Citadela

"Gospod...jaz...ni...sem...nič...kri..." je v smrtnih mukah momljal vojak, ko se je grabil za vrat in se skušal razbremeniti nevidne zanke. Nasproti njega je stal temni Lord Sithov, njegova orokavičena dlan je bila privzdignjena, medtem ko so se prsti rahlo premikali nazven in navznoter. "Ne, ampak slabih novic ne prenašam" se je razleglo izpod temne oglavnice in prsti so še zadnjič trznili. Po tem se je vojak zgrudil in njegovo nekoč mišičasto telo je postalo le še ena od žrtev na tem neusmiljenem planetu. Odkar je Ravianat dospel do Rhen Vara in so se Ominosusove čete spustile na površje planeta, so izgubili že deset mož, pri čemer jih je kar sedem umrlo zaradi mraza in ledenih vetrov. Dva sta umrla kot poskusna zajčka, medtem ko je bil tretji vojak, ki je Sith Lordu prinesel vesti o neuspešnih pogajanjih na Kalee. Tamkajšnje čete so se pogajale z domačini o njihovi priključitvi Ominosusovemu kraljestvu, toda vse je šlo po zlu in iz tega se ni izcimilo nič.
"Sledili vam bodo zgolj iz dveh razlogov" je iz teme prišel tihi ženski glas, ki je pripadal Umbari Die. "Ljubezni ali strahu. Zaenkrat se vas ne bojijo, prav tako pa vas ne ljubijo in jim ni do tega, da se spustijo v boj z navidez nepremagljivimi sovražniki." Darth Ominosus je prestopil mrtvečevo truplo in napravil nekaj korakov proti izhodu iz neznanske dvorane, v kateri se je nahajal s spremljevalko. Prostor je bil neznanski in že dolga stoletja opuščen, saj je bil v povsem zanemarjenem stanju. Strop je že marsikje popustil in tako je mnoge predele kamnitih tal prekrival sneg, s stropa so visele ogromne ledene sveče, skozi odprtine je zavijal veter in vsepovsod je bil zgolj mrak. Edino svetlobo so predstavljale ionske luči, ki so jih prinesli Ominosusovi vojaki in jih razpostavili po stenah dvorane.
"Ljubezen je šibkost, ki je ne bodo nikoli deležni. Bodo pa zato izkusili moj srd in tedaj bodo dvakrat premislili svojo nespametno odločitev."
"Čutim veliko tesnobo moj gospodar. Vas še kaj pesti?" Die je bila silna poznavala Ominosusa, zato ji ni mogel prikrivati. "Fastidus. Že zdavnaj bi se mi moral javiti in sporočiti svoj položaj. Njegov molk je nadvse nadležen." Vajenec je že javil, da je dospel na Tython in bi tako do zdaj že moral najti holocron, saj je imel jasna navodila glede njegovih možnih lokacij. Najverjetneje ga je še iskal in se ni želel oglasiti brez dobrih novic, toda Sith Lorda je to vseeno spravljalo v slabo voljo. Tython je bil daleč, sam ni mogel tja, Fastidus pa je bil preveč vreden, da bi ga kar tako izgubil.
"Fastidus vam je vdan in vas ne bo razočaral gospodar. A Tython je poln skrivnosti in tam znajo prežati nevarnosti, ki jih nihče ne pričakuje. Še vedno pa povsem ne razumem, zakaj si želite teh holocronov?" Die se mu je nekoliko približala, a sam ni odmaknil pogleda od odmaknjene odprtine, ki je ločevala stene od zunanjega neba. "Zaradi varnosti. Galaksija je polna Moonlightovih tepcev in morda bi znalo kateremu od njih celo uspeti. Revanov prihod bo povsem nenevaren, ko enkrat spustim orožje nad galaksijo, a znal bi podvžgati upore, ki bi zgolj zavlekli vojno. Tega pa si ne želim." Globoko v sebi je še vedno gojil nekakšno strahospoštovanje do Revana, toda tega ne bi nikoli priznal. Priznaval mu je položaj nezanemarljivega nasprotnika in ni dvomil, da bi bil spopad z njim naporen, toda vseeno je verjel v svojo premoč. Tudi Revan je bil odvisen od Sile in ko bo ta enkrat odstranjena iz galaksije, bo postal nemočna marioneta v Ominosusovih rokah. "Dokler projekt z gobami uspeva, se vse odvija v pravo smer, pa naj se še vse drugo ruši. Odkrili smo že mnogo gob, ki so smrtonosne, a vendarle sem poslal na Felucio še nekaj mož. Nove nam ne bodo nikoli škodovale."
"Kako pa boste našli prave? Na običajnih vojakih ne boste dobili želenih rezultatov."
"Seveda ne, zato se začnejo kmalu poskusi na sithovskih vojščakih. Ko bo eden od njih postal imun na Silo, smo našli želeno orožje. Dotlej pa sledijo zgolj umiranja." Ominosus se je nenadoma zasukal k spremljevalki in nekoliko zožil rdeče reže. "Pojdi zdaj. Za meditacijo potrebujem mir in samoto." Die se je vdano priklonila in izginila v temo, ki se je razprostirala nasproti od vhoda, Sith Lord pa je sedel na tla in se posvetil meditaciji. Le tako je lahko uredil svoje misli in jasno začrtal cilje.

Neslišno je opazoval peščenega duha, ne meneč se za njegove prazne grožnje in krohotanje. Dvojica rdečih rubinov je žarela v mraku, ne da bi razkrivala kakšna čustva, medtem ko so Sithove roke še naprej nepremično počivale na njegovih kolenih, prekritih s črno tkanino. Ko je duh končal s svojo teatralnostjo in je izginil kot prestrašen zajec, se je od neznano kje prikazala Die in se oglasila enako skrivnostno kot vedno.
"Skrivnostne sile prebivajo v tem templju. Duše antičnih časov se prebujajo in izražajo svoj notranji bes."
"Ne" je odvrnil Ominosus in se počasi dvignil nazaj na noge. "Dvomim da je šlo za antičnega duha. Ta kraj ni grobnica in tukaj ni čutiti navzočnosti Sile. Pač pa mi je bila navzočnost duha nekam domača." Nenadoma je skozi Sithove misli šinil preblisk njegovih lastnih besed, ki jih je pred časom izrekel Pride in se ji tako prvič razodel. Resda je bilo kratko, a bistvo govora je bilo podobno in podton grožnje ni bil neopažen. Pride, Pride. Kaj naklepaš ženska? Bilo je povsem mogoče, da se je poslužila iste tehnike, ga skozi Silo poiskala in mu spustila nekaj krepkih besed, toda s tem ni ničesar dosegla. Sam se ni več bal ničesar, še najmanj pa groženj, ki so jih izrekali peščeni duhovi. Ravno obratno, s takimi opozorili mu je dala samo še dodatnega zagona za dosego svojih ciljev, ki so ležali pred njegovim nosom. Tudi če ni šlo za Pride in so bile njegove domneve napačne, mu prikazen ni predstavljala nikakršne grožnje in se z njo ni imelo smisla ubadati.
"Zakaj me motiš? Veš da tega med meditacijo ne maram." Polagoma se je zasukal k ženski in svoj pogled zavrtal vanjo. "Začutila sem prihod moj gospodar. Nekdo se nam je pridružil na tem planetu." To ga je presenetilo, saj sam ni čutil ničesar, toda to je bilo mogoče. Die je bila posebej občutljiva na Silo in je čutila premike, ki so bili njemu zakriti. Ravno zaradi tega vzroka jo je držal tesno pri sebi in je ni več nameraval spustiti stran. "Res? Zanimivo. Le kdo se nas je spomnil obiskati? Pojdi pogledat." Die je prikimala in se spojila nazaj z temo, Sith Lord pa se je ponovno poglobil v meditiranje. Tokrat je ta minila brez prikazovanja nadležnega duha in ko je šele čez precej časa odprl oči, je pred njim stala dvojica. Die se je pridružil izgubljeni Darth Fastidus, ki je Ominosusu povzročil že kar nekaj slabe volje. Vajenec je kot vedno energično zrl v svojega mojstra, ne da bi za sekundo spustil svoj pogled.
"Glej no, izgubljena ovca se je vrnila. Pusti naju." Die je hipoma izginila, Sith Lord pa se je lahko posvetil svojemu preljubljenemu vajencu. Počasi se mu je približal in obstal kakšen korak stran.
"Si mi prinesel holocron?"
"Ne mojster. Nisem ga mogel dobiti."
"Sem ti dovolil vrnitev?"
"Ne mojster, a moje iskanje se je izkazalo za jalovo. Ko sem raziskoval..."
"Nisem te vprašal za pojasnilo" je mehko odsekal Ominosus in v prostoru je nemudoma zavladala srhljiva tišina, ki jo je motilo zgolj zavijanje vetra v strešnih odprtinah. Sithove oči so bile več kot prilagojene za mrak, tako da je svojega vajenca jasno videl in to kar je videl, mu ni niti najmanj ugajalo. Njegova oblačila so bila na svojih mestih, krvi in umazanije ni bilo nikjer, prav tako pa Fastidus ni izgubil kakšnega svojega uda. Iz tega je izhajalo zgolj to, da se mu ni zgodilo nič pretresljivega. "Prvič in zadnjič si prekršil moje ukaze. Zaslužil si si kazen, toda žal spadaš med moje najkoristnejše može in te je škoda izgubiti." Ominosus se je zasukal stran od prišleka ter se zastrmel v temino dvorane. V celoti je še sploh ni preiskal in niti sanjalu se mu ni, kaj se skriva v njenih zatemnjenih predelih, toda to ga niti ni pretirano zanimalo. Rhen Var mu je bil glede podnebja kar všeč, toda na njem se ne bi nikoli ustalil. Prvič je bil preveč pust in drugič so bile Ominosusove ambicije veliko večje. Kot planet eksperimentov je zadostoval, ko pa bo bolezen enkrat sproščena v galaksijo, se bo sam vrnil v Neznane predele in tamkaj v tišini počakal na pozitivne novice. "Se naj vrnem na Tython mojster? se je iznenada oglasil vajenec in nekoliko predramil Sithovo razmišljanje.
"Ne, holocroni bodo morali počakati. Zdaj imamo pomembnejše opravke. Tvoja naloga bo nadzorovanje eksperimentov. Prav kmalu se z Felucie vrne odprava in tedaj se bodo poskusi nadaljevali. Ti boš bedel nad njimi, skrbel za disciplino in red ter mi poročal o vseh odkritjih. Pojdi."
"Glede Tythona..." je že začel neumnež, ko se je Ominosus v hipu obrnil, iztegnil svojo orokavičeno dlan in stisnil Fastidusa za grlo. Moč njegove roke je bila tolikšna, da ga je dvignil v zrak in potisnil stran, da je Fastidus priletel v kamnita tla in rahlo zaječal. "Jezik steguj samo takrat, kadar to zahtevam. Samo takrat, ali boš naslednjič brez njega. Tython me ne zanima, saj si se izkazal za nesposobnega. Pojdi, saj ne želiš izkusiti mojega srda."
"Da moj gospodar" je tiho odvrnil Fastidus, se počasi dvignil nazaj na kolena in končno zapustil prostor.
"Obdajajo me sami norci in nesposobneži" je zamrmral sam sebi in se podal v mračnejše predele citadele, kamor dotlej še ni hodil. Čim prej se je nadejal zmagoslavnih novic, ker pa je imel meditacije že vrh glave, si je odločil ogledati notranjost te zapuščene stavbe.