Nova Jedijska enklava

Razumevajoče je prikimal in še preden bi uspelo receptorju skloniti glavo nazaj k monitorju, zaprosil za še eno uslugo. "Resnično mi je žal, da vas nadlegujem, toda ali bi mi lahko samo še prenesli podobo na holodisk?" Je že stegnil, ob spremljavi prijaznega nasmeška, naprej prenosno napravo. Saj ni prevelika usluga, če mi je lahko zaupal že vse ostale podatke. Počakal je, da je dobil željeno preden se je ob globokih zahvalah ter tradicionalnem pozdravu Jedijev odstranil iz bližine zasilnega pomagača. Stopil je proti sedežem, kjer se je trojica pred napotitvi k Bastili nahajala ter si izmenjavala informacije. Tokrat sam se je vsedel, vedoč, da more naslednjo potezo dobro premisliti. Ni mogel namreč kar na slepo tekati naokrog ter spraševati po iskanemu osebku. Če sklepam, da iščem kriminalca, bi me zdrava logika najprej usmerila proti nižjim nadstropjem, kjer se takšna bitja zbirajo. Tam bi najverjetneje dobil za pravo ceno kaj hitro potrebne informacije, vendar pa se tukaj pojavi drug problem. Za to bi moral namreč s seboj nositi večjo količino kreditov, kar pa ni najbolj pametno glede na območje v katerega bi se podajal. Kaj naj se torej obrnem, da bo manj tvegano a vendarle zadovoljivih rezultat?" Med premišljevanjem si je položil predse na manjšo mizico disk s sveže zapisanimi podatki. S pritiskom na tipko se je pred njim pokazala manjša podoba človeka, ki se je vrtela v smeri urinega kazalaca. Z dlanjo si je podrpl brado in se zazrl v moškega, ki ga je moral med vsemi bitji na tem planetu poiskati. Tedaj pa se mu je utrnila ideja, ki jo je bilo vredno preveriti. [i]Če obstaja zapis, da je prišel na Coruscant, bi se splačalo najprej nameniti proti pristanišču. Plovila, še posebaj tista, ki so znana kakor tihotapska ter ukradena se vtisnejo v spomin veliko bolje kakor običajne ladje. S slikovnim prikazom iskanega pa se bo v komu morebiti prebudil kakšen spomin, ki bi mi lahko pomagal. In če bo že potrebno seči v žep ter na plan potegniti nekaj kreditov bo vsota kljub vsemu veliko manjša kakor, če bi se napotil v podzemlje. Zadovoljen s skovanim načrtom je pospravil vrtečo se podobo v notranji žep plašča, kjer je bil zapis veliko varnejši pred žeparji. Še enkrat se je zahvalil Ithorianu za pultom, ki se je že ponovno posvetil svojim nalogam ter stopil skozi vrata. Vonjave zunanjega sveta, vključno z vsemi zvoki, so butnile vanj toda niso ga zmedle. Točno je namreč vedel kam se mora napotiti – proti vesoljskemu pristanišču.

((odšel kam le))

Mojstrici Bastili je sledil v sejno sobo in sedel šele tedaj, ko mu je ženska ponudila stol zraven svojega. Nikoli ni slovel kot velik govorec, ki bi s svojimi besedami opijal množice in v srcih vzbujal samozavest. Dejanja so bila tista, ki so pri Eronu Tyrasu odtehtala njegovo retorično pomanjkanje, a tokrat si z njimi ni mogel kaj prida pomagati. Če bi se opazoval pred meseci, se ne bi mogel načuditi svojemu obnašanju, a zdaj se je znašel v velikem razpotju svojega življenja, ki ga je lahko razrešil zgolj odkrit in jasen pogovor. Utrujen pogled je usmeril v Bastilo, medtem ko se je na njegovih ustnicah prikazalo nekaj podobno ciničnemu nasmešku.
"Najprej se vam moram opravičiti za svoj neolikan odhod prej, ki je bil skrajno neprimeren. A to ni glavni razlog moje vrnitve." Jedijski mojster je utihnil in se zazrl nekam v daljavo, čeravno njegove oči niso zaznale ničesar zunaj stekla. Premleval je o svojih mislih, občutkih in odločitvah. Vse skupaj je poskušal spraviti v besede in oblikovati nekaj, kar ne bi bilo povsem brez repa in glave. "V meni se že dolgo rojevajo dvomi in nešteta vprašanja. Začelo se je s padcem mojega vajenca med vojno in doseglo svoj vrh z zrušenjem Jedijskega templja. Ne morem si pomagati, da ne bi videl šibkosti in pomanjkljivosti v učenju Jedijev, pa naj se še tako trudim." Pogled je počasi preusmeril k sogovornici in polagoma nadaljeval. "K vam sem se vrnil zaradi Revana, zaradi vaše povezanosti z njim. Sami ste ga najbolje poznali in kdo drug bi znal bolje razbliniti moje dvome? Revan je veljal za vzornega in nadarjenega Jedija, ki je prekršil pravila Reda in odkorakal naravnost v Mandaloriansko vojno. Zakaj neki bi to storil, če ne bi v pacifizmu in dogmatičnih tradicij Mojstrov videl nekaj slabega, nekaj zavirajočega?" Eron se je nenadoma dvignil in s počasnimi koraki stopil do okna, skozi katero so se risale ogromne stolpnice in oddaljena stavba senata. Na planet je padal mrak, utripajoče luči so se prižigale na vseh koncih in zdelo se je, kot bi se zdaj začenjalo povsem novo življenje. Coruscant ni nikoli spal, a dan in noč sta se vendarle zelo razlikovala. Podnevi so bili zgolj gneča, glasnost in kaos, ponoči pa se je v to prikradla še zmes skrivnostnosti in naredila zadevo veliko bolj mikavno. Še zdaj se je Eron spominjal, kako je v najbolj rosnih letih svojega življenja večere preživljal na ulicah Coruscanta skupaj s starši, ki so le tedaj našli čas za družinsko življenje.
Čez dan se je vsak ukvarjal s svojimi stvarmi in deček je bil prepuščen sam sebi, ko pa je se nad planet zgrnila tema, so se zadeve povsem spremenile.
Iz spominov se je vrnil v realnost in se s prekrižanimi rokami na hrbtu obrnil nazaj k mojstrici. "Jedijski Red je vse, kar sem v življenju poznal in ni je stvari, ki mi bila dražja od mirnega življenja med ostalimi Jediji, a povejte mi, kako naj s takšnimi dvomi še najprej vztrajam tukaj? Mar ni Jedijski uk povzročil padec Jedijev na temno stran, vstajo Sithov in nenehno ogrožanje Republike? Sam sem vedno zagovarjal praktični pristop, izkušanje nevarnosti na lastni koži in neposredno soočanje z izzivi, ki v tebi ne vzbuja strahu in nezavednega hlepenenja po nečem prepovedanem. Če sam spoznaš grozote temne strani, si jih ne boš nikoli želel, če pa o njih slišiš le svarila in opozorila iz ust Jedijskih učiteljev, pa je zadeva drugačna." Razgovoril se je povsem neobičajno glede na njegov značaj in kdor bi ga bil slišal, ne bi verjel svojim ušesom. Tudi sam ne bi verjel, če bi mu kdo napovedoval kaj takšnega, a zdaj je stal tukaj v prostoru in Bastili na široko razkrival svoje misli. "Želel sem oditi v osamo in delovati neodvisno od drugih, saj tako lahko zgolj sebi očitam napake, a še prej si zelo želim slišati vašega mnenja. Kaj mi svetujete in kaj bi Revan dejal na današnje učenje Jedijev?" Bilo je skrajno nenavadno kaj takega spraševati eno od vrhovnih članic Jedijskega Sveta, toda če je bil kdo blizu tovrstnim dilemam, je bila to prav Bastila Shan. In ne zgolj zaradi stikov z Revanom, pač pa tudi zaradi lastnega izkustva temne strani, ki ji je kot ena redkih ušla.

Govor, kakršnega je bila Bastila tedaj deležna, bi z lahkoto pripisala kateremu od mlajših članov reda, predvsem tistih ki so končali vajeništvo skupaj z njo, vendar pa so bile te iste besede iz ust moškega srednjih let, ki je med Jediji preživel celo svoje življenje, občutno manj verjetne. A po drugi strani je šlo za izjemo, saj se je Mojster Tyras že od nekdaj držal bolj zase. Moški je stopil k oknu in Bastila se je že namenila začeti s svojim odgovorom, ko je spet spregovoril. Tako ji iz vljudnosti ni ostalo drugega kot da počaka da pove do konca in mu šele nato spet odgovori.
"Žal mi je, da vas slišim tako govoriti Mojster Tyras," je dejala. "Sklepam, da ste imeli preveč skrbi da bi premislili kar čutite. Pomislite vendar; kaj za Jedije pomeni pacifizem? "Jedi uporablja svoje veščine za obrambo in zaščito, nikoli za napad." Morda res ne začenjamo vojn in se ne izgubljamo v žeji po krvi kot to počnejo Sithi, vendar to še ne pomeni da bomo stali križem rok in pustili da sovražniki počnejo kar želijo. Spomnite se; deveta izmed trinajstih zavez Jedijev se imenuje Zaveza Zaščite; ta nas obvezuje da varujemo sebe, tiste ki so zaščite potrebni, in naše ideale. Zavezani smo varovati celovitost in svetost življenja; celo kadar je cena za to naše lastno življenje. Resnično mislite, da smo zaradi tega preveč pacifistični?" Zavzdihnila je. Morala se je spomniti da ne govori s padawanom, kar je bilo glede na temo nekoliko težko, vendar se je potrudila.

"Med prvo vojno Svet ni nikoli dejal da Jediji ne bodo podprli Republike; le da potrebujejo več časa da preučijo nasprotnika. Po mnenju nekaterih tega časa medtem ko so zunanje kolonije padale ni bilo; po mnenju drugih, še posebej v retrospektivi, pa bi bilo veliko bolje če bi Svetu pustili da razkrije svoj načrt. Veliko nas je bilo mnenja, da potem morda sploh ne bi bilo druge in tretje vojne, in v končni fazi bi morda vseeno rešili veliko več življenj kot jih je Revan s tem ko je prekmalu stopil v prvo vojno. Svet ni zagovarjal obotavljanja, temveč premislek dolgotrajnih, ne samo kratkotrajnih posledic.
"Tudi 'dogmatične' se mi zdi močno pretiran izraz za naše tradicije. Res je, da sledimo doktrini stari več kot 20 tisočletij, vendar so naša načela vse prej kot dogmatična. Vajencem ne pravimo, da je naša resnica edina prava resnica. Namesto dogme jih učimo "Ignoranca ne obstaja; obstaja le znanje." Najbolj dogmi-sorodna načela našega reda so kvečjemu tista, ki pravijo da ima Sila svojo voljo in svoj načrt za vsakega izmed nas."

Naredila je premolk, hitro zbrala misli, ter nadaljevala z odgovorom:
"Mnogo Jedijev je že padlo, res je, in ne moremo si zatiskati oči da nismo deloma tudi sami krivi za to. Ampak pomislite koliko je bilo v času odkar red obstaja takih, ki niso nikoli zapadli na Temno stran, celo takih ki jih ta ni nikoli zamikala! Lahko resnično trdite da je z našimi metodami nekaj hudo narobe, če spodleti le manjšini? Da, res je, nismo popolni, ampak kdo pa je? Popolnost je ideal Sithov in le njihova lastna aroganca jih dovolj slepi, da si lahko domišljajo da bodo ta ideal kdaj dosegli.
"Poleg tega je prav to, kar očitate da nam manjka, ključni del učenja vsakega vajenca. Res je da ostanejo bolj ali manj v templju dokler so še mladi, da tako zavarujemo njihove osebnosti v najbolj sugestibilni dobi pred škodljivimi vplivi, vendar je ravno del obreda ob koncu treninga ta, da samostojno rešijo nalogo v zunanjem svetu medtem ko je njihov mojster zraven le kot opazovalec in zaradi varnosti. In ko enkrat postanejo Padawani je ravno praktični pristop tisti po katerem se učijo. Se vam zdijo naloge skupaj z mojstrom v vsakršnih situacijah od diplomacije do reševanja sporov do varovanja ljudi in preprečevanja spopadov premalo praktične? V vsakem obdobju pač nimamo vojne da bi se učili še na bojišču, a bojim se da bo v tej generaciji tega še preveč."

In seveda še zadnja dilema, tista ki se je vedno znova vračala nazaj.
"Kar pa se ima Revana, vam lahko odgovorim da Revana resnično pozna kvečjemu Revan sam. Čudi me, da ne veste razloga zakaj se je med prvo vojno uprl mnenju Sveta in odšel v bitko, glede na to da ste mu sledili. Lahko rečem le, da je bil Revan v tistem času vendarle mlajši, njegova ambicioznost pa je bila vedno visoka. Ne dvomim, da je resnično mislil na reševanje življenj ko je šel v vojno, vendar ni nemogoče da je pod tem ležala tudi podzavestna želja po samo-dokazovanju. Vendar niti Revan ni mogel sprevideti kaj je odkril v globinah Neznanega vesolja; in sumim da se je zaradi tega vrnil kot zavojevalec. A to znanje je bilo izgubljeno z njegovim spominom, in vedeli bomo le če se kdaj vrne k nam, ali pa ga sami najdemo. Vsekakor pa mislim, da o njegovem mnenju o Jedijskem Redu dovolj pove dejstvo, da ga je rešil in odšel na Korriban uničit ostanke Sithov. Morda se s Svetom ni vedno strinjal, vendar se mu je očitno odločil zaupati."

Odgovor je bil zelo podoben temu, kar je bil pričakoval, le da se je Bastila še bolj podrobno razgovorila o vsem skupaj. Njene besede so jasno razodevale njeno stališče in ravno to je bilo tisto, čemur je Eron nasprotoval - slepo prepričanje v neke starodavne ideale, ki so se že več kot enkrat izkazali za napačne. Po drugi strani se ne bi smel čuditi, saj je bila Bastila Shan že od mladih nog zelo vdana Jedijski kodi in ji je sledila, ne da bi v celoti razumela njen pomen. Oziroma vsaj takšno je bilo Eronovo mnenje, ki pa je predstavljalo povsem subjektivni vidik. Če bi namreč res razumela pomen posameznih besed in poznavala njihovo bistvo, ne bi nikoli padla na temno stran, saj enostavno ne bi čutila te potrebe. Strah pred temno stranjo, nenehno pridiganje in izogibanje pa vsekakor niso dobra rešitev. Med poslušanjem je začenjal spoznavati, da je njegova odločitev najboljša, pa čeravno bo zgolj začasna. Še vedno lahko deluje v dobro Republike, le da zunaj Reda in ločeno od njihovega ustaljenega življenja. Ne glede na to ugotovitev je mojstrici dolgoval odgovor in tako ji je vljudno pustil zaključuti govor, nakar je sam začenjal.
"V določenih stvareh se moram strinjati z vami Bastila, žal pa ne v vseh. Premišljenost in preudarnost sta potrebna, v to se vsekakor strinjam, vendar ne za ceno tujih življenj. Sami se sklicujete na deveto zavezo, a vendar jo je Red več kot očitno kršil. Kakšne obrambe in zaščite so bili deležni prebivalci Catharja, ko so Mandaloriani napadli njihov planet in spravili raso na rob izumrtja? Kakšne obrambe in zaščite so bili deležni prebivalci Althirja in še mnogih drugih planetov v zunanjem obroču, ko jih je sovražnik neusmiljeno napadel? Takrat ste stali križem rok in tudi če bi naposled ukrepali, teh življenj ne bi mogli povrniti. Morda je bil ta dogodek izjema, a je vendar pokazal, da tuhtanje in preučevanje ne rešujeta nedolžnih življenj. Revan pa je kvečjemu rešil mnogo življenj, saj bi drugače dandanes vsi govorili v jeziku Mandalorianov, če bi sploh živeli."
Jedi je utihnil in se nekoliko zamislil nad pravkar povedanim. Vse svoje misli je za razliko spravljal na jezik in to je bilo nekoliko nenavadno zanj, toda to je moral storiti. Molk mu ne bi prav nič pomagal, hkrati pa bi ga delal samo še bolj nesrečnega, saj svojih občutkov ni več mogel nositi s seboj. Nosil jih je praktično vse življenje in to mu ni prineslo nič drugega kakor vse večjega bremena in trpljenja.
"Res jih ni padlo veliko, a tisti ki so padli, so pošteno padli" je z rahlim nasmeškom na obrazu odgovoril Eron in se spomnil vseh velikih Sith Lordov, ki so v preteklosti povzročili veliko trpljenja v galaksiji. "Vaše mnenje me preseneča Bastila, še zlasti potem, ko ste na lastni koži izkusili Revana in Malaka. Šlo je zgolj za dva padla primera, a njuna dejanja so za večno zaznamovala galaksijo. Freedon Nadd, Ajunta Pall, Exar Kun. Zgolj trije padli Jediji, ki pa so povzročili pošteno razdejanje v Galaksiji. Ravno v tem je problem mojstrica, v tej manjšini. Manjšina je že večkrat povzročila katastrofalno razdejanje, vzrok pa je v učenju Jedijev. In če sva že tukaj, vam moram oporekati pri učenju vajencev."
Za hip je utihnil, da je lahko ponovno prišel do zraka in si zbistril svoje misli. "Ste prepričani, da jih zavarujete pred škodljivimi vplivi? Ali zgolj v njih vzbudite podzavestno željo po nečem prepovedanim? Res je, mladi so najbolj občutljivi in najbolj dojemljivi, hkrati pa tudi najbolj radovedni in njihova domišljija je na višku. Predstavljajte si otroka, ki ga svarite pred nevarnostjo jabolka na sosedovem dvorišču. Mnogo let ga odvračate od njega in mu dopovedujete vse najslabše. Otrok hkrati postaja radoveden, si zastavlja nešteta vprašanja o tem jabolku in ko enkrat odraste, sklene preizkusiti resničnost učiteljevih besed. In pridemo do padlih Jedijev. Če bi otrok na lastno pest izkusil to nevarnost, bil pričam njenim grozotam, ga ne bi nikdar povleklo na nasprotno stran. Izjema so tisti, ki uživajo v trpljenju in nadvladi, a taki bodo padli v vsakem primeru."
Prišla sta še na zadnjo temo, ki je vključevala Revana. Tudi tukaj bi ji lahko Eron nasprotoval, toda to se mu ni zdelo potrebno. Odgovor je pravzaprav že dobil in zato je bil kar zadovoljen nad vrnitvijo. Če bi odšel brez tega razgovora, bi dvomi v njem še rastli, poleg tega pa Jedijem ne bi ponudil nikakršne razlage za svoj odstop, kar pa si niso zaslužili. "Sledil sem Revanu in moj razlog mi več kot zadostuje. Njegovega sem lahko le domneval, kot velja za vse nas. Potemtakem sva si z Revanom zelo podobna, saj tudi sam zaupam Redu, le da se z njim ne strinjam v določenih pomembnih točkah. In posledično bo bolje, da sledim njegovemu zgledu in začasno odidem po svojih poteh. Upam da zdaj razumete razlog mojega odhoda in mi ne boste oporekali." Približal se je Bastili, toda prostora ni zapustil enako nevljudno kot prvikrat. Pustil ji je do besede, pa čeravno njeno pregovarjanje ne bi več kaj zaleglo. Zdaj je dokončno začrtal svojo pot in odločitev se mu je zdela pravilna.

Zmajala je z glavo ko so se iz Eronovih ust vsuli isti argumenti, ki jih je večkrat zagovarjal Carth Onasi.
"Kaj pa Telos, Mojster Tyras, in Taris? Kaj pa vsa življenja ki so padla po vojni z Mandaloriani zaradi Revana in Malaka? In zatem Katarr, Onderon in zopet Telos. Zdaj pa Coruscant, in še tretjič Telos in drugič Taris. Ni to nič v primerjavi s tem kar so povzročili Mandaloriani? Obstajajo povezave med vsemi izmed teh konfliktov, za tiste ki se dovolj osredotočijo nanje da jih vidijo. Dobro veste, da v Visoki svet sprejmemo le najboljše in najmodrejše izmed nas. Imate tako malo vere v celoten red, da mislite da bi tudi najmodrejši in najmočnejši v razbiranju prihodnosti in volje Sile stali križem rok? Vsaj meni se zdi to izjemno neverjetno. Strinjam se da so vprašanja o tem kaj bi lahko bilo, če bi zgodovina tekla drugače, kvečjemu spekulativna in stvar osebnega mnenja, vendar se mi vseeno zdi, da ste izbrali svoje stališče in si zatiskate oči pred alternativo. Še celo preden je Revan začel svojo kampanjo je Svet svaril pred večjo nevarnostjo, ki skrita čaka nekje v ozadju. Čeprav nobenega od takratnih članov ni več med nami sklepam, da so svarili prav pred tem, da bi se toliko Jedijev spreobrnilo na Temno stran. Ne pravim da je to edina resnica, vendar pa dopuščam možnost, da bi sedaj lahko bili v veliko boljšem položaju če bi Revan in Malak počakala na odločitev Sveta. Izgubili bi veliko življenj, to je neizogibno, vendar bi jih na dolgi rok rešili mnogo več. Dobro veste, da Svet ne bi nikoli dopustil, da bi tako krvoločno ljudstvo kot so Mandaloriani zavladalo Republiki."
Sedaj je bilo na njej da molči in posluša, medtem ko se je Eron zopet vrnil na temo Sith Lordov, ki so bili nekdanji Jediji, zatem pa ponovno o učenju Padawanov. Ko je naposled dokončal in izrazil svoje upanje v njegove razloge, je lahko le zavzdihnila in zmajala z glavo, vendar je zatem vseeno pokimala.
"Vaše razloge že razumem in spoštujem vaše mnenje, vendar se z njimi ne morem strinjati ali jih podpirati. Naj poskusim razložiti. Kadar se človek zlomi, lahko postane nekaj strašnega; in kadar ta človek čuti Silo, je njegov padec še toliko večji, strahote pa mnogo bolj nevarne, kot ste opazili že sami. Prav zaradi tega, zaradi nevarnosti ki jo lahko predstavlja že en sam spodleteli Padawan, smo tako skrbni glede urjenja. In ravno zaradi Exar Kuna je bilo kasneje uveljavljeno pravilo da v red sprejemamo samo otroke; najstniki kot je bil Kun so preveč svojeglavi, odrasli kakršen je bil Nadd pa imajo običajno že ustaljen pogled na vesolje. Takšnih ne zanimajo naši nauki o vzdrževanju ravnovesja, o ohranitvi miru, svobode, varnosti in pravice; zanima jih le njihov lastni napredek v obvladovanju Sile, da bi z njo lahko počeli kar bi želeli. Iz tega se je Jedijski red naučil svoje lekcije, in zato zdaj že od mladih nog učimo Padawane strpnosti, premišljenosti, in vere, da je mirna rešitev skoraj vedno najboljša."
Naredila je pavzo medtem, ko si je vzela trenutek za razmislek o tem kako naj konča svoj odgovor. Erona ni ravno poskušala prepričati v svoj prav, vendar pa mu je želela odpreti oči in mu pokazati da Red vsaj za zdaj ni bil več tako strog kot nekoč.
"Prej ste omenjali prispodobo s prepovedanim sadežem. A kaj pa če na drevesu s tem sadežem biva strupenjača? Takšna, ki poseduje prav poseben strup, ki povzroča agresijo, sovraštvo, izdajstvo, željo po škodovanju drugih in nevede sebe, ter na koncu smrt? To je večna dilema Mojster Tyras; kdaj je otrok dovolj zrel, dovolj pazljiv, da lahko vihti žaromeč brez da bi tvegal pohabljenje sebe ali drugih? Kdaj o nevarnosti ve dovolj, da mu lahko zaupaš skrb za ogenj? Ravno toliko kot to velja dobesedno ima pomen tudi v metaforičnem smislu.
"V končni fazi mislim, da nobeden od naju nima dovolj izkušenj, da na dolgo in široko razpravlja o pravilnosti urjenja in vzgoje Padawanov. Vi ste imeli enega, ki je postal eno s Silo malo potem ko je zaključil urjenje, jaz pa imam sedaj prvega. Če resnično mislite, da so vaši pogledi boljši, vas kot Mojstra Jedijskega Reda nič ne omejuje, da si ne bi izbrali novega vajenca in vsem dokazali ali imate prav. Svet je vedno pustil Mojstrom da so svoje Padawane učili kot se jim je zdelo prav, vmešali so se le redkokdaj in še to le takrat, kadar je bilo učenje močno vprašljivo. To, da se v nekaterih podrobnostih ne strinjate z Redom ni nič novega, da pa bi Red zapustili le zaradi tega, pa se mi ne zdi nespametno, in če sem malo bolj ostra, neodgovorno. Dejansko se s tem poleg odgovornosti Svetu odrekate tudi svojim bratom in sestram, odrekate se vsemu kar vam imamo ponuditi, in nam odrekate svoje izkušnje, misli in modrost, Padawanom pa potencialnega Mojstra. Tudi jaz ne učim Vanerja naj se varuje vsakršnih čustev; le da naj preden se odloči dvakrat vdihne in izdihne, še enkrat premisli, in potem pove svoje mnenje. Ko bo starejši bo razumel, da Jediji ničesar izrecno ne prepovedujemo; le da naš red temelji na razumu in modrosti, ter zato svarimo pred nepremišljenostjo in čustvenim odzivom. Bolje kot večina tukaj vem, da je prav ljubezen tista, ki lahko nekoga reši pred Temo; vendar se tudi zavedam, da se tako močna povezava lahko hitro sprevrže, če se je polasti izguba in s tem žalost, ali pa izdajstvo in s tem jeza... Vendar pa zaradi tega nestrinjanja ne zapuščam Reda; verjamem da bodo sčasoma spoznali moje nauke ne samo kot možnost, ampak kot eno od resnic."
V istem trenutku sta zapiskala komunikatorja obeh prisotnih, in Bastila je pritisnila na gumb, ki ga je vklopil. Prikazal se je ithorianski Jedi iz recepcije.
"Mojstrica Shan, prišlo je sporočilo za vas, Mojstra Erona Tyrasa, ter Padawana Valvurja Rahuja. Jedi Vitez Raphael Moonlight trdi da je pomembno. Posredujem zdaj." Podoba Ithoriana je zamigotala in namesto nje se je prikazal moški v zanj značilnem oklepu.
"Našel Drewina. Če hočeta pomagati pri prijetju naj Tyras ali Rahu prideta ob 1900 k sprehajalni stezi ob doku EG-749Z. Tarča ima potencialno talko; ukrepanje le kadar nima možnosti reagirati. Element presenečenja na naši strani. Konec." Ob tem je podoba zbledela in komunikator je utihnil.

Mojstrica je znova začela natančno pojasnjevati svoje nazore in čeravno je bilo v njih čutiti precej resnice, Eron Tyras še vedno ni bil povsem prepričan o resničnosti Jedijskega uka. Njuno argumentiranje bi lahko trajalo v nedogled, toda Eron vendarle ni bil človek dolgega besedičenja in je zgolj v tišini prisluhnil vsemu, kar je slišal iz Bastilinih ust. Ker popolne resnice ni, si je pravo mnenje zelo težko ustvariti, toda zadnje mojstričine besede so ga mu vendarle dale misliti. Do Reda je gojil močne občutke, vse svoje življenje je poznal zgolj njih in Jediji so mu predstavljali brate, ki jih ne bi mogel kar tako zapustiti. Držal se je bolj postrani, toda to še ni pomenilo, da ni bil član skupnosti in eden izmed njih. Prav tako bi jim njegove izkušnje v vojni nedvomno prišle prav, saj je galaksija drsela v vse bolj nevarne čase in vsak trenutek se je lahko zgodilo kaj nepredvidljivega.
Imelo ga je že, da bi vendarle popustil in sklenil še naprej ostati v Jedijskem Redu, ko sta se hkrati oglasila tako njegov kakor tudi Bastilin komunikator. Bastila je bila hitrejša, prikazal se je receptor, nato pa še Raphael Moonlight. Njegove besede o Drewinu so za hip zmedle Jedija, saj je bil med vsem svojim razmišljanjem povsem pozabil na Drewina, holocrone in Yavin IV. Potreboval je nekaj trenutkov, da je prišel k sebi in svojo pozornost znova usmeril v mojstrico, ki ga je radovedno opazovala. "Vašim razumnim besedam bi znova lahko oporekal, toda v njih je več resnice, kot sem sprva razmišljal. Zgolj čas bo pokazal, kateri od naju se je nagibal k pravilnejšemu razmišljanju, pa čeprav določena vprašanja ne bodo nikoli razjasnjena. Obljubim pa vam, da bom razmislil glede svojega odhoda in vam odločitev v kratkem sporočil. Holocron in prijetje tega Drewina mi bosta nekoliko razjasnila misli in pregnala kaos, ki zdaj vlada v moji glavi." Jedijski mojster je pogledal proti veliki digitalni uri na zidu in videl, da rdeče številke kažejo 1837. Do 19 ure torej več ni manjkalo veliko in če se je želel udeležiti aretacije tistega pokvarjenca, je moral pohiteti. Tesneje se je ovil v sivkasto ogrinjalo in se poslovil od Bastile. "Hvala za vas čas, zdaj pa moram pohiteti do pristanišča." Rahlo se je priklonil in z dolgimi koraki zapustil sejno sobo ter nadaljeval v smeri dvigal. Pristanišče ni bilo daleč, tako da bi moral tja priti še pravočasno, toda zadeve so se znale zasukati v zadnjih trenutkih in če je imel talko, bi vse skupaj utegnilo biti še bolj oteženo. Dvigalo se je z bliskovito naglico spustilo do vhodne avle, kjer je bil kot običajno zgolj Ithorian in se posvečal svojim vsakodnevmim opravkom. Eron mu je na kratko pokimal, ter si pri izhodu dvignil široko oglavnico, da je zasenčnil svoj obraz. Nedaleč stran od enklave ga je čakal speeder, ki si ga je izposodil ob prihodu na Coruscant in s katerim je prej potoval v nasprotno smer. Urno je sedel vanj, pritisnil na elektronsko ploščo in vklopil motor, da je ta značilno zabrnel. Plovilo se je rahlo dvignilo, zasukalo v smeri stolpnic in zdrvelo v smeri vesoljskega pristanišča.

Nadaljevanje v pristanišču.

Bila je res srečna, ko je končno lahko odstopila od nabrane družbe in začela hoditi proti svoji svobodi. Saj ne, da so jo motili neznana ženska v nekoliko preveč ohlapni obleki ter tihi stari in odločni mladi Jedi. Toda imela je občutek, kot da je vsak trenutek, ki ga je preživljala v pristanišču bolj ključen za to, da jo nekdo najde.

S pridnimi koraki je sledila modrolascu in ob tem poskušala razločiti njegovo telo med gubami plašča, ki je plesal za njim. Najbrž je šlo za povsem instinktiven nagon, da je opazila, kakšne mišice je imel in razmišljala o načinu, kako bi ravnala z njimi. Predvsem je opazovala njegova široka ramena in slok pas, ob tem pa je bila vesela, da ji ni bilo treba sodelovati v pogovoru.

Prečkala sta pristanišče, potem pa nadaljevala po ulicah, ki jih Skye večinoma ni poznala. Prekletstvo tega, da je živela v salonu je bilo, da je bila vezana na stavbo in sicer mnoge toda vseeno številčno omejene kantine in kraje vezane na salon. Tako je le redkokdaj videla takšno okolico in zdaj se ji je zdela sprememba naravnost osvobajajoča. Bolj kot sta se bližala stavbi, za katero je slišala, da je Jedijska enklava, manj jo je bilo strah.

Končno si je tudi drznila ponovno spregovoriti z Jedijem, ki jo je spremljal. Z nekoliko zardelimi lici se je ozrla proti njemu. "Vem, da se vam gotovo zdim izkoriščevalska, ker sem zaprosila za kredite. Toda prosim vas, da poskusite razumeti. Ničesar nimam in tu ne morem ostati. Pripravljena sem delati za hrano in prevoz, nočem vas izkoriščati."

Uporaba speederja se Raphaelu z ozirom na to, kar mu je bil povedal Valvur, ni zdela najbolj pametna izbira; zato sta s Skye ubrala nekaj manj znanih in manj uglednih ulic kot bližnjico do enklave. Čeprav je večino svojega urjenja in s tem večji del mladosti preživel na Dantooinu, pa je Raphael po koncu vojne pogosto obiskal Coruscant, in sploh predel ki se je nahajal v bližini osrednjega Jedijskega templja je dokaj dobro poznal. In nova enklava ni bila daleč od še vedno kadečih se ruševin, doki s katerih sta odhajala pa tudi ne.

Veliko večino poti je molčal, kajti v njegovi glavi so se podile mnoge misli in sumi, katere je moral urediti in premisliti. Samo dejstvo da bi nekdo poskušal ubiti Drewina ga niti ni presenetilo; nepridiprav kakršen je bil se je gotovo kdaj zapletel s kakšnim premožnejšim mogotcem, ki je očitno bolj čislal moč kreditov in lovcev na glave kot varnostne organe. Ne, medlo ga je vprašanje, zakaj je nekdo čakal dokler ni on sam opravil z njim, ter se ga nato lotil takrat, ko bi tarčo tako ali tako prijeli.
To, in pa kaj naj stori s Skye. Pravzaprav je bilo še dobro da je atentat spodletel, ne glede na to kako vseeno mu je bilo za Drewinovo usodo, saj bi v tem primeru Skye mnogo težje spravil v program za zaščito prič. Glede na nastalo situacijo je bilo najverjetneje samo vprašanje časa in birokracije, vendar pa ni bil prepričan kako bi se njeno življenje nadaljevalo potem ko bi bilo vse to končano. Če so Drewinovi pajdaši vedeli kam se je hodil masirat in če ne bi vseh polovili, zanjo ne bi bilo varno da bi se vrnila v salon.

Ko sta korakala po prečudovitem mostu na poti do enklave ga je Skye z nenadnim tokom besed spravila iz razmišljanja.
"Nisi izkoriščevalska," ji je odgovoril z glasom ki se je trudil biti prijazen, a je izpadel komaj kaj več od resnobnega. "Jedijski red morda res krvavo potrebuje sredstva, vendar se te vsote gibljejo v milijonih kreditov. Dvomim da bi zaradi manjših vsot zavrgli vse za kar se zavzemajo." Naredil je pavzo, zakaj ni bil prepričan o pametnosti ideje. Vendar ga je občutek dolžnosti gnal da nadaljuje;
"Če pa slučajno ne bodo v pomoč te lahko odpeljem kamorkoli na poti do tja kamor bom poslan. Trenutno sem tudi sam bolj na tankem s krediti, vendar pa imam ladjo in najmanj kar ti dolgujem je manjši ovinek s poti. Pridi zdaj, prej ko opraviva, prej bova vedela na čem sva."
To rekoč jo je povedel skozi vhodna vrata v notranjost, ter proti rdeče-kožnemu Zabraku ki je sedaj sedel za receptorsko mizo.
"Prosim če temu gospodu pojasniš čemu si bila priča in v kakšni situaciji si se znašla. Prepričan sem da bo potem Red pripravljen pomagati," ji je dejal, ob zadnjem pa pogledal Zabraka z vprašujočim pogledom...

Prijetno jo je presenetil, ko ji je odgovoril z mirnim glasom in ji pojasnil, da ji bo pomagal tudi v primeru, da v enklavi ne bo našla rešitve. Nasmehnila se mu je, vesela, da je naletela na sočutnega, prijaznega človeka. Enkrat kmalu mu bo za prijaznost morala poplačati s kakšno posebno dobro masažo, do takrat pa... ko jo je usmeril k rdečemu vesoljcu, je stisnila pesti in mirno ponovila kratko verzijo vsega, kar se je zgodilo. Zabrak je razumevajoče prikimal, potem pa nekaj natipkal na svojem terminalu in Skye je zadržala dih.

"Red vas bo začasno namestil tu, v enklavi," je končno spregovoril Zabrak in Skye bi ga skoraj objela, če ne bi med njima stala široka recepcijska miza. "Nikomur ne bomo izdali vaše namestitve in za vaše potrebe bomo skrbeli dokler ne najdete prevoza na drugo lokacijo, ko vam bomo za popotnico dali še dogovorjeno število kreditov. Če pa ste pripravljeni pomagati, bi vam bili zelo hvaležni, če še naprej opravljate svoj poklic ter pomagate v medicentru Jedijem, ki okrevajo po poškodbah." Skye je živahno prikimala, da so njeni svedrasti kodri zaplavali po zraku.

"Hvala vam, hvala!" je dahnila srečno. Vse se ji je obrnilo kolikor dobro bi se ji sploh lahko. Preprosto morala je nekoga objeti. Zabrak pa je bil od nje še vedno odmaknjen za dolžino mize in pozornost je že preusmeril nazaj k svojemu terminalu. Obrnila se je na petah in ovila roke okoli najbližjega človeka, ki mu je bila hvaležna - Raphaela. Stisnila ga je k sebi, ne da bi se ozirala na oklep, ki ga je nosil, naslonila glavo na njegovo ramo in za trenutek zamižala. Lahko je kar čutila, kako jo zapuščata strah in stiska.

Raphael je molče poslušal, kako je Skye povzela dogodke v dokih. Oglasil se je le enkrat, in takrat je poudaril, da se imajo za Drewinovo prijetje zahvaliti predvsem Skyinemu izjemno nesebičnemu tveganju lastne varnosti, brez katerega bi zločinca zelo težko zbezali na prosto.
Ko je Zabrak premislil in se najverjetneje preko miselne povezave pozanimal za mnenje koga z višjo avtoriteto, je končno podal odgovor. Ni še izrekel več kot polovice tega, kar je imel povedati, in Firrerreonove ustnice so se že začele nehote ukrivljati v droben nasmešek... in nato se je na njegovem obrazu hipoma prikazalo presenečenje, ki je bilo posledica Skyinega nepričakovanega objema.
Za trenutek ni vedel kaj storiti, nato pa so se njegove dlani premaknile instinktivno in se ovile okoli njenega hrbta. Stisnil jo je k sebi, leva dlan pa se je nekoliko dvignila in jo pogladila po laseh. Za trenutek sta obstala tako, potem pa je njegov prijem nekoliko popustil, dokler se ni naposled umaknil. Vendarle je bilo preveč oči v sprejemnici enklave, na kar ga je tudi z merico humorja in ščepcem zbadanja opozoril glas Valvurja Rahuja.
"Ni potrebe, pravzaprav sva ravno končala," je odvrnil Raphael. "Vidim da se s svojo novo izbranko nisi obotavljal. Kljub temu si izbral najverjetneje najslabši prostor za prvi zmenek," mu je vrnil milo za drago.
Pogledal je po zbranih, se spomnil da bo imela Bastila nalogo zanje šele v času dobrih dveh standardnih dni, ter se odločil da je čas da odide.
"Čeprav bi z veseljem ostal da bi videl kako se bo tole odvilo, bo že skrajni čas da preverim kako je z ladjo. Ne glede na to kako sposoben je, tudi GR-8 ne more delati čudežev. Se vidimo na sestanku čez dva dni."
S temi besedami je odšel proti vratom. Za Skye je bilo poskrbljeno, Valvur je imel situacijo z blondinko očitno pod kontrolo, Eron pa je bil dovolj žilav da mu zanj ni bilo treba skrbeti če bo prišel živ nazaj. Je že moral najti nekaj takega, kar je pritegnilo njegovo pozornost.
Preden je bojevnik v modrem oklepu izstopil, se je še za trenutek ozrl in pomahal. Nato pa se je odpravil nazaj do pristajališča, vendar tokrat v drug predel kot tisti, iz katerega je bil prišel nekaj časa nazaj.

Zabrak v sprejemnici je pozorno poslušal Valvurjevo pripoved, ki so jo vmes občasno zmotili ugovori pripeljane osumljenke.
"Hvala ti, Padawan Rahu," pravi Zabrak v svojem globokem glasu. "Gospodična, žal vas moramo pridržati na zaslišanju, zatem pa boste, če ste resnično nedolžni kot trdite, izpuščeni in boste lahko mirno šli svojo pot." Metis ne ostane drugega, kot da je v spremstvu dveh stražarjev odvedena na omenjeni zaslišanje. Zabrak za recepcijo se nato poslovi od Jedija ki je privedel osumljenko, nato pa Skye veli naj mu sledi.

Dva standardna dni kasneje

Nastopil je dan, ko je imela biti podana odločitev. Eron, Raphael in Valvur so bili poklicani v posvetovalno sobo, skupaj s še peščico Jedi Vitezov. Tudi tokrat je zboru predsedovala Bastila Shan.
"Mojster Lysum. Mojster Kayoll. Mojster Tyras. Mojster Tharan. Vitez Moonlight. Vitez Syris. Jedi Umarin. Jedi Erenao. Jedi Faolan. Padawan Rahu. Hvala da ste prišli," je pozdravila vsakega od prisotnih po priimku in nazivu.
"Dnevni red našega sestanka tukaj ima tri točke: Predstaviti vse smiselne ukrepe v zvezi s tekočo vojno in novimi podatki, odločiti se o poti ukrepanja ter dodelitev nalog vsakemu od nas, in nazadnje še vprašanje povišanja mladega Valvurja Rahuja v polnopravnega Jedija. Predlagam, da začnemo kar z zadnjo in najmanj težavno točko. Valvur Rahu je bil v mnogočem nepogrešljiv pripadnik Reda še pred uničenjem templja, v tednih po tem pa se je večkrat izkazal za neprecenljivega. Njegova umirjenost, priljudnost, potrpežljivost in znanje so pomagali tako ranjencem kot tudi začetnikom. V vsem je že davno presegel to, kar se od nekoga njegovega ranka pričakuje in menim, da je že skrajni čas da ga sprejmemo medse kot pravega Jedija."
Bastila je s pogledom preletela resne obraze zbranih, nato pa dodala:
"Vsi ki se strinjate z mojim predlogom dvignite dlan v znak odobravanja." Ob tem tudi sama dvigne dlan, s čimer da pripadnikom vedeti, da se pri tej odločitvi odpoveduje svoji avtoriteti kot pripadnica Sveta in glasuje kot le ena od zbrane enajsterice.

Zadnja dva dni je Jedi vitez po imenu Raphael Moonlight preživel predvsem ob družbi svojega relativno novega droida GR-8 ter skupaj z njim delal na tem, da bi ladja z Iluma postala še kaj več kot le funkcionalna. Glede na Raphaelovo finančno stanje je bil to kar izziv, saj se je moral zadovoljiti z drugorazredno opremo, katero sta potem z droidom lep čas spravljala v optimalno stanje. Po dveh dnevih takšnega dela je ladja izgledala vse prej kot elegantno - pravzaprav bi lahko rekli da je izgledala bolj kot skupek vkup nametanih in skupaj zvarjenih kosov z mnogih različnih plovil in naprav. Vendar pa je bila po zahvali lastnikovega, predvsem pa droidovega, poznavanja kako se mehaničnim rečem streže verjetno ena od najbolj optimiziranih ladij v dokih. Nič na njej ni bilo najboljše kvalitete ali zmogljivosti, vendar so bili hitrost in pospeški solidni, ščiti nadpovprečni, topovi zadovoljivi, sama zunanja stena dodatno okrepljena, izkoristek goriva pa daleč boljši kot na vseh razen najnovejših in najboljših modelih.

Tako je bil Raphael pravzaprav dokaj dobre volje, ko je tega dne vstopil v Jedijsko enklavo, kljub dejstvu da se bo sedaj moral spoprijeti se z dejstvi, katere je zadnja dva dni uspešno potlačil.
Pot do sejne sobe je bila brez posebnih zanimivosti in ko je prispel se je mirno usedel na eno izmed prostih mest, ki so se, glede na kasnejše naslavljanje, očitno zapolnjevala brez nekega določenega reda.
Ob Bastilinem predlogu Valvurja za napredovanje se je nekoliko zamislil, a ni minilo dolgo, da je tudi sam dvignil roko, niti prvi niti edini, ki je sledil Bastilinem zgledu. Čeravno se je zavedal, da je bil v ozadju dokaj oseben občutek dolga za vse, kar je bil Padawan storil za Siyo, pa ni nasprotoval niti enemu od argumentov, ki jih je Bastila predstavila v podporo Valvurjevemu skorajšnjemu napredovanju. Vendar pa se je, vsaj dokler ni tema nanesla na druge točke dnevnega reda, Raphael odločil ostati tiho.

Ni vedel zakaj je bil poklican a s tem se ni pretirano obremenjeval. Želja po njegovi prisotnosti je prišla od največjih živečih mojstrov Reda Jedijev in ako so njihovi umi mislili, da je njegova malenkost tam potrebna ... kdo pa je bil on, padawan, da dvomi v učitelje?
Njegov pogled se je ob prihodu sprehodil po prostoru. Vsi prisotni so bili izkušeni Jediji, ki so imeli za seboj že nemalo izkušenj ter nabranih modrosti. Ker ni vedel, da bi bili sedeži določeni po posebnem vrstnem redu, je zasedel enega izmed najbližjih prostih sedišč. Dvoje sedež stran je zapazil znan obraz s katerim se je tako rekoč nedavno tudi srečal. Moonlight.
Tedaj pa se je otvorilo zasedanje zbranih s predstavitvijo načrta srečanja, ki ga je razkrila Bastila Shan. Ob zadnji točki, ki je očitno imela ostati namen prva, je Valvurja zadelo presenečenje za nekaj trenutkov. Slednjega namreč res ni pričakoval, zaradi česar je potreboval par trenutkov da se je ponovno zbral. Opazoval je roke, ko so se dvigale. Počutil se je počaščenega, a obenem je kontroliral svoj ponos, da je ostajal slednji v mejah normale. Vendarle pa je med samim glasovanjem zaprosil mojstrico Shan za besedo, da bi še sam povedal nekaj stvari. Ne zato, da bi se hvalisal ali kaj podobnega temveč zgolj, da bi zmanjšal njemu namenjeno hvalo. Ko je dobil besedo se je odkašljal ter po govorniški tradicji dvignil s sedišča. "Dragi Jediji. Veste kdo sem zaradi česar ne bom izgubljal besed okrog tega. Mojstrica Shan me je predstavila lepše in priznati moram, da mi prepisuje preveliko hvalo. Zahvaljujem se ji za lepe besede a obenem vas prosim, če je že prišlo do glasovanja o mojem nazivu, da jih ne upoštevate. Res je, da sem pomagal po svojih najboljših močeh v teh časih a to ni nekaj, kar bi me moralo povišati. Storil sem to, kar verjamem da bi storil vsakdo izmed nas. Moja dejanja so nekaj, kar kaže zgolj vaš tud vložen vame. Če že morate glasovati o meni vas srčno prosim, da pri sebi razmislite o meni. Z večino čas sem že sodeloval, si izmenjal nekaj besed ali kaj podobnega. Prosim vas, pomislite na te reči. Ne vzamite v obzir dejanja, ki jih storimo v teh hudih časih. Tedaj je vsakdo lahko heroj z malo truda. Ko ni vojne, tedaj je težje pokazati vrednote našega reda. Prosim vas da vzamte v obzir tisti čas in me ocenjujete po tistem. Hvala." Vsedel se je nazaj in v tišini čakal na premik na naslednjo točko.

((upam da ne zameriš, da sem si kar že vzel besedo kakor da mi jo je Bastila dovolila – sem zgolj želel malo pohitriti dogajanja, da bi imel za odpisat in ne samo, da mi je bila dana beseda))

Na Bastilinem obrazu se je razlezel nasmešek, in že je mislila nekaj reči, ko je za besedo zaprosil še mojster Lysum. Brez obotavljanja mu je prepustila središče pozornosti in sobo je napolnil globok in premišljen glas Karhona Lysuma, dolgoletnega Jedi Mojstra in, kakor Bastila, člana novega Sveta:
"Vse lepo in prav, mladi Valvur, vendar nas ne potrebuješ očarati s svojo skromnostjo. Kot si sam povedal, vsi že vemo kdo si in za kaj vse se ti imamo za zahvaliti. Ne podcenjuj naše presoje in vedi, da je v odločitev, na pragu katere stojimo sedaj, vključeno več kot le dogajanje zadnjih nekaj mesecev. Pa tudi ti niso zanemarljivi, kajti večje kot je gorje, težje je storiti to kar je prav. Resda je od Jedija to že samoumevno pričakovano, vendar žal marsikateri takrat odpove, poleg tega pa to ne pomeni, da tistim ki uspejo v odobravanje ne smemo podeliti bolj aktivne vloge v dogodkih, ki imajo slediti. Sedi, fant, in bodi vesel časti, ki jo imaš prejeti, kajti danes je tvoj dan, jutri pa te bodo že čakale nove naloge, ki bodo kvečjemu bolj zahtevne od tega kar si vajen."
Mojster Lysum nato sede, ter brez komentarja dvigne dlan v znak podpore, besedo pa zopet povzame Bastila:
"Kar pravi Mojster Lysum je res; tvoje povišanje ni le čast, pomeni tudi večjo odgovornost in več dolžnosti zate. A menimo, da si primerno izučen in na to pripravljen, poleg tega pa si bil v teh težkih časih marsikomu za zgled. Le upamo lahko, da bodo še drugi Padawani sledili tvojemu vzoru."
Zatem se dvigne še nekaj rok, dokler naposled ne štrlijo kvišku vse razen ene.
"Kaj vas pesti, mojster Tharan?" vpraša Bastila ostarelega Jedija mrkega pogleda, ki edini še ni dvignil roke.
"Menim, da mladcu dajete višji rank le zato, da ga boste lahko prej vrgli v ogenj. Morda je res pripravljen, vendar bi te stvari morale priti ob svojem času, ne takrat ko jih potrebujemo. Če hočemo iz naših vajencev narediti najboljše, se mora urjenje prilagajati vajencu, ne pa vajenec potrebam mojstra," razloži belolasi Mirialan. Ob tem več Jedijev nakaže, da želijo deliti svoje misli o tem, vendar jih Tharan ustavi z dvignjeno dlanjo.
"Vendar pa se zavedam, da večina ne podpira mojih stališč, še posebej v teh težavnih časih. Prav tako vem, da mora biti odločitev enovita, in da ne boste odnehali dokler me ne prepričate v svoj prav, zato bom vsem prihranil čas in trud." To rekoč tudi sam dvigne dlan, ter dopolni krog. "Upam pa, da poseduješ dovolj modrosti, da boš še naprej iskal znanje pri tistih, ki so doživeli več od tebe, poba," še doda ob pogledu v Valvurjevo smer.
"Torej je odločeno," odredi Bastila. Želela si je, da bi lahko z mojstrom Tharanom predebatirala podrobnosti njegovega nestrinjanja, vendar bo za to moral priti čas takrat, ko bo dejansko dovolj časa za razprave o filozofiji poučevanja.
"Padawan Valvur Rahu, stopi v sredino," mu veli, zatem ko to stori pa doda še "Poklekni." Nato prižge eno od obeh zlato-obarvanih rezil svojega žaromeča ter ga podrži za nekaj trenutkov nad vsakim ramenom klečečega vajenca.
"Po volji in avtoriteti Jedijskega Sveta, jaz, Bastila Shan, Jedi Mojstrica najvišje stopnje in članica Sveta, imenujem tebe, Valvur Rahu, za viteza Jedija. Bodi upanje v brezupu, luč v temi, ščit svobode in enakopravnosti, ter varuh tistih, ki se ne morejo braniti sami. Naj te vodita razum in umirjenost, koder hodiš nosi modrost in preudarnost, in naj se naposled združiš z vseobsegajočo Silo z občutkom dobro opravljenega dela in zadovoljstvom nad svojim življenjem." Za razliko od standardnega obrazca, je tokrat Bastila obred povišanja opravila nekoliko drugače, predvsem pa s svojimi besedami. Vendar pa je bilo kljub novosti s strani članov posveta opaziti le odobravajoče, ali pa nevtralne izraze.
"In končno, vstani, Valvur Rahu, Jedi in Vitez Republike."

Po kratkem aplavzu zbranih, ter naposled Valvurjevemu umiku nazaj na svoj sedež, Bastila ponovno pospravi svoj žaromeč ter tudi sama ponovno sede, nato pa z veliko bolj resnim izrazom ponovno začne:
"Dobro, ta točka je torej opravljena. Zdaj pa k manj veselim temam. Znašli smo se v težki situaciji. Jedi Vitez Raphael Moonlight nam je pred kratkim dal v vedenje, da si je na Lehonu začel graditi kraljestvo še en Sith, ki naj ne bi bil nič manj nevaren od nasprotnice, s katero se bodemo sedaj. Sumimo, da še ne misli napasti v kratkem, saj bi s tem izgubil element presenečenja ter tvegal izgubo svojih sil, ki pa glede na opažanja vsaj kar se ima plovil niso še dovolj številne. Vendar pa ne smemo pozabiti, da govorimo o Sithu, in ti so znani po tem, da se poslužujejo ukan in prevar, tako da ne smemo zanemariti možnosti, da hoče da mislimo da je šibak, v resnici pa so njegove sile skrite drugod. Ne moremo si privoščiti, da nas dobi nepripravljene, a hkrati niti slučajno ne moremo biti vojne na dveh frontah, ne s števili kakršne ima Republika v tem trenutku. Ostaja upanje, da se bo obrnil zoper našo sovražnico, vendar je v tej fazi in brez dodatnih informacij težko reči, da ne bi bilo enako mogoče če bi se povezal z njo, in v tem primeru nam bo trda predla." Po nekoliko daljšem premoru pa doda še:
"Poleg tega je naši sabotažni enoti na Korribanu spodletelo. Nobenih preživelih. Poslali so nam tudi holodisk, vendar vas svarim, da boste ob ogledu deležni le žalosti. A če ste mnenja, da morate posnetek kljub temu videti, lahko to storite."

Bil je vesel. Kdo pa ne bi bil? Morda na nek način ponosen, a v vsakem primeru je šlo še za zdravo mero čustev in ne napihovanje le-teh. A vendarle, to je bila zgolj ena točka dnevnega reda zasedanja, zelo verjetno celo najlažja izmed vseh.
Že naslednjih nekaj besed je na tako rekoč vedno nasmejani obraz narisalo ravno črto resnosti. Še en Sith? To je vsekakor bila slaba novica, sploh glede na to koliko razdejanja je povzročila že ena sama pristašinja temne strani. Sam ni imel nekih resnih izkušenj s takšno vrsto nasprotnikov in po pravici povedano si takšnih izkušenj, zavoljo dobrita galaksije, niti ni želel. Vendar pa je bila realnost drugačna.
Vedoč, da je ta točka s strani Bastile za sedaj zaključena, je Rahu poprosil za besedo. Ko jo je dobil je z jasnim glasom, a obenem v umirjenemu tonu, povedal svoje mišljenje. "Po mojem mnenju je s Sithi tako, da je bolje z njimi ravnati preveč previdno kakor premalo. Priznam, nisem niti približno tako izkušen kakor kdorkoli drug v tem prostoru. Ne poznam naših nasprotnikov, niti njihovega razmišljanja. Vse kar lahko po lastnem mišljenju uporabim je tisto, kar mi je tekom učenja predal mojster Kavar. Vendar pa, oprostite mi, sem že preveč zašel s točke. Moje mnenje glede neznanega Sitha je, da raje računajmo na to, da ima na razpolago več sil kakor pa smo jih mi zmožni zaznati. Kar se pa tiče naslednje podtočke, pa sam glasujem v prid temu, pogledamo holodisk. Verjamem, da je to kar nas čaka polno žalosti vendar kdo pa se bo pripravljen soočiti s tem če ne mi, ki smo tukaj da varujemo in služimo? S tem, da si zatiskamo oči, ne bomo nič dosegli. Hvala." Naslonil se je nazaj in pustil drugim govorcem, da povedo svoje mnenje. Za sedaj se je njegov del končal in pravično je bilo, da sedaj še sam prisluhne ostalim kakor so oni prisluhnili njemu.