Nova Jedijska enklava

((Prišel od tukaj))

Razkošnost in višina nove enklave sta Firrerreona nadvse presenetila, kajti predvideval je bil, da v tem času Jedijem ne bo uspelo zbrati zadostnega premoženja za takšen sedež reda. Kljub začetni fascinaciji pa je nadaljeval z nezmanjšano hitrostjo in kaj hitro je vstopil v notranjost. Sobana v kateri se je znašel, je še najbolj spominjala na sprejemnico kakšne korporacije; ob eni steni so bile za človeka velike kapsule za shranjevanje oblačil, za katere je Raphael vedel da so material tudi oprale in dezinficirale medtem ko je njegov lastnik šel po opravkih; na drugem koncu je bilo nekaj majhnih klubskih mizic in stolov, na sredini, naravnost nasproti vhodnih vrat, pa polkrožen terminal, za katerim je sedel Ithorian v jedijskih oblačilih.
Raphael se je napotil naravnost k njemu, ter mu po vljudnostnem pozdravu povedal, da mora takoj govoriti z Mojstrico Visas. Ithorian mu je s svojim globokim glasom odvrnil, da Vrhovne mojstrice trenutno žal ni niti na Coruscantu, niti na Dantooinu, vendar da pa lahko govori bodisi z Mojstrico Shan, ko ta konča s trenutno zaposlitvijo, bodisi odide na Dantooine in se pogovori z Mojstrico Brianno. Tretja možnost je bila, da bi pustil sporočilo, ki bi ga dostavili v prostore Vrhovne mojstrice. Raphael se je odločil za prvo, Ithorian pa mu je velel, naj počaka pri kateri od mizic, kajti do konca Bastiline učne ure za najmlajše člane reda naj ne bi bilo več dolgo.
Modrolasi moški se je kratko zahvalil, nato pa se počil za najbližjo mizico ter začel malo bolje opazovati okrasje po sobi. Če ne bi bilo Ithoriana za pultom ter tu in tam kakšnega kosa filigriranih podob, ki so bile nedvomno rešene iz ruševin templja, prostor ne bi zgledal prav nič "jedijski." Tedaj pa je njegovo pozornost pritegnilo nekaj drugega...

Spet je bil na Coruscantu. Že odkar se je pripetil napad na stari tempelj, ki je bil tekom le tega uničen skupaj z večino svoje vsebine, noga Valvurja ni stopila semkaj. S premestitvijo na Dantooine je bil povsem zadovoljen saj je njegovi psihi, ki je morala zaradi njegovih zdravstvenih sposobnosti iti skozi veliko, travnata okolica z mirnim vzdušjem koristila. Urjenje nadobudnih Jedijev, treningi z mojstri ali pa brskanje po arhivih, njegov urnik mu je bil nadvse všeč. Med knjigami ter hologrami, ki jih je imel na razpolago, so ga najbolj pritegnili zapisi, ki so se dotikali Mandalorianov. Nekaj posebnega se mu je zdelo na teh bojevnikih, ki so bili ravno poosebljeno nasprotje tega, kar se je padawan učil celo življenje. Svojo bit so do potankosti predajali vojni vihri in sami poraza niso sprejemali kakor nekaj poniževalnega. Samo kakor nekaj iz česar se da naučiti nekaj novega in postati še močnejši.
Sedaj pa je stal pred novim sedežom Reda. Semkaj je bil poslan v pomoč mojstrici Bastili Shan. Rahlo je tudi sumil, da to ni bil edini razlog. Dozdevalo se mu je tudi, da želijo učitelji videti kako bi sprejel soočenje z bolečo preteklostjo. No, naj je bil namen takšen ali drugačen, tamkaj pred vhodom je sedaj stal. Nazadnje je stal tukaj odet v kri, umazan kot le kaj ter hiteč sem ter tja. Vendar pa so bile sedaj, še zmeraj črne obleke, čiste in njegov obraz spočit. Z roko si je popravil žaromeč za pasom ter stopil skozi vrata. Že po nekaj korakih v notranjosti je lahko razpoznal, da ta zgradba ni bila zgrajena z namenom prebivanja vihtilcev Sile tukaj. Vse je delovalo nekako ... vzvišano, poudarjeno, da je lastnik nad premoženjskim stanjem večine prebivalcev planeta. No, vsaj receptor je deloval manj banalno kakor zgradba prostora. Stopil je tako Rahu bližje k Ithorianu brez, da bi se kaj veliko posvečal grobjemu vpogledu v prostor in ga z nasmeškom na obrazu nagovoil. "Pozdravljen prijatelj. Moje ime Valvur Rahu in sem bil poslan s Dantooina semkaj, da vam pomagam pri urjenju tistih, ki se želijo pridružiti našemu Redu." Ithorian je odmaknil pogled s terminala in vrnil nasmeh preden mu je prijazno pojasnil, da je Bastila trenutno zasedena, da pa bo kmalu na voljo. Povabil ga je, da počaka pri eni izmed mizic, ki so se izmuznile njegovemu pogledu ob vstopu. Sledil je smeri, ki jo je kazala dvignjena dlan in tedaj so njegove oči uzrle nakaj znanega. Moder oklep ... kje je že to uzrl? Koža je imela kanček zlatega pridiha, kar mu ni v glavi prižgalo nobene žarnice. Za odtenek svetlješe oči od barve las, ti šment, da se mu je zmeraj bolj zdelo kakor, da ve od kje ima skupano preteklost s tem neznancem. Pristopil je bližje in se vsedel tako, da je bilo med njima vseeno stol razmaha. Sprva ni spregovoril nič, niti s pogledom ni drugega čakajočega ošvrknil. Toda misli so vrele sem tem tja in brskale po spominih. Končno je svoj obraz obrnil proti osebku v modrih barvah in ga nagovoril. "Oprostite, da vas nadlegujem, toda ali ste mogoče Moonlight? Raphael Moonlight?" Opciji sta bili samo dve – ali je zadel ali pa zgrešil.

Tiho je opazoval moškega ki je ravno trenutek nazaj vstopil skozi vhod in, še preden bi se zavedel nevljudnosti takšnega početja kadar ni šlo za potencialnega sovražnika, na ušesa ujel celotno vsebino njegovega kratkega dialoga z Ithorianom, s katerim je bil nekaj trenutkov poprej govoril sam. Potreboval je nekaj trenutkov da je umestil obraz, vendar je brez težav prepoznal Valvurja Rahuja, kajti skupaj z Eronom Tyrasom in Visas Marr je bil eden zadnjih Jedijev s katerimi je bil govoril, preden se je podal na svoje nedavno potovanje.
"Oprostite, da vas nadlegujem, toda ali ste mogoče Moonlight? Raphael Moonlight?" so bile prve besede, ki so prišle iz njegovih ust, ko je mladi mož začel pogovor.
"Prav ta," je odvrnil ter nakazal sogovorcu naj sede poleg njega. "Pridi in prisedi, Valvur." Ko se je razdaja med njima nekoliko zmanjšala pa je modrolasec še dodal;
"Preden vprašaš: ne, žal nisem tukaj z novicami o doseženem cilju moje misije. Zgodilo se je marsikaj, in bojim se, da imam skorajda izključno slabe novice."
Za sekundo se je obotavljal, nato pa preden bi uspel sogovorec kaj pripomniti vprašal tisto, kar mu je že dolgo ležalo na duši:
"Se spomniš Siyo, tiste črnolaske z rahlo rožnato kožo ki si ji pomagal pred templjem?" Namenoma se je izognil besedi "rešil," kajti glede na končni razplet dogodkov bi bila resničnost tega izraza vprašljiva. "Mi morda veš povedati, kaj natančno se je na koncu zgodilo z njo?"
Potreboval je vso moč volje kar jo je premogel, da je zadržal svoj glas pred tem da bi se začel tresti, vendar mu je uspevalo. Le globoko potlačena, a še vedno opazna senca žalosti v njegovih očeh je pričala, da ob tej temi nikakor ni bil ravnodušen.

Nasmehnil se je. Torej ni svojega spomina napak razumel in je vendarle poznal to osebo. Sprejel je povabilo ter se premaknil stol bližje. Kdo bi vedel zakaj toda nekakšen smešen občutek ga je preveval. Zraven njega je sedel eden izmed tistih Jedijev, ki so sledili Revanu v vojno ter bili posledično zavoljo tega izključeni iz Reda. Da, Valvur je po njihovem prejšnjem srečanju ter prvem obisku arhivov na Dantooinu o temu modrolascu le malce pobrskal. Je bilo mar sploh prav, da je govoril z njim? Vendarle pa konec koncev ne bi bilo prav, da bi jih zaradi njihovih odločitev odžagali stran od sebe. Njihove ideje moramo spoštovati in jih poskušati razumeti.
Pogovor, ki ga je prvi začel oblikovati Moonlight, je že na začetku zašel v bolj žalostne vode. Že sama ideja o misiji je bil zgrešena saj Rahu ni o tem vedel ničesar. Niti za kaj naj bi šlo niti kakšen je bil njen namen. Vendar pa to ni bilo nahuje. Veliko bolj žalostno je bilo dejstvo, da je želel Raphael na dan privleči žalosten spomin na iz templja rešeno črnolasko. Obrazne poteze, ki so zavzemale na začetku nasmejano podobo, so se tako potegnile v ravno črto. Glas, ki je prišel iz ust padawana, sedaj ni imel več v sebi tistega razigranega podtona temveč resno noto. Smrtno resno. "Ah, spomnim se, seveda se jo spomnim." Trenutek, dva je utihnil, da si je uredil misli in jih poskušal oblikovati v kar se da bolj sočutno obliko. Novica, ki jo je imel namreč namen povedati, naj jo je sogovorec poznal ali ne, vsekakor ni bilo nekaj, kar bi prinašalo s seboj razlog za praznovanje. "Nekajkrat sem jo tekom svojega nadaljnega bivanja na Coruscantu še obiskal. Moram priznati, da čeravno je bila položena v umetno komo, je izgledala izjemno čilo in zdravo. Kakor, da se preteklo dogajanje v resnici sploh ni pripetilo ter si je zgolj vzela popoldanski počitek po dobrem obroku. Zgolj praska sem ter tja na njeni koži je opominjala na to, da je bila udeležena v uničenju templja." Ponovno je zadržal svoje nadaljne besede, saj je bilo tisto, kar je imel namen izreči, najbolj grozno od vsega. "Ko sem se jo tako še zadnjič, preden sem bil premeščen na Dantooine, namenil obiskat me je tamkaj čakal drug bolnik. Sprva sem mislil, da ji je šlo toliko na bolje, da so jo premestili ali celo odpustili iz centra. Ko sem tako pobaral enega izmed medicinskih robotov o pacientki z njenim imenom, me je kakor strela izpod prstov Sitha zadela novica. Siyo je preminila." Počakal je toliko, da se je novica vsedla v ušesa ter med tem razmišljeval kako bi kar se da najbolj enostavno povedal zavoljo česa je rešeno dekle izdihnilo. "Naslednje besede bom poskušal kar se da najbolj enostavno povedati, saj ne poznam tvojega znanja medicine. Kljub temu, da je očitno osebje centra mislilo, da je gospodična že na varni strani življenja, so spregledali enega izmed faktorjev. V njenem sistemu se je očitno sprožila neka zakasanjena rekacija na plin. Morda, ne rečem toda morda je bila ta reakcija tudi na kaj drugega, kar so ji po pomoti in povsem nevede vbrizgali. Žal dodatnih raziskav ni bilo mogoče opraviti, saj so revo kremirali. Po predpisih namreč to storijo s tistimi nesrečniki, ki jih v roku enega tedna ne pride nihče iskat ali se ne javi, da jih bo prevzel." Čeravno je imel na sebi vajenec Reda Jedijev oblečen plašč ter pod njim še tuniko je vseeno začutil nenaden hlad, ki je pritisnil v čakalnici. Skorajda kakor, da bi bila v Sili nekje v bližini mrva Siyo prisotna ter bi ju gledala med poslušanjem o lastni nesrečni usodi. "Umrla pa je med spanjem ali nezavestjo, brez bolečine." Kakor, da bi to kaj popravilo celotno dejstvo, da je ni več.

Novica o Siyini usodi mu ni bila nova, vendar ga je izrečeno kljub temu zadelo bolj, kot je bil pričakoval. Mislil je bil, da se je na Ilumu uspel sprijazniti s tem, vendar očitno še ne dovolj, ali pa ne povsem. Kljub temu mu je uspelo ohraniti vsaj kolikor toliko normalen izraz, vendar bi se najverjetneje vsakomur, ki bi bil na to pozoren, zdela nenadna okamenitev njegovega celotnega telesa vse prej kot brezizrazna.
Prisilil se je poslušati kaj je imel moški povedati, kajti čeravno so imele besede o tej temi nanj zelo močan učinek, je sam prosil zanje. Nekaj mu je govorilo, da je moral vedeti resnico, ne glede na to kako boleča je. Morda bo le takrat sposoben pustiti preteklosti, da vzame kar je prešlo, in da se on sam premakne naprej. Medtem ko ga je dejstvo, da je kljub vsemu Siyo imela nekoga, ki jo je prišel na vsake toliko pogledat, nekoliko pomirilo, ga je vedenje, da je preminila v prisotnosti nikogar razen droidov, ponovno vznemirilo. Zdelo se mu je tako zelo butasto in krivično, da so se vsem najbriljantnejšim Republikanskim medicinskim umom navkljub dogajale takšne stvari. Koliko življenjskih oblik so delavci v Medicinski Centrali rešili vsak dan? Zakaj je morala biti ravno Siyo ena od tistih redkih izjem, ki je niso mogli rešiti?
Šele oster pogled Ithoriana za pultom je Raphaela opomnil, da bi moral svoje občutke varovati ter zadrževati zase, ne pa dovoliti da se širijo po miselni sferi enklave kakor nevihtni oblak. Firrerreon je dvakrat hitro vdihnil in dolgo izdihnil, nato pa ponovil isto z dolgimi vdihi, ter tako za silo zajezil svoje misli.
"Hvala ti, da si pokazal skrb zanjo, in da si mi povedal," je naposled dejal moškemu. Vendar mu je bil dolžan več kot le zahvalo, vsaj takega mnenja je bil.
"Obstaja karkoli, kar je v moji moči in lahko storim zate v zahvalo?" je vprašal kar naravnost.

Prišel od tukaj

To ne more biti Jedijska enklava je bilo prvo, kar mu je švignilo po glavi, ko je uzrl velikansko kičasto stavbo s širokim dvoriščem in mnogim nepotrebnim okrasjem. Pomislil je na možnost, da ga je možakar v pristanišču naplahtal in poslal k vili kakšnega bogataša, a vendar se je moral prepričati. Neumno bi se bilo vračati in potem ponovno opravljati vso pot semkaj, če so bile izrečene besede resnične. Jedijevo obličje se ni ravno ujemalo s tem okoljem, a to je bila njegova zadnja skrb. Sivkast plašč si je tesneje ogrnil in tako rahlo zakril rdečkaste madeže na notranjih robovih, oglavnico pa si je znova poveznil preko temena, saj se je v delni senci počutil najbolje. Med bližanjem proti velikanskemu vhodu se je razgledoval po pročelju stavbe in pri sebi dvomil o pravem naslovu, toda ne glede na to se je uprl vanje in vstopil v prostorno dvorano s pultom v osredju. Njegovi dvomi so se razblinili v trenutku, jo je uzrl nekaj kipov Jedijskih učenjakov, ki so krasili stranice prostora in pa nekaj živih Jedijev v rjavih oziroma temnih tunikah, ki so pohajkovali po prostoru. Eden od teh je bil Ithorian, ki je sedel za pultom in očitno predstavljal receptorja, dvojica pa je stala na nasprotni strani dvorani in se tiho pomenkovala. Najprej se je Eronova pozornost usmerila izključno v sedečega Ithoriana, ki se mu je približal z dolgimi in hitrimi koraki. "Dober dan, bi lahko govoril z mojstrico Visas?"
Ithorianova sekirasta glava se je počasi dvignila izza datapadov na mizi in ga ocenjujoče pogledala. "Oprostite, ampak mojstrice Visas trenutno ni tukaj. Vi pa ste?" Ithoriana se Eron ni spominjal s templja, tako da je bil najverjetneje premeščen z Dantooina, kajti za Padawana je bil veliko prestar, njegova oprava pa je bila tipično jedijska. "Mojster Eron Tyras. Kdo od vrhovnih Jedijev je tukaj?" Več kot očitno je bilo, da je tudi Eron za Ithoriana tujec, a ne glede na to je odgovoril s prijaznim in vljudnim tonom. "Tukaj je mojstrica Shan, ki bo prav kmalu zaključila s svojo učno uro. Če si želite pogovora z njo, jo morate žal počakati. A še pred vami je na vrsti gospodič, ki je prišel nekoliko prej." Ithorianova glava se je počasi zasukala v smeri dveh Jedijev in tedaj ga je Eron spoznal. Pogled na Raphaela Moonlighta ga je prijetno presenetil, saj je prav zaradi njega v Eronu zraslo to navdušenje do holocronov. "Hvala, bom počakal" je na kratko odvrnil receptorju in se napotil proti Moonlightu, ki je bil s hrbtom obrnjen v njegovi smeri in ga tako ni mogel videti. Drugi sogovornik je bil mlajši Padawan Valvur Rahu, ki se ga je Eron bežno spominjal, a imena mu niso nikdar odšla iz spomina. "Pozdravljen Raphael, nisem te pričakoval tukaj" je jedijski mojster pozdravil s svojim značilno umirjenim tonom, njegove hladne oči pa so s kanček več naklonjenosti zrle v možakarja v modrem oklepu. Čeprav so se nahajali v jedijskem templju in v prostoru ni bilo drugega, kakor receptorja in mladega Padawana, je Eron vseeno ostajal previden. "Morda bi te utegnilo zanimati, da se eden od holocronov nahaja pod stolpnicami tega planeta?" Še preden mu je sogovornik uspel odgovoriti, se je Jedi na kratko obrnil k Valvurju ter tudi temu na kratko pokimal. Zanimivo je bilo, da se je trojica znašla skupaj že drugič v obdobju dveh mesecev, odprto je ostajalo zgolj to, ali se bodo tudi tokrat njihove poti razšle podobno kot prvič. Kar je samega Erona zadevalo, se je že odločil glede nadaljne poti in je bil pripravljen potovati z Raphaelom, če bo ta seveda temu naklonjen. V obratnem primeru bi se namreč sam posvetil iskanju predmetov in pri tem ga ne bi ustavilo prav nič.

Raphaelov sogovorec še ni prišel do besede, ko se je že izza modrolaščevega hrbta zaslišal tisti zadnjih nekaj tednov dobro znani ton osebe, ki ni poznala drugega razpoloženja kot umirjenosti. Glede na to, da sta več kot mesec bila edina potnika na plovilu, bi bilo skorajda nemogoče, da ne bi Raphael že po glasu uganil za koga je šlo. Obrnil se je in pogled mu je ponovno potrdil, da je uganil prav. Njegov obraz je obarval manjši nasmešek, nato pa je vstal in prišleku stresel dlan.
"Eron! Kaj pa ti tukaj?" ga je pozdravil, nato pa mu nakazal naj sede. Najstarejši od trojice mu sicer ni naravnost odgovoril, vendar to ni bilo potrebno; iz odgovora je bilo jasno, da so ga sledi v holocronih pripeljale naravnost semkaj: na Coruscant.
"Seveda bi me zanimalo, če me še hočeš vzeti s sabo. Sam žal nimam najboljših novic," je odvrnil, nato pa napol v smehu dodal: "Vesta kaj se mi zdi prav zanimivo, vsakič ko smo se mi trije srečali na istem mestu je bilo to malo zatem, ko sem priča eni ali drugi katastrofi."
Zatem se je njegov glas zresnil, njegov položaj pa se je zarotniško pomaknil naprej, zakaj vedel je, da jima je bil dolžan pojasnilo. Čeravno je tema dvema zaupal dovolj, da je vedel da sta častna moža, pa ni želel spraviti na noge celotnega Reda, dokler se ni o tem pogovoril z vodstvom, zato je bil sklonjen nizko nad mizo, njegov glas pa za lastne pojme izjemno tih. A ker vseeno ni hotel tvegati, je zopet začel govoriti v hipotetičnem tonu.
"Predstavljajta si, da bi obstajal še en Sith Lord. Ta bi nas nameraval napasti takrat, ko bomo najšibkejši, natančneje takrat, ko bodisi pademo pod trenutno sovražnico, bodisi nas čim bolj oslabi," je povedal. Resda Tanrim sam dejansko ni razkril svojih načrtov, vendar iz njegovega načina izražanja in drugih raznoraznih okoliščin tega ni bilo težko razbrati. "Kaj storiti v tej situaciji? Se z njim spopasti zdaj, ko ga še lahko premagamo, vendar s tem tvegamo razdelitev sil in potencialni poraz proti drugi strani? Ali se spoprimemo s težavo na dlani, ter upamo da bomo iz nje prišli dovolj močni, da se lahko spopademo z novo?"
Sam je imel sicer pripravljeno tudi idejo o tretji možnosti, vendar je bila ta hkrati najboljša in najslabša, zato je ni mislil razkriti dokler ne bi prišlo tako daleč, da bi se to izkazalo kot najmanj slab način ukrepanja. Bolj kot lastne ideje pa ga je zanimalo, kakšno je bilo mnenje empatičnega Valvurja in hladnokrvnega Erona.

Snel si je oglavnico in tiho prisluhnil Raphaelovim besedam, ki so zvenele vse prej kot optimistično. Domneval je, da je Firrerreo v tem času podobno kot on iskal holocrone, a vest o še enem Sith Lordu ga je precej presenetila. Darth Pride in njeni podložniki so predstavljali več kot zadostno grožnjo Republiki, ki je počasi okrevala po preteklih vojnah, nova nevarnost pa bi predstavljala dobesedno njen konec. Razen seveda, če se sovražniki ne obrnejo drug proti drugemu in sebe dovolj oslabijo, da postanejo lahka tarča protinapada. To bi bilo še najbolje, a hkrati najmanj verjetno. Nekaj podobnega se je zgodilo takrat, ko se je Malak zarotil proti Revanu in razstrelil njegovo plovilo, izdaje pa so bile silno pogoste v sithovskih vrstah.
Jedi ni takoj odgovoril na Raphaelovo vprašanje, pač pa je najprej na hitro pomislil o vseh možnih scenarijih, ki bi se utegnili pripetiti. Sam je bil dober bojevnik, človek dejanj in akcij, a tudi strateško razmišljanje mu ni bilo povsem tuje. Če bi se nanašal izključno na bojevniški duh, bi v Mandalorianskih vojnah precej slabo končal in dandanes najverjetneje več ne bi stal na tem mestu, tako pa je v najhujših trenutkih podobno kot zdaj razmislil o vseh možnostih in na koncu izbral tisto, ki mu je najbolj dišala. Če bi takoj napadli neznanega Sith Lorda, bi razkropili svoje nemočne čete in postali za Pride še mnogo lažja žrtev. Poleg tega bi svojo taktiko razgrnili na velikem platnu in če nasprotnik ne bi bil takoj pokončan, bi se znalo za Republiko to zelo slabo končati. Po drugi strani bi s čakanjem okrepili svojo obrambo, toda tudi Sith Lord bi se v tem času okrepil in njegove sile bi lahko postale neznanske. Tudi če bi Republika pokončala Sithovko in premagala njene pribočnike, ji to ne bi prav veliko pomagalo proti novemu sovražniku. Ta bi udaril z bliskovitim udarcom in utrujene nasprotnike zlahka strl.
"Včasih je za zmago nad sovražnikom potrebno presenetljivo malo." S kazalcem desnice je potrkal po svojem temenu in tako jasno nakazal, kaj je imel pri tem v mislih. Že vnaprej izgubljene bitke je bilo nespametno bojevati, saj je to podobno, kot če prostovoljno zakorakaš v prepad brez dna. Jediji so bili pacifisti, mediatorji in diplomati, ki so s svojimi taktikami preprečili že marsikatero prelivanje krvi in čeravno se je Eron raje posluževal agresivnejših tehnik, z njimi ni bil zaslepljen. "Sam se raje borim z enim sovražnikom, kot da nenehno trepetam pred dvema. Vidim zgolj dve možnosti." Eron je umolknil in s svojimi očmi preskakoval med obema spremljevalcema, ki sta ga obdajala. "Smrt ali spravo z enim od njiju, pri čemer sta obe enako tvegani. A če me že vprašaš, bi sam ta trenutek izbral drugo." Drugo bi izbral zato, ker bi prva znala prinesti več nevšečnosti kot koristi, še sploh pri trenutnem nepoznavanju nevarnosti. Nekaj povsem drugega je, če nasprotnika poznaš in si lahko ogledaš njegove ranljive točke, kot pa če ta predstavlja oddaljeno in posredno grožnjo. Sprava bi jim znala prinesti vsaj krajše obdobje miru in to bi izkoristili za ojačanje svojih vrst, pripravo obrambe in morebitnega nepredvidljivega napada. Eronu med govorjenjem ni bilo potrebno posebej šepetati, saj že na splošno ni glasno govoril, s svojim načinom nastopanja pa je prej odganjal radovedneže, kot da bi jih privabljal.

Kanček ga je zaskrbelo. Poplavo čustev, ki so pričele skorajda sevati iz Raphaela, je bilo skorajda nemogoče spregledati. Po tanki črti se sprehaja Moonlight. Od kar je pomnil svoje učne ure pri Jedijih je bil zmeraj poudarek na tem, da se je potrebno varovati reki čustev. Kaj hitro so lahko bila namreč misli in posledično poplavljena z njimi, kar se ni še nikoli dobro končalo. Vendar pa je vso občutje potegnil sogovorec še kar hitro nazaj vase, da se je ozračje recepcije ponovno sprostilo.
"Obstaja karkoli, kar je v moji moči in lahko storim zate v zahvalo?" Nasmehnil se je. Toda preden bi lahko odgovoril v lahkotnem in nasmejanem tonu češ, da lahko reši galaksijo pred Sithi, če že ravno ponuja ter s tem posledično poskušal speljati temo še dlje od za čustva v oklep oblečenga vihtilca žaromeča ne ravno najboljše teme, se je dvojici priključil tretji član. Sprva prišleka, ravno tako kakor trenutnega soigralca v besedni igri, ni mogel umestiti med svoje spomine. Ko sta si znanca segla v roko in se nagovorila, je Valvur končno le dognal s kom se ima za meniti. "Pozdravljeni." je bil sam bolj diskreten ob snidenju. Konec koncev sodruga v Sili ni ravno najbolje poznal prav tako pa ni želel povzročati preveč hrupa. Že tako je receptor ponovno postrani pogledoval proti čakajočim ter čakal na trenutek, ko jih bo moral opomniti na ohranjanje sprejemljive jakosti zvoka.
Glasovi so se znižali, ko je prav potiho pričel razpravljati prvoti govornik. Da bi izrečeno lažje ujel v svoja ušesa se je Rahu sklonil bližje in ... onemel. Še en Sith lord? Povsem verjetna opcija. Velikokrat se je namreč zgodilo in je bilo zabeleženo v arhivih, da je v krajšem obdobju udarilo več pristašev temne strani. Prvo besedo si je tokrat vzel Eron, čeravno sam ni rabil ravno dolgo premišljevati o tem, kaj bi bilo po njegovem mnenju še najbolje. Ohranil je torej nivo glasnosti, ki ga je ustvarila dvojica in podal svoje mnenje, ko je mojster povedal svojega. "Menim, da si boja na dveh frontah ne moremo privoščiti. Kljub Mandalorianom na naši strani je Republika kljub vsemu prešibka. Mando'adi so res dobra pridobitev toda številnčno niso dovolj močni. Proti sovražniku so prišli najbolje ravno prvikrat nekaj zaradi elementa presenečenja, vendar pa sedaj sovražniki vedo, da lahko računajo tudi na njihov dodatek k igri. Jediji pa trenutno nismo ravno tako močni kakor bi si želeli, da bi lahko kakor v zgodovini pomagali tako zelo kakor si želimo." Za trenutek je postal, ko se mu je v mislih utrnila podoba izpred templja. Tedaj je Darth Pride napovedala vojno ravno njegovemu Redu. Republika pa jih ni prepustila njihovi usodi temveč jim je priskočila na pomoč kakor so sami lahko njej pomagali kadar so le lahko. Res, da vsem to ni bilo po godu toda večja slika je vendarle bila takšna. Sam se ne strinjam s tem, da bi popustili enemu izmed Sithov. Potlej bi lahko že tedaj v templju pritrdili Sithinji ter s tem prihranili uničenja vseh zakladov, ki jih je varoval tempelj. Da sploh ne omenjam vseh izubljenih življenj." Odkimal je, saj to po njegovem mnenje res ni bila sprejemljiva opcija. "Ne, menim, da se to ne more in ne sme zgoditi. Prav tako kakor nočnemu pajku ne pustiš v svojo sredo ne moremo mi dopustiti, da pride Sith med nas. Kakor hitro bi se namreč pojavila priložnost bi pričel plesti svoje mreže in zastrupljati ume s strupenimi lažmi. Premirje zatorej v pravem pomenu besede, kakor ga razumemo mi, ne bi nikoli nastopilo." Izdihnil je zrak, ki se je nahajal v pljučih ter si s tem pridobil trenutek premora, preden je končo prešel k svoji ideji. "Sam menim, da bi morali izkoristiti ponovno faktor presenečnja. Naj ta, teoretično obstoječi, Sith Lord misli še naprej, da ne vemo zanj. Pustimo mu misel, da je bolje pripravljen kakor v resnici misli in počakajmo, da bo poskušal napasti. Šele tedaj ga ujamemo v past odlično pripravljene obrambe, ga zajamemo kakor je Bastila zajela Revana ter se rešimo dodatne grožnje." Povedal je kar se je namenil povedati ter se sedaj naslonil bolj nazaj. Sedaj je bilo namreč na dvojici, da pokomentira slišano in poda svoje argumente za ter proti.

Ni minil več kot trenutek tišine od tedaj, ko je še drugi izmed trojice čakajočih povedal svoje mnenje, ko se je ob skupinici znašla stoječa postava Ithoriana, kateri je prej sedel ob pultu.
"Oprostite mi, da prekinjam vaš pogovor," je prišel globok, vibrirajoč zvok iz kladivaste glave. "Želeli ste se sestati z Mojstrico Shan, ta pa je pravkar končala z učno uro. Prosim če mi sledite, vkolikor se vaše želje niso spremenile, v slednjem primeru pa mirno počakajte na moj povratek." Visoka galaktika je iz Ithorianovih glasilk zvenela dokaj nenavadno; samoglasniki so bili podaljšani, celoten govor pa je imel prizvok nekakšnega premlevanja in zamolklega grmenja. Vendar pa so tisti, ki so se nanje spoznali, vedeli da je bil to za Ithoriana zelo velik dosežek, kajti njihov govor se je tako razlikoval, da so le redki sploh govorili kaj drugega kot svoj lastni jezik. A ta Jedi je že dolgo bival na Coruscantu in na Corellii, kjer se je govorilo skorajda izključno visoko galatiko, njegovega maternega jezika pa se brez prevajalnih paketov ali droidov načeloma ni razumelo.
Vodil je torej ta v rjavo tuniko odeti Ithorianski Jedi trojico pripadnikov svoje črede skozi hodnik, ki je povezoval vežo z dvigalom. Valjasta dvojna vrata v zlati barvi so se odprla brez zvoka ali ukaza, za seboj pa razkrile stekleni valj, ki je predstavljal stene dvigala. Ithorian je počakal, da so se njegovi spremljevalci vkrcali, nato pa le s premikom roke zaprl vrata in dal ukaz ozkemu terminalu, ki je bil tako kot vrata zlate barve in je skupaj z njimi in tlemi predstavljal edini del kovine v dvigalu. Tla so se pognala kvišku z izjemno hitrostjo, vendar je bilo dvigalo opremljeno s tako kvalitetnimi blažilci, da potniki niso čutili ničesar drugega kot če bi stali na trdnih tleh. Višje kot so se dvigovali, boljši razgled so dobivali nad galaktičnim velemestom in nad stavbo samo; v svetlobi sonca, ki je pravkar začelo zahajati, pa je bil pogled resnično edinstven.
Tudi ko so prispeli v skorajšnji vrh stolpnice, natančneje v 23. nadstropje, ni bilo čutiti niti trzljaja ob ustavljanju dvigala. Vrata so se odprla enako tiho kot poprej v pritličju, Ithorian pa je pokazal proti hodniku, ki se je pel pred njimi, ter svojim spremljevalcem nakazal naj mu zopet sledijo. Popeljal jih je mimo prvih vrat na obeh straneh hodnika, nato pa zavil skozi obok na levi. Tam je prišleke pričakala manjša okrogla soba, sredi katere je kraljevala miza iste oblike, okrog nje pa je bila postavljena dvanajsterica stolov. Ti so bili z izjemo dveh prazni; na nasprotni strani sta namreč sedela mlada ženska kostanjevih las in v nekoliko ožji obliki Jedijskih oblačil svetle marelične barve, zraven nje pa je na stolu stal mlad fant z lasmi istega odtenka, njegove oči pa so bile kot dvoje Upari kristalov, tako po barvi kot po nesluteni energiji, ki se je skrivala za njimi. Mali je bil odet v pomanjšano obliko tradicionalne padawanske tunike v bež barvi, njegovi lasje pa so bili kratki, le ob ušesu se mu je pletla majhna kitka. Preden je četverica vstopila, je otrok s pomočjo Sile premikal majhno jekleno kroglo po zraku in z njo izvajal spirale in druge oblike, s katerimi je z ustnic dame ob sebi izvabljal ponosne nasmeške. Vendar pa je bil tako zatopljen v svoje opravilo, da ga je prihod obiskovalcev in Ithorianov glas, ki jih je napovedal, zamotil in je krogla z glasnim *BONK!* padla na tla in se odkotalila. Ženska je najprej pogledala prisotne, nato pa malemu naročila:
"Vaner, prosim če nas pustiš same." Njen glas je bil miren, vendar se je kljub blagosti v njem čutilo odločnost in samozavest, ki Bastile nista nikoli zapustili, govorila pa je z brezhibnim coruscantskim naglasom. Fant po imenu Vaner je prikimal, nato pa priklical kroglo ki mu je prej padla v dlan, ter se odpravil v mimo prišlekov z zamomljanim "Lepo pozdravljeni, oprostite mi." Preden bi izginil iz njenega vidnega polja pa se je obrnil in ženski za mizo še povedal: "Mami, če me boš iskala bom pri ostalih Padawanih v sobi za trening. Jerrotu sem obljubil da bova danes še vadila mečevanje." Zatem je že odhitel na hodnik in izginil za vogalom. Bastila je sekundo še gledala za njim, nato pa svojo polno pozornost namenila obiskovalcem.
"Slišala sem, da me iščete," je dejala. "Kaj lahko storim za vas?"

Firrerreo je medtem ko je molče sledil Ithorianu opazoval opremo in arhitekturo stavbe. Kot je že od začetka sklepal, je bila stavba v osnovi namenjena vsemu prej kot Jedijem. Nadstropja so bila sicer prostorna, vendar v primerjavi s templjem prav majhna; najverjetneje so imeli več prostorov za trening, kajti tudi v zmanjšanem številu je bilo Jedijev po njegovi oceni več, kot bi jih lahko spravil v eno nadstropje te stavbe in jim dovoljeval dovolj manevrskega prostora za mečevanje. Same opreme je bilo pravzaprav relativno malo, večina okrasja in dodatkov je bila po izgledu sodeč prinešena iz ruševin templja, ali pa iz drugih Jedijskih ambasad; vendar pa so se podstavki, police in druga podlaga izvrstno ujemali s siceršnjim tonom stavbe, kar je najverjetneje pomenilo da so ostali od prej, le tisto kar je bilo razstavljeno na njih je bilo drugačno.
Naposled so prispeli v nekakšno sejno sobo ali sestankovalni prostor, kjer jih je že čakala Jedi Mojstrica. Bastile Shan Raphael ni videl že leta, in še takrat je z njo le bežno govoril, medtem ko je glavnina njegove pozornosti v tistem trenutku pripadala Revanu. In čeravno je njen obraz postal bolj izklesan in pridobil gubico ali dve, njena postava pa zopet vitka, se mojstrica bojne meditacije ni tako spremenila, da je ne bi prepoznal. Fant ob njej mu je bil sprva tuj, vendar je kaj kmalu sprevidel za koga je šlo; tudi če Bastile ne bi poklical kot svoje matere in če njegovo ime ne bi bilo anagram, bi ga izdale njene obrazne poteze in lasje, njegov glas in oči pa so prav tako dajale jasno vedeti, kdo je bil fantov oče. Raphael ni nikoli razmišljal o tem da bi kdaj sam imel otroke, pravzaprav niti lastnega otroštva ni ravno imel, vendar se mu je zdelo, da bi se ob pogledu na svojo zapuščino celo Revan ponosno nasmehnil. Nenadoma se mu je trenutno stanje razkrilo za še bolj zapleteno kot se je zdelo; če je Revan vedel da ima otroka (in Raphaelu se je zdelo dokaj neverjetno da ne bi bilo tako), zakaj bi potem odšel na lastno pest? Edini smiselni odgovor je bil, da zato, ker se je pojavilo nekaj, kar je bilo v danem času bolj pomembno celo od vzgoje otroka v najobčutljivejših letih; in očitno je bilo nevarno, sicer bi Bastilo in Vanerja vzel s seboj. Raphael je najprej pomislil na Darth Pride in "Andorja Tanrima," vendar je kaj hitro odmislil obe ideji. Kolikor je spoznal enega in drugega povzpetnika, bi se Pride gotovo hvalila s tem da je ujela samega Revana, Tanrim pa mu potem ne bi tvezil polresnic, ampak bi ga takoj zaprl. Poleg dejstva, da se mu nobeden od njiju ni zdel sposoben ujeti, kaj šele premagati Revana. Moralo je torej biti nekaj drugega. Raphaelove ideje so segale od nekakšnega super-orožja, do še ene frakcije Sithov, pa vse do nepojmljivih skrivnosti starodavnih Jedijev ali Sithov, ki bi prinesle ravnotežje v Galaksijo. Vendar je bilo takšno razmišljanje prazno, saj ni imel podlage da bi ga pripeljalo kam dlje od spekulacij.

Zatem ko jih je Bastila nagovorila je Raphael najprej počakal trenutek, da bi videl ali je imel kateri od njegovih spremljevalcev kaj povedati pred njim, vendar se nobenemu od njiju ni ravno mudilo začenjati, zato je to vlogo prevzel sam.
"Ne vem če se me spomnite, vendar nekoč sva se že srečala, Mojstrica Shan," je dejal, kajti nekje je moral začeti in trenutno se ni spomnil nič bolj primernega. "Znan sem kot Raphael Moonlight, in tako kot takrat tudi danes nadaljujem pot, na katero me je napotil Revan. Šele v zadnjem letu sem zares napredoval, vendar sem tudi odkril nekaj, kar me glede na dano stanje vznemirja."
Nato je na kratko povzel kaj se je zgodilo na Korribanu in Dxunu, kakšne uganke so se nahajale v holocronih, ter kako je bil podstavek na Ilumu prazen. Izpustil je le dele, ki so se dotikali Siyo, med drugim tudi vse o njihovem zadrževanju na Zeltrosu, tako da se je zdelo kot da so z Dxuna potovali naravnost na Coruscant, pa tudi glede Iluma je bil nekoliko bolj skop, kajti njegova čustva prisotnih niso prav nič brigala. In naposled je povzel kaj se je zgodilo na Lehonu, tokrat brez da bi kaj izpustil. Izrecno je še dodal, da je nameraval ladjo usmeriti na Dantooine, kjer bi jo lahko Jediji spet vzeli zase, medtem ko bi se sam nekaj trenutkov prej izstrelil in z drugo ladjo odpotoval drugam, ter tako zabrisal svoje sledi; žal pa ni vedel za podtaknjen eksploziv dokler ni bilo prepozno, zaradi česar se je tudi vrnil brez sposojenega plovila.
"To je torej moja zgodba," je zaključil. "Sem pa sem prišel zato, ker ni na meni da se sam odločam glede tega kar nam je zdaj storiti. Zavedam se namreč, da je na kocki mnogo več kot le moja usoda. In če mi lahko s svojim znanjem kakorkoli pomagate pri mojem iskanju, vam bom prav tako hvaležen."

Še preden bi pogovor o obeh Sith Lordih pripeljali do konca, se je v bližini pojavil Ithorian z recepcije in trojico pozval za seboj. Eron ni niti trenutka omahoval, pač pa je sledil Raphaelu Moonlightu, ki se je že bil odpravil za Jedijem s kladivasto glavo. Med hojo je pozorno opazoval okolico in jo primerjal s prvotnim jedijskim templjem, a izsledki teh primerjav so se vselej izkazali za enake. Tempelj je bil mnogo prostornejši in zračnejši, njegovi kamni so bili nabiti s starodavnim duhom Jedijev, vse drugo okrasje pa je zgolj zapolnjevalo prostore. Tudi v tej stavbi so bili mnogi predmeti, ki se jih je jedijski mojster spominjal iz templja, a njihova navzočnost ni mogla nadomestiti pomanjkanja jedijskega duha. Ti prostori so nedvomno služili različnim plemičem, ki so se ukvarjali s to ali ono dejavnostjo in tako obogateli, njihovo bogatenje pa je bilo podprto s vprašljivimi nameni.
Stekleno dvigalo je bilo impresivno, še zlasti zaradi pogleda na morje nebotičnikov in švigajočih plovil, a ob pogledu na to se je Eron znova spomnil napada na Tempelj in pogled odmaknil od oken. Sončni žarki zahajajočega sonca so nežno prodirali skozi stekla in nevsiljivo segrevali zrak v dvigalu, drugače pa so se dvigovali presenetljivo umirjeno. Ustavili so se šele na 23. nadstropju, od koder jih je Ithorian odvedel vzdolž hodnika in zakorakal skozi obokan vhod na levi. Pred njimi se je prikazal okrogel prostor z okroglo mizo, okoli katere se je razprostiralo dvanajst sedišč. Od teh sta bila zapolnjena zgolj dva in pogled na ti dve osebi je Erona presenetil. Bastilo Shan v svoji tipični marelični opravi je kajpada takoj prepoznal, pa čeprav so leta zaznamovala tudi njeno obličje. Še zdaj se je je spominjal kot mladega Jedijskega Viteza z nežnim in odločnim obrazom, silnim darom za Vojno meditacijo in nekoliko vzkipljivim značajem. Sam je sicer ni videl v Revanovi družbi, saj je takrat prebival na Coruscantu, a o njunem skupnem obisku Dantooina je bilo mnogo povedanega. Prav tako ga ni presenetila vest o tem, da je padla na temno stran in postala Malakova vajenka, saj svojih čustev ni znala dobro krotiti in je prepogosto podlegla navalu nekontroliranih občutkov. A tista Bastila ni bila ta, zrela in energična ženska, obogatena z mnogimi izkušnjami. Na obrazu se ji je že poznalo nekaj drobnih gubic, v pogledu ni imela tiste trmoglavosti kot nekoč, a vse drugo je ostajalo isto. Jedija je bolj presenetil otrok, saj ga je en sam pogled nanj spomnil na njegovega očeta. Njegove oči so bile enako samozavestne, izžarevale so enako moč in Sila v dečku je bila silna. Vaner. Bastila sicer svojega sina ni na veliko razkazovala, svoje privatno življenje je raje ohranjala zase in tako mnogi mlajši Jediji sploh niso vedeli za njenega otroka, a kdor je bolj poznal ozadje njenega in Revanovega življenja, se mu je o tem vsaj malo sanjalo. Ko je Vaner zapuščal sobo, se je Eron pri sebi vprašal, ali njegov oče ve za sinov obstoj, saj bi ta odgovor znal pojasniti marsikaj. Če je Revan vedel zanj in kljub temu mater pustil samo z otrokom, ga je moralo v Neznano vleči nekaj silno pomembnega. Morda celo tisto, kar je bilo povezano z njegovim padcem na temno stran Sile. Če za sina ni vedel, je bil Revanov odhod lažje razumljiv, toda zakaj mu potem Bastila ne bi povedala za otroka in ga obdržala pri sebi? Sklepal je, da je pravilnejši odgovor prvi in raje prisluhnil Raphaelovim besedam, ki je kot prvi nagovoril mojstico Shan.
Med poslušanjem je mirno stal in roke prekrižal na hrbtu, pogled pa je usmerjal proti steklenim oknom, skozi katera se je videla oddaljena stavba senata. Sam ni bil velik govorec in sovražil je dolgovezno razpravljanje, a tokrat je moral pridodati sopotnikovim besedam in na kratko predstaviti dogodke Yavinu VI. "Mojstrica Shan, tudi sam bi dodal nekaj besed." Bastila ga je dobro poznala, saj je mnogo let prebil v Jedijskem templju in tako predstavljanje ni bilo potrebno, a vljudnost se je vseeno zahtevala. "Nemara vam bo čudno, da tudi jaz iščem Revana, a v poslanstvu Raphaela Moonlighta sem odkril sila pomembno stvar in zdaj več ne dvomim, da bi le Revan lahko povrnil mir in stabilnost v galaksijo. Moje vesti se nanašajo na Yavin VI." Na kratko je povzel potovanje do Yavina in tamkajšnje srečanje z Togruto po imenu Vis´nah. Natančno je opisal dogodke v templju Exar Kuna, soočenje z lovcem na glave, odkritje Kunovega holocrona in Togrutino nesrečno smrt. Zaključil je s pokopom njenega telesa in odkritjem datapada, ki je ležal pri mrtvem tihotapcu. "To sem našel pri Vis´nah in zdi se mi edino primerno, da se stvari vrnejo Redu. Vsebino datapada še nisem preučil, tako da je morda brez pomena, a vendar je pripadala nekdanji članici." Izpod plašča je potegnil štiri različna rezila žaromečev in jih odložil na okroglo mizo, nato pa isto ponovil še z majhnim srebrnim datapadom, ki je pripadal Togruti. Datapad s tihotapčevimi podatki je obdržal pri sebi, a omeniti ga ni pozabil. Ko je zaključil z govorjenjem, si je plašč znova ovil tesneje k telesu in v tišini počakal na nadaljni razplet dogodkov.

Ah, spet ta razgled. Eeden izmed redkih mirnih prostorov, ki jih je lahko našel v svojem kratkem bivanju na Corustancu pred premestitvijo na Dantooine, so bila ravno dvigala v novem poslopju Jedijev. Tišina, ki je botrovala dragemu, vendarle pa vrhunskemu sistemu, je bila paradiž za ušesa. Pogled pa si je spočil na sosednjih zgradbah, ki so se trdno kakor več tisoč let stara umetna drevesa dvigovala proti nebu. Takšni trenutki so več kakor zadostovali umu, da si je lahko za nekaj trenutkov izklopil kable ter se dal v stanje mirovanja. Preden ga je ponovno zajel nov val dogajanja.

Prikupen otrok. je pomislil Valvur, ko je potomec mojstrice stopil mimo njega. Kdo bi vedel kaj se bo razvilo iz njega. Bo nadaljeval služenju Redu ali pa se bo morebiti preusmeril v druge, bolj vsakdanje vode? Toliko možnosti je imel še odprtih in tako prost je bil pri svojih odločitvah. Vendar pa sedaj ni bil čas, da bi se spuščal v globje miselno filozofiranje s samim seboj. Kakor hitro je mali padawan odhitel iz prostora je na povabilo Bastile same prevzel besedo Raphael. Presenečenje, ki ga je bil deležen ob zgodbah dvojice, je zadržal v sebi in ohranil nivo svojega uma, ki ga je ohranjal do tedaj. Da sta iskala Revana? To pojasni čudno govorico modrolasca v ugankah tedaj po uničenju templja. Mnenja ali je takšno iskanje pametno ali pa je le brezplodno početje si ni, niti ni hotel ustvariti samo izključno na podlagi slišanega. Raje je ohranil nevtralno različico pogleda na zadevo ter si vse skupaj pustil v razmislek za kasneje. Končno je prišel namreč tudi sam na vrsto, da bolj jasno opredeli namen svojega prihoda. "Žal vas morem razočarati mojstrica Shan. Moj razlog, da stojim tukaj pred vami, ni niti za polovico tako zelo pustolovski kakor od pravkar slišanega." Nasmehnil se je, saj se mu je tedaj resnično zazdelo, da nekako njegove besede resnično ne bodo sodile v kontekst. Kljub vsemu pa sedaj ni mogel kar odkorakati ter naznaniti, da se bo vrnil ob primernejšem času. "Semkaj me je z Dantooina poslala mojstrica Visas, da bi vam bil v pomoč kakršno bi poželeli. Prav tako pa mi je dala v skrb sledeče in mi naročila, da ga izročim samo izključno vam v roke." Svoje zadnje besede je pospremil z nekaj koraki naprej in posegom roke pod črni plašč. Na plan je privlekel hologram in ga ponudil gostiteljici. Počakal je, da ga je le ta vzela in se šele nato vrnil nazaj na svoje mesto, čakajoč na nadaljne besede.

Članica Jedijskega Sveta je pozorno, a brez komentarjev poslušala pripovedi najprej enega, nato drugega, ter nazadnje še pripombo tretjega govorca. Njen obraz je bil resen še preden so začeli, zdaj pa je bil resnično maska odločnosti in strogosti. S kratko zahvalo je sprejela holocron od slednjega, vendar ga je takoj zatem pospravila v enega od žepov svojega oblačila; navsezadnje je Valvur izrecno dejal, da je Visas naročila da je njegova vsebina izključno za njene oči.
"To je veliko podatkov naenkrat. Podatkov, ki zahtevajo premislek in preudarnost. Nov Sith Lord v igri ni banthin kašelj, z ostanki nekoč mogočnih Sithov pa se tudi ni za igrati. Zahvaljujem se vam, da ste prišli sem in mi povedali kar ste," je dejala ter si iz navade s palcem in kazalcem obeh dlani masirala čelo. "In vidim da ste mi prinesli vse prej kot običajne darove, če smem temu reči tako." Ob tem se je kislo nasmehnila, kajti resnica je bila žal mnogo manj igriva. Vstala je, enega za drugim v roke prijela vsakega od štirih žaromečev, ki so nekoč pripadali togrutanski Jedijki Vis'Nah, ter vsakega prižgala, in z njim naredila par zamahov preden jih je ponovno ugasnila in spravila nazaj na mizo.
"Zelen Adegan kristal, lahka in uravnotežena zgradba, hitra, vendar zato nekoliko šibkejša, a kljub starosti v odličnem stanju. Moder Firkrann kristal, ukrivljen ročaj elegantne in lahkotne izdelave, narejene za bojevanje brez napora in preprečevanje izgube orožja. Odlični orožji za hitro obrambo in lahkotne protinapade stilov Soresu in Makashi," je komentirala prva dva.
"Rumen Velmorite kristal, močan in nepopustljiv dizajn z dodatnim T-ščitnikom za dlan, vendar nekoliko težje obvladljiv. Zelo nevaren v rokah nekoga, ki obvlada Shii-Cho ali pa Ataru," je dejala ob tretjem. Ob zadnjem je nekoliko pomolčala, kajti rdeče rezilo in zasnova meča sta jo spomnila na nekaj, česar se ni želela spominjati. Nato pa vseeno zaključila:
"Rdeč sintetični kristal, vsestransko izjemna struktura ročaja; močna, a hkrati hitra, vzdržljiva, vendar obenem lahko vodljiva. Tako kristal kot orožje sta bila narejena nedolgo nazaj, pod budnim očesom nekoga ki resnično obvlada tako izdelavo žaromeča, kot napadalni stil Juyo." Nato je zopet sedla, ter spregovorila:
"Seveda me žalosti, da so se naše napovedi o smrti Jedi Vitezinje Vis'Nah izkazale za resnične. Vendar je morda bolje tako, kot če bi še naprej podpirala naše sovražnike. Kljub vsemu me zanima, kaj ji je bilo tako pomembno, da je morala imeti kljub nevarnostim grobnice Exar Kuna pri sebi." To rekoč je segla po datapadu, ki je še nedotaknjen ležal sredi mize.
"Oh pri Sili!" je vzkliknila ko se je na ekranu izpisalo, da je za vstop potrebna koda. Poskusila je z nekaj tipkami ob strani, nato z enim ali dvema ukazoma, vendar brez uspeha. Zaželela si je, da bi bil ob njej T3-M4; ta mali droid je namreč takšne težave reševal kot za stavo. A ob tem se je spomnila na zvijačo, ki jo je ravno s pomočjo tega droida naučil njen soprog. Zaprla je oči in se osredotočila. Datapad je zalebdel v zraku in se začel vrteti okrog lastne osi v nepravilnih elipsah. V naslednjem trenutku se je nekaj kosov odstranilo z njega, ter se zopet pritrdilo, nekateri na ista, drugi na nova mesta. Datapad je pristal v njenih dlaneh, Bastila pa je odprla oči in poskusila znova. Tokrat se je izpisalo znamenje za sprejem, na rjavolaskinem obrazu pa je zaigral samozadovoljen nasmešek. A ta je nekaj trenutkov zatem, ko so njene oči začele begati z leve proti desni v branju vsebine, kaj hitro izginil. Brez besed je datapad potisnila po mizi proti ostalim, da bi si lahko prebrali kaj je bilo na njem napisano:

datapad je napisal/a:

...

72. dan: Prispela v sistem Yavin. Kratko srečanje s piratsko tolpo, rešeno po Formi 0. Spust na 4. luno brez pripetljajev. Opazila tempelj, pristanek nekoliko stran - manjša transparentnost. Načrt deluje brezhibno. Sithi (celo nekateri člani Sveta) mislijo, da sem njihova. Ko prinesem Kunov holocron, bom dosegla avtonomni status & ne bo več razloga za dvom v mojo zvestobo, + manjši nadzor. Dais Horeebhley baje na Yavinu 4; če se poti srečajo, odnese poročilo Visas. Ko Jediji izvejo za lokacije in opremo flot, bo vojna s Pride kratka in zmagovita. Upam samo, da ni spet s tistim Drewinom in njegovo bando avanturistov, rekla sem mu že, da mu ne želijo ničesar dobrega.
73. dan: Noč prebila na drevesu, brez zapletov. Bitja džungle se me izogibajo. Napredujem hitro. Danes bi morala doseči tempelj. Še nobenega glasu od Daisa, ampak videla Nočnega Tekača, Drewinovo ladjo vzleteti. Upam da so ga pustili na varnem, vendar imam slab občutek. Drewin je najhujše sorte lopov; še lastno mamo bi prodal za sužnjo Huttom, če bi mu ponudili dobro ceno. Nadaljujem proti templju, upam da sproti srečam Daisa, ali pa da me dohiti ko opravim s holocronom.

Raphael je molče opazoval tako Bastilino preučevanje orožja padle Togrute, kot njeno sledeče spoprijemanje z datapadom. Veščina se mu je zdela zanimiva sama po sebi, da sploh ne omenjamo očitne uporabnosti, zato je storil vse, da bi si čim bolje zapomnil kaj je storila. A žal ni vedel kaj se je dogajalo v njeni glavi, kajti površinsko branje misli takih podatkov pač ni razkrilo, če je šlo za Jedi Mojstra; sklepal pa je, da je morala poznati strukturo datapada in kodnega protokola, ter izkoristiti pomanjkljivosti v zasnovi le-teh.
Ko jim je bil datapad dan v branje je enako molče in z resnim obrazom prebral vsebino, omenjeni izraz pa se je proti koncu pomračil.
"Očitno je bila pametnejša in bolj pretkana, njena zvestoba pa močnejša kot smo mislili. Škoda da smo jo izgubili. Presneto koristno bi bilo imeti nekoga na drugi strani, sploh s podatki kakršne omenja," je komentiral ko je prebral do konca. Poskušal je na datapadu odtipkati ukaz za vrnitev na glavni meni, vendar se ni zgodilo nič. To je pomenilo da je bil ta zapis edino kar je bilo na datapadu, ali pa da je bila ostala vsebina zaklenjena nekje v notranjosti z varovali, ki jih niti Bastila ni presegla.
"Razen če kdo pozna kakšnega prekleto dobrega slicerja katerega zvestoba in molk nista vprašljiva mislim, da so v tem datapadu ne bomo našli ničesar več. Upam sicer, da nam ti podatki o katerih govori niso bili izgubljeni z njo, vendar mi razum govori da je to zelo verjetno," je dejal. Vstal je in naredil nekaj korakov.
"S tem znanjem ali brez njega, še vedno se moramo odločiti kaj storiti zdaj, ko vemo da smo ujeti med Pride in Tanrimom," je govoril medtem ko je hodil sem ter tja. Gibanje je tako spodbujalo razmišljanje kot mu pomagalo miriti čustva; dve stvari, ki ju je sedaj potreboval. "Z Eronom in Valvurjem smo se strinjali da ne moremo napovedati vojne še njemu, kajti za to nimamo ne sredstev ne moči. "Kdor hoče obvarovati vse, ne obvaruje ničesar," je med vojno večkrat rekel Revan. Vendar tudi ne moremo čakati da nas najprej en Sith Lord spravi na kolena, drugi pa nam zada smrtni udarec, ko se več ne bomo mogli braniti. In če ne ukrepamo se bo zgodilo prav to." Raphael Moonlight je bil vse prej kot mojster tehnike Sile, s katero so nekateri gledali v prihodnost, vendar pa je znal razmišljati hitro in predvidevati vnaprej; za takšno situacijo pa nisi potreboval videti v prihodnost, da si lahko z dobro mero gotovosti napovedal kaj se bo zgodilo.
"Imam idejo," je rekel počasi ko se je ustavil in s pogledom zaobjel trojico pri mizi. "Zelo je tvegana, vendar je po mojem mnenju še vedno boljša kot da razdelimo sile in se spopademo z obema, ali pa upamo na zmago s Pride in potem še bolj upamo da bo Tanrim počakal dovolj dolgo da si naberemo moči za novo bitko." Naslonil je dlani poševno na mizo, ter se sklonil naprej.
"Predlagam, da obema Sithoma pošljemo diplomate s ponudbo premirja, pod pretvezo da drugi Sith predstavlja preveliko grožnjo obema stranema in da je njegovo oziroma njeno uničenje trenutno na prvi prioriteti. Če uspe, se bosta Sitha spopadla med seboj, kar je tako ali tako del njihove tradicije že od pamtiveka dalje; tako obrnemo situacijo in se odkrižamo enega, medtem ko drugi na koncu ostane prešibak da bi predstavljal resno grožnjo," je razložil. Nato je globoko vdihnil in dodal: "Problem nastane, če nobeden od njih ne bi sprejel naše ponudbe. Potem nam v najboljšem primeru ostane trenutno stanje vsakega proti vsakemu, poleg tega pa izgubimo prednost tega da, Tanrim ne ve da vemo zanj. V najslabšem primeru pa se lahko še povežeta proti nam, in potem lahko samo še upamo da se Revan iz neznanega vesolja vrne z novo armado." Spet se je vzravnal, si pomel vrat, nato pa še dodal:
"Mislim, da imamo vsaj pri Pride nekaj možnosti. Če sklepamo da tisti njen govor v templju ni bil le banthino sranje, je ženska razumna in premišljena, poleg tega pa je v njenem interesu da galaksija ostane čim manj poškodovana. Tako je ne bi smelo biti pretežko prepričati v to, da je Tanrim grožnja tudi zanjo; trik bi bil le v tem, kako jo prepričati, da je treba najprej premagati njega, potem šele nas.
"Tanrim je druga zgodba. Mislim da lahko sklepam da me ima za mrtvega; za izstrelitev sem se odločil v zadnjem trenutku, poleg tega pa dvomim, da bi si eksplozijo razlagal kako drugače kot usodno zame. Edina možnost za predvidevanje nasprotnega bi bilo, če bi dvomil v sposobnosti svojih saboterjev: v tem primeru pa se človek vpraša kaj je sploh nameraval oziroma zakaj se ne bi predhodno prepričal; zato, kot sem rekel, sklepam da me ima za mrtvega. In bolje bo, da tako ostane, kajti če bi se vrnil tja bi me najverjetneje hotel kaznovati za pobeg. Sithi znajo biti zamerljivi na tak način. Ključ je v tem, kako poslati skupino na Lehon ali pa katerega od bližnjih planetov ne da bi bilo očitno kakšen je naš namen, kajti potem bi nedvomno uganil da sem preživel, kar bi okrnilo naše možnosti za uspeh. Problem je, da ga na Ilumu, N'Zothu, Rattataku in Bakuri nočemo ker so preblizu, na Lehonu tvegamo da se naš diplomat ne vrne, planeti med Lehonom ter temi planeti pa so neraziskani in ne vemo, kaj nas tam čaka ali kaj se lahko tam zgodi." Zavzdihnil je, nato pa dvignil roke in končal:
"To je torej moj predlog, kakršen je in kolikor sem uspel do sedaj sam premisliti. Vaše misli?" Ob tem so njegove oči počivale predvsem na Bastili, vendar ga je zanimalo tudi Eronovo in Valvurjevo mnenje. Nekaj mu je namreč govorilo, da bosta njuni vlogi še vse prej kot nepomembni, preden bo te vojne konec.

Lahko bi bil uganil, da Vis`Nah ni nikoli resnično prestopila na nasprotno stran, saj v njej ni zaznaval nobenega besa, agresije, sovraštva. A vendar jo je obdajala temnejša aora in v kombinaciji s tem, kako vneto jo je zanimala možakarjeva resnična pripadnost, je lahko sklepal le eno. Zdaj je bilo tako ali tako že prepozno, saj se je združila s Silo in njena obuditev več ni bila mogoča, vse to pa mu je zgolj potrjevalo, da ta vojna ne prinaša čisto nič dobrega. Še enkrat je hladno preletel zapisano besedilo na datapadu, nato pa sklonil pogled in se zatopil v svoje misli. Zadnje čase je vse pogosteje pomislil, da bi izstopil iz Reda ter postal "sivi Jedi", saj ti niso bili vezani na nikogar, delovali so lahko povsem samostojno in svojo usodo krojili tako, kot jim je narekovala notranja vest. Razlogov za tovrstno razmišljanje je bilo več, glavni pa so bili nedvomno pogledi Reda, ki so se v mnogočem razlikovali od njegovih. Tukaj je bila tudi ta vojna, ki je Eron ni niti najmanj podpiral in se posledično tudi ni želel opredeljevati za nobeno od obeh strani, saj v nobeni ni videl vzornika, ki bi lahko pomagal galaksiji in jo spravil v boljše čase. Četudi bi uspelo zmagati Republiki, bi bile njene rane od vseh vojn prehude, da bi lahko hitro okrevala in nedvomno bi se čez nekaj časa znova pojavil kakšen Sith Lord, ter spravil vse na noge. Tukaj je bila tudi korupcija v senatovskih vrstah, pred katero si nisi mogel zatiskati oči.
V takih in podobnih mislih je jedijski mojster preslišal mnogo tega, kar je dejal njegov spremljevalec Moonlight, a vendar je zaznal dovolj, da se je znal ustreznO odzvati. Dejstvo je bilo, da je Raphael rojen vodja, v njem je bilo silno veliko Revanovih lastnosti in kot tak je bil eden redkih na njihovi strani, ki ni zgolj pasivno diskutiral o razpletu dogodkov. Imel je karizmatično osebnost, bistri um in široko vidno polje, kar so bile nezanemarljive lastnosti, a vendar se ni mogel primerjati z Revanom. Raphaelova strategija bi jim v vojni nedvomno prinesla veliko prednost, izbojevali bi mnogo zmag in potek dogodkov zavrteli v svojo korist, toda kako dolgo bi to trajalo? Eron je bil skeptik, zato se ni slepil z veličastno prihodnostjo in optimističnimi načrti, pač pa je skušal ostajati realen. Spoznal je, da ga njegova pot vodi stran od bitk, saj se ni želel vmešavati na nobeno stran, pač pa počakati tako dolgo, dokler se ne vrne pravi rešitelj galaksije. In če Republiki že lahko kako pomagam, je to z iskanjem tega človeka. V tišini je počakal, da je Raphael povedal svoje, nato pa stopil nekoliko naprej in svojo pozornost namenil predvsem Bastili in Firrereu. "Sam se ne bom aktivno vmešaval v to vojno, kajti prišel sem do spoznanja, da v nobeni strani ne vidim pravega rešitelja. V Redu ni mesta zame, saj hrepenim po samoti in neodvisnem duhu, odmaknjenost pa lahko vendarle izkoristim v vaš prid. Moje poslanstvo se bo osredotočilo na iskanje Revanovih sledi in če kdo želi zraven, se mi lahko pridruži, drugače pa odpotujem sam." Povedal je več, kot je nameraval, toda stvari je moral dokončno razščistiti. In še preden bi se Bastila uspela oglasiti, je svoje zadnje umirjene besede namenil prav njej. "Prosil bi, da me ne skušate pregovoriti, saj me nobena stvar ne bo zadržala tukaj Bastila. Verjamete pa lahko, da se ne bomo nikoli srečali kot sovražniki." Kaj bo prinesla prihodnost, je ostajalo povsem odprto, dejstvo pa je bilo, da o temni strani Sile nikoli ni niti razmišljal in ga je le ta bolj mikala, kot Sitha mika sočutje. Raphaelove ideje o premirju ni želel pokomentirati, saj bi se tako znova spustil v vojno in s svojimi besedami izdal tisto, kar so sklenile njegove misli. Globoko v sebi se mu ta načrt ni zdel slab, saj bi si Republika lahko tako zagotovila nekaj časa, toda po drugi strani sta bila nasprotnika povsem nepredvidljiva in nihče ni vedel, kaj se plete v njunih mislih.
Ker zadrževanje v prostoru ni imelo več smisla, še sploh po povedanem, se je Eron odločil oditi in dvojico pustiti samo z Bastilo. "Počakal bom zunaj." Po rahlem priklonu se je zasukal in hitrih korakov zapustil okroglo sobano ter se znova znašel na podolgovatem hodniku. Tukaj je bilo tudi nekaj udobnih klopi, zato je sedel na eno izmed njih, komolce oprl na kolena in se zatopil v razmišljanje. Ali je Ithorian še kje v bližini, sploh ni opazil.

Stal je ob strani, pozorni spremljevalec dogajanja in se ni vmešaval vanj. Sledil je videnemu hologramu, poslušal govor Raphaela in očitnemu izstopu ter odhodu Erona. Pri vsem pa ni niti trenil, temveč je kakor kip stal tamkaj ter premleva samo svoje misli. Dokler ni prišel sam na potezo, da stori dejanje oziroma pove svoje stališče.
Stopil je iz ozadja, kamor je padel med vsemi govori, s korakom ponovno v ospredje in že samo s tem opozoril na svojo prisotnost. Preden je začel se je odkašljal, da je odstranil žgečljiv občutek v grlu. Kaj pa jaz vem o teh zadevah. Toda morem zaupati vase in če sem že udeležen pri vsemu temu, tudi sodelovati po najboljših močeh. Dvignil je podzavestno desnico kakor govorec, ki ima za seboj že kar nekaj ur retorike ter pričel. "Najprej bi se želel dodatknit v besedah začetne teme. To je torej zapis, ki nam je posredovala dvojna agentka, če ji seveda smem tako reči.Nisem si mogel pomagati, da ne bi opazil, da se v obeh dneh pojavlja ista oseba. Nekdo po imenu Drewin. In kakor je vse skupaj zvenelo gotovo to ni bilo prvikrat, da se je Vis'Nah srečala z njim. Sam sem torej mnenja, da če želimo izvedet kaj več o njenem delovanju bi morala poiskati tega nepridiprava." Zavzet za svoj govor je pričel med Bastilo ter Raphaelom korakati. Vendar pa tega ni niti opazil, saj je vso energijo usmerjal v to kakor bi lastno razmišljanje spravil iz svojih ust. "Če se sedaj premaknem k naslednji tematiki. Kakor sem že prej dejal, preden smo se srečali z vami mojstrica Shan. Vsaka izbrana taktika je tvegana saj smo v takšnem položaju, da idelanega izhoda ne moremo poznati. Šezmeraj zagovarjam svoje stališče, da se ne bi smeli spečati z nobenim že zavoljo tega, ker bi potlej morali, čeravno samo začasno in z lažnim nasmehom, pustiti enemu izmed njih, da se prosto sprehaja med nami. In Sith ne bi bil Sith, če ne bi poskušal tudi v času tako imenovanega miru razširiti svoje lovke kar se da daleč." Končno se je ustavil in s pogledom sprehodil najprej od ženske nato pa še do moškega. Za trenutek so se oči zaustavile celo na prostoru, kjer je še nedavno tega stal Eron vendar pa so se od tamkaj kaj hitro premaknile, saj ni bilo tam nič za videt. "Raje bi sam izkoristil dejstvo, da mi poznamo načrte prišleka v sovražnih vrstah in mu pripravil pri enem izmed njegovih napadov obrambo kot se zagre. Tamkaj mu bomo uničili bojne vrste ter ga s tem za nekaj časa onesposobili, če ne celo premagali." Počuti se je tako utrujenega od vsega razmišljanja, da bi se najraje vsedel na tla in posvetil vso svojo pozornost samo lastnemu dihanju. Toda tako ni šlo, saj ga je čakala še ena tema. Žalostno je zmajal z glavo preden je načel le to. "Žalosti me to, da mojster Tyras meni, da Red ni nekaj čemur bi želel pripadati. Vendar pa sam ne nasprotujem njegovi odločitvi saj menim, da vsakdo sledi svoji usodi. Naj to torej Sila z njim. In nami vsemi." S temi besedami je zaključil svoje govoričenje in se ponovno postavil zraven modrolasca. Sedaj je bilo namreč na Bastili, da poda svoj zaključek vsega.

Vse tri govornike je poslušala z resnim in pozornim izrazom, ki pa se je razblinil le za trenutek ko je hotela ugovarjati odločitvi Mojstra Tyrasa, preden jo je ta dokaj nevljudno prekinil. A kar je bilo rečeno je bilo rečeno, in če je bil tako prepričan v svojo pot, ni bilo na Bastili da bi ga poskušala odvrniti od nje. Hotela je še nekaj reči, vendar je moški že odšel skozi vrata.
Ta je vedno bil odločne narave, si je rekla sama pri sebi, Tako odločne, da že krepko spominja na trmo. Prisluhnila je še besedam mladega Valvurja, nato pa besedo prevzela tudi sama.
"Valvur ima prav, premirja v pravem pomenu besede med nami in našimi nasprotniki ne more biti. Ne potrebuješ mojih talentov da bi lahko množice obrnil proti nekomu, in prej bom dala svoje življenje kot da dovolim da se celotna galaksija obrne proti Jedijem." Njen ton je bil bolj odločen, kot je bila njena volja. Če bi se v resnici znašla v taki situaciji niti sama ni bila prepričana, ali bi ji Jedijski red res pomenil dovolj, da ne bi namesto svojega zadnjega spopada raje pobegnila z Vanerjem na varno. Ko je bila mlajša je bil koncept dati življenje za Red preprost; s čustvi se je vse spremenilo. Šele tedaj je resnično dojela smisel žrtvovanja za Jedijski kodeks; seveda je vsak Padawan pogrešal starše, če jih je le poznal, vendar pa to ni bilo nič v primerjavi z nekom ki si ga resnično ljubil. In zato načela Jedijev niso dopuščala poroke in otrok; kajti tako je bilo veliko težje narediti tisto, kar je bilo resnično najboljše za red, in ne le zase in za tiste ki so ti blizu.
Otresla se je teh misli in hitro nadaljevala temo, preden bi spet izgubila osredotočenje.
"Vendar pa ni popolno premirje edina oblika premirja. Med vojno proti Malaku je bilo na planetu Manaan nekaj, po čimer se lahko zgledujemo: planet ki je bil nevtralen, tako Republika kot Sithovski Imperij sta imela svoji ambasadi, zaprti za ostale, vendar je bilo gibanje drugod prosto, dokler je trajal mir. Podobno ponudbo bi lahko osnovali mi, torej da vsaka stran ostaja zaprta drugi, vendar pa se ne spopadamo med seboj in se toleriramo na nevtralnih svetovih, dokler tretji ni uničen. Sithoma bo ta ponudba morda manj mamljiva, vendar pa bosta težje spregledala naše namene; takšen sporazum jim bo dal misliti da se naši nameni niso spremenili, vendar nočemo tretjega akterja v vojni, ki bi se pokazal takrat ko bi bil zmagovalec prve vojne poražen. Ponudba popolnega premirja bi jim dala misliti da smo šibki in da potrebujemo pomoč; te pa od Sitha ne boš nikoli dobil po pošteni ceni."
Sklenila je prste pred seboj.
"To odločitev moram pretehtati in deliti z ostalimi člani Sveta. Pojdita in si privoščita nekaj malega sprostitve, nato pa poiščita tega Drewina, ki ga omenjajo Vis'Nahini spomini. Najkasneje čez tri dni se vrnita semkaj, do takrat bomo dosegli odločitev kaj storiti, z ali brez podatkov. Če slučajno srečata Mojstra Tyrasa, mu povejta da naj v Arhivih povpraša po moji skrinji in razkrije svoje načrte. Ne dvomim da mu bo tisto, kar bo našel tam, pomagalo v njegovem iskanju. Enako lahko storita vidva, vendar vaju prosim da iz arhivov ničesar ne odnašata."
Nato je vstala in le neznatno upognila hrbet in glavo naprej, gesta ki se je za nekoga njenega položaja enačila s priklonom.
"Zdaj pa mi prosim oprostita, ogromno dela sta mi priskrbela," je dejala in odšla skozi vrata.

Ko je bil "sestanek" zaključen in je Bastila Shan prikorakala iz okrogle sobe, se je jedijski mojster počasi dvignil na noge in se nekoliko približal obokanemu vhodu, saj si je želel izmenjati nekaj besed z mladim Rahujem. Zdela se je že cela večnost, kar je nazadnje zrl v holocron mojstra Umdarja in poslušal njegove umirjene besede, toda vsebino le teh ni nikoli pozabil. Pokojniku se je imel zahvaliti, da je tako dobro poznaval ozadje Revanovega iskanja, lastnosti posameznih sopotnikov in večne uganke, ki so jih predstavljali holocroni. Najprej je bilo govora o Korribanu, Raphaelu Moonlightu in še eni ženski Siyo, katere usoda mu je ostajala neznana. Sledili so podatki o potovanju do Dxuna, tamkajšnje soočenje z Mandalorianom po imenu Zakkeg ter prihod Karrema, sumljivega brazgotinastega možakarja. Boj v grobnici Freedon Nadda je bil po besedah mojstra srdit, a na koncu so sovražnike le premagali ter praznih rok zapustili Dxun.
Tedaj je mojster Umdar odšel po svoje ter pristal na Onderonu, kjer se je srečal z mladim Valvurjem Rahujem in ga pričenjal poučevati v Sili. Pri vsem tem je bilo nenavadno prav to, da so vse omenjene osebe Eronu zvenele nekam znane, a jih z izjemo Valvurja in seveda Raphaela ni znal uvrstiti v pravi kotel.
Ta mladi Padawan je po starčevi smrti ostal brez mojstra in po videzu sodeč ga tudi zdaj ni imel, saj potemtakem ne bi samotno taval po prostorih Jedijske enklave.
Odkar ga je prvič srečal v medicinskem centru, mu je mladi Rahu vzbujal zanimanje, saj je bil pravo nasprotje tipičnih Padawanov. Njegova umirjenost in filozofiranje sta se lahko primerjala s starimi jedijskimi mojstri, ki so dneve preživljali v meditiranju in v svojem sanjskem svetu iskali večne odgovore na duhovna vprašanja. V umirjenosti in potrpežljivosti ni bilo nič narobe, a Rahu je bil vendarle preveč idealističen in je svet uziral samo z očmi Jedija, ki galaksijo spoznava skozi prizmo holocronov in knjižničnih datapadov. Vojna bi ga spravila na realna tla. Morda celo preveč realna. Priložnosti za to so se kar ponujale na obzorju, a Eronov cilj ni bil v tem, da mladega idealista spravi iz svojega kokona, pač pa mu nekoliko razširi njegovo vidno polje. Kajti če bo do bitke prišlo, bo usoda sama mladca prignala vanjo. Ko se je tako torej Valvur Rahu znašel na hodniku, ga je Eron na kratko pozval in se ustopil zraven njega. Ni bilo pomembno, kakšne besede je spregovoril pred mojstrico Shan, kajti mnogokrat so bili ravno Jediju zunaj Reda tisti, ki so širili najbolj točne nauke. "Imel sem si možnost ogledati holocron pokojnega mojstra Umdarja in ugotovil, da ti je pred nesrečnim koncem ponudil svoje mojstrstvo." Jedi je s svojimi hladnimi očmi negibno prebadal mlajšega spremljevalca, ne meneč se za vse ostale zvoke in gibanja v bližini. Raphael je v tem času prav tako zapustil sobo in krenil v smeri dvigal, iz nekega drugega prostora pa so se razlegali tihi otroški glasovi. "Če si kdaj želel galaksijo ozirati v njeni resnični obliki, sem ti sam pripravljen nuditi uk, a potem se zavedaj enega; moje mojstrstvo ne bo temeljilo na ravni arhivov in neštetokrat premlete jedijske filozofije, pač pa na pravih življenjskih izkušnjah, ki ti jih lahko ponudi zgolj bivanje zunaj teh zidov." Na kratko je ošinil hodnik, nato pa se odmaknil od mladca in napravil nekaj korakov proti steklenemu dvigalu. "Premisli in če si želiš mojega učenja, pridi v jedijske arhive." Tja je bil namreč sam namenjen, saj je mimogrede slišal Bastiline besede o njeni skrinji, poleg tega pa bi lahko našel tudi sledi o čem drugem, kar bi se znalo izkazati za koristno. Arhivi vsekakor niso bili kraj, ki bi jih podcenjeval, a izključno zanašanje nanje ti je omejilo vidno polje in te sčasoma naredilo slepega. Ko se je približal dvigalu, je to z razprtimi vrati že čakalo nanj, tako da je zgolj zakoračil vanj in po Ithorianovem izgledu skozi majhno ploščico določil končno destinacijo. Na ta način mu bo najdba arhivov najlažja, saj mu je bila enklava tuja, nanjo pa ga ni prav nič navezovalo. Pogled na morje stolpnic in zahajajoče sonce je predstavljal prijetno sliko, a sam se je ta trenutek bolj ukvarjal z zadevami, ki so mu rojile po glavi.

Eronov odhod in pravzaprav celotna reakcija ga nista presenetili. A kljub temu si je Raphael želel, da bi se Jedi Mojster bolj brigal za usodo Republike in ne samo za svoje interese. Veterani Mandalorianskih vojn so se s svojimi dejanji med vojno soočali na različne načine, vendar je bilo Firrerreonu žal gledati pot, kakršno si je izbral nekdanji Brigadir-General Eron Tyras. Revan in obe vojni so kvečjemu utrdili modrolaščevo motivacijo za ponovni vzpon Republike, kar je deloma vplivalo na to, da je tiste, ki so se pod spomini na grozote vojne zlomili, gledal kot osebnostno šibke ali premalo trmaste. Ker Erona na podlagi svojega znanja o njem ni mogel označiti kot takega, mu je bilo njegovo pomanjkanje interesa v usodo Republike nerazvezljiva skrivnost.
Tem mislim navkljub pa je večji del njegove pozornosti pripadal Bastili, ki se je z vsakim naslednjim argumentom izkazala za veliko modrejšo kot jo je imel Raphael v spominu. Če je bilo to zato, ker je to vrlino pridobila v letih odkar jo je nazadnje videl, ali pa jo je posedovala že takrat in je bodisi ni pokazala v takšnem obsegu, bodisi mu je ušlo iz spomina, ne bi mogel reči. Vendar pa ni bilo oporekati njenim argumentom, ali njenemu načrtu. Bil je bolj dodelan, manj tvegan, predvsem pa bolj premišljen od tega, kar je predlagal sam.
"Podpiram vaš načrt, Mojstrica Shan, in ponujam vam svojo pomoč," je dejal zatem ko jima je Bastila povedala da mora odločitve predebatirati s Svetom in razkrila da ima nekaj zanje v arhivih. "Čeravno sem še vedno prepričan da je moj prvotni cilj primarnega pomena, pa imam občutek da bo ta smer ukrepanja krojila usodo Republike, in preživetje le-te je vendarle pomembnejše celo od Revana. Počakal bom na odločitev Sveta in na podrobnosti, vendar pa vedite da sem vam do neke mere na voljo, če me potrebujete."
Zatem je mojstrici vrnil poklon, nato pa nekaj trenutkov obsedel in premišljeval z zaprtimi očmi in razširjenimi prsti, katerih konice so se dotikale njegove glave na različnih mestih. Ko je ponovno odprl oči in se vzravnal je bil sam v sobi, izza prehoda pa je zaslišal udušeno pogovarjanje. Stopil je ven in, ko je spoznal da sta bila Valvur in Eron očitno sredi pogovora, odšel mimo z besedami "Upošteval bom Bastilin nasvet. Poiskal si bom nekaj sprostitve v katerem od bližnjih predelov, če me bosta iskala."
Ne da bi se obrnil ali preveril če sta ga slišala se je nato napotil nazaj v dvigalo in z njim ponovno navzdol v pritličje.

((nadaljujem tukaj))

Med spuščanjem so ga začeli prevevati vse bolj mešani občutki in ni več bil prepričan v svojo odločitev. Jedijskemu redu je služil vse svoje življenje, z ostalimi Jediji si ni bil tako blizu zaradi svojega značaja, a so mu vendarle predstavljali brate in sestre, ki so nadomestili tiste krvne. Da bi vse to zavrgel zgolj zaradi zmedenosti se je zdelo preveč, zato je Eron Tyras naposled odločil ubrati drugačno pot. Počakal je, da se je dvigalo spustilo do ravni z arhivi, nato pa ponovno zašepetal v mikrofon in dvigalo se je znova začelo dvigati proti vrhnjim nadstropjem enklave. Kot Sivi Jedi ne bi dosegel ničesar, zgolj zbežati je hotel pred problemi in se zateči v nekakšno samoto, ki bi mu vzbujala samo še več nerešenih vprašanj. Ne, to ni bil tisti Eron, ki se je boril v vojni in z vsem svojim srcem tvegal lastno življenje za galaksijo, za njene prebivalce in vse bodoče rodove. Težave lahko rešiš samo tako, da se z njimi soočiš in edini način je bil ta, da ostane še najprej član Jedijskega Reda. Naj se je zdelo njegovo obnašanje še tako muhasto in nenavadno, je bil Eron zdaj v najbolj kriznem obdobju svojega življenja in je izbiral med večimi možnimi potmi, med katerimi ni bilo lahko izbrati. Najlažja in najbolj mikavna je zvenela najslajše, a z njo bi sčasoma tudi največ izgubil, kajti še bolj bi se odmaknil od civilizacije in sčasoma ne bi več vedel, čemu sploh živi.
"Ne, moja pot je najtežja" si je zamrmral in z novim navdihom zrl v stolpnice Coruscanta, ki so se kopale v zahajajočih sončnih žarkih. Še preden se sreča z Raphaelom in poišče holocron na planetu, je moral ponovno videti Bastilo in ji razkriti svoje občutke. Dvigalo je presenetljivo hitro prišlo v 23. nadstropje in Jedi se je ponovno znašel na hodniku, kjer je stal nedolgo zatem. Ker Valvurja ni videl, se je počasi podal naprej in pričenjal poslušati za glasovi, ki bi razkrili morebitne člane Reda. V prostoru z okroglo mizo ni bilo nikogar, pač pa je zato slišal tihe glasove iz naslednjega prostora, ki so morali pripadati otroku. Zaprta vrata so jakost glasu precej zmanjšala, toda če se Eron ni motil, je glas moral pripadati istemu otroku, ki ga je prej videl z Bastilo. Revanov sin. Ob vratih je obstal ter nekaj časa tuhtal glede vstopa, nazadnje pa vendarle zamahnil z desnico in drsna vrata so takoj vskočila stran. Razkril se je učilnici podoben prostor z klopmi, ki so bile potisnjene na stran, medtem ko sta se v sredini borila dva otroka pod budnim očesom odraslih Jedijev. Eden od odraslih je bila Bastila, ki je s ponosom spremljala svojega sina, kako spretno suka svoje orožje naproti drugemu otroku, starejši mož pa je moral biti eden od učiteljev mečevanja, ki ga je Eron na videz poznal še iz templja. "Oprostite da motim mojstrica Shan, a z vami bi rad spregovoril še nekaj besed. Marsikaj vam moram pojasniti." Utihnil je in opazil, kako so se vsi obrazi zazrli vanj, toda njegove oči so opazovale zgolj mojstrico.

Prvič v svojem kratkem življenju je 5-letni Vaner držal v rokah pravi pravcati žaromeč, a že ga je vihtel s skorajda enako eleganco kot palico, s katero je vadil prej. Seveda je bilo njegovo orožje opremljeno s kristalom, ki ga je njegova mati imenovala Kathracite, in naj ne bi bil nevaren, razen v primeru če bi prišlo rezilo preblizu oči, kar mu je bilo zabičano naj se z vso pazljivostjo izogne.
In vendar je bil tudi Liam, njegov leto starejši nasprotnik, dokaj enakovreden nasprotnik. Začela sta počasi, kajti Vaner se je šele privajal breztežnostnemu rezilu, vendar sta kaj hitro napredovala do hitrejših in bolj zapletenih udarcev, blokad in protinapadov. Znova in znova sta se rezili srečali in spet ločili, gibajoč se v preprostih, a zato nič manj učinkovitih potezah Shii-Cho. Ta stil je bil prvi in najbolj intuitiven izmed vseh, in njegova moč je bila v preprostosti; prav zato je bil to temelj, ki so ga morali vajenci usvojiti, preden so se lahko pomaknili na višje, zahtevnejše načine. Trenutna prakticerja sta bila seveda le otroka, in njune poteze so bile hitre ter večkrat kot ne površne, vendar pa bi z ozirom na njuno starost njuna veščina v še tako hladnokrvnem človeku vzbudila ponos. Nič drugače ni bilo z Bastilo, ki je komajda zadrževala takšne občutke v sebi. Manj kot leto je preteklo kar je njun sin začel z urjenjem, in že je kazal toliko potenciala, kot bi ga le lahko pričakoval od potomca staršev, ki sta imela oba za seboj zgodovino mladih Jedijskih genijev.

"Oprostite da motim mojstrica Shan, a z vami bi rad spregovoril še nekaj besed. Marsikaj vam moram pojasniti."
Bila je tako zatopljena v opazovanje vadbenega dvoboja, da jo je glas, ki se je nenadoma znašel za njenim hrbtom, popolnoma presenetil. In očitno ni bila edina, kajti tudi Mojster Kayoll se je obrnil v smer iz katere je prišel glas. Še fanta na sredi dvorane sta se ustavila in se zazrla vanj, čeravno manj iz zanimanja kaj bo povedal, in bolj zato, ker sta želela popolno pozornost mojstrov tekom celotne vadbe.
Bastila je premerila Mojstra Tyrasa in si vzela trenutek za razmislek. Le kaj je sedaj hotel? Mar ni malo prej dejal da zapušča red? Kljub temu je velela fantoma naj nadaljujeta in prosila Kayolla naj ju spremlja, nato pa se opravičila in Mojstru Tyrasu velela naj ji sledi. Ko sta se ponovno znašla v sejni sobi, kjer so se srečali le nekaj minut prej, je sedla na enega od stolov in Eronu ponudila sosednjega.
"Prosim sedite. Kaj je tako pomembno, da ste tako kmalu prihiteli nazaj, Mojster Tyras?"

Priklonil se je v znak spoštovanja vrhovni mojstrici in počakal, da je le ta zapustila prostor. Glede na to, da je bila naloga več kakor jasno zadana, ni imel namena izgubljati časa, ki je znal bit v takšnih vojnih razmerah, kot se je nahajal trenutno Republika in z njo Red, odločilnega pomena. Sklenjenih rok je tako stopil iz sobe, kjer ga pa je že čakal mojster Eron. Ponovno pozdravljanje ni bilo na mestu glede na to, da je od njunega zadnjega videnja preteklo zgolj nekaj minut. Kakor, da bi govorec pozabil svoje besede ter razlog pristopa, je za trenutek, dva med dvojico nastala tišina. Vendarle pa se je starejši moški zbral in pričel z govorjenjem. Beseda je nanesla na pokojnega mojstra Umdarja, s katerim je Valvur potoval skupaj z Onderona na Coruscant. Ob omembi nekakšnega dnevnika, ki ga je očitno starec ohranjal v obliki hologramskega zapisa, se je padawan rahlo nasmehnil. Očitno je bilo, da sogovorec ne pozna pogovorov v celotni obliki temveč samo zabeleženi kanček, saj je sklepal napačno. Vendarle pa mu je vljudno pustil, da je dokončal svojo ponudbo preden je še sam prevzel besedo ter podal svoj odgovor na vabilo. "Najlepša hvala za velikodušno ponudbo vendar ste informacije narobe povezali. Z mojstrom sva se res menila o vajeništvu vendar sva sklenila na koncu, da naj o tem vendarle odloča svet. Na žalost pa do tega, zavoljo napada na tempelj ter posledic le tega, ni prišlo. Sedaj pa tudi ne želim zapustiti Reda, ker imam v njem nalogo. Zaradi tega se za ponujeno najlepše zahvaljujem, vendar nadvse vljudno zavračam." Sam je ostal na hodniku, ko je sogovorec odšel kdo ve kam z dvigalom. Premišljeval je o svoji naslednji potezi, ki bi ga privedla bližje temu neznanemu Drewinu. Glede na to, da je bil omenjen v zapisih kakor lopov najhujše vrste ni dvoma, da je na svoji poti že imel srečanje z zakonom. Morda ne bi bilo torej slabo pobrskati po različih vejah oblasti, če je kje v sistemu zabeležen. Pri tem pa bi lahko pobrsal še ta tisto njegovo ladjo Nočni tekač ali kako je že bila imenovana. Še sam je stopil proti dvigalom in pritisnil tipko za priklic. Morda se mu je splačalo namreč za napotke povprašati katerega izmed sodrugov iz Reda. In enega je že imel v mislih.
Prevozno sredstvo škatlaste oblike se je nežno zaustavilo v recepciji. Vrata so se, zavoljo vseh mehanizmov vrtoglavih cen, neslišno odprla. Epicanthix v črnih oblačilih je izstopil in se razgledal po prostoru. Razen nežne glasbe, ki je božala ušesa in Ithoriana, ki je brezizraznega obraza stal na svojem mestu, v prostoru ni bilo nobenega drugega elementa, ki bi pritegnil pozornost. In ravno k slednjemu se je mladenič namenil stopiti. "Oprostite." Toliko je spregovoril, da je najprej pritegnil njegovo pozornost. Ko je le to dobil je nadaljeval. "Zanima me, če lahko dostopate do nekaterih računalniških vsebin? Nujno bi namreč moral stopiti v kontakt z neko osebo, da bi lahko uspešno nadaljeval prejetno nalogo." Ko mu je ogovorjeni prikimal je mladenič nadaljeval z izdajanjem podatkov. "Gre za lastnika ladje po imenu Nočni tekač. Kliče se Drewin in na žalost je to tudi vse, kar vem. Precej možnosti je, da je bil že v navzkrižju z zakonom. Vnaprej hvala za pomoč ." Sedaj je moral samo počakati na odgovor – ali ga bo receptor napotil kam drugam ali pa bo sam s svojim terminalom lahko našel željeno.

Ithorian za pultom je dvignil pogled s holo-ekrana in od svojih trenutnih zadolžitev.
"Oprostite, toda to ni v moji moči. To spada na področje Coruscantske policije, ali pa tistih izmed naše črede ki jim je dodeljeno prijetje take osebe," je sprva dejal globoki, vibrirajoči glas. Skorajda bi se že vrnil k svojim opravilom, nato pa se je premislil in ponovno povzel besedo.
"Vendar pa," je še dejal, "pravzaprav ne vidim razloga zakaj ne bi mogel pobrskati. Če je ta "Drewin" v bazi podatkov bo tako ali tako pisalo če se že kdo ukvarja z njim ali ne. In če se ne, mislim da ne bo imel nihče nič proti če mlad Jedi kakršen ste vi poskrbi za to. Galaksija bi bila veliko boljši prostor če bi bilo med Jediji več sodelovanja s policijo, menim jaz. No, pa tudi če bi nas bilo več in če ne bi bilo Sithov. Ampak dovolj, poglejva če poznamo tvojega Drewina." Ithorian je govoril kar dolgo, še celo za nekoga ki po naravi govori s počasnim in globokim glasom. Odtipkal je zaporedje po holo-ekranu, vtipkal ime, ter počakal nekaj časa.
"Da, poznamo ga," je dejal ko so se pokazali rezultati. "Človek srednjih let, nekoliko močnejše postave, osumljen kraje starodavnih artefaktov Jedijev in Sithov, tihotapstva, sodelovanja s črnim trgom, kraje vesoljskega plovila, vsaj enega umora in večkratnega nepravilnega prečkanja ceste." Ithorian je dvignil pogled in se s svojimi pecljastimi očmi zazrl v moškega pred seboj.
"Imamo zapis z dokov da je pristal na Coruscantu, vendar ne vemo kje je. Nihče ga ne lovi ker ni dovolj dokazov proti njemu da bi začeli s pregonom. To pa tudi pomeni da imaš proste roke. Oprosti, vendar je to vse kar lahko storim. Lahko ti le še dam nasvet da bodi pazljiv, predvsem pa se najprej prepričaj o njegovi krivdi." Nato je dvignil dlan k sredini svojih oči in se poslovil:
"Želim ti uspeh v tvoji nalogi, in naj bo Sila s teboj."