Kristalna jama

((Nadaljevanje od ruševin))

Prispela sta do starega vhoda v jame dlje na jugu, nedaleč od starodavne meditacijske jase. Vhod v jamo je bil zasut in raztreščen s pomočjo večih eksplozivnih sredstev, kar je pričalo o posredovanju Dantooinske milice nekaj let nazaj. Vendar se je kljub temu še vedno videlo v notranjost, vsaj kakšen meter, in če bi se kdo spravil odmaknit vse to kamenje in ostalo šaro bi po kakšni uri napora vseeno uspel priti noter. Pride je slišala da v tem okrožju že dolgo ni več nobenega kinratha, saj naj bi neka Jedijka pobila celotno leglo v jami, tako da je bilo malo verjetno da bi kdo spet izkopal stari vhod, sploh glede na to da se je zdaj novi nahajal nedaleč od Khoonde.
"Vem," je odgovorila lovcu na glave ko je ta omenil razlog zakaj so Mandaloriani začeli prvo vojno z Republiko. "Poleg tega pa vem tudi, da so si tisti izmed vas ki so še imeli prednike med Taungi hoteli enkrat za vselej vzeti nazaj Coruscant. Ampak dovolj o preteklosti; obrniva se raje v prihodnost. Lahko si prepričan da imam kar nekaj mogočnih nasprotnikov, od katerih se vseh pač ne bo dalo spreobrniti na mojo stran. In takrat boš vstopil ti."
Hotela je še nekaj dodati a jo je prekinil zvok majhne, pravkar pristajajoče ladje črne barve. Bilo je to majhno plovilo, namenjeno predvsem transportu po atmosferi in pa prevažanju potnikov s površine planeta do večje ladje v orbiti in nazaj. V kabini je sedel pilot, čigar obraz je zakrivala maska, ki je takoj ko je zagledal zakrinkano žensko in oklepljenega moža spustil rampo za vhod v ladjo.
"Pridi Zakkeg, čas je da spoznaš svoje nove zaveznike in potencialne tarče," je dejala ko je stopala po rampi navzgor. Vsak otrok je namreč vedel da so se Sithi še preradi borili za oblast, in zavezništva ter veriga komande so veljala le tako dolgo, dokler je bil najvišji sposoben nadzirati in obvladati nižje. Pa še vseeno so se vedno našli kakšni imbecili, ki so morali poskušati s srečo in jih je popolnoma po nepotrebnem čakala takšna ali drugačna kruta smrt...

((Bom nadaljevala popoldne, tako da še malo opišem ladjo in vse to ))

Zadovoljno je prikimal ob ponudbi, če bi jo lahko tako imenovali, delodajalke. Pred očmi so mu zaplavale podobe preživele vojne. Najlepšega časa v življenju, ko je imel njegov obstoj dejansko smisel v primerjavi s sedanjostjo, ko je lovil tarče skozi vesolje. Da bi bil ponovno lahko postavljen na bojišče? Ta želja je tlela globoko v enem izmed poslednjih pravih Mandalorianov v galaksiji. Večina je namreč dandanes samo še omadeževala to ime, ki so se ga bali mnogi in se okoriščali z slovesom, ki so jim ga takšni kakršen je bil Zakkeg priborili. In to ga je jezilo bolj kakor vse drugo. Z največjim užitkom bi take nepridiprave lastnoročno pobil, častno bojevanje gor ali dol. Kar je bilo preveč je bilo pa preveč.
Otresel se je besa in prestavil puško z ramena v dlani. V nasprotnem primeri bi imel namreč težave pri vstopu na manjšo ladjo. Več kot očitno le-ta ni bila narejena za nekoga bojevnikovega kova. Notranjost je bila glede na sam namen prevoznega sredstva kar udobno namenjena. Večina ladij takšnega tipa je bila namreč opremljena z nekaj sedišči to pa je bilo tudi vse. Tukaj pa se je vse skladalo z kakšno drugo stvarjo – po uporabnosti in videzu. Sledil je svoji novi zaveznici kamor koli se je že namenila ogledujoč si okolico. Pod stopali je začutil nežne tresljaje, ko se je sprožil mehanizem ta letenje in dvignil plovilo. Ker so znali biti sunki pri prehajanju v zunanjo atmosfero kar močni, še posebej, če si moral potovati počasneje, da si se izognil detektorjem uradnih ustanov, se je bitje znotraj debelega črno-belega oklepa usedla na eno izmed mehkih blazin. Kopito smrtonosnega orožja je postavil na tla, da je cev štrlela proti stropu kakor nekoč, ko se je s soborci podajal v boj. Kajti na nek način se je tja tudi odpravljal. Zeleno stekelce se je obrnilo proti Sithinji oziroma najverjetneje Sith lady. Glede na to, da je na povečanje adrenalina v krvnem obtoku pričakoval tako ali drugačno akcijo, se je odločil, da deli eno izmed skrivnosti, ki jo je poznal. Čeravno je moral zaradi tega spet spregovoriti toda drugače pač ni šlo. Skozi brnenje so se tako zaslišale globoke besede. "Poznaš bojne robote Basilisk?" Po razpadu Mandalorianov ni bilo veliko bitij, ki bi vedele o teh strojih vojne kaj več kakor zgodbice. Toda našli so se tudi še takšni, ki so vedeli kaj več o njih. Toliko več, da bi jih znali ob primernih sredstvih celo ponovno izdelati.