morda se zato nikdar ni odločil, da se pridruži Jedijem. Skoraj vsi, ki jih je spoznal, so bili čustveno povsem mrtvi. In Mrenn se jim nikakor ni imel namena pridružiti v grobnici.

"Nad to kantino imam vadbeno sobo. Lahko se mi pridružiš tam. Gotovo bi se tudi našlo še eno ležišče zate, če si zainteresirana," je rekel prijazno, z glasom, ki je več kot očitno sporočal, da je nikakor ne misli v kaj siliti. "Če boš želela, mi lahko pokažeš, kako deluje tvoja igračka, v vsakem primeru pa te zjutraj napotim do templja. Prepričan sem, da s sprejemom samim ne boš imela težav, če ti je resnično dovolj do tega. Če pa si želiš kaj drugega," je nadaljeval in k ustnicam prislonil pijačo, "pa dobro veš, kje me lahko najdeš." Izpraznil je svoj kozarec, ga odložil, potem pa prijel krožnik z čokoladno sladico, ter vstal s stola in se, ne da bi počakal na njen odgovor, napotil proti stopnicam, ki so bile postavljene ob zadnji del kantine. Veliko raje si je privoščil posladek v manj obljudenem okolju.

Ne?!

Takšnega odgovora ni niti najmanj pričakovala. Navajena je bila, da so moški brez obotavljanja ustregli njenim muham, če so seveda pričakovali, da bodo dobili kaj v zameno. A kot se ji je začelo dozdevati že prej, je bil njen novi znanec očitno precej drugačen od moških, kakršnih je bila vajena, in čeprav jo je to prvi hip nekoliko vrglo s tira, ji je bil v resnici njegov pristop kot pisan na kožo.

Namrščenih obrvi se je zastrmela v Mrenna, ki pa se je takoj zatem, ko jo je tako sladko zavrnil, popolnoma posvetil hrani. Opazovala ga je, kako se je uživaško prepustil polnosti okusa in povsem "nejedijevsko" dopustil svojim čutom, da so zavladali nad razumom. Čeprav je bila še vedno jezna nanj, ji je bilo to na njem kljub vsemu všeč. Na tihem jo je namreč že ves čas po malem skrbelo, da bodo vsi Jediji na Coruscantu prav takšni, kakršni naj bi praviloma bili: hladni, odmaknjeni in brez čustev. A Mrenn je bil živ dokaz, da vsi le niso na pol mrtvi in Nissa si je ob tem nehote kar malce oddahnila.

A vseeno, zakaj je ni hotel odpeljati do templja? Nissa je sama pri sebi zavila z očmi in nehote nekoliko "pomodrela". Morda pa kljub vsemu le ni bil tako nezainteresinan, kot se je tako uspešno pretvarjal. Če bi se Mrenn do nje vedel kot drugi moški in s svojim skoraj odbijajočim pristopom ne bi uspel pridobiti Nissinega zanimanja, bi Pantorančanka gotovo že zdavnaj izgubila potrpljenje in odkorakala iz kantine, njega pa pustila samega z mastnim računom. Tako pa je naredila še nekaj užaljenih požirkov pijače in se tudi sama na videz ni več zmenila za Jedija, vse dokler se nazadnje ni ponovno obrnil k njej.

Nissa mu z ničemer ni dala vedeti, kaj si misli o njegovi ponudbi. Še ozrla se ni proti njemu in le s kotičkom očesa ga je spremljala, kako je vzel krožnik s sladico in se, ne da bi počakal na njen odgovor, odpravil ven iz kantine. V njej sta še vedno vreli užaljenost in ranjen ponos, ki sta ji poskusili preprečiti, da bi šla za njim. A čustva, ki so ji zbudila zanimanje zanj, so bila močnejša. Nekaj časa se je še borila sama s sabo, nato pa je še sama vzela krožnik s sladico in se napotila za njim. Dohitela ga je na začetku stopnišča.

"Kar odšel bi, ne da bi se poslovil? In to po tem, ko si me tako prijazno zavrnil?" je rekla z glasom, ki je sporočal, da mu še vedno ni povsem odpustila.

Mrenn se je nasmehnil, ko je za sabo zaslišal njen glas. Bil je zadovoljen, saj je dosegel točno tisto, kar si je zamislil. Bila je pripravljena iti za popolnim neznancem v neznane prostore in poleg tega je bila še radovedna. Samozavestno se je ustavil pred vrati, preprijel sladico v desno roko in z levo približal čip kartico ključavnici, ki se je v trenutku vdala in odprla vrata pred njima.

"Pravzaprav," je mirno rekel, ne da bi jo pogledal, "te nisem zavrnil. Le ponudil sem ti alternativo, ki bi ustrezala meni. To, ali jo boš sprejela ali ne, pa je povsem odvisno od tebe." Soba, v katero sta vstopila je bila pravzaprav velik kvadrat. V enem kotu je imel nametanih nekaj žimnic, v drugem cel kup mehanske krame, vsekakor pa soba ni bila videti ravno lično pospravljena, čeprav je Mrenn točno vedel, kje je odvrgel katerega od svojih predmetov. Bolj moteče so bili morda številni znaki ožganin in poškodb na oknih in stenah, več kot očitno posledice žaromeča.

Odložil je krožnik na tla in eno od žimnic privzdignil in jo prevrnil, da se je naslonila na steno. Potem je ponovno prijel za krožnik, sedel na to, kar je zdaj spominjalo na zelo nerodno izdelan kavč, in se lotil čokoladne dobrote. "Mmm," je uspel spraviti čez zaprta usta in pomignil Nissi, naj sede poleg njega. Glede na to, da drugih stolov v sobi sploh ni bilo, je bila njena izbira kvečjemu poleg njega ali pa na kovinska tla.