Džungla

Obdajalo ga je razrvano življenje, ki je njegovo nezaželenost tamkaj izražalo z vse večjo intenziteto. Njegovemu izkušenemu lovskemu očesu je bilo jasno, da po teh krajih že dolgo niso stopale noge zavedajočih se bitij. Po drugi strani pa mu je že en sam pogled na neprijetno velik odtis stopala v razmočeni zemlji ob toku manjšega potočka povedal, da so se tod vendarle potikale stvari, ki so bile vsaj tako velike kakor povprečen človek. To dognanje ga je prisililo v krepak prijem na držaju svojega vibromeča, ko si je kolikor je bilo mogoče tiho utiral nadaljnjo pot skozi gosto rastje džungelske lune.

V bližino Yavina IV je prispel le nekoliko kasneje kakor njegova tarča, saj je ravno opazil rdečo točko, ki je zdrsnila z ekrana sledilne naprave. A tokrat mu je ta varnostna razdalja zelo ustrezala, kajti ni si mogel privoščiti, da bi ga Togrutanka opazila prej kakor je bilo nujno potrebno. V idealnih okoliščinah bi si poiskal dobro točko za kampiranje in jo z ostrostrelko poslal v Onostranstvo v trenutku ko bi zapustila Sila ve kateri tempelj s holocronom v rokah. A ker se zadeve običajno niso izšle tako kakor je človek načrtoval – sploh pa ne, ko je šlo za uboj vihtilcev Sile – je bil Kareem pripravljen tudi na marsikatero drugo možnost.

Medtem ko so izborne kletvice iz ducat galaktičnih jezikov drsele z lovčevega jezika, se je ta vztrajno prebijal naprej skozi gosto vejevje in listje, ki mu je zastiralo pogled. Vsake toliko je preveril, če rine v pravo smer na sledilni napravici, ki si jo je bil pripel na zapestje, a večino časa je vso svojo pozornost namenjal okolici. Že drugič v zadnjih treh mesecih sem pristal v džungli, se je zahehetal v mislih in ob nenadnem zvoku s svoje leve obstal kot kip. S plitkimi vdihi je počasi zasukal glavo nekolikanj v smeri od koder je prišel hreščeči zvok. Sive oči so mrzlično preiskovale nepredirno mešanico zelenih in rjavih odtenkov, ki je vladala na njegovi levici – in tudi povsod okoli njega, če smo iskreni – ko je opazil rumen lesket dveh kroglic. "Sranje," je siknil in kolikor je bilo možno počasi segel po blasterju, ki mu je visel le nekaj slabih centimetrov proč od prstov. Le še en vdih je bil stran od terminacije morebitne nevarnosti, ko se je bitje v grmovju nenadoma zganilo in s še enim glasnim krikom izginilo globlje med drevje. Oberoč se je nekoliko sprostil svojo napeto držo in se šele po kakih dveh minutah odpravil dalje. Nikoli nisi mogel biti dovolj previden.

Pa se je le znašel na Yavinu 4. Njegovo kratko bivanje na Maridunu mu ni prineslo želenega miru, k temu pa niso prispevale zgolj moreče sanje, v katerih je podoživljal dogodke iz templja. Planet je bil tako gosto poraščen, da je bilo prodiranje skozenj prava umetnost in če k temu prištejemo še nezaupljive domačine, ki so jedijske spremljevalce praktično napadli, je o planetu povedano več kot dovolj. Eron Tyras bi tamkaj morebiti ostal še več časa, če se ne bi po naključju srečal s prestrašenimi biologi, ki so nemudoma zapuščali planet. "Tukaj je grozno" je sopihal Turkan, katerega velika ohlapna malha mu je med tekom udarjala ob bok in bližnje gmičevje. "Ti Amani so hudiči. To ni prostor za nas" je dodal Pirp in Jediju tako ni ostalo drugega, kot da se štirici pridruži pri begu, saj bi drugače ostal povsem sam na tem odmaknjenem planetu, brez upov na kakršenkoli prevoz. Čeprav se je med tekom večkrat oziral naokoli, teh domorodcev ni bilo videti in tako jih je šele na pristajalni jasi povprašal o njih. "Prijazno smo se jim pridružili, jim ponudili darove in poskušali zastaviti vprašanja, a oni so nas takoj napadli. Za nami so se kotalili kot krogle, najhujše pa je bilo njihovo sikanje. Ne, planet kljub vsej svoji naravi ni za nas." Štirica si je bila v tem povsem enotna in čeprav Eronovo mnenje o Maridunu zaenkrat še ni bilo tako slabo, se jim je odločil pridružiti. "Bi me potem lahko še odpeljali do Yavina 4? Tam me čakajo opravki."
"Yavina 4?" Biologi so se spogledali in njihova obličja so se nekoliko razvedrila, nedvomno tudi zato, ker so medtem zakorakali skozi vhodno rampo v njihovo plovilo. "Jaz nimam nič proti, planet je blizu, pa še zanimiv za raziskovanje je" je odvrnil Nixton, Pirp pa je dodal, da trenutno tako nimajo nikakršnih načrtov, saj jih je ta planet povsem presenetil.
"Tako torej bodi" je nazadnje naznanil ostareli vodja odprave in z Jedijem sta se rokovala. "Odpeljali vas bomo na Yavin 4 in morebiti celo dalje, če si boste tega želeli. Zdaj pa se vsi spočijmo, saj je pred nami še kakšen dan potovanja." S temi besedami so se razšli po svojih sobah, medtem ko je krmilo prevzel Pirp in počasi pripravil plovilo na vzlet. Zaslišalo se je počasno brnenje motorjev, ki je sčasoma vse bolj naraščalo in nazadnje se je ladja premaknila. Ni minilo dolgo, pa so bili že v zraku in Maridun se je oddaljeval za njihovimi hrbti. Spet na poti, le da tokrat ne tako brezciljno. To je držalo, saj je Eron med svojim kratkim bivanjem na Maridunu dokončno sklenil glede svoje prihodnosti. Na Yavinu je nameraval poiskati nov Revanov holocron in potem slediti njegovim navodilom naprej. Morda se bo v prihodnosti srečal z Moonlightom in se bo ta čudil nad njegovo navzočnostjo, a dvomi v Eronu so se vendarle polegli in zdaj mu ju je bilo jasno, kaj je njegovo poslanstvo. Odhod k Sithom bi bil resda sila neumna poteza, odhod k Jedijem pa se mu vsaj zaenkrat še ni splačal, saj jim ni imel ponuditi ničesar. Da pa bi dneve preživljal v učenju mladcev in meditaciji, si trenutno res ni želel.
Med potjo ga je še zadnjič obiskal Yaxer in mu dokončno pregnal dvome o sebi. Povedal mu je namreč, da se je med svojimi potovanji večkrat ustavil v jedijskem templju in govoril med drugim tudi z vrhovno mojstrico Visas, ki jamči zanj. Redu bi naj namreč dobavljal podatke o različnih svetovih, njihovih ekosistemih in povezanosti živih bitij, vohuni pa kaj takega ne bi počenjali. "Prav, prepričal si me. Oprosti mojim dvomom, a življenje me je naučilo previdnosti in nezaupljivosti. Če bi bilo v vesolju več tebi podobnih, bi to bil mnogo boljši kraj." Yaxer se je nasmehnil in skromno skomignil z rameni. "Ne pretiravajte mojster Jedi, sem zgolj preprost naravoslovec, ki je odkril svoje novo življenjsko poslanstvo. Se vam pa zahvaljujem za zaupanje." Segla sta si v roko in tako je bilo tudi to poglavje Jedijevega življenja pri koncu. Preostanek poti je prebil z meditacijo, ko pa so se začeli spuščati proti Yavinu 4, jim je predlagal spust na senčnati strani planeta. Tamkaj je bilo bolj varno pristati, še sploh zdaj, ko so se Sithi krepili in obnavljali svoje starodavne ruševine po celotni galaksiji. Eron se ni slepil z mislijo, da bo na Yavinu 4 povsem varen, saj bi to počenjal le tepec. Ni bila majhna verjetnost, da bo srečal nevarne plenilce, obstajala pa je tudi verjetnost srečanja kakšnega dvonožca. In če bo šlo za Sitha, toliko bolje. Predolgo je že minilo, kar je nazadnje vihtel svoj žaromeč in še več časa, kar je nazadnje pokončal kakšnega Sitha, a v prihodnosti bodo njegove želje po vsem sodeč uresničene. Spust je minil brez večjih težav, med ogledovanjem velike zelene krogle pa so biologi diskutirali o njenih značilnostih, podnebju, zgodovini in še čem. Pristali so v manjši globeli, ki jo je obraščal zid džungle in tedaj so se njihove poti razšle. Po rokovanju in par kratkih besedah so se biologi odpravili proti zahodu, kjer bi naj preučevali nahajališča različnih živali, Eron pa je krenil proti vzhodu, kjer so stali največji templji lune. Še predtem so mu izročili majhno napravico, preko katere bi se jim lahko javil, če bi potreboval pomoč, drugače pa razen žaromeča drugega orožja ni vzel s seboj. Temni plašč si je tesno ogrnil okoli telesa, oglavnico si poveznil vse do oči in se podal naravnost v živo obzidje dreves in grmičevja. Za razliko od Mariduna je bilo tukaj manj zadušno, zrak je bil bolj suh in se je tako dalo lažje dihati, džungli pa se nista kaj veliko razlikovali. Morda je bila tista še težje prehodna, kajti tam so bila drevesa nekoliko redkejša, sonce je lažje prodirali skozi in tako omogočilo rast ogromni podrasti, ki je bila tod nekoliko manjša. Levo, desno in zgoraj so se slišali najrazličnejši glasovi, za katere se jedijski mojster ni menil, pač pa je začutil močno navzočnost temne Sile, ki so jo oddajali templji. Svoje navzočnosti mu v vsem tem življenju ni bilo težko skriti in tako se je orientiral po Sili, ki ga je usmerjala naravnost v smeri templjev. Na karkoli bo že tam naletel, moral je biti pripravljen.

NPC: Vis'Nah, Jedi spreobrnjena v Sith

Pristala je kakor blizu je lahko, ne da bi pri tem razkrila svoj cilj ali prisotnost morebitnim obiskovalcem planeta. Yavin IV je bil resda zapuščen, vendar to ni ustavilo občasnega mrhovinarja, pustolovca, ali tistega Rodiana ki naj bi imel postajo v orbiti, da ne bi poskušal svojo srečo na površju lune.
Vis'Nah se je gibala tiho, a hitro; tudi njen domači planet je imel bujno podrast in drevje, tako da ji Yavinski pragozd ni povzročal težav. Predvsem pa ni želela nase pritegniti pozornosti divjih, ali pa pohlepnih bitij, ki bi joh lahko našla tukaj. Že več kot mesec je preživela na Ziostu med Sithi in njihovimi služabniki, vendar ni postala nič bolj agresivna kot prej. Eden od glavnih razlogov zakaj je ni pekla vest ob tem ko je zapustila red Jedijev je bila, da je tej sekti Sithov vladala oseba, ki je ni gnalo niti sovraštvo, niti megalomanska volja do moči, temveč takšna, ki je želela mir in blaginjo vsem, ne le tistim, ki so imeli veze v Galaktičnem Senatu. Ti novi Sithi so bili mnogo manj "sithovski" od vseh prejšnjih, čeprav je bilo med njimi nekaj takih, da je Togruti že samo ob pogledu nanje zmrznila kri. Vendar so tudi ti bili vezani v red in disciplino ki sta vladali na Ziostu; kdor je od tega deviiral, je bil ustrezno kaznovan; nekaj, česar ni mogla trditi za neučinkovita sodišča po Republiki. Vsak je imel svoj prostor, svojo nalogo, in nihče je ni silil, da bi se odrekla pacifizmu, dokler je svoje talente uporabljala v prid Imperija. In čeravno je bila Togruta izjemno vešča pri vihtenju celo do štirih žaromečev s pomočjo Sile hkrati, se je vendarle najraje izognila fizičnemu konfliktu, če je bilo to mogoče. Razen v primeru samoobrambe.
Začel je padati večer, in Vis'Nah se je odločila narediti postanek. Cena tega, da njen cilj ni bil razkrit vsakomur, ki bi videl njeno ladjo, je bila ta, da je imela do templja daljšo pot. Odločila se je, da je varneje počivati v džungli, kot da bi se z nevarnostmi Kunovega templja spopadla nepripravljena. Poiskala si je torej visoko drevo z zelo malo vejami na nižjih predelih in se s sunkom Sile pognala v krošnjo več metrov nad tlemi. Tamkaj se je ugnezdila v rogovilo, kjer se je osrednje deblo razcepilo na tri kose, ter začela svojo večerno meditacijo.