Mandalorianska baza

Na Coruscantu je Alyanna v neki kantini spoznala nadvse zanimivega vojaka. Bil je eden zloglasnih Mandaloriancev, ki se jih vsi bojijo. Nje to ni posebej zmotilo, saj se je na Nar Shadaa srečala že z praktično vsemi vrstami vesoljskih izmečkov. Bil je nenavadno privlačen, verjetno zaradi skrivnostnosti, ki je kar žarela iz njega, ko je sam sedel tam za mizo v kotu in srkal nekaj precej močnega. Prek obraza se ji je zarisal značilen peklenski nasmešek in spustila se je s poda s plesalkami ter samozavestno odkorakala naravnost proti njemu.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kakorkoli, po nenavadnem razpletu dogodkov je pristala na Dxunu skupaj s skrivnostnim Mandaloriancem. Medtem ko je on odšel v glavno bazo, da bi se najavil ter omenil tudi svojo spremljevalko, se je Alyanna radovedno sprehajala po taboru. Vojaki, ki so hodili mimo, so jo sumničavo, predvsem pa radovedno gledali, saj je bila oblečena samo v garderobo plesalke. Mandalorianec, ki jo je pripeljal, se je vrnil in jo pospremil v svoje bivališče.

Naslednje jutro se je zbudila pred Aakonom(tako je bilo Mandaloriancu namreč ime) in odšla ven na svež zrak. Bilo je še zelo zgodaj in komaj nekaj ostalih ljudi je bilo pokonci. Po sprehodu po taboru se je vrnila noter in si poiskala nekaj za v prazen želodec. Njen spremljevalec je bil zaposlen z oblačenjem težkega oklepa in tako ni opazil, da mu je Alyanna izmaknila njegov blaster ter smuknila ven. Saj me ne bo ubilo če malce raziščem ta okoliš!, se je nasmehnila. Ali pač? Potuhnila se je za eno večjih zgradb in počakala, da so vsi vojaki odšli na jutranji zbor, potem pa mahnila proti stezi, ki je vodila naravnost v džunglo.

Smeh. To je bilo vse kar je Alyanna slišala odkar je obtičala na Dxunu. Pri grobnici jo je povsem slučajno našla mandalorianska patrulja in takrat se je neskončno režanje začelo. Bojevnika, ki sta opravljala obhod sta jo navkljub njenemu blasterju in jeznim protestom odvlekla nazaj v tabor. Twi'lekkinja je bila od takrat naprej vsakogaršnja najljubša šala. Očitno se je izkušenim borcem zdelo samoumevno, da rdečekožna plesalka pač ni imela niti najmanjšega pojma, kako se izmaknjeno orožje uporablja in tako jim ni predstavljala nobene grožnje. Čeprav so ji pištolo vseeno vzeli. Edina oseba, ki ji od tistega dne naprej ni namenila niti enega nasmeška je bil mandalorianec, s katerim je na luno sploh prispela. On je bil namreč tudi tisti, katerega blaster je izmaknila in vodja baze nikakor ni bil zadovoljen z dejstvom, da je bil tako nepazljiv, da mu ga je lahko izmaknila. Sicer se je nekaj dni naslajala nad dejstvom, da vsaj nekomu ni bila najljubši izvor zabave, dokler ni prišla do določenega spoznanja. Bojevniki so s planeta neprestano letali sem ter tja, vendar je nihče ni hotel vzeti na krov in jo pustiti na najbližji medplanetarni postaji in ker je bila skregana tudi s tistim, ki jo je pripeljal, je obtičala na Dxunu.

Pojavljal pa se je tudi drugi problem. Poleg tega, da ni imela prav nikogaršnjega spoštovanja, je bilo mandaloriansko oporišče polno osamljenih moških, ki si že predolgo niso privoščili dekleta. Ko je hodila skozi tabor, je na sebi čutila mnogotere poglede in vsakič jo je spreletel malce močnejši občutek srha. Vrelišče so zadeve dosegle nekega večera, ko je bila na luni že skoraj dva tedna. Vračala se je v šotor, ki si ga je celo uspela izprositi, ko jo je nekdo grobo potegnil na stran in pritisnil ob tla. Imela je srečo, da ni bil v oklepu, temveč samo v lahkih oblačilih, saj mu drugače ne bi mogla uteči. Navajena najbolj usmrajenih uličic Couroscanta to ni bilo prvič, ko jo je nekdo napadel in poznala je nekaj uporabnih prijemov. Najbolj učinkovit pa je bil še vedno stari dobri udarec na mesto, kjer to najbolj boli in v trenutku, ko je bil moški oslabljen, ga je vrgla s sebe, se mu usedla na prsi in mu začela zadajati udarec za udarcem naravnost v obraz. Ko je končno omagala je imela členke zamazane s pomešano krvjo svojega napadalca in sebe, bojevnik pod njo pa je obležal nezavesten s polomljenim nosom in izmaličenim obrazom. Zadihano se je pobrala, namenila množici, ki se je nabrala zaradi hrupa nekaj morilskih pogledov, preden se je prerinila med njimi in izginila v šotor.

Novica se je seveda razširila hitreje kot divji požar na suhem travniku in naslednje jutro je že cel tabor vedel, kaj se je pripetilo prejšnji večer. Ko je tistega dne hodila med mandalorianci, se ob pogledu nanjo nihče ni več smejal. Spremljale so jo preiščujoče oči, ki so se prej ko slej ustavile na povezanih členkih desne roke in se prepričale, da je bila govorica še kako resnična. Alyanna je bila povsem šokirana nad tem, kakšno spremembo je naredilo dejstvo, da se je očitno znala postaviti sama zase in odločila se je, da bo poizkusila še bolj delati v tej smeri. Takoj, ko se je koža na desni roki zacelila, se je odpravila k čistini, kjer so pripravniki trenirali in po rami potrepljala enega od izkušenih učiteljev.

Narednik je za brezizrazno masko svoje čelade z zadovoljstvom opazoval mladce, kateri so se ravsali z golimi rokami na prostoru pred njim. Majhno število jih je stalo na desni, čakajoč da se borišče sprazni, ali pa opazujoč tehniko in način boja svojih tekmecev. Žensk je bilo manj kot desetina, vendar so bile prisotne in odete v zelo podoben oklep kot moški bojevniki. Odkar se je Mandalore odločil pomagati Jedijem proti Sithom med Mandaloriani ni bilo več niti enega bojevnika, ki se še ne bi preizkusil v bitki; vendar zaradi ene preživete bitke pripravniki še niso postali pravi Mando'adi. Ta naloga jih je še čakala, čeravno se ji je z zmago nad Tarisom veliko število novincev zelo približalo.
"Udari ga v rebra če jih ne varuje, Nadrox, pravi bojevnik se ne odpove prednosti zaradi nasprotnikove slabosti! Krag, ne tolči ga po čeladi, ker si boš samo členke zdelal, udari ga v vrat! Krinnar, če vidiš da ni stabilen ga spodnesi in potem tepi naprej, ne udrihaj po njem če vidiš da ne zaleže!" Takšne in mnoge napotke je delil mladim bojevnikom, ki so se vadili v goloroki borbi. Ravno je hotel še nekaj pripomniti, ko je na rami začutil lahen trepljaj in se hitro, a nadzorovano obrnil.
Če ne bi nosil čelade bi njegov obraz nemara razkril presenečenje in nekaj začudenja ob spoznanju, kdo se je znašel pred njim. Kaj ni ravno dan ali dva nazaj tole privlačno telesce pokazalo da ga niso samo mamljive obline, ampak tudi nekaj mišic in volje do boja? Narednik ni rabil dvakrat premisliti da mu je bilo jasno zakaj je bila tukaj.
"Ah, ti si torej tista ki je Kervarju dala svoje," jo je pozdravil zaradi čelade nekoliko statičen glas. "Dobro opravljeno. Vedno sem govoril da je fant prenagljen, in če ne zna zaščitit svojega premoženja si je sam kriv. Sklepam da si tukaj zato, da se naučiš še česa drugega kot brcati moške tja, kjer vsak pameten bojevnik nosi ščitnik?"
Ni počakal na odgovor, ampak je le dodal:
"Če misliš resno, si lahko s stojal tamle vzameš ščitnike za telo. Mandaloriani se vedno urimo z oklepom, tako da boš morala biti vsaj deloma opremljena če hočeš imeti kaj možnosti. Potem preprosto stopi h kateremu od teh ki čakajo, in se domeni za trening."
Po teh besedah se je zopet obrnil k pretepačem in enemu od njih zavpil nekaj o tem, da ne bo dolgo zdržal v boju če se bo boril kot pijanec v kantini.

Oklepljeni narednik se je sunkovito obrnil in jo nekaj sekund v tišini opazoval, verjetno presenečeno, vendar je čelada zakrivala njegov obraz in tako Alyanna ni imela niti najmanjše ideje, kaj se bojevniku mota po glavi. Vendar je vse skupaj trajalo le nekaj sekund preden se je zbral. “Ja, to sem jaz. Prav cel tabor ve, kajne? Ne razumem zakaj je to takšna novice. Gotovo pretepi niso tako redki, kajne? Kakorkoli, da, zdi se mi, da bi se bilo pametno naučiti česa več kot le osnovnih prijemov.” Koleno v mednožje je za Twi’Lekkinjo vsekakor spadalo med osnovne prijeme. Mandalorian ji je dal še nekaj preprostih napotkov, potem pa je svojo pozornost preusmeril nazaj na pripravnike, ki so se urili na čistini.
Alyanna se je naredniku zahvalila preden se je napotila proti stojalu z oklepi, na katerega je ta pokazal. Vedoč, da bo v težki opremi že po nekaj udarcih izmučena je med ščitniki izbrskala najlažje in najbolj upogljive. V bitki z golimi rokami se je lahko zagotovo zanesla le na svojo hitrost in gibčnost in ni imela namena izbrati oklepa, ki ji bo vzel njeni edini prednosti. Edini težji kos opreme, ki sig a je nadela, je bila močna in zanesljiva mandalorianska čelada.
Tako napravljena se je Twi’Lekkinja napotila proti stranskemu delu čistine, kjer so postopali tisti pripravniki, ki še niso imeli partnerja za trening. Vzela si je čas, da si je podrobno ogledala vse čakajoče, preden si je izbrala svojo želeno tarčo. Bojevnik je bil oblečen v težak oklep in bil je precej visok, pravzaprav že kar malce razpotegnjen, zato je Alyanna upala, da je malce bolj neroden, pole tega pa mu bo oprema prav gotovo vzela kakršno koli hitrost, ki bi jo morda imel. Mu bo pa zato zelo težko zadati udarec.
Stopila je do oklepljenca in ga ruknila, da je pozornost odvrnil od trenirajočih mandalorianov in jo namenil njej. “Vidim, da nisi zaseden. Si za en boj z mano?” Njeno nerodno vprašanje se je skozi čelado zaslišalo v malce bolj popačenem in elektronskem glasu, vendar jo je sogovornik razločno razumel in ji v odgovor pokimal. Napotila sta se na sredo bojišča in in si našla prostor, kjer jo preostali pripravniki niso motili z lastnim treningom. Postavila sta se na drug nasproti drugega, zavzela napadalni pozi in se zazrla drug v drugega, preden sta oba potrdila svojo pripravljenost s kratkim kimljajem.
Alyanna se je nemudoma pognala naprej, vendar je isto storil tudi njen nasprotnik in zaletela bi se naravnost drug v drugega, če ne bi sama v zadnjem trenutku odskočila v desno. Njenega napadalca pa je posledično, ker se je vrgel, da bi jo pokopal pod sabo, odneslo naprej, kombinacija njegove tehnike ter težke opreme. Twi’Lekkinja mu ni dala časa, da bi se lahko pobral, saj je bila nemudoma na njegovem hrbtu in z vso težo pritiskala dol. Mandalorian se je je poskušal otresti, vendar se je vrgla naprej in ga s celotnim telosom pritisnila še močneje. Tako oklepljen ni imel nobene očitne šibke točke, vendar je izkoristila prednost, ki jo je imela z njim na tleh tern a obeh straneh pograbila čelado ter mu jo sunkovito potegnila z glave. Njen nasprotnik je bil očitno človek ali kakšna na videz podobna vrsta, vendar se ni preveč dolgo mudila na njegovem izgledu, temveč ga je še enkrat zgrabila za glavo, prste trdno zasidrala pod njegovo čeljust in mu z lobanjo nekajkrat treščila ob tla.

Navodilo je bilo jasno, negotovosti ni bilo in novinci so ga že čakali na vadbišču. To jutro je bilo kot vsako na Dxunu, vlažno in soparno, a za Mando'ade to ni bila nikakršna ovira. Obratno. Težina zraka jim je predstavljala dodaten izziv v tem negostoljubnem svetu, kjer si se v trenutku spremenil iz plenilca v plen. Poleg izzivov džungle je bila luna idealna tudi zaradi svoje poraščenosti - le redke tujce je kdaj zaneslo nanjo in če so že prišli nanjo, jih je džungla v nekaj pičlih sekundah spremenila v kup gnijočega mesa in polomljenih kosti. Zmeraj pa so se našle tudi izjeme in prav te so pri njegovem ljudstvu vzbudile največ pozornosti.
Kelbornova hoja je bila hitra in nekoliko težka, rdečkast oklep se je gibal skladno s telesom, členki čvrstih prstov so se mu oklepali dolgega strelnega orožja, njegova pozornost pa se je usmerjala proti skupini novincev, ki se je urila za prave Mando'ade. Pred njimi je bila še dolga pot, mnoge bitke in mnoge krvaveče rane, a ta dan bo utegnil eden izmed njih pridobiti silno čast. Podobno tisti, ki so jo pridobili mnogi prej. Med temi mnogimi je bil tudi Jedi, ki je s svojimi dejanji vzbudil pri Kelbornu silno spoštovanje in se v mnogočem približal Revanu, toda ona je odšla, oklepanje preteklosti pa ni imelo smisla.
Narednik je svojo četo že pripravil na Kelbornov prihod, saj so ga čakali postrojeno in urejeno, obrazi mladcev z vse galaksije so zrli pokončno predse in njihove roke so se čvrsto oklepale orožja, toda Mandalorian je kljub temu čutil njihovo neizkušenost in strah. Le kako ga ne bi, če je bil tudi sam nekoč mladenič s podobno prestrašenim srcem.
"Vaše urjenje poteka uspešno in mnogi ste pokazali veliko mero potenciala, a danes je pred vami prvi resnični izziv." Ustavil se je pred skupino, natančneje na sredini postrojenih vrst, medtem ko je njegova rdečkasta čelada potovala od leve proti desni. Poveljnik se mu je umaknil in mu prepustil položaj voditelja, čeravno je sam bil zgolj pomočnik Mandalora. Čelade so zakrivale obraze mladih novincev, toda postave so kljub oklepom razkrivale spole in tako je Kelborn ocenil kar precejšnje število žensk. "V bližini baze se je znova pojavil Zakkeg. Menda vas ni treba opominjati, da gre za sila krvoločno zver, ki je pokončala že premnoge avanturiste. V običajnih okoliščinah bi ga pokončali izkušeni Mandaloriani, a Mand'alor se je domislil drugačnega načrta. Izkoristiti želi vaše sposobnosti in videti, kdo je resnično vreden naziva Mando'a. Kdor si želi pridobiti časti in spoštovanja, ter si zagotoviti mesto med našimi najboljšimi, mora odpotovati v džunglo, ubiti zver in kot dokaz prinesti njegov zob." Kelbornov globok glas je utihnil, da je bilo za hip slišati zgolj tiho zavijanje vetra in oddaljeno odmevanje jekla. "Naloga je težka, z lahkoto vas lahko stane življenja in ne bomo presenečeni, če se ne vrnete, a uspeh je vreden truda. Kdor misli sprejeti priložnost, naj zdaj stopi naprej." To je bilo vse, kar je moral povedati, zdaj pa je bilo na novincih, da pokažejo iz kakšnega testa so. Pri sebi ni gojil prevelikih upov, da se bodo množično trli za nalogo, toda enega ali dva novinca se je le nadejal. Toda ali bosta naprej stopila iz pravega razloga, je povsem druga stvar. Nekaj je iskanje izzivov, iskanje časti pa nekaj povsem drugega.

Alyanna je že prenehala šteti tedne, ki jih je preživela na Dxun. Dan za dnem je preživljala na vadbišču, ki je postalo njen drugi dom in pilila svoje borilne sposobnosti, ki bi ji jih na tej točki zavidal že marsikateri novinec. Hitrost in gibčnost, ki sta bili na začetku njeni najbolj očitni prednosti, se je naučila izkoristiti v najbolj nenavadnih zasukih boja, poleg the dveh atributov pa je počasi, vendar vztrajno pridobivala tudi na moči, ki je je imela vedno več, ure, ki jih je preživela na strelišču pa so tudi njeno merjenje izpilile do potankosti. To se je poznalo tudi na njenem včasih kar najbolj ženstvenem in mehkem telesu. Njen trebuh je postal trd kot kamen in pod kožo so bili vidni obrisi mišic, noge so postale napete in mišičaste, in tudi njeni bicepsi so po pravici povedano na njej delovali kar malce zastrašujoče. Od statusa male nebogljene plesalke je prišla do točke, kjer je marsikateri od preostalih novincev ni upal niti poželjivo pogledati, saj je tudi zgodba o pretepu izpred dveh mesecev zrasla do nemogočih razsežnosti.

Twi’Lekkinja se je v taki poziciji počutila povsem dobro. Nikoli je niso nadlegovali, lahko je uživala v samoti, vsa negativna čustva in misli pa je dnevno sproščala v bojih na čistini, kjer si je prvič nadela oklep in se spopadla. Seveda ni bila edina obetajoča novinka med gručo tistih, ki so na travi vsak dan puščali svojo kri in znoj. Celotna skupina je bila zelo dobra in to so kmalu očitno opazili tudi njihovi nadrejeni, kajti na bojišču jih je en dan obiskal poveljnik Kelborn. V svojem grozečem rdečkastem oklepu se je ustavil pred njimi, ki so postrojeno stali v predhodno narejenih vrstah. V zraku je bila napetost, ki bi se jo skoraj dalo rezati, medtem ko je izkušeni Mandalorian povedal to, po kar je prišel in ko je končal je nad čistino legla smrtna tišina. Prav vsak novinec v njihovih vrstah se je zavedal, kako zelo nevarna zver je Zakkeg in nihče tudi ni še slišal, da bi ga kdaj pokončal pripravnik. Koleščka v njihovih glavah so se besno vrtela in mlela, ko je vsak izmed oklepljenih mladcev razmišljal, ali bi sprejel skoraj gotovo samomorilsko nalogo. Med njimi je bila seveda tudi določena rdečekožna Twi’Lekkinja, katere zobci so mleli še posebaj besno.
Na tem planetu je bila že nepreštevno število tednov in njeni upi, dag a bo kdaj zapustila so počasi kopneli. Če bi storila to, če bi sprejela nalogo, bi resda najverjetneje umrla, toda obstajala je tista nekajprocentna možnost, da ji po neki neverjetni sreči uspe pokončati žival in med Mandalorianci bi si pridobila veliko čast, in skoraj gotovo bi smela oditi s planeta. Po drugi strani pa, tudi če bi umrla ogabne krvave smrti, ko bi se borila z Zakkegom bi bila rešena neskončnega ujetništva na tej zakleti džungelski luni. Potiho je zaklela, poslala vso zdravo pamet nekam daleč stran od tega trenutka in se iz ene izmed zadnjih vrst prebila povsem v ospredje skupine. “Rada bi poizkusila ubiti tega zakkega, gospod poveljnik.” Še vedno se ni naučila, kako nazivati svoje nadrejene, poleg tega pa je v njej še vedno besnel divji konflikt, ki ji je povzročal glavobol in jo naredil povsem nesposobno jasnega razmišljanja. Ponosno in pokončno je stala pred rdeče-oklepljenim Kelbornom in čakala na razsodbo.

((prišel od tukaj))

Končno se je premikanje belih črt ob strani pilotske kabine toliko umirilo, da so oddaljene zvezde zavzele svoje oblike majhnih pik. "Prispeli smo." je oznanil za pilotiranje zadolženi vojak preko zvočnikov, ki so bili razporerejeni po vseh prostorih ladje. Zakkeg je nemudoma zapustil ležišče, kjer je potekal njegov dremež in se napotil po rasvetljenem hodniku proti glavnemu prostoru in nato v smeri pilotske kabine, kjer ga sedel za krmilno ploščo Olcan. V trenutku, ko je poveljnik trojice stopil za sedež pilota je prispelo po komunikacijskem kanalu sporočilo. Ob prikimavanju bivšega lovca na glave je voznik predelane tihotapske ladje odprl le tega. Kakor je Zakkeg pričakoval je šlo za sporočilo mandalorianov. "Neznano plovilo, identificirajte se in navedite razlog svojega prihoda. V nasprotnem primeru vas bomo obravnavali kakor sovražnike in sestrelili." Segel je naprej in sam pritisnil na tipko, ki je vklopila mikrofon. "Tukaj Zakkeg, Mando'ade in poveljnik 7. čete težke pehote sil Lady Pride. Smo na diplomatski poti in bi se radi sestali z Mand'alorom." Zaključil je z oddajanjem in pomignil pilotu, da naj upočasni vendar ostane v pripravljenosti. Preko notranje povezave je pozval preostalo dvojico, da naj se trdneje prime saj bi se znala situacija zaostriti. V tišini to nato čakali na nadaljne besede, ki bi znale odločati o življenju ali smrti. Končno se je ponovno po minuti ali dveh zaslišalo uvodno utripanje lučke, ki je oznanjala prejetje sporočila. "Vaš prihod je bil odobren. Sledite navedenim koordinatom kamor vas bo pospremila dvojica lovcev." Ob sledečih besedah se je kovinskemu prišleku pridružila navedena dvojica, ki katerih sestavni člen se je utaboril vsak na eni strani. Pa se je pričelo. Skrito se je Zakkegu odvalil driod od srca saj je vedel, da mu je bil s tem prihranjen čas, ki bi ga moral drugače nameniti bolj prikritemu vstopu v atmosfero lune.

Počasi se je ladja spuščala ob čemer je bližnjo okolico zajel val toplejšega zraka. Skozi steklo, ki je nadomeščalo stene v pilotski kabini, je lahko poveljnik s pogledom zaobjel znano okolico. Kako zelo se je vse spremenilo od kar ga ni bilo tukaj pa čeravno je šlo samo za kratek čas. Vsepovsod je kar vrelo od življenja za razliko od časa, ko je nazadnje tukaj bival Zakkeg. Tedaj je vse potekalo veliko počasneje saj njihovo število pač ni bilo tako zelo močno. Začutil je pritisk, ko se je ladja končno vsedla na pristajalno ploščad. Ni bilo potrebnih dodatnih besed, da je pilot skupaj s svojim nadrejenim zapustil svoje sedišče ter mu v tišni sledil. Pri rampi so se tako srečali vsi štirje Mandaloriani. Bili so na domačih, a v teh česaih vendarle tako zelo tujih tleh. Bratje s katerimi so se včasih skupaj borili so sedaj postali njihovi sovražniki. Vendar pa glavni namen misije ni bilo tokrat uničevanje temveč granjenje novih mostov, ki bi znali okrepiti Zakkegovo ljudstvo.
Ko je bil izhod končno spušen je skupinica pristašev Sithovske strani stopila neznani usodi nasproti. Čeravno so bili številsko v manjšini so vseeno kljub temu pogumno držali svoja glavna orožja v rokah, ne ozirajoč se na to, da morebiti umrejo v bližnji prihodnosti. Kakor je v črno beli oklep odeti osebek pričakoval je ploščad že obdajala četa zavedenih bratov, morda tudi kakšna sestra v bojevitem načinu življenja. Ob prvem koraku na sovražnikovo ozemlje se je poveljujoči zaustavil in z dvignjeno roko nakazal sledeči trojici, da naj posnemajo njegovo potezo. "Prihajamo z diplomatskim namenom." je poudaril že v vesolju, vendar je sedaj kljub vseemu ponovil svoje besede. Ostalih se mu namreč ni zdelo vredno ponavljati saj je verjel v to, da je Mand'alor že vedel za njihov prihod.

"Rada bi poizkusila ubiti tega zakkega, gospod poveljnik."
Balzam za Kelbornova ušesa. Vedno je rad slišal rekruta ki se ni ustrašil. Če je bila ženska, še toliko bolje; rekrutke so se težko navadile da so Mandalorianske bojevnice v vsem enakopravne svojim moškim soborcem; tudi po tem kar se je pričakovalo od njih. Škoda je bila, da je malo tistih, ki naj bi bile indoktrinirane med njihove vrste, spoznalo da jim niso dorasle in na koncu postale le priležnice, dobre le za večanje njihovih sil in v skrajnem primeru za obrambo domačega planeta. Druga skupina rekrutov ki so odpovedali je bila na srečo manjša; marsikateri je bil namreč neustrašen, dokler se ni spoprijel z resnično zahtevnim sovražnikom. Nekaterim je takrat srce padlo v hlače, a na srečo se je večina naučila poguma in vztrajala bodisi do zmage, bodisi do častne smrti.
"To pa rad slišim," je odvrnil v rdeči oklep odeti poveljnik izvidnikov. Šele sedaj je opazil, da so prejšnje besede prišle iz ust nikogar drugega kot rdeče twi'lekinje, ene od njihovih najbolj svežih rekrutk. Izkazala se je v boju z golimi rokami, tega ji ni bilo oporekati, in zaradi gibčnosti jo je bilo kljub lahkemu oklepu težko poškodovati. Ampak nekaj je bil boj s humanoidom, nekaj popolnoma drugega pa je bil boj z dobesedno živim tankom.
"Občudujem tvoj pogum, dekle. Ali pa gre za neustrašnost? Ni pomembno, če boš odšla v džunglo bo zelo hitro jasno," je rekel Kelborn, nato pa pokazal proti orožarni. "Vzemi si katerokoli ročno orožje želiš, vendar bodi previdna. Večina pušk je vrednih več od vas. No, večine od vas. In tisti ki se boste izgubili v gozdu boste le povzročali preglavice za ostale, ki bomo potem morali iskat vašo opremo."
Ob teh besedah je kar nekaj nadebudnih rekrutov zapustilo skupino; sprevideli so, da takšni nalogi niso dorasli, ali pa niso hoteli tvegati Kelbornove nejevolje. Na tej luni so bile tudi hujše stvari od zakkegov. Najverjetneje bi se rekruti in rekrutke zatem odpravili v orožarno, če ne bi dvakrat utripnil alarm: znak za prišleke ob spremstvu...

Medtem se je skupina štirih bojevnikov 7. čete težke pehote Darth Pride znašla dobesedno obkoljena in polna rdečih lučk merilnih laserjev po zaslugi ducata Mandalorianskih bojevnikov z ostrostrelkami v rokah. Razlog zakaj so bile na oklepih prišlekov le merilne lučke in ne luknje od proti-oklepnih rund je bil prav ta, da se je plovilo predhodno napovedalo kot diplomatsko, kar je bojevnik ki je stopil naprej tudi ponovil. Takrat se je iz svojega skrivališča prikazal eden od izvidnikov ki so jih imeli na muhi.
"Poznam ta oklep," je dejal medtem ko je svoje orožje še vedno uperjal v beli-črni oklep. "Vendar tistega ki ga je nosil ni bilo med nami že dolgo. Moji ukazi so da te odvedem do Mand'alora, vendar ne pričakuj ničesar drugega dokler ne dokažeš da si res eden izmed nas. In ne poskušajte ničesar neumnega; v vsakega od vas je uperjena več kot ena protioklepna ostrostrelka. Gremo." To rekoč si je cev puške prislonil na ramo, se obrnil in se odpravil v smer tabora. Ni imel pomislekov glede obračanja hrbta tujcem; svoji skupini je popolnoma zaupal da bi jih postrelili preden bi kateri od prišlekov sploh nameril.
Le nekaj minut prebijanja po za silo utrjeni potki prek pragozda, in lahko so zaslišali dvakratni utrip alarma.
"Pojdite po poti naprej in prišli boste do baze. Stražnik vas bo usmeril do Mand'alora, jaz pa se vračam na svojo prvotno nalogo," je dejal izvidnik in se obrnil nazaj v smer iz katere so prišli z namenom vrniti se k svoji skupini.

Iz ne povsem razložljivega razloga je lahko spet svobodno zadihala, ko je poveljnik potrdil, da je zadovoljen. Nezavedno je ves čas pričakovala, da se bo enostavno zasmejal in ji odvrnil, naj se raje vrne plesat v svoj barček. Seveda je bilo to povsem nesmiselno, saj Kelborn sploh vedeti ni mogel, kaj je dejansko počela, preden je obtičala na Dxun. Zelo resno je poslušala, ko je bojevnik v rdečem oklepu tistim nekaj, ki so stopili naprej podal navodila, potem pa jih napotil proti orožarni. Javilo se jih je vsega skupaj enajst, štirje pa so se odločili, da svojih moči raje ne bodo merili s smrtonosnim zakkegom. Ravno so nameravali oditi v smeri, kamor je malo prej pokazal poveljnik, ko sta se skozi tabor zaslišala dva rezka piska: prišleki s spremstvom.
Vsa pozornost je bila nemudoma popolnoma drugje. Obiskovalci na luni so bili zelo redki, še posebaj v teh časih, ko se je v galaksiji razvnela vojna. Četa rekrutov se je zgrnila proti vhodu v tabor, kjer so ostali radovedni mandalorianci že oblikovali neke vrste žive zidove, tako da bi prišleki dejansko lahko odšli samo naravnost do centra baze, kjer bi se potem najverjetneje srečali z Mand'alorom. Pripravniki so se pridružili ostalim bojevnikom in še malce podaljšali zidove ter nestrpno opazovali vhod. Kmalu se je iz džungle prikazala majhna skupina, štirje ali pet težko oklepljenih postav, ki so jih do vhoda pospremili eni najboljših ostrostrelcev iz tabora. Stražnika pri vhodu sta prišlekom povsem nepotrebno pokazala v smer baze, kot da pot že ne bi bila vidna in četverica je nadaljevala, medtem ko jih je spremljalo nepreštevno veliko pogledov, skritih za čeladami. Takoj, ko je skupina izginila v daljavi, so se bojevniki naenkrat spomnili, da bi morali biti kjerkoli drugje, kot pa da neumno buljijo za obiskovalci in vsak je pohitel nazaj na svoje mesto. Tudi rekruti so se končno zbrali in odšli do orožarne, da bi se opremili za svojo veliko preizkušnjo.

Mandaloriansko skladišče za orožje je bilo vse prej kot slabo založeno. Od majhnih blasterjev do ogromnih orožij, ki jih še največji silaki komaj dvignejo, do najraznolikejših tipov oklepov in manjših nožičev, ki si jih pospravil za pas, orožarna je imela vse. Med pripravniki ni bilo nobenega drenjanja, vsak je točno vedel kaj hoče in s čim najboljše deluje, zato so bili zelo hitro opravljeni v slikovito različne oprave. Ko so bili vsi dobro oklepljeni so formirali majhen krog okoli orožja. Večine zadev še nikoli v življenju niso videli in tako so si pištole izbrali počasneje in z več premisleka. Po kakšnih desetih minutah se je končno vseh enajst zbralo pred skladiščem in brez besed so se razdelili, potem pa se je vsaka skupina napotila proti enemu od dveh izhodov iz tabora. Med hojo je Alyanna še enkrat preverila vse zadeve na sebi. Oklep je bil dobro zapet, dva različno dolga noža sta počivala za elastičnim trakom na pasu, na drugi strani srednje velik blaster, na zapestju pa je imela tudi majhno napravo za izstreljevanje močne, dvajset metrske žice. Človek pač nikoli ne ve, kaj bo potreboval v boju z živim tankom.

Ko so dosegli vhod v pragozd so se ponovno razdelili. V njihovi skupinici jih je bilo šest, zato so se v parih napotili vsak v svojo smer, saj nihče ni vedel, kje točno se nahaja zakkeg. Twi'Lekkinja se je napotila na levo, skupaj s svojim partnerjem, Zabrakom po imenu Aren-Ji. Čeprav se rekruti med sabo niso posebej veliko pogovarjali, je vedela, da rogatec ni najprijetnejša oseba in med počasno hojo, najprej samo ob obzidju baze, si je ogledala, kakšno orožje si je izbral. Poleg tega, da je imel na sebi za razliko od nje precej težek oklep, je na ramo naslanjal gotovo največji blaster iz orožarne, ki ga je lahko dvignil. Zadeva je bila masivna in Alyanno je resno skrbelo, če bo z njo zmožen sploh streljati, vendar je ostala tiho vedoč, da je rjavokožec strahovito razdražljiv. Potem ko sta prehodila dolžino, za katero je ocenila, da je morala biti približno njun parameter, sta zavila na desno, stran od zidu in globlje v džunglo, oprezajoč za kršnim koli znakom o nahajališču zakkega.

Kot je lahko pričakoval so bile v naslednjih trenutkih vanj uprte rdeče lučke, katerih število je bilo neštevno. Namesto, da bi stal skupaj s svojimi sodrugi na drugi strani ter tudi sam meril v morebitne prišleke je bil sedaj sam ta tujec, ki je hodil po bazi kakor gost. Ovedel se je, da je bil razlog Darth Pride več kakor samo pridobitev Mandalorianov na stran Sithov ali, ob primernem neljublih razpletov, njihovo onemogočanje. Testira me kako zelo sem zvest njenemu cilju. Klic v njegovi notranjosti, ki mu je trgal bit narazen, ga je namreč vabil nazaj v džunglo. Nazaj v okolico, ki jo je poznal boljše kakor cev svoje puške. Vendar nisem izdajalec. Tedaj je preden, kakor duh iz preteklosti, ki bi slišal njegove misli ter ga poskušal zvabiti v pas, stopil eden izmed starih znancev. Oklep sam po sebi mu ni razodel njegove prave identitete temveč je bil glas tisti, ki je bil krivi spoznanja. Lahko je pričakoval, da se bo tudi katerih izmed njemu poznanih starih Mandalorianov postavil na stran Republike. Zadržal je v sebi tako čustva in zatrl spomine, ki so pričeli vreti na plano. Brez besed in naglih gibov, ki bi si jih kakšen novinec s prstom na sprožilcu znal narobe razlagati, je sledil vodiču. Čelada se ni obrnila ne levo ne desno temveč je ostala osredotočena na bitje pred seboj. Za seboj je lahko slišal korake svojih mož zavoljo tišine, ki jih je spremljala že od njihovega postanka naprej. Več kakor očitno so postali glavna atrakcija, ki je popestrila vsakodneve treninge ter umiranja za voljo doseganje višjega stanja tako fizičnega telesa kakor uma.
Že se je vodič obrnil in pričel vračati po poti, ko je glas spregovoril. Zakkeg je toliko počakal, da je je bil stari znanec ob njegovem boku, preden je izgovoril besede, namenjene le njemu. "Pomni Jebble, kjer sem ter rešil pred Rakghoulsko kugo." In že je stopil naprej, proti glavnemu akterju njegove misije. Koliko življenje je bilo odvisnih od pogovora, ki je imel za slediti. Ali bo prihodnost črna za nekoga ter bela za nekoga drugega ali pa bo vse ravno obratno. Čeravno so ostali skorajda sami v sovražnem oporišču ni voditelj trojice skrenil s poti. Še vedno je namreč dobro vedel, da so vanj kljub vsemu uperjena orožja, ki so imela zgolj izključene merilne laserje. Kakor je bilo rečeno se je na poti pred njimi, za nekim drevesom po nekaj ovinkih, res nahajal bojevnik. In za njim vrata v očitno nahajališče Mand'alora. Nekaj korakov stran je stražar z iztegnjeno dlanjo nakazal, da naj se tamkaj zaustavijo. Hote ali nehote so morali ubogati, če so imeli namen izpolniti zadano nalogo. "Če hočete naprej morate predati orožje. Vse orožje." Prepad tišine je nastopil med črno-belo prišlekom in varuhom, ko je Zakkeg premleval zahtevo. S to potezo bi namreč izgubili vso moč, ki so jo posedovali, kar pa ni bila ravno najboljša izbira glede na trenutno pozicijo. Glede na napravljeno pot in bližino cilja pa se tudi niso mogli vrniti pred obličje Sithinje z obvestilom, da jim je zadana naloga spodletela. "Moji možje bodo počakali zunaj zaradi česar ne vidim razloga, da bi predajali svojo oborožitev. Konec koncev ste vi tisti, ki merite v nas in dobro se zavedam tega, da bi bili prej podobni odpadnemu droidu kakor bi kateremu uspelo pritisniti na petelina." Sam je tako stopil naprej in počasi položil svojo puško večjega kalibra na tla. Nato je segel še za pas in potegni iz njega blaster s katerim ga je njegov oče osrečil že dolgo nazaj. Dvignil je dlani, da bi nakazal, da je bilo to vse in se, še zmeraj počasnih gibov, obrnil toliko nazaj k svojim možem, da jim je lahko pokimal, da ima vse pod nadzorom. Pristopil je nato bližje in počakal, da se je prepreka razprla. Kot je lahko pričakoval je že kratek vpogled v prostor razkril raznorazne komunikacijske pripomočke, monitorje, ki so prikazovali slike z kmer, razporejenih vseposovd naokrog. Na sredini pa se je nahajala pospravljena miza, kjer so nedvomno še pred kraktim počivali raznorazni načrti. Kakor hitro je poveljnik težke pehote stopil v prostor so se vrata za njim zaprla. Ni stopil naprej dokler se niso njegova čutila povsem privadila na novo okolico. Šele tedaj je stopil bližje proti sredini prostora, kjer se je nahajal najverjetneje iskani osebek. "Mand'lor bi rekel." je nagovoril bitje pred seboj, ko je stal le še korak ali dva stran. Kljub temu, da sta bila na nasprotnih straneh, je Zakkeg ohranil nivo spoštovanja in salutiral. Še zmeraj je šlo namreč za nekoga, ki je bil po Mandalorianskih standardih po činu višji, pa čeravno je bil sovražnik. "Zakkeg." Predstavil je še sebe in pustil sogovorniku, da prične pogovor.

Sivo-črni oklep, katerega njegov lastnik ni nikoli snel, se je počasi obrnil od kontrol enega od manjših monitorjev, na katerem je ravno prebiral Zukovo poročilo o popravilu ene od večjih ladij, ki je s Tarisa prišla še vedno delujoča, a poškodovana. Svoj pogled je preusmeril ravno dovolj kmalu, da je še ujel prišlekov pozdrav in predstavitev, ob čimer mu je v odgovor na vprašanje in v znak sprejema pokimal.
"Marsikaj sem slišal o tebi, Zakkeg," je dejal Mandalore in se sprehodil par korakov v desno z rokami prekrižanimi za hrbtom. "Samostojno ubil zakkega v najstniških letih, sodeloval v nekaj najbolj vročih bitkah vojne z Republiko, zatem pa dolg seznam pripisanih umorov, velika večina javnih razpisov lova na glavo. In sedaj slišim, da prihajaš k nam s sporočilom od Darth Pride." Obrnil se je za polovico kroga in začel korakati v smer iz katere je prišel.
"Če bi prišel k nam v drugačni situaciji, bi ti dejal da si zašel s prave poti in da bi se kot Mandalorian moral boriti v vojni, ne pa loviti ljudi kakor rekruti lovijo živali v džungli. Vendar tvoj sedanji položaj stvari spremeni." Ustavil se je in se obrnil naravnost v prišleka in ga nagovoril, tokrat direktno;
"Kakšno sporočilo prinašaš?"

Slab kilometer stran v džungli je Zabrak po imenu Aren-Ji vstal iz počepa in stresel oklepljeno dlan, s katere je odpadlo nekaj koščkov rjave tvarine, ki ga je malo poprej povohal in zavihal nos nad njim.
"Cannockovo sranje," je dejal s svojim značilnim direktnim in neolepšanim tonom. "Tukaj blizu že ne bo zakkega; mislim da je tudi cannock premalo butast da bi se usral medtem ko bi lahko bežal." Aren-Ji je sicer najraje delal sam, saj je zaupal predvsem v svoje sposobnosti in svoje orožje, v skrajni sili pa v svoj oklep. Šele če je vse troje odpovedalo, je bil pripravljen sprejeti pomoč. Resda strahu ni poznal, vendar ni bil nepremišljen iskalec slave; zato je tudi dovolil Alyanni da je šla z njim. Če na še noben lov na zakkega kar jih je slišal do zdaj ni nihče odšel sam, potem je morala biti beštija pač prenevarna za enega. Sicer je imel dovolj močno lasersko šibrovko, da bi z njo lahko prebil steno manjšega lovca ali bombnika, vendar je bilo orožje še celo zanj težko in mu je prav prišel nekdo, ki bi zverino zamotil. Nekako si ni predstavljal, da bi bila proti zakkegu twi'lekinja, ki se je znašla predvsem v ravsanju in je znala zadeti tarčo s pištolo, dobra za kaj dosti drugega kot preusmerjanje pozornosti. Niti pomislil ni, da bi se v takšnem razmišljanju morda lahko zmotil.
"Greva naprej. Kelborn je rekel da so zakkega nazadnje videli jugo-zahodno od baze."

((Alyanna, prosim če nadaljuješ v džungli, razen če se misliš vrniti v bazo.))

Ni trznil, ko je Mandalore opeval njegove pretekle dosežke niti, ko je blatil njegove uspešno zaključene posle. Skorajda je imel že občutek, da ima sogovorec slabo vest, da je eden izmed tistih, ki so pripadali njegovi vrsti, raje kakor njega izbral pripadnost Darth Pride. Šele proti koncu govoričenja, ko je prešel Mand'alore nazaj na formalnost, sta se pogleda, čeravno skrita za vizirji, srečala. "Kakšno sporočilo prinašaš?" Ni takoj odgovoril temveč je pustil, da se je v tišino med njiju vpletlo tiho brnenje elektronskih naprav. Moram poskusiti pridobiti čim več informacij. Kakor v časih lova na tarče, ko je bilo potrebno najprej poiskati čim več podatkov, da si lahko kar se da najbolje načrtoval zadnji strel. Globoko je tako izdihnil saj je stalo pred njim nekaj pomembnih odločitev, ki so znale zakoličiti marsikatero usodo. "Preden preideva na uradno formalnost me zanima nekaj osebnega." Povsem neuradno je spregovoril, da bi dobil odgovor na vprašanje, ki je najverjetneje zanimalo vsakega Mando'ada, ki je bil zavezan strani, ki je stala nasproti njegovim lastnim ljudem. "Zakaj ste se pridružili Republiki, ko pa so ravno slednji največji nasprotniki? Vsakdo bi si želel, da bi se lahko boril proti tako zelo močnemu nasprotniku, ki obstaja že toliko let. Kakšna čast bi bilo premagati to strukturo, takšno pošast." Obraz, skrit pred zunanjim svetom, se je razpotegal v resno črto kajti takšne reči so bile Zakkegu več kakor samo osebne. Za vsakega pravega Mandaloriana je bila čast nekaj svetega nekaj, kar je bilo nad vsem. In ta diplomat je bil gotovo eden izmed tistih pravih privržencev takšnega načina življenja, ki ni bil za vsakogar.

Mandalore je prekrižal roke na prsih.
"Nikoli nisi bil kaj prida govorec ali mislec, Zakkeg, oba to veva. Bojna taktika je druga zgodba, ampak v premišljevanju o motivih pa nikoli nisi blestel. Tvoje lastne besede so razlog. Mnogi od nas smo mnenja, da Sithi predstavljajo veliko večji izziv od Republike. Imajo vrhunsko opremo, vojsko ki se dokazano lahko kosa z Republiško armado, le da se ne obremenjujejo s tisočimi nekoristnih planetov, ki ne proizvedejo niti toliko surovin da bi se jih splačalo braniti."
Dvignil je desnico z iztegnjenim palcem.
"In to je glavna napaka Republike; zaščititi hoče vsakega od svojih svetov. "Če hočeš zaščititi vse, ne zaščitiš ničesar." In če ne bi bilo nas, bi Sithi zagotovo zmagali." Sedaj je stopil naprej in Zakkegu položil oklepljeno dlan na oklepljeno ramo.
"Pomisli; nikoli nismo stali križem rok, medtem ko bi okrog nas divja vojna. Smo borbeno ljudstvo, vendar nismo neumni; ne moremo zmagati proti obema. Zato izberemo stran; in izbrali smo tisto, za katero vemo da se po koncu vojne ne bo obrnila proti nam, in ki nima dolge zgodovine prevar in manipuliranja. In če to ni dovolj dober razlog, se spomni lastnih besed; veliko večja čast je premagati močnejšega sovražnika. Dodaj še maščevanje za omračitev uma našega velikega vodje, ki nas je popeljal v spopad proti Republiki preden smo bili v polni moči, in ti bo jasno zakaj." Mandalorove umirjene besede so ob tem zadnjem stavku postale odsekane in glasnejše. Dokaz sovraštva, ki je v njem gorelo vse odkar je izvedel resnico.

Kakor je bilo od Mandaloriana pričakovati, je bil odgovor na vprašanje direkten, na trenutke že skorajda nesramen. Vendarle pa, z diplomatskega vidika Mando'ada, še sprejemljiv kljub osornosti. Ni bilo potrebno imeti kaj velikega inteligenčnega kvocienta, da se je lahko opazilo, da se z besednim prepričevanjem ne bo prišlo nikamor. Z zornega kota vsakega govorca je bila namreč ravno njuna izbira najboljša. Do naravne smrti bi se namreč lahko potlej prepričevala z argumenti in proti-argumenti. Zaradi tega je Zakkeg tako raje pustil trenutni pogovor ob strani in se raje vrnil k formalnosti, ki je osebka združevala na tem mestu. "Za sedaj se strinjajva, da se ne strinjajva. Da torej uradno predam sporočilo Darth Pride. Lady vam sporoča, da je pripravljena pozabiti na vaše sodelovanje z Republiko ter pustiti Mandaloriane pri miru. Na voljo vam ponuja pridružitev njeni strani, odmik iz vojne ali popolno uničenje z sredstvi, ki niso poznana zmedenemu svetu ter Jedijskim ljubiteljem miru. Odziv bo takoj posredovan Pride, da se bomo lahko kar se da hitro uskladili." Obmolknil je vedoč, da je svojo poglavitno, uradno nalogo izpolnil. Pri sebi pa je dobro vedel, da na takšne pogoje nihče, ki se je drznil oklicati za bojevnika njegovega ljudstva, ne bi pristal. Zaradi česar je lahko bil možen izid samo en sam. Bojni ring kliče.

"Povej mi eno Zakkeg" se je počasi oglasil voditelj Mandalorianov, ko je srd izginil iz njegovega glasu. "Kako ti je lahko Sithinja tako predrugačila glavo? Vedno si bil eden nas, naš brat po krvi in duhu. Odraščali in živeli smo v skupnem duhu, med nami ni razlik in drug drugega spoštujemo po njegovih dejanjih." Orokavičena dlan Mandalora se je spustila z Zakkegove rame, toda odmaknil se ni. "Ti Sithinja izkazuje enako mero spoštovanja, ali v tebi vidi zgolj koristen pripomoček za doseganje svojih ciljev?" Obrnil se je stran in s svojimi težkimi koraki stopil do velikega monitorja, ki se je občasno oglašal s tihimi piski. Zakkega je dobro poznal in ni ga želel gledati kot sovražnika, če to ni bilo nujno. Prepričan je bil, da je Pride vplivala nanj in mu s svojo coprnijo začarala misli, toda vseeno se ga je spomnil premalo šibkega, da bi podlegel takim vplivom.
"V življenju si užival ob izzivih. Kako lahko nenadoma pozabiš nanje in se tako zanemariš? Republika je umirajoča pošast, ki ne predstavlja nobenega pravega izziva in bojevanje z njo je kot bojevanje z ranjenim cannokom. Sithi so naš pravi sovražnik, tisti ki so nas v prvi vojni izkoristili kot orožje, tisti ki se borijo z nejasnimi cilji in tisti ki nečastno zabadajo nože v hrbet. Zakaj Zakkeg?" Zadnji dve besedi je spregovoril trdno in odločno in vsakemu bi lahko bilo jasno, kaj je z njima mislil. Ni bil rojen za prepričevanje, toda pri tem nesrečniku je moral poskusiti in če mu ne bo uspelo, bo pač izgubil še enega člana svojega ljudstva. Nikoli ni maral prelivati krvi svojega ljudstva, vendar Zakkeg ne bi bil prvi Mandalorian ki bi padel pod njegovo puško zato, ker je pozabil kdo v resnici je.

Čeravno je ignoriral zadnje besede je v njem pričela vreti tista Mandaorianska bojevita kri. Kdo se pa namreč ne bi imel za neresno vzetega, če bi mu nekdo spet postavljal ista vprašanja na že jasno izražena stališča. Z resnobnim glasom, ki bi ga lahko brez omahovanja dodelili nekomu, ki se že leta in leta ukvarja bolj z diplomatskimi posli kakor pa brutalnimi s kakršnimi se je ubadal Zakkeg, je nadaljeval pogovor. "Moja prepričanje je trdno zaradi česar lahko kar opustimo takšne igrice." Stopil je korak stran, bližje k izhodu. "Torej vzamem kakor, da ni bilo doseženo strinjanje o opustitvi zavezništva z Republiko ali oziroma in pridružitvi sil Darth Pride." Že je stal zraven premičnih vrat, praven zraven zaznavnega polja, ki bi sprožilo avtomatično odpiranje. "Z ekipo se bom vrnil na ladjo od koder bo Lady sporočen odziv. V upanju na optimalno rešitev bom odgovor posredoval takoj, ko ga bom prejel. Zaupam, da se v času moje odsotnosti ljudstvo Mando'adov ni navzelo strahopetnih metod prisluškovanja pogovorom, ki so tako zelo znana nekaterim rasam." Obrnil se je, da je pokazal hrbet Mandaloru. V tistem trenutku bi ga lahko sovražnik enostavno umoril vendar je bil prepričan, da tako zahrbtnega dejanja sogovorec ni bil zmožen. Stopil je skozi vrata nazaj na dnevno svetlobo. Njegovi možje so ga, prav tako kakor njegovo strelno imetje, čakali tam kjer jih je pustil. Segel je po blasterju, si ga zataknil za pas in v roke ponovno poprijel puško, ki mu je služila kakor glavno orožje. Pokimal je varuhu izhoda, ki je strmel v vsako njegovo potezo in stopil nazaj na pot. Za njim pa je stopila enota, ki si jo je sam izbral na pred začetkom potovanja.
Vso pot so lahko bojevniki čutili na sebi veliko število oči. Nekajkrat je bilo pred njimi celo opaziti pobegle laserje, ki so kakšnemu nosilcu orožja pobegnili s tarč ter tako razkrili dodatno prisotnost. Vendarle pa je četverice varno prispela do svojega plovila, cela in živa. Bolj kakor samo korakanje je bilo mučno čakanje, da se je vhodna rampa ladje spustila in so se lahko povzpeli v samo ladjo. Kakor hitro je bil vhod zaprt je Zakkeg podvizal svoje noge v pilotsko kabino, ki je obenem služila tudi kakor komunikacijska kabina. Bojevnikom je naročil, da naj ga počakajo v osrednjem prostoru ter si rahlo oddahnejo od vse napetosti. Kakor hitro je imel pred seboj komunikacijsko napravo ter mir je pričel vzpostavljati povezavo. Čeravno si ni mislil, da bi Mandaloriani padli tako nizko, da bi prisluškovali, je vseeno raje vzpostavil nekaj varnostnih protokolov. Prav tako ni uporabil direktnega klica temveč je vzpostavil preskakujočo povezavo, ki je preskakovala s planeta na planet ter zavoljo tega onemogočala, da bi lahko morebitni prisluškovalec izsledil lokacijo. Končno se je pričelo tiho piskanje, ki je naznanjevalo, da je sedaj na vrsti osebek na drugi strani, da ali sprejme ali pa zavrne prihajajoči klic.

Zaslišal se je samo glas, preskakujoč od zelo nizkega in počasnega do zelo hitrega in visokega, kar bi se običajno zdelo dokaj komično, v resnici pa je bil le še eden od mnogih načinov varovanja sporočil in ohranjanja anonimnosti govorca na tej povezavi. Kajti čeprav so razni dislokatorji in pa kodiranja uspešno preprečila skorajda vsak poskus vdora, pa niso nameravali tvegati pri ničimer. To je bil tudi razlog zakaj je video-povezava delovala le enostransko.
"Tukaj Poslušalec 6. Poslušam."
Več kot toliko operater v vohunski službi ni smel povedati, dokler se ni prepričal o identiteti kontakta in varnosti povezave. Šele ko bi se njegova identifikacija pokazala za pravo in bi povedal kar je imel povedati, bi operater posredoval sporočilo svojemu nadrejenemu, ta pa bi nanj bodisi odgovoril po svoji presoji, bodisi ga posredoval svoji gospodarici.

((Oprosti za kratkost ))

Med tem časom, ko je čakal na odziv, je odprl navidezno interaktivno beležnico, ki je bila zaščitena z geslom. Ravno je našel med zabeleženimi kombinacijami pravo kodo, ki se je ujemala z trenutno uro oddajanja, ko se je zaslišal odziv. Skorajda avtomatični ton je, čeravno tega ni izrezno izrekel, zahteval avtorizacijo. Brez obotavljanja je pričel Zakkeg recitirati na pamet naučeno besedilo, ki ga je shranjeval v svoji glavi samo za časa misije nakar je postalo nepomembno. "Tukaj Krvavi Mandalorian z avotrizacijsko številko 6-4-8-5-3-6. Javljam se s položaja 12-12-2012, pripravljen na 217." Morda so besede zvenele nelogično vendar pa so pomenile, če so naletela na prava ušesa, več kakor zadostno kopico informacij, da se je dalo naprej razvijati vzpostavljeni pogovor. Sam se je naslonil nazaj, da se je udobni sedež rahlo nagnil. Dvignil je desno nogo, jo položil čez levo ter na vrh postavil svoje orožje. Spustil je varovalo in poslušal, ko je del mehanizma kliknil. Prisonil si je njemu lastno orožje k ramenu in za šalo nameril skozi steklo, ki je prenašalo tako ozračja raznoraznih planetov kakor pritisk samega vesolja, ki je grozil, da bo pogoltnil vse, ki si drznejo zaiti vanj.

((no ja tudi men je inspiracija kar nekam izginila ampak je že zadnji čas, da premaknemo zadeve naprej))

"Prosim ostanite na zvezi," je dejal popačeni glas iz zvočnika, nakar je glas zamenjala tišina. V nekem trenutku je iz holograma šinilo na tisoče svetlo modrih žarkov svetlobe in se prepletlo v mrežo, ki je prekrila celotno sobo, nato pa izginila. Nekaj trenutkov kasneje se je glas vrnil in, tokrat brez variirajočega tona in višine, povedal: "Varna zveza vzpostavljena. Prosimo počakajte na začetek holo-prenosa. Lep dan želim, in nesmrtno slavo Lady Pride, naj živi večno."
Trenutek zatem se je iz holoprojektorja prikazala doprsna podoba prav tiste osebe, na katero se je nanašal zadnji stavek operaterja.
"217, Zakkeg?" je vprašala nekoliko nejevoljno. "Torej so začetna pogajanja padla v vodo. Sklepam, da grožnje ni vzel resno. Kakšni so Mandalorovi razlogi za zavrnitev mojih pogojev?"
Počakala je, dokler ni pojasnil, ter že vmes razmišljala. Dolg trenutek potem ko je Zakkeg povedal, se je odločila.
"Odnesi Mandaloru komunikator, ki sem ti ga dala na Dantooinu. Dokler je tvoj DNK v bližini enega metra, bo deloval kot direktna povezava do mojega sprejemnika. Ne pozabi predhodno vnesti nove kode, če ne želiš da bi tisti ki ga drži izgubi dlan od komolca navzdol. Kodo boš dobil izpisano ob koncu tega pogovora. Je še kaj, kar se ti zdi pomembno preden govorim z njim? Si morda opazil še kakšno malenkost, ki bi ga lahko ali razjezila ali pa ga prisilila, da bi se ustavil in še enkrat premislil?"

((Upam da ne zameriš da sem kar napisala da Zakkeg obnovi, se mi zdi smiselno da ja, pa drugače ne bi mogla kaj dosti napisat. ))

((uou kako gre čas hitro mimo xP čisto pozabu na tale rpg))

Kakor streniran pes, ki brez najmanjšega zvoka čaka na položaju in posluša nove ukaze, je čakal Zakkeg med tem, ko je govorila njegova gospodarica, pardon, delodajalka. Podrobnosti holo prenosa so bile presenetljivo dobre za kar se je imel zahvaliti zadnji nadgradnji sistema. Skorajda je lahko čutil napetost, ki je najverjetneje zavladala v prostoru kdo ve kje, kjer je pač trenutno bila Pride. Mandaloriani namreč zdaleč niso bili nekaj kar bi bilo pametno odpraviti na hitro in silovito. Ne, ko je prišlo do diplomacije z njimi je bilo potrebno delati v robotsko vodenih rokavicah.
"Splošno mnenje Mandalora je, da so vsi sithi enaki v hrbet zabadajočim črvom ter, da Republika ne predstavlja prav nobenega izziva več za naše bojevnike." Ni bilo kaj veliko vendar pa morda vsaj malo pripomoglo k zmagi. In čeravno Zakkeg ni z največjim veseljem deloval proti voditelju Mandalorianov je vseeno menil, da ga je bilo bolje čim prej spraviti z oblasti preden bi povzročil preveč škode. Ter, razumljivo, tja postaviti nekoga veliko bolj primernega. Njega.
Kakor je bilo rečeno je ob prekinitvi povezave bila izpisana koda. Vendar pa je tukaj nastopil trik, ki je prepričeval morebitnim prisluškovalcem uspešno zajetje ter uporabo komunikatorja. Med prve dve in zadnje dve številke štirimestne kode je bivši lovec na glave »vrinil« še dodatno številko, ki je bila izrečena že na samem začetku prenosa. Novo geslo je bilo tako pripravljeno na uporabo in vmesnik za prenašanje sporočil. Kakor že enkrat poprej tistega dne se je vhod v ladjo odprl in so se ven spustili domači, a vendarle tako zelo tuji osebki. Privrženci temne strani v tej vojni so spet sledili potki, ki jih je vodila do nadaljevanja pogajanj. Spet je bilo mogoče čutiti poglede z vseh strani čeravno je tokrat živčnost v zraku že rahlo popustila. A izginila ni.
Spet je moral Zakkeg pred vstopom v isti prostor, kjer je bil tudi stari-novi sogovorec, predati svoje orožje. Črno-beli oklepnik je, čeravno nerad, to storil in si s tem pridobil pravico za nadaljevanje. Vrata so se razprla in že je vstopil v ozračje, ki je bilo tako zelo drugačno od zunanjega džungelskega. "Koda." Ni se trudil s prevelikim besedičenjem saj je želel s starjo čim prej opraviti. V komunikator je vtipkal petmestno številko in že se je pričela vzpostavljati nova povezava.

((Nisi bil edini   ))

Iz komunikatorja se je prikazala podoba Darth Pride, tokrat odete v tesno-prilegajočo se črno bojno opravo iz gibljivega, a močnega materiala, okrepljeno na vseh občutljivih mestih. Razlog za to je bil v dveh različnih vzrokih: prvi je bil ta, da je bila na planetu kjer se je ravnokar bila bitka, drugi pa ta, da se je dovolj dobro zavedala da na nekoga, kot je bil Mandalore, ne bi naredila vtisa ne v tradicionalnih Sithovskih oblačilih, ne v pomanjkljivem lateksu.
"Bodi pozdravljen, Mandalore," ga je nagovorila z diplomatskim glasom, nato pa muzajoče dodala: "Ali naj te kličem kar Canderous, iz klana Ordo?" Počakala je trenutek, da se je informacija vsedla v zavest prisotnih, ter so imeli čas premisliti kaj so pravkar slišali in kaj je to pomenilo.
"Vkolikor sem bila obveščena, ti ni uspelo videti modrosti v odločitvi enega vaših najbolj sposobnih bojevnikov. Sedaj te nagovarjam osebno, kot en general drugega, in ti dajem zadnjo možnost, da premisliš svojo odločitev. Zavrni mojo ponudbo, in ostal boš moj sovražnik. V vojni z menoj ni zmage: le uničenje. Morda si bi priborili nekaj slave v boju s tako mogočnim sovražnikom, a kaj vam bo to pomagalo, ko ne bo ostal niti en Mandalorian živ, da bi se vas spominjal? Svojo slavo bi odnesli v svoj grob, in edino zadoščenje ki bi ga imeli bi trajalo le trenutke pred vašo smrtjo."
Naredila je premor, nato pa končno prešla na svojo ponudbo:
"Ali pa se poveži z mano, ljudstvo Mando'a naj sklene zavezništvo z mojim imperijem, in čakale vas bodo mnoge bitke, dobivali pa boste tudi vedno nove rekrute, iz katerih boste lahko naredili prave Mandaloriane, da se bo vaše ljudstvo in vaš način življenja nadaljeval še na veke vekov. To, da bo prvi sovražnik, ki ga boste lahko uničili ravno tisti, ki vam je v preteklosti zadal tako uničujoč poraz, je le konica ledene gore. Mar ni to način Mandalorianov? Premagani, a ne uničeni, in pripravljeni da si vzamete maščevanje ki vam pripada? Republika si je nekoliko opomogla, a še vedno jo slabijo rane, ki ste jim jih zadali; bodi dober strateg in jih uniči preden postanejo dovolj močni, da se ravnotežje prevesi v njihovo korist. Vendar boste brez moje pomoči ranljivi na dveh frontah, in le kakšen bojevnik bi nalašč šel v bitko, za katero ve da bo izgubil?" Premaknila se je bližje k oddajniku, kar s je na drugi strani kazalo tako, da je celoten hologram zapolnila povečana podoba njenega obraza.
"Nisva si tako zelo različna, veš? V preteklosti so bili Sithi, ki so si upravičeno zaslužili srd Mandalorianov; a jaz nisem ena njih. Sem več kot le Sith, in moji vojaki so učeni na načine, ki niso tako zelo drugačni od vaših. Naučeni so, da je v vojni pomembna zmaga za vsako ceno, da ščitijo svoje soborce, razen kadar njihova žrtev pomeni zmago, da sta oportunizem in pretkanost vrlini, zavoljo katerih se obrnejo bitke. Znajo se boriti popolnoma samostojno, a tudi kot ena sama celota. Proti takšni vojski ne moreš zmagati; je kot bi se boril proti lastni doktrini, le da je nas nekajkrat več, ter posedujemo veliko boljšo oborožitev in tehnologijo. A zakaj bi se moral boriti proti nam, ko smo lahko zavezniki? Marsikaj se lahko naučimo eden od drugega, in priznajmo si, tvoje ljudstvo si prav tako zasluži opremo vredno Mandalorianov, ne pa teh zastarelih modelov, ki ste jih nabrali skupaj še od ostankov vaše zadnje vojne. Pridruži se mi, Canderous Ordo, in Mandaloriani ne bodo le notica v zgodovinskih holovidih, temveč najmočnejša vojaška sila v galaksiji!"

Mandalorova čelada ni odražala nikakršnih čustev. Le kako bi jih? To je bil tudi eden od razlogov, poleg tradicije in pa očitne ter zelo koristne zaščite lobanje, da je skorajda nikoli ni snel.
"Govoriš kot diplomat, a tudi kot bojevnica, Darth Pride," pravi naposled vodja Mandalorianov.
"Način kako obrneš besede bi marsikoga kaj hitro pritegnil na tvojo stran. A mi nismo marsikdo: mi smo Mandaloriani. Mi smo tisti, ki drugim naženemo strah v kosti že samo ob omembi naše moči, ne tisti, ki bi ob natanko takemu pristopu stisnili rep med noge in se šli spečat z nekom, ki nam je bil od nekdaj kvečjemu negotov, največkrat pa sovražen."
Mandalorov glas kovinskemu prizvoku čelade navkljub, ali pa še dodatno prav zaradi nje, pridobiva dokaj strašljiv, predvsem pa ponosen in neuklonljiv prizvok.
"Ni mi mar če veš za moje ime, ali kdo sem ter kaj sem nekoč bil. Canderous Ordo je preteklost; še vedno je moja preteklost, na katero nisem pozabil in je ne skrivam, vendar nisem več samo Canderous. Sem Mandalore, vrhovni poveljnik najbolj zagrizenih, elitnih in strahu-vzbujajočih vojščakov v galaksiji. Mogoče so se vaši vojaki res naučili marsikaj od nas, da nas tako posnemate, na eno stvar pa pozabljate: Bistvo, jedro Mandaloriana je tudi to, da zaupa v svojega soborca in se z njim bori kot brat. Vode an!"
Ob tem skupina mandalorianskih bojevnikov, ki se je medtem zbrala ob vhodu za Zakkegovim hrbtom, z glasnim vzklikom ponovi Mandalorove besede. Bratje vsi.
"Republika morda ni vredna, da bi jo klicali za brate, vendar smo se povezali z njimi, in le Sithi ste tako brez časti, da izdajate svoje zaveznike. Naj vas naša slava ne skrbi; če so tvoje sile res tako mogočne in dobro opremljene kot trdiš, bo slave, časti in bojnega plena še preveč za nas. In če se nam tako zahoče, se lahko še vedno spravimo nad Republiko potem, ko končamo s tabo in tvojimi. Republika ne bo šla nikamor: birokrati in demokracija jih bosta še naprej ovirali v šibkosti vse dokler ne spustijo svojih obramb dovolj nizko, naše ljudstvo pa se dovolj okrepi, da jih spet spravimo na kolena." Sithinja ni razumela. Za Mandaloriana ni bilo pomembno če zmaga ali izgubi vojno, kaj šele bitko - pomembno je bilo le, da je šlo za velik spopad o katerem se bo govorilo še stoletja ali celo tisočletja, in da je v tem spopadu izkazal vse glavne Mandaloranske vrednote: pogum, neodpustljivost, pretkanost, in moč, vse do svojega zadnjega diha. Imena posameznih bojevnikov je zgodovina morda pozabila: a vsak Mandalorian je sam pri sebi vedel, kdaj in kje se je boril, in koliko časti si je priboril.
"Dovolj sem slišal," reče Mandalore, ter doda: "Več kot poveš, tem bolj odločen sem, da predstavljaš nasprotnika, ki je resnično vreden da se preizkusimo zoper njega. Morda res vsi umremo, vendar Mandaloriani nismo le ena vrsta, nismo le prebivalci Dxuna; Mandaloriani smo doktrina, smo ideologija, in ta ideologija ne bo nikoli izginila, ne glede na to koliko je uničeno. Z vsakim v boju padlim Mandalorianom se ta ideologija le krepi, in tudi če od nas ne ostane ničesar več, bo nekoč nek moder bojevnik sam prišel do istih načel, ki nas vodijo že od vsega začetka."
To rekoč potegne blaster in z izjemno hitrim, a preciznim strelom sestreli komunikator v Zakkegovi dlani, da se ta v hipu upepeli. Mandalorovo ciljanje je tako precizno, da Zakkegova dlan ni bila nikjer niti ožgana, kaj šele da bi ga kje zadel.
"In kaj na vse to porečeš ti, Zakkeg?" vpraša sedaj svojega rojaka, ki je bil prišel z nasprotne strani tekočega konflikta. "Boš ostal pri svoji delodajalki kot povprečen plačanec, ali se boš pridružil svojim bratom in sestram v boju proti najmočnejšemu nasprotniku kar smo jih imeli od Revana dalje?"

((ampak važno da smo se spomnili ))

Najraje bi odkimal z glavo toda uspel se je zadržati. Njegova delodajalka ni razumela Mandalorianov tako kakor jih je razumel on, kakor so se razumeli sami. Ponujala je reči, ki bi Mand'alora kvečjemu spodbudila k temu da zavrne njeno ponudbo. Kdo bi se bojeval v izgubljeni bitki? Takšni možje ter žene so stali na tej strani komunikatorja. Vendar s svojo govorico telesa ni izrazil nestrinjanja. Ne bi se niti spodobilo. Je pa Zakkega tedaj prvič pograbil dvom, če ravna pravilno. Niso bile potrebne besede Mando'ade, da je podvomil v lastna dejanja. Ponudba Darth Pride, ki je ponujala skorajda uničeno Republiko v milostni zamah mu je dala misliti ali je dejansko pravilno, da se peča s Sithi. Toda saj sem sam pomagal poskrbeti da je ta zgrešena demokracija sploh pristala na kolenih.
Še dobro, da mu je uspelo uskladiti lastne misli tekom pogajanj. Kakor hitro so se namreč slednja zaključila je bil z natačnim strelom uničen tudi komunikator v njegovi dlani. In iskreno napisano, ponudbo, ki je sledila, bi še minuto ali dve nazaj gotovo sprejel. Poudarek na minuto ali dve nazaj.
"Odgovor je jasen." Izpod zelenkastega vizirja ni bilo mogoče razbrati dejanske jasnosti odgovora. Niti sam glas ni dopuščal v svojo nevtralnostjo kakšnih razlag zaradi česar je bil izrečeni stavek zelo dvoumen. "Jaz, Zakkeg, izzivem tebe, Canderous iz klana Ordo, trenutnega Mand'alor, na dvoboj za oblast po običajah in tradiciji našega ljudstva vpričo tvojih ljudi. Sprejmi ali pobegni v sramoti v najtemnejši kotiček galaksije." Sedaj je bilo uradno na čigavo stran se je poveljnik zunaj čakajočega oddelka postavil. In po izrečenih besedah ni bilo več poti nazaj.
Parjir ra kyr'am.
Zmaga ali smrt.

Zakkegov odgovor ter sledeči izziv sta od množice za njegovim hrbtom pritegnila marsikateri zvok osuplosti, od nekateri tudi smeh, vendar je ta kaj hitro pomrl, bržkone ko so smejoči ugotovili, da se večini situacija ne zdi smešna, ter da se Zakkeg ne šali.
Mandalore naredi nekaj počasnih korakov naprej, dokler ni tako blizu, da se njegova in Zakkegova čelada skorajda ne dotikata.
"Ne shab'rud'ni," reče Mandalore z nezavidljivo mero jeze v glasu, in kljub tihemu tonu njegovega govora se besede razležejo po celi sobi, saj ostali mirujejo v pričakovanju odgovora. Sporočilo je jasno: gre namreč za zadnje opozorilo preden se ima zgoditi kaj nasilnega. In kadar Mandalorian postane nasilen, običajno nekdo konča mrtev.
Nekaj dolgih trenutkov sta si bojevnika v tišini zrla iz vizirja v vizir, nato pa je končno Mandalore prekinil tišino:
"Vidim, da ti je odsotnost z Dxuna oslabila spomin, naše navade pa ti je verjetno Sithovka izbila iz zavesti, da bi ji bil bolj pokoren. Ker morda nisi popolnoma izgubljen primer, te bom spomnil: Mand'alor ne postaneš tako, da prideš do trenutnega Mand'alora in mu prestreliš možgane. Prav tako Mand'alora ne izzoveš na dvoboj: pravila dvobojevalnega kroga diktirajo, da smeš direktno izzvati le sebi enake ali nižje - po ranku in avtoriteti nihče ni enak Mand'aloru. Samo če te trenutni Mand'alor imenuje za svojega naslednika, nato ti ob svoji smrti podeli Mand'alorovo čelado, in te klani sprejmejo za edinega vladarja - šele takrat si smeš praviti 'Mand'alor.' In vsaj kar se mene tiče, tudi preko mojega trupla ne bo Mand'alor nekdo, ki je pozabil na ljudstvo, katero ga je vzgojilo in izučilo za bojevnika, mu dalo namen in cilj, ter namesto tega hodi lizat pete Sithovki, ki mu je z lepimi besedami in bogatimi obljubami kupila bojevniško dušo. Ne, ne bojevniško: še plačanec bo delodajalcu in kreditom obrnil hrbet, če ga plačuje za boj proti lastnim ljudem, kajti z vsemi krediti v galaksiji ne bi mogel odplačati take nečastnosti. Kar ti pustiš da dela s tabo te dela še manj kot plačanca: si samo blaster za najem. Preden mi poskušaš oporekati, se spomni na šesto načelo Resol'nare: ko Mand'alor pokliče k vojni, so se vsi Mando'adi dolžni odzvati - *ob* njemu, ne proti njemu."
Mandalore Ordo utihne, se obrne in odkoraka nazaj do svoje z monitorji posejane mize, vendar ne sede. Z resnim, avtoritativnim glasom reče:
"Jutri zjutraj pričakujem, da se boste ti, in pa vsi tisti, ki so prišli s tabo in so nekoč bili del našega ljudstva, zglasili v barakah. Potem ko boste zavzeli svoj položaj kakor vam bo pripadal, se boste zglasili v informacijskem centru, da nam poveste natančno kakšne so sile naših nasprotnikov, kje so močni in kje ne, ter karkoli drugega, kar se še izkaže za relevantno. Mogoče bomo ob koncu te vojne res vsi mrtvi; ampak pred tem nameravam uničiti toliko Sithov, kot jih le lahko. In teh bo veliko več, če vemo kje so. Če vas ne bo, boste odslej in za vedno znani kot dar'manda. Če boste odšli z lune prej kot do jutrišnjega večera, boste odšli varno. Od takrat naprej pa boste le malraasi na poti do bome, in kot take vas bomo tudi pobili, če se spet srečamo."
Potem Mand'alor migne z zapestjem, in ob Zakkega se postavita dva Mandaloriana s puškama uperjenima v tla pred njegovim belim oklepom.
"Zdaj moraš oditi. Upam, da imaš dovolj dostojanstva, da te nam ne bo treba prisiliti," pravi eden od njih.