Osrednji medicinski center

V nekaj minutah je uspel zmanevrirati speeder med visoko vzpenjajočimi se stolpnicami Coruscanta in parkiral pred medicinsko centralo. Vsaj tokrat se mu je znanje z občasnega sodelovanja v swoop-dirki obrestovalo; čeprav si je najverjetneje na katerem od senzorjev nabral več kot eno kazen za prehitro vožnjo, mu je uspelo priti na lokacijo v rekordnem času. Glede na to, da je sumil da je bila Siyo zastrupljena, in da sam ni bil več dovolj pri močeh da bi jo lahko poskusil ozdraviti s pomočjo Sile, je bila vsaka sekunda dragocena.
Odpel je zaščitne pasove in dvignil nezavestno Zeltronko v naročje, nato pa odmarširal naravnost skozi vrata z največjo hitrostjo, kolikor jo je breme odrasle osebe dovoljevalo. Speeder je pustil pred vhodom, brez da bi enkrat pomislil nanj od trenutka ko je izstopil. V recepciji centrale na srečo ni bilo veliko ljudi. Prerinil se je mimo nekega Zabraka z zlomljenim rogom in močno kašljajočega Ithoriana, ter nagovoril Twi'lekka ki je sedel za pultom.
"Potrebujem strokovnjaka za zastrupitve. Sumim dioxis," je povedal, nato pa, ko je videl da mu je repoglavec samo pokimal, povzdignil glas: "Pa takoj zdajle!"
To je lenuha spravilo iz stola in po jeznem pogledu z modrolaščevega obraza je hitro odtipkal zaporedje tipk na terminalu. V nekaj sekundah se je izza vrat na levi strani prikazal velik droid iz belega, plastisteelu podobnega materiala, ki je pred seboj potiskal lebdeča nosila. Raphaelu ni bilo treba slišati navodil da bi vedel kaj mu je bilo storiti. Nežno je položil Zeltronko na nosila in se namenil iti z droidom, vendar ga je ta ustavil.
"Oprostite, vendar civilistom vstop ni dovoljen. Pacientka bo odpeljana k strokovnjaku primernemu njeni vrsti in težavi. Prosim če počakate tukaj, medtem pa izpolnite obrazec ter se s tem izognete nepotrebnim zamudam," je dejal monoton mehanski glas.
Raphael je najprej mislil ugovarjati, nato pa se je s težavo obvladal in se prisilil v umik. Bolje je bilo za Siyo če ni povzročal težav. Tako je nemočno gledal kako je droid s črnolasko izginil za vrati, nato pa se usedel za terminal in začel izpolnjevati obrazec.
Ime: Siyo, Vrsta: Zeltron, Domači planet: Zeltros, Vzrok težave: strupeni plin...
Tako je bil zatopljen v to opravilo, da je šele z veliki zamikom opazil da se je recepcija medicinske centrale začela polniti z ljudmi, za katere je bil mislil da jih je pustil pri ruševinah templja Jedijev...

((prišel od tukaj))

Skupaj s preostao množico preživelih, umazanih in utrujenih podpornikov Reda je vzkliknil v znak odobravanja mojstrici Visas. Ker ni bil eden izmed tistih dvomljivcev, ki bi v takšnih kriznih trenutkih dvomil v dana navodila, čeravno so se tokrat Jediji izkazali kot nepripravljene in slabše organizirane v primerjavi z novimi Sithi. Pohitel je tako na pomoč tistim, ki se jim je še dalo pomagati ter jih pričel skupaj z nepoznanimi obrazi premikati v vozila. Vse skupaj bi moralo za kakšnega pisca epskih zgodb izgedati več kakor odličen material, saj so neznanci kljub kaosu, ki je zavladal sami strukturi templja, pomagali drug drugemu po svojih najboljših močeh. Tudi po tem, ko je Marr že odbrzela z enim izmed prvih speederjev, je Valvur ostal . Nekako se mu je zdelo, da bo njegovo znanje bolj pomagalo tukaj, kjer je primanjkovalo zdravnikov kakor v medicinskem centru, kjer jih je bilo veliko več.
Oziroma tako je načrtoval. Ko je namreč našel nekega reveža z odprtimi hudimi ranami, ki si jih je sam še komaj stiskal skupaj ter preprečeval popolno izkrvavitev, je bil pahnjen v drugačen tok dogajanja. Moči, da bi omilil vso zadevo s pomočjo Sile, ni imel več zaradi česar je hočeš nočeš moral prisesti s svojimi sedaj že krvavimi rokami v enega izmed zasilnih reševalnih vozil med tem, ko je preprečeval preveliko izgube živjenjske tekočine. Divja vožnja, ki ni prav nič olajševala njegovega dobrega početja, je bila zaradi nezmožnosti se trdneje prijeti za kakšno reč, vse prej kakor prijetna. Je pa morda rešilo življenje poškodovancu saj so bili kot bi mignil pred bolnišnico. Med tem, ko se je poskušal rešiti kaos pred zbombandirano zakladnico Jedijevskega znanja, je tukaj nastal povsem novi nered. Vse naokrog so bitja divjala, da bi dobila zadosti potrebnih materialov za varne opreacije, da bi pomagala drugim ali, da bi našla mesto, kjer bi si lahko odpočila preden bi nadaljevala svoje delo. Nekako Rahu ni vedel kam bi se podtaknil, da bi čim manj oviral druge, saj kar stati tam sredi gneče tudi ni moral. Saj bi pomagal svojemu ranjencu še naprej toda nezaposlenim vstop v globje prostore zgradbe ni bil dovoljen.
Stal je tako umazanega črnega plašča, prahu na licih in krvi na rokah sredi recepcije, ko je ugledal znan obraz. Oziroma bolje rečeno, znan modri oklep. Moški, ki je odbrzel stran z neznanim dekličem, ki ga je mladec potegnil iz podirajočih se ruševin, je bil ve kakor samo zaposlen z izpolnjevanjem nekih formularjev. lahko bi celo rekli, da je izgledalo kakor, da ga okoliška norišnica sploh ne gane ali pa so bila njegova čutila tako otopela, da se stanja sploh ni ovedel. Padawan je tako pristopil bližje in ga od zadaj potrepljal po ramenu. Oziroma ga je poskušal tako, da ne bi svoje krvi prenesel s prstov na tujca. "Oprostite, toda kako je kaj gospodična?" Pri tem se je poskušal nameshniti toda utrujene obrazne mišice so lahko spravile skupaj samo nekakšen medel odsev zvitega nasmeška, ki je drugače krasil njegovo podobo.

Pogledal je po zbranih, nato pa se vrnil k izpolnjevanju formularja. Koliko (vsaj na prvi pogled) nepotrebne birokracije je bilo potrebno, da so sprejeli pacienta, je Raphaela prav čudilo. Vendar je kljub temu nadaljeval, medtem ko si je prigovarjal da bo za Siyo bolje če zadevo čimprej konča. Najprej je skorajda preslišal besede, ki jih je prišlek namenil. Šele sekundo kasneje, ko se je zavedel njegove prisotnosti, je dvignil pogled in v bradatem mladem možu prepoznal osebo, ki je skrbela za Siyo preden jo je uspel sam najti. Tedaj so njegove besede šele priplavale v Raphaelovo polje pozornosti. Oprostite, toda kako je kaj gospodična?
Za sekundo je pomislil da bi mu rekel kaj ne ravno vljudnega, češ da se v tako kratkem času njeno stanje brez pomoči pač ni utegnilo kaj dosti izboljšati, nato pa se je pravočasno ustavil, vedoč da si Jedi ob njemu ni z ničimer zaslužil takšnega odgovora.
"Sprejeli so jo," je počasi dejal namesto tega kar je najprej nameraval. "Zdaj lahko samo upam, da se bo medicinska tehnologija izkazala za dovolj kompetentno da jo rešijo pred trajnimi posledicami."
Slutil je lahko, da bo Zeltronka ki je ujela njegovo srce preživela. Naj je šlo za intuicijo ali podzavesten vpogled v voljo Sile, nekako je vedel da se bo izmazala. Vendar pa ni vedel podrobnosti, zato je z vsem srcem upal, da jo bo po končani oskrbi spet videl natančno tako kot je bila pred vsem nesrečnim dogajanjem.
Kot da bi slišal prišlekovo vprašanje (no, saj ga morda tudi je), se je približal eden od mnogih belih droidov in spregovoril z zbranima:
"Gospodična Siyo je trenutno v oskrbi. Njen zdravilec sporoča, da ima 99-odstotne možnosti za preživetje, možnost popolne regeneracije vsakršnih poškodb pa je 87,6-odstotna. Zdravljenje bo trajalo predvidoma med enim in tremi standardnimi tedni. Prosimo da izpolnite obrazec na terminalu."
Droidov glas je bil mehanski in popolnoma brez kakršne koli spremembe tona ali višine govora; bil je brezčuten v pravem pomenu besede. Raphael mu je kratko pokimal, Jediju ob sebi namenil opravičujoč skomig z rameni, ter se vrnil k obrazcu. Ostali sta mu le še dve polji; Obstoječe predhodne zdravstvene težave in Galaktično zdravstveno zavarovanje. Modrolasec je oba izpolnil z "neznano," saj si ni predstavljal da bo te podatke kdaj potreboval, ter posledično ni nikoli vprašal po njih.
Jim bo že Siyo povedala ko se zbudi, je zaključil sam pri sebi. Ob potrditvi obrazca je droid ki ju je prej nagovoril trznil, nedvomno zato ker so bili v njegov sistem pravkar vneseni novi podatki. Iz sebe je spustil klik in pisk, nato pa spet spregovoril:
"Cena oskrbe znaša 1946 kreditov. Boste plačali s kodiranimi čipi, ali vam bremenimo račun?" Raf je prhnil, nato pa naročil:
"Ko se zbudi jo lahko vprašate ali ima tisto zavarovanje iz obrazca ali ne. Če ga nima, prenesi stroške na ta račun." Ob tem je droidu izročil kreditni čip, ki je bil kodiran s podatki o njegovem računu v Centralni Republiški banki. Firrerreon resda ni bil bogataš, vendar je bil zavoljo svoje avtonomnosti in občasne zmage na swoop dirkah vseeno nekoliko premožnejši od večine Jedijev, katerim je kodeks med drugim nalagal tudi zavezo skromnosti. Čip je zapiskal in se zasvetil najprej zeleno, nato modro, kar je pomenilo da je imel na računu dovolj in da je bila vsota zamrznjena, nato pa mu ga je droid vrnil in se hitro in vljudno zahvalil ter poslovil.

Raphael je za trenutek obsedel na mestu, medtem ko so njegove oči strmele, vendar niso videle. Zavedati se je namreč začel, da ne bo mogel ostati s Siyo. Tudi če bi njena oskrba trajala minimalno časovno dobo, en teden, če se je prav spomnil droidovih besed, bi se v tem času lahko zgodilo marsikaj. Ta ženska, ta Darth Pride, je očarala slabo polovico potencialnih Padawanov, z eno potezo onesposobila novo vodilno telo Reda, ter uničila tempelj in poškodovala nemajhno število tistih ki se ji niso želeli pridružiti, vse v enem samem popoldnevu. Le česa je bila sposobna v enem tednu, ali celem mesecu?
Republika ni bila dovolj močna, da bi se lahko spoprijela s takšnim nasprotnikom. Jediji so bili izgnani iz lastnega doma, iščoč pomoči pri modernih metodah medicine namesto pri zdravilcih v Sobanah obnovitve. Moral je nekaj storiti, nekako pomagati, kajti sicer se je bal, da bi ju s Siyo kaj kmalu čakala občutno spremenjena Galaksija; takšna, v kateri ni bilo prostora za pustolovko, ki se je ukvarjala s transportom neobdavčenega blaga, ali za bivšega Jedija ki ne bi služil novi Kanclerki.
Toda kaj je lahko storil? Bil je le en bojevnik, resda izučen v mečevanju in Sili, utrjen v vojni in taktiki, vendar vendarle le en mož. In zadnjih nekaj let niti Jediji niti Republika niso bili ravno naklonjeni temu, da bi bivšim poveljnikov iz Mandalorianskih vojn povrnili avtoriteto in status.
Revan bi vedel kaj storiti, je pomislil otopelo, ponovno obžalujoč izgubo tako briljantnega poveljnika in bojevnika. In tedaj ga je spreletelo. Presneto, saj je ravno to počel preden se je začela celotna zmešnjava s Kareemom, Zeltrosom, in zadnjimi dogodki na Coruscantu! Revan je izginil iz znanega vesolja, da, toda smrt nekoga tako mogočnega bi se morala čutiti svetlobna leta daleč, da sploh ne omenjamo da bi se gotovo našel kakšen Sith, ki bi se hotel kititi s tem da je bil sam zaslužen za to. Ne, Revan je bil še živ, le najti ga je bilo treba. Prvič po več dnevih je Raphaelov mrki izraz postal nekoliko bolj sproščen in prijetnejši na pogled. Če bi jim uspelo najti Revana, bi imeli nekoga, ki bi to žensko lahko premagal tako na galaktični kot osebni ravni. Vendar ga je moral najprej dejansko najti, kar je predstavljalo naslednjo oviro.
S Siyo v nezavesti in Kareemom neznano kje, mu je ostala le ladja in psihotični robot s preveliko afiniteto do nasilja. Oziroma še to le, če je brazgotinec ni pobrisal z ladjo vred, kar se je Raphaelu po nekoliko globljem razmisleku zdelo zelo njemu podobno. Torej je bil najverjetneje ponovno sam. To bi mu bilo čisto pogodu, če ne bi predstavljalo težave s prevozom in pa dejstva, da niti dosedanjih Revanovih namigov ni bil sposoben v popolnosti rešiti sam. Prihodnji bi sicer lahko bili tudi lažji, vendar je bil Raphael skorajda prepričan da so se sledi Lorda Revana kvečjemu stopnjevale v težavnosti, ne zmanjševale. Uspeh je bil pomembnejši od ponosa; če je hotel najti Revana preden bi Lady Pride naredila preveč škode, je moral poiskati pomoč; ljudi ki so vedeli stvari in bili vešči v stvareh ki jih sam ni obvladal. V templju je videl mojstra Umdarja, vendar so se njihove poti ločile že prej. Stari Jedi je imel sicer obsežno znanje, a bil je šibak in najverjetneje je tudi sam sprevidel da bo najbolj koristen pri poučevanju novih Padawanov. Prav tako ni mogel kar stopiti na stol in nagovoriti Jedijev naj mu pomagajo, sploh zdaj ko so bili nekateri od njih poškodovani, ostali izmučeni, sam Red pa od pred nekaj minut nazaj v finančnih težavah.
Tako je storil tisto, kar se mu je v dani situaciji zdelo še najmanj tvegano; Jedija od prej je nagovoril z besedami:
"Megla vojne se dviga, bela kraljica napada trdnjavo medtem ko črni kralj spi. Boš branil trdnjavo, ali poskusil zbuditi kralja?"

Skoraj bi si že pričel misliti, da je sklop eksplozij, ki so ja bila deležna bitja v templu, poškodoval slušni organ osebka. Hitrost odzivnosti bi lahko do tedaj primerjala z nečem, kar ne kaže ravno odziva. Recimo driodom, ki mu odvzameš energijsko celico nakar mu poskušaš dopovedati, da si jo mora sam vstaviti nazaj. Ko je že hotel tako osebka pustiti s svojimi formularji, se je le ta nenadoma »predramil« iz vprašanj in le odgovoril izpraševalcu. Pesimizem, ki ga je lahko zaznal v tonu glasu, mu ni bil kakor nekomu vesele narave prav nič po godu in že ga je želel potolažiti s kakšnim temi primernim odgovorm, ko je pogovor, če ga lahko tako imenujem, pretrgala ena izmed mehanskih medicinskih sester. Čeravno poročilo ni bilo namenjeno ušesom Rahuja je bil vseeno vesel, ko je slišal, da reševanje iz ruševin le ni bilo zaman.
Ko je tako potekala komunikacija, ki se padawana ni prav nič dotikala, se je počutil vedno bolj nezaželjenega. Pojavljati se mu je celo začel dvom, če ni morebiti storil napake, ko je ogovoril neznanca in bi bilo veliko pametneje, če bi se s prvo možno opcijo odpravil nazaj na prizorišče katastrofe, kjer bi bil veliko bolj koristen kakor tukaj. Morda pa bi poiskal mojstrico Visas in končno dokončno izpolniti ukaz, da se pomenimo o nadaljni usodi. Toda kaj, ko se je situacijo od tedaj več kakor samo ekstremno zasukala. Mar ne bi bilo preveč sebično, če bi v vsej tej tragediji želel, da se ojstrica ozre samo name? Različni dvomi so ga začeli razjedati saj se je naenkrat znašel na križišču, kjer so si bile vse poti približno enake, saj je vsaka na svoj način opravičevala svoj izbor in zaničevala izbor druge opcije. Besede lastnika modrega oklepa so tako prinesle nekakšno olajšanje Valvurju, saj so mu odvrnile misli od peročih problemov, ki so se mu podili po glavi. Besedni uganki, kakor je dojel čudno vprašanje, se je raho nasmehnil. Preden je karkoli odgovoril si je besede v glavi ponovil in premlel različno težo črk. "Ali ne bi raje pogledal na kakšnih mestah so druge figure? Konec koncev moje barve ne oddevajo samo trdnjave in kralja. Še tako nemočen kmet je lahko ob primerni uporabi bolj nevaren kakor sama kraljica." Kolikor je poznal šah, se je zdel takšen odgovor mlademu možu več kakor dovolj primeren. Toda kako naj bi pa on vedel, kaj natančneje je imel v mislih neznanec.

Raphael bi se skorajda počil po čelu, a se je zadnji trenutek zadržal. No ja, če smo iskreni je bila glavna težava metafor ravno ta, da so jih različni ljudje različno doumeli. Kar se je njemu zdelo jasno kot beli dan, je morda človeka ob njemu le zmedlo.
Mož z brado ob njem morda pod masko "bele kraljice" in "črnega kralja" ni doumel istih oseb, niti mu "trdnjava" ni pomenila isto kot njemu. Vendar je pokazal uvidevnost in analitičen način pristopa k težavi, kar je bilo pravzaprav pozitivno.
Potrebujem spremljevalce, ki se znajdejo tam kjer se jaz ne. Torej slicerja, nekoga z enciklopedičnim znanjem, strelca, in vohuna. Presneto, tisti HK bi mi zdaj hudičevo prav prišel! Upam da je vsaj ta ostal tukaj, tudi če mi je Kareem ukradel ladjo, je načrtoval.
Vendar je bilo vse to brez pomena, če mu ne bi uspelo dobiti pomoči, in ta moški se je zdel sposoben, da sploh ne omenimo da mu je zdravljenje očitno šlo mnogo boljše od rok kot nekomu, ki se je povečini zanašal na svoje prirojene regeneracijske sposobnosti. Zmajal z rameni in dejal:
"Bom drugače povedal; bela kraljica, ki je hkrati kralj, ima črnega kralja v šahu, medtem ko je črna "kraljica" na drugem koncu šahovnice in niti ne ve, da je kralj napaden. Predpostavljajva, da so v tej situaciji ostale figure nemočne. Kaj storiš; braniš kralja, ali poiščeš njegovo izgubljeno kraljico?"
Ni bil ravno oboževalec govorjenja v ugankah, vendar si tukaj ni mogel privoščiti direktnega vprašanja. Resda mu je sedaj že bilo jasno, da se je Red spremenil, po njegovem mnenju na boljše (čeravno je bil tudi mnogo šibkejši kot nekdaj), vendar je glede na reakcijo proti Darth Pride še preden je sploh pokazala svoje zobe sklepal, da bi se tudi njemu kaj lahko znašlo rezilo pod vratom, če bi meni nič, tebi nič pristopil do nekoga in ga prosil za pomoč pri poskusu iskanja Revana in vrnitve z njim.

Kriki, kaos in trpljenje. To je bilo vse, kar je zaznamovalo njegove pretekle trenutke. Vojna ga je naučila, da je v njej potrebno ohraniti mirno kri in razum povzdigniti nad čustva, a ta boj znotraj človeških teles ni bil zmerom lahek. Kljub mirnemu obrazu, hladnim in nečustvenim očem ter ravni črti ustnic, je njegovo srce večkrat zatrepetalo v besu, ko se je spomnil zrušenja jedijskega templja in ženske v rdečem lateksu, ki jo je bil za nekaj trenutkov ugledal v dvorani. Vojne so se bile na mnoge načine in nobena ni prinesla nič dobrega, a načini bojevanja so ločevali pravične in nepravične bojevnike, strahopetce in neuklonljiveže. Kako se je oseba borila, ti je dalo o njej več podatkov, kot karkšnakoli izgovorjena beseda in boj rdeče ženske je bil vsekakor boj neuklonljive tiranke, ki bi za dosego svojih ciljev uporabila vsakršno sredstvo.
Črni plašč se je zvijal v vetru, ko je prečil ploščal medicinskega centra in skupaj z preostalimi Varuhi galaksije stopil v notranjost prostora, namenjenem zdravljenju bolnih in poškodovanih. S seboj so prinesli toliko ranjenih, da so droide in druge zaposlene pošteno okupirali, Eron pa se je medtem posprehodil med preživelimi in si ogledoval njihove obraze. Upadli, prestrašeni in obupani so bili. Tudi njihova mojstrica Visas Marr ni bila nič boljša in če bi jih sovražnik videl v tej podobi, bi se nedvomno izrazito zabaval. To je bilo vse, kar je ostalo od jedijskega reda na Coruscantu, nekdaj slavnega in spoštovanega po vsej širni galaksiji. Eron je sovražil to šibkost, zdela se mu je neprimerna za Jedije in čeravno bi tovrstne občutke moral zatreti, si ni mogel pomagati. Že zdavnaj so mu mojstri govorili, da stopa na konici rezila, da je mnogo bolj občutljiv na temno stran Sile, kot so to bili prijazni in smejoči Jediji, toda Eron jim že tedaj ni verjel. Ne, ta hladnost in nečustvenost sta bila njegov ščit, njegova obramba pred lovkami temne strani, kar se je izkazalo že v bitki proti Mandalorianom. Koliko njegovih neuklonljivih zaveznikov se je v vojni pridružilo sovražnikom? Koliko jih je zamenjalo modre in zelene žaromeče z rdečimi? A sam ni bil nikoli med njimi in to prav zaradi svojih čvrstih občutkov in neuklonljivega duha. Njegov notranji svet je bila resda druga zgodba, a zanj ni vedel nihče in dokler ga je skrbno skrival, ni bilo nobene bojazni za kakršne spremembe.
Kar se tiče njegovega videza, bi imeli marsikaj za pripomniti, a tudi to je bilo nekaj, kar Eronu ni bilo nikoli pomembno. Njegov plašč je bil marsikje raztrgan, drugje prepojen z umazanijo in strjeno krvjo, preko desnega temena pa mu je mimo ušesa polzela kri. Rano na glavi je dobil medtem, ko se je reševal iz templja, ki se mu je dobesedno zrušil na glavo. Sreča je bila ta, da se je odločil pogledati dogajanje zunaj in pomagati morebitnim ranjencem, saj bi drugače nedvomno končal kot še eden izmed pokojnih Jedijev. Kamen ki mu je padel na glavo, mu je za nekaj trenutkov zameglil pogled in bolečina je bila precejšnja, a tudi pri premagovanju poškodb ga je vojna naučila več kot kdorkoli drug in tako je kljub pekočini in mraku pred očmi nadaljeval s hojo, ter se še zadnji hip rešil iz templja. Med vožnjo do medicinskega centra mu je že nekaj Jedijev ponudilo pomoč, a jih je vse zavrnil z besedami, da so njegove rane zamenarljive in se naj raje posvetijo težjim poškodovancem. Tukaj v centru je bila vsaj gneča tolikšna, da se za njegovo prasko na glavi niso menili in tako je brez nepotrebnega motenja prišel v bližino človeka v modrem oklepu, ki ga je že videl v dvorani. Ta je tamkaj izvedel pravo herojstvo, ko je ustvaril vrtinec, ki je vsrkal strupene pline granat, še bolj pa se je izkazal z reševanjem in tako je pri Jediju vzbudil precejšnje zanimanje. Menil se je z mlajšim Jedijem in Eron je ujel nekaj njegovih zadnjih besed, ki so spominjale na uganke. "Če imaš kaj možnosti uspeha, braniš kralja." Počasi se je približal možakarju in se ustopil zraven njega. Njegove modre oči so ga mirno motrile, ne meneč se za toplo tekočino, ki mu je še vedno mezela nekje med lasmi. "Če biješ že vnaprej izgubljen boj, poiščeš kraljico. Kaj ti bodo vsa herojstva, če si nazadnje hrana črvom in ne koristiš nikomur?" Še zdaj je hranil tisto srebrno ploščico in kolikor jo je uspel videti v tistih zadnjih trenutkih v svoji kamri, se mu je nekaj sanjalo o tej zadevi.

((žau nisem mogel tistih prispodob prej uzeti pravilno z likom, ker je bila priložnost pač prelepa xD))

Skorajda bi lahko prisegel, da je v očeh neznanca videl nekakšen poblisk, ki bi ga lahko izenačili z nejeverjo. Kakor, da bi se nekje mladenič močno uštel. Toda že naslednji trenutek, ko je nek ranjenec na nosilih v spremstvu osebja medicinskega centra pridrvel mimo v ozadju, je le ta preblisk izginil. Ga je pa nadomestilo skomiganje z rameni, ki so mu sledile nove besede. Da jih je Valvur ujel je moral ušesa že kar močno napeti, saj je vedno več krikov ranjencev, potegnjenih izpod ruševin, zapolnjevalo recepcijo. Bela kraljica je obenem kralj? Torej gre za bitje dveh spolov? Transvestit morebiti? Veš kot očitno namreč z besedami ne povzema igre šaha temveč ima v mislih nekaj drugega. Toda zakaj ne upa povedati naravnost? Je mar eden izmed tistih mojstrov, ki govorijo v ugankah, da preizkušajo razmišljanje sogovorcev? Toda ali je res na strani Jedijev? Nekam hitro se je namreč podvizal s prizorišča. Stresel je z glavo, da je odgnal slabe misli, ki so ga kakor roj muh pričele obletavati z vseh strani. Ni smel nekoga soditi samo po delčku njegove identitete, ki jo je imel možnost spoznati. "Nekako ti ne preostane drugega potlej kakor, da braniš kralja. S kraljem v šahu je namreč edina opcija, da le tega umakneš. Razen seveda, če je zmožna izvesti kraljica na drugi strani šahovnice takšno potezo, da prestreže dejanje tega kraljico-kralja." Nasmehnil se je čudni izbiri ter poimenovanju vlog, nato pa hitro hitel nadaljevati preden bi bilo povedano dojeto kakor, da je že zaključeno. "Vsekakor pa samo zato, ker je kralj v šahu ni le to edina figura, ki jo lahko premaknemo. Premisliti moremo poteze vnaprej in ne igati le to, ki nam je na voljo v tistem danem trenutku. Le tako bomo uspešno nadvladali nasprotnika, če bomo imel pripravljeno nekakšno strategijo. Vedno pričakuj nepričakovano." Prikimal je v znak strinjanja svojim besedam in končno obmolknil, da je predal besedo sogovorcu. Ali pač? "O, moje ime je Rahu. Valvur Rahu." Podal je roko v znak prijateljske geste nakar se je spomnil, da se tamkaj še zmera nahaja kri čeravno sedaj posušena.

((komad sedaj videl Eronov post pa nekako ne utegnem popravljati xP boš že spacal nekaj iz vsega tega Raphael ))

((Ne rabiš se popolnoma nič opravičevat, vsak lik ima svoj način razmišljanja in veliko bolj doživeto je, če ne ravna na podlagi znanja ki ga ima le igralec ))

Na vprašanje mu je odgovoril nekoliko starejši možakar, ki se je kakor od nikoder prikazal ob njima. Sicer to ni bil natančno tisti odgovor, ki ga je bil Firrerreon iskal, vendar je prišel zelo blizu. Za razliko od njega pa je moški, s katerim je govoril prej, očitno zgrešil nameravano sporočilo. Seveda je bilo vse kar je povedal popolnoma veljavna strategija... če bi imelo vprašanje v resnici kaj veze s šahom. Ampak kaj, ko je bil kralj, torej poveljnik in ključna figura sovražnika, ob padcu katere je dokončno premagan, po vsej verjetnosti hkrati tudi njegova najmočnejša in najnevarnejša figura, torej kraljica. Raphaelu se je to sprva zdela kar dobra prispodoba za Sithovko, ki je uničila tempelj. Isto je menil o prispodobi Republike kot lastnega kralja, torej tisto ob padcu česar je vsega konec; kajti čeravno mu način delovanja Republike ni bil najljubši, je bila alternativa še bolj neprijetna, razen če bi jo vodil nekdo s častjo in resnično dobrimi nameni ter modrostjo za njihovo pravo izpeljavo. In poznal je le eno takšno osebo, ki je bila poleg tega tudi eden izmed najmogočnejših vihtilcev Sile v Galaksiji, ter jo je posledično poimenoval za lastno kraljico.
Bi dobil drugačen odgovor, če bi omenil da ima nekaj časa preden je njihov kralj resnično napaden? Morda, vendar se mu je nadaljevanje celotne farse z uganko zdaj že zdelo brez pomena. Odločil se je ubrati drugačno taktiko.
"Raphael Moonlight," je odvrnil na njegovo predstavitev in mu segel v roko ne da bi se zmenil za svoje rokavice ali madeže na Valvurjevih dlaneh. Resda rokovanje v rokavicah ni bilo najbolj vljudno, vendar je bila v tem trenutku vljudnost zadnja stvar v njegovih mislih. Zatem je roko ponudil še starejšemu možu, ki se je približal nekoliko prej.
"Moje mnenje je, da ima v trenutnem stanju vsaka figura svojo vlogo. In nekateri od nas lahko storimo le malo za obrambo kralja, zato menim, da bi več naredili če bi poiskali pomoč pri figuri ki se lahko kosa z napadalcem, namesto da se postavimo v bran in nas pokosi pred seboj, kakor je že omenil gospod," je dejal.
"Vendar je ena sama figura šibka, kadar se podaja med več sovražnih, še posebej če niti ne more videti vseh. Obema ponujam možnost, da se mi pridružita. Ne da mi sledita, ne da mi pomagata, ampak da se s skupnimi močmi prebijemo čez karkoli, kar stoji na poti med do izgubljene kraljice. Kaj porečeta?"

Raphael Moonlight in Valvur Rahu, dvojica imen, ki si ju bo vsrkal v spomin in dodal obsežnemu seznamu že osvojenih imen. Tudi njegova roka se je iztegnila in stisnila Raphaelovo, nato pa isto ponovil še z mlajšim Jedijem. "Eron Tyras" so njegove ustnice zamrmrale zgolj enkrat, saj imena v bližnji navzočnosti obeh oseb ni bilo potrebno ponavljati, prav tako pa nedvomno nista bila naglušna. Kdor bi se prvič srečal z Jedijem, ki bi razpravljal o potovanju v neznano, iskanju rešiteljske kraljice in premagovanju skupnih težav, bi slednjega verjetno označil za trčenega, a Eron ni bil običajen človek, še manj pa sta bila njegovo razmišljanje in pojmovanje sveta običajna. V življenju se je srečal z že mnogimi ugankami, bodisi tistimi, ki so mu jih zastavljali ostareli jedijski učitelji, ali navsezadnje tistimi, ki jih je sam pobral od njih in jih zastavljal svojim vajencem. Uganke in metafore so se zdele povprečnežem puste in nezanimive, siv preplet nerazumevanja in nepotrebnega, a vse to zgolj zato, ker so jim bile tuje. Kdor se je poglobil vanje, se oprl na vsako izgovorjeno besedo in jo povezal v logično zvezo s preostalimi, si je znal z njimi mnogo bolj pomagati.
Resnici na ljubo se Eronu ni preveč sanjalo o tej zadevi, vedel pa je dovolj, da je razbral rdečo nit uganke in tudi ključno osebo vsega, ki bi naj bila edina rešiteljica trenutne galaksije. Ko se je tako oziral po prostoru in videl vse ranjene in krvaveče Jedije, obupance in trpeče, si jih ni mogel predstavljati v boju s tako osebo kot je bila ženska v templju, pa naj se je še tako trudil. Mandaloriani so bili tukaj boljši in žal so se Jediji v vojni od njih naučili premalo. A vendar. Kje so tisti Jediji, ki so neustrašno sledili Revanu, brez solz in trepetavih rok kljubovali neustrašnim sovražnikom v oklepih in laserskih puškah, se poganjali v gotovo smrt in umirali s srdom v očeh? Je bila vse to zgolj trenutna iluzija? Na to vprašanje si je bilo nemogoče odgovoriti, zato ga je Eron raje potistnil nekam v globino zavesti in se osredotočil na tukaj in zdaj. Raphaelov način govora je povedal marsikaj o njegovi osebnosti in če bi ga moral Eron zdaj opisati, bi rekel da gre za preudarnega voditelja, ki je v svojo vlogo bolj kot ne potisnjen, a jo kljub mladim letom opravlja presenetljivo dobro. Sem ga morda celo srečal v vojni? Ne, ta modri oklep bi si zapomnil. Drugi od dvojice je bil še mlajši, morda celo Padawan, ki pa se vsaj ni uvrščal med tiste mladce, ki bi jih zanimala vsaka reč in bi se na trenutke obnašali prav norčavo. Na svojem hrbtu je začutil hladen dotik kovine in ko se je zasukal, je zagledal nosilo s krvavečim Jedijem, ki so ga pravkar sprejeli v oskrbo. Bil je še mlad, njegov obraz je bil bled in upadel, rjavi plašč je imel prepojen s krvjo in po letih ni mogel šteti več kot dvajset. Eronu je bil na videz znan, tako kot vsi, ki so bili ta dan stlačeni v ta medicinski center, z izjemo teh dveh Jedijev, ki sta stala v njegovi neposredni bližini. Za možakarja v modrem oklepu sploh ni bil prepričan, če gre za Jedija, saj je slednji zelo dobro skrival svoje misli in te niso razkrivale nobenega podtona čustev, drugi mladenič z imenom Valvur je bil mnogo bližje Jedijem. Ko je nosilnica odpotovala naprej, se je znova osredotočil na dvojico in prekrižal roke, saj je tako zasedal manj prostora in se izognil morebitnemu butanju z vseh strani.
"Izgubiti nimam nič, torej odločitev ni težka." Govoril je tiho, kot je bilo v njegovi navadi, a vendar z zadostno jakostjo, da sta ga lahko slišala tako Raphael kot tudi Valvur. "Če si od te izgubljene kraljice obetamo kaj več upanja, se pridružujem." Za vso nadaljno besedičenje bo še več kot dovolj časa med potjo, izgubljanje nepotrebnih besed pa v trenutnih okoliščinah res ni bilo potrebno. In to ne le zaradi časa, pač pa tudi varnosti in možnosti izdaje, saj je bil zdaj možni sovrag vsepovsod. Celo Eron se je včasih zalotil med vprašanjem, ali kakšen jokav obraz ni zgolj maska, ki bo ob prvi priložnosti s ponosom obvestil sovražnike o jedijski nesreči.

((saj se nisem opravičeval ))

Z dodatnimi besedami je k dvojici pristopil še tretji sogovorec, ki je izgledal že na pogled kakor nekdo, ki je pravkar doživel nekaj nepredstavljivega. Na primer napad na Red in uničenje templja. Izgovorjenemu mnenju se mladenič ni pridružil s svojim saj je predpostavljal, da bi bilo vljudno moškega v modrem oklepu pustiti do izražanja. Predstavitvi je le vljudnostno prikimal ter pristavil manjši nasmešek, toda ne besedičenja. Raphael. Eron. Poskušal si je zapomniti naglaševanje in podobne malenkosti pri imenih, saj ni želel nekoč storiti napake ter ju napačno imenovati, če bi bilo to potrebno.
Povabilo, če ga lahko tako imenujem, je padawana rahlo presenetilo. Ne zgolj zaradi tega, ker se je vzelo od nikoder temveč tudi zato, ker je končno uspel ujeti pravo nit metafor, ki so se dotikale šaha. Seveda, lahko bi si mislil, da ne bo nekdo sedaj napletal pogovora o drubažnih taktičnih igrah. Najraje bi se lopnil po glavi, kar pa ne bi koristilo nikomur in je zatorej to potezo raje pustil za kasneje. Misli so mu začele nenadoma hitreje poskakovat po glavi, ko je sestavljal skupaj različne kose možne prihodnosti. Podzavestno se je njegov pogled pri tem sprehodil po ozadju sogovorcev, ki mu sedaj ni posvečal toliko pozornosti. Kri, umazanija, sem ter tja hiteči uslužbenci. Nikomur ni bilo prizanešeno. Vsakdo je dobil svoj delček in čeravno je bil le ta izkjučno vizualni, ki se še od daleč ni mogel primerjati s izskustvom videnega, se je vseeno vtisnil v spomin kakor segreta palica, ki te zaznamuje za zmeraj. Da bi odšel? Ideja sama ni slaba toda beseda, ki sem jo dal pokojnemu mojstru, ne more biti tako zlahka prelomljena. Prav tako pa mislim, da ne bi mojster Varan takšnih želja. Ne, žal ne. Čeravno je izgledalo vse lepo in prav za načrt Moonlighta, ko je Tyras izrekel strinjanje, je moral mladi mož odkimati ponudbi. Nasmešek, ki se je tamkaj nahajal ob predstavitvi in stisku rok, je sedaj izginil, da so obrazne mišice zavzele resne poteze. "Žal moram vašo ponudbo za sedaj zavrniti oziroma jo vsaj postaviti na stransko tirnico. Nekoč, že davnom sem dal besedo, ki me vleče drugam. Iz spoštovanja do pokojnega mojstra je ne morem prelomiti in morem zatorej najprej stopiti pred vrhovne mojstre. Sedaj pa če mi oprostita, napočil je čas, da v vsej zmešnjavi končno pričnem izpolnjevati ukaze." Rahlo se je telo upognilo v priklon v znak spoštovanja nakar se je Rahu zasukal na petah in stopil stran. Pustil je dvojico, da se preda svoji šahovnici in pričel s pogledom iskati med vsemi bitji mojstrico Visas. Urno, ko jo je našel, je stopil proti njej v želji, da čim prej prispe in ji tako ukrade kar se da manj časa.