Pristanišče

Vse se je odvijalo po načrtih in ni je bilo stvari, ki bi lahko ta trenutek skazila Sithovo zadovoljstvo. Niti mraz tega planeta, ki je prodiral skozi vsako odprtino telesnih odprtin, niti sneg, ki je neskončno padal s sivega neba in brisal bližnja obličja velikanskih stavb in niti jamranja nekaterih njegovih služabnikov, ki so spet želeli uživati v toploti in soncu Lehona. Za takšne mehkužce nikoli ni imel potrpljenja, a smrt bi bila zanje veliko preveč milostna, da bi jim jo tako zlahka naklonil. Namesto tega jih je raje poslal v samo središče mraza in jim naložil naloge, ob katerim so jim zmrzovali prsti ter odpadali zobje. Naj vedo, kakšna bo prihodnost te galaksije. V njej bo zgolj mesta za pokončne, trdne in neustrašne... A vse te malenkosti so bile zanemarljive z uspehom, ki ga je dosegel njegov zvesti pomočnik Trevir in zaradi katerega je sam končno zapustil tisti nadležen Lehon.
"Gospodar, je vse vredu?" se je oglasil tihi ženski glas, ki je bil nezmotljivo Mannin. Ni mu je bilo potrebno pogledati, pa je to takoj vedel, saj ju je povezovalo več kot le vez med gospodarjem in služabnikom. Oba sta bila iz Umbare in njuno poznavanje je seglo v daljno preteklost, tako da je bila prav ta ženska edina oseba v galaksiji, ki je o njem vedela največ. Sicer je bila prav zaradi tega zanj tudi potencialna nevarnost, a dokler jo je držal na varni razdalji, je bila ta nevarnost zanemarljiva. "Več kot vredu Mannin. Moji načrti se realizirajo in ni več daleč od dneva, ko bom na neslutečo galaksijo spustil svoje orožje."
"Kugo" so se razlegle komajda slišne besede Die Mannin, ki je počasi stopala ob njegovem boku. Sam je bil kot zmeraj v svojem črnem plašču, oklepu iz temnih kovinskih ploščic, široki oglavnici in težkih usnjenih škornjih, ki so ob vsakem dotiku s snegom rahlo zaškripali. Njegova spremljevalka je bila vsaj po videzu sodeč pravo Sithovo nasprotje, saj so bila njena široka oblačila svetlih odtenkov, tako da se je v tej beli pokrajini povzem zlivala z ozadjem in se je zdelo, kot da je občasno celo izginila. Tudi njen obraz je bil zasenčen z oglavnico, toda to ni skrilo ženskine bele polti in njenih ledeno modrih oči, ko je pogledovala po okolici. Za večino humanoidov je Rhen Var zaradi svojih temperatur, vetrov in snega predstavljal pekel, a dvojica ni v ničemer kazala, da bi ju podnebje motilo. Hodila sta počasi, se občasno ozirala po starodavnih kompleksih stavb in si na vsake toliko korakov izmenjala nekaj glasov. Vsaj pri Ominosusu je bil razlog za to v tem, da je mraz, led in sivino mnogo bolj oboževal kot podnebje Lehona, ki mu je postajalo vse bolj nadležno. Nenehno sonce, vročina in svetloba so mu najedali živce, dneve in noči je prebijal znotraj svojega templja in komajda čakal na informacije svojih podložnikov, ko so te le prišle. Najprej so prišle najbolj mračne informacije od Chissa, kjer so ti naduteži zavrnili zavezništvo z njim in pobili skorajda celotno njegovo odpravo, zaradi česar je sklenil njihov planet ob zavzjetju galaksije kot prvega uničiti. Sawer je bil kajpada bedak, Chissi pa preveč trmasti za njegovo pamet in tako se je mirno prepričevanje spremenilo v prelivanje krvi, ko so Sithovi podložniki začeli groziti z napadom. Kljub temu to ni upravičevalo njihovega dejanja in bes v Sith Lordu se je nevarno okrepil. Ko se je že zdelo, da bodo vsi njegovi načrti splavali po vodi, je tri galaktične dneve zatem dobil obvestilo Darth Fastidusa, ki je dosegel Tython in pričel s iskanjem holocrona.
"Tebi se imam zahvaliti, da vem za lokacijo planeta, a upam, da to ne bo edina zahvala. Izkoristi svoje nekdanje Jedijske vezi in mi čim prej najdi holocron." Fastidus je bil dolga leta član Jedijskega Reda, še posebej se je zanimal za preučevanje jedijskih skrivnosti in tako mnogo časa preživel v arhivu. To je bil tudi eden od razlogov, da je Sith Lordu neizmerno koristil in ga je poskušal uporabiti ob najrazličnejših priložnosti. Njegovo obvladovanje Sile je bilo precejšnje, tudi v vihtenju žaromečev ni bil slab, a vse to je bilo zanemarljivo z znanjem o Jedijih, ki jih je Fastidus premogel.
Glavno dobro novico je prinesel Trevir in ta se je nanašala na Felucio ter gobe, ki so jih tamkaj našli. Po tem Sith Lord ni več čakal, pač pa je s seboj vzel polovico svojih mož, precej Rakat ter z Ravianatom poletel proti Felucii. Potovali so po neprometnih poteh in čeravno tako porabili več časa, vendarle varno prispeli do cilja. Cilj je predstavljal Rhen Var, osamljen in zapuščen planet blizu Felucie, ki je predstavljal odlično izhodišče za odprave na Felucio in postavitev laboratorijev, kjer bodo Rakate v sodelovanju z njegovim lastnimi možmi preučevali gobe ter odkrili orožje za uničevanje Sile. Na planet je naletel povsem po naključju, ko je preučeval sistem Felucie in se poglabljal v njene bližnje sosede, po dobrem tednu bivanja na njem pa ga je že vzljubil. Medtem ko je Trevirja poslal nazaj na Lehon, kjer je prevzel Sith Lordovo mesto in vodil operacije tamkaj, se je Ominosusu na Rhen Varu pridružila Die Mannin, ki mu je služila kot svetovalka in poznavalka globljih skrivnosti Sile.
Graditelje so razvrstili po zapuščenih objektih Luke, jim dodelili naloge in nad njimi poostrili nadzor, čeravno v tem krutem okolju niso imeli kam pobegniti. Trevir je s svojimi pomočniki prinesel z Felucie precejšnje število raznolikih gob, ki so se po opisu ujemale z navodili stroja, a njihov učinek bo viden zgolj na Graditeljih, zato so ti prvi eksperimentirali z njimi. Sith Lord je ukazal, da se jim ne razkrije pravo poreklo teh gob, pač pa so jih zaposlili pod pretvezo, da iščejo zdravilo za Ominosusa in morajo sodelovati, če ne želijo biti usmrčeni. Drugi poskusni zajčki, ki so jih predstavljali najbolj neučinkoviti Ominosusovi služabniki, bodo prišli na vrsto tedaj, ko bo postal poskus gob na Graditeljih pozitiven, do tedaj pa so opravljali druga nehvaležna dela.
"Ste prepričani v svoje početje gospodar?" se je znova oglasila tiha Die, ki je bila že od začetka nekoliko skeptična glede načrta z gobami. "Neraziskovano orožje se zna hitro obrniti proti njegovemu stvarniku." Ominosus jo je na kratko ošinil in njegove rdečkaste oči so se nekoliko zožile. "Se bojiš Die?"
"Če bi rekla da ne, bi lagala. Igranja s takim orožjem ne odobravam, vsaj ne tako blizu. Tudi midva sva občutljiva na Silo in..."
"Gobe ne prinašajo bolezni, pač pa njihov izvleček. In ko ga enkrat oblikujemo po lastni volji, ne bo nobene bojazni več. Čutim lahko, da bo to kmalu." Ominosus se ni več želel pregovarjati, zato je pospešil korak in skozi gosto naletavanje snežink zakorakal proti enemu izmed velikih kamnitih objektov. Straža pri vhodu je dala vedeti, da znotraj potekajo raziskave, medtem ko je skozi odprtino prihajala šibka rdečkasta svetloba. Pri sebi ni mogel tajiti zadovoljstva ob tem, da bo prvič ugledal svoje vrhunsko orožje.

Laboratorij je bil že v polni pripravljenosti in vsak Rakat je bil zaposlen s svojim opravilom. Njihovi obrazi kajpada niso razkrivali zadovoljstva in vedrine, saj so bili v tovrstno delo prisiljeni, a v primerjavi z vsem drugim trpljenjem, ki bi jih lahko čakalo pod roko Sith Lorda, je bilo to delo zanemarljivo lahko. Tehnologijo so jim zagotovili Sithovi služabniki, kajti večina strojev in aparatov je bila prinešena z Ravianata, nekaj z Lehona, kakšen aparata ali dva pa tudi od drugod, kajti Ominosusove lovke so bile presenetljivo dolge. Čeprav sprva tudi sam ni vedel, ali si bodo s stroji sploh lahko pomagali, je Sith Lord zdaj ugotavljal uspehe njihovega dela. Rakat je bilo blizu ducata, vsak izmed njih je stal za določenim strojem in počenjal to ali drugo stvar, trije pa so opazovali okroglo stekleno kupolo s štirimi svetlečimi ojačevalniki, ki je stala na privzdignjenem mostu. Prostor je bil pod budnim nadzorom Sithovskih vojščakov, ki so v svojih temnih oklepih nepremično stali na odmaknjenih mestih in izpod čelad nemo zrli predse, za prihod Ominosusa pa se znanstveniki sprva sploh niso zmenili.
Šele ko se je približal stopnicam, ki so se vzpenjale na dvižni most, ga je trojica Rakat opazila in se mu počasi približala. Njihovih imen ni vedel, niso ga zanimala in zanje mu je bilo popolnoma vseeno. Ob sebi jih je imel zgolj zaradi testiranja in ko bo enkrat orožje dobljeno, jih bo njihovim prizadevanjem uspešno nagradil.
"Obstaja ena težava gospod" se je oglasil Rakat in Ominosusovi počasni koraki so se ustavili. Sith Lordove žareče oči so se zavrtale vanj, medtem ko je roke prekrižal in potrpežljivo čakal na njegovo nadaljevanje. "Doslej smo uspeli dobiti izvlečke od večine prinešenih gob, a njihove učinke ne moremo preizkusiti na strojih in mrzlih zidovih. Potrebovali bi živo bitje, ki bi postalo poskusni zajček." Živali na tako hladnem planetu praktično ni bilo, poleg tega bi se njihovo iskanje preveč zavleklo, zato je Ominosus takoj našel rešitev. Lahko bi ukazal v stekleno komoro poslati eno izmed teh treh osebkov, a potem bi se znali še upreti in raziskovanja bi povsem obstala. Njegovi možje pač niso bili dobri za to delo, zato se je moral poslužiti drugačne možnosti.
"In dobili ga boste" se je oglasil Sith Lord, ne da bi odmaknil pogled od sogovorca. "Uwer!" Njegov ledeno tih glas se je razlegel po že tako mrzlem prostoru in po nekaj trenutkih se jim je približal eden izmed vojščakov, ki so stražili prostor. Od glave do peta je bil v oklepu, v desnici je stiskal puško, medtem ko mu je za pasom visel vibromeč. "Moj gospodar" je dejal možakarjev globok glas in pred Ominosusom se je globoko priklonil. "Slišal sem bil, da te je hladno okolje planeta zaznamovalo in si zbolel. Je to res?" Sitha z imenom Uwer je to očitno presenetilo, saj je najprej nekoliko zmedeno stresel z glavo, nato pa nedoločljivo prikimal. "Da.., da... Ampak zgolj prehlad, nič drugega." Ominosus ga je zgolj na kratko ošinil, nato pa svojo pozornost vrnil trojici Rakat, ki je bila očitno brez dela. "Vidite, tukaj imamo idelno osebo za vaše poskuse. Resda je njegova bolezen zgolj v prehladu, a vseeno ni zdrav. Pripravite kupolo. Takoj." Ob zadnji besedi je nekoliko zasikal, da so Rakate poskočile in odhitele po stopnicah, sam pa se je zasukal k zmedemu Uwerju in ga pozorno pogledal. "Upam, da se zavedaš pomembnosti svojega poslanstva. S svojim početjem delaš neizmerno uslugo bodočemu kraljestvo in nekoč se te bodo vsi spominjali kot človeka, ki je spremenil podobo galaksije. Zavedaj se svojega privilegija in stopi v kroglo s ponosom." Uwer je bil veliko preveč omejen, da bi se zavedal resničnosti preizkusa, a določene pomisleke je le nakazoval, ti pa so najhitreje zbledeli prav s takšnimi glamuroznimi govori. "Vsekakor moj gospodar! Oprostite mojemu vprašanju, ampak vseeno me zanima, kaj vse bodo preizkusili na mojem telesu. Lahko poskus spodleti in..." Sithova orokavičena dlan se je dvignila in vojak je hipoma utihnil. "Nič ne bo spodletelo. Ta bitja so silni učenjaki in znanstveniki, njihov Neskončni Imperij je temeljil na tisočletnih izkušnjah in še zdaj teh niso izgubili. Potrpi nekaj minut in vse bo spet po starem. Pojdi zdaj." Vojak se je priklonil in se počasi dvignil po stopnicah do treh Rakat, ki so se že ubadale s kupolo in jo pripravljale na usposobitev. Preden je bila pripravljena in je Uwer le zakorakal vanjo, si je snel oklep in orožje, ter bil zdaj zgolj v spodnjem perilu. Pod temnim oklepom ni bilo drugega, kot mladenič dvajsetih let s temnimi lasmi in svetlo poltjo, njegov pogled pa je bil tako poln dvomov, da je bil Ominosus vse bolj zadovoljen ob njegovi čim prejšnji terminaciji. Za mladeničem se je kupola avtomatično zaprla, prižgale so se žareče neonske luči in ga osvetlile z vseh možnih strani, Rakate pa so se zbrale okrog velikanskega stroja s trikotnim zaslonom, ki je izpisoval žrtvine podatke. Izvlečke gob so že prej skrbno ločevali in zavarovali s posebno plastjo nevpijajočega papirja, zdaj pa so jih začeli z injekcijami vbrigavati v majno okroglo odprtino in skrbno spremljali podatke na zaslonu. Darth Ominosus je stal nekoliko za njimi, z vso svojo pozornostjo usmerjeno v stroj in si že predstavljal, kako se njegovo nepremagljivo orožje širi po celotni galaksiji ter ubija sovražnike. In ko bodo enkrat Jediji in Pride izgubili Silo, jim bo preostalo zgolj dvoje - smrt ali služenje novemu gospodarju. Republika bo brez Jedijev in kaosa v senatu padla, Imperij se bo brez svoje ljube Pride zrušil in tedaj bo moja figura stopila iz sence, prevzela niti dogodkov in zagospodarila vesolju. Rdeči rublji so se mu poblisknili in ni je bilo stvari, ki bi ga lahko zdaj zaustavila. Bilo je jasno, kakšen je bil njegov cilj in od kod je črpal navdih svojemu poslanstvu, a za razliko od Kreie, ki ji to ni nikoli uspelo, njemu samemu bo, pa čeravno z nekoliko drugačno tehniko.