Podzemlje

Težki koraki so odzvanjali so umazani ulici, ko se je postava v črno-belem oklepu pomikala stran od ene izmed premnogih kantin. Še en uspešno zaključeni posel se je zapisal v statistiko lovca na glavo. Ubiti enega izmed manjših šefov nelegalnega sveta ter njegovo stražo v konkurenčni kantini … no, nič kaj težkega.
Težka puška se je nahajala v dlaneh, pripravljena, da ustreli morebitnega nepridiprava, ki bi si izbral Mandaloriana za tarča. Podzemni svet Coruscanta se je namreč povsem razlikoval od zgornjega – tukaj je vladal kriminal, ki se je z roko v roki z bedo videl na vsakem vogalu. Zeleni vezir je zrl po kotičkih, ki so se končevali v temnih uličicah brez izhodov. Trenutni položaj mu ni bil čisto nič všeč kajti zadnja stvar, s katero si je želel imeti opravka, so bili morebitni tečni brezdomci. Črni plašč je tako zaplapolal, ko je bojevnik pospešil svoj korak.
Iznenada se je pred Mando'ada ustoličil človek črne polti. "Kam pa se ti tako mudi?" Preden bi lahko odgovoril so se z strani za njim prikazali še trije nepridipravi, oboroženi z cevmi. Ob očitni vodji se je postavila prava gorila, ki je merila v višino ravno toliko kakor Zakkeg. Sladke besede izsiljevanja so se skorajda pocedile iz ust glavnega barabina, ki je prav nič prikrito užival v svojem položaju. "Glede na to, da si obkoljen, ti priporočam, da nam izročiš vse vredno. Ali pa ti bo postalo žal, da si se sploh rodil." Ustnice so pod čelado trznile v polovični nasmešek, ko je lovec na glave opazoval svoje nasprotnike. Najprej gorilo, nakar se urno obrnem medtem, ko spustim rafal. Tako pokosim kretene s cevmi za mano in si za konec pustil samooklicanega voditelja. Rečeno storjeno. Boja vajene dlani so planile navzgor. Kazalec desnice se je sprožil in poslal na drugi nematerialni svet očitnega telesnega stražarja. Očitno člani male skupinice niso bili vajeni, da njihov plen tako napadalno odreagira, kajti nihče ni planil naprej proti črno-belem bojevniku. Tako je imel Mandalorian močno olajšano situacijo, ko je izvedel obrat. Kakor si je zamislil, je izvedel. Smrt je letela sem ter tja, ko je rafal redčil nasprotnikovo vrsto. Na koncu je tako ostal sam samcat z lovcem na glave samo še človek črne polti. Le-ta je vedoč, da se mu tokrat ni izšlo vse po načrtih, klecnil na kolena in jokajočega glasa pričel prositi za milost. Celo solze so stekle po umazanem licu. Toda napadanega to ni ganilo. Prislonil je razgreto cev na čelo in pritisnil na sprožilec, da so se možgani razmazali po tleh.

Alyanna je ravno končala z delom za ta večer in je zapustila še vedno zmerno polno kantino pri zadnjem vhodu. Namerila se je proti glavni(ali vsaj glavnejši) ulici, ko je v sosednji zaslišala znan glas. Bil je Kryhon, očitno s celotno tolpo, ki je spet poskušal nekoga obrati. Zavila je nazaj, da bi rešila tokratno žrtev, vendar ko je pogledala okoli vogala je ugotovila, da pomoč ne bo potrebna. Kryhon in njegova skupina so se namreč spravili na Mandalorianca, ki jih je postrelil kot muhe. Ko je bil spopad končan, se je prikazala izza vogala in bojevnika navidez jezno ogovorila:"Ta tip mi je bil dolžen! Kje naj pa zdaj dobim denar?!". Potem se ji je prek obraza razlezel topel nasmešek. "Ponavadi izsiljujejo dokler ne pridem in odrešim nemočne žrtve. No, mislim, da me v nadalnje za to ne bo potreboval več nihče...". Mandaloriancu je pomenljivo pomežiknila, potem pa začela:" Kaj pa sploh delaš v podzemlju?".

Gledam je, kako je trup brez življenja padel na tla ter je možganska tekočina, pomešana s krvjo, umazala že tako umazan pločnik. Puška mu je prosta visela ob trupu, ko je zeleni vezir na rahlo nagnjeni glavi opazoval padlega sovražnika. Golazen. Nenadoma je za svojim hrbtom zaslišal neznan glas. Sunkovito se je obrnil in ponovno poprijel še ne ohlajeno orožje v dlani. 'Ta tip mi je bil dolžen! Kje naj pa zdaj dobim denar?!' je priplaval glas jezne twi'lekkinje, ko je vanjo pomeril pripomoček za ubijanje. Videč, da mu tokrat vendarle ne preti nevarnost, je rahlo Mandalorian rahlo spustil puško čeravno se mišice še niso povsem sprostile. Hladnokrvno je skozi obarvano steklce zrl naprej v neznanko, ko je le ta govorila naprej. Kdo je to? Niti pomežik ni pričaral nasmeška na skriti obraz lovca na glave. 'Kaj pa sploh delaš v podzemlju?' Če bi bil Zakkeg bolj zlobne narave ali pa bi sploh kaj več govoril, bi ji najverjetneje nazaj zabrusil, da nabira rožice. Tako pa je samo še naprej zrl vanjo. Kaj le. Poskušam priti iz podzemlja, si poiskati novo tarčo, za katero mi bodo plačali in mi bo v zadovoljiv izziv. Nato pa spet znova in znova, dokler ne bom nekoč naletel na močnejšega nasprotnika. Toda tega ni izrekel na glas temveč je samo nezainteresirano pomignil z dlanjo, da naj se raje čim prej pobere stran. Velika, v težki oklep odeta postava, se je tako misleč, da je tega že konec, pričela obračat v drugo stran.

Kombinacija nasmeška in mežika je bila ponavadi zadetek v polno. Očitno pa ne tudi pri temu Mandaloriancu. Ko ji je brezbrižno odmahnil z roko ter se obrnil, da bi odšel, jo je resnično užalil. Zato ga je čakalo maščevanje. Najprej se ji je porodila ideja, da bi z lasersko nastavitvijo na blasterju izžgala lepo luknjo v njegovem oklepu, vendar jo je hitro zavrgla, ko je pogledala Kryhonove možgane, razmazane po polovici pločnika. Raje se je odločila za bolj pritlehen, zahrbten način. "Izgleda da potrebuješ prevoz. Sicer tega še ne veš, vendar so tvoje vozilo že ukradli, razen če nisi prišel pred dvema minutama." Za zdaj še ni lagala, saj so v podzemlju v nekaj minutah ukradli popolnoma vse, kar ni bilo zaščiteno z neverjetnimi varnostnimi sistemi ali pa skrito na enem od redkih prostorov, ki je bil krajo-odporen. Počasi se je obrnila na petah in zelo umirjeno korakala v drugo smer. Jasno ji je bilo, da ne glede na to, kako nezaupljiv in ponosen je Mandalorianec, se bo prejkoslej zavedel, da je Alyanna njegova najlažja pot iz Podzemlja.

Naredil je že nekaj dobrih korakov, ko je do Mandaloriana ponovno priplaval glas neznanke. Čeravno se ni ustavil je vseeno prisluhnil, kaj mu je pač namenila razodeti twi'lekkinja. 'Izgleda da potrebuješ prevoz.' Premleval je njene besede in za trenutek postal, da so težki koraki potihnili. Prav ima. Čeravno mi prevoznega sredstva niso ukradli bom vseeno prišel hitreje s tega zanikrnega planeta, če mi pomaga kateri izmed domačinov. In zakaj ne bi izkoristil, če mi to prihrani čas? Telo Mando'ada se je obrnilo. Toda ni poklical, kakor bi najverjetneje kdo drug. Ne, raje je uperil cev puške v zrak in enkrat samkrat sprožil, da je brezciljno zadelo kdo ve kaj. Močan in globok glas se je tako zaslišal izpod čelade, ki je zakrivala bojevnikov obraz. "In kaj imaš ti pri tem? Ter kaj hočeš v zameno?" Da vidim, če mi bo v kakšno pomoč.

Ni dolgo čakala. Že po nekaj korakih je zaslišala strel iz Mandaloriančeve puške. Za trenutek se je na njenem obrazu pokazala senca zadovoljstva, ki pa je izginila še ravno dovolj hitro, da se je ni več videlo, ko se je Alyanna obrnila. "O, pa saj govori tudi!", je najprej zlobno pripomnila. "Jaz sem tista, ki te odpelje iz podzemlja, seveda. Cena ni visoka. Samo hočem, da nekoga ubiješ zame. Prosim?". Nadela si je občudujoč izraz in nadaljevala. "Kryhonova tolpa je bila precej zloglasna, ti pa si z njimi opravil z lahkoto. Lahko si samo nekdo z resnično veliko izkušnjami v boju ali pa lovec na glave. In ker si se potikal po podzemlju, bi bolj sklepala, da si slednje." Nekaj časa je zrla v zeleni vizir, za katerim bi morale biti skrite oči, vendar kajkmalu odnehala. "Sprejmeš ponudbo?". Ob teh besedah mu je ponudila svojo vitko rdečo roko in čakala na odziv.

Brez besed in morda izrisanih čustev na obrazu, ki se je skrival za zelenim vezirjem, je Mandalorian prisluhnil zahtevam twi'lekkinje. To, da je bil lovec na glave je sicer zadela toda zmotila se je pri drugem ugibanju. Kajti veliko izkušenj v boju si je pridobil še predhodno, preden se je podal v take posle. No, tako ali tako bi kaj hitro preminil, če se ne bi znal bojevati. Bitje rdečkaste kože je stegnilo svojo tanko okončino, roko ter mu ponudila dlan. Zakrite oči so se zazrle v ponujeno. Misli so pričele begati sem ter tja, ko je Mando'ad premišljeval o ponudbi. Morda se mi to dobro izide. Toda koga bi si želela ta mladenka mrtvega? Res je, da bi se skoraj vsako bitje v galaksiji rado koga znebilo in zato tudi lovci na glave nikoli ne bomo brez dela, toda ali bo ta uboj časten? Kaj, če bi se samo rada znebila kakšnega betežnega starčka, ki že tako ali tako komaj živi, samo zaradi tega, da bi kaj podedovala? Okrepljena roka se ni premaknil in sprejela ponujene dlani, kajti Zakkeg še ni bil povsem prepričan o ponudbi. Sprva se je namreč želel sploh prepričati ali bo šlo za omembe vrednega nasrotnika ali ne. "In kdo bi blagovolil biti tarča?"

Mogočni črno - beli bojevnik se je obotavljal, Alyanna pa je čakala. Končno se je izpod zelenega vizirja spet zaslišal tisti doneči glas: 'In kdo bi blagovolil biti tarča?'. Ko je zaslišala te besede, se je mladi twi'lekkinji prek obraza razlezel nasmešek, ki bi ga človek prisodil hudiču samemu, ne pa takemu postavnemu dekletu. Tako se je Alyanna nasmehnila iz dveh razlogov; prvič, ker je vedela, da je že zmagala, drugič pa zato, ker ji je bila všeč misel, da bosta tadva neprijetna osbeka končno mrtva. "No, pravzaprav, mrtva bi rada videla svoja starša. Ne razumi me napak, imam zelo dobre razloge, vendar je zgodba precej dolga. Saj bi ju poiskala sama, vendar nimam ne časa ne izkušenj." Malce je počakala, da bi videla Mandaloriančev odziv, vendar ker se ta ni premaknil niti za centimeter, je nadaljevala. "Oče je upokojen najemniški vojak, mati pa je navadna nezaposlena služkinja. Najljubše bi mi bilo, da bi ubil samo očeta, tako da bi mati umrla od glada, saj v življenju še ni mignila s prstom in dvomim da je tega sploh zmožna. Res ji privoščim smrt v mukah....". Zavedla se je, da se vse preveč spušča v podrobnosti, zato se je hitro zbrala in povedala povzetek. "Torej, Miril in Aaylas Maunii. Bo šlo?".

Ob njegovem vprašanju se je na neznankinem obrazu pojavil sumljiv, že kar zlohoten nasmešek. Previdno je Mandalorian pogledoval proti dajateljici naloge. Dejstvo, da je twi'lekkinja želela končati življenje svojih roditeljev, ga je kar malo presenetilo čeravno tega ni pokazal. Današnja mladina. Kje pa je spoštovanje do tistih, ki so sploh poskrbeli, da sedaj lahko živimo? Toda kaj naj. Vsakdo prej ali slej umre. Sprejel je ponujeno dlan. Ko se je okrepljena, z težko zaščito zavarovana roka dotaknila ponujene okončine ter potrdila posel, je Zakkeg ponovno razprl skrite ustnice. "Kje lahko najdem očeta? Kaj lahko pričakujem? Kako izgleda? Vse mi povej." V znak pripravljenosti je premaknil prste in še močneje poprijel za težko puško.

Mandalorian ji je segel v roko in dogovor je bil sklenjen. To! Končno! Naj še onadva izkusita, kako je, če te izda nekdo iz lastne družine! Jaz sem morala že pri osmih letih prenašati otipavanje in poželjive poglede starih pijancev, medtem ko sta onadva uživala življenje brez hčere. No, sedaj se jima bo pa maščevalo! Peklenski nasmešek na njenem obrazu se je očitno odločil, da bo postal kar stalnica in je njen obraz napravljal prav strašljivo zloben. "Pridi, podrobnosti ti bom razložila med vožnjo!", je rekla lovcu na glave z otroško vznesenostjo v glasu in vznemirjeno odhopsala po ulici navzdol.

Dosegla je je svoj skrivni prostor, kamor je vsakič parkirala svoje vozilo, da ji ga niso ukradli. Z bojevnikom sta se na sedežu precej stiskala, saj njeno prevozno sredstvo ni bilo zasnovano ravno za orjake z debelimi oklepi. Ta ni izgledal ravno zadovoljno, medtem ko bi za Alyanno lahko skoraj rekli, da je bila srčkana, če le ne bi bilo tistega zlohotnega nasmeška. Vžgala je motorje in vozilo se je počasi dvignilo. "Torej, zanima te vse, kar ti lahko povem, kajne? No, trenutno živita na Nar Shadaa. Mislim, da se je oče zapletel v nek čuden posel z Exchange. Zato bi tudi rada, da ga ti ubiješ. Oni bi naredili temeljito delo in nebi za sabo pustili nobene sledi. Jaz pa bi rada, da umre v mukah! No torej, ne bi bilo dobro preveč odlašati. Mirilova koža je rumenkasto oranžne barve, grd je ko kup dreka in nadvse len. Saj včasih je bil dober najemniški vojak, vendar se mu enostavno ni dalo več, tako da se je predčasno upokojil in se zapustil. Tako da ga verjetno ne bo posebaj težko ubiti, vendar nikoli ne veš. Bo dovolj podatkov?". Medtem sta se že dvignila iz najmračnejšega dela in sta se sedaj vozila med malce uglednejšimi kantinami.

Težki črno-beli oklep je tako sledil otroško razposajeni hopsajoči neznanki. Puško je Mandalorian sedaj ponovno držal čvrsto, ko je korakal za Twi'Lekkinjo. Nekaj časa se je nenavadna dvojica pomikala skozi Zakkegu nepoznane in umazane uličice Coruscanta. Ko je tako lovec na glave že mislil, da ga vodička vleče za cev, sta vendarle prispela do prevoznega sredstva. Oči so skozi zeleni vezir kar lahko nejeverno opazovale nekam na pogled majhen prevoz čeravno ni dejal nič. No ja, za silo bo že. Zgnetel se je tako zraven bitja z rdečo kožo na sedež ter se prepustil času, ki je bil potreben za vožnjo. Besedičenju, ki ga je pričela voznica, je sprva sledil s poslovno zainterisiranostjo, toda kaj kmalo se je pričelo nakladanje o preteklosti in hibah tarče. Ne pretirano ganjen o tem je pričel Zakkeg pogledovati po okolici, ki je jasno odražala vedno boljši okoliš. Šele tedaj se je Mando'ad zavedel, da sploh ne ve, kam ga pelje. Sumničavo se je tako obrnil k zgovorni sopotnici ter jo ponovno, po kar nekaj izrečenih besedah z njene strani, ogovoril. "Kam sploh greva?"

Tale Mandalorianec bi lahko bil celo simpatičen, vendar je imel eno veliko hibo. Bil je resen, dolgočasen, nezgovoren, striktno uraden, nezainteresiran in predvsem, nikakor nisi mogel videti njegovega obraza. No ja, torej je imel več kot eno napako, pa vendar. Alyanna se je do sedaj že navadila, da lovec na glave ne bo pokazal zanimanja za prav nobeno stvar, ki jo bo povedala, zato je raje utihnila. Ko sta se že nekaj časa vozila, se je njen sopotnik spet oglasil. 'Kam sploh greva?', je vprašal z nenavadno sumničavim tonom, ki je twi'lekkinjo pripravil do smeha. Ko se je nehala hihitati, mu je odgovorila na vprašanje, ki se ji je resnično zdelo nesmiselno. "Ja no, na centralno postajo medplanetnega prometa, kam pa? Kako si pa mislil da boš drugače prišel na Nar Shadaa? Čisto nič mi ne zaupaš, kajne?". Sama pri sebi je zmajala z glavo in si zamrmrala nekaj, potem pa spet utihnila. Čez nekaj minut je Alyanna ustavila pred obljudeno postajo in počakala, da se je ogromni Mandalorianec stlačil iz vozila. "No, v veselje mi je bilo poslovati s tabo, Brezimni!", je rekla z uradnim glasom, potem pa že obrnila, da bi odpeljala. Tik preden je izginila v množici vozil na obljudeni večpasovnici, je še zaklicala: "Pa Alyanna sem, če se ti zdi vredno zapomniti!".

Čeravno se Mandalorianu ni zdelo povedano prav nič smešno, je bilo očitno Twi'Lekkinja drugačnega mnenje. Po salvah smeha, ki si prišle z njene strani, se je ves napad humorja očitno le vsaj rahlo umiril, saj se je krohotanje prelevilo v rahlo hihitanje. Zraven hihitajoče mladenke rdeče polti je tiho in zgneteno še naprej z težko puško v rokah mirno sedela postava, odeta v črno-beli oklep. Le kaj je tako smešnega? Končno se je deklina odločila, da je dovolj skrbi za polovico zdravja ter razkrila, da hitita proti glavni postaji medplanetnega potovanja. Vprašanje, ali ji vendarle prav nič ne zaupa, je mirne krvi ignoriral ter se raje ponovno zazrl v mimo bežeči promet. Le zakaj bi ti zaupal? Zakaj bi sploh komerkoli lahko zaupal? Sploh pa v mojem poslu s takšnim obnašanjem ne prideš daleč. Vedno moraš biti pripravljen na vse. Tako, kakor v bitki.
Končno sta se pripeljala na cilj. Mando'adu se je odvalil planet od srca, ko je lazil iz tesnega prevoznega sredstva. Pa ne zato, ker bi bil tako vesel potovanja proti novi tarči. Ne, temveč zato, ker je bilo sedenje in stiskanje v oklepu nekaj nadvse neprijetnega. Kakor, da bi te poskušali poteptati. Še poslednjič se je obrnil proti neznanki, ki je ponovno razprla usta. Zeleni vizir je zrl v vse tatooje, ustvarjene na rdeči podlagi, ko je zaslišal ime v glavi. 'Pa Alyanna sem, če se ti zdi vredno zapomniti!' In že je voznica izginila med vsemi vozili.
Vedoč, da se sedaj njegov novi cilj nahaja na Nar Shadaaju, je stopil proti elektronski tabli, kjer so se izpisovali naslednji odhodi. Čeravno je velika postava s težko oborožitvijo pritegovala veliko pogledov, pa je imelo po mnenju Zakkega takšno potovanje vsaj eno prednost. Med raznimi begunci in popotniki si namreč lahko ujel marsikatero govorico, ki ti je kasneje lahko prišla prav. Ali pa, da je to samo izgovor, ker je moja ladja ostala na prekletem zaprtem Onderonu. je bila zadnja misel Mandaloriana, ko je položil nogo na rampo svoje medplanetarne križarke.

((prišel od tukaj))

Dvigalo se je sunkovitoma zaustavilo, ko je v rjavi plašč odeta oseba prispela v enega izmed najnižjih predelov Coruscanta. Drugi svet se je tukaj razporstiral in povsem drugačen sistem, odgovoren nikomur kakor samemu sebi, je vladal v teh predelih. Tukaj je imel oblast obenem vsakdo in nihče, saj je prišel do izraza tisti, ki je imel v nekem trenutku v svoji oblasti največjo moč. Vrata dvigala so se s tihim sikajočim zvokom razprla in bleda svetloba je zavzela vidno polje. Oči so že na začetku ugledale bedo, saj je bila umazanija proti zgornjim nadstropjom nepredstavljiva. Večina bolja »civiliziranih« bitij bi se ob takšnem prizoru zgražala, podajala same kritike in poskusila kaj hitro prebegnit nazaj v svoje okolje. Toda ne on. Njegovi težki koraki so, še zmeraj zaviti v imovino neznanega mrtvega lastnika stopili ven. Bil je navajen, da se je gibal v takšnih krogih, saj se je to glede na njegovo poklicno kariero tudi pričakovalo. Večino oči se je ob pogledu na obleko Jedija raje obnilo stran in še bolj pripognilo k tlom. Toda v kraju, kjer vlada nasilje, je bilo lahko pričakovati, da se bo kaj kmalu našel kdo, ki ga bo v hlačah kaj več ter bo poskušal nadvladati nekoga tako pomembnega. Tudi k Mandalorianu je tako kaj hitro pristopila trojica lopovov, ki je spila nekaj preveč požirkov katere izmed omamnih pijač. "Dej Jedi, napad me. Da vidmo, če maš dost poguma za to." je izzival najpogumnejši med njimi ter že skorajda neverno drezal z svojo okončino. Malopridneži so se postavili v nekakšen trikotnik, da so ne vedoč s kom imajo opravka prišleku zablokiralo pot. Na njihovo srečo, ali nesrečo, pa se je ravno taisti prišlek že naslednji trenutek izkazal za nekoga drugega kakor so si njihovi slaboumni opiti možgani sprva domišljali. Ko je namreč tkanina padla v prah so pijani nasmeški izginili in so se usta zaprla. Vsakdo je dobro vedel, da se pred Mandaloriane ni dobro postavljati ako mu je bilo lastno življenje kaj drago. Še posebaj pa ne pred dotični osebek črno – belega oklepa z zelenim vizirjem. Roka, umazna od preživetega dogajanja v templju, je potegnila za petelina in že je trojica bežala za voljo svojega obstoja. Puško je dvignil višje v višino pogleda, prislonil kopito na desno rame in pritisnil na petelina. Trikrat se je odprti konec cevi zasvetil, ko je iz njega priletel laserski izstrelek in trije pobiti nesrečneži so padli na tla. Kje drugje bi kaj takega pomenilo nezaslišen kaos, vik in krik. Vendar ne tukaj. Nekaj mladcev je hitro oropalo ubite raznoraznih vrednih reči medtem, ko ostali gledalci še glave niso dvignili. Takšni obračuni so se namreč dogajali nenehno ter še popestritev niso bili več. Zakkeg pa je mirno nadaljeval svojo hojo proti svojemu cilju.

Pogovori so poniknili, ko je nova stranka vstopila v kantino. Mrki pogledi so se usmerili proti vhodu in marsikatera okončina se je zaustavila na pripravljenemu orožju. Toda, ko je prišlek samozavestno zakorakal naprej, da so vsi lahko videli za katerega izmed starih znancev gre, je napetost popustila. Redki so se sicer bolj potuhnili v strahu, da je prišel lovec na glave ravno po njihovo glavo in poskušali prikriti svojo prisotnost. Vendar pa tokrat razlog obiska ni bil takšne poslovne narave. Mando'ade je usmeril svoj korak naravnost proti šanku, ne meneč se za mične postave Twi'lekinj, ki so se smukale sem ter tja ali glasbo Rodianskega benda, ki je poskušal razvedriti kriminalce. Ne, stekelce je bilo uperjeno naravnost proti Zabraku za pultom. "Sem tokrat jaz na vrsti?" je zaslišal glas skozi drugi hrup še preden je dobro prikorakal plenilec do njega. Le ta je v odgovor le odkimal in preden bi lahko kaj pripomnil je sogovorec že nadaljeval. "Dobro potlej. Povej, boš danes kaj spil? Morda rekel kakšno besedo več? Si privoščil katero izmed natakaric? Ali hočeš takoj k šefu spet?" Glede na to, da vojak ni niti z besedico razkril, da je sposoben govorjenje, si je gostilničar to razlagal kakor pritrdilni odgovor na zadnje vprašanje. Mrmrajoč samemu sebi v Zakkegu k srečo neznanemu jeziku je pritisnil na gumb pod pultom in namenil tihemu bojevniku lažnivi nasmešek. "Veš kam moraš." S tem je bil pogovor dvojice končan in se je vsakdo izmed njiju posvetil svojemu cilju – Zabrak streženju gostov in Mandalorian ponovno hoji s puško pod roko.
"Spustitega ga naprej. Saj ni tako neumen, da bi me poskušal poleg vseh mojih pušk ubiti." je zadonel mlaskajoči jezik Hutta. Najeti lovci na glave, ki so bili tokrat postavljeni v vlogo stražarjev, so nezaupljivo spustili orožje pred svojim »sodelavcem«. Kakor so bili namreč tudi sami v takšni stroki so dobro vedeli, da se popolnoma ne sme nikomu zaupati. Niti tistim za katere najbolj pričakuješ, da so ti zvesti. Zakkeg se je, še zmeraj rahlo prašnega oklepa in z nekaj dodatnimi praskami na njemu, približal zločinskemu veleumu, da si je dvojica stala le nekaj korakov narazen. Trenutek tišine je prvi prerezal Hutt in si položil dani na svoj veliki trup. "Kaj te je prineslo pred mene Mandalorian?" Ogovorjeni je pogumno prešel takoj k glavni temi svojega obiska brez nepotrebnega ovinkarjenje, ki bi samo kradlo dragoceni čas. "Potrebujem nesumljivo in hitro ladjo za potovanje z planeta." O kreditih ni rekel niti besedice saj je starega škrtuha dovolj dobro poznal, da je le ta vedel, da brez plačilnih sredstev ne bi hodil pred njega. "Dobro, recimo, da imam nekaj takega na voljo. Toda spomin me daje zadnje čase in morda bi mi kakšna informacija o dogajanju zgoraj pomagala pri tem." Lovec je točno vedel kakšno igro se hoče igrati Hutt toda kaj vse bi mu povedal, da bi ga pustil pri miru je bil pa že drug problem. Nekaj, kar bi znalo ogroziti celotno zadevo zaradi nekega kreditov željnega debeluha, že ni mogel reči. Torej je bil edini logični zaključek, da mora povedati nekaj, kar se je razkrilo že tako ali tako ter bi prej ali slej prišlo na ušesa obveščevalcev. "Napad Sithov na Jedi tempelj." To bi moralo ob morebitni razširitvi novice povzročiti dovolj panike kakor propaganda, če so samo oklicani varuhi tako šibki, da se lahko sproži agresivno celo na njihovo središče pa tega še predčasno ne opazijo sploh. Z slišano novico je bil očitno kriminalec zadovoljen saj ga ni gnjavil z dodatnimi podrobnostmi. Če je namreč Mando'ade kaj poznal Hutte potlej je vedel, da so bile slišane besede že tako rekoč prodane nekomu tretjemu. "Prodano Zakkegu." Kupčija je bila tako sklenjena in bojevnik se je moral samo še spraviti do svoje nove lastnine. V spremstvu določenega stražarja je spravil svoje okrepljeno telo ponovno v pogon in se brez nadaljnega govoričenja oddaljil od zločinske vodje, ki je svojo pozornost že preusmeril drugam. Natančneje v zadnjico ene izmed svojih suženj in pečen obrok kdo ve česa.

Kasneje taistega dne je že sedel v kabini svojega novega prevoznega sredstva. Ni mogel sicer ravno trditi, da je šlo za najboljši primerek, ki ga je imel čast pilotirati toda za izmikanje izstrelkom ter prihod do Sithinje se je moral nakup že obrestovati. Toda še preden se je odločil vzleteti iz hangerja je moral postriti še eno malenkost, ki je bila skorajda bi lahko rekli kritična za nadaljevanje celotnega dogajanja – poiskati je moral Sith Lady. Hote ali nehote se je tako posvetil skeniranju in iskanju kanala preko katerega bi se lahko povezal z Darth Pride.

((Tale post se sicer dogaja že na ladji, ampak ne bom šla zaradi enega ali dveh postov odpirat nove teme. Siyo bejba, ti se pa ne sekiraj. Dvomim da lahko človek v komi opiše kaj več kot nekaj meglenih blodenj ))

Pilot jo je v trenutku ubogal, najverjetneje ker je zaznal nujnost v njenem glasu. Pride je sicer rada poudarjala, naj njeni podložniki razmišljajo s svojo glavo, vendar pa je bil podrejeni, ki v situaciji, v kateri je štel vsak trenutek, ni znal brezpogojno ubogati, bolj ovira kot korist. Posledično se je velika večina naučila zelo dobro razbirati podtone njenega glasu, tisti, ki so se prevečkrat zmotili, pa so kaj kmalu dobili v roke žaromeč in bili porabljeni za trening njenih manj-veščih vajencev. Pride ni razmetavala z življenji, kakor nekateri drugi Sithi izpred zadnjega desetletja.
Ni minilo 10 standardnih minut, ko je Senčna Pest pristala v enemu od dokov križarke Groza. Tokrat je ni pričakala četica Sithov in enega od njenih treh admiralov, temveč le eden od bojevnikov, ki je bil na ladji v primeru da bi se nanjo uspeli prikrasti sovražniki, ali pa bi se izkrcali na površju planeta. Pride mu je pokimala, in moški jo je spremljal do dvigala in naposled vse do poveljniškega mostu. Tam so piloti delali s polno paro, vsak za svojim terminalom, medtem ko so stotniki lajali ukaze v komunikatorje. Velikanska gora rdečih mišic v črnem oklepu in ogrinjalu, obema obrobljenima z zlatom, je prekrižanih rok nemo zrla skozi transparisteelno okno.
"Jensaar. Poročaj," je ukazala belolaska. Veliki Sith se je obrnil, kratko pokleknil na eno koleno, ter se enako hitro dvignil in začel govoriti:
"XZ-140 so se odrezali bolje kot pričakovano. Njihovi napredni procesorji omogočajo, da jim lahko damo preproste ukaze, recimo "uniči Tempelj Jedijev", sami pa jih izvedejo najbolje kot so sposobni. Ves čas samodejno preverjajo svoje stanje, torej plovila v katerem je droidski procesor, in če jim grozi uničenje, izračunajo točko kjer bi eksplozija povzročila največ škode in se poženejo tja. Nuklearna kemikalija v jedru poskrbi za to, da po eksploziji v obsegu 5 metrov ne ostane ničesar, torej tudi nihče ne bo uspel ukrasti našega dizajna. Žal stranski učinek tega pomeni, da je tovrstna eksplozija enako nevarna drugim plovilom, če se katero zaleti v drugo. Oprostite milady, mislim da na tem področju ne moremo ničesar spremeniti."
Pride je brez besed procesirala povedano, nato pa naslonila dlan na mišičaste prsi njenega admirala in dejala:
"To ni tvoja krivda, Jensaar. Vsekakor raje vidim da je uničenih nekaj več droidov, kot da tako dodelan dizajn začne uporabljati naš nasprotnik."
"Milady, ne razumete," je začel rdeči Sith z nekoliko zaskrbljenim glasom. "Naš sovražnik je to nekako ugotovil in jih začel zabijati enega v drugega, prepričan sem da s pomočjo Sile. Droidi so zdesetkani, še več, kmalu jih ne bo več. Ko sem prejel signal da ste zapustili planet, sem si dovolil ukazati pripravljanje na orbitalno bombardiranje. Skoraj smo že končali: dajte ukaz, in Coruscant se bo v zgodovinskih holocronih pridružil Telosu in Tarisu."

Pride si je vzela dolg trenutek, da je premislila to možnost. Ko je odprla usta, je bilo ozračje že tako napeto, da bi ga lahko rezal z žaromečem; vsi so se namreč zavedali, da je bila tukaj odvisno preživetje ali smrt več bilijonov življenjskih oblik, in da je vse obviselo na eni besedi.
"Ne," je naposled dejala. "Coruscant je center republiške moči. Če ga zdaj uničim, se bo cela Republika organizirala proti meni. Če pa, po drugi strani, Coruscant poskusim zavzeti, se mi bo brez ugovora pridružil večji del Republike, tisti ki se ne bodo, pa bodo imeli težave s političnimi nemiri. Nisem Malak, da bi si z enim jeznim dejanjem nakopala toliko težav."
Na njenih ustnicah je zaigral zlohoten nasmešek.
"Ampak Jediji, po drugi strani, pa so mi že napovedali vojno. Pošlji jim poljubček in moje slovo," je dodala.
Če je bila na Jensaarjevem obrazu ob tem, ko je izvedel usodo Coruscanta, senca nezadovoljstva, se je sedaj na njem pasel režeči nasmeh, ki je zaradi zašiljenih zob in rdeče kože izpadel še bolj zlobno in zastrašujoče od svoje gospodarice.
"Slišali ste damo: pošljite jim tak "poljubček," da si nikoli več ne bodo želeli česa drugega!" se je zarežal z globokim glasom, ki je odmeval po dvorani. Odtipkano je bilo zaporedje, in proti templju je že oddrvel torpedo, takoj za njim pa še manjša raketa. V le nekaj sekundah se je na kraju, kjer se je nahajal tempelj, prikazal blisk svetlobe, nato pa implodiral navznoter, s čimer je uspešno zradiral celotno stavbo in vsakogar, ki se je še zadrževal v njej. Ker je še vedno čutila razmeroma veliko število na Silo občutljivih, je Pride sklepala da so tisti, ki so uspeli pravočasno zapustiti tempelj, preživeli. A to je bil namen. Druga raketa je bila namenjena prav njim. Razneslo jo je nad templjem in v krvavem ognjemetu so se na nebu nad kadečimi se ruševinami izpisale iskreče se črke, ki so se v splošnem jeziku brale kot: "To bi lahko bila tritonijska nuklearka."
Jedijem je s tem pokazala kako šibki so bili, in da bi jih lahko brez težav uničila (kajti tritonijske bombe so bile znane po tem, da so večinoma sesule cel kontinent ali dva), a jim je dala še eno možnost da si premislijo in se ji podredijo. Več, kot so oni na seji ponudili njej. Sicer bi jih vseeno zavrnila, ampak tega niso mogli zagotovo vedeti. Vedela je, da bo to med njihove vrste zasejalo dvom in negotovost v prepričanjih, in če je kaj vedela o Jedijih in Sithih, je bil proti njim dvom najmočnejše orožje. Z uničenjem templja pa je ubila dve gizki z enim izstrelkom: Senatu je dala vedeti, da so Jediji prešibki, da bi obvarovali celo sami sebe, kaj šele za Republiko. Če bi se kljub vsemu odločili financirati obnovo Jedijev, bi se to močno poznalo na njihovih omejenih sredstvih; če pa bi jim odklonili pomoč, no, recimo samo, da bi se bil načrt Sith Lady obrnil v zelo ugodno smer.

A Pride ni mogla še uživati v svojem zmagoslavju: zapiskal je namreč komunikator, ki ga je nosila pri sebi že odkar se je izkrcala na Dantooinu in je vmes že popolnoma pozabila nanj. Zakkeg. Le kdo drug bi lahko bil? Nekako je dvomila, da bi Mandalorian izgubil kriptirani komunikator do osebe, ki mu je bila dolžna plačila, s katerim si skorajda lahko zgradil novega Basiliska. A vseeno je obstajala možnost, da Mandalorian ni preživel in da je napravo nekdo ukradel z njegovega trupla, zato se je javila s popolnoma brezbrižnim glasom:
"Govori."

Čeravno je dvomil v uspeh prvotne izbire je vseeno najprej preveril normalne frekvence. Morda bi namreč lahko kdo med kontaktiranjem iz baze, kjerkoli je že bila, med deljenjem ukazov pomotoma preklopil na drug nivo. Toda kakor je pričakoval, takšne sreče oziroma nesreče glede na to, da bi znala biti takšna poteza za prihodnost boja usodna, pač ni imel. Naslonil se je tako v dokaj udobno naslonjalo, prekrižal roke čez trebušno prepono in se zazrl v zaprta vrata hangerja. Senca je padla čez zeleni vizir, da je odsev na steklu izginil v lastnem razmišljanju, ko se je čelada odmaknila svetlobi luči. Iskanje skrivnih frekvenc bi trajalo predolgo, da bi bilo varno pričeti. Kolikor lahko sklepam iz Malakovih potez Sithi niso ravno najbolj znani po svoji prizanašanju čeravno ne gre za točno določene osebe ali organizacije ampak za celoten planet. Torej se morebiti tudi časovno ne bi uskladila ta pot. Prepletena z raznoraznimi mislimi in idejami, ki jih je zavračal kakor pokvarjene dele na tekočem traku v tovarni droidov, se je glava zasukala naokrog po ladji za kakšno rečjo, ki bi sprožila tisto prikrito rešitev. Oči so se zaustavile na zvesti puški, ki bi jo v templju Jedijev skorajda izgubil. In tukaj se je iskani odgovor ponudil iznenada kakor pameten lovec na glave iznenada ujame svojo tarčo.
Sunkovito je roka poletela proti enemu izmed skrivnih predelov na oklepu, kjer se je dalo hraniti praktične, a spremenljivo majhne reči. Z pritiskom nanj se je le ta odprl in Zakkeg je na plan potegnil komunikator. Seveda, še zmeraj je imel namreč v lasti to napravico, ki mu jo je delodajalka dala ob njunem srečanju na Dantooinu. Ne samo zaradi plačila temveč veliko bolj zaradi očitno resnih namenov o sprožitvi nove vojne je pohitel z vstavljanjem v ojačani radio ladje. Pripravite se na novo dozo strahu izmečki. Naprava je sama prevzela pobudo in se poskušala povezati z določeno frekvenco. V kabini je tako nastopila smrtna tišina, ki jo je iznenada prerezal pisk, ki je naznanil uspešno vzpostavitev. "Govori." se je zaslišal mirni, a obenem hladni ter jasni glas. Prav takšen odgovor, v istem toni s tem, da je bil zvok z njegove strani bolj globoo narave, se je zaslišal od Mandaloriana. "Naloga uspeno opravljena. Nadaljna navodila?" Nič več, nič manj – Mando'ade je ostal zvest samemu sebi in svojemu obnašanju. Premaknil je stikalo, da so se motorji zagnali in pričel med čakanjem na nadaljanje napotke preverjati osnovna poročila o stanju svojega novega začasnega prevoznega sredstva. Motor. Deluje. Filtri. Delujejo. Krmilo. Deluje. Vrata so zaprta in zaklenjena. ... Ob zagonu glasnejši zvok pogona se je umiril, ko je le ta relativno hitro narasel na primerno delovno temperaturo.

Droben nasmešek se je razlegel čez njene ustnice, ko je zaslišala sedaj že dobro znan glas svojega neustavljivega vojščaka.
"Pridi nazaj na Grozo," je dejala, nato pa se obrnila proti enemu od pilotov. "Naše koordinate?"
"E2-6G-C4, Lady Pride," je odvrnil pilot s kratkim priklončkom. Vladarica Sithov je skozi komunikator posredovala podatke Mandalorianu, nato pa prekinila zvezo. Vedela je, da mu bo uspelo doseči omenjeni sektor, in tudi da se bo s tem ujel v vlečni žarek križarke in ga odpeljal v hangar; vstop, ki bi bil sicer zelo težaven, glede na to da je križarka uporabljala maskirno napravo.
Že je hotela Jensaarju ukazati naj se pripravi za skok v hiperprostor takoj, ko bi Zakkeg prispel, ko je njeno pozornost zahteval eden od tehnikov na krovu mosta. Očitno je šlo za hologramsko sporočilo od mehanika Senčne Pesti.
"Lady Pride, oproščam se za nepotrebno odvračanje vaše pozornosti od pomembnejših reči, vendar se mi je zdelo, da bi si tole želeli ogledati še preden zapustimo planet. Gre je za kriptiran holodisk, ki se je ne vem kako znašel na ladji v kratkem času pred vzletom. Zagotovim vam lahko, da je mehanik večkrat preveril vozilo, zadnjič ravno nekaj minut preden ste prišli in sem odprl vhodno rampo, tako da se je moral tam znajti po tem, a pred vzletom," je dejala hologramska podoba.
"Torej je nekomu v zelo kratkem časovnem obdobju uspelo na ladjo pritihotapiti holodisk in oditi neopažen. Časa da bi ga razneslo je bilo več kot dovolj, tako da dvomim da je bomba, vseeno pa preveri. In zakaj je to nujno zdaj?" je vprašala Sith Lady.
"Sva že preverila in stavim svoje življenje da ni bomba. Nima popolnoma nobene potencialno nevarne substance, najbolj škodljiv bi bil lahko s tem da bi ga nekomu zalučal v obraz, ali pa če bi vas zdolgočasil. Vendar dvomim da se bo to zgodilo. Vidite, ponesreči sem ga, ah, no... odprl. Zakodiran je bil s frazo in slučajno sem izrekel... primerno besedo."
"Katero? In kaj si našel?" Dve vprašanji sta bili popolnoma dovolj. Pride se še ni odločila ali je pilot le tratil njen čas, ali je bilo na tem holodisku res nekaj pomembnega. Pilot je začel mencati, a se je hitro vdal in priznal:
"No... mehanik je iskal rezervni hydrospanner, ko se je zadrl name kam naj bi mu ga prestavil. Sam pri sebi sem zaklel "sithspit" in se takoj zatem spomnil, da ne marate da se uporablja ta beseda, zaradi česar mi je takoj postalo zelo žal... Ampak glavno je, da se je ob tej besedi holodisk odklenil in aktiviral. Upam da ne zamerite, ampak ko sem videl zakaj gre in se prepričal da ni nevaren sem si ga dovolil poslati na most. Vsak trenutek bi moral prispeti."
"V redu," je odvrnila Pride. "Pogledala si bom tole zadevo. Če se izkaže da je stvar nekoristna, bom resno razmislila ali ti bom še dovolila pilotirati moje osebno plovilo."
To rekoč je prekinila povezavo ter Jensaarju naložila naj pripravi ladjo za skok v svetlobno hitrost v smeri Ziosta takoj, ko bo Zakkegovo plovilo na krovu. Ni minilo dolgo, in pred njo se je znašel eden od kurirjev s holodiskom, o katerem je bilo prej govora. Pride je izrekla neljubo a potrebno besedo in si ogledala majhen hologramček, ki je bil očitno nekakšna vizitka lovca na glave po imenu Kareem. Čeravno bi bile njegove veščine celo za kakšnega Huttovskega mafijca ali podšefa združenja Exchange zelo zaželene, pa na Pride ni naredil nekega pretiranega vtisa. Navsezadnje je imela majhno četo slicerjev, mehanikov, saboterjev in atentatorjev, slednjih še enkrat več kot ostalih. Kar je res pritegnilo njeno pozornost je bilo dejstvo, da se je tip v hologramu ponašal s tem, da naj bi lastnoročno ubil Jedija. Seveda je bila velika možnost da je le blefiral, vendar pa mu je bilo zaradi majhne možnosti da je govoril resnico vredno dati priložnost. Sploh ob upoštevanju dejstva, da je bilo to za nekoga brez treninga v Sili izjemen dosežek, in tega, kako mu je uspelo spraviti holodisk na njeno ladjo brez da bi to opazil kateri od treh prisotnih. Potem ko je hologram povedal frekvenco osebnega komunikatorja, je podoba izginila, holodisk pa se je ugasnil. Vzela si je dolg trenutek za razmislek. Naposled je disk izročila enemu od operaterjev komunikacijskega sistema in mu naročila:
"Na frekvenco sporoči koordinate taktične točke T6. Naroči kapitanu Črne Trdnjave naj mi moškega, ki ustreza opisu na tem disku, nepoškodovanega dostavi na Ziost."
Vedela je, da se bo lovec ujel v gravitacijsko polje dveh fregat tipa Interdictor, ki sta spremljali del flote v tistem sektorju. Pride je imela na večih sektorjih taktično postavljene manjše skupine ladij, večinoma po načelu ene večje križarke, dva Interdictorja, nekaj ustreznih podpornih ladij in malo vojsko lovcev in bombnikov. Dvojica Interdictorjev je uspešno pokrila celoten sektor in vsakršno plovilo vrglo iz hiperprostora, vlečni žarek križarke pa je bil dovolj močan, da je lahko brez boja zajel praktično vsako manjše plovilo.
Kareema je napotila do Črne Trdnjave, četrte največje križarke v njeni floti; večja je bila le Bela Trdnjava, ki je varovala Ziost, Groza in Strah, križarki bratov Jensaarja in Tarala, in sta bili izenačeni na prvem mestu, pa sta bili bolj ali manj stalno v gibanju. Taktična točka T6 se je nahajala v sektorju sosednjemu tistemu, v katerem se je nahajal Korriban: tako ni tvegala, da bi s koordinatami izdala svojo bazo na Ziostu (glede na to, da je bil Korriban dokaj očitna tarča za kogarkoli, ki se je vsaj malo poučil o Sithih), poleg tega pa je za lovca na glave pripravila pogled na del flote, ki je bil kljub temu, da je predstavljal le del njene moči, tako mogočen, da bi vsakomur ki za seboj ni imel polovice Republikanske Armade padlo srce v hlače in rep med noge.
Bomo še videli kako koristen se boš še izkazal, gospodič Kareem, si je mislila sama pri sebi, medtem ko se je vesolje zunaj razglednega okna že razpotegnilo v svetlobne črte...

((Nadaljujemo na(d) Ziost-u/-om, ok? ))

Kareem je ukradeni speeder pustil za prvim vogalom Coruscantskega podzemlja, sam pa je hitro poniknil v sence, ki jih je še predobro poznal. Četudi je od njegovega zadnjega obiska na centralnem planetu Republike minilo že nekaj let, je zvite uličice, prehode in kantine tega legla kriminala in laži še vedno poznal kot lasten žep. Navsezadnje je tu preživel dobršen del odraščanja in bilo je kakopak samoumevno, da si je zemljevid planet-mesta dodobra vtisnil v spomin. Zato mu tudi ni bilo težko poiskati starega znanca, ki je preprodajal shekane in "popravljene" ladje, ki so bile zmožne uiti kar nekaj standardnim radarjem.

Ko je s pestjo pobobnal po vratih, so njegove misli brzele okoli najnujnejših potrebščin. Sicer je osnovne stvari za preživetje - medpacke, orožje in racije hrane - nosil na sebi, kakor tudi nekaj kreditnih ploščic, vendar je vedel da bo za medplanetarno potovanje potreboval več. Na ukradeno Sith ladjo se ni mislil vračati, saj bi potencialno lahko naletel na Rapha ali Siyo ali pa kar oba, in ni dvomil v to, da bi ga tako eden kakor drugi izpostavil hudemu zaslišanju. Saj ne, da le-to ne bi bilo upravičeno, samo lovcu res ni dišalo, da bi se paru moral zameriti. Z njima se je nameraval soočiti šele potem, ko bo imel dobro pripravljeno, kredibilno zgodbico - ali pa, še bolje, sploh nikoli.

Vrata so se vendarle odprla in skoznja se je vanj zazrl par črnih Bothanskih oči. "Nekk?" se je zarežal temnolasec in v očeh se je zasvetilo spoznanje. "Ah, ti si, mulec!" je smeje odvrnil drugi in Kareema potegnil skozi vrata. Na hitro sta si izmenjala zadnje novice o poslu in razmerah na trgu, nato pa je Nekk le načel temo Kareemovega prihoda. "Ah, vidiš," je rekel lovec in čemerno namrščil obrvi. "Moja prejšnja ladja je neuporabna, tako da bi potreboval novo. Nekaj majhnega, hitrega, po možnosti lahko upravljivega - saj veš da nisem kdo ve kako sposoben pilot," je zavzdihnil in med prsti vrtel kreditno ploščico. Nekku so se zasvetile črne oči in s skoraj otroškim veseljem ga je odvedel v podzemni hangar in delavnico, ki je čemela pod na videz zanemarjeno izbo, v kateri je Bothan prebival. "Imam ravno nekaj zate," se je veselo namuznil in z bledo dlanjo pokazal na srebrnkast shuttle, ki je umirjeno čepel v kotu temačnega hangarja.

Po razlagi specifik in nekaj nasvetih je Kareem znancu izročil dve kreditni ploščici, s katerimi je pokril strošek nakupa, lopnil Nekka po ramenu, ter v temačnih uličicah Coruscanta poniknil med tisoče drugih podobnih plovil. Ravno si je privoščil krepčilen in tudi krepko potreben obrok v neki odročni kantini, ko je osebni komunikator, ki ga je nosil na notranji strani svojega večnamenskega oblačila, veselo zavibriral. S povsem nespremenjenim izrazom na obrazu je lovec segel po majhni napravici in ošinil kratek odgovor, ki pa mu je več kot ustrezal. Njegov um je hitro presodil situacijo in prišel do zaključka, da zadeva najverjetneje ni bila past - vedel ni navsezadnje nič več, kakor kdorkoli drug, ki je bil prisoten v templju. Veliko večje so se mu zdele možnosti za posredno srečanje ali morda vmesne koordinate - za Kareema ne bi bilo prvič, da bi ga premeščali preko pol vesolja preden bi prišel do naročnika. Vseeno mu je bilo, če je pri tem šlo za preprosto hvalisanje o moči ali skrivnostnost, vendar je metoda vsekakor učinkovala. Na mizi je pustil nekaj kreditov, s katerimi je plačal obrok, in sedel v svoj novi shuttle. Z zadovoljnim nasmehom na obrazu je vnesel koordinate in hiperpogon vkopil takoj ko se je izmuznil iz Coruscantovega zračnega prostora.

Razgled, ki so ga uzrle oči, vajene že marsičesa veličastnega, je celo lovca za trenutek oropal sape. Pogled na ogromno križarko, ki sta jo spremljali dve fregati in še nekaj lovcev mu je namreč skvaril vlečni žarek. Tipično, je zavzdihnil sam zase, čakajoč na naslednji postanek.