Exluxo Salon

Skye je odprla oči. Sončni žarki, ki so silili v sobo in se predrzno poigravali s tančicami ovitimi okoli njene postelje kot baldahin, so prilezli do njenega obraza in jo opomnili na to, da je že skrajni čas, da vstane.

Pretegnila se je in se ozrla proti levi, da bi videla, če je njena cimra, svetlo modra twi'lekkinja po imenu Lyra, že vstala. Bela postelja, ki je bila povsem identična Skyini, je bila že prazna in pospravljena, zato se je Skye zadovoljno obrnila v postelji in odkrila rjuhe. Prižgala je radio, ki je stal na njeni nočni polici, in iz njega so se začeli glasno razlegati plesni ritmi.

Zavrtela se je okoli svoje osi in začela migati po ritmu. Nekaj korakov desno, nekaj levo, poskok, obrat, in iz predala je potegnila modro oblekico, ki jo je nosila na delo. Obrat v levo, nekaj gibov z bokom, roke v zrak, in oblekica je zdrsnila prek njenih rok in ramen na njen trup in se zapela na hrbtu. Par korakov v desno, pogled skozi okno in še en obrat.... in glasba se je ustavila. Skye se je zasukala proti radiu in na njenih licih se je pojavila precejšnja rdečica.

"Ne plačujem ti za ples, ampak morda ni slaba ideja, da te spravim še v ta posel," je v standardnem galaktičnem jeziku siknil v črno oblečeni boltrunian. Njen šef. Skye se je široka nasmehnila in odmahnila z roko.

"Prosim te, Wakner, dobro veš, da bi se ti stranke na dolgo in široko pritoževale, če bi preživela kak trenutek manj za masažno mizo," je rekla s prijaznim a previdnim glasom. Pri šefu nisi nikoli vedel. Nekaj časa je držala njegov pogled, potem pa se je s hitrimi koraki spravila k vratom in mu pomahala. "No, pa grem na delo!"

Ugriznila se je v ustnico, ko so se za njo zaprla bela drsna vrata. Morala se je spraviti stran, toda kako? Vstopila je v čistilno komoro in iztegnila roke. V nekaj sekundah je bila premočena in posušena, potem pa je lahko stopila naprej, v masažno sobo, in na hitro je ošinila moškega, ki je že ležal na masažni mizi, preden se je obrnila k omari z masažnimi olji.

"Dobrodošli v Exluxo, sem Skye in danes bom vaša maserka. Ste želeli kakšno posebno masažno olje? Načeloma priporočam vrhunske znamke uvožene iz Zeltrosa, toda z veseljem ugodimo vašim specifičnim željam..."

Ah, to je življenje, je pomislil lovec na zaklade po imenu Drewin, ko se je odet le v brisačo okrog pasu počil na mehko masažno mizo z obrazom naprej. Ni čakal dolgo, ko ga je že pozdravil tisti dobro znani glasek njegove najljubše maserke.
"Skye, bejba, ne mi tako formalno, lepo te prosim," je dejal, nato pa dvignil prednji del trupa, tako da sta lahko eden drugega videla v obraz. "Sva se tolikokrat srečala tukaj, da bi že uradno hodila, če bi šlo za restavracijo," je dodal in se nič kaj nedolžno zarežal. Vedno je rad izzival ljudi, poleg tega pa je samega sebe imel za blaznega zapeljivca, ki se mu nobena ženska ne more dolgo upirati. Njegovo telo morda ni bilo popolnoma izklesano, vendar je dodatna teža njegovim mišicam dodajala teksturo in resnično močan videz; ni bil debel, je pa imel dovolj mase da je lahko nekoga ubil s kombinacijo fizične moči in mase za udarcem - oziroma tako je vsaj govoril sam sebi.
"Danes proslavljam izjemno najdbo, tako da se nič ne šparaj," je dodal z nezmanjšanim nasmeškom. "Na plan z najboljšo robo, pa tudi ti se ne šparaj, vem da si lahko odlična če se ti da. Če dobim pravega kupca, bodo pa tudi najini zmenki kmalu postali še bolj pogosti, hehe."

Zavila je z očmi in pobrala s police najdražje olje, kar ga je premogla njena omara. Že kapljica je stala 300 kreditov, toda vedela je, da si je Drewin to lahko privoščil. Ni bilo prvič, da se je pred njo hvalil s svojimi podvigi, poleg tega pa je tudi od nekaterih drugih strank slišala, da so izginile precejšnje količine denarja ali pa da so menjali z Drewinom. Nadela si je nasmešek preden se je obrnila nazaj proti njemu in mu pokazala olje.

"Kot vedno, gospod Drewin, lahko računate s tem, da bo vaša masaža vredna vsakega kredita. Vedno vas rada vidim, zato se pri vas še posebno potrudim," se je gladko zlagala in zlila nekaj kapljic olja na roke. Roke je sklenila, da je olje ogrela, potem pa jih je položila na njegov hrbet in začela gnesti njegove mišice, kot je vedela, da mu je bilo všeč. Bila je vesela, da je s položaja, v katerem je ležal, ni mogel videti v obraz, ker bi sicer zelo težko nasedel njenim prijaznim besedam. Toda to je bilo eno od pravil. S strankami je morala biti vedno prijazna, sicer ni dobila niti kredita.

Zadovoljno je zabrundal, ko je dekle zakopalo svoje prste med njegove ramenske mišice in začelo sproščati napetost v njih. Presneto, odkar je Dais-u Horeebhley-u razčesnil betico je imel tak krč v rami, da ni mogel dočakati trenutka, ko se ga bodo ponovno dotikale izkušene ženske dlani.
"O ja, to mi delaj punči," je zabrundal medtem ko se je z zaprtimi očmi prepuščal dotikom. Ni trajalo dolgo, da je postal popolnoma sproščen.
"Mmm, če boš takole nadaljevala, te bom še na večerjo peljal," je dejal Drewin, medtem ko so Skyine dlani plesale po njegovem hrbtu. Počutil se je tako dobro, da mu je do astralnega manjkala samo še samohvala. In te je imel vedno dovolj na zalogi, punca pa ga je tako ali tako morala poslušati. "Ko prodam tisti holocron bom dovolj bogat, da si bom lahko dal zgraditi vilo tukaj blizu. Lahko bi celo odkupil Exluxo. Predstavljaj si: nič več smrdljivega Waknerja, samo ti in jaz. No, pa mogoče tu in tam še tisti twi'leški dvojčici, rad imam naglavne repe."
Ta tok misli je v njem prebudil slo, in Drewin ne bi bil Drewin, če ne bi stegnil dlani in Skye narahlo počil po stegnu, ob tem pa jo z izrazom, za katerega je bil sam mnenja, da je zapeljiv, javnost pa bi se odločala med strah vzbujajoč in čudaški, vprašal:
"To bi ti bilo všeč kaj? Da bi imela mene za šefa namesto tiste spake."

"Večerja zveni čudovito," je zamrmrala v odgovor, saj je dobro vedela, da ni resno mislil. Deklet, kot je bila ona, fantje niso peljali na večerjo, moški, kot je bil Drewin, pa so ponavadi preskočili večerjo. Njegov hrbet je bil vozljast in mišičast, zato je morala delati pridno in uporabljati kar močne prijeme. Bila je vesela, da je imela zaradi let masaže že precej utrjene roke.

Zavila je z očmi ob njegovi samohvali, potem pa rahlo poskočila, ko je njegova roka plosknila ob njeno nogo. Je mar mislil, da je bila ta poteza seksi? Toda rekla ni ničesar, kot ponavadi ne. Šele njegov komentar o nakupu Exluxa jo je zbodel dovolj, da je ponovno spregovorila.

"Toliko denarja bi imel, da bi lahko kupil salon? Kaj točno je holocron? Je to kaj podobnega kot hologram? In kako to, da je toliko vreden?" je vprašala, z glasom, ki je izdajal vso njeno nevednost. Če nič drugega, je vedela, da ni zvenela vsiljivo, saj je bil Drewin očitno povsem pripravljen odpreti usta, sploh če je imel priložnost, da se pohvali.

"Toliko denarja bi imel, da bi lahko kupil salon? Kaj točno je holocron? Je to kaj podobnega kot hologram? In kako to, da je toliko vreden?"
Te besede so bile balzam za njegova ušesa. Ničesar ni imel raje kot občutka da je pametnejši, bogatejši, ali kakorkoli drugače boljši od drugih. No, razen mogoče naslajanja nad tem občutkom.
"Ti pa si radovedna punca, kaj Skye?" je vprašal izzivalno. "To mi je všeč, rad imam radovedne punce." Česar ni povedal je bilo, da mu je bilo še posebej všeč kadar so bile radovedne okrog njegovega pasu in pa tistega, kar je ležalo malenkost nižje. Še bo čas za to, si je prigovarjal medtem ko si je dekle dalo opravka z njegovim hrbtom.
"Holocron je mogočna in starodavna spominska naprava," je začel z glasom ki je kar puhtel od občutka samo-pomembnosti. "Narejen je s pomočjo posebnega kristala v sredini, okrog pa je zgrajeno ogrodje iz bolj trpežnih kovin, navadno bronzium ali kaj podobnega." Sicer je pred tem našel le en holocron, vendar je bil tisti iz bronziuma, ta pa iz nečesa kar se je zdelo za silo podobno, tako da je ugibal da to velja kar za vse. Tako ali tako pa neka navadna maserka že ne bi vedela razlike; ključ je bil v tem da jo očara s svojo pametjo in razgledanostjo, in nič se mu ni zdelo narobe da ju še malo napihne, če že lahko.
"No ta baza podatkov deluje podobno kot datapad; samo da shrani tudi tisočkrat več podatkov. Poleg tega pa ima tudi vratarja; nekakšen hologram, ki poseduje umetno inteligenco. In nekateri od njih ti lahko preprečijo dostop do podatkov znotraj, ali pa ti ga omejijo. Nekateri so celo nevarni in te lahko napadejo." Ko je to povedal, se je obrnil naokrog in pokazal na dolgo, nedavno zaceljeno brazgotino med svojim popkom in robom brisače.
"Tole," je dejal, "mi je naredil stražar holocrona ko sem ga odprl. Hotel me je prebosti z nekakšnim hologramskim mečem, za katerega celo jaz ne vem kako to da me je lahko ranil, ampak če se mu ne bi umaknil me zdajle ne bi bilo tukaj." To je bila seveda popolna in gladka laž; brazgotino mu je naredil Dais Horeebhley z vibronožem s svojim zadnjim izdihljajem, v neumnem poskusu rešitve ali pa vsaj smrti svojega morilca. Ampak Skye tega ni mogla vedeti, in Drewin je bil prepričan, da je nanjo naredil vtis.

Budno je poslušala vsako besedo iz njegovih ust. Nekaj tako pomembnega je bilo gotovo precej vredno. Morda bi s tako informacijo lahko pričakala enega od poveljnikov, ki so se pri njej redno oglašali. Gotovo bi ji pustili bogato napitnino, če bi jim lahko povedala kaj več o tem holocronu.

Razširila je oči od presenečenja. Je bilo dejansko mogoče, da bi nekoga ranili z hologramskim mečem? Rana je bila videti precej očitna, takšna kot mnoge, ki jih je že videla. Vendar pa so bile tiste ponavadi posledica vibrorezil in podobnega običajnega orožja. Vendar svojega dvoma ni izrazila naglas. Namesto tega je hlinila očaranost in se mu sladko nasmehnila.

"Kako si pogumen! Kaj vendar bi lahko stražil tak neverjeten stražar? Po tem, ko si ga premagal, si gotovo izvedel, kajne?" mu je polaskala, in ga še malo pobožala po hrbtu, da bi ga spodbudila k besedam.

Heh, uspevalo mu je. Zdaj ni več niti malo dvomil v uspeh svojih besed in njegov ego je zrasel v višave. Osvajanje pripadnic nežnejšega spola je imel v krvi, nikoli se mu ni bilo potrebno preveč pretegniti, pa so ga ptičice že obletavale. Sam je sevedal izbral najslajši sadež, saj je bila izbira žensk zelo podobna izbiru vina, toda v kriznih situacijah se je zadovoljil tudi s čim bolj povprečnih.
Zdaj ga je "obletavala" zgolj Skye, a njeno mikavno telo je zadostovalo za dvajset drugih. Sreča je res bila na njegovi strani, ko je vstopil skozi vrata tega najfinejšega salona na Coruscantu.

Zadovoljno se je pretegnil in vrgel dekletu poreden pogled. "Nekaj zanimivega sem res izvedel. Te mika slišati?" Maserkine roke so bile mehke in nežne, dotikale so se ravno pravih kotičkov hrbta in Drewin se je počutil kot v raju. "Strašen Mandalorian se je prikazal v holocronu in njegove besede so odmevale naokrog. Temačen oklep je imel oškropljen s krvjo, raztrgan plašč mu je visel z ramen in desnici je stiskal žaromeč. Ne boš verjela, a zahvalil se je, da sem ga rešil holocrona in mi v zahvalo razkril stari tempelj poln zlata." Seveda polovica tega ni bila resnica, a maserki tega ni bilo treba vedeti. Kot vsako žensko jo je nedvomno privlačilo zlato in kdo ve, koliko bi bila pripravljena narediti zanj. "Zlato, sliši se mikavno kaj?" Dvignil je glavo in pomežiknil maserki. "Lahko si ga deliva, kakor tudi vse ostalo..." Prijel je maserkino gladko roko in nežno zdrsel po njej.

Skye je z vedno večjim zanimanjem poslušala njegovo pripoved. Nekateri deli so se ji sicer zdeli nekoliko prevlečeni za lase, toda ni ji bilo do tega, da bi zmotila Drewinovo pripovedovanje. Zato je tudi na njegovo vprašanje o zlatu samo željno prikimala, čeprav je vedela, da je precej drugih kovin v vesolju, ki so prinesle veliko več kreditov. Kljub vsemu, vsak kreditek je nekaj prinesel in Skye jih je rabila res veliko, če je hotela kdaj oditi na svoje. Vedela je, da bi Wakner v primeru njenega pobega poskrbel za to, da bi mu poplačala v kakšni drugi obliki, toda če bi si lahko izhod kupila...

trznila je, ko je začutila njegovo roko na svoji. Dotikanje je bilo načeloma prepovedano s strani strank, toda poznala je precej takšnih, ki se niso radi držali pravil. Ljubko se je nasmehnila in njegovo roko odmaknila nazaj k njegovemu telesu. "Prosim, nadaljuj s svojo zgodbo. Tako astralna je! Mislim, da ti bo po takšnem spopadu dobro delo nekaj moje prav posebne masaže," je dodala mehko in se oprla na točke na njegovem hrbtu, ki so bile najbolj občutljive za bojevnike, točno na sredini hrbta med lopaticami. Njeni prsti so bili urni in pridni in vedela je, da so bili njeni dotiki bolj sproščujoči kot vzburjajoči, zato je upala, da ji Drewin ne bo več povzročal težav in bo raje nadaljeval s pripovedjo.

Drewinu ni ostalo drugega kot da obleži in uživa. Skye je vedela kaj počne, in tudi če bi imel razlog da bi se ji upiral tega ne bi mogel storiti. Točka, nad katero je sedaj izvajala pritisk, je bila zanj nekakšna šibkost: ob dovolj natančnem pritisku je od užitka preprosto otrpnil in se prepustil občutku dokler je trajal.
"Oh, to je zgodba in pol," mu je uspelo izdaviti med mrmrajočimi zvoki zadovoljstva ob njenem početju. "Tam smo bili, skupina neustrašnih lovcev na zaklade, sredi negostoljubne džungle na planetu nekje pod ritjo Galaksije. Senzorji na ladji so odpovedali, dober teden smo že iskali po džungli, zalog nam je zmanjkovalo in živeli smo od tega kar smo ujeli. Pečena boma ali cannock je prvič še za silo užiten, ampak potem ko dva dni ne ješ drugega postane okus prav nagravžen." Stresel je z glavo in se komaj zadržal, da ni iz navade pljunil in s tem umazal brezhibno čista tla salona.
"No kakorkoli," je nadaljeval, "Druščina je postajala vedno bolj nejevoljna. Štirje smo bili, mimogrede. Poleg mene so bili še: Bosshk, Trandoshan, odličen lovec z ostrostrelko in izkušen preživetja v divjini, ter njegov Wookieejski suženj, butasta živa preproga, ampak hudičevo močna; in pa še en človek, Dais Horeebhley, tehnik in bojda specialist za razorožitev pasti. No kakorkoli, Dais je postajal tečen, Wookiee pa prav tako, samo da je ta drugi težil zato ker je dobil enake porcije kot vsi in ne toliko kot je bil vajen, prvi pa zato ker je bil razvajen novinec in je mislil da gre vedno vse po maslu. Večkrat smo si šli v lase, in enega dne bi skorajda prišlo do spopada, ko se nam je nasmehnila sreča.
"Bosshk je med izvidnico zavohal vodo in šel pogledat. Izkazalo se je, da je šlo za točno tisto jezero ki smo ga iskali. No, in na sredi tega jezera je stal starodaven in mogočen tempelj. Ta tempelj je dal zase postaviti starodavni, že davno mrtvi Sith Lord, ki je bil tako zloben, da ga je sam pekel izpljunil nazaj, in še danes lahko slišiš njegovo stokanje okrog tega jezera. Mogoče pa le ni tako mrtev kot bi moral biti. No kakorkoli, spravimo se čez jezero z napihljivim čolnom ki smo ga imeli s sabo prav za ta namen, in vstopimo noter. Tam nas pričaka velika dvorana, ki pa je bila skorajda prazna. Takoj sem vedel da nekaj ni bilo prav. No, takrat sem torej rekel Dais-u naj nas spomni zakaj smo ga že zvlekli s sabo, in tip je končno pokazal da je bil vreden ene četrtine racij ki bi jih sicer porabili ostali. V nekaj minutah je našel past zraven edinega kipa v dvorani (za katerega sem bil jaz edini ki je bil dovolj pameten, da je ugotovil da je izgledal sumljivo) in jo razorožil."
Končno si je vzel nekaj pavze. Med govorom je divje premikal roke, kazal na stvari ki jih ni bilo, a bi se nahajale v nakazani smeri če bi bil še vedno na Yavinu 4, pripovedoval pa je z navdušenim zanosom. Pripoved sama je bila daleč od objektivne, na nekaterih delih pa tudi od resnice; Drewin je rad nekoliko bolj "poudaril" svoje zasluge (in si pripisal še kakšno ki si je ni zaslužil) da bi s tem očaral poslušalce, še posebej ženski del.
"No, izkazalo se je da je bil za kipom prehod. Stopimo torej noter (Wookieeja smo morali nekajkrat brcnit, da je ugotovil da ni previsok če se malo skloni) in dol po tunelu. Na koncu nas pričaka pogled kakršnega si ne moreš predstavljati: goreče bakle ob stenah, visoki stebri, popolnoma črna grobnica mogočnega Sitha ki sem ga omenil prej. In sredi njegovih prsi je bila majhna črna piramidasta naprava z rdečo lučjo v sredini; sithovski holocron. Seveda nisem idiot, zato sem Dais-u zabičal da preveri za pastmi. Skoraj pol ure je rabil da je našel past in jo onesposobil. No, to je sam rekel; meni je bilo jasno da nekaj ni bilo v redu. Vedno ko je pokvaril past je naredilo *KLIK-klik* - tokrat je reklo samo *klik.* No in ko se je iz holocrona prikazala slika Mandaloriana v kapuci in z Jedijskim mečem se je izkazalo da sem imel prav. Mando je zamahnil in Bosshk ter njegov Wookiee sta bila mrtva še preden bi beštija mahnila ali bi Bosshk nameril svojo snajperko. Dais je poskusil napravo onesposobit, ampak ga je Mando ubil nekje na sredini. Jaz sem potem dokončal medtem ko sem se umikal udarcem in stvar popokal s sabo ven. Ampak ne dovolj hitro, kot si videla. No, Sithu ni bilo všeč in sprožil je potres in me hotel z njim ujeti v svojo piramido. Na koncu sem vseeno prišel ven živ in zdrav, čeprav ne čisto nepoškodovan. Ko sem bil na varnem pa sem v celotno zadevo poslal raketo in poskrbel da duh tistega Sitha ne bo več nikoli prišel ven.
"In zmagovalcu gre plen, zato sem si vzel holocron in prišel sem da ga prodam, potem ko od bojevnika izvem kam je skril svoje zlato. In pa da si privoščim močno potrebno sprostitev." Prav zanimalo ga je, kakšen vtis je naredil na Skye. Oziroma bolj natančno; predvsem ga je zanimalo kdaj se bo punca dovolj ogrela, da se mu ne bo več potrebno držati v mejah kulture.
Navsezadnje, si je rekel sam pri sebi, So poredne maserke mokre sanje vsakega moškega z normalnim okusom.

Skye se je široko smehljala. Kakšen naivnež! Je mislil, da mu bo padla v naročje samo zato, ker ji je pred nosom pomahal z zlatom, za katerega niti ni zares vedela, da ga ima? Vendar pa ga nikakor ni mislila razburiti. O ne, pri takšnih tipih si moral igrati prijazno, drugače so dobili kakšne hecne ideje o tem, da so imele ženske raje moške, ki so si preprosto vzeli, kar so hoteli. Dobro je vedela, da ne bi bila prva maserka, ki bi se ji zgodilo kaj takega. Zato je nadaljevala z masažo in z vidnim zanimanjem poslušala njegovo zgodbo, dokler ni izvedela dovolj, da ji je bilo jasno, da je šlo za dragocene informacije. Celo imena ji je izdal, kar se je zgodilo res samo takrat, kadar je uporabljala na strankah najboljše prijeme. Ko je končno zaključil s svojo pripovedjo je plosknila z rokami in njen nasmešek je postal še nekoliko bolj prijeten.

"O, Drewin, kako zanimiv človek si! In tako postaven moški! Res mi je žal, da se je najina ura že zaključila. Čas res leti, ko se človek zabava, mar ne?" Pokazala je na uro, ki je res kazala na to, da bo njunega skupnega časa konec v minutki ali dveh. "Poslušaj," je šepnila in se sklonila k njemu, saj je vedela, da bo to vzel kot zelo direktno flirtanje. "Žal moram zdajle delati naprej, toda zvečer sem prosta in lahko se zmeniva, da še ti malo zmasiraš mene... če veš, kaj mislim." Pomežiknila mu je in upala, da bo pristal na njeno ponudbo. Kasneje tistega dne je namreč imela na urniku enega od vojakov, ki bi prav gotovo veliko bolj želel na zmenek z Drewinom kot ona. Celo tako zelo, da bi Drewina za kar nekaj časa odpeljal na samo in njej v zameno pustil kakšen kredit.

Njene besede so bile kot balzam za njegova ušesa! Tako mu je ugajalo kar je slišal, da je uspel pozabiti na nezadovoljstvo ob izteku časa in Skyini točnosti, še preden bi se ga to občutje zares prijelo. Vstal je torej z mize, se večkrat pretegnil, ter občudoval blagodejen učinek, ki ga je imelo Skyino početje na njegove mišice.
"Mislim da zelo dobro vem kaj misliš," je odvrnil in se zarežal do ušes. Torej se je ledeno dekle končno odtajalo, si je mislil. "Ampak mislim, da boš z velikim veseljem ugotovila, da se moja masaža razlikuje od tvoje v nekaj ključnih tehnikah," je še dodal, ob tem pa jo prav nič sramežljivo zgrabil za zadnjico in pritisnil bližje k sebi.
"Pa do takrat," ji je šepnil in si obliznil ustnice, nato pa jo končno izpustil in se odpravil do garderobe, kjer ga je čakala njegova oprava. Tam se je preoblekel, žvižgajoč si melodijo pesmi, ki jo je nazadnje slišal v baru v rdeči četrti Nar Shadaa, nato pa se enakih pozitivnih duhov odpravil iz salona, kajti plačal je bil že vnaprej. Pred večerom je imel še kaj postoriti, in če je nameraval prodati holocron v naslednjem mesecu, je moral čimprej spustiti prave informacije po pravih virih, da bi prišle na prava ušesa. In poznal je ravno pravega Hutta v Coruscantskem podzemlju, ki bi ga takšna roba znala zanimati...

((Prišel od tukaj))

Ni minilo dolgo odkar se je Raphael Moonlight znašel v wellness predelu kakšnih 20 minut s sposojenim speederjem stran od nove Jedi Enklave. Že med vožnjo si je ogledoval ta in oni salon, a na koncu ga je prepričal slikoviti Exluxo, čeprav je bil med dražjimi.
Vsekakor bolje da že takoj odštejem nekaj-deset kreditov več, kot pa da mi v neki poceni beznici ukradejo čip medtem ko se sprostim, je sam sebi utemeljil izbiro, ki bi bila ob rednih obiskih odločno preveč razkošna za njegov žep. A od enkratnega razvajanja glava pač ne boli, bančni račun pa tudi ne bi smel preveč.
Parkiral je vozilo na zato namenjenem terminalu in že medtem, ko je vstopal v recepcijo salona, dodelal načrt kako bi mu uspelo priti nekoliko ceneje, predvsem pa hitreje čez neizogibno začetno proceduro. Stopil je naravnost do receptorke, privlačne twi'lekinje rdeče kože, ki si je ravno lakirala nohte z močno kontrastno rumeno barvo, ter spregovoril z mešanico uradnega in ravno-imam-pol-ure-prosto glasu.
"Pozdravljeni gospodična. Slišim da ta salon slovi po sloganu da ustreže kadarkoli, komurkoli in na kakršenkoli način. Sklepam, da imate v svojem obsežnem programu (toliko vsaj vidim z reklamnih displejev) tudi kaj, kar bi sprostilo nekoga ki je pravkar ubežal smrti zatem pa preživel uro ali dve v sejni sobi?" Upal je, da mu bo način govora in malo dobro izbranih podatkov dalo videz višjega oficirja v republiški vojski, ali pa vsaj nekoga ki bi naredil na dekle vtis da ima pomembne povezave.
"Seveda spoštovani gospod, in ne samo dveh ali treh možnosti!" je odvrnila twi'lekinja z navdušenjem, za katerega se je Raphaelu zdelo kar gotovo da je bilo natrenirano. "Zagotavljam vam lahko, da je vsaka izbira izmed mnogih možnosti v naši ponudbi popolnoma unikatna, prilagojena posamezni stranki, in večkrat presega vrednost vsakega kredita ki ga boste zanjo odšteli."
"Mislim, da je to le nepotrebna formalnost," je dejal Raphael ko se je sklonil bližje in se s komolcem oprl na mizo, tokrat z bolj priljudnim glasom. "Prepričan sem, da vaš sistem in ponudbo poznaš veliko bolje od mene in da mi nedvomno lahko najdeš tisto izbiro, ki se ti zdi najprimernejša."
"Seveda, s kar največjim zadovoljstvom," je zasijalo dekle, ki očitno ni bilo vajeno da bi jo stranke spraševale za njeno mnenje o čem drugem kot povabilu na zmenek. "Če vam ustreza, bi vam predlagala "Totalno Astralno," enega naših najboljših programov ki vam bo gotovo sprostil celotno telo in duha, poleg tega pa se boste na koncu počutili kot prerojeni." Nato se je še sama sklonila bližje nad mizo, dokler ni bil njen obraz zelo blizu njegovega, avtentičnost njenega zapeljivega nasmeška in napol priprtih vek pa je bila tako prepričljiva, da Raphael ne bi mogel utemeljeno sumiti v njeno nepristnost.
"Poleg tega," je dodala nekoliko tišje, "pa vključuje skorajda vse iste usluge kot "Vse Kar Si Lahko Želiš" (razen tiste ene stvari), stane pa skorajda polovico manj."
Firrerreon ji je vrnil nasmešek, čeravno morda v manjši meri in z več zadržanosti. Potem ko ji je potrdil, da se takšna ponudba sliši odlično in ko mu je receptorka zaupala ravno tako astralno ceno izbire, pa si ni mogel kaj, da ne bi dodal:
"Mislim da lahko narediva kompromis; če razširim dobro vest o Exluxu bo, glede na moj položaj, podjetje zaslužilo veliko več kot to." Majhen dregljaj s pomočjo Sile je poskrbel, da je twi'lekinja videla ta predlog kot odlično idejo, in ni minil več kot trenutek, ko mu je že vračunala 50% popust za VIP-stranke. Po še zadnjem pomenku, namreč njegovemu imperativu, da mora biti za varnost njegove opreme sto-odstotno poskrbljeno in njenemu zagotovilu, da z Exluxa še nihče nikoli ni odšel brez vsega kar je prinesel s seboj, izvzemši kredite plačane za izbrano storitev, se je končno napotil proti garderobi salona, ki mu je bil določen. Potreboval je kar nekaj časa, da je s sebe spravil celoten oklep, vključno s črnim pod-oblačilom, ki je do neke mere varovalo pred spremembami pritiska in temperature. Naposled je, zakrit le brisačo okrog pasu, katera je bila priložena v garderobi, stopil skozi vrata v sam salon.

Ko je odkorakal skozi vrata, se je najprej par minut pretvarjala, da bruha v koš za smeti, ki je stal ob vratih, potem pa se je vsa stresla in si hitro umila roke. Še stuširala in preoblekla bi se, če bi imela dovolj časa, tako nagravžen občutek ji je pustil na telesu, toda imela je že novo stranko. Stari Gromm je bil pri njej vsak teden in vedno je bil prijazen in ji razlagal o svojih dogodivščinah v mladosti, ob tem pa je ni niti enkrat prijel za rit ali pa ji poskušal potisniti jezika v usta. Gentlemani so bili res redki te dni in naslednjega obiska se je dejansko kar veselila. Ko so se vrata odprla, je torej nejevoljno trznila.

"Kaj pa ti hočeš?" je zavila z očmi. Lyra je stala med vrati in njeni rdeči naglavni repi so se nekoliko svetlikali, saj jih je najbrž med vsakim odmorom namazala z oljem. "Samo prišla sem ti povedat, da je tvoja stranka odpovedala," je s skoraj zadovoljnim nasmeškom izjavila twi'lekinja in se pogladila po enem od repov, potem pa ga vrgla čez ramo na hrbet. "Danes zjutraj je klicala njegova služkinja -, baje, da ga je pobralo. Na srečo sem ti lahko takoj uredila nadomestek. Če ne bi bila danes dežurna na recepciji bi ti ga še speljala, tako pa... no, plačal je samo za Astralno, da ne boš dobila kakšnih idej."

Skye je ob navalu podatkov nekoliko odprla usta in komaj zadržala solze ob novici, da je stari Gromm umrl. Za večino strank se ni ozrla dvakrat, toda tisti gospod je bil res prijazen. Zdaj bo morala po možnosti trpeti še enega Drewina, če je bilo Lyrino slinjenje kakršenkoli pokazatelj. Stopila je k omari z olji, ko je vstopil v brisačo zavit modrolas moški in skozi nekoliko meglene oči je opazovala, kako ga je Lyra vodila do postelje in mu potem sladko pomahala preden je zapustila sobo.

Zavzdihnila je in začela: "Dobrodošli v Exluxo, sem Skye in danes bom vaša maserka. Ste želeli kakšno posebno masažno olje? Načeloma priporočam vrhunske znamke uvožene iz Zeltrosa, toda z veseljem ugodimo vašim specifičnim željam..." Njen glas je odtaval in obrnila se je proti modrolascu, ter si ob tem obrisala oči v robček.

Že ko je vstopil v sobo je vanj udaril močan val negativnih čustev. Jeza. Razočaranje. Žalost. Ta čustva, ki so segala od nove osebe, so bila tako močna da so popolnoma zasenčila koketno sproščenost twi'lekinje. Tako močna čustva v umu, ki je bil tako prevzet od njih, je Raphael lahko bral kot nekriptiran datapad. Twi'lekinji ki mu je pomahala v slovo je dvignil roko v znak enakega, vendar pa je že trenutek zatem, ko je zapustila sobo, posvetil svojo polno pozornost mladi ženski, ki se je predstavila kot Skye. Stopil je bližje ter sedel na rob masažne mize; vendar se od tam še ni premaknil.
"Brez česarkoli, kar ima kakršnokoli vezo z Zeltrosom, prosim. Vendar pa je moja prva želja ta, da mi poveš kaj je narobe in če lahko karkoli storim da to izboljšam," je rekel in obrnil svoje azurne oči v njene lešnikove. Ni hotel, da bi zeltronska roba v njem vzbudila nezaželjen tok asociacij in spominov, zato je svojo pozornost preusmeril na branje njenih površinskih misli. Čustva je lahko razbiral že nezavedno, medtem ko se je moral za branje misli že osredotočiti na določeno osebo ali skupino. A le dokler je ostal na nivoju površinskih misli je njegovo početje načeloma ostalo nezaznavno. Če bi segel dlje, bi tvegal da bi se Skye njegovega dejanja zavedala, poleg tega da bi bil znova soočen z dilemo kako daleč je segala pravica do zasebnosti. Načeloma se ni spuščal v globlje misli drugih bitij, če za to ni imel dovolj dobrega razloga, ki bi bil pomembnejši od spoštovanja zasebnosti.

Zasukala se je okoli in nejeverno pogledala vanj. Če lahko stori karkoli, da izboljša njeno počutje? In komaj je mislila, da se je znebila enega Drewina. Pa je bil tu že drugi in ta celo tudi tako direkten, da je začel z osvajanjem še preden je utegnila začeti z masažo. Če ne bi bila tako zelo razburjena, bi se mu nasmehnila in mu povedala, da ji bo najbolj ugodil, če leže in začne uživati, tako pa se je kar usulo iz nje:

"Z mojim počutjem ni prav nič narobe in razen če ste policist ali pa vojak, mi ne boste mogli pomagati. Če ste želeli paket Vse Kar Si Lahko Želiš, se boste morali zmeniti z receptorko in poklicati drugo maserko. Jaz sem tukaj za Totalno Astralno in ne, ne želim, da kdo izboljša moje počutje, ne potrebujem moškega, da poskrbi za moje potrebe, briga me, če si našel tempelj zlata ali preklet holocron, ni me treba otipavati, tukaj sem zato, da masiram in to bom tudi storila!"

Končno je zadihano utihnila, šokirana nad sama sabo. Prekleto. Kako je lahko to storila? Wakner ji bo populil vse lase, če se razve, kako je pravkar govorila s stranko. S strahom v očeh je pogledala modrolasega moškega in besede so se ji zataknile v grlu. "Jaz... oprostite..."

Naval besed se je komajda lahko kosal s poplavo čustev, ki se je kakor da bi porušil jez na reki ob istem času sprostila iz maserke. Jedija je kar malo zabolela glava od same intenzivnosti le-teh, deloma pa tudi zaradi njenega povzdignjenega glasu. In kaj verjetno bi bilo, da bi tudi sam povzdignil glas in jo oštel, saj je njen govor razkrival ne samo da je iz njegovih besed razbrala najslabši možen pomen, temveč tudi da ji je bilo popolnoma vseeno za osnove vljudnosti. Ampak to se ni zgodilo, kajti slišal je dve besedi, ki jih je od nekoga takega kar najmanj pričakoval. Tempelj in holocron. Zdelo se je, da je v trenutkih ki jih je potreboval da se je zadržal pred lastnim temperamentnim odzivom, tudi ona umirila in opravičila. Tako je Raphael molče vstal in ji položil dlan na ramo. Šele ko so njegove oči našle njene je spregovoril.
"Ne bom se pretvarjal da me nisi presenetila ali da je bil tvoj čustveni izbruh neodpustljiv," je dejal z umirjenim glasom. Morda bi se v drugačni situaciji tudi sam razjezil, sedaj pa je do ženske lahko bil le sočuten. Težko se je jeziti na nekoga, kogar čustva lahko zaznaš in hkrati veš da so vsaj z njihove perspektive utemeljena. Kajti zaznal je lahko, da je bilo za takšen odziv krivo nekaj iz bližnje preteklosti.
"Naj te pomirim; moj edini namen je bil da ugotovim kaj te tare, saj je bilo očitno da si vse prej kot dobre volje. Poleg tega sem po večini meril poštena oseba in vem kaj sem naročil, ter česa ne." Naredil je premolk in umaknil dlan z njene rame, nato pa prekrižal roke na prsih.
"Vendar pa mislim, da mi dolguješ pojasnilo. Kaj si mislila z zlatim templjem in holocronom ki je preklet?"

Bila je tako zelo prestrašena, da najprej iz sebe ni mogla spraviti niti besedice, tudi po tem, ko ji je povedal, da jo je hotel pomiriti in da je poštena oseba. Mar niso tega rekli tudi tisti, ki so bili nepošteni? Zgrabila je eno od stekleničk olja in jo živčno prekladala iz roke v roko, da bi se umirila. "Resnično se opravičujem. Ne vem, kaj mi je danes," je začela čisto tiho, potem pa rahlo povišala glas, da bi jo modrolasec bolje slišal. "Torej. Dolžna sem vam pojasnilo. Pred vami sem imela stranko, ki je bila zelo... hotel je..." Pogoltnila je slino. Trudila se je zaupati temu človeku, toda bilo je težko. Ni bila navajena govoriti o svojih problemih, toda spravila se je v situacijo, kjer je bilo to neizogibno. "Da bi se pokazal pred mano mi je govoril o templju zlata, za katerega naj bi izvedel od nekega raztrganega in okrvavljenega Mandolinarja. Celo brazgotino mi je pokazal, ki naj bi jo dobil od njegovega meča. Zmenila sem se z njim zvečer, ker sem upala, da bom lahko dobila koga, ki bi ga aretiral v zameno za te podatke. Toda danes imam tak... grozen dan..." Solze so se ulile iz njenih oči in hitro jih je obrisala, ob tem pa ji je steklenička z oljem padla na tla in se razbila. Ubil jo bo. "Stran moram," je dahnila, potem pa se je obrnila in stekla k vratom ter prijela za kljuko.

Razkrila je malo, oziroma malo tega kar je bilo glede na prejšnji tok misli relevantno. A poleg tega, da mu je bilo sedaj dokončno jasno da je bil njen odziv pogojen s predhodnim nadlegovanjem s strani stranke s prenapihnjenim egom in premalo zadržki, je slišal dovolj, da je lahko uganil v kateri smeri je ležala resnica. Kolikokrat si pa slišal "raztrgan in okrvavljen Mandalorian" (kajti "Mandolinar" ni imelo nobenega smisla in se je zdelo kot očitna napaka pri prenosu informacij), "tempelj" in "holocron" v isti temi? Nekako se mu ni zdelo smiselno, da bi šlo tukaj za srečanje z dejanskim Mandalorianom, kajti zakaj bi tej stranki razkril za ta zlati tempelj, če ga je imel namen napasti? Ko se je Mandalorian odločil napasti, se je količina živih neizogibno zmanjšala - to je Raphael vedel iz osebnih izkušenj. In prav tako niso bili narod, ki bi izmenjaval besede s svojim sovražnikom, če ni šlo ravno za premirje (in ta so bila redka).
Tako je ostala le ena verjetna možnost; tip je v nekem templju našel Revanov holocron, ali pa ga je vsaj videl. Navsezadnje, kdaj pa je Mandalorian v oklepu še nosil karkoli, kar bi se lahko strgalo, vsaj na vidnem mestu? Le ena oseba v galaksiji je nosila črno Sithovsko ogrinjalo s kapuco čez predelan Mandalorianski oklep.
"Je bil tvoja prejšnja stranka slučajno tihotapec po imenu Drewin, ki se je pravkar vrnil z džungelske lune Yavina?" je vprašal ravno ko se je Skyina dlan dotaknila staromodne kljuke na vratih. Vedel je namreč, da vrat ne bo odprla; vsaj ne dokler je njegova volja s pomočjo Sile držala njeno dlan pri miru.

Ko je prijela za kljuko, ji je v ušesih tako zelo šumelo od strahu, da najprej sploh ni dojela, da ne more premakniti roke. Pristavila je še drugo roko in poskušala potegniti za desnico, toda ni in ni ji uspelo. Potem pa je njena zavest končno zaznala besede, ki so jih prej slišala njena ušesa, pa jih je strah premetal in jih spremenil v nerazumljivo klopko. S trepetajočimi ustnicami se je ozrla nazaj proti modrolasemu moškemu. Ponovno je poskušala premakniti dlan, a bilo je, kot da bi jo tam držala nevidna sila, on pa je bil tako miren in zbran, kot da bi vedel, da je bila ujeta. Ugriznila se je v ustnico, da bi ustavila trepetanje.

"Kako veš, kako mu je ime? Si njegov prijatelj ali moj?" je šepnila, potem pa počasi vdihnila zrak, da bi se zbrala in preživela naslednje trenutke. Ali jo bo njen čustveni izbruh udaril po glavi ali pa se bo modrolasec res izkazal za iskrenega ali pa vsaj bogastva željnega človeka, ki ji bo pomagal pospraviti Drewina v zameno za nekaj kreditov, ki jih bo lahko zamenjala za svojo svobodo. Toda bila je na robu noža. Prav lahko bi se izkazalo, da je bil moški na Drewinovi strani ali pa njegov sovražnik, ki je kot prepričevalno orodje raje uporabljal mučenje kot kredite.

Njena reakcija na dejstvo, da ni mogla premakniti roke je bila tako obupna, da je bila že kar malo smešna. Le vljudnost in pa sočutje sta Raphaelu preprečila da bi se ob tem nasmehnil.
"Torej je bil res Drewin," je dejal, ko mu je njen odgovor dal jasno vedeti da je uganil pravilno. Premaknil je dlan, ki jo je držal napol spuščeno in usmerjeno proti Skye, ter s tem tudi njeno roko stran od kljuke. Zatem je v trzljaju razširil prste in jo spustil iz prijema.
"O tebi vem komaj kaj več od tvojega imena, Skye, tako da težko rečem da sem tvoj prijatelj," je dejal stvarno. Zavedal se je, da je z besedo "prijatelj" najverjetneje mislila če je na njeni strani, vendar to še ni pomenilo da se je njegova definicija te besede spremenila. "Vendar pa ti lahko zagotovim da vsekakor nisem Drewinov. Kličejo me Raphael Moonlight, Jedi Vitez. Drewin si je prisvojil nekaj, kar mu ne pripada in kar je lahko ključnega pomena v razpletu vojne, v kateri smo se znašli. Da sploh ne omenjam, da je ubil enega naših zaveznikov in da ga najverjetneje iščejo za več kot en zločin."
Nedvomno bi s takšnimi besedami na marsikatero žensko naredil vtis; če se mu ne bi ob zadnjih besedah odvezala brisača in mu s pasu zdrsnila do gležnjev, ob čemer je vsa njegova samozavest izpuhtela. Njegova koža je ob tem spoznanju postala popolnoma srebrna, njegova lica pa rožnata, in ni zmogel dovolj hitro zakriti svoje golote, čeprav se je še isti trenutek sklonil in si s hitro kretnjo zopet zavezal brisačo okrog pasu, tokrat tako trdno da je lahko čutil kako se mu tkanina zadira v kožo.
"Žal... oprosti za tole, zagotovim ti lahko da ni bilo namenoma," je s sledjo sramu v glasu dejal, medtem ko je znova sedel na mizo in si poskušal dovolj umiriti misli, da bi se vsaj barva njegove kože vrnila nazaj na naravno zlatkasto. "Torej, uh... Drewin?"

Zadržala je dih, ko je njeno roko brez dotikanja premaknil s kljuke, potem pa jo je izpustil. Z drugo dlanjo je prekrila upravljano zapestje, kot da bi ga želela povsem podzavestno zaščititi. Potem je v popolni tišini poslušala njegov govor, v katerem se ji je predstavil in ji tudi omenil, kdo je Drewin v resnici bil. Nobenega razloga ni imela, da mu ne bi verjela. Vsi, ki so prihajali v Exluxo, so imeli kreditov polne žepe - to, komu so krediti resnično pripadali, pa je bila stvar posameznika. Niti malo je ni presunilo, ko je slišala, da je bil Drewin tat, niti takrat ne, ko je slišala, da je bil morilec. Ko pa se je Jedijeva brisača odvezala in zdrsnila na tla, se je morala zadržati, da ni presenečeno pokazala na... nanj. Njegovo opravičilo je končno uspelo izvabiti nasmešek na njene ustnice.

"Oh, nikar se ne opravičujte, ne zaradi take malenkosti... hočem reči, ne da je majhen, mislim, glede na povprečje vaše vrste," je izjecljala in se trudila, da ne bi izpadlo, kot da ga žali. "Če bi kdaj videli, kakšne imajo twi'leki! Nekoč sem videla enega, ki je imel dva. Mislim, vedela sem, da imajo nekateri dodatne naglavne repe... torej, ja, Drewin." Popravila si je pramenček las, ki se je razvezal iz enega od čopkov na njeni glavi. Toliko razburjenja v enem dnevu je bilo zanjo več kot preveč in imela je občutek, da bo dan še dolg. "Ne mislim ovinkariti. Z njim sem zmenjena v pristanišču ob sedmih. Dobro boste morali biti skriti in priporočam, da pripeljete še koga, vendar pa bodite previdni. Čim ga boste imeli v dosegu, se nameravam spraviti stran, potem pa naredite z njim kar vas je volja."

Njeno opotekanje okrog besed v neuspešnem poskusu preusmeritve pozornosti od dogodka malo prej je bilo v enaki meri neuspešno v pomoči njegovi koncentraciji. Njegovi odzivi so se gibali od rdečih lic pa do negotovega nasmeha, vendar ji je bil na koncu vseeno hvaležen, da se je vrnila k temi, ki je začela vse skupaj.
"To ne bo problem," je odgovoril samozavestno. "Prepričan sem da bi mu bil kos tudi sam, vendar ga je iskal tudi moj nekdanji sodrug, tako da bova v premoči. Najsi bo Drewin še taka nadloga, nisem še slišal na lovca na zaklade ki bi bil kos dvema Jedijema."
Zaslišal se je blag zvon, ki je ponazarjal da je njun čas skorajda pri koncu. Raphael se je ozrl v smeri zvoka, nato pa odkimal, se dvignil, in pretegnile ramena.
"Očitno je najin čas potekel, tako da bo najbolje da poiščem Erona in se pripravim na naše večerno srečanje." Obrnil se je že da bi odšel, nato pa nagnil glavo čez ramo nazaj in dodal;
"Brez skrbi, če kdo vpraša ne bo od mene slišal ničesar drugega, kakor da si svoje delo dobro opravila. Vendar pa mi dolguješ konkretno masažo ko opravimo z vsem tem." Še pomežiknil ji je, nato pa odšel skozi vrata.

V predsobi se je znova opremil s svojim imetjem, ki ga je varno počakalo kjer ga je pustil, nato pa se odpravil iz salona. V recepciji ga je twi'lekkinja od prej ustavila z vprašanjem o tem, kakšen se mu je zdel izbrani paket, on pa se ji je le nasmehnil in ji zagotovil, da bo še kdaj prišel sem. Kot je predvideval je to na receptorkin obraz pričaralo žareč nasmešek, najverjetneje podprt z upanjem na prihajajočo povišico ali pa visoko napitnino. A najsi je bilo kakorkoli že, Raphael se ni obotavljal in zapustil salon brez dodatnih besedi.
Ko je prišel do speederja, ki ga je najel za ta dan, je bila prva stvar ki jo je naredil ta, da je v tempelj poslal sporočilo v Jedijsko enklavo, naj Mojstru Tyrasu, Padawanu Rahuju, ter Mojstrici Shan sporočijo da mu je uspelo odkriti Drewina, in da ga namerava z ali brez pomoči prijeti tega dne ob 1900 v vesoljskem pristanišču. Zatem je zagnal motor in usmeril speeder kam drugam kot proti pristajališču.

((naprej tukaj))