Obala

((Prišel z Iluma))

Vse se je zgodilo tako hitro, da je tudi Raphaelov hitri um preskočil na odzivanje po golem refleksu. Komaj se je prikazal v sektorju, ga je napadel par nenavadnih lovcev, katerih izstrelkom se je na srečo uspel izogniti še preden bi ga zadela. Vendar je bila njegova ladja večja in mnogo manj manevrabilna od lovcev, kajti grajena je bila za potovanja, ne za bitko; in čeprav je imela veliko boljše ščite, pa je bilo edino orožje na ločenih kontrolah. Raphael je preklel idiota, ki se je spomnil da je možnost da bi takšno ladjo nekdo pilotiral sam pač premalo verjetna, da bi topove povezal s sekundarnimi komandami v pilotski kabini, hkrati pa je obžaloval, da je GR-8a pustil na Ilumu.
Izogibal se je izstrelkom za izstrelkom, vendar je kljub vsemu njegovo ladjo naenkrat streslo, in začela je padati proti površju planeta. Če bi v tistem trenutku kaj dosti razmišljal, bi morda pomislil da je moral biti zadet ali pa je padel v nekakšno zaščitno polje; vendar je bil na tej točki njegov tok razmišljanja na golem principu akcije in reakcije. Usmerjal je ladjo med izstrelki, ki bi jo lahko dodatno poškodovali, ter manevriral med ozkimi, a visokimi skalami sredi morja, vse dokler ni uspel varno, čeravno nič kaj lahkotno pristati na kopnem blizu lokalne plaže. Pogledal je naokoli sebe, in se, ko je opazil bližajoča se lovca in pa v temna oblačila odeto postavo z žarečim rezilom žaromeča ob sebi, v delčku sekunde odločil in odtipkal zaporedje za izbris celotnega spomina na ladijskem računalniku. Nato je stekel ven, kajti ni vedel ali ga mislita lovca sestreliti tudi na tleh, ali sta imela drugačne načrte. Ustavil se je le toliko, da je pobral črno swoop-čelado in si jo nadel na glavo.
Ko je stopil ven iz ladje, pa se mu je črno-odeta postava že približala dovolj, da je lahko skozi zatemnjene leče čelade razločil njeno opravo in podobo...

NPC: Trevir

Počenjal je zgolj tisto, kar mu je bilo ukazano in pri izpolnjevanju ukazov ni postavljal nikakršnih vprašanj. Ni bilo njegovo mesto, da dvomi o gospodarjevih načrtih, še manj pa, da jim kljubuje. V sposobnosti svojega mojstra ni niti za hip podvomil, a tokrat si ni mogel pomagati, da se ne bi začudil nad njegovim ukazom. Prišleka je moral pripeljati naravnost predenj, sprejeti pa ga je imel v svoji prestolni dvorani, ki je bila šele pred nekaj dnevi pripravljena za njegovo vladanje. Doslej so zajeli le malo jetnikov, a vse so zaprli v ječe in prepustili trpinčenju, saj je kateri od njih morebiti skrival kakšen dragocen podatek. Toda pri tem plovilu, ki je na vsem lepem izstopilo iz svetlobne hitrosti, je gospodar ukazal drugače.
Lovca sta ladjo uspešno onesposobila, Trevir pa se je s skupino petih sithovskih bojevnikov podal do mesta nesreče, kjer bi naj pričakal nezaželenega obiskovalca. Sithovski bojevniki so se potuhnili za goščavjem, ki je obraščalo ozek zaliv, medtem ko je sam stopil naprej in izpod pasu povlekel rezilo svojega žaromeča. Mojster mu je zaupal zgolj to, da je v prišleku začutil močno Silo in to je pomenilo, da bo moral biti zelo previden. Naj je šlo za Sitha ali za Jedija, njegovemu gospodarju ni služil in to je bilo več kot dovolj. Med počasnim stopanjem po peščenih tleh mu je črno ogrinjalo veter sukal sem in tja, njegov oprsne plošče iz jekla so se komajda slišno drgnile in velika oglavnica mu je precej zmanjševala vidno polje. Ne glede na to ni minilo dolgo, pa je že zagledal odpiranje vrat in osebka, ki se je znašel na vrhu spuščajoče se rampe. Vesoljsko plovilo je po videzu sodeč pripadalo Republiki in v strmogljavljenju ni doživelo velikanske škode, njen pilot pa je bil zamaskiran s temno čelado, ki mu je popolnoma prekrivala obraz. Čeravno je bil obraz prišleka zakrit, pa se je njegov moder oklep jasno lesketal v sončni svetlobi in ob tem se je Sith spomnil mojstrovih besed o Jediju, ki je pred časom zbudil njegovo pozornost. Kakšno naključje, če gre za isto osebo. Sicer o tistem Jediju sam ni vedel skoraj ničesar, kajti mojster z nikomer ni delil svojih informacij, a pamet mu je govorila, da mora iskati kakšne starodavne artifakte, holocrone ali kaj podobnega. Čemu bi potem bil na Dxunu? A časa za razmišljanje ni bilo, saj se je medtem že povsem približal obiskovalcu in na mestu obstal. Rezila žaromeča ni vklopil, saj se mu to za zdaj še ni zdelo potrebno, iz goščavja pa so tako ali tako zrli sithovski vojščaki in vanj usmerjali peterico laserskih izstrelkov. "Dobrodošli na Lehonu, prišli ste ravno pravi čas." Njegov raskav glas se mu je razlegel izpod zatemnjene oglavnice, medtem ko je rumenkaste oči še nekoliko zožil in se je zdelo, kot da se nasmiha. "Gospodar vas pričakuje." Kaj več ni smel povedati, prav tako mu je bilo ukazano, da ne sme prišleku odgovarjati na vprašanja, saj je to bila izključno gospodarjeva naloga. Kljub vsemu pa ni tvegal ničesar, zato je iztegnil svojo orokavičeno dlan in pomignil naprej proti pasu, nato pa še proti čeladi. "Odložite orožje in čelado. Verjetno mi ni treba opominjati, da vam upiranje ne bo ravno koristilo." Govoril je rahlo sikajoče, kar je njegov glas povzročalo samo še bolj neprijetnega, a dokler ni prejel ukaza, se ni smel niti dotakniti te osebe v modrem oklepu. Lovca ki sta sestrelila plovilo, sta mirno krožila nad obalo in svoje topove ves čas usmerjala proti svoji tarči, ki bi se ob enem samem napačnemu gibu spremenila v povsem neprepoznavno obliko. Med čakanjem na pilotovo reakcijo je svoj meč pritrdil nazaj za pas in tako nakazal, da nima nobenih mračnih namenov. Vsaj za zdaj.

Čeprav ga je presenetilo, da ga črno zakrinkani bojevnik ni napadel takoj ko je prišel dovolj blizu, kakor bi od Sitha pričakoval (in ta tujec je opisu le-tega ustrezal kot da bi bil slika iz leksikona), pa Raphael ni niti za sekundo spustil obrambe. Njegove misli so bile zastražene, njegovi čuti razprostrti, njegovo telo pa pripravljeno na reakcijo v najdrobnejšem trenutku. Čutil je lahko prisotnost bojevnika v oglavnici in večih drugih, ki so bile njegovim očem skrite, štiri ali pet njih, občasen šum pa ga je vedno znova opozoril na lovca nad njimi.
"Mislim da ne," je odgovoril slu nekega skrivnostnega gospodarja, ki se je očitno naselil na Lehonu, Firrerreonov glas pa je zavoljo čelade dobil nekoliko metaličen prizvok. Ustvaril si je dve možni teoriji; prva je bila, da se je sem preselil kateri od bolj megalomanskih nekdanjih podpornikov Revana ali bolj verjetno Malaka, v iskanju skrivnosti tistih ki so zgradili ali pa vsaj varovali Star Forge; druga pa, da je bil gospodar tega sla nihče drug kot Revan sam. Vendar v nobenem od teh primerov ni videl razloga zakaj bi se razorožil, ali razkril. Navsezadnje je bil Revan v dvoboju ena na ena nepremagljiv, kar je vedela cela Galaksija.
"Zakaj naj bi ti predal svoje orožje, ali te sploh poslušal? Z lahkoto bi sedaj zgrabil oba lovca in ju strmoglavil naravnost nate in na tvoje skrite pomočnike. In tvoj mojster? Če je tako šibak, da se boji vsakogar ki nosi žaromeč, si ne zasluži poveljevati nikomur," je odvrnil izzivalno. Sicer ni bil čisto prepričan če bi mu omenjeni podvig res uspel, vendar tega dvoma ni pokazal; izžareval je le golo samozavest in moč. S Sithi se nisi mogel pogovarjati drugače kot tako, da si v njih vcepil sled dvoma v možnost zmage; če je bil tradicionalen Sith prepričan da je močnejši od tebe, je bila edina mogoča oblika dialoga zasliševanje.
"Poslušaj ti," je dejal modrolasec čez trenutek tišine, njegov glas odločen in nepopustljiv kot mandaloriansko jeklo. "Če ne zaradi drugega razloga, bom sprejel povabilo tvojega mojstra iz gole radovednosti. Nisem pričakoval da bi bil ta planet tako poseljen, in zanima me kakšno bitje si prisvaja avtoriteto da sestreli plovilo na miroljubni nalogi. Vendar naj si nobeden od vas, niti on niti ti ali katerikoli od vaših, ne domišlja da vas ne bom enega za drugim uničil če se izkažete za sovražne, ali že če se me kdo od vas le dotakne."
Morda je bil to blef, morda resnica, a Raphael je iz izkušenj vedel da bi lahko pokosil malo vojsko preden bi bil sam preveč poškodovan da bi se boril naprej. In če je bil sel dovolj pameten, da je predvidel kaj podobnega, je imel na voljo dvoje; bodisi da popusti, bodisi da tvega svoje življenje.

NPC: Trevir

Prišlekove besede so ga presenetile, a ne bi mogel trditi da v negativnem smislu. Z Jediji v življenju še ni imel opraviti, a kolikor mu je bilo znanega, so bili zadržani, previdni in predvsem skromni. Kdor bi te lastnosti pripisal osebi v čeladi, bi moral biti bodisi gluh, bodisi nor. Prišlek je moral imeti o sebi strašno dobro mnenje, kar Trevirja ni tako presenečalo, bolj ga je presenečal način, kako je to izrazil. Običajneje bi oseba odvrgla orožje, roke dvignila visoko nad glavo in se že pričenjala tresti ob pogledu na njegovo mračno obličje. Druga skrajnost bi bila direkten napad, ki pa se z izjemo herojske smrti ne bi prav nič bolje končala.
Toda ta čeladar je izbral središčno pot in čeprav njegove grožje Trevirja niso niti malo vznemirile, mu je moral priznati pogum. Bodisi da se je že srečal z njemu podobnimi Sithi, ali pa je imel tako dobro samozadrževanje. Kakorkoli že, osebka je moral čim prej dostaviti mojstru in če bo to z orožjem, pač bo. Darth Ominosus mu sicer ni ukazal, naj osebi najprej vzame žaromeč, a Trevir je bil že vajen tovrstnih tehnik, saj ni želel z ničemer ogroziti svojega gospodarja, ki mu je služil z dušo in telesom. Kaj sploh pomišljam, mojster ga bo v trenutku strl. Če pa bi se že zapletlo, je v templju vedno mrgolelo njegovih najzvestejših pomočnikov in čeladar bi bil mrtev, še predno bi se sploh zavedal.
Nekoliko ga je vznejevoljilo zgolj to, da se je nekdo uprl njegovim ukazom in sam postavljal ultimate, kajti tega Trevir ni bil vajen. Edine ukaze je prejemal od gospodarja, če pa mu je začenjal kdo drug pametovati, ga je prav z užitkom kaznoval. Tega si tokrat ni mogel privoščiti, saj bi bil potem prepuščen mojstrovemu srdu in ta je bil res grozljiv. Pripelji ga živega in celega. Če mu bo manjkala ena sama kocina, mi boš odgovarjal. V vsem mu ustrežite. To so bile besede Sith Lorda, preden je svojo najzvestejšo slugo poslal proti obali in ukazu je moral slediti do zadnje črke. Tako je pregnal nejevoljo in se raje nasmihal tej izzivalnosti, ki je tako spominjala na mlade in samozavestne Sithe. Na svetu je bil že mnogo let, med drugim tudi na Malachorju V, tako da je videl mnogo paglavcev in vedno takoj uganil, kateri nosi kakšen potencial. Ta ga je že.
"O da, vsi se že tresemo" je bilo vse, kar je odvrnil Sith z ironičnim podtonom in pokimal proti lovcema, kar je pomenilo zgolj eno: vse je čisto, lahko se umakneta. Njegov gospodar je kljub vsej svoji moči imel le malo zračne sile in to je bila njegova največja šibkost. Ravianat je bilo resnično mogočno plovilo, a praktično tudi edino, ki ga je Sith Lord zaenkrat posedoval. Vesoljske ladje, ki so v dolgih tisočletjih strmoglavile na Lehon, so šele obnavljali in postopek je bil zaradi pomanjkanja tehničnih naprav dolgotrajen in zamuden, poleg tega pa so jim delo ovirale tudi tiste nadležne Rakate, ki so pazljivo bdele nad vsakim njihovim gibom. "Greva." Spremljevalcu je pomignil, se obrnil in mirno zakoračil po poti, kjer je prej prišel. "Čelado pa vseeno snemi, razen če si tako grozljiv, da ubijaš že s pogledom." Temu je sledil raskav smeh, medtem pa je dvojica že prišla do roba peščene plaže, kjer se je začenjalo bujno grmičevje. Ker ni bilo več potrebe, je peterica mišičastih bojevnikov v bakreno sivih oklepih stopila na plano in sledila dvojici v smeri templja. Pušk sicer niso pospravili, a tudi usmerjali jih več niso v čeladarja, pač pa proti tlom. Trevir se ni med hojo niti enkrat zazrl proti spremljevalcu, pač pa je razmišljal o usodi, ki mu jo bo naklonil njegov gospodar. Morda ga je nameraval lastnoročno ubiti, a to je bilo malo verjetno. Večja verjetnost je bila, da ga bo izkoristil v svojih načrtih glede vladanja galaksiji, pri katerih je postajal vse bolj uspešen.

(Lahko kar nadaljuješ v prestolni dvorani)

((Prišel od tukaj))

Opoldansko sonce na jasnem nebu je bilo kakor dah življenja v primerjavi s temno zatohlostjo notranjosti templja. Vendar si je kljub blagodejnemu občutku ponovno nadel čelado in odkorakal stran od templja in proti vratom, skozi katera je vstopil. Soočenje s Sithom se je izteklo mnogo bolje, kot si je drznil upati; pričakoval je bil najmanj poskus odvzema svobode. Pravzaprav, zdaj ko je pomislil nazaj, je šlo vse skupaj morda celo prelahko. In kadar se je nekaj zdelo za prelahko, je bilo ponavadi zato, ker je tudi izgledalo tako. Stvari pa so izgledale prelahke samo takrat, kadar je bila pod tem skrita past.
Z nespremenjenim tempom je odšel skozi vrata, medtem ko so ga budne oči stražarjev sicer spremljale, a nobeden od njih ga ni poskusil ustaviti, nedvomno po Tanrimovih ukazih. Misli so se mu vrnile nazaj do holocrona in spraševal se je, ali je naredil prav. Kaj če se je nenavadni holocron odpiral le, če se ga je dotaknila oseba, ki je lahko čutila Silo? A po drugi strani je bilo možno, da bi se odpiral le tistim, v katerih je bilo več svetle kot temne strani, in bi ga Andor poskušal izkoristiti zato, da bi se tudi sam dokopal do skrivnosti, ki so mu bile nedosegljive. Ali pa je bila resnično past, kot je predvideval, in je ravnal prav da se ga ni dotikal, temveč samo prenesel podatke na spominsko palico? Preklel je senco, ki jo je na njegov obraz metala oglavnica, kajti tako si pri ugotavljanju resnice ni mogel pomagati z obrazno mimiko.
Vendar je bilo nekaj jasno: če je bil holocron past in se ji je Firrerreon uspešno izognil, potem ga Sith ne bi spustil stran od sebe, če ni imel pripravljenega rezervnega načrta. Glede na to da so ga pustili oditi iz mesta, je bil napad malo verjeten, razen če bi ga pri ladji čakala zaseda. Mnogo bolj verjetno se je zdelo, da bi medtem ko se je on prerekal s Sith Lordom na njegovo ladjo namestili sledilno napravo in poskušali izvedeti kje vse je bil in kaj je počel. Vsekakor je nameraval to preveriti preden bi zapustil planet.
Medtem ko je hodil po poti, po kateri ga je tisti Andorjev služabnik vodil do mesta, je razmišljal o tem planetu Nathema in pa o gobi Inctos, ter zakaj bi jo Tanrim hotel. A ne o enem ne o drugem ni vedel praktično ničesar, kar je bilo za gobo še nekako smiselno, saj ni bil ravno biolog, za planet pa ne toliko, kajti prepotoval je že velik del znanega vesolja, veliko ostalih znanih sistemov pa je poznal iz astrogacijskih kart. Nathema je bil torej sistem izven znanega vesolja, ali pa Tanrimova izmišljotina. In tudi če je šlo za prvo, bi še vedno lahko bila past, bodisi da bi jo imel Tanrim tam pripravljeno zanj in druge nesrečneže, bodisi da je bila že narava planeta takšna, da ga ne bi mogel zapustiti.

Ko je prispel do ladje, s katero je prišel na Lehon, so mu njegovi čuti, tako običajni kot tisti ki jih posedujejo le Jediji in Sithi, povedali, da zasede vendarle ni bilo. Tako je brez odlašanja stopil v notranjost in na hitro preveril vse glavne sisteme in pa najbolj tipične lokacije, kamor so lovci na glave in njim podobni navadno nameščali sledilne ali pa eksplozivne naprave. Vendar ni našel ničesar, kar se mu je zdelo izjemno sumljivo. Le zakaj bi nekdo, ki je bil tako obseden z uničevanjem kot Andor Tanrim pustil nekoga da mu pobegne? Ali pa se je morda celo on z leti spremenil še kako drugače kakor tako, da je izgubil obraz? Raphael se je šele sedaj zavedel, da pravzaprav ni imel dobrega razloga da bi lahko trdil karkoli o Sithovi identiteti; njegova aura je bila izmaličena skoraj tako močno kot njegovo obličje, kar je pomenilo da bi pravzaprav lahko šlo za kogarkoli. Ime "Andor Tanrim" bi lahko bil samo nekje slišal in si ga nadel v upanju, da bi v modrolascu vzbudil nekakšno tovarištvo. Če je bil to njegov namen, bi si resnično lahko našel boljšo identiteto. Vendar ga takšno razmišljanje ni pripeljalo nikamor. Odločil se je, da je moralo biti "Andorju" res tako pomembno dobiti tisto gobo in da je za to potreboval njega. Zakaj ravno njega? Ker je bila očitno zavarovana na tak ali drugačen način, zaradi katerega je Sith in njegovi podložniki bodisi niso bili sposobni dobiti, bodisi je bilo tako nevarno, da "Tanrim" ni hotel tvegati svojih ljudi.
Nenadoma je Raphael dobil zelo slab občutek glede vsega skupaj, podobno kot tistikrat, ko se je prvič namenil na Rakata Prime. Potežkal je spominsko palico v svoji dlani in razmišljal, ali naj si pogleda kaj je bilo v holocronu, ali naj še malo počaka. Odločil se je hitro in brez dodatnih pomislekov; bolje da je bil čim dlje od Tanrima in njegovih, za vsak slučaj če je šlo za sistemski virus ali kaj podobnega, kar bi mu lahko ohromilo ladjo. Zagnal je motorje in sekundarnemu računalniku ukazal, naj se poveže z Galaktično Databazo in posreduje vse podatke o sistemu Nathema in biološki obliki Inctos. Med vzletom je razmišljal, kaj naj stori. Felucia je bila ne samo na drugem koncu galaksije, ampak tudi odlična priložnost za nešteto zased in pasti. Po drugi strani pa ni mogel preprosto iti drugam, saj bi mu Sithovi lovci lahko sledili. Tudi po minuti ali dveh čakanja sistem ni našel popolnoma ničesar ne o enem ne o drugem. Kako za Hutta naj vem, kakšno gobo sploh išče, če je ni v Databazi? je pomislil. Odgovor je bil jasen: goba sploh ni obstajala, temveč je šlo le za načrt kako ga spraviti na Felucio, kjer ga je čakala past. A tukaj je bilo še vedno vprašanje lovcev, ki bi lahko sledili njegovi hiperprostorski sledi.
Razen, če bi odšel nekam, kamor si ne bo upal, je pomislil sam pri sebi in že skoval načrt.

Plovilo, v katerem je Jedi prišel na Lehon, je vzletelo v orbito vendar ni še takoj skočilo v svetlobno hitrost. Ognilo se je Sithovskim ladjam, dokler ni bilo dovolj daleč, da ji njihova prisotnost ni več ovirala poti v hiperprostor, nato pa izvedla skok na Dantooine. Oziroma bi ga, če je ne bi v tistem trenutku v velikanski eksploziji svetlobe in ognja razneslo na tisoče koscev.

Raphael je zgroženo opazoval eksplozijo skozi okno rešilne kapsule, dokler ga ni nekaj trenutkov kasneje k sebi povlekel sledilni žarek ladje, ki se je pojavila v bližnjem prostoru trenutek za eksplozijo. Ladjo je namreč ročno pilotiral izven dometa sithovskih lovcev, nato pa poslal zasilni signal in se izstrelil v rešilni kapsuli nekaj trenutkov preden bi plovilo skočilo v svetlobno hitrost. In sodeč po tem, katera ladja se je pojavila v njegovi neposredni bližini, je bilo jasno da je njegov signal prejel tisti, kateremu je bil namenjen. Ko je bila kapsula na varnem v nakladalnici za tovor, se je hitro izkrcal in napotil proti pilotski kabini. Tam je našel nekoga, čigar prisotnosti se v tistem trenutku ne bi mogel bolj razveseliti.
"Dobro opravljeno, GR-8," je pohvalil droida. "Ampak zdaj ni časa; skoči na Coruscant preden se zavejo kaj se je zgodilo." Šele sedaj je na bombo, ki so jo nedvomno namestili Tanrimovi sluge med njunim pogovorom, gledal kot na nekaj, kar ni bilo popolnoma negativno: resda je bil sedaj Visas dolžan vse prej kot zanemarljivo vsoto kreditov, vendar je eksplozija vsaj uspešno zakrila prihod in odhod ladje, s katero ga je GR-8 prišel iskat. V osnovi je nameraval Sithe speljati na napačno sled da gre na Dantooine, ki si ga ne bi drznili ponovno napasti, ladja pa bi se vrnila svojim lastnikom, a se je sedaj izkazalo da bo ista prevara delovala nekoliko drugače; Sithi bodo gotovo sklepali, da je umrl v eksploziji. Ladja z Iluma je izginila s prostora nad Lehonom enako naglo kot je prišla, za seboj pa ni pustila niti sledu o tem, da je sploh kdaj bila tam.

Na burno eksplozijo v zraku se ni niti odzval, toda znotraj ga je razganjalo od zadovoljstva. Kdo bo zdaj bril norca iz mene? Ne skrbi, kmalu se ti bodo pridružili tudi prijateljčki. Dvojica rdečih lučk je zrla proti modremu nebu, ki ga je krasila prekrasna temnejša pega eksplozije in nekaj časa se ni odzval na noben drug zvok. Šele po nekaj trenutkih se je zasukal k Trevirju in mu namenil nova navodila. "Žal smo izgubili enega poskusnega zajčka, a na srečo jih imamo več kot dovolj. Zdaj bo potrebno hitro ukrepati, saj sem se v preteklih dveh mesecih preveč zamudil." Ominosus se je obrnil, da je njegovo dolgo ogrinjalo povleklo po pesku in se počasi odpravil nazaj v smeri templja, medtem ko je njegov najmočnejši pomočnik stopal ob njegovi levici. "Tvoja naloga leži na Felucii. Čim prej zberi tri najbolj nepotrebne Sithe in z njimi odpotuj do tega planeta. Vzemi čim manjšo ladjo, kajti v skrivnosti leži naša moč. Druga skupina se naj pripravi za odhod na Csillo. Planet je precej blizu in Chissi bi se znali izkazati za zelo učinkovite zaveznike. Poveljstvo nad njimi naj prevzame Sawer."
Trevir je takoj sprejel ukaze in se napotil po svojih opravkih, Ominosus pa je že komajda čakal na svoje mračne dvorane, saj ga je zunanji svet vse bolj odbijal. Tokrat je bil prisiljen zapustiti tempelj, saj si je Raphaelov odhod moral ogledati in lepše predstave praktično ni mogel doživeti. Toda trenutki veselja so bili kratki, kajti čakalo ga je še ogromno dela. Trevirja ni rad pošiljal z Lehona, saj je bil silno učinkovit pri nadzoru gradnje vesoljskih plovil, toda naloga na Felucii je zahtevala njegovo navzočnost. Sithi so v njem videlo mentorja in učitelja, za katerega bi storili vse in če jim bo ukazal, da pojedo tiste gobe, bodo to brez zadržka storili. Po drugi strani je bila tudi odprava na Csillo silno pomembna, saj so bile Ominosusove čete maloštevilne in bi v primeru spopada zdržale le kratek čas. Poleg nekaj sto Sithov in nekaj več vojščakov, ki jih je zajel med svojim osvajanjem zapuščenih planetov, je imel le še Rakate, lojalnost teh pa ni bila najbolj čvrsta. Potreboval je močne in neuklonljive zaveznike, nove planete in nove zaloge, te pa je pridobival samo z osvajanjem. Csilla je bila sorazmerno blizu Lehonu, ležala je v Neznanih območjih in njeni prebivalci so veljali za odlične bojevnike z zelo dobro razvito tehnologijo. Z orožjem bi jih zelo težko osvojili, zato je Sith Lord za vodjo odprave izbral Sawerja, katerega jezik je bil namazan z lažmi in velikimi obljubami, poleg tega pa je premogel silno vljudnost in pokorščino. Boljše osebe v tem primeru ni mogel najti, zato se je kmalu nadejal dobrih novic. In ko mi enkrat uspe zavzeti dovolj planetov Neznanih območij, bom napadel osrčje Republike, ki bo oslabljena od vojne s Pride in nove kuge. Načrti so se uresničevali in njegova zmaga je bila vsak dan bližja, toda vseeno je moral ohraniti razumno glavo in vsak naslednji korak temeljito premisliti. Le tako bo lahko ustvari imperij, ki se bo kosal z Revanovim in morda celo tistim, ki so ga imeli domači prebivalci tega planeta.
Med približevanjem templju je sklenil, da se bo najprej podal v svetiščno dvorano in tam postavil nekaj vprašanj velikemu stroju, ki se je izkazal za silno priročno stvar. Veliko vprašanj je bilo še neodgovorjenih, brez odgovorov pa ni mogel zagospodariti vesolju.